■eto ih. TkST, MAJA 19 St. s.
NJ A Č C''.[ A C izhaja v 12 številkah na hto. Celoletna naročnina za Italijo 16 Lil.:
^	^	V>	L-rfikO	Q ookrllnln A >1	CA	T	:*	...	____
stvo celoletno 20 Lit., polletno 10, četrtletno 5, posamezna številka 2 Lit. - Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik: Roman Pahor. — Naslov za uredništvo in upravništvo : Trieste, Casella poslale 343. Tiska Tiskarna .Edinost" v Trstu, Via S. Franc, d’ Assisi 20-
VSEBINA 5. ŠTEVILKE:
Lojz Kraigher : MATEJ IN MATILDA (Konec.)............................
Marijana Željeznova-Kokalj: ON JI JE PISAL...........................
: Ijepan Stic : U PROLEJNOJ NOČI.....................................
Orazia Deledda: ŽANJČEVO VOŠČILO (Prev. Slavko Slavec)...............
ISKRICE..............................................................
Marica V._ Arambašin : MAJKA U.STUDINOVOJ UMETNOSTI..................
Marijana Željeznova-Kokalj: PLAŠČ....................................
Znanost in vzgoja:
Prof. F. Peric: ŽlVJENJSKI USTROJ OSEBE. 1. Nezadostnost in neresničnost
izključnega egoizma..................................................
DOVOLJENJE ZA JAVNE PRIREDITVE.......................................
IZ ZGODOVINE PREMOGA.................................................
Inž. I-ič: ARHITEKTURA TRŽAŠKE KATEDRALE.............................
MRTVO MORJE..........................................................
Mirko Luin: LAHKA ATLETIKA: 6. Tek...................................
Listek:
PRIRODA: Opičja ljubezen. — DRAMA: Ljudsko gledališče v Gorici (Lojz KRITIKA: .Pergamenti brata u Hristu Stratonika" od,Jele Spiridonovič-Šavičeve, prevedeni na talijanski (Ive Mihovilovič) — Miran Jarc, .Človek in ngč.“ — ZAPISKI: Šlo g. Urbanaz-Urbani sprema. — Jugoslovenska mlada lirika. — NAŠE SLIKE : Marin Studin.
NAŠI SPISI: Grazia Deledda. — SMEŠNICE in LISTNICA.
SLIKE: Marin Studin: Dalmatinska Madona (str. 145). — Franjo Čermak : Istarski motivi (str. 151). — Veno Pilon: Montmartre (str. 155). — Milko Bambič: Babica pripoveduje turško pravljico (str. 160). — Tržaška katedrala (str. 167)	— Najboljši slovenski
alhkoatletik v Italijt (str. 170) — Podzemska jama pri Slivju (sir. 171). — Na platnicah: Rešitev križanke iz 4. štev. — Pojasnilo.
Rešitev križanke iz 4. številke:
Vodoravno: 5. kod, 3. Nimes 4. Benadir, 5. belorepec, 6. soda, 7. Dana, 8. mira. 9. Mina (lina. Lina), 10. repa, 11. ruda, 12. lega, 13. Nera, 14. navaden, 15. daleč, 16. Ren, 29. atom, 30. Aleš, 31. Asti, 32. soda, 33. pila, 34. seno, 35. kila. 36. aloa, 37. dno, 38. mačka. 39. Hilarij, 40. ravan, 4t. kes.
Navpično: 1. pomarančavec, 2. kino, 3. Nela. 4. be^Ja, 5. Bona, 6. Sarapul, 7. Di-ner, 8. mir, 17. Dede, 18. sipa, 19 reta, 20. cola, 21. Messina, 22. štolo, 25. Ida, 24. Aden, 23. Agen, 26. Arad, 27. Avar, 28. Aleš, 33. pela, 34. Sion, 35. kleč, 36. Aden, 37. Dalak, 38. rnir, 42. okras, 43. Ain.
Križanko sta pravilno rešila samo dr. Igor Franko iz Bistrice in Zora Ložak iz Trnovega pri Bistrici. Ker je samo prvi rešitelj celoletni naročnik, pripade nagrada 25 lir njemu. — Uganke so morale v tej številki odpasti radi pomanjkanja prostora.
Pojasnilo.
V zadnji številki obljubljeni odgovor Starovaškemu izostane, ker je bil med tem priobčen že drugje.	F.	B.
Vsakemu izvodu 5. šiev. „Našega glasa" smo priložili položnico. Prosimo vse naročnike, ki še niso poravnali naročnine, da store čim prej svojo dolžnost. Kdor je že plačal naročnino, je naprošen, da izroči položnico prijatelju in da pridobi tako novega naročnika.
S3T ŠIRITE „NAŠ GLAS 1“
Stran 146 »	150
„	151
„	152
„	254
*	155
*	159
„ 161
*	165 166
„	167
*	169
„	170
Kraigher).
NAŠ GLAS
Marin Siudin:
DALMATINSKA MADONA.
(Drvo orahovina.)
*
Lojz Kraigher:	Matej lil Matilda.
Matilda je bila precej razvajena. Navajena je bila na udobnost v vseh ozirih. Navajena je bila na Rudingerjevo bogato in prijazno, toplo, in prisrčno stanovanje, na sijajno posteljo in najtočnejšo postrežbo, na vse razkošje perila in oblek, na domačo prvovrstno kuhinjo, na družbo in zabavo, na koncerte in gledališča... Vsega tega je pri meni več ali manj pogrešala. Stanovanje je bilo nezadostno, kuhinja gostilniška, družba je skoraj manjkala... Za vse sem se potrudil, kolikor sem se mogel; celo zadolžil sem se, da ugodim njenim željam in željicam, — po navadi seveda neizraženim in celo zatajevanim željicam. A vsega, na kar je bila že toliko let navajena, vsega pri meni ni imela... Zlasti mučno je moralo biti zanjo, da je toliko — samevala. Dolgočasila se je, ko je posedala brez vsake družbe in čakala name; jaz pa sem prihajal utrujen, pust in čmeren, srdit sam nase in na svoj poklic in na svo.jo nesposobnost, ustvariti nji in sebi dom z udobnostjo in vsemi ugodnostmi življenja, o katerih je sanjala in s katerimi bi jo bil srčno rad osrečil. Ona je prezebala doma, sedela za pečjo, ali ležala celo podnevi v postelji; jaz pa sem se z vedno bolj obremenjeno vestjo in z vedno večjim duševnim neugodjem vračal k nji — in vedno večkrat sem zavil iz urada v krčmo, vedno večkrat sem izostal zvečer in celo ponoči, vdajajoč se polagoma pijači, kakor sem ji bil vdan že prejšnje čase...
Vkljub vsem neprilikam je bila moja ljubezen do Matilde neiz-premenjena in neomajna. Moja strast do nje je plamenela z istim ognjem kakor v prvih časih. A človek je tak, da ga je sram svoje onemoglosti in da hoče skriti svojo slabo vest, — da jo hoče skriti celo sam pred seboj. Zato se omamlja in. opaja, da se mu utapljajo skrbi in da se mu zgrinja na njegovo vest kot pajčolan pijanih senc...
Matilda je bila zanosila... Skraja je bila srečna tega dogodka in se je veselila z mano vred. Česar ji usoda v zakonu z Maksom Rudin-gerjem ni dovolila, to ji hoče nakloniti v ljubezenski združitvi z mano. — A le prehitro so ji začeli vstajati pomiselki, kako bo stvar prenesla, kako bo ušla nevarnostim, kako bo zmagala naloge in nadloge materinstva... Najino stanovanje ni ustregalo. niti pogojem in zahtevam življenja dveh zaljubljencev, čeprav sta silno skromna in se znata do skrajnosti omejevati; — kako bi naj zadostovalo družini, ki se ji radi — otrok?...
Matilda je zahtevala, da se odrečeva otroku in da si poiščeva rešitve iz položaja. Jaz sem se branil in upiral... A v dobi, ko sem bil vedno, toliko odsoten in sem jo celo po malem zanemarjal, — je njen sklep nenadoma dozorel. Poiskala si je pomoči in —- nevarno obolela... Več tednov je bila v bolnici...
Ko' se je vrnila, — bleda in upadla, izhujšana, telesno, tako propadla, da si je bila komaj še podobna, duševno izmučena in potrta,
— je še toliko bolj trpela v najinih neudobnih in tako zelo nevšečnih okoliščinah. Množili so se nastopi in prepiri s pritožbami in z očitanji... Zakaj se ne pobrigam za dostojno stanovanje? Ko bi se potrudil, bi gotovo nekaj našel! — V resnici sem se dosti trudil, a brezuspešno1. Načrti in poskusi, ki sem jih sijajno vodil in skoraj izpeljal, so se mi v zadnjem hipu — ponesrečili. Ona je imela v mestu mnogo zvez, ki bi se jih bila lahko poslužila. Če bi se bila vsaj nekoliko pobrigala, bi bilo morda šlo.. A ona ni hotela... Izgovarjala, se je, da ne more k znancem, dokler je samn mojal — ljubica. In očitala mi je, da se ne trudim dovolj za pospešenje svoje ločitve... V resnici pa je stala stvar ugodno in je bilo v kratkem času pričakovati sodni jske odločitve.
Tako je postajalo, najino razmerje od dne do dne bolj neprijetno. In ker je bila razun tega še bolehna, da se je morala paziti in varovati, — me je še bolj zapeljevalo, da sem jo zanemarjal. Medtem ko je bila ona, v bolnici, sem se bil deloma zopet navezal na svojo staro družbo in na svoje stare poti, — pa sem jo toliko večkrat puščal samo in se toliko bo.lj potapljal v pitje in ponočevanje. Zgodilo se je celo, da me ni bilo celo noč in celi dan domov in da sem se vrnil šele pozno v drugo noč...
Nenadoma mi je prišla s predlogom, da greva zopet — narazen. •—- Jaz sem zdivjal in pobesnel... Čeprav sem jo v resnici zanemarjal,
— čeprav je bila po bolezni komaj senca nekdanje sladke ljubice, — me je imela spolno tako popolnoma v oblasti in mi je postala tako zelo potrebna, da bi ne bil več mogel strpeti brez nje in brez njenih ust in brez njenega telesa in brez zavesti, da sedi doma in da čaka name in da je moja, samo moja, vsak trenotek samo moja...
Nenadoma sva se nahajala v strastnem spolnem boju. Ona se je trgala od mene in se mi odrekala; — jaz sem jo lovil in se tepel zanjo in za njen objem... Mnogokrat sem jo pretepel, da je bila modra in otekla po glavi in po telesu...
In v ti dobi spolnih bojev, — njenega otepanja in mojega naskakovanja — se je nepričakovano iznova — razcvetela. Udje so ji postali zopet polni, lica sveža in napeta, ustnice sočne in rdeče...
Tedaj se je zgodilo, da mi je prvikrat zabrusila v obraz:
«Jaz se vrnem k Maksu! — On me ima še vedno rad!»
In jaz sem zatrepetal od gneva:
«Jaz te ubijem, če me zapustiš!»
Poslej so se ponavljale te grožnje... Jaz sem bil vedno, divjejši in besnejši; — ona je bila vedno mirnejša in zagonetnejša. Navadila se
je na grožnje. Zdelo se mi je, da- jih komaj sliši in da ne verjame vanje...	" , % f ■§
«Jaz te ubijem, če se vrneš k njemu!»
Meni je grožnja vedno bolj ucepljala zavest v občutje, da bi jo moral res ubiti, če bi me zapustila! — Grožnja mi je postajala počasi — prepričanje in sklep...
Ker se je zavedala, da je zopet lepa, sveža in mikavna, io je vedno večkrat vleklo v sredo mesta, — začela je pohajati po ulicah... Naenkrat sem jo zalotil zopet — v družbi z Vozljem. — A njega se nisem ustrašil. Vedel sem, da ji bo samo za pomočnika na njeni poti — do Maksa, Riidingerja...
«Če se vrneš k njemu, te ubijem!«
Stokrat sem ji ponovil pr etn jo...
Ponavljal sem jo kakor grožnjo, s peklensko silo in strastjo, z besneča in divjo jezo, da bi lahko oslutila orožje v moji roki, da bi mi lahko videla v očeh, kako se je zaiskrilo blesketajoče se rezilo... Ponavljal sem ji pretnjo kot dovtip, kot ljubkovanje, kot prilizovanje, — kot vsakdanjo pripovedko, — kot pozdrav oh snidenju ali ob slovesu...	” ~ iri * *
Če sem zlezel iz njene postelje po urici ljubezni, sem se sklonil k njenemu ušescu in ji zašepetal:
«Ubijem te, Matilda! Ne pozabi!»
In vendar je bilo vse zastonj... Hotoma in zavedno in namenoma in po načrtu in po sili in po	trmi — je rinila v propast...
Rajko Vozelj jo je zopet	spravil — z Maksom v stik.
Nekega večera, ko sem se vrnil, sem nenadoma, zadrgetal: — Kaj se je zgodilo? — Bila je mirnejša in zadovoljnejša; oči so ji blestele; zmagoslavje je gorelo v njih; samozavest ji je vzravnala tilnik... A nadela si je krinko dolgočasenja in vsakdanjosti in bila je ljubeznivejša in prijaznejša z menoj... Hotela me je uspavati!...
Vzel sem si jo posebno strastno, — z divjo in viharno silo... In tudi ona je vzplamtela v mojih rokah... In na vrhuncu poželenja in na vrhuncu užitka sem zatulil vanjo:
«Ubijem te, Matilda!«
In ko je dogorelo... ko je	splahnelo v meni in je splahnelo	v nji...
sem se postavil prednjo —	oko v oko — srepo in predirljivo	—	in
sem ji rekel mirno, a odločno:
«Če se vrneš k Maksu, Matilda, — ti veš, da te ubijem!«
«Sa.j se ne vrnem! Norček! Ali te nimam rada?«
«Ali nisi bila danes z njim?«
«Ne!...»
V očeh sem ji bral, da laže...
...Ni mi bilo treba iskati in zasledovati. Slučajno sem ju srečal... Prišla sta iz restorana — roko v roki, vesela in zadovoljna kakor dvoje zaljubljencev, ki sta se po dolgem času zopet obiskala...
Kolovratil sem za njima — omamljen in izgubljen...
Zavila sta v hotel.
Nekoliko sem se pomišljal... šetal sem nekaj časa gori in doli pred hotelom... pa sem vstopil in potrkal pri vratarju:
«V kateri sobi sta gospod in dama, ki sta, prišla pred petimi minutami? Gospod je rumenolas, z rumeno muho in z modrimi očmi; dama je majhna, ■—- z madeži v očeh... Ne bojte se! Nobene indiskret-nosti! On je moj šef Maks Rtidinger in jaz sem prokurist njegove tvrdke — Matej Pernuš. Jako važna in nujna reč! Trgovska stvar! Razumete ?»	.	,
Povedal mi je številko in nadstropje — in jaz sem se počasi vzpenjal po stopnicah...
Pri vratih sem poslušal... Stopinje bosih nog...
Potrkal sem...
«Ali si zaprl?» — sem slišal glas Matilde.
Pritisnil sem na kljuko... Vrata so bila odprta. Vstopil sem in zaprl za seboj...
