Poitnina oi&ćana «i gotovini
V Ljubljani, dne 10. marca 1928.
Cena posamezne st. 1*50 Din
X leto.
NAS GLAS
Glasilo Zveze državnih nameščencev za Slovenijo v Ljubljani.
„NAŠ GLAS“ izide vsakega desetega dvajsetega in zadnjega v mesecu.
Celoletna naročnina..............................Din	40 —
Polletna naročnina ...............................„	20'—
Četrtletna naročnina..............................„	10‘-
Za inozemstvo je dodati poštnino. Oglasi po ceniku. —
Uredništvo: Ljubljana, Bohoričeva ulica štev. 12. - Upravništvo: Ljubljana, Vodnikov trg štev. 5/1. — Poštni ček. rač. štev. 11.461.
Vladimir.
Konec pokrajinskih Zvez?
V	§1. 142 «Činovnišlkega glasnika» z dne 16. jam. 1928 je pod naslovom «Za novu ori-uentaciju» objavljen članek, ki nam kaže, da Sc (v statutu nepredvidena) «mža uprava Glavnog Saveza» obnpaila na dosedanji svoji ,ix)ti im da vidi sjpas le v tem, da se začne •boriti proti svojemu statutu, ki ga ima od svojega »početka leta 1920 v prvem poskusu in od zagrebške skupščine decembra 1926 v skoro dovršeni, enoglasno sprejeti obliki.
Hočejo ;porušiti temelj dosedanje organizacije, to je pokrajinske Zveze, in zgraditi no'vo zgradbo: Glavini Savez kot zlata kupola nad «trdnimi» zidovi centralnih strokovnih udruženi].
Ker se napoveduje izvedba nove orijentacije že za prihodnjo glavno skupščino, ki se bo vršila meseca junija v Sarajevu, bi po mojem mnenju kazalo, da državni nameščenci v Sloveniji kmalu pridemo na jasno o tem vprašanju.
V	ta namen o tvar jam diskusijo s sledečimi ugovori. Pisani so «sine ira et studio» in maj se v tej smeri tolmačijo tukaj in — v Beogradu. Članek Činov niškega glasnika je na prvi, videz dokaj logičen in prepričevalen. ob natančnejšem razmotri vanju sc pa vidi. da premise niso trdne in da tudi logični zaključki niso neoporečni.
Zistern organizacije ni dober — trdi ožja uprava — in dokazuje to trditev s teoretskimi in izkustvenimi razlogi.
Da vidimo!
1. Teorija.
a)	Trditev:	Osnovni organizatorični
pogon je koJaktivna zavest o skupnih stanovskih interesih. Ta kolektivna zavest more izvirati samo iz direktnih skupnih interesov, ki so dani le med nameščenci ene in iste stroke. Direktni interes sc jačje razvija med nameščenci, ki izvršujejo isti posel, in tidnuženci iste stroke posvečajo več pazilji-vosti svoji organizacij nego ljudje raznih strok, med katerimi pride večkrat do nesoglasij. Pokrajinske Zveze niso omgamizovane ha strokovni podlagi, temveč so nekaka mešana društva, zato se in te resi rajo strokovne organizacije zanje malo ah nič. To 6e razumljivo, kajti pokrajin sika Zveza ne more izenačiti in »praviti v sklad divergentnih teženj raznih strok. Iker pokrajinska Zveza ni končna organizacijska' stopnja. Zato so pokrajinske Zveze slabotne, slaboten budi Glavni Savez, ki se po sedanjem statutu nanje naslanja.
h) Ugovor: Točno je. da je kolektivna zavest najvažnejši temelj uspešne uradhiške organizacije. Ta kolektivna zavest pa ne izvira iz direktnih skupnih interesov posameznih strok, nego iz prepričanja, da more trajne uspehe roditi le enotna Skupna fronta vsega državnega1 nameSČemistva, nikoli pa ločeni nastopi posameznih centralnih udružen j.
Gre le za način, kako naj se ustvari ta skupna fronta.
Točno je sicer, da so težnje posameznih «trak in kategorij v marsičem divergentne m da je treba ta različna stremljenja k a lik or mogoče izenačiti in spraviti v sklad. Toda kje je dokaz, da je ravno Glavni Savez naj-
bolj pripravni forum za to izenačenje? Ali je beograjski zirak res posebno ugoden za razvijanje kolektivne zavesti?
Ugovarjam: Kolektivno zavest je treba a z gaja ti, razvijati in krepiti od spodaj navzgor, to je najprej po okrožnih skupinah ter v prvi posvetovalni in sklepajoči instanci v pokrajinskih Zvezali. Centrallna udruženja naj ostanejo, naj se razvijejo, naj se bojujejo naprej za specijalne zahteve svoje stroke, kolektivna zavest pa iz tega boja ne bo vzlklila, alko ni zasidrana v masi, alko se (pripadniki raznih strok poznajo samo ,po vrhdvnih voditeljih v centrali, povsod drugje pa hodijo eden mimo drugega gluhi in Slepi. Glavni Savez pa bodi vrhovna instanca za ujedi n ju ječe delo pokrajinskih Zvez, ki mu bodo dajale krepkejšo in bolj zanesljivo moralno in gmotno oporo nego papeži raznih strokovnih centralnih organizacij.
Ta zdrava misel je izražena v statutu Glavnega Saveza in v podrobnosti izvedena v statutu pokrajinske Zveze za Slovenijo.
Teorija članka rja Cino v niške ga glasnika ■c ■0’<r^e j n e drži!
