EDINOST 206 Adelaide St. W. Toronto 1, Ont. "Anthorized as second class mail, Poet Office Department, Ottawa" BOJ PROTI PREOSTANKOM FAŠIZMA — PROTI ČRNI REAKCIJI — JE BOJ ZA MOt m VARNOST V SVETU! CENA NAROČNINI: Za Kanado in USA. Za eno leto_____________________ $3.0« Za pol leta___________________________1.75 NEODVISNO GLASILO KANADSKIH SLOVENCEV tier. o. St. Cena 5 c. TORONTO, ONTARIO WEDNESDAY" APRIL 14TH. 1948. Price 5c. Vol. 6. No. 260. v Kolumbiji PAN-AMERIŠKA KONFERENCA ZAČASNO PREKINJENA Bogota, 9. aprila — (CP) — Liberalni demonstrant-je so vprizorili demonstracije v glavnem mestu južnoameriške republike Kolumbije — Bogota, kjer se je 30. marca začela Pan-ameriška konferenca 21 ameriških držav. Poročila pravijo, da so se nemiri začeli vsled umora liberalnega voditelja Jorge Eliecer Gaitan-a. DEMOKRATIČNE GIBANJA V PRAVICE NAPREDNEGA RESNI NEVARNOSTI Zaradi nenadnih dogodkov se je morala Pan-ameriška konferenca začasno prekiniti in so bili za delegate pripravljeni aeroplani, da zapuste deželo ako bi se položaj ne izboljšal. Argentina je prva po slala svoje letala, da umakne svoje delegate. Med političnimi voditelji, ki sta bila ubita v demonstracijah sta; José Antonio Montavlo, minister za rude in petrolej in Guillermo Leon Valencia, oba vodeča konservativca. Konservativna radio postaja je v svojem komunikeju obdolžila komuniste in neorganizirane mase za nemire. Lojalne čete konservativne vlade so odprle ogenj na množice demonstrantov, kar jih je še bolj razjarilo in so začele potiskati naprej proti predsedniški palači z noži, bati in puškami, napadli so poslopje, kjer se je vršila Pan-ameriška konferenca, razbili okna in vrata ter zažgali pohištvo v nekoliko sobah. Kamenje je začelo deževati, ko so razjarjeni ljudje napadli sobo v kateri so iskali zavetja časnikarji konference. Časnikarski poročevalci in dopisniki so le s težavo zbežali pred jezo razjarjene množice. Drugod po mestu je gorelo. Poulična železnica je bila razdejana, vozovi prevrnjeni, govorniki na radio pa so pozivali na splošno ustajo. Washington, 11. aprila — (AP) — Kolumbijski radio je oznanil, da je tridnevna demonstracija končana. V nemirih je bilo ubitih okrog 300 oseb. Delegati Pan-ameriške konference so sklenili, da bodo nadaljevali s konferenco v razdejanem mestu, "ako bo mogoče". Novo sestavljeni koalicijski vladi liberalcev in konservativcev, se je določila doba, ako bo zmožna upravljati in dati sredstva za nadaljevanje konference, to je varstvo in hrano. Vsi zapisniki konference, katera se je začela 30. marca so bili uničeni v nemirih. Bogota, 12. aprila — (INS-BUP) — Konservativna reakcija dolži Sovjetsko zvezo za nemire v Kolumbiji. Kolumbija je pretrgala diplomatične odnose s Sovjetsko zvezo. Lakota se širi po kolumbijskem glavnem mestu, ki je bilo po-žgano in razdejano v krvavih demonstracijah, ki so bile posledica umora liberalnega voditelja zadnji petek. Pan-ameriška konferenca med razvalinami nekdaj krasnega mesta naj bi se nadaljevala je mnenje 21 glavarjev panameriške konference, toda vlada neki dvom ako se naj nadaljuje v mestu Bogota, ki je tako poškodovana, da bo potrebno pet let, da se jo obnovi v normalno stanje. Toronto: — Kanadsko delavsko gibanje in vsi katerim so pri srcu demokratične svobodščine morajo ogorčeno protestirati proti napadu po fašistični metodi na delavske uradnike; Ciryl Princ, Michael Kennedy, Martin Kisk v Windsor-ju Ontario in proti vandalskemu razbitju glavnega urada LPP na 52 Chatam St., dne 7. aprila. Vandalizem v Windsor-ju se je zgodil po zgledu več napadov fašistično naščuvane druhali na Tim Bučka v več zapadnih krajih na njegovi govorniški turneji. To je zagotovo delo preračunane kampanje, ki jo vzpodbuja in organizira vele-"business." Celokupno delavsko in demokratično gibanje se mora zbuditi in odločno delovati, v namenu, da se pobudniki in organizatorji fašističnega načina napadanja v obliki organiziranih druhali razkrinkajo in primerno kaznujejo zaradi njihovih napadov na delavstvo in demokracijo. To ni bila akcija študentov, ki ni bila naprej pripravljena po nekom drugem. Podžgani in zapeljani študentje so bili pahnjeni v ospredje, ampak možje, ki so odgovorni za to so monopolisti pri Fordu in General Motors, velebusi-ness Windsor Star, protidelavski tabor reakcije in vojnih hujskačev. Tim Buck, voditelj Delavske Progresivne Partije je poslal premier ju Kingu naslednji brzojav: "Škandalozni napad druhali v Windsor-ju na Ciril Princa, Mic-hael Kennedy-a in Martina Kiska ter razbitje urada Delavsko-Pro-gresivne Partije med tem ko je lokalna policija stala poleg neaktivna, imperativno zahteva akcijo po vaši vladi. Ta, fašizmu podoben izbruh nasilstva druhali in nasilja proti spoštovanim delavskim voditeljem in uradom zakonite politične stranke je nezmotljivo del načrtnega podvzetja proti demokratičnim pravicam. Ta izbruh v Windsorju je sledil napadom na javna zborovanja v času mojega potovanja po zapadni Kanadi. "V imenu LPP zahtevam: "Da zvezna vlada obsodi to nasilje in vandalizem v Windsorju. "Da vaša vlada sodeluje z lokalnimi oblastmi v Windsorju in vodi popolno preiskavo v zadevi Windsorskega izbruha v namenu, da se izslede in postavijo pred sodišče osebe, ki take izbruhe pripravljajo, a rabijo študente za napad po vzorcu Hitlerjevih sturm truparjev. "Da parlament podvzame akcijo in sprejme na tem zasedanju Zakon pravic, kateri bo za jamčil vsem kanadijancem svobodo organiziranja, zborovanja, tiska in svobodo mišljenja." (Kotunemči)i 1934 leta' NAŠČUVANA DRUHAL NAPADLA PROSTORE DELAVSKE PROGRESIVNE STRANKE Sovjetsko zvezo nadlegujejo zaradi Trsta ROBINSONA NAMERAVAJO DEPORTÍRATI Kanadski emigracijski preiskovalni odbor je ukazal deportirati podpredsednika I M M S W unije (CIO-CCL), češ da je zagovarjal "prevrniti kanadsko vlado s silo." Odbor ni dognal, da je Robinson komunist. Zagovornika Robinsona; G. A. Martin in C.L. Dubin sta dejala, da ni dokazov, ki bi podpirali izjavo odbora in sta se pritožila proti odločitvi odbora z zahtevo, da se morajo dokazi izložiti v javnost. Mr. Robinson je dejal: "Jaz sem popolnoma nedolžen vseh obdolži-tev proti meni. Vse kar sem jaz zagovarjal v Kanadi ali pa v Združenih državah je bilo da se naj delavci organizirajo, da si na ta način dvignejo svoj življenski stan-dart s čemer bi bilo pomagano celokupnemu kanadskemu narodu, če bi to dokazovalo, kar se me dolži, potem je obtoženo vse strokovno unijsko gibanje v Kanadi. Mr. Robinson je bil spuščen na svobodo pod varščino s pogojem, da se ne bo udeleževal unijskih aktivnosti. "To je kristalno jasno, — delavcem Kanade — je dejal Robinson — da se ukazuje moja deportacija le zaradi unijskih aktivnosti in ničesar drugega, meni bi bilo zelo ljubo, da se pregleda vse te stvari ponovno in javno pred sodiščem, tako da bi bila ljudstvu znana resnica. V Sovjetski zvezi niti ne omenjajo vojne Moskva, — (AP) — "Ko človek pride v Sovjetsko zvezo, ga najbolj preseneti popolna odsotnost govoric o vojni." — pravi Eddy Gil-more dopisnik Asociated Press biroa. "V Berlinu mi je tiskovni urad Združenih držav naročal, da je najbolje ako vzamem rusko-govoreče-ga ameriškega oficirja s seboj na sovjetski aerodrom, da bom dobil letalo. Ponudili so mi celo vojaško spremstvo. Toda jaz sem vse to odklonil, kot nepotrebno. Z nemškim voznikom, štirimi kovčegi, pisalnim strojem in majhnim psičkom, katerega sem kupil za svojo hčerko sem se podal-na pot. Na polpoti proti sovjetski coni nas je prevzela ameriška vojaška policija. "Nekako sto korakov pred sovjetsko cono se je automobil ame-riše vojaške policije oprezno ustavil in mož, ki je sedel poleg šoferja je dejal, da bodo počakali tam. Če se moj voznik ne bo povrnil — "tqdaj bomo vedeli, da sta jo iz-kupila" so dejali. Ko sem se vozil naprej po poti v Sovjetski coni, smo kmalu naleteli na sovjetsko stražo. SovjetsKi vojak je dvignil roko, kar je pomenilo, da se naj ustavimo. Vprašal je za dokumente in ko je videl, da nimam nobenih drugih kot ameriški potni list s sovjetsko vizo je dejal: "Jaz mislim, da je vse v redu". Na aerodromu je bila ista povest. Za psička ni nikdo računal vožnje in se je vozil prosto. Z mano se je vozilo 11 sovjetskih častnikov, ki so zelo vljudni ljudje. Z njimi sem imel skupaj čaj. S čajem smo imeli tudi vodko in smo ž njo nazdravili prijateljstvu naših dveh držav. Ob napitnici na prijateljstvo med našima državama so izpraznili vsi častniki kupice naenkrat. Navzlic berlinski napetosti in bombastičnimi naslovi z velikimi črkami v ameriškem časopisju in govorici o vojni, jaz nisem slišal niti ene besede o vojni v Moskvi. Rekel sem sam sebi; "čakal bom drugih 24. ur in govoril z več Rusi. To sem tudi storil, ali niti eden ni omenil vojne, ali pa o mogočnosti, da bi izbruhnila. Washington — "Associated Press" poroča, da Združene države, Anglija in Francija