293 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 341.382(443.6Pariz)"1919" 341.222(497.1)"1919" Prejeto: 13. 3. 2019 Andrej Rahten dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: andrej.rahten@zrc-sazu.si Častniki stare monarhije in meje nove države* IZVLEČEK V članku, ki temelji na slovenskih, hrvaških in avstrijskih arhivskih virih, so prikazana manj znana dejstva o vlogi častnikov nekdanje habsburške armade v diplomatskem boju za jugoslovanske meje v času pariške mirovne konference leta 1919. Izmed tistih, ki so se po spletu zgodovinskih okoliščin znašli v vlogi podpornikov diplomatskih prizadevanj nove države, so v članku predstavljena besedila treh častnikov: Svetozarja Boroevića de Bojne, Slavka Kvaternika in Rudolfa Maistra. KLJUČNE BESEDE Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, pariška mirovna konferenca, Svetozar Boroević de Bojna, Slavko Kvaternik, Rudolf Maister ABSTRACT OFFICERS OF THE OLD MONARCHY AND BORDERS OF THE NEW STATE Drawing on Slovene, Croatian and Austrian archival sources, the article sheds light on lesser known facts regard- ing the role that officers of the former Habsburg Army played in the diplomatic negotiations over the Yugoslav borders at the Paris Peace Conference in 1919. In respect of those whom historical circumstances turned into supporters of the new state’s diplomatic endeavours, the article brings forth the texts of three military officers: Svetozar Boroević de Bojna, Slavko Kvaternik, and Rudolf Maister. KEY WORDS Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, Paris Peace Conference, Svetozar Boroević de Bojna, Slavko Kvaternik, Rudolf Maister * Članek je nastal v okviru raziskovalnega projekta J6–7069 (A) Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in razpadom habsburške monarhije.. 294 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–306 2019 V letu, ko se spominjamo stote obletnice začetka zasedanja pariške mirovne konference, velja iz arhi- vov izbrskati tudi nekatere manj znane podrobnosti o dejavnostih v zvezi z diplomatskim bojem za meje jugoslovanske države. Slovenci so sicer v Pariz pri- potovali v okviru delegacije Kraljevine Srbov, Hrva- tov in Slovencev, ki še ni bila mednarodno priznana, in to v precejšnjem številu. Pri tem tudi izvedencev za različna mejna vprašanja, ki so podpirali sloven- ska delegata Ivana Žolgerja in Otokarja Rybářa, ni manjkalo, kar je bilo v zgodovinopisju že večkrat opi- sano.1 Manj znano pa je, da so diplomatski boj za jugoslovanske meje na različne načine podprli tudi nekateri častniki nekdanje habsburške armade. Iz- med tistih, ki so se po spletu zgodovinskih okoliščin znašli v vlogi podpornikov diplomatskih prizadevanj nove države, bodo v tem članku predstavljena bese- dila treh častnikov: Svetozarja Boroevića de Bojne, Slavka Kvaternika in Rudolfa Maistra. Študija »odličnega veščaka« Kvaternika V Kvaternikovi biografiji, ki jo je zasenčila nje- gova kasnejša vloga v Neodvisni državi Hrvaški, je manj znano dejstvo, da je kot častnik služboval v Borovljah. Po prevratu se je najprej izkazal v bojih za Medmurje, kamor je vkorakal tik pred božičem 1918. Nato je prevzel poveljevanje pehotnega polka v Celju, nakar je bil napoten na Koroško.2 V svoji ko- roški dobi je Kvaternik za komisijo za pariško mirov- no konferenco, ki je pod vodstvom Frana Vodopivca delovala pri ljubljanski vladi, pripravil tudi študijo o jugoslovanskih mejah. Že pred tem pa je zanimiva referenca, ki jo naj- demo v pismu vodilnega slovenskega politika v novi državi Antona Korošca. Ta je ljubljanski vladi 7. de- cembra 1918 napisal pismo, v katerem je podrobneje opredelil usmeritve v zvezi z bojem za državne meje. V pismu, ki je nastalo pod vtisom njegove prve avdi- ence pri prestolonasledniku Aleksandru Karađorđe- viću, je Korošec ljubljanski vladi med drugim naročil, naj za Pariz pripravi čim več gradiva za obrambo zah- tev na Primorskem. Pri tem je mislil zlasti na pritožbe prebivalstva na okupiranem območju, statistične pre- glede in zemljevide. Med temi je omenil Zemljevid poknežene grofije Goriško-Gradiščanske s Trstom in oko- lico, ki ga je leta 1905 za tiskarno Andreja Gabrščka pripravil Enrico Bombig. Korošec je še zapisal, da ima v Zagrebu podpolkovnik Kvaternik »italijansko etnografsko karto, ki govori povsem nam v prilog«.3 1 Prim. Erjavec, Slovenci; Grafenauer, Slovenska Koroška; Himmelreich, Slovenski člani; Rahten, Med Kakanijo in Wil- sonio, str. 117–149. 2 OAA, pismo Stjepana Matkovića avtorju, 28. 2. 2019; Kisić- -Kolanović, Vojskovođa, str. 16; Kolar-Dimitrijević, Zašto, str. 18. 3 ARS, AS 1164, š. 1360, Koroščevo pismo Narodni vladi, 7. 12. 1918. Ni znano, zakaj se je Kvaternik med službova- njem na Koroškem tudi sam lotil risanja meja nove države. Iz korespondence z ljubljansko komisijo za pariško mirovno konferenco izhaja, da je pobuda verjetno prišla z njegove strani. 9. oktobra 1919 je študijo iz Borovelj poslal Vodopivcu, ki jo je prejel dva dni kasneje. V priloženem pismu je Kvaternik opozoril tudi na zemljevid, ki je nastal na podlagi študije. Omenjeno pismo se je ohranilo med papir- ji Vodopivčeve komisije, ki so bili nekoč shranjeni na Inštitutu za narodnostna vprašanja, danes pa so v Arhivu Republike Slovenije.4 V korespondenci z Vodopivcem pa ne najdemo hrvaškega izvirnika Kvaternikove študije, ki je bil verjetno posebej vlo- žen v kakšno drugo gradivo. Vendar obstaja njen nemški prepis, ki se je ohranil v zbirki Martina Wut- teja v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu. Študi- ja, ki je imela v izvirniku naslov Naše granice prema Kraljevini Italiji i Njemačkoj Avstriji, je namreč del dokumentov, ki so bili znanemu koroškemu zgodo- vinarju, slovečemu kot nasprotniku slovenskih na- rodnih zahtev, posredovani iz Beograda v času naci- stične okupacije.5 Glavni zagovornik objave Kvaternikove študije je bil Vodopivec. Kvaternik je imel sicer sprva nekaj po- mislekov, ali kot vojna oseba lahko objavlja tovrstna besedila. V pismu Vodopivcu konec oktobra 1919 je zapisal, da so mu »v tem pogledu novi vojaški zako- ni nepoznani, moglo bi se obelodaniti 'brez imena' samo z dodatkom 'Od ene vojaške osebe kateri so vse prilike na meji poznane'«. Prav tako je opozo- ril, »da bi bilo potrebno stvar eventuelno od Dravske divizijske oblasti cenzurirati, da ne bi nastale kakšne neugodnosti«. Vodopivcu je naročil, naj se v zvezi s tem obrne na generalštabna častnika, podpolkovnika Milutina Nedića ali kapetana Antona Lokarja.6 Vo- dopivec se je odločil za Milutina Nedića, brata precej bolj znanega srbskega častnika Milana Nedića, ki je med drugo svetovno vojno postal neke vrste »srbski Petain«.7 Oba sta imela med prvo svetovno vojno visoke funkcije v kraljevi srbski vojski. Milan je bil po koncu vojne najprej poslan v Sarajevo, nato pa je bil v začetku leta 1919 premeščen v štab IV. arma- dne oblasti v Zagrebu.8 Milutin je skupaj z genera- lom Krsto Smiljanićem kot član srbske vojne misije konec leta 1918 prispel v Ljubljano.9 Tu je nato do pomladi 1920 deloval kot načelnik štaba Dravske di- vizijske oblasti.10 Kot nosilec te funkcije je prejel v 4 ARS, AS 1164, š. 1346, Kvaternikovo pismo Vodopivcu, 8. 10. 1919. 5 Naslov nemškega prevoda se glasi Unsere Grenzen gegen das Königreich Italien und Deutschösterreich. KLA 683, Sammlung Wutte, š. 19. 6 ARS, AS 1164, š. 1346, Kvaternikovo pismo Vodopivcu, 31. 10. 1919. 7 OAA, pismo Stanislava Sretenovića avtorju, 23. 