2. Izkustvo.
a)	Trditev: Dosedaj se je samo ena pokrajinska Zveza organizovala ustrezno statutu Glavnega Saveza. Dejstvo, da se (.stalili pet pokrajinskih Zvez ni moglo re-onganizovati, je dokaz, da sedanji organizacijski zistem ni dober.
b)	Ugovor: Kaj pa je Glavni Savez dosedaj ukrenil, da oživotvori v statutu predvidene pokrajinske Zveze? Ali je sklical rta sedežih pokrajinskih Zvez uradniška zborovanja in poslal na te zbore svoje delegate? Ali je v «Činovniškem glasniku» opetovano in s poudarkom razložil pomen pokrajinskih Zvez? AH je izključili iz svoje srede kako strokovno organizacijo, ki se brani pokra-jinske Zveze?
Bojim se, da Glavni Savez tega ni storil, in da je nasprotno s tem, da je okleval v izvajanju svojega statuta, le — otcžkočil snovanje pokrajinskih Zvez in tako separatističnim stremljenjem raznih strok dajal — potuho. In zato, gospoda moja, — odkrita naj bodi möska beseda — najprej' pojdimo organizirat v Zagreb, Sarajevo in. Spit in potem šele — v Pariz in Nürnberg!
Izkušnja, da naša njiva v preteklem letu n: sama od sebe obrodila, ni zanesljiv dokaz, da je neplodna, mogoče le ni bilo semena dovolil#. In če je že načeto vprašanje izkušnje: Ali ni bil Glavni Savez od 1. 1920 do danes faktično le centrala nekaterih strokovnih organizacij v smislu «nove orijentacije» — in uspehi? Ali je bil Glavni Savez močen in gmotno fundiran?
c)	Trditev: Z novo orijentacijo bi se približali ali slkoro pridružili organizacijskemu zisiteimu drugih držav, ki je imel na pr. v Franciji in v Nemčiji v preteklem letu velike uspehe .dokaz, da sloni na sigurnih temeljih.
d)	Ugovor: Isti uspehi istega zistem a se bodo pokazali tudi pri nas, — ati kdaj?: Kadar bodo naše socialne im gospodarske prilike izenačene kakor so že danes fran-eoške in nemške; kadar bo umstvena in moralna: kvaliteta našega družabnega name-ščemstva taka kakor v Franciji in v Nemčiji; kadar bo imel naš parlament in naša vlada teto državniško uvidevnost, kakor franco-
Pismenost.
12. septembra 1924 je ministrstvo financ izdalo Milanu M. 249.000 Din za prevoz nekih umetnin iz Beograda v New York. Letos so sc v ministrstvu spomnili tega in začeli tekati prejemnika.
Toda menite, da je stvar šla od rok? Nihče ni vedel, kdo je, kje je ta človek? Vendar končno je prejel neki učitelj Milan M—ič v Crni gori strog ukaz, naj pride k zaslišanju. Revček je trapal ves v strahu iti trepetu pet dni daleč, kaj mu sodišče hoče. Tam so ga prijeli radi denarja, radi 249.000 Din in obračuna zanje. Na vse mile in nemile načine je moral dokazovati, da on d tem denarju ničesar ne ve, ker je bil leta 1924. še v šolskih klopeh.
Ali mislite, da so mu verjeli? Toliko časa ne, da so ugotovili, da je pravzaprav iskani M—ič znani publicist v Zagrebu.
Tu zato je morala uboga učiteljska para iti skoraj 14 dni na pot!	—a.
sika in nemška! AH bo to kmalu? In do tedaj? Nemara vendar kaže začasno ostati pri zistem», ki odgovarja našim razmeram, toda nujno je, da se ta zistem tudi v praksi izvede.
L. A.
Kaj pravi statistika o naših naročnikih?
Statistika naročnikov »Našega Glasu« v zlaidnji številki je prav zanimiva in poučna. Kaže nam, da je list izven uradniških krogov do malega čisto neznan. To gotovo ni prav: kajti uradniško glasilo ni namenjeno samo uradnikom, temveč bi moralo biti ‘vsaj v enaki meri dostopno vsem ostalim slojem, vršiti propagando med njiimi za uradniška vprašanja in zahteve ter res biti ona edina, uradništvu absolutno svobodna, 'tribuna za izražanje njihovih želja in zahtev. V naših dnevnikih se vse zadeve in tudi u radiu iško vprašanje obravnavajo zgolj s strogo strankarskega stališča. Vsa njihova »moralna« podpora obstoja v izigravanju u radništva za svoje demagoške cilje, v lovu na uradniške kroglice ob volitvah in v razsipanju obljub, na kater se pa v skupščini živ krst več ne spomni.
Kije je krivda temu splošnemu omalovaževanju uradniških interesov? Drugod, v Avstriji, v Nemčiji, na Češkem in Franco-sikem tvori uradniško vprašanje enega glavnih problemov državne politike, pri nas se ravna z državnimi nameščenci kakor z nadležnimi berači in vsa »skrb« zanje nosi značaj nekakšne humanitarne akcije. Namesto načela: poštena nagrada za pošteno delo, vlada nabiranje, da je vsaka pomoč uradništvu- proč vržena in čisto, nezaslužena miloščina. Pa vzroki ? Mislim, da je odgovor prav enostaven:	uradništvo nima tistega
ugleda in vpliva v javnosti, ki bi mn garanten 1 upoštevanje njegovih teženj. Krivo je pa v prvi vrsti pomanjkanje zmtela za organizacijo.
V kolikor je uradništvo organizirano, so to le strokovna društva, ki se vse njih delovanje giblje v tako ožkih mejah, da javnosti skoro ni opazno. Tiste reprezentance, ki bi pa dosledno in krepko zastopala ce-
lakuipno u radništvo napram d m g im skujem, ki bi tvorilo resnično uvaževano in merodajno silo, pa pogrešamo. Da tega enotnega zastopstva še nimamo, je predvsem kriva razcepljenost v uradniških vrstah.