spet pritiskajo na Sovjetsko zvezo, da naj govori kaj misli s Trstom. Priganjajo, da naj ne zadržuje predolgo z odločitvijo, ker so volitve v Italiji pred vrati in bi rade vedele če bodo dobile Trst, da bi ga dale de Gasperiju. V notah, ki so bile izročene osem dni pred kritičnimi volitvami v Italiji, ki se bodo vršile na 18. aprila, zapadne sile tudi nasvetu-jejo sejo v Parizu zgodaj drugi mesec, kjer da ne bodo bolj natančno dogovorili j predlogu, če se Sovjetska zveza strinja s tem. Na hitro roko bi pa sedaj pred volitvami zadostovalo, če bi Rusija odgovorila, da bo dala Trst Italiji ker se jako mudi radi volitev. Zapadne tri države so prvič predlagale izročitev Trsta Italiji 20. marca. Reakcijo v Italiji je predlog zelo razveselil. Z današnjo ponovno noto (poročilo je od 9. aprila) jih nameravajo ponovno razveseliti in postaviti Rusijo in komuniste v zagato pred italijanskimi volilci na drugo stran pa proslaviti vodstvo zapadnih sil, kako se trudi pridobiti Trst za Italijo. Podobna tej potezi, kar je državni department Združenih držav potrdil, so poročila iz Trsta, kjer ameriška in angleška okupacijska oblast v Trstu namerava izročiti precejšnjo lokalno oblast Italiji. Zahteva Združenih držav, da se naj Sovjetska vlada kmalu izrazi svoje poglede radi Trsta in na- svet za pariško konferenco je bilo navedeno v noti katero je izročil Robert Lovett, državni podtaj-nik ZDA sovjetskemu ambasadorju Aleksandru S. Panjuškinu. Lovett je poslal noto tudi italijanskemu ambasadorju Albertu Tar-chiani-ju s predlogom za pariško sejo. Britanija in Francija sta poslali podobni noti Sovjetski zvezi. Jugoslavije poročilo Asociated Press ne omenja. Windsor: — Protikomunistična gonja v Windsorju je dosegla svoj višek, ko je naščuvana druhal napadla urad Delavske Progresivne partije 7. aprila zvečer in fizično navalila na tri delavske uradnike. Trije delavski uradniki so; Cyril Princ, Michael Kennedy in Martin Kisk, katere je nato policija zaprla. Napadalcev ni bil nobeden aretiran. Vsi trije delavski uradniki so bili ranjeni v času ko so nameravali zabraniti vstop naščuvani druhali. četrti uradnik Walter Kopchuk, je bil obrezan z steklom. Uradni prostori DPP so bili popolnoma razdejani, pisalne mize obrnjene, okna razbita, pisalni stroji razbiti, omare razbite, listine razmetane po tleh in vse je bilo v popolnem neredu. Cyril Princ je dejal, da ne bodo podvzeli sodnega postopanja proti nikomur, kateri se je udeležil tega vandalizma. "Neodgovorne pobaline se ne more dolžiti, da so zavestno storili to dejanje. V tisku je bilo toliko histerije zadnje tedne, da je mo- Edini način rešitve tržaškega vprašanja Rim: Vse izgleda, da vlada pomaga lastnikom rudnikov Britanski transportni avion zadel ob sovjetsko bojno letalo GRŠKI ROJALISTI PRIČELI OFENZIVO Atene: — Rojalistična grška armada je 13. aprila zjutraj začela z ofenzivo proti demokratični armadi severozahodno od Drame in južno od bolgarske meje. V napadu na demokratične sile so rojalisti uporabili artiljerijo, infanterijo in zračno silo. Borba za peloponeški trg Kalavryta traja že tretji dan. Poročila pravijo, da so demokratične sile prodrle v mesto. Berlin: — Dne 5. aprila je britanski transportni avion zadel ob rusko letalo, nad Berlinom, kar je provzročilo padec obeh letal na zemljo. Ruski pilot in 14 oseb na britanskem transportnem avijonu je pri padcu izgubilo življenje. , Poročilo 7. aprila po (AP) časnikarski agenciji, pravi; da je zračno nesrečo provzročil britanski pilot, ker je brez obvestila letel nad sovjetskim Dahlgow aerodromom v času ko je rusko letalo nameravalo pristati na letališču. Sovjetsko uradno poročilo pravi, da je sovjetski aeroplan krožil nad svojim letališčem v višini 1.400 čevljev in se je ravno nameraval vsesti, ko je ven iz oblakov priletel britanski Viking avion v navz-dolžni smeri nad sovjetskim letališčem. Britanski avion je udaril v rep sovjetskega letala ter uničil motorje letala. Kot posledica tr- Toronto: — George Harris, tajnik petega distrikta električarske unije je poslal pismo na premierja Kinga v katerem v imenu unije protestira proti vladni akciji oviranja prostega prehoda meje med ZDA in Kanado unijskim uradnikom. "Na seji distriktnega Izvršnega odbora Združenih električarskih, radijskih in strojnih delavcev, petega distrikta, Kanada, ki se je vršila 3. aprila 1948. se je razpravljalo vprašanje vladne akcije, ki ovira prost prehod meje internacionalnim strokovno - unijskim uradnikom med ZDA in Kanado. "S posebnim pretresanjem slučaja Reid Robinsona, podpredsednika "International Union of Mine, Mill and Smelter Workers", izgleda, da kanadska vlada po svojih naseljeniških uradnikih pomaga lastnikom rudnikov, od katerih je tudi mnogo Amerikancev, da bi skupaj preprečili uspešni zaključek unijskega organiziranja za povišanje plače kanadskim delavcem. "Naš izvršni odbor, ki zastopa 25.000 organiziranih delavcev v električni, radio in strojni industriji zahteva, da vlada takoj preneha s tem preganjanjem pravo- čenja je britansko letalo zagorelo s plamenom, pričelo razpadati ter padlo na zemljo in zgorelo. močnih strokvno-unijskih voditeljev in da se izjasni, da bo v bodoče prost prehod vsakemu uradniku internacionalnega strokovno-unijskega gibanja med ZDA in Kanado." pravi pismo poslano od izvršnega oUbora električarske uni-premierju Kingu. je Bolgarija zahtevala od-poklicanje atašeja Beograd, — (Tanjug) — V zvezi z odpoklicanjem turškega vojaškega atašeja iz Sofije je bolgarski tiskovni urad naznanil, da je bolgarska vlada zahtevala odpoklica-nje oseb; polkovnika Munir Aral in njegovega pomočnika kapetana Emin Akarja, ker sta zlorabljala svoj položaj kot člana diplomatič-nega kora, ter vršila dejanja, ki ogrožajo varnost Bolgarije. Bolgarska vlada je ponovila svojo zahtevo, ker turška zastopnika nista zapustila Bolgarijo 15. marca. Na 18. marca je turško poslaništvo obvestilo bolgarskega zunanjega ministra, da je turška vlada od-poklicala vojaškega atašeja in njegovega pomočnika in da smatra v bodoče nepotrebno namestiti na položaj drugo osebo. Jugoslovanski ambasador v Rimu Mladen Ivekovič je na časnikarski konferenci 3. aprila dejal, da je jugoslovanska vlada vedno smatrala in še vedno smatra, da se more delikatno vprašanje Trsta rešiti edino po svobodno zaključenemu sporazumu med Italijo in Jugoslavijo. "To je edini mogoči demokratični in mirni način, kateri more voditi ne samo do rešitve tržaškega vprašanja, ampak tudi do prijateljstva med našima dvema državama. "Absurdno je celo samo misliti, da se bo bodočnost tržaškega vprašanja rešila mimo ali pa celo proti Jugoslaviji. "Note vlad; Združenih držav, Britanije, in Francije samo dokazujejo, da oni preprečujejo sporazum med sosednimi državami, da preprečijo sporazum ki je mogoč in potreben v interesu Italije in Jugoslavije in v interesu svetovnega miru. "Anglo - ameriško - francosko spletkarjenje v zvezi s Trstom je propagandnega značaja in ima namen doseči volivni učinek v korist neki strankarski skupini v Italiji. Ivekovič je zavrgel kot obreko-valna vsa poročila o zatiranju italijanske manjšine v Istri, ki so se začele zadnje čase razširjati. Na-glasil je, da so italijanske manjšine po vsej Julijski krajini zastopane v ljudski oblasti in žive v prijateljskih odnosih s hrvatskim in slovenskim prebivalstvom. Pravice italijanske manjšine v Jugoslaviji so spoštovane med tem ko se morajo Jugoslovani v Italiji šele boriti zanje, četudi so jim bile po mirovni pogodbi zajamčene — je dejal Ivekovič. "Anglo-ameriške okupacijske oblasti — je dejal Ivekovič — so spremenile Trst v brezživljensko mesto, ker preprečujejo sodelovanje tržaške industrije z jugoslovansko ekonomijo, katera je edino zmožna zagotoviti Trstu blagostanje. "Anglo-amerikanci ne marajo industrijske aktivnosti Trsta ali pa ekonomičnega sodelovanja med Trstom in Jugoslavijo. Oni imajo rajši industrijalno mrtvo mesto, katero bi bilo v njihovi milosti in katerega industrija ne bi mogla tekmovati z ameriškim blagom. "Anglo-ameriška vojaška oblast v Trstu je upostavila nad demokratičnim ljudstvom Trsta, koloni-jalni okupacijski režim v namenu, da prepreči sporazum in enotnost med Italijani in Jugoslovani ter tako zmago demokratičnih idej o-gromne večine prebivalstva Svobodnega tržaškega ozemlja. ralo naščuvati druhal in nekaj takega je moralo neizogibno priti." je dejal Princ. Princ, Kennedy in Kisk so se skoraj 5 minut borili proti ducatu napadalcev, ki so bili oboroženi z ba ti in kosi gumijastih cevi. Princ je dejal: — "mi trije smo bili v uradu in smo kasno opravljali naše delo, ko smo začuli neko vpitje, kot vpitje pijane druhali. Predno smo mogli dognati kaj se godi so v zgradbo začele prihajati histerične postave, slabotnih, bledih mladcev, ki so bili oboroženi z bati in so nekaj nerazumljivega vriš-čali." "Jaz sem šel pogledat