1. 2019. 8 Prim. Borković, Milan Nedić, str. 14–15. 9 Andrejka, Razvoj vojaštva, str. 284. 10 Zahvaljujem se Bojanu Dimitrijeviću za posredovanje po- 295 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–3062019 oceno Kvaternikovo študijo. Vodopivcu jo je vrnil z dopisom 28. novembra 1919, z besedilom pa je bil več kot zadovoljen.11 Po spletu zgodovinskih naklju- čij je torej brat Milana Nedića pomagal do objave študije Kvaterniku, ki je bil kasneje drugi mož v hie- rarhiji ustaškega režima na Hrvaškem – in to študije, ki je odločno zagovarjala obrambo jugoslovanskih strateških meja proti Italiji, državi, ki je bila kasneje zaveznica obeh režimov v orbiti Sil Osi.12 Po Nedićevi odobritvi so se priprave za tisk lah- ko začele in 13. decembra 1919 je Vodopivec Kva- datkov o delovanju bratov Nedić v ustanovni dobi Kraljevine SHS. OAA, Dimitrijevićevo pismo avtorju, 1. 3. 2019. 11 KLA 683, Sammlung Wutte, š. 19, Nedićev dopis Vodopivcu, 28. 11. 1919. 12 Milutin Nedić je med aprilsko vojno 1941 pristal v nemškem ujetništvu, od koder je bil osvobojen šele z bratovim posre- dovanjem. Po sovjetskem zavzetju Beograda se je jeseni 1944 umaknil v Avstrijo, kjer je domnevno storil samomor. terniku že lahko sporočil veselo vest: »Vaša študija, upam, da izide v kratkem. Podpolkovniku Nediću je izborno ugajala in je on predlagal le, da se na drugi strani iste jačje iztakne, da so eden glavnih ciljev Ita- lije premogokopniki v Trbovljah, ker so ji za svojo zelo razvito industrijo zelo potrebni.«13 Kvaternikova študija je bila v večjem delu prevedena v slovenšči- no in jo je pisarna za zasedeno ozemlje, ki je sodila pod Vodopivčevo komisijo za mirovno konferenco, objavila leta 1920. Vodopivec njenega avtorja ni iz- dal, ampak je navedeno pod naslovom zgolj: »Izpod peresa odličnega veščaka«.14 Kot je ugotovil že avtor neobjavljenega nemškega prevoda študije, v sloven- ski verziji določeni deli v primerjavi s hrvaškim iz- 13 ARS, AS 1164, š. 1346, Vodopivčevo pismo Kvaterniku, 13. 12. 1919. 14 Kvaternik, Naše meje. Knjižica obsega 32 strani. Kjer ni na- vedeno drugače, so v nadaljevanju tega poglavja Kvaternikovi citati povzeti po njej. Pismo podpolkovnika Slavka Kvaternika predsedniku ljubljanske komisije za mirovno konferenco dr. Franu Vodopivcu (ARS, AS 1164). 296 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–306 2019 virnikom manjkajo. Vendar pa je Vodopivec v uvodu dodal nekaj recenzentskih komplimentov iz Nediće- vega pisma: »V spisu je strokovno in znanstveno oko piščevo zelo jasno zapazilo vso resnost položaja, v katerem se nahaja skrajni severozapadni del naše do- movine vsled mejà, ki so potegnjene že sedaj ali jih namerava potegniti pariška konferenca.« Poleg tega je Vodopivec v uvodu knjižice dodal še nekaj no- tranjepolitičnih iskric. Tako naj bi si študijo morali vzeti k srcu »tudi vsi oni Slovenci, ki se ne morejo nagovoričiti proti Srbom in Hrvatom ter sanjajo o nekaki imaginarni samostojni slovenski državi«. Po Vodopivčevem mnenju naj bi bilo iz razprave »jasno razvidno, kako dolgo bi dihala ta slovenska država brez Hrvatov in Srbov med sosedoma na zapadu in severu«. Vodopivec je to izpoved jugoslovanski dr- žavni ideji podkrepil še z enim citatom iz Nedićevega pisma: »Res je zelo težak vojaški položaj Slovenije. Sedanje italijanske in avstrijske meje jo postavljajo v težji položaj, kot se je nahajala Srbija od leta 1912. nasproti Avstro-Ogrski. Sreča je samo to, da stoji za Slovenijo cela Jugoslavija do Soluna, dočim so stali za Srbijo samo sovražniki.« Kvaternik je v študiji večino prostora namenil meji z Italijo, Nemško Avstrijo pa je odpravil zgolj na dobrih štirih straneh, češ da je zgolj »radovoljno orožje v rokah Italijanov«. To naj bi dokazovali tudi dogodki na koroški fronti, kjer »so vidni znaki skup- nega pohoda proti vzhodu«. Rdeča nit Kvaternikovih izvajanj je ugotovitev, da so Italijani po zlomu avstro- ogrske obrambe zasedli mejno črto, ki sploh ni bila defenzivna, kot so trdili, ampak prav nasprotno: »Se- danja mejna črta je oddaljena od srca Slovenije, to je, od Savske doline in Ljubljanske kotline in glavnega mesta Slovenije, Ljubljane, 20–30 km, to je, dan hoda za največje operativne enote.« Prepričljivo je dokazo- val njen ofenzivni značaj, ki ob zelo dobri prometni strukturi v zaledju vodi v zasedbo Ljubljane, a tudi rudnikov v Zasavju in Savinjski dolini. Po njegovem mnenju bo Italija v mejnem prostoru stalno vzdrže- vala 6 do 8 divizij, kar pomeni, da bi Jugoslavija mo- rala za obrambo postaviti 3 do 4 divizije. Pri tem je že vračunal, »da zaleže naš jeden vojak za dva sovražna«. Ker bi bila Ljubljana vseskozi v dosegu italijanskega topništva, bi to tudi na jugoslovanski strani zahteva- lo »ogromno število tehniških čet in topništva«. To bi bil za novo državo zelo velik finančni zalogaj, po Kvaternikovem mnenju svojevrstna vojna odškodni- na, večja od tiste, ki je bila po Versajski pogodbi nalo- žena Nemčiji. A četudi bi uspeli nekako financirati pas umetnih utrdb, bi ne mogli preprečiti bombardi- ranja Ljubljane in železniških zvez. Torej bi bila Slovenija po Kvaternikovih ugoto- vitvah vseskozi v izrednih razmerah in bi jo mora- li organizirati »čisto militaristiško slično kot staro granico«. To pa bi po drugi strani pomenilo, da se Ljubljanska kotlina in Savska dolina sploh ne bosta mogli gospodarsko razvijati: »Vprašam, kdo bo razvil v skušnjah v svetovni vojni v tem srcu Slovenije indu- strijo, zidal tvornice, ko ve vsak, da lahko uniči uni- čevalni ogenj najtežjih topov vse že prvi dan sovraž- nosti? Vprašam, ali lahko ostane Ljubljana s svojimi važnimi političnimi in narodnimi napravami središče Slovenije, če je lahko po pol dnevu hoda v sovražnih rokah?« Torej bi morali pogajalci v Parizu na vsak način doseči spremembo meje in njeno prestavitev na Sočo. Tako bi obe državi dobili »čisto defenzivne meje« in »bi bili strategično zavarovani«. Kvaternik je pri tem izhajal iz lastnih izkušenj, ko je bil med vojno pribočnik poveljnika na soški fronti Boroevića. Če- prav je imela Italija na fronti po njegovih izračunih štirikrat več pehote in osemkrat močnejše topništvo, so čete stare monarhije uspešno branile slovensko ozemlje. In če je to uspevalo »mešani avstrijski«, za- kaj ne bi še bolj jugoslovanski »narodni vojski«? Toda Kvaternik se je zavedal, da bo na pariški mi- rovni konferenci težko doseči spremembo meje v ju- goslovansko korist. Tam naj bi namreč veljalo načelo: »kdor je jačji, ta tlači«; načelo, ki ga »ne bo iztrebil iz človeške narave niti Wilson niti Ljenin«. Položaj jugoslovanskih pogajalcev je bil očitno tako slab, da so bili nekateri pripravljeni sprejeti nasvete nekda- njega Kvaternikovega poveljnika Boroevića, ki je bil zaradi vdanosti habsburški dinastiji v novi državi na črni listi sovražnikov. Boroević v službi diplomacije Znano je, da se je sodelovanje med Boroevićem in 22 let mlajšim Kvaternikom začelo že pred prvo svetovno vojno. O tem priča tudi ohranjena kore- spondenca v Kvaternikovi zapuščini, ki sta jo že pred leti analizirala Milan Pojić in Danijela Marjanić. Ta sklepata, da sta se Boroević in Kvaternik spoznala v letih 1904–1907, ko sta službovala v Petrovaradinu: prvi kot polkovnik, drugi kot nadporočnik. Kvater- nik je bil Boroevićev pribočnik od oktobra 1914 do februarja 1916. Torej je bil njegova desna roka že na vzhodni fronti; ko pa je bil Boroević kot poveljnik V. armade konec maja 1915 premeščen na jugozahodno fronto, na soško bojišče, je šel tudi on z njim. Zani- mivo je pismo z dne 22. junija 1917, iz katerega je razvidno, da je Kvaternik Boroeviću podaril bajonet. »Soški lev« je bojnemu tovarišu takrat sporočil, da bo bajonet nosil ob svečanih priložnostih, med drugim tudi takrat, ko bo vkorakal v Milano.15 Sodelovanje med »generalisimom« in njegovim pribočnikom je bilo očitno poznano tudi zunaj vo- jaških krogov, saj ga je v svojem znanem slogu ob- sojanja pravih ali namišljenih »avstrijakantov« ove- kovečil Miroslav Krleža. Kvaternika je označil kar za »cicisbea«, ki je v stilu italijanskih novoveških pred- hodnikov menda svojemu šefu urejal potrebno logi- 15 Kisić-Kolanović, Vojskovođa, str. 16; Pojić in Marjanić, Pisma, str. 126–128. 