To dejstvo se naoboljc zrcali v številu uradniških listov, ki jih je toliko, da se je že težiko spoznati. In vendar je vsak od rajih nujno navezan na silno ozek krog stanovskih tovarišev, dočiiim širšemu občinstvu ostane neznan. Vsa njihova vsebina, ki bi morala vabiti in pritegniti zanimanje in 'sodelovanje vse javnosti, ostane med tovariši samimi in izzveni končno v brezplodnem jadikovanju, tožbah in eventualno (to je največ, kar je uradniški pari dovoljeno) v žoičljivem zabavljanju.
Kaikšen impozanten list, ki bi brez težave postal odločilen faktor v javnem življenju, bi se lailitko ustvaril iz vseh teh malo ali nič znanih listov! Do tega seveda še ne pride ne jutri, ne pojutrišnjem. Preveč jc osebnih ambicij na poti. Treba bi pa bilo, da se resno zagrabi to misel; vredna je ustvaritve.
— Zdaj pa še nekaj o »Našem Glasu«. ■ Zdi se mi kar čudno, da je v vsej Sloveniji ; pri 'tolikih tisočih uradmštva komaj 25 jav- | nih lokalov, ki smatrajo za vredno, naroči- ' ti si ta list. Ali v enaki meri ti gostilničarji in kavamarji omalovažujejo tudi uradniške dinarčke? Mislim, da ne bi bilo treba prav mnogo truda, da se list razširi tudi v loka- ! le, kjer ga doslej niso imeli. Samo malo dobre volje in par besed, pa bo šlo. To lahko store uradniki isami, ki obiskujejo te lokale, pa tudi uprava lista naj inicijativno sodeluje pri deta za razširjenje.
H koncu še nekaj: bralcem je nerazumljivo, kako to, da centralni uradniški list nima niti toliko inseratov, kakor kako strogo stanovsko, na ozek krog naročnikov omejeno glasilo. Mar trgovci, ‘ki v pretežni meri žive od uradništva, ne čutijo potrebe, list podpirati z inserati, kar delajo sicer v vseh ostalih časopisih? Tu je treba še mnogo dela, da se »Naš Glas« materialno podpre in se mu najdejo novi viri dohodkov, iz katerih bi bilo mogoče list razširiti in vsebinsko ziboljšati ter poglobiti. Le dober list bo uspešno zastopal uradniške interese. Za to je pa treba denarja, denanja in še enkrat — denarja.
Pomladni plašči
In obleke očarajo s svojo izredno lepoto vsako damo in pri tem je cena tako nizka, da je ne more doseči noben domač atelje.
Vabimo
FRAN LUKIČ, Ljubljana
Stritarjeva ulica.
Čudni pojmi.
(Vloge za penzljski fond.)
»Činovnički Glasnik« je objavil pred kratkim, da dela določena komisija za izdelanje uredbe o penzijskem fondu za vdove in sirote državnih uslužbencev na uredbi intenzivno, tako da bo kmalu gotova, in se bo uredba po določilu finančnega zakona mogla tudi uzakoniti.
Zanimali smo se, da zvemo za določbe te uredbe', in smo se pobrigali, da doženemo vsaj nekatere določbe. Da povemo resnico: te določbe so nas zadovoljile, pa smo mislili, da se bodo tudi vsi ostali uslužbenci tega razveselili.
Toda, ah prokleti ta »toda« se pojavlja tudi tam, kjer ga nihče ne želi. Kaj mislite! So ljudje, ki so nasprotni tej uredbi, ker na-sprotujejb vplačevanju vlog v ta fond, za-
* Po »či-n. Glasniku« z dne 1. februarja 1928, štev. 143. Sicer pa opozarjamo na članek: »Naši penzioneri«.	Ur.
*	htevajoč, da plačuj država tudi druži uske ; pokojnine, kakor plačuje tudi osebne pokojnine uslužbencem, ki se upokoje.
Čudni pojmi zares, ki jili moramo obžalovati.
Ti gospodje ne vedo, ah pa se le delajo kot nevedne, da so osebne pokojnine ločene in popolnoma nekaj drugega, kakor družinske pokojnine; drugič pa, da dajejo s takšnimi pojmi o rodbinskih pokojninah zelo slabo sliko o pojmovanju svoje dolžnosti do svoje lastne družine, ki so jo sami ustanovili, pa tudi o človečnosti.
Osebna pokojnina, to je doživljenska renta na pomnoženi zlati kapital, ki ga je dal državi v polni umski in fizični -moči mladi uslužbenec, za kalerega se je porabilo dosti kapitala v denarju, dokler ni pridobil visi; fizični in umski kapital, ki ga daje državi na razpolago in ki ga le-ta črpa, ne da pri tem varčuje, dokler pač more, dokler ga ne -izčrpa. Za to mu pa o tej neizčrpnosti daje d oži vi jensko rento, kakor jc z zakonsko po-
•	godbo določeno.	>
Za uradnikovo družino po njegovi smrti 1 je stvorila država z zakonom o pokojnini ; vdov in sirot uradnikov prisilno varčevanje, ki ga mora uradnik procentaulno vlagati po svoji plači, dokler je živ, čeprav je upokojen. Ta način zavarovanja uradniške družine obstoja ne le pri nas, ampak povsod po sveta, samo pod raznimi pogoji in razmerami. Ta sistem ise je pri nas vpeljal že 21. oktobra 1871 in je veljal z manjšimi izprememibami prav do oktobra 1923, ko se je zamenjal z zakonom o državnih uradnikih in ostalih civilnih uslužbencih. Ta sistem je obstojal tudi v Črni gori.