On je sedel na robu postelje in mi strmel v oči... Očividno se je pravkar vzdignil, da gre gledat k vratom... Ona je ležala pod odejo in se dvignila na komolce...
«Ti si, Matej? — Kako si izvedel?»
«Tvoja usoda me je vodila!»
Ona še vedno ni verjela... Smehljaj zadrege — napol priliznjen in proseč, napol sovražen in boječ — ji je trepetal v očeb...
On je obsedel na robu svoje postelje — z odprtimi usti, začuden in osupel, rdeč in nekoliko zaripel, — v zadregi, slabo vest v očeh in kes in prošnjo za odpuščenje...
Miren in skoraj dostojanstven sem stopil k njeni postelji in se sklonil k nji... Roki sem tiščal v žepih, — z desnico sem oprezno odpiral nož...
«Ali veš, da te ubijem?»
«To si mi že mnogokrat povedal.»
«In ne verjameš?»
«Saj se nisem vrnila k njemu!»
Zdelo se ji je, da, je najboljše zanjo, če je predrzna in nesramna...
«Ti ga, moraš najprej kupiti!«
«0n me bc.če kupiti!«
Prisileno se je zasmejala, — odgrnila se je do pasu in se obrnila k njemu:
«Ali me kupiš, Maks?«
«Jaz te kupim, ljubica,!« — sem dejal počasi... Z levico sem jo pritisnil vznak, — z desnico sem ji zabodel nož v srce...
***
Kc. se je zjokal in naitulil, je stopil k umivalniku in si je umil oči. Potem se je obrisal in me poprosil za cigareto. Kadil je naglo in puhal dim, da se mu je v oblakih vil okoli glave. — Dolgo, je molčal in gledal skozi okno... Potem se je sunkoma obrnil k meni:
«Hvala Bogu, da je za mano! Zdaj sem menda obračunil — z življenjem in — z, usodo! — Kaj bi še hotela od mene? Dosti je! Samo miru si še želim — in kazni, — dolge in morečq kazni, — da se mi pomirijo viharji v duši, — da se mi olajša vest — in da> mi odpusti •— Matilda!»
In zopet je zajokal... tišje in lažje nego prej...
«Vidiš, — saj drugače nisem tako jokav! Miren sem in vdan in spravljen s svojo usodo... Včasih se celo zanašam, da zdrav prebijem svojo kazen in da se še povrnem v družbo — v mirnejše, koristnejše življenje!...«
Povedal mi je še nekoliko, podrobnosti o umoru... Kako je bil Rudinger docela zmešan in ni niti vedel, kaj se je zgodilo. Šele, ko je Matilda zaječala in omahnila in zalo vila sapo, — sunila z glavo, in se ozrla z zlomljenim pogledom, — ko je izdihnila in obležala... šele potem se je zavedel in je planil in zakričal...
Matej pa je tiščal svojo roko nad njenim srcem — in je čakal, da se je pomirila ptička v kletki, ki se je zaletavala ob steno in tolkla — tolkla, — da se je ubila...
(Konec.)
Marijana Željeznova-Kokalj:
On ji je pisal.
Vsa srečna je stekla v svojo sobico. On ji je pisal. Čitala je.
Blesteči pogled ji je pobledel, roke so se ji leno skrižale, pismo je padlo na tla.
Zazrla se je skozi okno.
Januarsko solnce se je igralo v šipah. Njena duša je tonila v globoki zamišlj enosti.
Nenadoma je vstala, stegnila roki proti bledim solnčnim žarkom in rekla: «Mitja, to je prva bol, odkar sva prijatelja«. In z bolestnim nasmehom je šepetnila: «Trpim... Kadar žena trpi, ljubi...«
Franjo Čermak: ISTARSKI MOTIVI. Ulje.
Stjepan Stic:	y	ptOletnOj tlOČi.
U ritmu mog srca, bledim sjajem rose, Zalutale zvezde trepte i s višine Smeše se u vodi; iz snene daljine Laki vetar duva i mrši mi kose...
Slušam tanki žubor preletnih talasa,
Sam, u seni bonoj ove noči kasne...
U magli se morsko j, tiboi i bez glasa,
Srp mesečev sklanja i ko život gasne...
Sam — ko uvek... Jednom, kad če mladost poči Za nemirom rekom, ranjena od ljudi,
Rakove če misli za takovih noči Kao galebovi sletet' mi na grudi?
Pitam se, a duša sa bolju se puni...
Čutim suzu, toplu ko ptiče iz gnezda,
Kako se niz lice oklevajuč’ truni I drhče u svetlu zalutalih zvezda...
Grazia Deledda :
Žanjčevo voščilo.
Dva žanjca sta iskala dela po. občinskih poljih v Posadi.' ) Toda tudi tisto leto je hila suša opustošila krajino: žitna zrna so se bila v kali posušila, gumnišča, ki so se kazala, po goljavah, so bila bela in zapuščena kakor pozimi. Celo. pitne vode je ncdostajalo.
Žanjca sta že dolgo hodila. Dokolenice iz domače volne so jima hile bele od prahu, čez ramo viseči srp se je lesketal v neusmiljenem solncu. Vse se je lesketalo, v neusmiljenem solncu: morje v dajavi, goščave ob obali, kamni na gorah; toda bil je to lesket solza. Skratka, moža nista mogla najti dela; mala, zaloga kruha in suhe skute jima je pohajala in prišel je dan, ko sta se tudi dejala.
Kar zagledata majhno živinsko stajo pod črno, kamenito vzvi-šenino brez bilke trave, ograjeno s suho mejo indijskih smokev. Nekaj koz se je paslo med grmovjem pred stajo; nekatere so se bile vzpele tudi na mandljevce in slabotne breskve tam za mejo in so vse objestno smulile.
Približala sta sc in pogledala. V senci razcvelega bezga ob durih bajte sta zagledala lepo, temnolaso dekle, zleknjeno na ovčji koži. Roke je imela pod glavo v razpletenih črnih kitah in je skozi bezgove liste z, blaženim licem gledala v nebo. Živa, sinja poldanska svetloba je dajala njeni temni polti bronast lesk.
Začuvši človeške korake, je sedla in si skušala spet urediti lepo, valujoče, oljnate lase; z velikimi, trudnimi očmi je gledala starejšemu žanjcu naravnost v obraz. Ta je obstal pred njo in rekel:
«Pe.tujeva, da bi našla delo; žejna sva. Ali nama daš piti?»
Ona se je zasmejala in pokazala pri tem prav do konca ust močne, čisto bele zobe; nato se je malomarno dvignila, potresla svojo neurejeno c.bleko, si z dvema zataknjenima prstoma popravila pas, ki ji je drčal po vitki postavi navzdol, ter končno odšla gledat h klopi v ozadju kuhinje, kjer so bili spravljeni vrči za vodo. Toda vrči so. bili prazni, suhi. Tedaj se je obrnila in se znova zasmejala s svojim nekam živalskim smehom, ki pa jo je vendar delal lepšo, nego je v resnici hila.
Oba moška sta gledala pri vratih in videč kuhinjo, ki je vkljub neredu izdajala nekakšno imovitost, kajti na omrežju nad ognjiščem je stalo nekaj hlebčkov prekajenega sira, od črnih, sajastih sten so viseli razen bakrenih ponev, pokritih s prahom in pajčevino, veliki kosi slanine in klohase in na peči je stal vrček olja, je starejši ža-njec nezaupljivo in očitajoče skrivil brezzoba usta. Oblak muh je zatemnjeval edino šipo. na okencu. Vse v tej hišici premožnih ljudi
O Posada je vas v pokrajini Sassari na Sardiniji.
je ovajalo malomarnost. Dekle se je smejalo, kakor bi se tega ne zavedalo, in stresalo vrč, kažoč s tem popotnikom, da vc.de ni; mlajši žanjec je rekel s sladkim glasom, odgovarjajoč tovariševemu pogledu:
«Pa vsaj v vodnjaku je kaj imaš!»
«Pc.jdi gledat, če veš!» je odvrnilo dekle. Njen glas je bil za spoznanje posmehljiv in zdelo se je. da jo podžiganje njune žeje zabava; vendar je z lahkimi koraki svojih bosih nog naglo prekoračila kuhinjo in stopila k vodnjaku, kakor bi se hotela prepričati, da je res siih.
«Če bi človek malo prsti izkopal, bi morda prišel do nje!» je še rekla smehoma; nato je mahoma stekla pod strešnjo, se sklonila, dvignila z obema rokama posodico z vodo za kokoši in jima jo ponudila. Starejši se je obotavljal in ni prijel posodice, kajti po tistih par žlicah vode so plavala tudi kokošja peresca; mlajši pa je odpihal peresca, popil in se zadovoljno oddahnil.
«Dobrega moža želim,» je voščil dekletu, gledaje jo s svojimi otroškimi, sinjimi očmi. Tedaj je nagnil tudi njegov tovariš in pil. Ob odhodu sta videla, kako se je dekle spet malomarno zleknilo po ovčji koži, prepodivši mačka, ki se je bil prav tako pokojno kakoi ona ulegel na njeno kožo.
in m *
Do zatona sta hodila. Zarila sta se globoko v gorato pokrajino, proti Siniscolski dolini. Gore je zastirala rožnata koprena; susa je bila kraje tako opustošila, da se je videl tu in tam kak posušen hrast, ki so mu listi bili še vsi nedotaknjeni, a rumeni, kakor od zlate pločevine.
In evo tam sela v zaokroženem naročju neke doline! Mirno počiva ob zatonu s svojimi rdečkastimi strehami, suhimi vrtiči naokrog, razbeljenimi cestami in belo, golo, od smrti obledelo hudourniško strugo.
Žanjca sta bila zopet žejna. Potrkala sta pri prvi hišici v selu, edini, ki je imela nekaj svežega zelenja naokrog in grm razcvelih
nageljnov na oknu.
Odprlo jima je visoko in bledo dekle, oblečeno, kakor se nosijo kmetice iz dobre hiše, v starinski noši brez praznega lišpa, z lasmi skrbno skritimi v čepici, katere robove iz vezene svile je bilo lepo videti nad ušesi izpod rute, ki je. je ona pred tujcema hitela vezati pod belo, nežno brado.
Tedaj je bila tako dostojna v svoji mirni lepoti, da je starejši žanjec obstal in jo gledal, ne da bi se upal takoj presiti, naj jima da piti. Njegov tovariš je spregovoril prvi:
«Ženska, ali bi nama mogla dati kozarec vode?»
Grazla Deledda:
Žanjčevo voščilo.
Dva žanjca sta iskala dela po. občinskih poljih v Posadi.1’) Toda tudi tisto leto' je hila suša opustošila krajino: žitna zrna so se bila v kali posušila, gumnišča, ki so se kazala, po goljavah, so bila bela in zapuščena kakor pozimi. Celo. pitne vode je nedostajalo.
Žanjca sta že dolgo hodila. Dokolenice iz domače volne so jima bile bele od prahu, čez ramo viseči srp se je lesketal v neusmiljenem solncu. Vse se je lesketale, v neusmiljenem solncu: morje v dajavi, goščave ob obali, kamni na gorah; toda, bil je to lesket solza. Skratka, moža nista mogla najti dela; mala zaloga kruha in suhe skute jima je pohajala in prišel je dan, ko sta se tudi ožejala.
Kar zagledata majhno živinsko stajo pod črno, kamenito vzvi-šenino brez bilke trave, ograjeno s suho mejo indijskih smc-kev. Nekaj koz se je paslo med grmovjem pred stajo; nekatere so se bile vzpele tudi na mandljevce in slabotne breskve tam za mejo in so vse objestno smulile.
Približala sta sc in pogledala. V senci razcvelega bezga ob durih bajte sta zagledala lepo, temnolaso dekle, zleknjeno na ovčji koži. Roke je imela pod glavo v razpletenih črnih kitah in je skozi bezgove liste z blaženim licem gledala v nebo. Živa, sinja poldanska svetloba je dajala njeni temni polti bronast lesk.
Začuvši človeške korake, je sedla in si skušala spet urediti lepe, valujoče, oljnate lase; z velikimi, trudnimi očmi je gledala, starejšemu žanjcu naravnost v obraz. Ta je obstal pred njo in rekel:
«Pc.tujeva, da bi našla delo; žejna sva. Ali nama daš piti?»
Ona se je zasmejala in pokazala pri tem prav do konca ust močne, čisto bele zobe; nato se je malomarno dvignila, potresla svojo neurejeno c.bleko, si z dvema zataknjenima prstoma popravila pas, ki ji je drčal po vitki postavi navzdol, tor končno odšla gledat h klopi v ozadju kuhinje, kjer so hili spravljeni vrči za vodo. Toda vrči so bili prazni, suhi. Tedaj se je obrnila in se znova zasmejala s svojim nekam živalskim smehom, ki pa jo je vendar delal lepšo, nego je v resnici hila.
Oba moška sta gledala pri vratih in videč kuhinjo, ki je vkljub neredu izdajala nekakšno imovitost, kajti na omrežju nad ognjiščem je stalo nekaj hlebčkov prekajenega sira, od črnih, sajastih sten so viseli razen bakrenih ponev, pokritih s prahom in pajčevino, veliki kosi slanine in klobase in na peči je stal vrček olja, je starejši ža-njec nezaupljivo in očitajoče skrivil brezzoba usta. Oblak muh je zatemnjeval edino šipo. na okencu. Vse v tej hišici premožnih ljudi
C) Posada je vas v pokrajini Sassari na Sardiniji.
je ovajalo malomarnost. Dekle se je smejalo, kakor bi se tega ne zavedalo, in stresalo vrč, kažoč s tem popotnikom, da vode ni; mlajši žanjec je rekel s sladkim glasom, odgovarjajoč tovariševemu pogledu:
«Pa vsaj v vodnjaku je kaj iinaš!»
«Pojdi gledat, če veš!» je odvrnilo dekle. Njen glas je bil za spoznanje posmehljiv in zdelo se je, da jo podžiganje njune žeje zabava; vendar je z lahkimi koraki svojih bosih nog naglo prekoračila kuhinjo in stopila k vodnjaku, kakor bi se hotela prepričati, da je res suh.
«Če hi človek malo prsti izkopal, hi morda prišel do nje!» je še rekla smehoma; nato je mahoma stekla pod strešnjo, se sklonila, dvignila z obema rokama posodico z vodo za kokoši in jima jo ponudila. Starejši se je obotavljal in ni prijel posodice, kajti po tistih par žlicah vode so plavala tudi kokošja peresca; mlajši pa je odpihal peresca, popil in se zadovoljno oddahnil.
«Dobrega moža želim,» je voščil dekletu, gledaje jo s svojimi otroškimi, sinjimi očmi. Tedaj je nagnil tudi njegov tovariš in pil. Ob odhodu sta videla, kako se je dekle spet malomarno zleknilo po ovčji koži, prepodivši mačka, ki se je bil prav tako pokojno kakoi ona ulegel na njeno kožo.
:’fi * %
Do zatona sta hodila. Zarila sta se globoko v gorato pokrajino, proti Siniscolski dolini. Gore je zastirala rožnata koprena; suša je bila kraje tako opustošila, da se jo videl tu in tam kak posušen hrast, ki so mu listi bili še vsi nedotaknjeni, a rumeni, kakor od zlate pločevine.