297 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–3062019 stiko za dvorjenje neki dunajski grofici na letovanju v hrvaškem Lovranu.16 In ko je Kvaternik pozimi 1942 kot drugi človek v hierarhiji ustaškega režima obiskal Rim, ga je kralj Viktor Emanuel III. presenetil z iz- javo, da sta »stara znanca«. Presenečeni Kvaternik je ostal brez besed, nakar mu je kralj odvrnil: »Bila sva vendar vis-á-vis na Soči, vi kot desna roka Boroevića, povzročili ste nam precej težav.«17 Zato je verjetno logično, da je bil prav Kvaternik spričo tesnega sodelovanja med prvo svetovno vojno nato tudi posrednik med ljubljansko komisijo za mi- rovno konferenco in Boroevićem, ki je po prevratu pripravljal teren za svojo politično rehabilitacijo pri novih jugoslovanskih oblasteh. Sicer še vedno slavni, a od mnogih zapuščeni feldmaršal je tedaj s soprogo Leontino v zelo težkih razmerah živel v izgnanstvu v Vrbi ob Vrbskem jezeru. Njegovo prtljago so namreč zasegli na Gorenjskem, ko se je vračal s soške fronte. Avstrijsko državljanstvo je zavrnil, a tudi jugoslovan- ske oblasti so se njegovim uslugam odrekle, čeprav je izrazil željo, da se naseli v Zagrebu. Zdi se, da je bilo odklonilno stališče posledica znanega incidenta po sklenitvi premirja z Italijo 4. novembra 1918. Boroe- vić je takrat zahteval, da mu ljubljanska vlada preda telefonske in telegrafske povezave, pri čemer ji je v nasprotnem primeru zagrozil z aretacijo. Telefonski pogovor je bil sicer takoj prekinjen, a njegova grožnja je zadostovala, da so ga v Ljubljani zatožili pri Naro- dnem veču Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu.18 Kot je znano, je tudi Ljubljana sprožila postopek za odvzem njegovega častnega meščanstva, čeprav (ali morda prav zato) je mesto vodil isti župan, ki mu ga je podelil – Ivan Tavčar.19 Janko Brejc, ki je med prevratom skupaj s Tav- čarjem odigral ključno vlogo pri oblikovanju Naro- dne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, je Boroevićeve odločitve ob razpadu habsburške mo- narhije obžaloval: »Umaknil se je v Nemško Avstrijo, ker menda še ni verjel, da je monarhije in habsburške dinastije konec. Bil je politično desorientiran in dasi Slovan, ne samo po rodu, ampak tudi po mišljenju, ni izpregledal, da je njegovo mesto sedaj na čelu njego- vih slovanskih polkov, s katerimi bi bil lahko – pod novo zastavo – vnovič zasedel krvavo soško fronto in zaslonil njeno slovensko zaledje pred boječe sledeči- mi Italijani. Naša zapadna meja bi bržčas izgledala precej drugače, če bi se bil sloviti vojskovodja svojega historičnega zvanja ob pravem času zavedel.«20 Brejčeve navedbe tako demantirajo govorice, ki so krožile v prevratnem času, češ da je Boroević »bojda ponudil Slovencem roko« in bil pripravljen zadržati italijansko prodiranje, a je ljubljanska vlada njegovo 16 Nečak in Repe, O feldmaršalu, str. 20–21. 17 Kisić-Kolanović, Vojskovođa, str. 200. 18 Brejc, Od prevrata do ustave, str. 26. 19 Podrobno o tem Nečak in Repe, O feldmaršalu, str. 63–111. 20 Brejc, Od prevrata do ustave, str. 26. ponudbo odklonila.21 Precej bolj verjetna je ugoto- vitev, da je Boroević ob umiku s soške fronte želel ohraniti skupaj čim več vojaštva čim bližje Dunaju, kar naj bi izboljšalo pogajalska izhodišča habsburške monarhije na bližnji mirovni konferenci.22 Torej je še vedno verjel v ohranitev Avstro-Ogrske, čeprav je ta takrat že praktično razpadla, kar se je najbolj kazalo prav v razsulu nekdaj mogočne cesarske in kraljeve armade. Ne glede na Boroevićevo »politično dezorien- tacijo«, če uporabimo Brejčevo terminologijo, si je Kvaternik kot posrednik med feldmaršalom in ljub- ljansko komisijo za mirovno konferenco prizadeval za rehabilitacijo »soškega leva«. V enem od pisem Vodopivcu se je tako obregnil ob novinarske obtožbe, da je Boroevićeva soproga »nemška vohunka«. Kva- ternik je izrazil nerazumevanje za pisanje časopisja, ki da blati čast ljudem, ki kljub grenkim izkušnjam »vztrajno stojijo na naši strani«.23 Boroevićevo angažiranje je dobilo konkretnejše obrise z oblikovanjem posebnega spisa o italijanski drži med svetovno vojno. Projekt objave knjižice nek- daj slavnega feldmaršala, ki je kljub številnim razoča- ranjem želel pomagati novi državi, je na pariški mi- rovni konferenci koordiniral Otokar Rybář. Boroević je študijo na petnajstih straneh končal konec avgusta 1919, Vodopivcu pa jo je dostavil Kvaternik.24 Študi- ja je bila sicer v zgodovinopisju že večkrat opažena, najprej prav na straneh Kronike.25 Glede na Boroe- vićeve izkušnje z italijansko vojsko, ki jo je kot vojni strateg prekašal v vseh pogledih, po vsebini ni bila presenečenje, pa tudi po obsegu je bila bolj skrom- na. A na tem mestu bi veljalo opozoriti predvsem na večkrat spregledano spremno pismo Vodopivcu, v katerem se je feldmaršal pritoževal zaradi odnosa, ki ga je imela nova država do njega. Čeprav je bil raz- očaran zaradi ravnanja »južnih Slovanov«, je zapisal tudi, da ga njegova »pripadnost plemenu« vendarle navaja k temu, da se zavzame zanje. V Pariz je tako poslal sporočilo Rybářu, da se je kljub vsem prizade- janim krivicam pripravljen angažirati na strani sona- rodnjakov v diplomatskem boju proti »najnevarnej- šemu nasprotniku«.26 21 Hladnik, Od Triglava do Andov, str. 71. 22 Kolar-Dimitrijević, Zašto, str. 14. 23 ARS, AS 1164, š. 1346, Kvaternikovo pismo Vodopivcu, 9. 10. 1919. 24 ARS, AS 1164, š. 1347, Boroevićevo pismo Vodopivcu, 31. 8. 1919; Vodopivčevo pismo predsedstvu Deželne vlade v Ljub- ljani, 3. 10. 1919. 25 Prim. Nečak, O vojni, str. 107–111; Svoljšak, Čigava ali komu soška fronta, str. 370; Holjevac, Svetozar Borojević, str. 147– 151. 26 ARS, AS 1164, š. 1347, Boroevićevo pismo Vodopivcu, 31. 8. 1919. Pismo je napisano v nemškem jeziku. Najzanimivejši del, ki govori o Boroevićevem odnosu do sonarodnjakov, se glasi: »Die ungerechtfertigte, ungerechte und kränkende Be- handlung, welcher ich seitens der Südslaven bis zur Stunde ausgesetzt bin, enthebt mich zwar jeder Verpflichtung, mich für dieselben einzusetzen und deren Standpunkt zu stärken. 298 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–306 2019 Tu se postavlja zanimivo vprašanje, do kolikšne mere se je Boroević sploh identificiral z novo državo. Če je ob prevratu ostal bolj ali manj osamljen v svo- jem zatočišču na Koroškem in so bili njegovi uspehi s soške fronte že skoraj pozabljeni, sta ga hrvaška in slovenska historiografija na predvečer devetdeset- letnice njegove smrti začeli na novo odkrivati. Pri tem se je ponovno pojavilo seveda tudi vprašanje njegove narodne identitete, ki so jo razlagali na več načinov, pač odvisno od perspektive avtorjev. Znameniti feld- maršal je bil tako po eni strani hkrati veliki hrvaški vojskovodja, branilec slovenske zemlje in potomec slavnih krajišnikov, ki naj bi s svojo avtoriteto k boje- vanju spodbudil tudi habsburške Srbe. Po drugi strani Indem ich es aber dennoch tue, so leitet mich meine Zu- gehörigkeit zum Stamme, meine Abneigung gegen unseren gefährlichsten Gegner in der Zukunft und der Umstand, dass die Vernunft schliesslich doch siegen und mir zu mei- nem Rechte verhelfen wird. Teilen Sie das Dr. Rybar in Paris mit und sagen Sie ihm, dass mein Name nur dann der Publi- cation beigefügt werden darf, wenn dieselbe im vorliegenden Text erfolgt.