Ves čas, ko je veljal ta zakon, to jc dva in petedeset let, se ni nihče pritoževal nad tem sistemom, nad tem fondom, ampak se je vsakdo trudil, da vplačuje in je bilo mnogo takih, ki so se brž, ko so začeli vlagati šesto leto, podvizali, da vplačajo vnaprej do 10 let, samo da pridobe svodi družini pravico do pokojnine, ki ni bila briljantna, saj je znašala samo 360 do 3000 dinapjev na leto. Uradniške plače niso bile velike, pa je vendar vsakdo rad plačal svoj vlog, četudi je največji vlog plačevala država. Vsak kulturen mož, vsak dober soprog in oče je skrbel, da poleg tega zavarovanja svoje družine, za katero mu je jamčila držaiva. pridene od svojih Skromnih plač še kak dinarček za zavarovanje svoje družine tudi z drugim zavarovanjem; potom zavarovalnic je zavaroval svoje življenje, z želijo, da zavarovano vsoto sam doživi in dobi; ali pa, da v primeru, če prej umre, zavarovano vsoto ali rento dobi družina, na način, kakršno zavarovanje si je izibnal.
Sedaj pa, ko so plače 7 U-o 8-ikrat (??! Ur.) večje kot pred vojsko, pa bi bii tudi vlog malo večji, pa se gospodje puntajo plačati. Pravijo, naj država plača. Dobro, gospodje, če pa država, obremenjena z velikimi izdatki, neki dan omahne in ne bo mogla redno plačati, kakor se je to nekdaj godilo, — kaj bomo pa takrat? Nihče nima preveč,* 'toda bodimo odkritosrčni, pa izračunajmo, kako velik je kader uslužbencev danes. Ko je govor o redukciji, zavpijem o vsi na državo, če se število uslužbencev zviša, zopet zavpijemo vsi na državo; naši ljubi poslanci pa dvignejo hrup v parlamentu in se tudi malo stepejo; če se zahteva znižanje poslanskih dnevnic, isto. Pa dobro, prijatelji in tovariši, menda ne obstoja ta država samo za nas, zakaj če je treba reševati kakršnokoli vprašanje uslužbencev, zahtevamo mi vsi in vse le od ržave. Kaj mar ni potrebno, da se malo tudi mi sami borimo za svoj obstanek? Mar nam je težko, da tudi sami nekaj prispevamo, da zavarujemo sebe in svoje družine? Oprostite, dragi prijatelji; toda ne pozabite, da je bilo veliko vpitja nad uradniki. Vsled tega nikar ne dajaijmo povoda sami, da se sedaj to vpitje še poveča,
ker nam ne bi bilo prav ugodno potem,' ko bi nam s pristojnega mesta namignili: Pijte kako čašo piva manj, pa katerikrat ne idite v kino, pa boste boljše živeli! Jezimo se na take nauke, toda ne pomislimo, da dajemo večkrat mi sami povod, da se nam kaj takega reče in opustiti ne sauno pivo in kino, ampak celo tudi kaj bolj nujno potrebnega, kot je to.
iPoudarimo dobre strani te uredbe in vlagajmo v fond, tudi brez sebičnili interesov.
Z vlaganjem v fond dajemo zadoščenje j socialni kakor tudi moralni pravici napram i ženski deci uradnikov, in sicer ne novi, ker i čeprav bi se garantirala stara pravica do očetove pokojnih e do omožitve ali do smrti, kar je s finančnim zakonom za to leto že zasigurano, se ne bo- s tem okoristila, ker naraščaj tudi sam želi, da se šola in pripravlja za samostojno življenje in boj, in s tem že odpada s fonda. Potemtakem ostaja ta bolj za starejše, ki ne bodo več dolgo živeli in tudi ne oškodovali ta fond, kot pa za spo-j sobne in ne pripravljene za boj. Drugič, s i tem okrepljludemio kapital državne hrpotekar-I ne banke, da ne bo prisiljena, vsak hip Iskati j kratkoročnih posodi! v inozemstvu proti vi-j sokim obrestim, kar otežkoča tudi izda-; janje posojil za zgradbo stanovanjskih hiš.
I Ako se ima cenejši kapital, se pospeši tudi I zidava stanovanj, ki bodo, ker jih je v več-! jem številu, tudi cenejša, in se tudi ta so-; cialni problem, to stanovanjsko vprašanje j hitreje in povoljineje rešuje, čujemo, da se , 'ustvarjajo s to uredbo posebno ugodni po-I goji za, uradnike, da dobijo prvenstveno in pod ugodnejšimi pogoji hipotekarna posoji-j la. in tretjič, pomagamo finančnemu mini-I stru, da prihrani pri proračunu s tem, da ; prenese izplačila družinskih pokojni z budžeta na ta fond.
Naše globoko prepričanje je, da se bo usialk, ki malo treznejše, paitriotičnejše, boij humano in z večjo ljubavjo misli na svojo družino, strinjali z nami in rekel, da je to umestno in upravičeno, vsled česar tudi želimo, da se uredba, čim prej uzakoni. Š.
Našim rodbinam priporočamo
^Kolinsko cikorijo,
okusen in izdaten pridatek h kavi
„Naši penzlonlsti.
J. Protič je zbral na 145 straneh vsa penziohiranja, okoli 6000!, ki so se izvršila v letu 1927, z imam in položaji oseb, s službenimi efektivnimi, kakor tudi s priznanimi, v penzijo vračunanimi leti. 'Knjiga vzbuja občo pozornost, osobito zaradi uvodnika, ki ga je napisal šef sadnega odseka Glavne kontrole H. Popovič. Zdi se .nam umestno, da podamo glavne misli tega uvodnika. Vsakomur bo potem takoj jasno, zakaj forsira vlada svojo namero, da uzakoni čim prej obvezne prispevke za pokojninski sklad. Tendenca knjige je več kot očitna.