k vratom, kaj je, a ko sem videl ta prizor, sem jih zopet zaprl. Toda nekdo od zunaj je butnil v steklo, ki se je zdrobilo, očividno je imel dovolj moči, da je razbil steklena vrata. Vsi trije smo odšli v drugo sobo, a druhal je začela trkati na okna ob koridorju. Kmalu so razbili tu-j di ta okna, skočili skozi okno na nas, (kot stekla pseta). "Smrdljive bombe so kmalu začele napolnjavati ozračje zgradbe. Moje očale je eden teh mladcev zbil, ko ga je proti temu dejanju opomnil neki drug njegov pajdaš in so nato nekam skesano začeli prihajati do svesti in so odnehali z napadom. Eden gledalcev, ki je prišel na kraj odigranega prizora pozneje je dejal: "V Nemčiji je moralo biti tako leta 1934. leta". Policija je izjavila, da ni bilo "mogoče" aretirati nobenega od mladcev, ker so begali kot zajci iz ene sobe v drugo doli in gori po stopnicah nato pa se vrtili in zijali skozi vrata, ko je R.C.M.P., tudi sama brskala po razmetanih listinah in vohala po zgradbi. Taka pravijo, da naj bi bila "moderna, nova, zapadna, Truma-nova demokracija." Prepovedanje Delavske progresivne stranke udarec svobodi Bolgarski zunanji minister je naslovil 5. aprila drugo noto v kateri izraža mnenje, da je turška odločitev v nasprotju z izjavo turške vlade, da želi dobre sosedne odnošaje s svojimi sosedi. Nota nadalje izraža pripravljenost bolgarske vlade na sodelovanje, v namenu utrjevanja dobrih odnosov med tema dvema državama. Toronto: — Predsednik električarske unije C. S. Jackson je v imenu svoje unije poslal na premierja Kinga protestni'brzojav v katerem obsoja LaCroix osnutek zakona, po katerem naj bi bila Delavska Progresivna Partija vržena v nezakonitost. "LaCroix zakon za prepovedanje Delavske progresivne partije je udarec svobodi političnega prepričanja in združevanja Kanadčanov." je rečeno v brzojavu. — "Taka akcija podvzeta po vladi proti manjšinski politični opoziciji pomeni odprto pot diktaturi in fašizmu in se more samo razumeti kot poskus udušiti glas kritike vsepovsod v državi. Sedaj se razvijajoča anti-komunistična histerija je očividno ustvarjena, da se ustraši vsako kritično oceno vladnega stališča. Pod to kopreno poskuša LaCroix zakon odpraviti eno organizirano skupino opozicije. Naslednji korak bi bil, da spravi s pota druga večja opozicijska gibanja, dokler ne bi dovedlo do tega, da bi bil celo zločin podvomiti o stališču skupine, ki je v sedlu. "Članstvo te unije je po pravilih obvezano, da se bori za enakopravnost pravic in priložnosti, brez razlike narodnosti barve vere, spola ali politične pripadnosti. "Mi smo bili priča, ko so anti-opozicijski manevri pod krinko anti-komunističnega vpitja zatrli vso opozicijo, terorizirali in zasužnjili narode pod tiransko diktaturo v Nemčiji, kar je bila predigra poskusa zasužnjevanja vsega sve- ta.' "Mi smo ogorčeno in patriotično nasprotni začetku takega procesa v naši rodni deželi in zahtevamo, da vlada izpolni svojo obveznost do Kanade in kanadskega ljudstva s tem, da prepreči sprejem LaCroix zakona. "Ako ima pa vlada dokaz, da je član najbo katere koli politične stranke; naj bo to Delavsko-pro-gresivna, Progresivno-konservativ-na, Liberalna, CCF, Social kredit itd. storil nekaj kar je v škodo kanadskemu ljudstvu, mora takoj in odprto podvzeti na sodišču učinkovito akcijo proti takim posameznikom. V tem leži pravica in svoboda." zaključuje brzojav. ITALO - JUGOSLOVANSKI SPORAZUM Beograd, — (Tanjug) —- Vladi Jugoslavije in Italije sta se sporazumeli, da bodo vsaka v svojem pravosodju pomilostile državljane obeh držav, ki so bili obsojeni po civilnem in vojaškem sodišču teh dveh držav ali pa se nahajajo na preiskavi. Izjava v tej zadevi je bila izrečena po jugoslovanski vladi 7. aprila zjutraj v Beogradu. Prezidi-jum Narodne skupščine Jugoslavije je sprejel odločbo v zvezi s tem sporazumom ter pomilostil italijanske državljane, ki so bili obsojeni po jugoslovanskem civilnem in vojaškem sodišču. S) EDINOST" Published weekly at 206 Adelaide St. W., Toronto, Ontario, by Edinost Publishing proprietor in Slovenian Language ttegistered in the Registry Office for the City of Toronto on the 25th day of June, 1942, as No. 47999 C. P. EDINOST irhaja vsako sredo v slovenskem jeziku. Naslov lista: 206 Adelaide St. W. Toronto, Ontario. Kjer se pojavijo s svojimi načrti -izzovejo prepir Nepričakovano je zadnji teden izbruhnil val nezadovoljstva v eni mali južno-ameriški republiki — Kolumbiji, ki je zahteval par sto človeških žrtev. Sicer danes v zapadnih državah, kjer se širi vojna propaganda in vojna histerija to ni nekaj posebno nenavadnega in bi svetovno časopisje na te dogodke ne polagalo večje važnosti, ako bi se ravno ob istem času ne vršila tamkaj Pan-ameriška konferenca 21. ameriških držav. Republika Kolumbija ima okrog 10 miljonov prebivalstva. Njeno obrežje obliva Atlantski in Tihi ocean in meji na republiko Panama, kjer je sloviti panamski prekop. Dežela je pol-tropična ter v njej prevladuje po večini poljedelstvo. Glavno mesto Kolumbije je Bogota, ki ima okrog 400.000 prebivalcev. Prebivalstvo Kolumbije je miroljubno in demokratično usmerjeno in kakor kažejo dogodki zadnjih dni, ne mara, da bi se v njihovi deželi ustanovila kakšna kovačnica, kjer bi se kovala zarota proti svetovnemu miru in demokraciji. To mirno deželo si je izbrala ameriška reakcija za sedež Pan-ameriške konference, kjer so se v Bogoti zbrali delegati 21 ameriških držav. Iz Združenih držav sta se udeležila pan-ameriške konference med drugimi; državni tajnik ZDA George Marshall in Averill Harriman, oba ameriška diplomata št. 1. Prvi je poznan po zloglasnem "Marshall-ovem načrtu", kateri nosi njegovo ime. Ta plan je pri ljudstvu sveta že tako osovražen, da kamor vodijo niti tega načrta, tam se vname prepir in izzove krvopre-litje. Kaj je bil cilj Pan-ameriške konference? Združene države so nameravale rabiti Pan-ameriško konferenco, kot sredstvo za svoje razširjenje v latinski Ameriki, namreč da bi si jo podvrgle politično, vojaško in ekonomično. Na^ tej konferenci je Marshall dejal, da južno ameriške države ne morejo računati na ameriško pomoč, kakor se daje evropskim in drugim državam po "Marshall-ovem načrtu, ampak da bo za južno-ameriške republike izdelan posebni "mali Marshall-ov načrt", katerega naj bi se po-služila latinska Amerika. Ta "pomoč" naj bi bila v obliki privatnega ameriškega kapitala, kateri naj bi se privabil v južno ameriške države s tem, da bi se ga oprostilo raznih davkov, ter se mu dalo takorekoč proste roke za izžemanje latinske Amerike. Kar je hotel Marshall je to, da naj bi južno-ameriške države odprle na stežaj vrata ameriškemu monopolu, da bi ta mogel neomejeno zagospodovati v ekonomičnem življenju latinske Amerike. To je v resnici lep načrt za ameriške kapitaliste in njihov kapital, ker bi na ta način ne dajal nikakšne pomoči latinski Ameriki, ampak bi morale po tem načrtu države latinske Amerike same dajati pomoč ameriškemu kapitalu, s tem da bi ga neobdavčenega pustile razsajati po deželah. Ta načrt ne bi imel nobene koristi niti za ameriško ljudstvo, ker bi morala latinska Amerika pošiljati svoje produkte v Evropo na račun ameriških imperijalistov. V zameno bi pa ameriški imperijalisti nudili latinski Ameriki, kar bi sami hoteli, a v nobenem slučaju bi ne dali latinski Ameriki blaga, ki ga potrebuje, obratno bi pa tudi Združene države ne dobivale blaga iz južne Amerike, ker bi šel v države Mrashall-ovega plana, to je v podporo reakciji dotičnih držav. Navzlic slabim stranem tega načrta so bile reakcionarne in pol-fašistične vlade latinske Amerike dovzetne za načrt in so na ukaze kapitalističnih ameriških interesov pridno dušile doma demokracijo. Zaradi tega so v večji ali manjši meri države južne Amerike zaigrale svojo neodvisnost in so takorekoč obsojene na kolonijalni prirepek ekonomije Združenih držav. Z drugo besedo, usoda latinske Amerike je ravno ista, kot usoda onih držav, ki prejemajo "pomoč" "Marshall-ovega plana". Seveda, ameriškim monopolistom tudi v latinski Ameriki ne gre vse po načrtu. Demokratično gibanje v latinski Ameriki vedno bolj narašča in si hoče ljudstvo priboriti politično in ekonomično neodvisnost. Ravno zato je v času, ko se je vršila Pan-ameriška konferenca izbruhnilo na dan nezadovoljstvo ljudskih množic, ki jim ni vseeno, ali bo latinska Amerika ekonomično in politično svobodna, ali bo pa kolonija ameriških monopolistov. Prva poročila, ki so prišla iz Bogote, kjer se vrši Pan ameriška konferenca so poročala, da so krvave demonstracije izbruhnile zato, ker so konservativci umorili liberalnega voditelja Jorge Eliecer Gaitana. Pozneje so se poročila spremenila v toliko, da se je za nemire obdolžilo komuniste, a končno si je pa reakcija izmislila, da je za nemire "odgovorna" Sovjetska zveza in se že poroča da je vlada Kolumbije pretrgala diplomatične zveze s