« pa so nekateri zgodovinarji opozarjali, da ga je težko opredeliti po narodnostnem kriteriju. Tudi z označbo »pravoslavni Hrvat« si danes težko veliko pomagamo, kot ga na podlagi verskega kriterija ni mogoče kar enostavno odpraviti kot Srba. Jasno je samo to, da je bil kot praktično vsi visoki častniki rajnke monarhije do konca zvest habsburški dinastiji, kar je nenazadnje po prevratu plačal s krivičnim odnosom, ki ga je bil deležen tako s strani avstrijske republike kot jugo- slovanske kraljevine.27 Kakor koli že, Vodopivec se je prav na podlagi feldmaršalovih zagotovil pri ljubljan- ski vladi zavzel, da Boroevićevo študijo nekako plača. Pri tem je poudaril, da se Boroević očitno »smatra za Jugoslovana«. Predlagal je kompenzacijo za prtljago, ki mu je bila odvzeta med prevratom.28 Deželna vlada za Slovenijo je pod Brejčevim predsedstvom 10. oktobra 1919 sprejela sklep, da se Boroeviću izplača odškodnina 10.000 kron. Brejc 27 Kolar-Dimitrijević, Zašto, str. 11 in 21. 28 ARS, AS 1164, š. 1347, Vodopivčevo pismo predsedstvu De- želne vlade u Ljubljani, 3. 10. 1919. Naslovnica študije Svetozarja Boroevića o vojni proti Italiji, ki jo je objavil Otokar Rybář. 299 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–3062019 je predlagal, da se sredstva zagotovijo iz demobili- zacijskega fonda.29 Denar je Boroeviću izročil nihče drug kot Kvaternik, ki mu je feldmaršal izdal potr- dilo o prejemu.30 Brejc je kasneje v svojem znanem spominskem članku o prevratnih dogodkih v zvezi s tem zapisal: »Iz skromnih sredstev, ki so mi bili kot predsedniku Deželne vlade na razpolago, sem mu dvakrat priskočil na pomoč, za kar se mi je zelo ljubeznivo zahvalil. Sprejel je podpore, kakor pravi, na račun odškodnine za prtljago, katero da so mu ob njegovem umiku s fronte naši državni organi odvzeli. Kakor se je dognalo, mu je bila prtljaga res odvzeta, toda naši državni organi tega niso storili; domnevno so bili to organi narodnih svetov ali narodnih straž. Ta stvar je žal kljub uvedeni preiskavi ostala do danes nerazčiščena in je tudi mogoče, da so mu ob splošni zmešnjavi tik za fronto prtljago konfiscirali docela neodgovorni elementi. Da je bil [feld]maršal Boroe- vić ne samo po rodu, ampak tudi po mišljenju Jugo- slovan, je pokazal v dejanju z znamenitim referatom, ki ga je podal o soških bojih naši mirovni delegaciji. To izhaja pa tudi iz njegovih lastnih izjav.«31 Boroevićeva hvaležnost za prizadevanja ljubljan- ske vlade, da mu pomaga v težkem položaju, je razvi- dna tudi iz korespondence s Kvaternikom. Po drugi strani pa ga je močno prizadela ignoranca politikov iz Hrvaške, ki jo je očitno še naprej imel za neke vrste ožjo domovino. V pismu 14. aprila 1919 je tako zapi- sal: »Žalostno je, da se zame zavzemata Kranjska in Srbija, Hrvaška pa me pozablja v najtežjem trenutku mojega življenja.« Pomoč »Kranjske« je bila še toliko bolj dragocena, ker je avstrijsko notranje ministrstvo izdalo uredbo, da morajo vsi, ki nimajo avstrijskega državljanstva, republiko zapustiti do 20. septembra 1919. V obupu je Kvaternika prosil, naj mu pomaga najti stanovanje.32 A ker ga na Hrvaškem očitno niso bili pripravljeni sprejeti, je Boroević razmišljal o tem, da se preseli v Celje. Zakaj je prišlo za preselitev v poštev mesto ob Savinji, iz objavljene koresponden- ce ni jasno razvidno. Morda ga je k temu nagovarjal prav Kvaternik, saj je po vrnitvi iz Medmurja tam služboval, kasneje pa je njegova družina imela tam večjo posest, Kristinin dvor v Medlogu.33 Boroević je Celje menda poznal samo površno, z manevrov, povrhu pa je še dolgo mislil, da sploh »ni bilo južno- slovansko«. Kljub temu je Kvaterniku 15. septembra 1919 naročil, naj preveri, koliko bi ga v Celju v naj- boljšem hotelu stal najem dveh sob.34 Boroevićevi prihranki so se krčili in postajal je vse bolj zaskrbljen.35 V začetku novembra 1919 je tako 29 Sejni zapisniki Deželne vlade za Slovenijo, II, str. 377. 30 Pojić in Marjanović, Pisma, str. 142–143. 31 Brejc, Od prevrata do ustave, str. 27. 32 Pojić in Marjanović, Pisma, str. 129. 33 OAA, pismo direktorja Zgodovinskega arhiva Celje Boruta Batagelja avtorju, 31. 1. 2019. 34 Pojić in Marjanović, Pisma, str. 130 in 138–139. 35 Nečak in Repe, O feldmaršalu, str. 38–39. Kvaterniku potožil, da je ostal brez bonov za hrano, ki jih je do tedaj dobival iz Celovca. Prav tako ni imel drv za kurjavo, zato je Kvaternika prosil, naj posredu- je za njihovo nabavo pri Maistru in Brejcu. Ob njuni omembi bi bilo zanimivo vedeti, kako se je Boroević opredeljeval do bližajočega se plebiscita za Koroško. Iz enega od pisem Kvaterniku je razvidno, da je bila njegova drža zadržano nevtralna. Tako je hrvaškemu prijatelju svetoval, naj ne vstopa v plebiscitno komisi- jo: »S tem se boste znašli v težkem položaju, in nihče se vam ne bo zahvalil, ne Nemci ne južni Slovani. Zamerili pa se boste tudi predstavnikom Antante.«36 Takšno stališče je razumljivo, če vemo, da je bilo Boroevićevo bivališče na Koroškem, drugam pa se ni mogel preseliti. Kljub temu pa njegova zadržanost ni primerljiva s stališči drugega visokega častnika av- stro-ogrske armade, ki je takrat živel na Koroškem, generala Karla Scottija.37 Ta je sicer sodeloval v bit- kah pri Kobaridu in na Piavi, kmalu po vojni pa je bil upokojen. V intervjuju za enega od tržaških ča- sopisov je sredi decembra 1919 izjavil, »da se ne bi nikoli mogle najti bolj nepravične meje med Jugo- slavijo in Nemško Avstrijo kot današnje«. Povedal je, da »vindišarski« jezik nima nič skupnega s klasičnimi slovanskimi. Po njegovem pa naj bi bilo celotno ko- roško prebivalstvo »odločno zato, da pripade samo oni državi, ki ji bo pripadal Celovec«. Pritoževal se je tudi nad projugoslovansko propagando, ki naj bi jo na Koroškem izvajali slovenski, češki in celo nemški duhovniki.38 V začetku decembra 1919 se je Rybář iz Pariza oglasil z novico, da bo Boroevićeva študija kmalu iz- šla v angleščini in da bo poskusil najti način, da bi bila objavljena tudi v francoskem jeziku. V Londonu so bili po Rybářovih informacijah pripravljeni finan- cirati tudi tisk obširnejše knjige o bitkah na Soči, če bi jo bil Boroević pripravljen napisati. V tem primeru bi bila jugoslovanska delegacija v Parizu pripravljena Boroevićev tekst prevesti v angleščino in ga poslati v Veliko Britanijo.39 Toda Boroevićeva študija takrat ni bila objavljena, ampak je izšla šele skoraj štiri leta kasneje, ko jo je pod psevdonimom »Adriaticus« objavil Rybář. Ta je v uvodniku 24. maja 1923 zapisal, da »Boroevićev spis svojčas iz razlogov, ki jih ne kaže tu razpravljati, ni bil objavljen«. Očitno je bila njegova objava prepre- 36 Pojić in Marjanović, Pisma, str. 137 in 141–142. 