— Pri nas, pravi uvodničar, je penzionirana vsako uro, podnevi in ponoči, po ena oseba. Vsekako je treba haš v naši državi, kjer so ljudje še v zavidljivi mladosti in kar cele rodbine, tudi ,po pet oseb, že v penziji, da se čim najresnejše premotri vse to vprašanje. Rešiti bi bilo to vprašanje že zbog težke gospodarske krize in zaradi vtseob-čnega pomanjkanja. Izdatki za penzije se večajo leto za letom; sedaj se izplačuje že več kot osemsto milijonov dinarjev samo za penzije. In če sc bode i nadalje tako ‘lahko doseglo upokojenje, s tako mnogoštevilnimi beneficijami za vpoštcvanjc let, bodo penzije kmalu dosegle deseti del našega drž. iproračuna. Če bo šlo po tej poti naprej, bo treba ustanoviti novo ministrstvo — ministrstvo 23' penzije.
Že finančni odbor je naglasil potrebo, da je treba pregledati vise upokojitve ter pozvati upoikoljence-imiladce v službo. Tudi finančni minister je poudarjal, da so naše penzije ne samo nezdrav, pač pa tudi že prav opaisen pojav. Toda ni se ukrenilo mnogo, da se povečanje tega izdatka zaustavi. Mnogoštevilne upokojitve v 1. 1927 silijo k izven rednim ukrepom. Verjetno ije, da bo v tej smeri nastopil novi državni odbor za štednjo.
Povedati je treba, kaj vse se je opazilo. Najpoglavitnejša in najvažnejša sta zdravniško izpričevalo in zdravniški pregled, ki sta potrebna za penzijo. Kadar hočeš v penzijo, te morajo po zakonu pregledati trije državni uradniki-izdraivniki. Ne zadošča pa samo .izpričevalo, priložiti moraš prošnji tudi podrobno komisijsko poročik>( anamneso, status praesens anagnoso, mišljenje). So tudi izjeme, toda navadno se zgodi to taiko-le: Uradnik gre k zdravniku, če le mogoče, k prijatelju .znancu, in ta mu napiše izpričevalo o bolezni. To izpričevalo, anagnozo, podpišeta navadno prav isti dan še dva. po letih ali činu mlajša zdravnika in stvar je v redu. Potem podrezaš še v ministnstvu in penzija je tu!
Ta zdravniška spričevala so vsa po istem 'kopitu; najmlajši iz Glavne kontrole zna na pamet, kaj vse mora biti zapisano v njih: vedno ena m ista anemija in nevrastenija (obe »gravis«), »srčni utripi malo za moki i«, če pa so pregledane osebe že preko 35 ali 40 let, tedaj ista redno »miocarditis« in »škiemsa«. Če bi se zbralo vsa ta spričevala, bi mislili, da so tiskani vzorci, tako nali-Ikujejo drug drugemu.
Pojavlja se vprašanje:	Ali ne bi bila
umestna še druga in tretja zdravniška komisija? Se je posluži! finančni minister čl. 327 fin. zakona, ki ga podblašča do teli revizij? Nismo z am ogli doznati. Bi ne bilo umestnejše, da bi za to odrejeni kolegij uradnikov v dotičnem reso rtu sam predložil predlog za upokojitev z ozirom tudi na zdravniško spričevalo? Ali pa, da se sestavijo komisije drugače, iz večjega števila zdravnikov?
Pisec navaja primer nekega spričevala, lljjić R. iz Rudnika (Srbija) je bil leta 1922 po 20 letih službe upokojen s penzijo 4741 Din 92 p. Dne 25. marca 1927 je bil reaktiviran z nastopnim v Zg. Milanovou od treh drž. zdravnikov podpisanim spričevalom: »Našli smo, da je pregledani duševno in telesno zdrav, da nima nobene kožne, kužne ati nalezljive bolezni in da ni nagnjen k nobeni oboleldsti, tudi ne po1 rodbini. Mišljenje: Kar se tiče njegovega zdravja, je popolnoma zdrav in za svoja leta telesno in duševno zelo dobro ohranjen ter svež. Za državno službo je sposoben. Uvereujc mu izročamo po njegovi privatni zahtevi — po uaplati propisne takse.« Toda že 7. aprila istega leta je predložil ta možakar svoji oblasti prošnjo za upokojitev, priložil je zdravniško spričevalo iz Kragujevca, ki se glasi: »'Po nalogu velikega župana L. z dne 7. IV. 1927 smo pregledali Ilijiča, starega 52 let, Pa smo našli, da boleha na kronični miocar-ditis, na kronični degeneraciji srčnega mišičevja v zvezi s emphysinom pulmon. šemi — maramom. Mišljenja smo, da mu vsak napor škoduje in da ga je treba v interesu njegovega zdravja 'upokojitL Uve-'renje sc izdaje brez takse na osn. zak. o taksama. — En ta revček jc poskočil po 25 ^S-eli službe od 4721 Din letne penzije na •etnih 16.934 Din . . .
Pisec navaja še več takih drastičnih slučajev. Nekdo je opisal svojo upokojitev ta-fco-le: »Hotel sem v penzijo. Prijatelji, ko ™ videli, kako strašno spričevalo mi je napisal zdravnik! Šel sem podrezat v ministrstvo. Ko me ugleda referent D. K., moj Prijatelj, vzklikne .radostno: »Kaj si še živ, Pe bolan?« »Zašto bre?« ga vprašam. »Mo-
I Jugoslovanske tekstilne tovarne Mautner d. d.
Tovarne : Beograd, Litija, Sv. Pavel pri Preboldu *
Izdelujejo rjavo in belo kotenino in prvovrstne šifone iz najboljšega ameriškega bombaža.
¥
Prodaja na veliko in malo pri tvrdki
A. & E. Skaberne
LJUBLJANA, Mestni trg št. 10.
ZAHTEVAJTE DOMAČE IZDELKE!
re diuti! Ko sem prebral tvoje spričevalo, sem mislil, da si že davno med mrtvimi in da se nikdar več ne viidiva. Dobro je, zahvali Boga!« se je smejal — Postal sem ipemzionist in sedaj imam poleg penzije, hvala Bogu, še lepo službico v sladkorni tovarni.