Sovjetsko zvezo. Sovjetsko zvezo se dolži marsikaj, toda poštenemu človeku ne pade na um, da bi bila Sovjetska zveza odgovorna za nemire tisoče milj od svoje meje. Ne Sovjetska zveza, ampak svetovna reakcija in posebno ameriška reakcija izziva nemire in krvoprelitje s svojim vmešavanjem in načrti kjer koli se pojavi. Ljudstvo sveta si želi mir in ne mara načrtov, kateri bi podkopavali ta mir. Zato se samo ljudstvo upira, ker se reakcionarne vlade nočejo upirati. V požgani Bogoti, za katero pravijo poročila, da bo potrebno pet let, da se obnovi, nameravajo nadaljevali s Panameriško konferenco. Delegati, da bodo zopet prilezli na dan iz osmojenega zidovja ter višili svoje razvratno delo med razvalinami, katere so sami provzročili. Nekateri pa so mnenja, da naj bi se premaknili v lepše kraje, kjer bi jim ne bilo treba gledati razvalin in dejstva, da kamor pridejo s svojimi načrti, povsod izzovejo prepir in krvoprelitje. narodni izdajalci v službi ameriškega imperijalizma Prav je, da se seznanimo z ro-varjenjem slovenskih narodnih izdajalcev, ki so se pred sodbo našega naroda in za nadaljevanje svojega izdajalskega delovanja zatekli k ameriškim imperialistom. Res je sicer, da je pomen teh izdajalcev tako majhen, da ne zaslužijo pozornosti; na drugi strani pa je tudi res, da je njihovo početje značilno za idejne in politične cilje njihovih gospodarjev, to je ameriške finančne oligarhije in njene zaveznice — vatikanske cerkvene hierarhije. Nedavno je pomenil vojaški polom fašizma tudi njegov politični in moralni poraz. Sporočilo Informativnega biroja Sovjetske zveze "Falzifikatorji zgodovine" je odkrilo vsemu svetu, da so imeli ameriški imperialisti v borbi svobodoljubnih narodov proti fašizmu svoje posebne — imperialistične načrte. Borba svobodoljubnih narodov je te načrte porazila in obsodila prav tako, kakor je porazila in obsodila cilje nemških, italijanskih in japonskih fašistov. Zmaga protifašistične koalicije je bila torej tudi politični in moralni poraz ameriškega in drugih imperializ-mov. Ameriški imperialisti se tega dejstva zavedajo. Vedo, da rešujejo svoje pozicije s tem, da rešujejo pozicije premaganih fašistov. Zato opažamo že ves povojni čas njihovo in — njihovih zaveznikov — borbo proti temu, da bi bil mir na svetu zgrajen po načelih, ki so vodili ljudstvo v zmago nad fašizmom; zato njihova borba proti taki ureditvi sveta, ki bi razvijala in poglabljala tiste principe, ki so združevali svobodoljubne narode v protihitlerjevski koaliciji. Kako daleč so na tej poti popolnega izenačevanja s fašisti prišli ameriški vladajoči krogi v še ne polnih treh letih po končani vojni, naj nam pokažejo narodni izdajalci: klerikalec, fašist in danes za-padni demokrat Miha Krek, liberalec, fašist in danes zapadni demokrat Marjan Zaje ter desni socialdemokrat, imperialist in danes zapadni demokrat Celestin Jelenec, od katerih je prvi predsednik, dragi tajnik in tretji zastopnik socialdemokratov v nekakšnem "Narodnem odboru", ki so ga osnovali v Združenih državah Amerike. Slovenski narod je te bandite že obsodil, saj je bilo na javni razpravi dokazano izdajalsko početje Mihe Kreka, ki je bil obsojen kot narodni izdajalec. Odveč bi bilo torej dokazovati, da nadaljujejo svoje izdajalsko početje. Toda s prodanimi dušami je že tako, da se skušajo prilizniti svojim gospodarjem in da uporabljajo vse svoje sposobnosti za to, da spoznavajo njihove načrte, ki jih potem hvali-sajo kot edino zveličavne. Miha Kerk in njegovi pajdaši ne ravnajo drugače. Prva značilnost, ki jo hočemo poudariti, je torej ta, da so ameriški imperialisti za svoje načrte., naperjene proti svobodoljubnim narodom, našli med Slovenci prav družbo narodnih izdajalcev, med njimi Kreka, Zajca, Jelenca, Ga-brovška in Vošnjaka. Ne bomo se začudili, če se bo v tej družbi v Ameriki že kaj kmalu znašel škof in narodni izdajalec Rožman. Sedaj jih predstavlja Miha Krek, ki je kot minister sodeloval v vojno-fašistični diktaturi stare Jugoslavije, ki je kot član vlade podpiral sklepanje pakta vlade JRZ s fašistično Nemčijo in ki ni podal ostavke niti takrat, ko je protest ljudskih množic proti kapitulantskemu paktu izsilil odstop večjega števila takratnih ministrov. Ob okupaciji si je delil vlogo s krvnikom škofom Rožmanom in banom Natlače-nom, s katerima je ostal iz Londona preko Vatikana v stalni zvezi, dajal direktive za borbo proti narodnoosvobodilnemu gibanju huj-skal k bratomorni vojni in z denarjem jugoslovanskih narodov podpiral belogardistično svojat. V največji meri je kriv za žrtve, ki jih je pretrpel slovenski narod med okupacijo. Tako kot so amerikanski vladajoči krogi našli v Grčiji za zaveznike Zervasove bandite in druge fašistične sodelavce, tako kot v Nurnbergu uzakonjajo streljanje talcev, napade na miroljubne narode in grozodejstva, ki so jih fašisti počenjali pad našim narodom, tako kot sklepajo danes pogodbe s hitlerjevim vazalom Francom, tako kot oproščajo v Italiji vojne zločince Roatto, Orlanda in ostale, tako kot podpirajo v Trstu fašiste in zapirajo antifašistične borce, tako kot si povsod tam, kjer vladajo, poiščejo ameriški imperialisti za zaveznike fašiste, prav tako so tudi med Slovenci našli za zaveznike Kreka, Zajca in ostale člane "Narodnega odbora". Lahko torej ugotovimo, da smo Slovenci — kakor marsikateri drug narod — našli danes v boju proti naši svobodi in naši državi iste ljudi, kot v dobi našega boja proti fašizmu. Ti prejšnji zavezniki fašističnih okupatorjev so sedaj zavezniki ameriških vladajočih krogov. Drugo, kar hočemo poudariti, je dejstvo, da so se svobodoljubni narodi borili proti Hitlerjevemu programu za zavojevanje sveta. V svojih hujskaških govorih v Ameriki ne pušča Miha Krek nobenega dvoma o tem, da je "Narodni odbor" sprejel program ameriških imperialistov za svetovno nadob-last za svoj program. V reakcionarnem časopisu "Ameriška domovina", ki izhaja v slovenščini, je 31. decembra napisal Miha Krek: "V 1. 1947. je USA prevzela vodstvo v mednarodni politiki evropskega kontinenta in Daljnega vzhoda. . . če je doslej USA uspela, da je odvrnila mednarodne požare od svojih mej, mora uspeti tudi sedaj, ko je najmočnejša sila na svetu... S križem, znamenjem krščanstva, vodi Amerika človeštvo v tem največjem boju. . ." če so prej šli nemški fašisti v boj za zavojevanje sveta s parolami o svoji rasni nadrejenosti, ter so jih belogardisti v boju podpirali "s križem, znamenjem krščanstva", govori sedaj Miha Krek o ameriški demokraciji, ki jo je treba vsiliti "s križem, znamenjem krščanstva", kot "delež vseh narodov in držav" ("Ameriška domovina", 2. oktobra 1947). Resnično bi težko našli drugačno kot samo besedno razliko. Tretje, kar hočemo poudariti, je dejstvo, da se propaganda, ki jo vodi Miha Krek v imenu ameriškega imperializma, ne loči od fašistične propagande. Hujskanje proti Sovjetski zvezi druži Krekova druščina s klevetami o novi Jugoslaviji, kjer da gre preganjanje vere tako daleč, da nastavljajo v cerkvah mine, ki ob prihodu vernikov eksplodirajo in pobijejo obiskovalce ("Ameriška domovina") in podobne bedastoče, ki se za las ne razlikujejo od pisanja "Slovenca" in "Slov. doma" o Sovjetski zvezi in pozneje o Osvobodilni fronti, če je tako pisanje fašističnega tiska pripravljalo kapitulant-stvo pred nemškimi fašisti s tem, da naj bi zastraševalo ljudi pred revolucijo, potem bi po izkustvih z&dnje vojne morali ameriški gospodarji Miha Kreka vedeti, da je imela taka politika zastraševanja sicer uspeh pri vladajočih krogih nekaterih držav kot n. pr. v Franciji, da je pa pri večini ljudstva rodila diametralno nasprotne rezultate. S tako propagando ne uspeva Miha Krek med ameriškimi Slovenci nič bolj, kot je uspel v Sloveniji. Končno še nekaj podrobnosti o oblikah delovanja tega tako imenovanega "Narodnega odbora". Trn v peti so Krekovim pajdašem ameriški slovenski listi, ki so ostali zvesti svojemu ljudstvu in ki imajo v Ameriki veliko večino. V stari Jugoslaviji je dal Krek nasprotne liste zapleniti po svoji žan-darmeriji, v dobi okupacije so belogardisti bralce in sodelavce izročali fašističnim rabljem, danes se poslužuje Krekova druščina metod "zapadne demokracije". Zaradi ponatisa članka o sodelovanju Ga-broška pri mahinacijah v Zadružni zvezi, ki ga je priobčil "Slovenski poročevalec", je Gabrovšek tožil "Enakopravnost", "Prosveto" in "Proletarca" za skupaj 1,200.000 dolarjev. Njihov račun je enostaven. če s tožbo uspemo, kar je zaradi proti-jugoslovanske histerije ameriških imperijalistov možno, smo uničili ves slovenski tisk v Ame riki. če pa s tožbo ne uspemo, bomo zaradi ogromnih stroškov take razprave vendarle za nekaj časa onemogočili nadaljnji razvoj slovenskega tiska v Ameriki. Ti računi izvirajo prav gotovo iz nekega skupnega centra in so plod široke kampanje proti tisku in organizacijam jugoslovanskih izseljencev, kar