37 Koroška je bila po vojni očitno zanimivo pribežališče za čast- nike stare monarhije. Podobno kot Boroević se je z Dunaja zaradi previsokih življenjskih stroškov na Koroško preselil tudi nekdanji šef generalštaba Blaž Žemva (Blasius Sche- mua), ki je bil slovenskih korenin. V Celovcu je živel skupaj s sestro, preživljal pa se je s prodajanjem knjig iz svoje bogate knjižnice, ki je obsegala okrog 10.000 zvezkov. Rozman, Ge- nerala, str. 211. 38 Bivši general za avstrijsko Koroško. Slovenski narod, 13. 12. 1919, št. 242, str. 2. 39 ARS, AS 1164, š. 1346, Vodopivčevo pismo Kvaterniku, 13. 12. 1919. 300 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–306 2019 čena iz političnih razlogov, pri čemer je Rybář izrazil nerazumevanje za takšno ravnanje: »Ta mož je bil si- cer v avstrijski službi, ali po rojstvu in mišljenju Srb, ki ni nikdar zatajil svoje narodnosti, kar je najbolje dokazal s tem, da se ni hotel boriti na srbski fron- ti.« Rybář ni pozabil poudariti Boroevićevih zaslug za obrambo na fronti proti Italiji: »Zlasti Slovenci imajo edino le njemu zahvaliti, da niso italijanske čete v vojni zasedle lepe naše slovenske kraje; da ni naše ljudstvo, izvzemši del Goriške, izkusilo grozo- te sovražne zasedbe.« Po Rybářovem mnenju pa je Boroevićeva obramba vsaj deloma vplivala tudi na dogajanja na pariški mirovni konferenci in »prav go- tovo bi tudi meje izgledale precej drugače, če bi se bili Italijani mogli sklicevati na pravico zavojevanja«. V tem smislu je bil nedvomno najbolj poveden na- slednji Boroevićev sklep: »Italija more svoje zahteve na mirovnem kongresu utemeljevati z vsemogočimi argumenti, samo ne s svetostjo dogovorov in z uspe- hom orožja.«40 40 Adriaticus [Rybář], O vojni, str. 4–5 in 14. Tega so se v Parizu zavedale tudi velesile, ki so leta 1915 z Italijo podpisale Londonski pakt, a ga z izjemo ameriškega predsednika Thomasa Woodrowa Wilsona niso postavljale pod vprašaj. Realnost diplo- matskih dogovorov je bila drugačna od visokoletečih načel, kar so Italijani še najbolje vedeli. Maistrova slovenska državna meja Med avtorji besedil, ki so nastala v času diplo- matskega boja za meje, ne gre pozabiti na Rudolfa Maistra, ki je s svojim ravnanjem od vseh nekdanjih častnikov habsburške monarhije v največji meri vpli- val na boj za meje nove države. Že znamenita Mai- strova novembrska vojaška akcija v Mariboru je bila nedvomno dobra spodbuda za jugoslovanske poga- jalce v Parizu. Fran Erjavec je v standardni razpravi o mirovni konferenci zapisal naslednjo ugotovitev: »Še najlažja je bila pa naša borba za meje na Štajerskem. Tam niso čakali na nesposobno Ljubljano, temveč sta takoj ob razsulu Avstrije vzela iniciativo v roke mariborski Narodni svet pod predsedstvom prof. dr. [Karla] Verstovška in tedanji major R[udolf ] Mai- Prikaz razmerja sil med avstro-ogrsko in italijansko armado v Boroevićevi študiji o vojni proti Italiji. 301 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–3062019 ster, eden izmed silno redkih narodno zavednih ak- tivnih oficirjev.«41 Maister je bil ob koncu lanskega leta v središču pozornosti širše slovenske javnosti. Ob poudarjanju njegove odločilne vloge v Mariboru no- vembra 1918, ki je bila v spominskem letu ponovno predmet številnih razprav, pa se nihče ni podrobneje lotil vprašanja, kako je v času pariške mirovne konfe- rence ocenjeval slovenske možnosti v diplomatskem boju za meje. V zvezi z Maistrovo kariero v armadi stare mo- narhije pred njenim razpadom se pogosto pozablja na zgodovinsko okoliščino, ki jo je v spominih opisal 41 Erjavec, Slovenci, str. 18. podpolkovnik Franc Cvirn, eden njegovih najtesnej- ših sodelavcev v prevratni dobi. Marca 1917 je bil namreč Maister premeščen iz Maribora v Gradec. Menda naj bi temu botrovala njegova poudarjena na- rodna drža, saj je v Mariboru redno zahajal v Naro- dni dom in se družil s slovenskimi politiki. Poveljnik armadnega poveljstva v Gradcu general Martiny je osebno zahteval, da je treba Maistru preprečiti vr- nitev v Maribor, in se zavzel za njegovo premestitev v Ljubljano, Trst ali Dalmacijo. Maister se je v stiski obrnil na Antona Korošca, ki je ugotovil, da lahko zaplet razreši zgolj osebno posredovanje cesarja Kar- la. Karel je Korošca, ki je takrat vodil južnoslovanske poslance v dunajskem parlamentu, takoj sprejel in Prva stran tipkopisa elaborata Rudolfa Maistra o slovenski državni meji iz leta 1919 (ARS, AS 1164). 302 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–306 2019 zahteval, naj mu prinesejo Maistrove akte. Po njiho- vem pregledu je še isti dan ukazal, da se Maistra pre- mesti v Maribor, kjer je tudi pričakal prevrat. Zadnji habsburški cesar je tako posredno vplival na razvoj dogodkov v prevratnem Mariboru.42 Po pričevanju Maistrovega sina Boruta se je Mai- ster že ob koncu poletja 1918 sestajal s Korošcem, pri čemer sta razpravljala tudi o tem, kako zavarovati slovenske narodne meje. Pogovarjala ste se v sobi, v kateri je imel Maister velik zemljevid, sestavljen iz vojaških kart bodočega jugoslovanskega ozemlja: »Na tej karti sta zarisovala narodnostne meje ter določala razne druge osnove za združitev vseh Jugoslovanov.« Omenjeni zemljevid so pri Maistrovih hranili vse do okupacije, ko se je pri begu izgubil.43 Obstoj tega zemljevida potrjujejo tudi Cvirnovi spomini. Cvirn je Maistra obiskal na domu avgusta 1918. Maister mu je menda takrat zaupno dejal: »Vedi, da je danes situa- cija takšna, da bo najpozneje v treh mesecih Avstrijo hudič vzel.« Cvirn, ki je sicer iz položaja na fronti sklepal, da habsburška monarhija res slabo stoji, je nejeverno vprašal: »Kaj pa potem?« Nato je Maister iz predala pisalne mize potegnil velik zemljevid, se- stavljen iz avstrijskih generalk (1: 200.000), in poja- snil: »Glej, tukaj imaš ti svojo bodočo domovino. Tu bodo naši hrabri Srbi, Bulgari, Črnogorci, Hrvatje in Slovenci, vsi naši jugoslovanski bratje pod eno streho, ali ne bo to divno?«.44 V ostalini Janka Mačkovška, ki je kot kartograf in statistik igral pomembno vlogo v jugoslovanski delegaciji v Parizu, se je ohranilo tudi zelo zanimivo Maistrovo besedilo o »slovenski državni meji«. Ro- kopis obsega 8 strani in ni datiran, je pa na ovitku zabeleženo leto 1919, na kar navaja tudi vsebina. Nastal je pred odločitvijo velesil, da se za Koroško razpiše plebiscit, kar lahko razberemo iz Maistro- vega pisanja o plebiscitu v pogojniku.45 Na podla- gi ohranjenih virov ni mogoče sklepati, kako je na omenjeno Maistrovo besedilo reagiral Mačkovšek. Očitno pa je »elaborat« ocenjeval kot pomemben, saj ga je dal pretipkati.46 Maister je s svojimi drznimi potezami vlival sa- mozavest številnim, a je bil glede diplomatskega boja pri razmejitvi na severu zelo previden. Pri tem ga je najbolj skrbelo, da bo za sporna ozemlja razpisan referendum: »Plebiscit bi bil za nas naravnost kata- 42 PAM, Fond Rudolfa Maistra, Poročilo Antona D. Dolarja, 21. 3. 1940; Potočnik, Zgodovinske okoliščine, str. 56. 43 ARS, AS 1193, Osebni fond Lojzeta Udeta, š. 47, spominski zapis Boruta Maistra, datirano 16. 2. 1950. 44 ARS, AS 1193, Osebni fond Lojzeta Udeta, š. 47, Franc Cvirn, Zgodovina prevratnih dogodkov v Mariboru leta 1918/19, datirano 7. 3. 1950. 45 NUK, Ostalina Janka Mačkovška, Rudolf Maister, Slovenska državna meja. Kjer ni navedeno drugače, so Maistrovi citati v članku povzeti po citiranem rokopisu. 46 Tipkopis je v nekdanjem arhivu Inštituta za narodnostna vprašanja. ARS, AS 1164, š. 1351, Elaborat Rudolfa Maistra: Slovenska državna meja, tipkopis (4 strani). strofalen. Naše ljudstvo na Koroškem, Štajerskem in Ogerskem je v jezikovno mešanih krajih politič- no tako zbito in zbegano da je v narodnem oziru za slovenstvo popolnoma nezanesljivo in da že iz tega razloga rajše naklanja k tujcu, kakor k nam.