In evo tam sela v zaokroženem naročju neke doline! Mirno počiva ob zatonu s svojimi rdečkastimi strehami, suhimi vrtiči naokrog, razbeljenimi cestami in belo, golo, od smrti obledelo hudourniško strugo.
Zanjca sta bila zopet žejna. Potrkala sta pri prvi hišici v selu, edini, ki je imela nekaj svežega zelenja naokrog in grm razcvelili
nageljnov na oknu.
Odprlo jima je visoko in bledo dekle, oblečeno, kakor se nosijo kmetice iz dobre hiše, v starinski noši brez praznega lišpa, z lasmi skrbno skritimi v čepici, katere robove iz vezene svile je bilo lepo videti nad ušesi izpod rute, ki jo je ona pred tujcema hitela vezati pod belo, nežno brado.
Tedaj je bila tako dostojna v svoji mirni lepoti, da je starejši žanjec obstal in jo gledal, ne da bi se upal takoj prositi, naj jima da piti. Njegov tovariš je spregovoril prvi:
•«Ženska, ali bi nama mogla dati kozarec votle?«
Ona ju je povabila, naj vstopita. Obstala sta v precej prostorni veži z durmi k drugim sobam na desni in levi in z izhodom zadaj, kjer se je videl zelen vrt; nekatere stolice, stoječe lepo v vrsti poleg sten, a ne da bi se jih dotikale, vsaka stvar na svojem mestu, vreteno, ki ga je bila deklica odložila., ko je šla odpirat, tri vedra vode, drugo manjše od drugega in vsa tri polna — vse je ovajalo v hišni gospodinji pametno in previdno žensko.
«Zdi se, kakor bi človek po tako dolgi puščavi prišel v zelenico,« je dejal starejši žanjec, sklonivši se k najmanjšemu vedru. Toda deklica mu je potegnila roko nazaj in odšla po brušen kozarec, ki ga je, dasi je bil popolnoma čist, še enkrat urno izplaknila, preden ga je napolnila z vodo ter ga ponudila žanjcema. Starejši je izpil in si podrsnil roko po prsih, rekoč:
«Kakor mošt; Bog te blagoslovi.«
Ona je znova izplaknila čašo, pazeč pri tem vedno, da ne potrati vode po nemarnem, izlivši jo na bosiljkova stebelca pred vrati, ter jo nato polno- ponudila mlajšemu žanjcu. Tudi on je pil; med pitjem je upiral svoje lepe, sinje, otroške oči ženski v resni obraz; končno ji je vrnil čašo z voščilom:
«Slabega moža želim.«
Starejši tovariš je zardel radi te kljubesti; rekel pa ni ničesar.
* * *
Šele ko sta bila spet na cesti in se mu je nevolja unesla, je vprašal zamišljeno:
«Mojster, ti praviš, da ne narediš nikdar ničesar narobe. Zakaj pa si namenil leni in zanikarni ženski dobrega moža, pametni in vljudni pa slabega?«
In mlajši žanjec, ki je bil Kristus in je hodil po zemlji, da ljudi preizkusi, je odvrnil:
«Peter, ne beli si glave radi tega; prvemu dekletu sem namenil dobrega moža, da jo- spravi na pravo pot, drugi pa prav zato, ker je pametna in vljudna, slabega moža, ki ga ona lahko poboljša.«
Prevel Slavko Slavec.
Iskrice.
Navajeni smo, da se ljudje posmehujejo onemu, česar ne razume jo in da mrmrajo proti dobremu in lepemu, ki jih pogoste težko zadeva.
Goethe.
Umiral boš, ko začneš sam dvomiti v svoje ideale.	Kranjčevič.
Zemlja je «krvnica neštevilnih Kristusov in plodna mati neštevilnih Judežev».	Kranjčevič.
Marica V. Arambašin:
Majka u Studinovoj umjetnosti.
Medju Studinovim vajarskim radovima, bilo drvenim bilo sadrenim, mene najviše privlače njegove Majke. 1 akc. je Studiu jak, originalan a i smion u svojim stvaranjima, on je ipak najnježniji, najprirodniji i najsugestivniji u svojim Majkama.
Jedan od prvih njegovih mladenačkih radova, sadrena bista «Moja Majka» stoji u njegovom ateljeru na počasnom mjestu, kao idol koga sin — umjetnik obožava i koga iz neke sujevjemosti, koja nije kod umjetnika jedinstvena, nebi nikako dao da se ukloni, ma s kojega razloga, ili da joj se mjesto mjenja. Marin Studin radi tiho i mirno pod okriljem onih blagih očiju, onog karakterističnog posmi-je-ha svoje majke, a kad časkom zastane u radu, udalji se korak od
Veno Piloni : MONTMARTRE (Pokrajina) 1926.
svoga d jela, nakrivi malko glavu, da promatra svoj rad s kaj im ni j e nikada zadovoljan, i tad se njegov pogled zaustavi na maj čin portre — samo liip — pa se opet svome poslu vrati. Što znaei onaj njegov pogled? Zar je pita jeli zadovoljna njegovim radom? Ili joj blagodari kao svome dotbrome geniju? Ili možda hoče da. joj reče da je ona njegova največa i jedina religija? Tko bi to znao? Pogled Marina Studina u onim momentima sadržava sve ovo i još mnogo toga što mi obični samrtnici nemožemo da pojmimo.
Portre Studinove Majke je po. sebi poem, — poem dobrote i nježnosti, samoprijegora i požrtvovnosti, ili kako je prigodam Studinove kolektivne izložbe u Splitu god. 1921. Dr. F. D. Marušič pisao: «Izraz je jedne neizrecive slatkosti i miline«.
Portre Studinove Majke nije običan portre, tu nijesu samo fizične črte, lice, posmjeh, tu je srce, tu je duša njena koja se izražava u svakoj črti, u svakom pc.tezu mrtve materije; j er ju je urnjetnik radio velikom ljubavi i ulio u nj sve svoje srce. Studinova majka nije samo majka koja radja, odbrani i uzgaja svoje dijete, ona je majka koja neznano i nečujno utiče na. srce i dušu svoga sina, ona je njegov duševni vajar a. on djelo njezino. Ona je majka koja svojim srcem i svojorn izvanrednom dobrotom cistavlja u srcu sina duboke brazde. 1 uticaj te dobrote ostavlja jaki trag na Studinovu umjetnost.
«Briga materina« (svojina ministarstva prcsvjete u Beogradu) i «Baisti, rasti moj Nenade mali« (svojina gdje. Ecije J. Dubokoviča u Splitu) to su doživljaji njegova djetinstva, najprve uspomene brige i radovanja majčinog. Ona glava, nagnuta nad djetetom, nije li to glava njegove matere, koja se često tako, teškom brigom, pomučenim čelom nad njim ne jakim saginjala? Dijete bezbrižno spava a majka briga svoju brigu nad njim —- sanja i gleda u daleku budučnost; šta,; mu želi majka,? Sve modrilo našeg mora, sve sunčane zrake sve šarenilo i miomiris naših polja, sve zlato našeg voča, sav morski biser, sve darove naših dobrih vila i javor besmrtni — sve ova majka želi.
«Sečaš li se, Maja, kad bi me posadila na koleno, i kad bi mi pevala svoje slatko radovanje:
Rasti, rasti moj Nenade mali Rasti, rasti, materino zlato,
Rasti, rasti majčino uzdanje!
«danas, kad su izbledile sve one čarne bajke i molitve — danas osečam uzvišeni lik Tvoj, Maj ko moja!« Ovako Studin govori majci svoj oj — Bogu svome, u posveti kataloga svoje izložbe u rodnim Kaštelima 1920. godine.
Marin Studin osječa lik svoje majke u brizi majčinoj kao i u radovanju slatkom njezincm i to osječanje izražava u ta dva drv ena svoja remek-djela. Mali se Nenad penje s majčinog krila na njezino rame a ona ga podupire svojim nježnim rukama koje znadu samo da miluju, a Nenad mali raste, poduprt onom svetom rukom i maj činom ljubavi, raste materino zlato i majčino uzdanje i ispunjava njezine najsmionije sanje.
U «Gospi od Kaštili», imamo, opet lik majke sa djetetom na krilu u jednom od onih neopisivih momenata materinskog uživanja kad djetešce milo i čvrsto majku zagrli i sakrije svoje nasmijano lice majci u vrat pa tepa, tepa — a majčino. srce prepuno sladosti i uživanja, rastapa se i čustvuje. Tko bi mogao da rijočima opiše one osječaje blaženstva koje njoj, majci, roditeljki i hraniteljki srce napunja u onim časovima? To mo.že samo majka da osječa al niiKO da opiše.
Mala «Gospe od Kaštili» vitka i visoka kao i Studinova majka u naialdanom kaštelanskom pandilu, polutinom o.ko vrata i ovitim pletenicama oko glave, drži dijete u naručaju i zabavlja ga grlicom. Majka uživa u zabavi dijetinjoj i dok zabavlja svoje čedo, šiiti grlicu, da je dijete u svojo.j radosti ne povrijedi. Koliko li poezije i nježnosti u ovoj kompoziciji! 1 ova sigurno pripada Studinovim uspome-narna, osječajima i doživ'jajima iz ranog djetinstva. Koliko li če puta biti njegova majka njega zabavila. grlicom ili golubicom pa oboje štitila, pazila i čuvala.
U našoj narodnoj poeziji, pored velikih figura dvije su ponajveče koje cijelom narodnom poezijom dominiraju: kraljevič Marko i Majka Jugoviča. Nije žena ni ljubevca ni sestra ona koja se u narodnoj pjesmi ističe, koja dominira, vec lik majke, majka koja ladja junake devet Jugoviča u borbi ih bodri i svili devet žrtvuje na veliki žrtvenik patničkog naroda svoga, na žrtvenik domovine. Majka Jugoviča velika je kao žena al je veča, uzvišenija kao majka. I u našoj novijoj umjetnosti lik majke se uzdiže nad onim žene i 1 jubovce.
Kod Ive Vojnoviča, največi, najuzvišeniji lik je u njegovim dramama majka. Velika je majka Jele u Ekvinociju koja osvečuje porodičnu čast. Snažna je majka Jugoviča koja uz starca Jug-Bogdana žrtvuje osmero sinova-junaka i ostaje kao hrid nepomična u svojoj boli a kad joj gavran spusti u krilo ruku mezimčeta Damjana — srce joj pukne. Heroična je majka Lazarova u Lazaiovom Uskrsnuču, koja uzvišenom žrtvom zataji svoje materinstvo da spasi ptiče ždraloviče, novo pokol en j e, koje če da obnovi ovaj narod izmučeni. Sveta je majka-carica u Imperatrix, koja osvečuje smrt
muza i sina ne ratom u kojem je imala zgodu osvete, več mirom, kojim najuzvišenije osvečuje.
Kod vajara Studina, kao i kod dramatičara Vojnoviča jed na jedina žena caruje a to je Majka. Jedan kao i drugi postaviše majku na naj viši pjedestal svoje umjetnosti; jednome kao i drugome, Ona nije dala njima samo tjelesni život i odliranila ili svojim mlijekom, več im je dala i moralni život i smjer njihovoj umjetnosti, taka da se ne može ni citati ni gledati Vojnovičeve drame a da se ne misli na njegovu majku, kao što se ne mogu gledati Studinovi kipavi a da iza njih ne vidiš svuda Nju, Majku.
Studinova je majka vitka i visoka kao čempresi kaštelanskog polja, svježa lica pod bijelom kasom, očiju svjetlili, dubokih kao morska dubina, otrnjena držanja kao patricijska kči, blage riječi, sugestivnog pogleda, nježne sentimentalne duše, možda zato što je njeno djetinstvo oilnjihala priča o romantičnoj ljubavi Miljenka i Dobrile, što se je igrala pod s jenom njihova dvorca obraštena bršljanom i što je često sanjarila na Rušincu pred onem pločom, na kojoj je nepoznati klesar uklesao one dvije sugestivne riječi: «Mir ljubovnicim».
Ona je žena velikog srca i velike dobrote. Sve Studinove majke imaju njezin stas i vitkost, njezinu nošhju, njezine oči i posmjeh, a nadasve njezinu nježnost slatkoču i dobrotu. U svim njegovim majkama vidiš njezino srce: srce veselo, i zadovoljno kao u «Gospe od Kaštili» i «Rasti, rasti moj Nenade mali»; srce brižno kao vi «Materinoj brizi», srce žalosno kao u «Madoni roda inoga» (svojina opčine Novske)'.
U ovoj snažnoj koncepciji vidimo majku, koja. skuplja svoje troje djeca u naručaj i pritiska ih na srce ne ritkama, jer su ruke u žene slabe, več bedrirna u ko j ima je sva jakost ženinog tijela a rukama im oči krije da ne vide užas onoga vrtloga koji sve ruši ako njih. Ona hoče da ih spasi od Moloha rata i glada a sve patnje materinjeg srca u licu su joj u zatvorenim očima u grčevite. stisnutim vilicama. I «Madonna roda moga» ima srce Studinove majke; njen je izražaj onaj kojim je ona njega zagrlila kad se je od nje rastao da ide, gonjen šilom u neprirodnu horbu proti brači. Nije se ona bojala da če on proti rodjenome svome bratu pušku ispaliti, ne, znala je ona njega, poznavala je njegov patriotizam al je strepila baš za to jer je znala tla u ono. doba biti patriot značilo je propast i-zlo.
«Madona roda moga» je teški, mukli, strašni bol bez riječi i jauka što ga je čitao u njenom licu, onoga dana i u neizgovorenim rij e č ima u neprolivenim suzama majke svoje 011 je osjetio boli i muke svili mat era, kc.je su jednako čustvovale, patile i stradale onih kobnilt dana.
Gledajuči Studinove majke mi osječamo veilčinu njegove umjet-nosti, koja nas, u ovo pokvareno poratno vrijeme kao šarna duga poslije oluje razveseljava, i u našem srcu niče nada u bolje dane, jer narodu čiji sinovi ovako visoko uzdižu religiju Majke, najuzviše-nije i najnesebičnije ljuba vi, mora da svane ljepša budučnost.
Marijana Željeznova-Kokalj:	Plašč.
Kupila sem plašč. Ni bil žive barve ne razkošnega kroja. Bil je skromen in praktičen, primeren za vaško učiteljico, ki se vozi po lokalnih železnicah.
Nepričakovano sem bila premeščena v Belgrad. Prva misel mi je bila — plašč! Moj sivi plašč je že častno pretrpel eno zimo, pretrpel bi še eno, toda na vasi... Zamislila sem se. Lahen nasmeh je zadovoljivo razjasnil moje skrbi. Še eno zimo ga bom nosila! On in jaz — bova utonila v razkošnosti modnih plaščev in kožuhov.
In res, nosila sem ga! zadovoljna.. Kdo se je menil v vrtežu velikega mesta za učiteljico v sivem, ponošenem plašču.
Po noči, ko je mrzla kosava pretresala napise trgovin, jih trgala in metala s truščem ob cestni tlak, sem se jaz pokrila v postelji s sivim, obnošenim plaščem. Pod njim mi je bilo tako toplo, tako dobro.