dokazujejo tožbe jugoslovanskih kvizlingov proti izseljeniškim organizacijam in tisku v Avstriji. Hajka na čarovnice v Z. D. Amerike ODLOMEK IZ KNJIGE REPORTAŽ IN ČLANKOV O AMERIKI Piše: ŠIME BALEN Krek je prišel v Ameriko kot misijonar, ki naj mobilizira Slovence za borbo proti njihovi domovini. Skoraj povsod je pri naših izseljencih našel zaprta vrata. Njegova zborovanja so prazna, pa čeprav jih nekateri duhovniki oznanjajo s prižnic. Ni uspel zlepa. In prav tako, kot so se na Slovenskem njegovi pristaši zvezali s fašisti za boj proti lastnemu narodu, tako je sedaj v Ameriki prešel Miha Krek h grožnjam s svojim močnim zaveznikom. Takole govori v Ameriki: "Titovski jugoslovanski režim se smatra za sovražnika USA. . . Jaz ne bi želel, da bi kateri koli Slovenec moral okusiti ostrost ameriških zakonov, ker je zapadel titizmu in zašel na pota, ki niso pota ameriške demokracije. . . Mislim, da lastna korist. . . , da ne govorim ameriškim državljanom o lojalnosti do Amerike, terja in kliče vse ameriške Slovence v eno, enotno protikomunistično fronto" ("Ameriška domovina", 7. nov. 1947). Torej: tiste Slovence, ki ostanejo zvesti svoji domovini, bomo označili za sovražnike Amerike in ti bodo okusili strogost ameriških zakonov. Glejte, to je ameriška demokracija, kot jo je dobro spoznal narodni izdajalec Miha Krek. Logična zveza, ki so jo narodni izdajalci sklenili z ameriškimi imperialisti, in njihova pot pa nam tudi dokazuje, da se niti eni niti drugi iz poraza nemškega, italijanskega in japonskega fašizma niso prav ničesar naučili. Mol. Napori Rdečega Križa za vrnitev jugoslovanskih otrok iz Avstrije Med najbolj podle in najbolj preračunane ukrepe nemških okupatorjev se mora vsekakor šteti nasilno izseljevanje otrok iz Štajerske, Koroške in Gorenjske. Te otroke so Nemci zbirali v raznih krajih Avstrije in jih potem razpošiljali nemškim rejnikom, da jih potujči-jo, vzgoje v nacističnem duhu in jih obenem izkoriščajo kot pre-potrebno in ceneno delovno silo. Večje število takih otrok je ob osvoboditvi ostalo v Avstriji, kjer še danes žive bedno in zapostavljeno življenje. Ti otroci so skrajno slabo hranjeni, skromno oblečeni, obiskujejo nemške šole in so skoraj vsi pozabili slovenski jezik. Pri vsem tem so delovni in marljivi, v večini primerov se niti ne zavedajo kam vodi njihova pot. Prav zaradi tega se rejniki tako krčevito branijo izročiti te otroke jugoslovanski delegaciji Rdečega križa, ker bi s tem zgubili delovno silo, ki je ni treba plačati. Niso pa žal redki taki primeri, da se otroci branijo vrniti domov, ker jih je vsiljiva načrtna, lažna propaganda preslepila in jih prepričala, da je vrnitev nesmiselna in nevarna, v večini primerov pa jih s strahovanjem k temu prisili. S propagando, tujo šolsko vzgojo, črezmernim izkoriščanjem pri delu in s strahovanjem oblikuje te mlade ljudi. Podoben, vendar sorazmerno še težji je položaj otrok, ki so jih Nemci za okupacije razdelili med kmete v Avstriji, ker so pri bombardiranju ali kako drugače izgubili starše. Pri iskanju teh otrok je delegacija Rdečega križa navezana popolnoma sama nase, ker podatkov o njih ni, ali pa so tako nezadostni, da je delo na osnovi tega zelo otežkočeno. Vlada FLRJ je s svojo noto zahtevala vrnitev tudi vseh onih otrok, ki so bili v stari Jugoslaviji zaradi socialne bede oddani v rejo bogatim kmetom v Avstrijo. V vsem obmejnem pasu ob jugoslovansko-avstrijski meji, predvsem v Slovenskih goricah in na Kobanjskem, je v stari Jugoslaviji socialna beda zavzemala tako strahotne razmere, da so bile družine z mnogimi otroki prisiljene oddajati enega ali več svojih otrok v rejo bogatim kmetom onstran meje, ki so bili take trgovine seveda zelo veseli, ker so brezpravnega jugoslovanskega pritepenčka lahko po mili volji izkoriščali. Mnogo je bilo tudi primerov, da so napihnjena verska nestrpnost in lažni moralni predsodki prisilili mlade nezakonske matere, da so skrivaj rodile onstran meje in se vračale v staro Jugoslavijo brez otroka, ki bi jim bil doma ovira za možitev. Ti otroci so kot žrtve krivične socialne ureditve ostali ob začetku in potem tudi po koncu vojne v Avstriji, kjer je njihovo življenje v vsem brezpravno in težko. Srednji vek je znan po raznih ustanovah, ki se jih človeštvo zdaj sramuje. Ena taka ustanova je bila "lov na čarovnice". Kdor koli je dvomil o pravilnosti, nedotakljivosti in večnosti fevdalnega reda ali povzdignil glas proti mračni volji cerkvenih očetov ali fevdalnih gospodarjev, so ga razglasili za — čarovnika, satanovega hlapca, čarovnico, coprnico. Te čarovnice in čarovnike so obtoževali vseh nesreč in tegob, ki jih je bilo toliko v fevdalni družbi. Kdaj pa kdaj, zlasti v bolj kritičnih obdobjih, so prirejali cerkveni očetje in plavo-krvni plemiči love na čarovnice in čarovnike. Lovili so nedolžne ljudi, jih privezovali na kolesa, natikali na kole in sežigali na grmadah. Vse to se je godilo v obrambo vere in nedotakljivosti reda. Sedanja Amerika živi v vrtincu lova na čarovnice. Oblike lova so se spremenile v skladu z razmerami in potrebami ameriškega kapitalističnega reda. Namesto nekdanjega vrhovnega gospodarja in organizatorja takih hajk svetega očeta papeža, so novi gospodarji wallstreetski mogotci. Namesto čarovnikov in čarovnic razglašajo za krivce vse nesreče v ameriški družbi komuniste in njihove somišljenike. Na mesto sežiganja na grmadi in lomljenja na kolesih so stopile aretacije, preganjanja, izgoni, odpuščanja iz službe, prisilno delo. Toda smisel in cilj hajke je ostal isti kakor v zloglasni ustanovi srednjega veka: ohraniti svetost in nedotakljivost ameriškega življenja (american way of life), kapitalističnega reda z vsemi njegovimi krizami, depresijami, rasnim razlikovanjem, poll-taxami in yim-crawlom (zakon proti črncem). V Ameriki cene življenskih potrebščin nenehoma naraščajo. Naraščajo s fantastično brzino, če-sto od danes do jutri. Plačani "gospodarski strokovnjaki" a la Chamberlain iščejo in najdejo po vzorcu svojih srednjeveških predhodnikov "čarovnice", ki so to zakrivile. In najdejo jih med delavci, zlasti med komunisti. In njihove analize se glase; Delavci kar naprej zahtevajo zvišanje mezd in kaj morejo ubogi businessmani razen da podraže blago. (Tem "strokovnjakom" ni važno, da dobe delavci kljub vsem zahtevam in borbi 5 do 10% zvišanja, često pa niti toliko ne, nakar delodajalec takoj dvigne cene za 20, 30, 40 in celo več odstotkov.) In zato "strokovnjaki" priporočajo: Ljudje, če nočete, da bodo cene mleka, kruha ali stanovanja naraščale, udrite po "rdečih"! Ali, če stavkajo kje delavci, delodajalci ob pomoči FBI (tajne policije), stavkokazov in vohunov takoj iščejo komuniste. Bolj borbene delavce razglase kratko in malo za komuniste, najdejo plačano pričo (v Ameriki je to često poseben poklic), jih aretirajo in preganjajo. Na kolesa jih sicer ne privezujejo, da bi jih mučili, in tudi na grmade jih ne mečejo, kajti policaji in sodniki lahko lomijo kosti tudi s pen-dreki. črne liste vsak dan lomijo in mučijo delavce, kajti taki "komunisti" nikoli več ne bodo dobili dela, dokler se delodajalci ne bodo prepričali, da so zavrgli krivover-ske nazore in brezpogojno sprejeli nazore o nezmotljivosti ameriškega "way of life". To divjo hajko na "rdeče" je na-zvalo ameriško ljudstvo hajka na čarovnice — which hunt. Hajke na čarovnice niso nikakršni spontani pojavi. So posebne ura- dne in zasebne ustanove, katerih glavna naloga je organiziranje takih hajk. ODBOR ZA NEAMERIŠKO DEJAVNOST lo za repatriacijo. Taka je problematika dela delegacije, kakor jo je nakazala ena izmed njenih članic ob svojem obisku v domovini. Njene naloge so velike. Kljub oviram se je delegaciji posrečilo, da je iz tujega izkoriščanja in propagande rešila doslej že nad 300 jugoslovanskih otrok. Vendar delegacija pogreša močnega in intenzivnega sodelovanja in pomoči širokih ljudskih množic v domovini. Jugoslovanske otroke v Avstriji je treba iskati. Prikrivajo jih vsi in z vsemi sredstvi od avstrijskih oblasti do rejnikov. Zaradi tega je potrebno, da vsa-Najtežji je položaj mladine, ki kdo, kdor kar koli ve o jugoslovan- je ob osvoboditvi morala spremljati svoje znance ali sorodnike, ko so se umikali pred jugoslovansko armado. Ti otroci žive v taboriščih odraslih. Vzgojo te mladine vodijo zločinci, ki zaradi svojih dejanj nimajo poguma, da bi se vrnili v domovino. S tem je dovolj rečeno. S tem je povedano, kakšna je ta vzgoja. Vodstva taborišč so delegaciji Rdečega križa skrajno nenaklonjena, onemogočajo ji vsako de- ških otrokih v Avstriji, o krajih, kjer so razmeščeni, o rejnikih, pri katerih ti otroki žive, ali kar koli, kar bi delegaciji moglo pri njenem delu koristiti, te podatke javi pismeno, ustmeno ali telefonsko jugoslovanskemu Rdečemu križu glavnemu odboru Slovenije v Ljubljani, Dapčevičev trg 3. Pomagajmo vsi Rdečemu