»Je
ŽenisIkauHuradnicam se navadno bolj mudi v penzijo, kot moškim. Ne užive se v svoj posel. Komislij nimajo, te si pridrže moški; zato jim služba ni kot glavni vir za življenje. Cesto prekinjajo službo odsotnost, bolezen, bolehanje ali pa zakoniti dopust. Pričakovalo se je od žensk upravičeno, da bodo boljše kljubovale povojnemu, nepatrio-tičnemu času.
Pri nas, kjer se skoro vse peha za penzijo. ljudje iz mest in z dežele (celo tuji podaniki!) vidimo v prvi vrsti ženiško mladež. S poroko — recimo: s prvim porodom — se že javljajo za penzijo in komaj čakajo, da pričakajo 10. leto službe. Anemija in nevrastenija sta že tu! (Pametno je bilo, da ise zahteva sedaj 15 let službe, kajti poslednja leta je odšlo mnogo, mnogo mladih ljudi v penzijo.)
Zadovoljne so, tudi bogatinike, da dobe penzijo, če jim tudi mnogo ne nese: da je le za stanovanje in za najpotrebnejše! Ko se poročc, izgube polovico drag. doklad in vso stanarino; kadar pa gre za izbero med službo in penzijo, si redno izvolijo poslednje. Pa tudi sicer je država širokogrudna s penzijami.
Če pa bodo po event. reviziji zopet poklicani v službo — kakšen hasek bo od njih,
ko je pa drž. služba tako slabo plačana?!
*
Kakor na borzi» tako se vsestransko spekulira za penzijami »Pridobljene pravice« bodo zadušile vso administracijo, vračunavanje vsakovrstnih let je že več kot opasno za drž. blagajno. Imamo: vajina leta, »ne-ukazna« leta, ona v Južni Srbiji, leta službe, provedene v mladoletnosti pred 18. letom, beneficije po 10 let za penzijo družini, leta začasne službe, občinske, leta nacijonalnega dela, advokatska, svečeniška, župnijska, ministrska im podtajmiška etc. leta. Nadalje še manjše ugodnosti, kot računanje 3 za 4, 6 za 7, 7 za 8 mesecev, neodbijanje katinskega rolka itd. itd. Vise te dobe jih pretvarjajo kar mašineTno m preko noči v penzijoniste. Neki duhovnik je n. pr. stopil v avgustu 1925 v drž. službo, v marcu 1927 pa je že stopil v pokoj, ker se mu je vštelo 35 let župnikovanja v drž. službo. Takih bode vsako leto več. Da itnla 38 let star nameščenec 34 let drž. službe za penzijo, ne bi nas vZbunilo, toda vi-
deti na lastne oči, da se komu vračuna več let, kot je sploh star, to je pa malce neznosno.
Ministri imajo vsak dan več ugodnosti: ako niso vse leto v službi, kadar so na razpoloženju, jim šteje eno za pet let, kaikor n. pr. univ. profesorjem. Verjetno je, da se jim bode s prvo izipremelmbo uradniškega zakona vštelo že samo 24 ur ministrovanja za ministnsko penizijo . . .
»Trenotnih« uradnikov imamo vedno več. To so tisti, kii stopijo v drž. službo, se v njej zasučejo na peti — m gredo iz nje kot upokojenci. Da ni vseh teh beneficijev, bi še prav lahko in dobro opravljali svojo službo, kakor jo opravljajo potem v privatnih službah kot penzijonisti. Zakaj bi se ne omejilo •število vseh teh ugodnosti, če se jih že mora imeti? Naj bi let nihče ne imel za penzijo več od 5 ali 10! Stari penzijonisti v Srbiji, ki niso vedeli za nje, še dandanes komaj životarijo; začudeni sprašujejo: Kako je to mogoče ?
Pisec uvodnika omenja v nadaljnjem povojne značilne »nadure« in »komisije«, ki so dobro honorirane. Omenja, da je zbral podatke o takih komisijah kar za štiri leta nazaj z imeni in z višino nagrad, kar še najboljše osvetljuje povojno moralo. Želimo, da bo odake tudi objavil, kajti z objavo bi napravil prekorištno, velezaslužno delo.
Spominja na načelnika v železa ministrstvu Nedeljkoviča, ki je zaslužil tudi po 8000 Din v komisijah. — Je tudi »Naš Glas« že objavil. Pa ta Nedeljkovič spada še med •manjše mojstre!
Res, težko je vestno služiti ob skromni plači, hkrati pa opazovati, kako se premnogi od starejših, zanemarjajoč svoje redne posle, kar duše v honorarjih in s komisijami. Zato od mlajših nekateri vdano čakajo, kdaj napoči. tudi zanje »zlata doba«, drugi, bolj ipametni» se pa pobrigajo, da skočijo, izrabljajoč vse mogoče beneficije, kakor hitro mogoče v penzijo in da poleg druge zarade žulijo še na svoji penziji. In kako mlajši pazijo na honorarje starejših! Za vsako paro vedo.
Ti honorarji pa na drugi strani zopet ovirajo napredovanje mlajših. Kako boš pregovoril starejšega kolego s polnimi službenimi leti, naj gre v pokoj, ko so ga pa mastni honorarji neusmiljeno prikovali na aktivno službo! V predvojni Srbiji ni bilo ne honorarjev ne komisij; bilo je slabo, tem boljše pa za drž. službo.