Da, razgrnila bi plašč črez celi svet, da bi bilo. toplo vsem onim, ki zmrzujejo. In razgrnila sem ga...
Groza! Pod plaščem so se ljudje mrzili, goljufali, pobijali! Solznih oči sem zrla na človeštvo, katero je dalo Danteja, Goetheja, Tolstega, Dostojevskega! Zazeblo me je; dvignila sem plašč, da ne bi zakrival tolike hudobije.
Ali kcšava mi je prinašala stokanje in vzdihovanje, nežno kakor petje ptičic, tožno kakor tožba zapuščenih otrok. Bili so otroci, vrgla sem plašč na nje. Smehljali in igrali so se pod njim, pretepali se in prepirali, vse tako po otročje. V vriskanju in plakanju se mi je približal Binnet, veliki otroški psiholog, in rekel: «Vi se divite tej poljani cvetočih otrok. Ali ne vidite one deklice tam in onega dečka, kako se srdita ?»
«Da. Ali otroci se radi jezijo!«
«Za hip! A otrok, ki nosi delj časa mržnjo v svoji duši — je patološki tip. Njega čaka zapor, vislice... Bolje bi bilo, da se ni rodil!«
Velika, je bila moja žalost. Otrok ima že pečat svoje usode... Odstranila sem plašč in se stisnila vanj. Bil je leden dan. Glavo sem klonila in težkih korakov blodila brez cilja.
Dvignile so se megle in mehki solnčni žarki so jeli taliti ivje in led. Z drevja je kapljalo, po kolovozih je šuštelo, tako kakor
spomladi, ko ožive vsi studenci, vse biljke, vse gob' veje. Po bregovih so bilo razsejane rosne trobentice in razigrani zvončki, med trohnelim listjem so duhtele vijolice. Objela bi bila zemljo, ki se je budila k življenju. Zavel je veter, težak od vonja cvetic, poln nad in pričakovanja.
Vzdrhtela sem. Moj plašč se je spremenil v belo, svileno, haljo; moje hrepenenje, moje sanje so se zlile v bel pajčolan in moje solze v venček iz mirte. Nevesta... Moj ženin je bilo solnce in najine priče ves pomlajeni svet...
Prebudila sem se iz težke omotice, držala sem krčevito za plašč, ki je bil razprostrt po meni.
Milko Bambič: BABICA PRIPOVEDUJE TURŠKO PRAVLJICO. (Linorez.)
ZNANOST IN V Z G O j| A.
Prof: F. Peric:
Življenjski ustroj osebe.
Uvod.
Pričujoča razprava je le eno poglavje obširnejše razprave pod naslovom »Socialna personologija«. Radi tega bo napravila na čitatelja vtis nezaokroženosti. S tem kratkim uvodom hočemo odpraviti ta nedostatek ter postaviti razpravico na lastna tla izven sestava celote, v katero spada.
Znana sociološka pravda med realizmom in nominalizmom, t. j. pravda, ali je družba nekaj realnega, resničnega ali pa le nekak pomožen pojem, kateremu ne odgovarja nikako samostalno dejstvo, je že davno zaključena, Je že kakih trideset let, odkar je bil pokopan takoimenovani «organicizem», t. j. ono sociološko naziranje, po katerem bi bila družba živ organizem, a v njem različne tvorbe, ki naj bi bile glava, srce, pluča, itd. tega nadosebnega bitja, kakor ima analogne organe živi organizem posameznega človeka.
Ta socialni «mamut» se je torej zdrobil v prah. Toda na drugi strani pa je gola abstrakcija in fikcija tudi človek posameznik. Resničen je le Peter, Pavel, Janez itd., ni pa človeka kot takega. Tako je torej zabredla sociologija v popoln nihilizem in vprašanje je, kaj je v socialnem življenju sploh resničnega in realnega, da lahko tvori trden predmet socialne znanosti ali sociologije.
Najmodernejše sociološke šole dajejo na to vprašanje odgovor s tem, da označajo »socialni odnošaj« kot temeljno kategorijo vsega sociološkega mišljenja. Ta naj bi tvoril predmet proučevanja, in sicer v zvezi s social-' nimi procesi in tvorbami, h katerim ti procesi vodijo. Napram sociologiji kot «odnošajeslovju» smo zavzeli stališče v prejšnjih poglavjih naše razprave in tu se bomo omejili le na zopetni poudarek, da je tudi to naziranje popolnoma abstraktno in da z «odnošajem« ni še najdena temeljna kategorija sociološkega mišljenja.
Predvsem se ne more govoriti o odnošajih, ne da bi predpostavljali sistemov, v katerih naj ti odnošaji obstojajo. «Si«tem» je radi tega prav tako temeljna kategorija sociološkega mišljenja kakor «odnošaj» in po isti pravici. Jasno je pač, da ne more biti ne odnošajev brez sistemov ne sistemov brez odnošajev. Na drugi strani pa sistem ne more biti «sistem odnošajev«. V kemični formuli Ha O ne gre za sistem odnošajev, temveč za sistem vodika in kisika, ki sta v tem sistemu voda. Drugače bi pač mogli misliti, da mora dati vodo spojitev katerihkoli dveh elementov, samo če se nahajata v istem razmerju, kot ga vidimo v formuli Ha O. Kakor brez sistema tako niso torej socialni odnošaji možni niti brez določenih nosilcev teh odnošajev samih. In ti nosilci morejo pač biti samo ljudje.
Rekli pa smo, da je ta človek zopet le abstrakcija: človeka kot takega ni. To je brez dvoma točno, toda le s tega vidika, medtem ko ni nikaka abstrakcija, če ga promatramo hkratu kot nosilca socialnih odnošajev, nahajajočega se v določenih socilnih odnošajih in obenem kot pripadnika določenega socialnega sistema. Končno tudi in morda še najprej kot obliko človeškega življenja sploh.
Tak človek je popolnoma realen pojav. Da ga bomo mogli razlikovati od onega prvega, abstraktnega «človeka», dajmo mu takoj tudi ime. Ni to nič drugega nego oseba. Kot oseba je človek neizpodbitna realnost ih lahko definiramo osebo začasno na tem mestu tako-le: «oseba je člo-
veško živo bitje z vsem svojim življenjskim stremljenjem.» Z drugimi besedami: človek, kakršen je s svojini življenjem vreči od rojstva do smrti.
Vzdrževanje socialnih odnošajev ni pri osebi nič drugega nego udejstvovanje njene življenjske volje, a vse njene socialne odnošaje lahko razdelimo v clve vrsti: v direktne in indirektne. V pro vrsto spadajo vsi oni odnošaji, ki obstojajo neposredno med osebami, v drugo pa oni, kjer gre odnošaj najprej preko določenega zunanjega odnošajnega objekta in se prenese potem na osebe. Odnošaji prve vrste so sorodniški in kulturni odnošaji, druge pa ekonomski in politični (moralni). Razliko med prvo in drugo vrsto socialnih odnošajev vidimo najlepše pri ekonomskih ali gospodarskih odnošajih. Brez gospodarske dobrine (zemlja, denar itd.) bi bili taki odnošaji nemogoči. Med osebe stopa torej zunanji odnošajni predmet, ki odnošaje posreduje. Pri direktnih, ki jih bomo imenovali tudi organske socialne odnošaje, tega posredovalca ni. Imamo torej organske in anorganske socialne odnošaje. Iz njih se rodita dve vrsti socialnih sistemov ali družbi: organske družbe na eni, in anorganske družbe na drugi strani.
Bistvena razlika med organsko in anorgansko družbo je v tem, da je le prva življenjska družba v pravem pomenu besede, medtem ko je druga le s o ž i v 1 j e n j s k a. Z drugimi besedami: le V organski družbi se življenje vzdržuje in obnavlja v svojih bioloških oblikah, medtem ko je to v anorganski družbi izključeno. V najnižji organski družbi, ki je družina, se ljudje rodijo, rastejo, umirajo in zopet rodijo. Nič podobnega ni n. pr. v kaki zadrugi, četi vojakov itd. Organska družba je naravna in anarhična v svojem bistvu, anorganska umetna in obvezno arhična. Najvišja organska družba je narod, najvišja anorganska država (cerkev). Ta delitev nima, kot se vidi, nič skupnega z znano delitvijo F. Tonniesa (Gemeinschaft un Gesellschaft). Tudi opozicija «družba — država« spada med najusodnejše nesmisle, ker zapeljuje v domnevo, kot da bi država sploh ne bila družba, temveč nekaj, kar bi plavalo nad družbo nekako v oblakih.
Življ enjska volja osebe pride torej do izraza in veljave le v organski družbi. Že v prejšnjem poglavju naše razprave smo govorili o osebi v organski družbi. Videli smo, da jo žene v njo temeljna socialna sila, ki je življenjski egoizem. Naglašamo besedo življenjski, ker mislimo pod tem egoizmom le ono življenjsko voljo, ki žene človeka v smeri življenja (ne v smeri smrti). Oblika živjenja pa je oseba in zato smo imenovali ta njen življenjski egoizem, ki ima svoj odnošajni objekt v njej, t. j. osebi sami, človekov personalizem, njegov personalistični egoizem, in to v razliko od negovega interesizma (individualizma, solidarizma). Videli smo dalje tudi, kako je ta življenjski egoizem nezadostna socialna sila, ker je tu še druga socialna sila, namreč smrt. Tako se nahaja človek v od narave pripravljeni mu zagati, ki obstoji v tem-le: človek hoče obenem živeti in obenem mora umreti. Plod tega istočasnega hotenja in moranja je ravno človek takšen, kakršen je v resnici, t. j. oseba.
Oseba je torej za nas najtemeljnejša kategorija sociološkega mišljenja in prvi ter temeljni del vsake popolne sociologije mora biti ravno «socialna personologija« ali «oseboslovje». Nadaljni deli sociologije so potem socialna psihologija, socialna ekonomija in socialna politika tbnorala). Prvi dye, t. j. socialna personologija in psihologija morata pručevati organske družbe in tvorita organsko sociologijo, medtem ko obdelujeta drugi dve anorganske družbe in tvorita anargansko sociologijo.
Ta naša razpravica je potemtakem poglavje iz organske sociologije, in sicer iz personologije. V njej bomo poskusili podati celotni življenjski ustroj osebe v nasprotju z njenim egoizmom, ki je, kot ugotavljamo na koncu prejšnjega poglavja, nezadosten, ker ga neizprosno uničuje smrt.
• * * #
1. Nezadostnost in neresničnost izključnega egoizma.
Dejstvo, ki smo ga ugotovili ob koncu prejšnjega poglavja, da je namreč vsak življenjski egoizem že vnaprej obsojen na neodklonljivo uničenje s strani smrti, da je človekova življenjska borba — borba brez upa zmage nad tem socialnim činiteljem —, to dejstvo je brez dvoma eno najporaznejših v vsem področju socialnega dogajanja. Ako bi bile živ-ljenske sile nekaj čisto mehaničnega, kakor so n. pr. sile v fizikaličnem pomenu besede, potem bi morala človekova smrt popolnoma uničiti vse življenjske sile sploh, in to na način, ki bi se dal izračunati matematičnim potem. Najmanj, kar moremo reči, pa je vsekakor to, da ima naš personalistični egoizem le zelo omejeno vrednost in moč. In vendar smo videli, da je ravno naše personalistično življenjsko stremljenje, človekov življenjski egoizem, ona nenadomestljiva sila, brez katere bi bilo vsako socialno življenje sploh nemogoče. Toda na drugi strani je prav tako jasno, da je naš egoizem nezadostna sila, sila, ki je uničljiva in. umrljiva.
Dve strani nezadostnosti človeškega egoizma moramo še posebej podčrtati. Predvsem ne zadostuje egoizem kot gibalo, ki naj zgrinja človeško družbo v tako trdne sisteme, kot se nam v resnici predstavljajo. Posameznik mora umreti in zanj ni — tudi to bi se dalo.matematično izračunati — nikakega razloga, da bi jemal smrt kot nekaj več nego v resnici je, t. j. več kot uničenje njegovega življenja. Kako pricle torej do tega da §e človek, ki mora umreti, vendar trudi in vica deset, dvajset in trideset let, celo življenje, da si sezida hišo, o kateri že vnaprej natančno ve, da se bo prav gotovo posula, čim bo pokrita? Ne vidi se razlog, — vsaj na prvi pogled —, radi katerega gre človek-zemljan v kinematograf, dasi vnaprej in natančno ve, da bo prav gotovo izbruhnil v njem požar. Ta bo povzročil panično gnečo in v njej bo on — človek — prav gotovo zgubil življenje. On — človek — vse to ve, a kljub temu zida hišo in gre v smrtonosno gnečo socialnih odnošajev!
Druga stran nezadostnosti načela egoizma obstoji v tem, da se na njegovi podlagi ne morejo pojasniti nekatera brez dvoma temeljna socialna dejstva, kot so n. pr. žrtvovanje samega sebe za ideale, mučeništvo, junaštvo, dalje že v prejšnjem poglavju omenjena neocloljiva ljubezen starišev do otrok. Tam smo tudi videli, kako deluje sorodniški egoizem ter se udejstvuje v obliki stremljenja po telesni skupnosti in duševni enakosti. Kot tak pojasnjuje egoizem popolnoma življenjsko stremljenje otrok po vzoru starišev in tudi odraslih po vzoru drugih soljudi itd. Toda ne more ta personalizem pojasniti dejstva, da oče in mati žrtvujeta tudi življenje za svoje otroke; ne more pojasniti niti nobenih drugih podobnih žrtev.
Že iz teh dejstev sledi torej sledeči važni zaključek: Personalizem, t. j. egoistično življenjsko stremljenje, kakršno smo opisali v prejšnjem poglavju, obsega v resnici le en del celotnega življenjskega streinlenja ali celotnega človekovega personalizma. Ta poslednji, t. j. celotni naš personalizem, je in mora biti v resnici znatno večji. Življenje, kakršno v resnici je in kakršno v resnici živimo, nam to dokazuje na vsakem koraku. Skoro bi rekli — vsaj kot primera naj se nam to dovoli — da se vrši socialno
življenje ne samo po načelu «Ljul)i svojega bližnjega kakor samega sebe!», temveč kakor da bi veljalo načelo: «Ljubi ž i v 1 j e n j e kakor samega sebe!» ali še celo: »Ljubi življenje bolj kakor samega sebe!», odnosno «Ljubi svojega bližnjega bolj kakor samega sebe!«
Pri tem nam pomeni beseda »bližnji« vsakega sočloveka brez razlike, ki ni jaz sam. «Bližnji» je torej tudi otrok napram očetu ali materi, oče ali mati napram sinu, državljan napram vojaku in narobe itd. Za vojaka bi bil torej «bližnji» tudi vojak nasprotne armade. Toda tu vidimo, da ne more veljati za razmerje med vojaki dveh sovražnih si armad nobeno izmed gori omenjenih načel. To dejstvo naj nas nikar ne oplaši. Vidimo rajši v njem le to, kar nam v resnici kaže, to namreč, da so tudi vsa socialna dejstva in načela prav tako relativna kot vsi pojavi sploh. V tem relativnem obsegu pa zadobijo gornja načela zopet vso svojo veljavo. Tudi za vojaka velja: Ljubi življenje svojega bližnjega kakor samega sebe in še bolj, torej umiraj za svoje!