« Maister je menil, da bodo na »malo zavedne« obmejne Slo- vence v primeru plebiscita poskušali vplivati z denar- jem in da »bi bili tudi na tej črti moralno primorani iti za stranko svojih oderuhov«. Kljub temu je upal, da se bodo Slovenci na svetovnem kongresu, kot je imenoval mirovno konferenco, vendarle izognili ple- biscitu, ki ga »bodo Nemci gotovo inscenirali«. Po Maistrovem mnenju bi bilo mogoče nemško zahtevo ovreči »z ozirom na rop in nasilja, katerima smo bili Slov[enci] od strani Nemcev v narodnem in teritori- jalnem oziru vedno izpostavljeni«. Prav tako po Maistrovem mnenju Slovencem niso bile v korist staroavstrijske statistike: »Uradne osebe pri štetju so bili izključno izbrani najhujši narodno nasprotni fanatiki in kjer ni pomagala uradna sladka beseda ali grožnja tam so statistiko kratkomalo nare- dili. Zato statistika, ki jo je skrpucala naša vlada, za nas ni statistika, temveč laž, ki za nas danes ne velja, ker nam te laži ne more nobena vlada več oktroira- ti.« Čeprav je bil Maister zagovornik zgodovinskih argumentov, ni želel posegati predaleč v preteklost: »Tako se mi ne zdi prav umesten dr. Krekov načrt, da bi priklopili Jugoslaviji vso Koroško in velik del srednje Štajerske. Kajti žive na teh teritorijih res tudi Nemci, katerih ne bi mogli nikdar narodno pridobiti zase, kakor nas Nemci v Slov[enskih] goricah niso mogli ponemčiti v dolgem času, kljub nemškim na- seljencem, nemškim uradom in šulfereinskim šolam. Kakor čujem ima enak obširen program dr. [Albert] Kramer. Tudi dr. [Bogumil] Vošnjak. Ta je baje celo Gradec postavil v Jugoslavijo. Proti taki določitvi mej govori tudi demokratski značaj naše države.« Podobno kot Janez Evangelist Krek, ki je sicer umrl že pred koncem vojne, je razmišljal tudi duhov- nik Lambert Ehrlich, ki je bil jugoslovanski delegaci- ji v Parizu dodeljen kot ekspert za koroško vprašanje. Zagovarjal je stališče, da naj bi spadala »v gospodar- ski okvir slovenskega ozemlja« tako Celovec kot Be- ljak.47 Toda zamisel o nedeljivosti Koroške, pred ka- tero je svaril Maister, je vendarle prihajala od Kreka. Njegov privrženec, duhovnik Janez Kalan, si je dobro zapomnil, kaj jim je govoril Krek: »Na Homcu nam je razlagal, da je Koroška nedeljiva celota. Da kdor jo bo imel, mora imeti celo.«48 Glasovi tistih Slovencev, ki so svarili pred prevelikimi apetiti pri določanju meja na severu, so bili očitno v manjšini. Po Maistro- vem mnenju bi bilo treba kot izhodišče za razmejitev sprejeti leto 1849, ko »je završalo med avstr[ijskimi] narodi približno tako, kakor danes« in je po revoluciji 47 Rahten, Pozabljeni slovenski premier, str. 210. 48 NŠAL, Zapuščina Janeza Kalana, Moja oporoka, tipkopis spominov. 303 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–3062019 stara Avstrija dobila ustavo, ki je narodom priznala enakopravnost. Sicer pa je Maister pri določanju meja opredelil šest načel. Najprej je menil, da je treba »priklopiti dr- žavi kolikor mogoče važnih prometnih dobrih cest in železnic«. Nadalje bi bilo treba »pridružiti državi po- sebno ob meji vse večje kraje, tudi če sedaj že nimajo slov[enskega] značaja, a vendar žive iz slov[enskega] ozemlja«. V teh mestih bi bilo treba ustanoviti slo- venske obrtne šole in naseljevati slovensko prebi- valstvo, »da se začne nam na dobro med nar[odno] mešanim prebivalstvom izgubljati dosedanja naro- dna napetost«. Maister je upal, da se tako »vsaj v času enega rodu ponemčeno ljudstvo zopet posloveni«. Njegova vojaška miselnost je udarila na plano zlasti pri naslednji ugotovitvi: »Tudi milica bo imela važno ulogo v teh obmejnih krajih, ker ji bo pripadla poleg varstvene tudi na novo kreirana služba narodno ob- mejne kontrole.« Kljub tem odločnim načrtom je Maister vendarle vsaj deloma ostajal na realnih tleh, ko je menil, da bi bilo treba »pritegniti kolikor malo se da kompaktnih geografskih enot izključno tujejezičnega značaja«. Njegov cilj je očitno bila, za razliko od stare mno- gonarodne monarhije, narodnostno homogena drža- va, pri čemer jo – zanimivo – označuje kot sloven- sko: »Glavna stvar je namreč, da si postavimo tako slov[ensko] državo in ji določimo take meje, da si ne ustvarimo v lastni bodoči državni celoti enakih naro- dnih razmer, kakršne smo imeli v dosedanji Avstr[iji]. Kakorhitro priklopimo svojemu ozemlju preobširne geografske dele s pretežno tujim življem, ki bi nam vzgajal in ustvarjal po naši lastni krivdi domačo iri- dento in bil kal neprestanim notranjim narodnim bojem in političnim nemirom. Tudi bi naš drugoje- zični mejaš z uspehom gledal svojemu tustranskemu somišljeniku v oči preko našega državnega plota.« Na koncu besedila, ki se je ohranilo v Mačkov- škovi ostalini, je Maister ugotavljal, da je treba »upo- števati strategično važnost meje«. Mogoče je sklepati, da ga gesla o miru v smislu Wilsonovih načel niso prepričala: »Kolikor časa bodo živeli različni narodi, bodo kljub mirovnim razsodiščem in zvezi narodov in kljub vsem demokratskim načelom vojne neizo- gibne. Tako bo tudi naš prihodnji rod gotovo še pri- jel za puško.« Na te čase pa se je bilo treba že takoj začeti pripravljati: »Zato moramo si zagotoviti ceste, železnice, važne vrhove, priti v posest za promet po- trebnih dolin in biti izključni gospodarji pomemb- nejših voda in s tem prehodov preko njih.« Po Mai- strovem mnenju bi bilo treba »potegniti mejo kolikor mogoče po gorskih grebenih in hrbtih, ker zadržuje taka naravna ovira prav močno obmejni promet, kar je v narodnem oziru upoštevanja vredno«. Zanimiv pa je zlasti del, v katerem je Maister nekako samoopravičevalno pojasnil motive za svojo drzno akcijo zasedbe meje na Štajerskem: »Če sem pri /…/ zgradbi državne slov[enske] meje zasadil tu- intam lopato globočje v nekdaj našo od tujca preko vseh pravic anektirano posest, gre to pač nam v dobro in je tudi, mislim, popolnoma opravičeno. Ti geo- grafski deli, ki so jih šteli Nemci že za popolno last so v narodnem oziru še tako rahli, da jih bo mogoče z logičnim in stvarnim delom kmalu pridobiti. Seveda bomo morali tamintam uporabljati sredstva, katerih smo se naučili od Nemcev in Madjarov v enakih slu- čajih.« Maistrove napovedi so se uresničile v več pogle- dih. Za Koroško je bil jugoslovanskim delegatom v Parizu vsiljen plebiscit, ki se je res sprevrgel v na- rodno »katastrofo«. Za Štajersko je bil sicer refe- rendum še tik pred podpisom Senžermenske pogodbe 10. septembra 1919 zaradi italijanske podpore Av- strijcem povsem realna možnost, a do njega predvsem po francoski zaslugi le ni prišlo. Večina Maistrovih štajerskih osvojitev je tako ostala na jugoslovanski strani, vključno z nemškim »trdnjavskim trikotni- kom« Maribor–Celje–Ptuj, kjer so novi oblastniki pri slovenizaciji v skladu z generalovimi nasveti uspešno uporabili metode svojih nasprotnikov. Epilog: nehvaležnost in pristranost V ustanovni dobi nove države so se torej Boroe- vić, Kvaternik in Maister za krajše obdobje hkrati znašli na Koroškem, ki je bilo predmet napetih poga- jalskih dogajanj na pariški mirovni konferenci. Kljub prizadevanjem slovenskih politikov Boroević uradne politične rehabilitacije ni dočakal. Brejc je to obža- loval, kot je razvidno iz že citiranega spominskega zapisa, v katerem je citiral feldmaršalovo pismo: »V pismu od 7. maja 1920 mi piše, da bo že prišel čas, ko bodo tudi njegovi sovražniki morali priznati, koliko je v dolgi dobi 48 let svojega vojaškega službovanja trpel in storil za Jugoslovane; v pismu govori o 'naši mladi državi' in 'našem ljudstvu', za kojega da je vsaj toliko storil, kakor kdorkoli drugi, in da ni njegova krivda, ako ni mogel še več storiti zanj.