Črnogorske penzije in podpore (»boke-ško-hercegovački ustaši«) so sedaj' v reviziji, ozir. v superreviiziji. Nekatere je revizija pogodila, a se je reklo, da je to oškodovanje »črnogorske sirotinje«. Revizijska komisija' je ugotovila, da uživa v Črni gori ca 3000 oseb, za katere gre iz blagajne letno okoli 12,000.000 Din, penzijo brez pravice do nje. To so ljudje, ki ali nikdar nišo bili v drž .službi ali pa so imeli samo častne naslove. Med njimi so taki, ki so sicer bili drž. uslužbenci, a nimajo pravice do pokojnine ali vsled podane ostavke še v bivši kraljevini (kr. Nikite), ali vsled odpusta, sodnega izreka ali pa so samo tu im tam opravljali drž. posel. Zbog tega mnogi niso niti prosili za penzijo, saj so vedeli, da nimajo pravice do nje. Živeli so v tej zavesti 'že 10 do 15 tet pred ujedinjenjem! Vstašev, ki jim je bila odvzeta podpora iz političnih.razlogov, je bilo malo; sedaj se vsem tem osebam ponovno naktanjajo podpore, in bode jih vsako leto več, odkar se vleče čl. 43. skozi predale
VOIKA
tvornicä čevljev
Ljubljana
Zahtevajte naš llustrovani cenik, državnim nameščencem tudi na obroke.
sedanjega finančnega zakona. (Ta člen pravi: Finančni minister se pooblašča, da zamore v poediinih upravičenih primerih, na predlog notranjega ministra, povrniti pod-poro ornim vstašem in njihovim rodbinam, ki so jo dživali pod prejšnjo vladavino Črne gore, ako jim je 'bila ta podpora ukinjena iz političnih motivov.) Do takega stanja je prišlo vsled političnih prilik in vsled splošne bede v teh krajih. Država ni izvršila ondi nobenih potov, cest ali zgradb, da bi ljudstvo kaj zaslužilo; dala ni poljedelcem nobenih dolgoročnih cenenih posojil. Jeli potem čudno, če hoče prav vsak postati penžijoner ali hercegovski Vstaš?! 'Potrebna potrdila dobivajo ti »vstaši« običajno od enih in istih oseb, menda jih je sedem ali osem, in to pred »Ter e ziljskim kvartom«. TL potnjevalci so menda kakor v stalni službi . . .
'Tak način podpiranja siromakov sigurno ni umesten in zle posledice se bodo šele pokazale. —
Prilikom revizije črnogorskih penzij sc je govorilo, da bi bilo dobro revidirati tudi penzije v ostalih krajih države. Vprašanje je seveda, če bi odgovarjal rezultat revizije stroškom za komisije in supehkomisije. Ne uvidimo pa težkoč za revizijo penzionistov, da bi se vsaj mladi ljudje pozvali v zopetno službovanje.
Tako uvodničar. Prepričani smo, da bi se komisija ali celo superkomisija vsaj pri nas v Sloveniji pehala zastonj za pogreška-m-i. Ne rečemo, da tudi pri nas ta ali oni ne uživa pokojnine po krivici, toda s prstom bi raje pokazali na preko . . . ondi je leglo, gnezdo gnilega; ondi bi se prileglo.
Potrudili smo se in smo sestavili majhen pregled iz preobilice upokojitev po Protiče-vi statistiki. Omejili smo se v glavnem samo na resori vojske in mornarice. Še preden pa podamo ta pregled, naj podamo nekaj zanimivih upokojitev iz leta 1927.
Kot prva je uvrščena Pašička N. Gjurina, vdova po predsedniku min. sveta, ki ima
18 let drž. službe in letnih 78.000 Dim penzije. 55 let stari član Gl. kontrole Konjovič ima 36 let službe in 45.600 Din penzije, 59 let stari šef Glav. kontrole Vidakovič s 35 leti službe pa samo 20.544 Din. Sekretar Železnik, 63 let star, s 35 leti službe v Mostarju ima 900 Din penzije, sekretar Lazarevič iz Beograda z 22 loti službe pa 12.431 Din. Polkovnik GavridoVič iz Beograda, star 62 let s 52 leti dfrž. službe ima 31.260 Din penzije, major Polc v Ljubljani z 28 leti službe pa — 939 Din, kapitan Köser v Celju (23 let službe) pa celo samo 532 Din na leto itd. itd. Vsi prejemajo tudi drag. doklade poleg penzije.
V resori tu vojske in mornarice jih je bilo Upokojenih lansko leto okoli 750. Pri 216 osebah ni navedena starostna doba. zato je statistika nepopolna. Od preostalih 543 oseb smo prim c rij ali starostno dobo z leti. ki so jim vštete v penzijo. In tako smo dognali, da jih je med temi 34, ki so jim všteta leta že od 17. rojstnega leta, od 16. r. leta jih je 37, od 15. — 38, od 14. — 47, od 13. — 47, od 12. — 40, od H. — 45, od 10. — 42, od 9. — 29, od 8. — 9, od 7. — 6, od 6. — 4, od 5. — 5 (med njimi je Jež Matija, žand. poročnik iz Ljubljane tako srečen!), od 4. — 2 in od 3. rojstnega leta je 1. Zastavonoša je narednik Mithajfovič B. iz Beograda, ki je šele 31 let star, pa ima že 33 let državne službe z letnimi 6896 Din penzije poleg dragi njskih doklad. Od 534 upokojencev jih je torej 388 ali 72.6 od sto takih, ki so upokojeni z leti, s katerimi so kot mladoletniki pred vsemi ostalimi postavami neodgovorni.
Vestnik.
Iz Kamnika: Na shodu hišnih gospodarjev in najemnikov, sklicanem od prvih, in v imenu najemnikov od okrožne skupine državnih nameščencev in upokojencev v Kamniku dne 12. februarja 1928, sc je sprejel sledeči sklep: Hišni posestmi ki in najemniki naj se tako glede oddaje in zamene stanovanj, kakor glede višine najemnine od 1. maja 1928 dalje pravočasno medsebojno
sporazumejo. Obenem se priporoča pri reševanju tega vprašanja potrebna uvidevnost tako, da ko zadoščeno i socialnim potrebam i gosimdar-skim interesom posameznikov. V odbor v s vrbo posredovanja in zamene so določeni sledeči: kot zastopnik občine g. župan Fran K r a t n a r, kot zastopnik najemnikov g. upravnik Janko Star c. Vsa sodno odpovedana stanovanja se bodo objavila potom županstva Kamnik. — Okrožna skupina drž. nameščencev in vpokojencev v Kamniku.