Pozneje bomo imeli večkrat priliko se povrniti k vprašanju relativnosti socialnih pojavov, medtem ko nas mora tu zanimati za sedaj le splošni proces socialnega življenja. Najvažnejša in obenem najimpozantnejša lastnost tega procesa je, da se vrši v znamenju življenja sploh in ne tega ali onega življenja. Naj se zdi ta trditev na prvi pogled še tako neverjetna — posebrlo v naših «modernih» časih —■, z gornjim stavkom smo formulirali več kot navadno socialno dejstvo, zabeležili smo prevažen zakon vsega socialnega dogajanja. Če bi prenehaj vladati ta zakon, bi lahko zopet izračunali, v kolikem času bi nastopil konec človeške družbe sploh.
Najneizpodbitnejši dokaz njegove veljavnosti je zopet neodoljiva ljubezen starišev do otrok, ki jo pač moremo predpostaviti kot splošno socialno lastnost človeka. Ona pa se da razumeti le tedaj, če se življenjska volja očeta in matere potencira do take mere, da daleč prekaša njuno lastno življenjsko voljo in težnjo ter doseže stopnjo splošne življenjske volje. Brez tega bi se pač omejevala oba spola le na zadovoljevanje svojega spolnega nagona. Toda slučaji, kjer si mož in žena ne želita potomstva, so tudi v naših «modernih» časih tako redki, da moremo svobodno preko njih. In to tem prej, ker gre večinoma za slučaje, ki so vsaj na svojem dnu patološke narave.
Tudi takoimenovani maltuzianizem, ki bi na prvi pogled izpodbijal naše naziranje o neodoljivem stremljenju po potomstvu, spada sem. Kot prigovor bi veljal le tedaj, če bi imeli tak maltuzianizem, ki bi se uveljavljal v obliki popolnega in neizprosnega onemogočevanja vsakega potomstva. Toda takega maltuzianizma ne samo ni, temveč ga tudi ni bilo nikdar v zgodovini človeškega rodu. Če kje in kdaj, bi se bil moral pojaviti v prvih dobah človeške družbe, t. j. v daljnih dobah človeških čred in krdel. Recimo v obliki ljudožrstva na škodo lastnih potomcev. Dejstvo pa, da človeštvo živi in obstoja še dandanes, je že zadosten dokaz, da je že tedaj vladal isti roditeljski nagon kot dandanes.
Drug socialni pojav, ki je v nasprotju z naziranjem o potenciranem personalizmu v znamenju življenja sploh, bi bil samomor. Ne samo to, temveč je samomor tudi v nasprotju z navadnim egoizmom, z navadnim življenjskim stremljenjem. Saj mu napravi samomorilec, prostovoljno konec! Ni treba podajati tu natančne analize tega socialnega pojava, da razumemo, da je pomen samomora v tem pogledu le navidezen. Tudi pri površnem pregledu samomornih pojavov nam postane takoj jasno, da gre v nekaterih slučajih celo za manifestacijo življenjske ideje kot take. Pri drugih imamo opraviti, in sicer v njih ogromni večini, z izjemami; ki sd
zopet povsem nenormalne ali naravnost patološke narave. Za primere samomora kot manifestacije življenjske ideje lahko navedemo slučaje iz prvih kulturnih dob, ko je žena vdova sledila prostovoljno možu v smrt, japonski «liarakiri» in končno bi spadala sem tudi junaška smrt vojaka v bitki kakor tudi vsako samožrtvovanje, mučeništvo itd.
Sploh nas mora poučiti natančna analiza samomora, da ni ta pojav po svojih najglobljih psiholoških vzrokih nikakor proizvod samomorilčevega notranjega spora z življenjsko idejo. Mati, ki vzame življenje sebi in svojim nepreskrbljenim otrokom, napravi to — če sploh moremo govoriti pri samomorilcu o kakem preudarjanju v pravem pomenu besede — radi tega, ker obupa nad onim delom svoje življenjske naloge, ki se nanaša ravno na otroke. Ne torej zato, ker bi ji postalo nemogoče njeno osebno življenje, temveč radi tega, ker se zruši pod grozoto slike brezuspešnosti svojih prenesenih življenjskih teženj, stori ta korak. Do enakih zaključkov bi prišli, če bi analizirali samomore radi bede, radi nenadne propasti, zgube časti itd. V vseh slučajih bi ugotovili, da se je samomorilec nahajal pred samim seboj v takem položaju, da so bile vse njegove življenjske težnje skrčene, stesnjene in zbite v njegovo osebo samo, ne da bi se jim bilo mogoče več rešiti iz tega obroča prisiljenega protinaravnega in brezsmiselnega golega življenjskega egoizma. Pozneje se bomo k tej točki še povrnili.
(Dalje prihodnjič.)
Dovoljenje za javne prireditve.
Kako dobiš dovoljenje za javno prireditev?
Na kolekovani papir za dve liri napiši sledečo prošnjo:
Alla H. Questura di G o r i z i a
II sottoscritto (ime)..................di (fu) . . . (ime očeta) da . : . t
(kraj) . . . No domanda che gli sia concesso il permesso di tenere
una pubblica rappresentazione il giorno .... (dan) . . . dalle ore , . . (urat
alle ore ... a ... . (kraj) . . . nella sala (nel cortile) del sig   (ime
posestnika dvorane ali dvorišča) No. . . . (hšt.) Si svolgera il seguerite
programma (Tu se navedejo vse točke sporeda, ki se bo razvijal,
seveda z naslovi prevedenimi v italijanščino. Če se vrši šaljiva pošta, je to treba navesti, če tudi prosta zabava, enako.)
Con perfetta stiina
C e r n i z z a, addi .... (dan) . . . 1927.	(Podpis)
Allegati (priloge):
1.) bollo da L 3;
2.) bollo amministrativo (upravni kolek) da L 50;
3.) certificato di collaudo della sala (potrdilo, da je dvorana odobrena);
4.) libro di dramma da svolgersi nella lingua originale;
5.) un riassunto in italiano delhopera da rappresentarsi;
0.) traduzioni letterali delle altre parti del programma.
Glede prilog, ki jih je dodati, si zapomni naslednje:	Kolek za L 3
kupiš v tobakarni. Prav tako tudi upravni kolek za L 50. Upravni kolek je treba plačati po novi odredbi, zato pa ni treba več plačati na registrskem uradu pristojbine L 18.10.
Potrdilo (collaudo), da je dvorana odobrena, izda občinski urad. Seveda je treba da greš poprej k občinskemu predstojniku (podesta) in ga prosiš da pride s komisijo (podeštat, občinski tajnik, občinski zdravnik
in stavbni mojster) odobrit plesno dvorano (sala da ballo), kjer bo prireditev. Za razumevanje tega zadnjega stavka naj omenimo, da v starih pokrajinah Italije poznajo le pravo gledališče z velikimi gledališkimi dvoranami (sala da teatro) in pa navadne plesne dvorane (sala da ballo). Podeželskih prireditev in seveda tudi prostorov, «dvoran», zanje, ne poznajo. Ravnotako tudi zakoni poznajo le- gledališke dvorane in zahtevajo za odobritev veliko komisijo od strani kvesture, na drugi strani pa plesne dvrane, za kojih odobritev zadostuje navadna občinska komisija. Jasno je seveda, da naših podeželskih dvoranic ne bomo stavili v isto vrsto z velikimi mestnimi gledališkimi dvoranami, saj bi nam kvesturna komisija sploh nobene ne mogla odobriti! Preostane nam torej edino le, da uvrstimo naše prireditvene prostore v razred «pl e snih dvoran», četudi naziv ni ravno prikladen. Omenimo naj še, da to tako tolmači povsem upravičeno goriška kvestura. — Glede cenzure programnih točk veljajo sedaj določbe, da je treba predložiti istočasno s prošnjo slovenska dela v originalu: drame, pesmi itd., poleg tega pa je treba priložiti še kratek izvleček drame v laščini, kakor tudi dobeseden prevod vseh pesmi. — Ako pri prireditvi igra kakršnakoli godba, ni treba v prošnji navajati, razen, če bi hoteli igrati kako neitalijansko himno.
Tako opremljeno prošnjo — lahko tudi še brez prilog — nesi na županstvo za plačanje občinskih pristojbin in naj ti občinski predstojnik da obenem svoje privoljenje (nulla osta) za prireditev. Nato pojdi k orož-kom, ki naj ti napišejo enako privoljenje na prošnjo, in plačaj pristojbino. Končno moraš še v avtorski urad v Gorico (Ufficio degli autori, v ulici Teatro) ali pa k okrajnemu zastopniku tega urada po privoljenje, ki ti ga zopet napiše na prošnjo. Tu vzameš dan pred prireditvijo, ko imaš dovoljenje za prireditev že v rokah, tudi vstopninske listke in plačaš 10% vstopnine, seveda od vseh listkov, ki si jih vzel. Najbolje je pač, da ne plačaš takoj odstotkov od vseh listkov, marveč plačaš le kakih 50 lir na račun, končni obračun napraviš po prireditvi, ko vrneš preostale listke; kajti pristojbino 10 od sto plačaš le od razprodanih listkov. Zato pa pazi, da nerazprodane lislke varno spraviš in jih vrneš avtorskemu uradu, sicer boš moral plačati pristojbino tudi od teh.
S tem je končana tvoja pot od Poncija do Pilata. Ostane ti le še, da vse to oddaš na kvesturi Gorici (na Travniku, v prostorih v pritličju na levi strani). Ker je sedaj, kakor vidiš, treba predložiti celo knjigo v pregled kvesturi, je treba izročiti prošnjo kake tri tedne prej nego se vrši prireditev. Vsekakor pa se oglasi prej pri «Zvezi posvetnih društev« v Gorici, v ulici S. Giovanni 7, in povprašaj, če nimajo še pregledane (cenzuri-rirane) knjige, kamor se lahko obrneš tudi za kakšen drug nasvet.
Dovoljenje lahko dvigneš sam osebno na kvesturi v Gorici; prej seveda poizvej na županstvu, oziroma pri orožnikih, če nimajo morda že oni dovoljenja v rokah.
Iz zgodovine premoga.
Premog poznajo že nešteta stoletja, a tehnično so ga začeli šele prav pozno izrabljati. Theophrast govori o premogu 300 let pred Kristusom; kovači in kiparji starega veka so premog poznali. Tudi Kitajcem je bil že davno znan; Mareo Polo pripoveduje o tem. Evropa je na premog v srednjem veku čisto pozabila, omenja ga neka listina šele v letu 1113. in Sicer v avguštinskem samostanu Klosterrode pri Aachenu. Ko so leta 1795. samostan zaprli, je prenehal tudi premogovnik. V okolici Z\vickaua, na
Sašketn, so kopali premog najbrž že v 10. stoletju, listine ga pa omenjajo šele leta 1348. V Sheffieldu na Angleškem so kopali premog leta 1183., v Belgiji pa prav gotovo okoli leta 1300. V Šleziji se je začelo premogarstvo šele v 16. stoletju in sicer v vvaldenburškem okrožju. Kar so tedaj premoga nakopali, so ga porabili v kovaški obrti. Saj so imeli tedaj še v gozdih tako ogromne zaloge lesa, da premog kot kurivno sredstvo prav nič ni prišel v poštev. Šele okoli leta 1750., ko so se začeli gozdi redčiti, so začeli rabiti ibremog tudi za kurivo. Razvoj je napredoval le prav počasi. Kako počasi je šlo, vidimo iz primerjanja let 1800. in 1921., koliko so nakopali takrat in koliko sedaj. Za enoto vzamemo 1000 ton t. j. 1 milijon kg. Leta 1860. so nakopali 12347.8 takih enot črnega in 4382.7 enot rjavega premoga, leta 1921. pa črnega 136.210 enot, rjavega 123.011 enot. Ko bo premog izčrpan, pridejo na vrsto druga sredstva. Petrolej že poznamo; za njim bo prišel Skrilj, ki ga bodo stiskali, nato alkohol, solnčna toplota, plima in oseka itd. Skrb, da bi kuriva kdaj zmanjkalo, je neutemeljena,
nž. I-ič :
Arhitektura tržaške katedrale.
Politična dekaden-lenca nekdaj mogočne rimske države, kot neposredna posledica bratomornih državljanskih vojn, vpadanja vojsk sovražnih plemen v obširno deželo in slednjič premestitve sedeža cesarstva pod Konstantinom Velikim iz večnega Rima v Bizanc, je povzročila i dekadenco rimske klasične arhitekture. Le-ta, začetkoma podvržena vplivom grške, etruski-ške in asiriško-babi-lonske arhitekture, se je kasneje popolnoma osamosvojila ter dosegla svoj višek v dobi rimskega imperija, torej približno od začetka vladanja Cezarja Ok-tavijana pa do smrti Konstantina. Njej je sledila arhitekturna stilistika, katero nazivamo «fragmentarično», ker so bile nove zgradbe ograjene z materijalom porušenih paganskih poslopij, bodisi vsled splošnega uboštva, ki je zavladalo po «z.lati dobi» rimske države, bodisi ker so
 	_	■	I	..	'	■	—	■	■■	■	■	■■	.	-l..j- rf ..rzr
Stran 1(>8.	NAŠ	GLAS	__________
se hoteli na ta način uničiti poslednji sledovi krivo vere; imenujemo jo pa tudi «krščansko», ker se je naslanjala na načela nove, krščanske vere. Toliko prva, kolikor druga označba nam v obilni meri tolmačita bistvo te nove arhitekture.
V tej daljni dobi, torej pred približno 1500 leti, je zgradila krščanska občina našega, po svojem številu prebivalstva tedaj zelo reduciranega mesta, na vrhu griča. sv. Justa, na živahnem in monumentalnem kapitalu, kjer je nekdaj rimska kolonija dvignila — svojim bogovom in zaslužnim možem na čast — razkošne spomenike poganskega sijaja, na ruševinah templja boginje Minerve, svojo javno cerkev — baziliko, ki tvori sestavni del sedanje katedrale, in sicer del sedanje glavne ladje in obe stranski levi ladji. Ostali del je tvoril nekdaj samostojno cerkev, posvečeno tržaškima mučenikoma sv. Justu in sv. Socerbu, zgrajeno približno dve stoletji po baziliki; zidova, ki sta ju ločila, sta bila slednjič porušena (po poročilih: 1. 1312.) in stranski ladji obeh cerkva združeni v eno samo, današnjo glavno ladjo katedrale.