«49 Nekdaj slavni vojskovodja je končal neslavno: 23. maja 1920 je v celovški bolnišnici umrl za posledicami možgan- ske kapi.50 Še enkrat se je pokazalo, da je hvaležnost v politiki skoraj neobstoječa kategorija. Kvaternik je bil sprejet v vojsko nove države, pri čemer je razmišljal o tem, da bi hrvaška vojska imela določeno avtonomijo. O tem predlogu so v začetku decembra 1918 menda razpravljali celo v francoskih vojaških in vladnih krogih, a na koncu ni bil deležen podpore.51 Tudi v Beogradu za njegove zamisli ni bilo navdušenja, zato se je čutil »prevaranega«. Kljub temu da je tako po politični usmeritvi kot sorodstvenih ve- zeh pripadal frankovski struji pravaštva (poročen je bil s hčerjo voditelja Čiste stranke prava Josipa Fran- 49 Brejc, Med prevratom in ustavo, str. 27. 50 Nečak in Repe, O feldmaršalu, str. 39. 51 Kovač, Francuska, str. 166. 304 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–306 2019 ka), je bil sprva v prestolnici nove države kar dobro zapisan, menda zaradi zaslug pri zaščiti srbskih sirot v času avstro-ogrske okupacije Srbije. Toda na nekem banketu jugoslovanskih žensk konec leta 1918, ki je bil organiziran v čast srbske vojske, ga je Krleža javno napadel. Incident ni ostal brez posledic.52 Čeprav tudi v tem članku citirana študija o me- jah dokazuje, da je bil Kvaternik novi državi ob nje- ni ustanovitvi lojalen in celo zelo predan, so ga leta 1920 upokojili. Konec vojaške kariere v Kraljevini SHS pa je očitno povzročil tudi spremembo njego- ve politične usmeritve. Zlasti po razglasitvi kraljeve diktature leta 1929 je bil v stikih s frankovsko emi- gracijo v Avstriji in na Madžarskem. Ta je že od leta 1919 preigravala različne scenarije kot alternative jugoslovanski državi.53 Po navedbah Kvaternikove biografinje sta bila z njim v stiku zlasti podpolkovnik Stjepan Duić in general Ivan Perčević, ki sta skupaj z nekdanjim deželnim šefom Bosne in Hercegovine, generalom Stjepanom Sarkotićem, v Avstriji vodila protijugoslovanske aktivnosti.54 Te so doživele vrhu- nec z razmahom ustaškega gibanja, ki je med drugo svetovno vojno prevzelo oblast v Zagrebu, pomem- ben člen tega režima pa je bil prav Kvaternik. Nemški vojaški predstavnik v Zagrebu Edmund Glaise von Horstenau, ki je bil v času habsburške monarhije privrženec kroatofilskega velikoavstrij- skega gibanja prestolonaslednika Franca Ferdinanda, je bil po prihodu v Pavelićevo državo razočaran nad držo Kvaternika in drugih predstavnikov ustaškega režima. Ugotavljal je, da pri njih ni mogoče zaznati kontinuitete s hrvaškimi narodnimi zahtevami iz leta 1918 in da jim je stara Avstrija povsem tuja. Poleg tega, da so kritizirali nekoč slavno habsburško Vojno krajino, je Glaise von Horstenau opazil, da so nega- tivno nastrojeni celo do nekdanjih bojnih tovarišev, avstro-ogrskih častnikov srbskega rodu.55 Precej bolje kot Boroević in Kvaternik se je po ustanovitvi Kraljevine SHS vsaj sprva znašel Mai- ster. Znano je, da se je po uspešnih bojih za Štajersko posvečal predvsem Koroški. V začetku poletja 1919 je sodeloval pri ustanovitvi nove politične organi- zacije, Narodnega sveta za Koroško. Izvoljen je bil za njegovega predsednika, in ko je 2. avgusta 1919 postal poveljnik koroškega obmejnega poveljstva za plebiscitno cono A s sedežem v Velikovcu, je v 52 Kisić-Kolanović, Vojskovođa, str. 16–17. 53 Več o frankovski emigraciji Rahten, Od Majniške deklaracije, str. 208–216. 54 Kisić-Kolanović, Vojskovođa, str. 23. Prim. Sarkotić, Jugo- slawien, str. 19. Sarkotić je že ob nastanku Kraljevine SHS javno podvomil v možnost njenega obstoja, češ da se v njej za prevlado borita dve različni kulturi, zahodna in orientalska. Podvomil je tudi v njene sposobnosti, da spričo velikih pri- tiskov sosednjih držav sploh obstane. Pri tem je, ne da bi ju citiral, delil mnenje Kvaternika in Boroevića o veliki nevarno- sti, ki novi državi preti od Italije. Ta naj bi na Jadranu vodila politiko po zgledu Beneške republike. 55 Kazimirović, Nemački general, str. 106. svojih rokah združil vojaško in politično oblast na omenjenem ozemlju. S tem je prevzel pomemben del odgovornosti v slovenskih pripravah na plebiscitno glasovanje.56 28. novembra 1919 je bil z regentovim ukazom v činu generala sprejet v vojsko Kraljevine SHS.57 Konec junija 1920 je Maistra doletela čast, da je med prvim obiskom v Sloveniji spremljal regenta Aleksandra in si pridobil naziv »častni adjutant Nj. Veličanstva kralja«.58 Vendar zvezdni trenutki zasluž- nega generala niso trajali dolgo. Koroški plebiscit 10. oktobra 1920 je jugoslovanska stran izgubila. Že naslednji mesec je sledil podpis Rapalske pogodbe z Italijo, Maister pa je bil 17. novembra 1921 imeno- van za predsednika jugoslovanskega dela komisije za razmejitev. Toda 2. oktobra 1923 je bil upokojen, star komaj 49 let. Čeprav je Maistra pestila bolezen, so nekateri v predčasni upokojitvi videli politično gesto srbskega armadnega vrha, ki je bil skeptičen tudi do drugih častnikov stare monarhije. Očitali so mu celo, da je v nekem beograjskem lokalu menda nekoč sedel v družbi z nekdanjimi avstro-ogrskimi častniki in se z njimi pogovarjal kar v – nemščini.59 Da z ocenje- vanjem generala, ki so ga v nekem srbskem časopi- su imenovali »avstrijski intendantski oficir«, ni bilo vse v redu, kažejo tudi ugotovitve Bruna Hartmana. General Đura Dokić je namreč leta 1920 zapisal, da zgolj na podlagi Maistrovega dotedanjega vojaškega delovanja ni bilo mogoče oceniti njegove strokovne usposobljenosti za njegov čin. Podobno je menil tudi v oceni naslednje leto, a ga je kljub temu priporočal za napredovanje. Toda namestnik poveljnika IV. ar- madne oblasti general Petar Pešić je to odločno za- vrnil.60 Pešić je sicer med pariško mirovno konferenco vodil jugoslovansko vojno misijo.61 Zato je toliko bolj nenavadno, da je pozabil na zasluge, ki jih je imel Maister v boju za meje nove države. A nehvaležnost 56 PAM, Fond Rudolfa Maistra, oceni Rudolfa Maistra za leti 1920 in 1921, predloženi poveljstvu IV. armadne oblasti; Hartman, Rudolf Maister, str. 80–81. 57 Dnevne vesti. Slovenski narod, 10. 12. 1919, št. 239, str. 3. 58 PAM, Fond Rudolfa Maistra, Zaprisega Rudolfa Maistra kralju Aleksandru. Maister je 17. avgusta 1921 v Ljublja- ni Aleksandru zaprisegel kot »počasni adjutant njeg[ovog] Vel[ičanstva] Kralja«. Besedilo »zakletve« je Maister napisal v srbščini. 59 Glavan, General, str. 56. 60 Hartman, Rudolf Maister, str. 87–89. General Dokić je med drugo svetovno vojno pristal kot minister v vladi Milana Ne- dića, ki so jo podpirale Sile Osi. 61 Krizman, Hrabak, Zapisnici, str. 11. Član jugoslovanske vojne misije na pariški mirovni konferenci je bil tudi kontraadmiral slovenskega rodu Alojz Šusteršič, ki je bil po rangu takoj za Pešićem. Tudi Šusteršič je bil upokojen leta 1921, in to pred- časno in proti svoji volji, za nameček pa mu nova država pri dodeljevanju pokojnine ni hotela priznati kontraadmiralske- ga čina, ki mu ga je podelil cesar Karel. Popravo pokojnine je Šusteršič dočakal šele v Neodvisni državi Hrvaški. Več o tem Rahten, Šusteršiči, str. 453–455. 