Zdravniška in zobotehniška dela izvršujeta po izredno znižanih cenah in proti plačilu na obroke vsem organiziranim državnim nameščencem in njihovim1 rodbinskim članom g. dr. Milan Per t; o, zdravnik in zobozdravnik v Novem Vodmatu (Vodmatska ulica 3), in g. Henrik F r a n k e n, koncesijoniran zob o tehnik v Vodmatu (Mostah). Podrobna pojasnila (prospekti itd.) so na razpolago pri Zveznem tajništvu.
Uračuuanje vojaškega službovanja za osnovno plačo.
Finančna delgacija v Ljubljani razglaša dne 22, februarja 1928:
Na prošnjo nekega uslužbenca za uračunani® vojaškega službovanja v bivši avstro - ogrski vojski pred vstopom v civilno držano službo, je generalna direkcija poreza v Beogradu pod št. 15.rfi4 od 8. februarja t. 1. izdala sledeče rušenje: »Ovom traženju molivca ne može se izrači n susret sa razloga, jer je po jednoj sličnoj , molbi Centralna komisija za izvršenje činovničkog Zakona aktom Ministarstva Pravde broj 17.188 od 12. aprila 1927 godine dala mišljenje:
da se moliocu ne može za državnu službu uvažiti vreme, koje je preveo na opštoj vojnoj obavezi u bivši avstr, vojnici, u miru i ratu, pošto uvaženje ovog vremena za kretanje po stepenima osnovne plate i grupam položajne plate nigde u zakonu nije propisano, a što se tiče uvaževanja za penziju, o kom za sada može samo načelno da bude govora, treba istaći, da je odredba 4. stava čl. 17 zakona o činovnicima' ukinuta odredbom prvog stava čl. 246 istog, zakona, i da odredbe ranijih austro - ugarskih zakona, po kojima le to vreme onda uvažavano, nemaju karakter specijalnih zakonskih propisa, u smislu odredbe 1 stav. čl. 137 zakona o činovnicima.«
f I Hamaiitl Vam nudi naisolidneiši vir nakupa perila, opreme nevest, «#• FiCSSBieeellf	novorojenčkov, perja in modnih potrebščin.
Ljubljana	PredtiskarUa modernih ročnih dei.
Razširjajte
„Naš Glas“!
L. Mikuš
Linbljaoz, Mestni trs 15.
priporoča svojo zalogo
dežnikov ter sprehajalnih palic
Popravila se Izvršujejo točno In solidno.
Modno blago, perilo in potrebščine za šivilje In krojače priporoča tvrdka
A. Persche
Ljubljana, Pred škofijo 21.
Najboljši
Šivalni ttroi! in kolesa zmamke Mm in Adler
ter švicaiski pletilni stroji .Dubim’ za rodbino, obrt in industrijo
Josipa Petilima
LJUBLJANA ul» Prrirmtgi tpcauiki Telefon 2913 *ouk v vezenja brezplačen. Večletna garancija
Delavnica za popravila.
Obiščite novo urejeni oddelek za
gospode
Trpežno blago Najnižje cene Modna trgovina za dame in gospode
A. Šinkovec naši. K. Soss
L ubjana, Mestni trg 18, 19.
Fran Iglič
krojaiki atelje
LJUBLJANA, Kolodvorska ul. 28
Izdeluje se za dame in gospode po najnovejših krojih. — Lastna zaloga modnega blaga. — Uradnikom znaten popust ali na obroke.
Spetiialoa trgovina Kotarskih izdelkov
priporoča tudi svojo veliko izbiro spominskih izdelkov, galanterijo in parfumerijo
M. Mihelič
Ljubljana, Šelenburgova ul.
Cenejše kot pri
razprodajah
se dobi vsakovrstno manufakturno blago pri
leTRPIM, Maribor
Glavni trg štev. 17.
Kupujte le pri tvrdkah, Id inserirajo v «Našem Glasu»
TovarlSteel
Tovarili!	Najboljie blagot	Nainüje cene!
Že stanovska	zavednost ve eva, da podpiramo pri nabavah svojih potrebščin v prvi vrsti svoje lastne ustanove. Veliko bolj pa smo v svojem interesu	dolžni to storiti tedaj,	ako nam
nudijo te ustanove večje ugodnosti in v.čje koristi kot tuje.	Ena Izmed takih ustanav Je naša
Telefonov. jtabavl ahia zadruga državnih nameščencev v Ljubljani, Vodnikov trg štev. 5. čekSi6račun
Ona nam	nudi	banaško moko, sladkor, kavo, olje, mast, sploh vse špecerijsko In kolonijalno bla,o	najllnejš • vrate po najntijih	cenah, ki	so mogoče. Velika	Izbira dežnikov, predpražnikov In najfinejših In najtrpežnejilh čevljev lastnega izdelka. V zalogi	najfluejš! Sifon, platno In srajce	za gospode	po najnlšjih cenah.
Drva in premog vsak čas na razpolago, Dostavlja se blago na dom in dovoljujejo se olajšave pri plačilu. Zadovoljiti svoje člane je te zadruge
najvlčjt cilj! Da je blizu tega cilja, dokazujejo stalni in dnevno novo pristopajoči člani-odjemalci.
Tovariši! Tovarišice! Pristopite k tej zadrugi in kupujte v njej!	Kdor kupuje v svoji zadrugi, kupuje pri sebi!
Izdaja Zveza državnih nameščencev za Slovenijo v Ljubljani.
Odgovorni urednik Anton Adamič Za Narodno tiskarno Fr. Jezeršek. Vsi v Ljubljani.