Krščanske bazilike in cerkve začetne dobe sploh, h katerim prištevamo tudi pravkar navedeni, so bile po svojem tlorisu popolnoma slične rimskim; razlikovale so se od njih le po svoji enostavnosti in zmernejših dimenzijah. Na tribuni, s katere je nekdaj od ljudstva izvoljeni sodnik delil prosvetno pravico, je dobil svoj sedež škof, odnosno je bil na njej oltar in za tem je bil prostor za duhovništvo in pevski zbor; namesto kričavega trgovskega sveta, so se v krščanskih bazilikah zbirali verniki, ločeni po ladjah v razne kategorije (ženskam je bil, po vzhodnem načinu, oclkazan navadno prostor na galerijah nad stranskimi ladjami). Pri bazilikah poznejše dobe nahajamo, v razliki od onih iz začetne dobe, prečno ladjo, tako da je tvoril tloris obliko grškega, oziroma latinskega križa. — Zgrajene so bile te cerkve, kot že rečeno, z gradivom porušenih razkošnih pa-ganskili zgradb. Stebri, baze in kapitelji raznih rimskih slogov in raznih dob so nosili loke iz navadne opeke. Golo zidovje so mestolna oživljali afreski in mozaiki vzhodnega izvora. Krasni relijefi so bili uporabljeni za podne plošče. — Vse te različne stavbarske elemente, toliko nosilne, kolikor dekorativne, moremo videti, odnosno z veliko gotovostjo presu-mirati pri obeh, nekdaj ločenih cerkv&h, tema dvema osnovnima deloma naše današnje katedrale. Zato vidimo v njeni notranjosti ono čudno ne-simetrijo, različnost premerov stebrov; vidimo raznolike, pseudokorintske kapitelje, fragmente iz dekadenčne dobe rimskega klasicizma, ki nosijo — nekateri posredno s pomočjo naclkapitelja (pulvina), enostavne piramidne in kockaste oblike, kakor ga nahajamo posebno v bizantinski arhitekturi — težke oboke in gole stene, nekdaj pokrite z afreski in mozaiki iz raznobarvnega stekla. —• Poleg glavne abside (za njeno dekoracijo je bil pred kratkim razpisan natečaj), nahajamo ob njenih straneh še dve drugi, z bizantinskimi mozaiki okrašeni absidi, ki sta pripadali nekdaj obema ločenima cerkvama. — Glavno in prvo levo ladjo pokrivata ravna, lesena stropa po načinu prvih krščanskih bazilik; nad drugimi ladjami nahajamo bačvaste, križne in nad zadnjo na levi tudi gotske stožičaste oboke.
Slično raznoličnost stilov kakor notranjost, nam predstavlja tudi zunanje lice katedrale.Glavno pročelje je okrašeno z relijefi, fragmenti pagan-skih spomenikov in z nagrobnimi ploščami poznejših stoletij. Ob straneh glavnega vhoda se nahaja, na nezmiseln način prežagana nagrobna plošča neke rimske patricijske rodbine. - Veliko okroglo okno romanično-gotskega sloga, kakor ga vidimo že pri nekaterih rimskih klasičnih zgradbah («oculus»), propušča svetlobo v notranjost. Nad vhodom- je napisana
plošča, ki nam pravi, da so bili tu 1. 1813. Francozi oblegani od avstrijskih in angleških vojakov. Doprsni bakreni kipi na konzolah nad vrati predstavljajo papeža Pija II. ter dva tržaška škofa.
Zvonike nahajamo že pri prvih krščanskih bazilikah. Bili so slični današnjim, a brez zvonov; le zvoniki iz dobe bizantinske arhitekture so bili valjaste oblike. — Tudi tržaška bazilika, predhodnica naše katedrale, je imela svoj zvonik. Izpričuje nam to napis nad gotskimi vrati, ki nam pove, da je bil zvonik popravljen leta 1637; prvotnega so bili porušili Goti. — Mramornate plošče z lepimi relijefi, fragmenti rimske dobe, krasijo tudi tu mestoma golo zidovje. Nad vhodom, nad odlomkom klasičnega okvirja, nahajamo enostaven kip sv. Justa, — V notranjosti zvonika je videti dve kanalirani koloni (z atičnima bazama, s podstavkom in brez kapitelja) peristila templja, na katerega ruševinah je bila zgrajena bazilika.
Toliko v notranjosti katedrale, 'kolikor okrog nje, kjer je bilo nekdaj pokopališče, se nahajajo grobnice; baje je tu pokopan znani Fouche, zloglasni minister Napoleonove policije.
Pri tem ogledu naše katedrale z arhitektonskega vidika smo torej videli, da nimamo tu opraviti z enotnim, opredeljenim slogom; kajti kakor pretežna večina antičnih zgradb, ki so nam do današnjega dne ohranjene, je bila tudi tržaška katedrala podvržena vplivom raznih novih gibanj v arhitekturni umetnosti; ni ga bilo skoraj stoletja, ki bi ne bil zapustil svojih sledov na njej. Kljub svoji raznoličnosti in anarhični nesimetriji, nam katedrala sv. Justa predstavlja dragocen spomenik za naše, na antičnih zgradbah tako revno mesto.
Mrtvo morje.
Prav pripravno ime. Srebrn je sicer sijaj njegove površine, a drugače je mrtvo, nima gibanja, ne valovanja. Vroči vetrovi iz Arabije prepihajo zrak in mu dajo valovanje, a zastonj ljubkujejo težko snov Mrtvega morja; zrahlja jo kvečjemu vihar in jo uglasbi. Živahni Jordanovi valovi ne morejo ustvariti življenja in postanejo sami mrtvi, ko se združijo z valovi .morja. Tuja in grozna je ta voda; ne igra se s peskom ob bregu, ne pogovarja se s človekom, ni njegova prijateljica. Če ne verjameš, pa jo pokusi; zoprna pijača je to, strupena, ocean je v primeri z njo sladek in okusen. Strupe meša ta voda, veseli so, da mori ribe, ki so priplavale po Jordanu; nobeno rastlinsko in živalsko bitje ne prebiva v njej. In če prav ni res, da nobena ptica ne more leteti čez Mrtvo morje, je vendar res, da večkrat ptice plavajo po njem, umorjene od dušljivega zraka. Morje mori na daljavo daleč naokoli; uničuje rastline in drevesa, ki kakor kosti mrličev ležijo ob meji njegovega kraljestva.
Grozna točka je to v vesoljstvu. Preiskovali so morje in ga študirali, marsikaj so ugotovili, le malo so pa mogli razložiti. Pet in pol ur je morje široko, dvajset ur dolgo, v kotlu leži, v eni najglobokejših vdrtin zemlje. 394 metrov leži njegova gladina pod gladino Sredozemskega morja; povprečno 300 m je morje globoko, najglobja točka 357 m, torej 751 pod gladino Sredozemskega morja. 28 odstotkov ima njegova voda kemikalij, 23 odstotkov soli in 5 odstotkov broma in klora. Odtoka ni nobenega, vsak dan izhlapijo ogromne množine vode, za 13.5 mm višine; samo Jordanove vode izhlapi vsak dan 6000 milijonov litrov. To vemo. Ne vemo pa, kako je to nastalo; veliko je razlag. Katastrofa je nekoč ustvarila to strašno, življenje uničujočo tvorbo.
M.rkoLuin:	Lahka	atletika.
6. Tek.
Ponosna borba teles, ki kot izprožena vzmet zdirjajo iz skupnega starta po ločeni, začrtani poti proti istemu cilju, njih plemenita borba, korak za korakom, obupni finish, končni boj prs... — vse to nudi zdravja, užitka športniku ter zadivlja gledalce. Ni mahinacij, ni surovosti — telo se ne dotika telesa in vendar je boj oster, moč izčrpana do skrajnosti.
Tek tvori središče vsemu športu. Poleg najvažnejše uloge v lahki atletiki, vrši zelo važno delo v skoro vseh ostalih panogah športa. Koristi, ki jih nam nudijo vzgoja telesa, jačenje srca, pljuč in mišičevja, služijo vsakemu športniku, bodisi lahkoatletu, nogometašu, bokserju, plavaču i. dr. Ne samo športnik, vsak človek bi moral gojiti tek; že bon-ton, zahteva, da človek, hiteč po ulici, ne maha nerodno z rokami kot bi bil vinjen.
Telo tekača nam mora nuditi sliko enakomerno delujočega stroja. Gibanje rok, nog, delovanje pljuč — vse se mora vršiti v strogem taktu; noben nepreračunjen gib ne sme motiti teka, s tem kvariti stil in zmanjšati možnost zmage.
Stil je parada lahkoatleta. Upoštevajoč dolžino proge ločimo kratko —, srednje — in dolgoprožni tek, ki se v stilu medsebojno le malo razlikujejo. Pri vseh tekih moramo posvečati največjo	pažnjo na enakomerno in lahko
DANILO GRUNTAR	gibanje vseh	pri teku delujočih udov telesa.
Najboljši slovenski lahko- Moramo si pa	biti na jasnem, da ne odločajo o
atlet v Italiji	uspehu teka	samo noge, kajti vse nade nam
lahko preprečijo najrazličnejši činitelje človeškega telesa.
Predvsem položaj telesa. Telo mora biti vedno naprej nagnjeno. Nogi dvigamo v smislu, da vršita spodnja dela gibanje pravokotno k tlom; povsem napačno je metati nogi nazaj, kar pri naših športnikih pogosto opažamo. Roki nam v teku mnogo olajšata trud in pripomoreta do uspeha. Gibati ju moramo lahko in enakomerno, vzajemno z gibanjem nog. Pri dvigu leve noge zamahnemo desno roko naprej in sicer v toliko, da doseže pest višino bokov. Pri navedenem gibanju rok, ki vršita, v določeni oddaljenosti od telesa, skoro vsporedno si gibanje, med katerim komolec ne sme izpreminjati oddaljenosti od trupa, se mora roka nahajati v sledečem položaju: dlan zaprta v nepopolno pest, komolec negibljiv, a mehak, mišičevje ne napeto. Ramena, pleča in ostali vedno naprej nagnjeni trup obdrže med tekom popolnoma miren položaj. Razvidno je, da nam roka popolnoma predstavlja gibanje v rami pritrjenega nihala.
K stilu teka prištevamo še dihanje.. Vdihavamo skozi ustno in nosno votlino istočasno, izdihavamo pa skozi ustno votlino. Po možnosti dihajmo
samo skozi nosno votlino, kar je pa težavneje in utrudi. Tudi pri dihanju je najvažnejše pravilo — enakomernost.
Da dosežemo stil, ki je za tek potreben, vršimo sledeče predvaje. Začetkoma vadimo ude ločeno in na mestu, nato združimo posamezne vaje in jih vršimo v teku. Predvsem vadimo roki kot sem zgoraj navedel. Za tem vadimo nogi. Postavimo jih vzporedno ter upogibamo koleni v notranjo smer. To vršimo izmenoma — upognemo levo, napnemo desno in obratno, ne da bi pri tem dvignili prstov s tal. Nato združimo navedeni vaji in sicer pri upognitvi leve noge zamahnemo desno roko v ospredje in obratno, nakar izpopolnimo vajo v toliko, da dvigamo nogi visoko k prsim in jih šiloma spuščamo pravokotno k tlom. Navedeno vajo vršimo začetkoma na mestu, za tem na progi — v teku. Poslednji vaji vršimo energično in v ostro naraščajočem tempu, da nam pravilno gibanje rok in nog preide v meso in kri.
Tekačem so priporočljive še najrazličnejše, doma izvedljive proste vaje, kot n. pr.:
1. Gibi na prstih nog z vzbočenimi in z napetimi koleni.
2. Najrazličnejše vaje nog, rok; dviganje kolen do višine prs itd.
3. Navedene vaje združene z različnimi skoki.
4. Vaje trebušnega mišičevja.
5. Dihalne vaje.
* * *
V mejah pravil je za tekača važno, da ne sme v ločenih, začrtanih progah zapustiti določene mu proge. Progo si tekač voli potom žreba in sicer voli nižja številka skrajno levo progo itd. — Teče se vedno v levi smeri.
Pri srednje in dolgoprožnih tekih, kjer je proga skupna, se voli startno mesto na isti način, tekač pa sme po startu preiti na notranjo progo, a le če se nahaja najmanj 2 m pred sotekmovalcem. Tekač ne sme v nobenem slučaju ovirati sotekmovalca.
Doseženo mesto je veljavno, če tekač prestopi črto na cilju s celim telesom, ciljno vrv pa mora rezati s prsi.
LEPOTA NAŠIH KRAJEV. Podzemska Jamo pri Slivju v Istri.
LISTEK
PRIRODA.
Gp.čja ljubezen. Kadar vidimo mater, da nosi svojega otroka neprestano v naročju, ga neguje in razvaja, pri tem pa se ne briga za njegovo vzgojo, ji navadno očitamo «opič-jo ljubezen*. To po pravici. Zakaj pri razvitejših plemenih opic vidimo isti način negovanja otrok. Taka opičja mati pritisne mladiča vsak trenutek r.a svoje prsi, ga ujčka, mu lovi uši, ga boža in opazuje z ljubečimi pogledi, da jo je milina gledati. Znano je, da vre opica, ki ji pogine mladič, ne dotakne jedi in bedno pogine. — Pri vseh drznih skokih z vej na veje tropičnega pragozda, se mladič trdno drži njenih prsi in je ne zapusti niti za trenutek, vedno ga vlači 3 seboj. Šele ko nekoliko odraste, postane samostojen; toda pri najmanjši nevarnosti mu mati priskoči na pomoč, ali pa ga opominja s svojim krikom. Vendar pa se zgodi tudi, da opica svoje mladiče v redu oklofuta, ako v katerikoli stvari ne opravi zlepa. Če ji dojenček pogine, tedaj opica rada vzame k svojim prsim tujega mladiča, ako tudi je drugega plemena. Med ljudstvom v Afriki krožijo pripovedke, da so opice ukradle zamorske otroke in jih dojile. (Tu tiči jedro Tarzana!) Vendar to ni dokazano. Nasprotno pa je znano tudi, da južnoamerj-kanske Indijanke dojijo mladiče živali, na pr. mlade prašičke. — Opičji samec se le malo zmeni za mladiče in jim je preje nevaren. Le če se ti nahajajo v smrtni nevarnosti, se zna postaviti zanje in se moško in hrabro bori. — Nekoč so lovci v Abe-siniji lovili čredo pavijanov, eden izmed mladičev je zaostal za bežečo četo in skočil na skalo, na njej so ga oblegali lovski psi. Naenkrat se izloči iz črede starec - iame', gre pogumno proti skali in dela tak grozeč obraz, da se psi nehote umaknejo pred r *ui. Tu popade mladiča in ga pelje k čredi. Lovci bi ga bili lahko ustrelili, a jih je prizor tako očaral, da se niti zganili niso. — Ganljivo je tudi opazovati opico, ki sedi poleg poginulega mladiča; njene poteze so nategnjene v globoko žalost.
DRAMA.
Ljudsko gledališče v Gorici je uprizorilo dne 3. aprila t. 1. Anfiso, dramo Leonida Andrejeva. S predstavo je zavod pokazal dovolj poguma in mnogo volje za umetniške smeri. Morda je bilo poguma celo preveč; saj je očividno, da goriški nezadostni oder ni zelo primeren za «Anfiso» in da ji tudi osobje, ki obstoji skoraj iz samih diletantov, ne more biti v zadostni meri kos.
Inscenacija je bila dosti klavrna. Zlasti v prvem dejanju je motil premajhen obseg odra in precej nerodna razpostavitev opra-
ve. Tudi za tretje dejanje je bil oder premajhen, v četrtem pa so motila zagrinjala gledalce in igralce.