305 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–3062019 in pristranost jugoslovanskih oblasti so tako – vsak na svoj način in ob svojem času – izkusili vsi trije v tem članku predstavljeni častniki stare monarhije. In še zdaleč niso bili edini. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 1164, Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani AS 1193, Osebni fond Lojzeta Udeta KLA – Kärntner Landesarchiv KLA 683, Sammlung Wutte NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana Zapuščina Janeza Kalana NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana Rokopisni oddelek, Ms 1963, Ostalina Janka Mačkovška OAA – Osebni arhiv avtorja korespondenca z Borutom Batageljem, Bojanom Dimitrijevićem, Stjepanom Matkovićem in Sta- nislavom Sretenovićem TISKANI VIRI Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921, I–III (ur. Peter Ribnikar). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998, 1999 in 2002. Zapisnici sa sednica delegacije Kraljevine SHS na mi- rovnoj konferenciji u Parizu 1919–1920 (ur. Bog- dan Krizman in Bogumil Hrabak), Beograd: In- štitut društvenih nauka, 1960. ČASOPISI Slovenski narod, 1919. LITERATURA Adriaticus [Otokar Rybář]: O vojni proti Italiji od feldmaršala Boroevića. Ljubljana: Samozaložba, 1923. Andrejka, Viktor: Razvoj vojaštva in vojaški dogodki do danes. Slovenci v desetletju 1918–1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodo- vine (ur. Josip Mal). Ljubljana: Leonova družba, 1928, str. 269–295. Borković, Milan: Milan Nedić. Zagreb: Centar za in- formacije i publicitet, 1985. Brejc, Janko: Med prevratom in ustavo. Avstrijski in jugoslovanski državni problem. Tri razprave Jan- ka Brejca iz prelomnega obdobja narodne zgodovine (ur. Andrej Rahten). Ljubljana: Založba ZRC, 2012, str. 21–74. Erjavec, Fran: Slovenci na mirovni konferenci l. 1919– 1920. London: Založba Slovenske Pravde, 1960. Glavan, Mihael: General v senci. Rudolf Maister. Sto let severne meje. Življenje in delo Rudolfa Maistra Vojanova 1874–1934. Ljubljana: Mladinska knji- ga, 2018, str. 56–58. Grafenauer, Bogo: Slovenska Koroška v diplomatski igri leta 1919. Koroški plebiscit. Razprave in članki (ur. Janko Pleterski et al.). Ljubljana: Slovenska matica, 1970, str. 295–378. Hartman, Bruno: Rudolf Maister, general in pesnik. Ljubljana: DZS, 1998. Himmelreich, Bojan: Slovenski člani jugoslovan- ske delegacije na pariški mirovni konferenci 1919–1920. Celjski zbornik 1993. Celje, 1993, str. 163–179. Hladnik, Janez: Od Triglava do Andov. V službi Cer- kve in naroda. Spomini. Gorica, Rovte, Ljubljana: Goriška Mohorjeva družba, ²2018. Holjevac, Željko: Svetozar Borojević: O ratu pro- tiv Italije. Feldmaršal Svetozar barun Borojević od Bojne (1856.–1920.). Zbornik radova (ur. Marino Manin). Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 2011, str. 147–151. Kazimirović, Vasa: Nemački general u Zagrebu. Kra- gujevac, Beograd: Prizma – Centar film, 1996. Kisić-Kolanović, Nada (ur.): Vojskovođa i politika. Sjećanja Slavka Kvaternika. Zagreb: Golden Mar- keting, 1997. Kolar-Dimitrijević, Mira: Zašto vojskovođu Sveto- zara Boroevića od Bojne treba zadržati u sječa- nju. Feldmaršal Svetozar barun Borojević od Bojne (1856.–1920.). Zbornik radova (ur. Marino Ma- nin). Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 2011, str. 9–22. Kovač, Miro: Francuska i hrvatsko pitanje 1914.– 1929. Zagreb: Dom i svijet, 2005. [Kvaternik, Slavko]: Naše meje s strategičnega vidika. Izpod peresa odličnega veščaka [ur. Fran Vodopivec]. Ljubljana: Pisarna za zasedeno ozemlje, 1920. Nečak, Dušan in Božo Repe: O feldmaršalu Sveto- zarju Boroeviću de Bojni. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani, 2010. Nečak, Dušan: O vojni z Italijo (1914–1915). Kroni- ka 22, 1974, 2, str. 107–111. Pojić, Milan in Danijela Marjanić: Pisma vojskovođe Svetozara Boroevića 1912.–1920. Feldmaršal Svetozar barun Borojević od Bojne (1856.–1920.). Zbornik radova (ur. Marino Manin). Zagreb: Hr- vatski institut za povijest, 2011, str. 125–146. Potočnik, Dragan: Zgodovinske okoliščine delovanja generala Rudolfa Maistra na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. Ljubljana: Koščak, 2008. Rahten, Andrej: Med Kakanijo in Wilsonio. Poklicne 306 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–306 2019 in politične preizkušnje Hansa Schwegla alias Iva- na Švegla. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva založba, 2018. Rahten, Andrej: Od Majniške deklaracije do habsbur- ške detronizacije. Slovenska politika v času zadnjega habsburškega vladarja Karla. Celje: Celjska Mo- horjeva družba, 2016. Rahten, Andrej: Pozabljeni slovenski premier. Politična biografija dr. Janka Brejca (1869–1934). Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva založba, 2002. Rahten, Andrej: Sedaj ni čas za popuščanje: Janko Mačkovšek na pariški mirovni konferenci. Časo- pis za zgodovino in narodopisje (89) 54, 2018, str. 15–47. Rahten, Andrej: Šusteršiči – zgodovina kranjske legitimistične rodbine. Kronika 58, 2010, 2, str. 443–456. Rozman, Franc: Generala Blaž in Janez Žemva. Pri- spevki za novejšo zgodovino 57, 2017, 2, str. 206– 213. Sarkotić, Stefan: Jugoslawien. Wien: Ostverlag, 1919. Svoljšak, Petra: Čigava ali komu soška fronta. Slo- vensko-hrvaški stiki med prvo svetovno vojno v luči obrambe slovenske zahodne meje. Studia Hi- storica Slovenica 8, 2008, 2–3, str. 357–374. S U M M A R Y Officers of the old monarchy and borders of the new state There is an extensive and assorted body of litera- ture on the Paris Peace Conference of 1919–1920 as well as on the participation of Slovene representa- tives under the umbrella of the Yugoslav delegation. What is less known is that the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (the SHS-Kingdom) also gar- nered various kinds of support from certain offic- ers of the former Habsburg Army in its diplomatic pursuit of negotiating its borders. In respect of those whom historical circumstances turned into support- ers of the new state’s diplomatic endeavours, the article brings forth the texts of three military offic- ers: Svetozar Boroević de Bojna, Slavko Kvaternik, and Rudolf Maister. Boroević and Kvaternik already participated in the Isonzo Front, with the former concluding his military career on the disintegration of Austria-Hungary and the latter also distinguish- ing himself fighting for the new state in Medmurje (Cro.: Međimurje). As for Maister, he played a well- known part in the capture of Maribor and afterwards in the administration Carinthia. Thus, at some point or another, all three were in Carinthia during 1919, each contributing to the SHS-Kingdom’s diplomatic efforts at the Paris Peace Conference. Boroević drew up a study on the war against Italy, Kvaternik wrote about strategic borders with Italy and German Aus- tria, and Maister analysed the arguments concerning the Slovene northern border. Kvaternik and Boroević recognised the main threat in Italy’s territorial am- bitions. Unlike Maister, who, following a successful operation in Styria, concentrated on the Slovene- Austrian border in Carinthia, Boroević tried to main- tain a neutral stance regarding the Carinthian issue. However, all three – each in his own way and in his own time – also experienced the Yugoslav authori- ties’ ingratitude and bigotry. Kvaternik and Maister were forced into early retirement upon entering the new state’s military, and Boroević died poor and in distress in his Carinthian asylum.