križu pri reševanju otrok, žrtev vojne. Slov, Por. Glavna ustanova za organiziranje hajk je Odbor za neameriško dejavnost (Committee on Un-American- Activities). Ta odbor je organ vrhovnega zakonodajnega telesa ZDA Kongresa (parlamenta). Načelujeta mu dva hiperreakcio-narna člana Kongresa John E, Rankin in J. Parnel Thomas John E. Rankin je demokrat poslanec Trumanove demokratske stranke. To je demokrat iz države Mississippi, kjer je zabeležila ameriška demokracija svoj rekord: v tej državi imajo samo 3% ljudi volivno pravico. Zaradi poll-tax (glasovalnih taks) in rasnega razlikovanja črncev in zaradi drugih ameriških demokratičnih ustanov ima od 253.357 odraslih ljudi volivno pravico samo 7079 (reci: sedem tisoč devet in sedemdeset). J. Parnel Thomas je republikanec. On je poslanec države New Jersey. Kakor vemo, je dejanski gospodar te države Rockefellerjev Standard Oil Company of New Jersey ki ima v svojih rokah politično in gospodarsko življenje te države, J. Parnel Thomas je bil izvoljen ob pomoči te močne Rockefellerjeve družbe. Tako je odbor idealna simbioza agentov wallstreetskih finančnih mag-natov in južne zemljiške gospode. Proceduro dela tega odbora so pomagali izdelati advokati J.P. Morgana, največjega bančnika z Wall Streeta. To je odkrito izjavil eden izmed najuglednejših članov odbora in vredni Rankinov in Tho-masov pajdaš Karl E. Mand, član Kongresa iz države Južna Dakota. (Mand je znan kot eden izmed ljubljencev Wall Streeta, s čigar pomočjo je bil izvoljen za poslanca.) Odborova desna roka je tajna policija (tako imenovani FBI - Federal Bureau of Investigation). FBI zbira preko svoje mreže vohunov podatke o "sumljivih osebah" in jih pošilja Odboru. Razen FBI Odbor često najema privatne detektivske agenture. Ima pa tudi svoje posebne vohune. Thomasov odbor uživa vso gmotno in moralno podporo finančnih magnatov iz Wall Streeta, ki vidijo v njem nekakšen svoj organ za zaščito države". Vsestransko ga podpirajo tudi cerkveni dostojanstveniki, zlasti oni katoliške cerkve, med katerimi se odlikuje new-yorški nadškof in kardinal Spell-man. Krvavi Ku-Klux-Klan — "Ko-lumbijci", krščanski nacionalisti, fašistične ali na pol fašistične organizacije, republikanci in demokrati, socialdemokrati in trockisti — vsi ti vneto podpirajo Thomasov odbor in njegove hajke na čarovnice. Posebno vlogo imajo v hajkah "bivši komunisti". To so elementi, ki jih pošiljajo FBI ali posamezni kapitalisti na svojo roko med komuniste z nalogo, naj tam vohunijo, naj se čim bolj vgnezdijo in potem čez nekaj časa javno nastopijo kot "razočarani ljudje". Ti "raz-očaranci" potem po cele mesece zalagajo tisk z najgršimi napadi, klevetami in denunciacijami o Komunistični partiji. "Bivši komunisti" vedno nastopajo kot glavne priče Odbora za neameriško dejavnost. Najbolj znani med njimi je Luis Budenz, ki se je povzpel do urednika "Daily Workerja". Po "razočaranju" je presedlal ob burnem ploskanju vse ameriške reakcije v — katoliško vero. Zdaj je profesor na katoliški univerzi Ear-dem. Razen tega je Budenz poklicna priča v vseh hajkah na čarovnice. Podoben je primer s Howardom Rashmorom, ki je bil sodelavec "Daily Workerja" Zdaj je Rash-mor strokovnjak za odkrivanje komunistov v najzloglasnejšem listu ameriške reakcije — Hearstovem "New York Pearnel American". Pokojni Roosevelt je večkrat obsodil ta Odbor. Nekoč ga je imenoval "podla procedura". Henry Wallace ga je imenoval sramota Amerike: ". . . mislim skupino na-zadnjakov, znanih pod imenom Dewsov odbor, pozneje Rankinov in zdaj Thomasov odbor, tri imena, ki jih izgovarjajo fašisti vsega sveta s ponosom." Odbor za neameriško dejavnost je strah in trepet Amerike. Kot organ Kongresa lahko vodi preiskavo proti vsakemu človeku in vsaki organizaciji. Zanj ne veljajo nobeni predpisi in nobene omejitve. Vsaj v praksi ne. Dovoljene so mu vse metode. Kongres ima splošno formulo, po kateri lahko obsodi vsakogar, ki se mu ne pokori. Formula se glasi: "nepokorščina Kongresu" — ker je Odbor organ Kongresa. GOZDOVI SO ZAŽIVELI PIŠE: VERA PETROVIČ IZ SLOVENIJE Ko sem stopila iz jutranjega ■vlaka je malo mestece Litija še spalo. Hiše so počasi lezle iz megle in obrisi bližnjih gozdov so se komaj poznali. Srečala sem le nekaj delavcev in delavk, ki so hiteli v tovarno. In razen čebljanja zgodnjih gospodinj pred mesnico ni bilo čuti ničesar več. Jutro je bilo dokaj hladno, pa sem hitro nadaljevala pot v Šmartno, kamor sem bila namenjena. Gozdne brigade Pavla Korčagi-na ni težko najti. Prav sredi vasi sta gozdna uprava in krajevni ljudski odbor brigadi dodelila lep, primeren prostor za taborišče, kuhinjo intendanturo in štab. Pred kuhinjo, nad katero visi parola "Naš uspeh — uspeh naših obratov", sem našla komandanta Lojzeta Ro-gliča in pomočnika intendata v posvetovanju za kosilo. Mladi brigadirji pa so že korakali s pesmijo na ustih v sveže jesensko jutro, kjer so gozdovi, še vsi dremot-ni zaviti v gosto, vlažno meglo čakali, da znova zaživi dan dela, in sonca. V intendanturi sem spoznala bri-gadnega sekretarja Matijo Črnivca, ki je neumorno iskal po policah nekakšen vijak. To vam je visok suhljat tovariš, kateremu krasi prsa spomenica, a tudi njegovo lice in njegov nastop dokazujeta sposobnost in požrtvovalnost prvoborca. Hitro mi je razložil, kako važen je ta vijak pri nekem strojčku za brušenje žag. V tem je on pravi mojster; še več, celo svojega starega očeta je aktiviral, da bo vso nedeljo "udarniško" brusil brigadi orodje. V komandantu Lojzetu sem spoznala mirnega, tihega tovariša, dokaj strogega nastopa, a do skrajnosti predanega in dobrega srca. Pravi, da nima besed, kako bi mu bilo, če bi moral iz brigade, živi z njo in za njo. Ko sem si ogledala lepo urejeno taborišče v barakah in na podu, pripravno jedilnico, štabno pisarno, sobe za bolnike in ves prostor, sem ugotovila, da tu živi brigada, ki ve, kaj sta red in snaga. Nato sem pohitela na teren, da spoznam brigadirje in njihovo delo. Iz šmartnega do gozda, v katerem sedaj seka mladinska brigada Pavla Korčagina, je kake pol ure hoda. Ko se približaš gozdovom, ti nehote začne močneje utripati srce, kajti iz šumečega drevja že od daleč čuješ pesem sekir in žag. "Le hitro stopiva", me je prigovarjal komandant Lojze, "da vidiš moje brigadirje, 1439 m3 drv so že naredili in 700 m3 hlodov (tehničnega lesa). A imeli so samo 13 delovnih dni. No kaj misliš o tem?" Resnično razen vzklika navdušenja nisem mogla dati ničesar od sebe. Kdo bi mislil, da morejo 104 mladi fantje in dekleta, ki niso še nikdar imeli žage v rokah, doseči take uspehe. Nestrpno sem čakala, da zagledam prve skupine naših mladih gozdnih delavcev. Udarci so postajali vse jačji in prav blizu mene je tenko pela žaga. Lojze se kazal petnajstletni Janezek, ki je jokal, ker ga prvotno niso hoteli vzeti v brigado, ker je majhen. V delu pa dohiteva najboljše in v svojem prostem času prebira priljubljeno knjigo "Kako se je kalilo jeklo". Morda bi Janezek hotel biti Pavle Korčagin, prav gotovo pa bo vreden član Korčaginove brigade. Teren, na katerem brigada dela, je težak. Na visokem je, hrib je skoraj ves posekan z obeh strani, i Dolge vrste zloženih drv so priča njihovega truda in marljivosti. Posebno težavno je delo v grabnu, kjer je posebno nevarno delati. Tam sem našla znanko Ivico Pro-senovo, ki je že udarnik s proge Šamac-Sarajevo, kar bo s svojo požrtvovalnostjo verjetno dosegla tudi v gozdni brigadi. Na tem delu hriba dela prva četa, ki do sedaj nosi prehodno zastavico. Komandir II. čete, tovariš Rudi Zidar, tudi udarnik s proge, ki je prevzel funkcijo šele pred dvema dnevoma, pa se bori, da s svojo četo preseže uspehe prve ter ji s tem odvzame zastavico. Borba postaja nevarna, in vse kaže, da zastavica res ne bo ostala vedno pri eni četi. "Pazi, pazi, pazi!" je kričal Rudi, ko sem prišla na teren II. čete. Vsi so zbežali daleč od njegove skupine in preden sem se zavedla, kaj to pomeni, je zabobnelo in za-hreščalo čez hrib, da me je bilo kar strah. Troje mladih nežnih rok je dokazalo prirodi svojo jekleno voljo in moč. Odžagali so ogromno visoko in debelo bukev, ki je z velikim truščem padla na tla ter v besnosti svojih zadnjih trenutkov hreščala in pokala in neusmiljeno lomila okoli sebe. Star gozdni de-lavec-strokovnjak pa se je zadovoljivo smehljal, da so mu brke smešno podrhtavale. Zamomljal je: "Od hudiča je ta mladina, kako so znali brez mene pravilno izpodse-kati." še marsikaj znajo! Samo nekaj ur med njimi, pa se lahko prepričaš o njihovi čudoviti volji in ljubezni do dela, o njihovem strokovnem usposabljanju ter o njihovi izdržlji-vosti in disciplini. Brigada Pavla Korčagina se resnično zaveda naloge, ki jo pred njo postavlja mladinska organizacija ter ljudstvo Ljubljane. Dobro se zavedajo, kako nujno in kako velike količine dr/ potrebuje mesto za svoje ustanove, za svoje