Osobju pa je treba priznati, da se je za uprizoritev zelo potrudilo. Sposobnosti in moči igralcev so tolike, da ima človek občutek; — z njimi bi se moglo doseči še mnogo boljših uspehov. Seveda bi morala hiti režija temeljitejša in' spretnejša. Pa saj je razumljivo, da je stvar silno težko izvedljiva. Diletantje imajo premalo časa za zadostno število vaj in tako je stik med njimi in režiserjem prerahel in preplitev.
Največja napaka goriškega osobja je, da slabo izgovarja besede in jih mnogokrat narobe naglaša in da ne zna govoriti stavkov in ne odstavkov. Celo sam gospod režiser je požiral važne stavke in poudarjal manj važne. To pa je prva zahteva, da zna igralec govoriti, razločno govoriti in po smislu govoriti.
Brezbarvno in enolično govorjenje je menda poglavitni vzrok, da je g.čna Mer-vičeva skoraj na celi črti pogorela s svojo Sašo. Bila je lepa žena, a po tej ulogi človek ne more soditi o njenih igralskih kakovostih. Morda bi postala dobra igralka, ko bi se naučila govoriti po smislu besedila, tako da bi prišlo nekaj čustva v njeno izražanje. — Pa saj sem imel celo pri g.du Terčiču, ki je igralec po poklicu, mnogokrat občutek; —• «Gospod ne ve, kaj govori. On se ne sliši in govori zgolj avtomatsko.* In to je škoda; saj ima dovolj igralskih zmožnosti in je še dosti dobro razumel in podal vlogo Fedje. Doživljal pa vloge ni in morda je poglavitni vzrok prav ta, da se premalo poglablja v duševnost junaka tudi v vsakem posameznem trenotku. — Anfisa g.čne Kle-dejeve je bila in ni bila. Ona je brez dvoma igralska moč, ki pa svojih zakladov še ni popolnoma izkopala. Tudi njej se je treba še učiti govorjenja. Imel pa sem občutek, da si ni prav upala na dan s svojo Anfiso. Zadrževala jo je in jo brzdala, kakor bi se bala: — Saj bi bržkone zares ne bila cela Anfisa, vendar bi ji bila morala popustiti vajeti. Zamislila se je preveč samo v nesrečo ljubeče in izdane ženske in premalo v nje demoničnost; zato ji človek sposobnosti za umor ni prav verjel. Najzgovornejše na njej in najbolj prepričevalne so bile v gotovih trenotkih njene oči. — G.čni Jugovi manjka šole in še marsičesa, a nadarjenost je v nji in obeta mnogo. Njena Ninica je bila jako dobra. Umerjena in opiljena in uglajena na vse strani bi bila še dosti boljša. A tudi tako je bila morda najboljše podana vloga tega večera. — G. Živec je zadostoval, a njegov Anosov je bil preveč deželski in premalo meščanski. — G.čna Zorzutova kaže sposobnosti, ki precej obljubljajo V nastopu je dosti svobodna in tudi njeno govorjenje je dovolj naravno. — Da so dali važno vlogo babice najmlajši igralki, je velika reži-
serska hiba. Namen, ki ga je imel pisatelj z njeno vlogo, ni bil dosežen niti zdaleč. — G. Podmenik je dobra moč. Če si pridobi rutine, sigurnosti in samozaupanja, se bo lepo razvil. — Rosental g.a Košute je bil dober. Vplival je blagodejno, ker je govoril izmed vseh še najbolj razumljivo. — G. Medvešček se razvija, odkar nastopa v vlogah, ki mu ležijo.
V splošnem je bila predstava dobra. Videlo se je da so se precej potrudili; a človek bi si želel, da bi se potrudili še mnogo bolj. Goriški oder bi ne smel biti kakor podeželski oder in bi moral stremeti za tem, da postane v resnici pravi gledališki oder, ki podaja umotvore in jih podaja umetniško.
Lojz Kraigher.
KRITIKA.
«Pergamenti brata u Hristu Stratonika» cd Jele Spiridonovič-Savičeve, prevedeni na taUjanski. Pred nekoliko dana izišla je u trščansklm knjižarskim izlozima knjiga, koja je za jugcslovensku literaturu označila je-dan dogodjaj. G. Urbanaz Urbani, (koji je poznat kao jedan od najboljih poznavalaca naše literature medju Talijanima) radi bez prestanka. Publicira naše literate, prevadja, drži konference itd. Tako je i sada evo pre-veo i dao talijanskoj i publici jednu našu dobru knjigu, pešme g. Jele Spiridonovič -Savičeve «Pergamente brata u Hristu Stra-tcnika».
U prediranju tvrdog zida, u kojem je do nada naša literatura osamljena i nepoznata širokome svetu, ovaj je prevod jedan zna-tan korak napred. Talijanska če publika u jedrom ovako dobrom našem delu moči da upozna mnogo naših neznanih vrednota. A i treba da u talijanskim očima poraste koliko god može više nivo jugoslovenske li-teraturnc individualnosti. Več je i doba. No nije prekasno i može se mnogo toga u tom smislu učiniti — hoče li se.
Onako kao što su Talijani primili Kuša-reve antolcg;jc naših starijih pesnika, Can-karoveg »Hlapca Jerneja* itd., primiti če bez sumnie i “Pergamente ». Nači če sc publika, koja če čitati, i koja če nas upoznati, «*• to je glavno.
“Pergamenti* sadržavaju (na 70 stranica) jednu vezanu pesmu.
Brata Stratonika sedmu godinu u mana-ctiru Klisuri (1814.) muči praznina i sumnja. Sedam več godina dugim molitvama i po-stevima sazivlje Njega, a On kroz tih sedam drugih mučnih godina ne silazi u njegovo ledeno srce.
U vreme njegovog najtežeg mučenja, i kada su ga sumnje u postojanje Njegovo syega več ispile, zapale u bližini Klisure Turci jedan drugi manaslir. Brača iz Klisure odošc tamo a Stratonik nadje na garištu
kovčežič. U torne kovčežiču nadje pergamente, koje je u 1194. pisao Kaludjer Sv. Sava. Sveti Sava je proživljavao ono isto traženje, čekanje, onako jednako kao Stratonik, posle 6 vekova, u sumnji i žudnji u praznini duše i ledenog srca. Sv. Sava je svu tu muku i svoje izbavljenje pisao na one pergamente:
Sedam godina je prošlo,
Gospode,
cedam gedina dugi, a ja ne prodjeh ko drugi
u svoj Tvojoj Slavi još mi se ne javi Ti Gospode — — —
Napokon je i do njega došao glas Božji, koji mu je iz višina govorio, da je sav smi-sao života, da je trag one staže, kojom se delazi k Bogu, u zaboravi vlastitog «j a», u cdricanju i u ponižnosti srca i misli, da je On u ljubavi, koja je najbolje znanje:
«Pokri tvoje lice i zaboravi sebe.
Ako budeš uvek čekao Spas za tebe, i kružio uvek oko tvega Ja ko soko oko kule, a ti zbaci crnu rizu ene, gradovi su blizu a ti znaš put — — —
Ne misli mili da sam krut, no treba da vidiš u tmini svetli prst i saznaš: da nositi Knst znači veliku Slavu.
To je onaj večni misticizam i ona filozofija
0 Bogu, koji je u nama i kojega mi tražiino svom snagom sveg intelekta, a koji se na-lazi samo onda, kada nam osečanje i srce postanu mekani kalup, u koji On može da oticne trag svoje velike ljubavi. Dok ne bu-demo takvi i dok budemo samo razumom prodirali u Nj, on če za nas biti daleko, i'.-medju nas i njega ostati če večna sumnja kajo visoki, teški zid. A on nam nikada ne če reči: «Sine, ja ču doči!»
Moglo bi se reči, da je ovaj motiv star koliko i najstarija religija, koliko i čove-čanstvo. No, koliko je istar, toliko je i nov. Večno nov. Cbradjivali su ga mnogi veliki u raznim literaturama, proživljavali su to isto mnogi. Mnogi sveči i filozofi ostavili su iza sebe trag ovog večnog problema.
Ali obradjeno u «Pergamentima» traženje i nalaženje Njega kroz čistu i zdravu filozefiju Sv. Save, koju je g. Jela Spiridonovič znala da iskomponira u finu i elegant-nu formu, — postaje sve tako jedinstveno
1 novo. Motiv nam biva nov i svež i kao stvoren za današnje vreme svih naroda. Ima tako mnogo opšteljudskoga i univerzalnoga u religiji srpskoga Sv. Save. Donaša toliko
mnogo velike svetlosti u mračnu katedralu misticizma. Misticizam svih drugih svetaca, filczoia i crkava donaša u dušu čovekovu novih nejasnoča, sumnja i bolečivosti, dok Sv. Sava rešava sve naše duševne borbe i sva traženja Večnega jednom jasnom kap-ljom Večnosti, koju daje duši. Sve tame jedn:m svetlim tragom Ljubavi. A po tome se tragu izlazi. Diže se i postaje se. Bez sumnje i bez nejasnoča, jer Ga jasno na-lazimo. I evo u tome je »svetlome* misticizmu jedinstvenost i originalnost ovog več-nog starog i novog motiva, obradjenog u «Pergamentima».
Ja o ovome originalnom delu ne kanim ništa specijalnoga da kažem. Kazali su se svi oni, koji su u raisudjivanju i reči jaki. Kad su «Pergamente» 1923. izišle, reklo se je o njima sve. Mnogo lepoga. Bio je i Dučič onaj, koji je dao svoj glas. On je nčs samo priznao vrednost ovoga dela, nego je rekao, da su «Pergamenti» jedno od najlepših srpskih dela, i dapače nešto najbolje-ga, što je isrpska Literatura posle rata dala. A kažu da Dučič ne rasiplje slične izjave tek onako. Preko ovoga ne treba ni govoriti ništa više. Delo je savršeno. Lepo je i dobro. Ima sve osebine jedne poezije, koja je prava poezija. Nije nijedne struje, koliko je moderna, toliko može da bude i stara, večna, neprolazna.
Kada se je g. Urbanaz Urbani dao na to, da prevadja nešto od g. Jele Spiridonovič, onda je baš pogodio što je izabrao »Pergamente*. Ona je i pred kratkim izdala zbirku pesama «Večite čežnje», ali ne dosižu »Pergamente*, koje su napisane pred više go-dir.a.
Nemam namere, da govorim detaljnije ni
0 samom radu g. Urbanija. A naročito ne mislim, da dam jednu opširnu kritiku ovog njegovog poslednjeg rada.
On je učinio sve što je mogao i umeo. A on dosta može i ume. Ne može se kod prevoda pesama zahtevati, naročito ako su u formi, da budu ni za polovicu lepe koliko jo lep original. Naročito bi to vredilo za prevod naše poezije na talijanski, a speci-jalno za prevod «Pergamenata», koji imcfju u sebi mnogo tragova ambijenta. Pa i u isvojoj sadržini imaju jasnu liniju jugoslaven-skog rasnog duha u filozofiji i svemu. Misticizam je u «Pergamentima» jako slaven-ski, balkanski obojen, a nije istovetan sa poznatim ori:entalnim misticizmom. I Sveto-savska religija, i ako je univerzalna, ima svu svoju sadržinu u rasi, a to rasno je u originalu blizu nas primečeno i nama jasno, jače nego li če biti onima, koji nisu «mi»;
1 koji budu čitali prevod.
Gosp. prof. Babudri u svom opširnom i dubokom predgovoru ima drugačije mnenje. On kaže, da če prevod ne umanjiti nego povečati lepotu »Pergamenata*. On drži, da se prevodom gubi samo nešto od one rečene
«slavenske melanholije*, koja u originalu izbija, ali inače ništa. Istina je, da je talijanski jezik istvoren za poeziju. Zvoni i peva sam od sebe ali to još ne znači sve. Disonanca če ostat u »Pergamentima* uvek iz-medju muzike jezika i muzike duha. A to če rušiti lepotu.
Porma je kod prevoda «Pergamenata» mnogo važna. A i jezik spada u formu. G. Urbani naš jezik pozna najbolje. To je lako prebrodio. Neko če se nači pak če biti i tu strogo izbirljiv. No ne če moči mnogo da se buni. Više bi posla morao imati is ritmom. Koliko je u originalu lak, toliko je i kompliciran. A dva jezika kao što su naš i talijanski svesti na isti ritam nije najlakše. Metrika je i inače u originalnim »Pergamentima* majstorski izvedena. Savička je u tom pogledu savršena i ako voli slobodu stiha.
Jedno je veliko pomanjkanje, koje se ne če u nijednom prevodu «Pergamenata» moči nadomestiti, — rima. Rima je u originalu nešto, što iz sve lepe forme najlepše izbija. Tako sve glatko teče, a rime se redaju tako naravno, rodjene i nečuvene. Onako ih prevesti i poredati da se ne povredi sve, ne bi niko mogao. No bez obzira na sve to, uči-njen je maksimum, a Talijani če moči da u knjiži nadju delo. To je g. Urbani uspio dati.
Knjiga ima 2 predgovora. Od g. Urbanija i g. prof. Fr. Babudrija. G. Babudri je isa zanosom napisao 15 stranica študija o »Pergamentima*, o pjesnikinji, o Sv. Savi itd. Za delo kaže, da je koncipirano s mnogo originalnosti, genijalnosti, delikatnosti i s mnogo analitičkog duha. — «un poema uma-no, anzi il poema dell umanita aspirante al-l'alto, al bene supremo, alla virtu pura.»
Za umetnoot g. Jele Spiridonovič nema nego entuzi azam. Njezini su stihovi savr-šeni, slike nedosiživo lepe, fraza elegantna, a misao duboka i ubedljiva. Za jednu epi-zodu iz pesme kaže: «Dopo questo episodio, che qualunque poeta potrebbe essere, felice di aver iscritto — — —»
Ili: «E questo il poema di Jela Spiridonovič - Savič poema di sogno e poema di realta, poema d'arte e poema di meditato pensiero: Gemma senz'altro genuina, della letteratura serba, degna di essere conosciu-ta da tutte le letterature culte* Itd. Sve sam zanos.
Poznata je činjenica, da Talijani imaju ukusa i za vanjsku formu knjige. Istina, ne kao Njemci, ali ipak ukusa imaju. To se vidi najbolje u kn’ižarskim izlozima, naročito ako su vlasništvo inteligentnog knji-žara. No, edicija «Pergamenata» u prevodu nije u pogledu vanjske forme bila previše sretna. Original ima na mnogo jeftinijem materijalu «bogatiji» izgled. Naslovna strana morala se iraditi u istilu originala. To su malenkosti, ali svejedno važne.
Ive Mihovilovič,
Miran Jarc: «Človek. in noč».
U Uskrsu je izišla u Ljubljani (vlastita naklada) jedna veoma lepa zbirka pesama s naslovom «Človek in noč» od Mirana Jarca. Miran Jarc je jedan izmedju najodlič-nijih predstavnika mlade slovenačke generacije. Poznat je več više godina po svojim jakim pesmama, koje su svojom jedinstve-nošču pobudjivale široko zanimanje. Inače je Jarc poznat i kao kritičar. U «Ljublj. Zvonu* piše redovite prikaze o srpisko-hr-vatskoj literaturi. I to s mnogo razumevanja i kritike.