tovarne za svoja topla ognjišča. To lahko razume le napredna, zdrava in zavedna mladina, ki živi mlado, novo življenje, polno perečih gospodarskih kulturnih in političnih vprašanj. Prav nerada sem šla s terena. Lepo je med njimi, sicer so žulja-ve roke in oznojena lica, a v srcih je zavest, da so s žulji na rokah in s pesmijo macolk in žag oživeli gozdovi, a to življenje bo dalo drva beli Ljubljani. . . Brigada dela od sedmih do treh. Po kosilu, ki je izdatno in dobro pripravljeno, sledi navadno počitek, a to soboto ni bilo časa za to. Večina je pospravljala taborišče in čana sem, da v nobeni blesteči dvorani ne bi brigadirji peli s takim navdušenjem, s tako voljo in hotenjem. . En dan v brigadi Pavla Korčagina je dovolj, da se vsakdo prepriča, kako je duševno zdrava in čvrsta naša mladina, kako z velikimi koraki hiti vsa smela in radostna svetli bodočnosti nasproti. . . Nedelja je bila nov dan doživetij in sreče. Ta dan niso šli na teren, vendar so doma še našli delo. Dekleta so lupila krompir in čistila solato, druga likala tovarišem srajce, a fantje so pometali dvorišče, nekateri pa so kakor martinčki posedali na toplem jesenskem soncu. Popoldne pa se je začel pravi praznik. Vsa brigada je odšla v Litijo, da dočaka mladinsko kulturno brigado Kajuh, ki je obiskala prebivalstvo šmartna in okolice ter 24. mladinsko brigado Pavla Korčagina. V prosvetnem domu so dali lepo uspelo prireditev pesmi, recitacij, folklore in harmonikar-skega zbora, pri kateri je tudi gozdna brigada dala nekaj pevskih in recitacijskih točk. Dvorana je bila nabito polna Šmarčanov in brigadirjev, ki so z velikim navdušenjem sprejeli Kajuhovce. Nato\ so har- monikarji poskrbeli za kratko zabavo, ki je bila res vsakomur prijetna. V razposajenem veselju so se zavrteli študentje Kajuhovci z mladimi dekleti iz tovarn, z dekleti 24. ljubljanske brigade, ki daje vse znake, da bo postala udarna. Da je veselje doseglo svoj vrhunec, so pri koncu nanadoma kakor iz neba padli med nas mladinci šišenske godbe, ki so, da obdr-že besedo, prišli prav samo za eno uro. Odrezali so se mladi muzikant-je in njihova pesem se je razleg-la čez vse Šmartno, pretresoča vsa mlada, poštena srca in razjasnila vsa lica. Prišla je ura za odhod. Pozdravljanja ni bilo konca. "Hura, zdravo, ho-ruk", je vriskalo iz grl zdaj ene, zdaj druge brigade, in razšli so se srečni in veseli v zavesti, da se zopet najdejo tam, kjer jih bo klicala dolžnost. Kajji-hovci in šišenska godba so strumno odkorakali v Litijo na vlak. Svetle zvezde so žarele in dvigala se je pesem mladosti. . Brigada Pavla Korčagina pa je pohitela k počitku, kajti jutri bo vstal nov dan, nova borba za drva, za normo, za prehodno zastavico, za "naš uspeh — za uspeh naših obratov. Zaposlen je žensk v proizvodnji daje dobre rezultate Velike investicije za kapitalno I ske zaposlene v težki industriji, in izgraditev in proizvodnjo zahteva- i to pri delih, ki so jih doslej oprav-jo, da se do konca petletke poveča ljali izključno moški. V našem "Li- število delavcev v Jugoslaviji skoraj za 1 milijon. Znaten del novih delovnih kadrov bodo tvorile ženske. V poslednjem času se ženske v vedno večjem številu vključujejo v najraznovrstnejše poklice. Po vseh naših krajih se žene in dekleta samoiniciativno pripravljajo za razna dela in kjer koli delajo, so z njimi zadovoljni, ker so vestne, marljive in disciplinirane in imajo v kratkem času pri delu celo boljše rezultate kakor izučeni delavci. Jasen dokaz temu je tudi naraščajoče število udarnic po naših podjetjih. Na koncu leta 1947 je njihovo število doseglo že eno četrtino vseh naših udarnikov. Prijavljajo se v raznih strokah tudi kot učenke. V gradbeni stroki na pr. so ženske prej k večjemu mešale in prenašale opeko, zdaj pa poročajo iz Celja o treh tovarišicah od 20 do 35 let, ki so se prijavile kot učenke in so si kmalu pridobile z marljivim delom tudi naziv udarnic. Doslej so se dobro izkazale žen- Z volitvami v okrajne ljudske odbore je slovensko ljudstvo manifestiralo svojo vdanost do ljudske oblasti mi je smejal, ker nisem takoj opa- dvorišče. Ivica in Marica sta me- zila tri brigadirje za velikim kupom posekanega vejevja. "To sta Berce in Pelicon, dva najboljša delavca". Nekoliko nejevoljen mi je Berce segel v roke, ker sem ga prekinila v največjem delovnem tempu. Dva vesela fanta sta to, iz Dornberga pri Gorici sta doma. Prvi je komandir prve čete, a Pelicon njegov namestnik. Pridružili so se tudi plavolasi Jaka, mala okrogla Ančka Anžič iz Dobrunj in Marica iz Slovenskega Primorja, ki se vsi štejejo med naj-pridnejše. K sreči se je po grabnu pridrsal pomočnik intendanta tovariš Karol Jakša s svojo veliko košaro jabolk in kruha, ki jih je razdelil za malico. Tako sem lahko malo pokramljala z brigadirji, sicer je še tako Berce enkrat zavpil: "Kar hitro na delo, vsake minu,te je škoda, vsakega polena ki bi ga lahko razklal ta čas. Taki so naši Primorski fantje! Pa tudi Kranjci ne zaostajajo za njimi! To je do- njavali brigadni sten-čas, ki je tudi njihova dika in ponos. Karel Jakša je uredil intendanturo, da je bila ko v škatljici, bolničarka Ančka pa je izribala in pospravila bolniško sobo in štabno, da je bilo Veselje gledati. Drugi so prali in likali, tretji pa so šli v šmartinski Prosvetni dom urejat dvorano. Povsod je vladal vesel tempo domačega dela, ki je kakor odmor proti onemu v gozdu. Zvečer, ko bi mladina res lahko počivala, so imeli pevsko vajo. Da tudi tega niso pozabili; v mali brigadi delavcev in delavk so postavili pevski zbor, ki je pel zvečer ob brleči petrolejki v velikem taboriščnem prostoru, na podu nad hlevom, ki so ga prav praktično preuredili v spalnico prve čete. Pevska vaja na podu, kjer se je čez špranje na strehi smejala luna, je spominjala na način kulturnega dela za časa osvobodilne borbe. Nekaj toplega prevzame človeka, ko vse to vidi in prepri- V nedeljo, 21. marca, na dan volitev v okrajne ljudske odbore, je imela Ljubljana nadvse praznično lice. Občemu ljudskemu prazniku se je pridružilo še krasno pomladansko vreme. Po bogato z zastavami okrašenih ulicah se je prelivalo svetlo sonce, iz daljave so iz prozorne modrine sijale planine. Prvemu dnevu krasne pomladi sta se že ob zgodnih jutranjih urah pridružila vesela pesem in glasba. Donela sta iz zvočnikov po mestu, vriskala iz harmonik, ki so spremljale mlado in staro v povorkah in skupinah na volišča, čeprav so bile volitve določene od sedmih naprej, so se začele velike gruče ljtt-di zbirati povsod že ob šestih. Krasen dan so hoteli ljudje izkoristiti tako, da hitro opravijo volilno dolžnost, nato pa odhitijo naprej, na prostovoljno delo. Na ta dan, ko bo svoje zastopnike izbiralo v okrajne skupščine, se je ljudstvo dolgo in temeljito pripravljalo. Lanskega novembra jih je volilo v osnovne enote ljudske oblasti, v krajevne ljudske odbore, sedaj pa je hotelo popolniti s svojimi najboljšimi predstavniki tudi širše enote, okrajne ljudske skupščine. Osvobodilna fronta je na številnih predvolilnih sestankih po vsej Sloveniji tako ljudi razgibala, da so začutili svojo neposredno odgovornost za delo oblasti. Na teh sestankih so razpravljali o dosedanjem delu odborov, ugotavljali napake in odkod izvirajo, očistili jih onih, ki so se malomarno obnašali do poverjene jim naloge in določali take, ki so se s svojim delom izkazali vredni njihovega zaupanja. Pri vsem se je ljudstvo dobro zavedalo, da ni vse delo odvisno samo od ljudskih odborov, marveč od vseh skupaj, od naporov in dela vsakega poedinca. Zato je ljudstvo že dolgo pred volitvami stopilo v medsebojno tekmovanje, podvojilo svoje napore in delo za izpolnitev gospodarskih nalog. Tekmovanje so si med seboj objavljali kraji in mesta, tovarne in ustanove. Nekje so se obvezali prepeljati za neko gradilišče toliko in toliko gradbenega materiala, drugje pripraviti les za zidanje šole, tam zopet izgotoviti v svojem obratu določeno množino kovinskih predme- tednu predvolilnega tekmovanja temelje zadružnega doma. Dan volitev v okrajne ljudske odbore je bil povsod proslavljen kot pravi ljudski praznik. Ljudstvo je na vse načine dajalo izraza svojemu veselju, da je enkrat za vselej pri nas odpravljen red, ki je do še pred nedavno zatiral ljudsko voljo. Dovolj ima zgleda iz krajev, kjer še vlada izkoriščeval-ski sistem. Nedaleč od nas, pri naši sosedi Italiji, se ljudstvo ravnokar z vso silo upira proti domačim in tujim izkoriščevalcem, ki mu hočejo v predvolilnem terorju odvzeti njegove osnovne pravice in tam zatirajo zadnje ostanke svo-bodščine, ki jo še ima. V strahu, da bi doživela pri volitvah poraz in zgubila uzurpirano oblast, zapira De Gasperijeva vlada demokrate, preganja vse poštene rodoljube, razglaša obsedno stanje nad celimi pokrajinami. V zavesti velikih pridobitev; ki mu jih je prinesla osvoboditev izpod tujih in domačih izkoriščevalcev, je proslavljalo slovensko ljudstvo dan volitev v okrajne ljudske odbore na izredno svečan način. Na predvečer volitev so po staroslo-venskem običaju zagoreli po gorah kresovi, povsod se je staro in mlado zbiralo ob pesmi in glasbi. Zlasti veselo razpoloženje je vladalo na Goriškem, ki je toliko let ob- čutilo tujčevo zatiralsko peto. Tudi zunanjost volišč je pričala o želji ljudstva pridati važnemu opravilu državljanske dolžnosti, kar so predvsem volitve, čimbolj svečan videz. Okrašena z zelenjem zastavami in slikami voditeljev so povdarjala pomembnost kraja, na katerem bo izražalo svobodno ljudstvo svojo državljansko voljo pri utrjevanju ljudske oblasti z izvolitvijo svojih predstavnikov v okrajne in mestne ljudske odbore. Volitve so potekale v vzorni disciplini. Pri temu je bila najvzgled-nejša mladina, ki je povsod prva opravila volilno dolžnost; nato pa polnoštevilno odhajala na prostovoljno delo. Njej so sledili ostali. Na regulacijo Dolenjske ceste, h graditvi stanovanjskih blokov na Ambroževem trgu, a zlasti h trasi-ranju Pionirske proge, ki bo speljana po najlepši okolici Ljubljane, je odhajalo v povorkah z zastavami in godbo na tisoče prostovoljcev, da dejanje pri utrjevanju ljudske oblasti, ki so ga pravkar izvršili z volitvami, še potrdijo z gospodarsko okrepitvijo svoje domovine. Povsod se je tega dne oči-toval nov duh, požtrvovalnosti in napredka, duh skupnosti delovnega ljudstva, ki prešinja ljudstvo, katero si je priborilo resnično demokracijo in je danes steber miru v svetu. tostroju" se je izučilo 23 mladih delavk izdelovati iz peska jedra za notranje odlivke. Druge delajo pri kalupih in pri vlivanju železa. Mladi Julka Zupančič in Dragica Ferenčak se učita za livarje. V prvih treh dneh sta samostojno iz-gotovili 10 kalupov, ko jih norma določa samo 8. Milica Domanjko se uči za žerjavovodjo. Kmalu bo sama vodila 25 tonski žerjav. To delo ni lahko in zahteva mnogo prisotnosti duha. Pri žerjavih pogumno dela več delavk tudi v železarni na Jesenicah in so se doslej pri tem delu prav dobro izkazale. Tam delajo ženske tudi pri lažjih pečeh, ki ne oddajajo toliko zdravju škodljivih plinov kakor velike. Zavedne jeseniške delavke se us- ki dela pri stroju Za mehčanje kož in vedno znatno presega normo. Poleg prvega vprašanja, ki je bilo v tem, da se žena sploh pritegne v proizvodnjo, se nujno postavlja drugo vprašanje, številne kadre žensk, ki smo jih doslej zaposlili, in ki so večinoma nekvalificirane ali samo polkvalificirane (priučene), moramo v čim večjem številu dvigniti na stopnjo kvalificiranih. V Sloveniji imamo danes od skupnega števila kvalificiranega delavstva samo 8% žensk s kvalifikacijo. če hočemo, da bodo ženske res uživale enakopravnost, ki jim jo jamčita ustava in zakon in ki zahteva za enako delo enako plačilo, moramo skrbeti za to, da se bo čim več žensk strokovno izpopolnjevalo in usposabljalo. Po zakonu o.petletnem planu imamo dve poti za dviganje kadrov. Ta zakon zah- Mladinka pri delu v tovarni usnja na. Vrhniki Imamo veliko novih tovaren in blaga je vedno več Prejeli smo pismo, katerega je nam poslala Tilka Lovšin iz Val D'orja, ki ga je prejela od svoje prijateljice iz domovine. Pismo se glasi: Draga Tilka; Že večkrat sem mislila, da se ti bom oglasila. Moram se ti zahvaliti za poslane mi pozdrave in blago. Zelo sem bila vesela, da si se še po tako dolgem času spomnila na staro prijateljico iz mladih let. Pred očmi imam še ona mlada leta, ki sva jih skupaj prebili v telovadnici, na odru, po ljubljanskih ulicah itd. Dobro se še spomi- njam tvojega odhoda preko velike tov za novo tovarno. Tekmovanje iuže. Dolgo je že in se je med tem Mariborske železniške delavnice je celo razširil preko svojih meja, zajelo v njega sosedne narode. Tako so stopili trboveljski rudarji v tekmovalno borbo z bolgarskimi iz rudnika "Georgij Dimitrov", ki bo trajala celo leto 1948. Ko bo končala bodo najboljši udarniki obis-i kali rudnike zmagovalca in izmenjavali tam svoje izkušnje. Tako postaja jugoslovansko ljudstvo žarišče novega odnosa do dela, ki na najplemenitejši način povezuje ljudi. Naše ljudstvo se dobro zaveda, da je prav v njegovem prostovolj-■ nem delu tista velika sila, ki ljud-l ski državi pomaga ne le hitro izpolnjevati po planu zadane naloge, temveč jih tudi stalno presegati. Predvolilno tekmovanje je bilo zlasti razgibano zadnji teden pred volitvami, ki je bil proglašen kot teden predvolilnega tekmovanja, Samo Ljubljana se je v tem tednu _____ obvezala napraviti 105.000 prosto- ^iamM voljnih delovnih ur. V papirnici Vevče, blizu Ljubljane, pa se je delovni kolektiv obvezal položiti v časom tukaj marsikaj spremenilo. Razume se, da tudi tam ni bilo z rožami postlano. Naj ti malo opišem tudi moje življenje, ali vsega se ne da opisati. Poročila sem se, saj veš s kom — 'l opazil, naposled pa dejal: "Malo čudna je ta njena želja. Vsekakor pojdi z njo, a jo opazuj. Nikdar ne veš, s kom imaš opravka." Drejc je spotoma opazoval, vsako njeno vprašanje sproti pretehtal, da bi primerno odgovoril. Poznal je zgodbe o vohunih, ki so se tu pa tam vrinili med partizane, da bi izdajali. Ne pogosto, a vendar se je zgodilo. Drejcu se ni zdelo nemogoče, da tudi ta ženska prihaja z namenom, da bi vohunila. Prej ni mislil kaj takega, bila je Rusinja in v Ruse je bil zaljubljen. Toda vse to njeno spraševanje, njena želja po tem izletu, je bilo sum Ijivo. — Le, si je govoril. — Ako si nevarna, ne boš ušla. In ta trenutek si je že mislil, kako bo vendar lepo, ako jo on odkrije. Naposled sta stala na Slapeh. Dom je bil nekoč zelo podoben onemu na Jamah, kakor so si tudi ljudje v nekem pogledu zelo podobni. Stal je na golem, lepo zaokroženem gričku, ki so ga s treh strani obdajale dolinice. Nekoč je bil ves grič obdelan: na vrhu je bil vrt, ki je kakor jamski, bil zagrajen z latastim plotom. Dalje od plota so bile njive in travniki. Njive so bile prerasle s travo. To leto jih niso obdelali. Tudi travniki in vrt so bili prerasli. Vrt je bil nastlan z listjem jablan. Dom je ležal v razvalinah. Okrušene umazane stene so bile od daleč podobne velikemu razbitemu zaboju. Ko sta postala ob vsem tem, se je Drejc od strani zagledal Rusinji v obraz in videl, da so se ji oči orosile. "Ali si poznal vse te ljudi?" je vprašala. "Naši sosedje so bili." Povedal ji je o vseh, ki jih je poznal. Pripovedoval ji je tudi zgodbo Tince, ki da je pobegnila v gore. Od starejših se je spominjal deda in babice. Pripovedoval ji je tudi o nekem dekletu iz Slapov, o katerem so včasih tu govorili, da je bila najprej odšla v mesto, nato pa se je zgubila v svet. Stric Maks je trdil, da je odšla v Rusijo. On jo je imenoval kraljico gora in Lenka ji je bilo ime. Ko je Drejc bil otrok, je »vedno slišal, kako poje v gorah, toži, vzdihuje. Ded Matic je rekel, da je to kraljica in da ji je Marta ime. Stric Maks pa se je smehljal in dejal, da je Lenka. Stric Maks je še dejal, da se zdaj ne imenuje več tako in se ne bo nikdar več vrnila, temveč bo tu kraljevala druga kraljica, ki ji bo Tinca ime. Tinca pa ni nikaka kraljica, bila je*doma na Slapeh in je zdaj pri partizanih. "Lenka da je bilo ime oni?" je vprašala Rusinja. "In da se ne bo več vrnila, je rekel tisti tvoj stric Maks? Kaj jo je on dobro poznal?" Drejc jo je pogledal, nato pa vendar le dejal: "Ko je bil študent, jo je menda rad imel. Ne vem, kaj se je zgodilo, vem samo, da je nekoč odšla. . . ne vem kam, sploh ga po teh stvareh nisem spraševal. . ." "Kaj pa je tvoj stric ? Ali je poročen ?" je vprašala. "Nič ni," je odvrnil. "Bil je študent, hoteli so pri nas, da bi postal duhovnik, a on sam ni tako storil. . . Potem je ostal kar tako. . . zase je vedno živel, hodil po gorah ali po svetu, kjer že. Na Jame je prihajal redko. Nikjer ni imel miru, nikjer ni vzdržal. Drugače pa je zelo pameten. Vsi pravijo, da jih je malo, ki bi ga posekali v znanju. In dober človek je, ni ga zlepa najti boljšega. Samo srečen ni bil nikdar. . . Midva se dobro razumeva. — Ali se ne bi vrnila? Treba se bo odpraviti na pot. Na tisto stran gredo vedno za dne. . ." Zganila se je, ko jo je opomnil, da bo treba iti. Zahotelo se ji je, da bi tu kje sedela na tem soncu, tu sredi lepega sveta. Priprla je oči in se zamislila v tisti daljni svet, ki se nikdar več ne bo povrnil. Slapi. . . ta gomoljasti hribček z dolinami okrog, sredi gora, kjer se doline vlečejo nekam proti jugu, kjer so na levo požgane Jame, na desno Hoje. Slapi s sadnim drevjem okrog, z njivami, travniki in z lepim jesenskim nebom. . . "Pa pojdiva," je rekla tiho. "Ali pojdeš tudi ti z nami?" Prikimal je. Pravijo, da sem bolan in me pošiljajo, da se pozdravim." "Kje pa je zdaj tvoj stric Maks, ki nas je sinoči pri-vedel?" je vprašala. (Dalje prihodnjič) bratskih organizacij. Zaradi vse-in pridete vsi na sejo. ga tega je važno, da ne zamudite Tajnik: A. Stritof