Zbirka «Človek in noč» znači jedan pozi-tivan dogodjaj u savremenoj slovenačkoj literaturi. Ta je knjiga verno ogledalo pesni-kovog unutarnjeg sveta, te jako svedoči njegov duhovni razvoj. U istoj se meri u toj zbirci odseva opšteljudska borba našeg vremena.
Zbirku je ukrasio vrlo ukusnim Iesorezima Božidar Jakac, tako, da i po formi predstavlja uzornu knjigu.
Prijateljima slovenačke literature prepo-ručamo ovu novu zbirku lepih pesama. Na-ručuje se kod autora:	Ljubljana, Mestni
trg 17, II.
ZAPISKI.
Što g. Urbanaz - Urbani sprema.
G. Urbanaz - Urbani posle svog prevoda «Pergamenata» od Jele Spiridonovič - Savič sprema za štampu prevod Borisava Stankoviča «Nečiste krvi*. To je jedno od naj-rasnijih naših romana, isavršene lepote, roman o Balkanu, kakvog još do sada nije niko napisao. «Sangue impuro* če bez sum-nje najbolje Talijanima predstaviti našu prozu.
Osim toga ima g. Urbanaz u pripremi «Svadbeni let* od Milana Begoviča i «Stare grehe* od Ive Vojnoviča. To sve čeka izda-nje. On je več preveo i izdao u Rimu 1925 g. Vojnovičevu «Gospodju sa suncokretom*. Trščanski «Parnaiso» dati če na tržište do-skora «Jugoslovenske književnike* («Scrit-tori jugoslavi*).
Jugoslovenska mlada lirika.
»La Fiera letteraria*, što izlazi u Milanu, donaša u rubrici «Revija stranih revija* do-bar prevod jedne pesme mladog jugosloven-skog pesnika B. Glumca. Ta je pesma izišla u beogradskoj «Misli», a zove se «Podne». Osim te pesme donaša za primer slavenske moderne poezije pesmu «Dani» od českog pesnika J. Hore.
Masaryk in Jugoslovani. Pod naslovom «T. G. Masaryk», Zbornik. Priredila «Jugo-islovenska-čehoslovačka Liga u Beogradu* je izšlo delo, ki prinaša celo vrsto prispevkov, v katerih se razmotriva o razmerju Masaryka do Jugoslovenov. In sicer piše Lazarevič: Splošni pogledi na razmerje Ma-
saryka do jugoslovanstva; Markovič: Politična razmotrivanja v isti zadevi; Dvorniko-vič:	Masarykova filozofija in sociologija;
Prohaska: Masarykov vpliv na kulturno življenje Jugoslovanov; Pelivanovič:	Pregled
čez Masarykovo življenje in posebej na njegovo delo med vojno; Knaflič: Masaryk kot politični reformator. Poleg tega so razni dokumenti (pisma), ki pričajo o Masarykovih stikih z Jugoslovani. Dalje tudi nekateri odlomki iz starejših razprav o Masaryku, ki so jih kdaj pisali Jugoslovani; med temi je tudi odlomek iz članka, ki ga je pisal pok. Dr. Drmota.
NAŠE SLIKE.
MARIN STUDIN
U ovome broju donašamo jedan članak g. Marice V. Arambašin o majci u Studinovoj umetnosti, a takodjer i reprodukciju jedne od njegovih lepših skulptura »Madonu Dalmatinsku*.
Da se i oni, koji Studina po-znaju samo po imenu, upute o njemu i njegovoj umetnosti, donašamo ovde u prevodu članak, koji je za vreme jedne Studinove izložbe u Londonu donela engle-iska revija «The Graphic*. Mogli smo o Studinu doneti i nešto domačega, no u ovome članku ka-zano je u kratkoj lepoj formi u glavnom sve i to s mnogo vernosti i potrebne objektivnosti, tako da se može lepo da razabere vrednost Studinove umetnosti.
U ovome članku govori se o «srpskoj» umetnosti, o «srpskom» Meštroviču itd., no taj se izraz ne sme da uzme eskluzivistički, po-litički ili plemenski. Pisac nije sigurno mislio, da ovime daje neko plemensko obiležje ni Studinovoj ni Meštrovičevoj umetnosti. Bilo bi i smešno. U svetu se dogadja, da se Jugosloveni imenuju Srbi-ma, ali bez ikakve tendence.
Srpska umetnost u Londonu — dela Marina Studina.
Ima izvesnog izgleda da če London do-skora imati prilike da vidi izložbu radova Marina Studina — od kojih je nekoliko več bilo izloženo od «London Group1*.
Nije mala stvar razvijanje podpunog umet-ničkog individualiteta u šeni jednog velikog nacionalnog genija.
Velikoj večini današnjeg sveta srpska skulptura, te zato i sva srpska umetnost, po-čimlje i svršava sa Meštrovičem. To je značilo, da se donekle nepravedno prelazilo preko mnogi izvršnih vajara. Ipak je Marin Studin jedini medju njima, koji pokazuje
znakove, da če moči osporiti prvenstvo Me-štroviča. Mladji od svog suparnika i negdaš-njeg učitelja, Studin je več priznat kao drugi pored samog velikog Meštroviča. Ali, dok je Meštrovič več postigao svoju pot-punu umetničku formu i prešao kroz nekoliko perioda, u kojima bi mogao da podlegne uplivima izvana, Marin Studin — rodien u Dalmaciji 1895, razmerno je mlad čovek, od koga možemo još da očekujemo njegove najbolje i najindividualnije radove.
Nalik Meštrcviču Studin jc seljački genije. Zaista, skoro svi u njegovoj zemlji se-ljaci su, i medju njima su patrijarhalni sistem i misli još vrlo jaki. Do svoje šesna-este godine, on je malo što ili ništa od toga dobio, što bi se moglo nazvati vaspitanje. Posle beše poslat u Zagrebačku Umetničku Akademiju, prvi institut za vaspitanje u Hr-vatskoj, a koji je sada u danima jugosloven-ske slobode, pod predsedništvom Meštroviča.
Posle ovog otišao je na nauke u Beč, a odande u Pariz, gde se je bavio tri godine u ateljeru poznatog francuskog vojara Bour-dellea, gde je proveo mnogo vremena za usavršavanje svoje tehnike i u kopiranju sredovečnih drvcnih verskih kipova, koji sc toliko traže preko atlanskih sakupljača.
Da li su to bile ovc godine što je proveo u Bourdelleovem ateljeru ili neki prirodni nagon u njemu, Studinovo najbolje delo ima versku a pretežno hriščansku težnju, koja podpuno fali kod Meštroviča.
Iz ovoga razloga kod njega su često na-ručivani kipovi za crkve i katedrale svoje rodjene Dalmacije.
Duh njegovog rada nije onaj unutrašnjih ravnica, tako čestih bojnih polja Evrope, koji sačinjavaju pravu Srbiiu, nego je to više duh dalmatinske obale, koja sanja o sto-lečima tudje vladavine, ali uvek ožarzna čvrstom vercm u konačnu dobrotu Boga. U njegovim radovima ima nešto od sunca izgorele tugc i sterilnosti krša, nešto od vruče nutcnosti rivijere od sedam Kaštela, onog kraja, u kojem Studin živi.
On je hriščanski mističar, koji se izrazuje u skulpturi, boreči se radije da izrazi jednu misao, negoli da impresionira sa čistom le-potom forme.
L. F. Edwards.
NAŠI SPISI.
• Grazia Deledda je najznamenitejša pisateljica Sardinije, kjer se jc redila v Nuoru
1. 1872. Napisala je mnogo romanov in novel, ki šo po večini zajete iz domačega življenja na Sardiniji. Iz njenih del diha prisrčna re-ligijoznost sardinskega ljudstva in globoko človeško občutje. Mnoge njene knjige slovijo tudi v tujini. Znani Deleddini romani so n, pr.: »Golobje in skobci», «Marijana Sir-
ca«, «Mati». Zbirke novel, ki sc rade prebirajo, so: »Sardske povesti«, «Sinova vrni-tev», «Tuji grehi«.	S.	S.
S M E Š N I C E.
Med otroci. Šest in pol letni Peterček, ki že ni več trdno vcrcval v bajko, da otroke nosi lisica, kot so mu doma pravili, sveji šest tednov stari sestrici. «Komaj čakam, da beš znala govoriti, da mi poveš, od kod si prišla.®
Ribji lov. Ob vodi sedi mož in ribari. Mimo pride človek, ki stoji in ga gleda. Mož ga vpraša: «Ali je morda zločin, če ulovim ribico.® — «Zločin nc,® je bil odgovor, «pač pa čudež®.
Eva. »Katera ženska jc bila najnesrečnejša na Svetu?®
«Eva. Kadar se je sprla z Adamom, mu ni mogla reči: Ti si najjlabši izmed vseh moških, kar sem jih kdaj poznala.
LISTNICA.
M. S. Jezersko: Prejeli in bomo po možnosti uporabili. Pošljite nam še kaj. — «Aigus» — Udine. Vaša novelica je sicer dobro pisana, a prosim Vas, gospodična, opisujte naše življenje! Taki problemi so nam tuji. Pošljite pa še, saj imate pero dobro. Če bi bilo mogoče, bi tudi osebno radi govorili z Vami.
Esen. Pesem o »Velikonoči® nam ne ugaja. Isto je o drugih pesmih. Pišite raje prozo. Opišite nam kaj lepega iz kmečkega življenja in čuvstvovanja, kaj lepega, domačega. Saj cerljanaki hribi in ljudje so zanimivi in imajo mnogo snovi.
Arhitektura. Prvi članek brez slik ni nič, ker jih imamo pri rokah, drugi pa ni aktualen za naš list, dasi je razmotrivanje lepo in dobro, le drugje bi ga morali priobčiti. Ker se pečate z arhitekturo, napravite nam opis lepe moderne kmečke hiše, kakšna naj bi bila. Opišite nam morda posebne zgodovinske tipe naših hiš. Na pr. notranjsko hišo, kraško hišo i. t. d. Slike bi tudi morali dobiti. To bi nas vse bolj zanimalo in veseli Vas bomo sprejeli. Oba članka Vam vrnemo, ako želite.
»Prijateljev prijatelj®. Vašo pesem ob PTiliki priobčimo, samo nekoliko pile se ji bo poznalo. Oglasite se še!
Glasovi iz marmorja. Lirična pesem ljubezni v prozi. Saj je dobra, zadosti dobra, a tako dobra ne, da bi jo morali priobčiti. Če bi imeli kako zanimivo zgodbo, a tako dobro in kratko pisano, bi jo gotovo priobčili. Ne ustrašite se te kritike, pošljite nam še kaj!
Lastnik F. BOLAFFIO
TRST - Via Giuliani 42 (Sv. Jakob)
v bližini slovenske šole
Najboljše specijalitete za domačo rabo :
Voda ,Deli’Alabar-da‘Castellanovich
Prepreči izpadanje las ter je priporočljiva posebno proli prhljaju in za ojačenje korenin, ker vsebuje k i n i n. Steklenica po L 6'—. V Gorici se prodaj a pri F i e g 1 u, Via Giosue Carducci štev. 9.
n-
Pri sestavljanju vseh naših specijalitet se poslužujemo v naj-večjimeri rastlinstva kar je rezultat dolgoletnih izkušenj najboljših zdr. izvedencev. jamčimo za čis-toto vsakega posameznega primeska 1
GLYK0L CflSTEL-LANOVICH
Izredno učinkovito bez-alkoholno sredstvo proti oslabljenju živcev, splošnemu oslabljenju, glavobolu.pomanjkanju teka in za ženske v slučaj h nerednosti v čiščenju. Cena steklenici L 8.50; za popolno zdravljenje 6 steki.
Cena L 45'30.
Prsni sirup Castellanovich. učinkovito
sredstvo proti gripam, influenci, katarju in kašlju. Cena steki. L 7 50. Cena steklenici za otroke L 3.
Liquore China (Eli-sire di China) Castellanovich
Sestavljeno je iz ekstrakta najboljšega .China chalysaia“ Vzbuja tek in učinkuje pomirljivo na razdraženo želodčno živčevje, posebno priporočljivo v dobi okrevanja. - Cena steklenici L 7-50.
n-
Razpošiljamo tudi proti poštnemu povzetju, pa ne manj kot 2 steklenici
SMILAJOD CASTELLANOVICH
Priznano najb. sredstvo za čiščenje krvi, za spo-mladno zdravljen., proli omed.evici, valu krvi v glavo, motenju vida pri starejših osebah, arteriosklerozi ter za po-spešenje krvnega obtoka. Cena steklenici L11. Za popolno zdravljenje 6 steklenic L 60’—.
-U :
Kadar kupujete naša zdravila, zahtevajte le zdravila z znakom Castellanovich, katero jamči za pristnost proizvoda in za čistoto primeskov.
Lekarna CASTELLANOVICH - TRST (Sv. Jakob)
□□□□□□□□□□□□□□□□□□nnananannniannnannanannnaDDannnannnnna
□□
a
□
D
□
P
□
a
a
□
□
a
□
□
□
□
□
a
□
□
□
□□
Tržaška posojilnica in hranilnica
regisirovana zadruga z omejenim poroštvom
uraduje v svoji lastni hiši ulica Torre bianca 19, I. n.
Sprejema navadne hranilne vloge na knjižice, vloge na tekoči račun in vloge na čekovni promet, ter jih obrestuje W~ po 4%	Večje	in stalne vloge
po dogovoru. - Sprejema „Dinarje“ na tek. račun in jih obrestuje po dogovoru. Davek od vlog plačuje zavod sam. • Daje posojila na vknjižbe, menice, zastave in osebne kredite. • Obrestna mera po dogovoru. - Na razpolago varnostne celice (safe). — Uradne ure za stranke od 8-50 do 15 in od 16 do 18. - Ob nedeljah urad zaprt. — Štev. telef. 25-67. — Najstorejši slov. den. zavod.
□a
a □ □ □ □ □ □ □ a □ a a □ □ □ □ □ □ □ □ □ □
□□□□□□□□□□□3P3 □ !!□□□□ □£!□ □□□□!□□□□ □□□□□□□ □□□□□□□□□□□□□□
Old Ensland
Trst, Corso Vitt. Em, 26
Velika zaloga izgotovljenih oblek. - Zaloga tu- in inozemskega blaga.
Lastna krojačnica
TVRDKA
Franc Knežič
ustanovljena 1. 1896.
Velika zaloga blaga za moške in ženske, perila, bombažnin, drobnarije in modnih oblek.
Trsi (7.) Cono Mal štev. 21.
(lastno poslopje.)
j Just Maurič
| TRGOVINA Z MEŠANIM IN KOLONIALNIM BLAGOM |
Na debelo in na drobno.
Via deINstria 14 - TRST - Via deli'Istria 14
I
1	1	ZOBOZDRAVNIK	i	i
		D§D. SARDOČ		
1		ftpecijaliat za vatne in zobne bolezni, perfekc. na dunajski kliniki ima svoj ambulatorij v TRSTU. Via M. R. Imbriani št. 16/111 (Prej vi« S. Giovanni)		•