D. P. Dymond, Archaeology and History, A plea for reconciliation, Thames and Hudson, London 1974, 192 str. Avtor, ki je po izobrazbi zgodovinar in po strokovni potrebi tudi priučeni arheolog, je napisal to knjigo, kot v uvodu sam pravi, iz prepričanja, da je treba v odnosih med arheo­ logijo in zgodovino marsikaj popraviti in je skušal z njo prispevati k boljšemu razumevanju med obema vedama. Knjiga se deli na dva dela. Prvi je teoretičen oris arheološke in zgodovinske vede, drugi pa prikazuje praktične primere sodelovanja med obema. Prvo poglavje, v katerem opredeli osnovne pojme ter odnos med materialnimi in pisanimi viri, konča avtor s tem, da ugotovi dve dejstvi. Prvič, da je med arheologijo in zgodovino (v ožjem smislu) bistvena razlika, saj ena dela s stvarnimi preostanki druga pa s pisanimi in ustnimi poročili. Drugič, kljub tej osnovni razliki prevzemajo arheologi in zgodovinarji v praksi metode in vire drug drugega. Prav skupna uporaba virov kaže, da gre v bistvu za enotno zgodovinsko vedo. Naslednji dve poglavji sta uvoda v arheo­ logijo in zgodovino s poudarkom na prikazu proučevanja in interpretacije virov. Četrto poglavje je posvečeno sorodnostim med obravnavanima vedama. Avtor navaja očitke, ki si jih izmenjujeta, jih razčlenjuje in skuša pokazati njih upravičenost oziroma ne­ upravičenost. Za stil knjige je značilno, kako izrazi splošno razširjeno predstavo, ki jo imajo arheologi o zgodovinarjih. Zanje so ti »troglo­ diti s silikozo na pljučih«. Sodelovanje med vedama je po njegovem mnenju nujno že zaradi naraščajoče specializa­ cije. Seveda mora temeljiti na dokajšnjem znanju, popolnem razumevanju narave vsake od obeh vrst pričevanj ter na zavesti, da je popoln in dokončen dokaz nedosegljiv. Ko govorimo o sodelovanju arheologije ter zgodovine in povezovanju obojega, se samo po sebi postavlja vprašanje nadrejenosti oziroma podrejenosti. Tudi na to skuša avtor odgovoriti. Ker arheološko pričevanje ni zavestno in je torej manj varljivo, bi lahko rekli, da je nad­ rejeno; toda v dveh važnih smislih ga moramo gledati kot podrejenega. Prvič, manj nepo­ sredno pričuje o človeški misli kot zgodovinska ugotovitev. Drugič, arheološko pričevanje se na splošno tiče človekovih dosežkov na področju tehnologije in ekonomije. Ukvarja se z osno­ vami človeškega življenja bolj kot z nadstavbo intelektualnih in duhovnih dosežkov. Nasprotno pa zgodovinsko pričevanje lahko osvetli enako osnove in nadstavbo, pokriva torej mnogo večje področje človeških dejavnosti. Bolj važno kot vsako razpravljanje o nadrejenosti in podreje­ nosti pa je spoznanje, da sta oba načina priče­ vanja sicer opredeljena različno, vendar se isto­ časno dopolnjujeta in sta tudi snovno neraz- družljiva. To stališče je za slovensko arheologijo še posebej zanimivo, če se spomnimo naših raz­ pravljanj. Članek B. Grafenauerja (Zgodo­ vinski časopis 5 [1951] 163 ss.) je prav tako obravnaval odnos arheologije do zgodovine ter njene raziskovalne pristojnosti. Članek je bil odgovor na prispevek J. Korošca (Zgodovinski časopis 4 [1950] 5 ss.), ki je opredeljeval arheo­ logijo kot vsaj enakovredno zgodovini (v ožjem pomenu) za nekatera področja pa celo bolj pristojno. Zanimivo je, da se Dymondovo mne­ nje ne ujema do kraja niti z Grafenauerjevim niti s Koroščevim, saj prvi priznava arheologiji manjše, drugi pa večje spoznavne zmožnosti kot Dymond. V drugem delu knjige avtor najprej prikaže področja, kjer se je arheološka metoda dela uveljavila že od samega začetka: klasična zgo­ dovina, umetnostna zgodovina, zgodovina arhi­ tekture, heraldika, diplomatika. V sledečem poglavju pa obravnava področja, kjer se šele uveljavlja : raziskovanje zapuščenih srednjeveških mest, propadlih naselij, demografske raziskave, industrijska arheologija, historična ekologija. Zadnje poglavje pa je poziv k celostni arheo­ logiji, to se pravi, proučiti del pokrajine zgodo­ vinsko tako popolno, kot je mogoče. Proučiti je treba fosilne in mrtve značilnosti ter razložiti še žive, ki jih opazujemo danes. V večini po­ krajin se najdejo materialni dokazi za štiri glavne ekonomske vidike življenja: za proiz­ vodnjo hrane in izrabo zemljišča, za trgovsko in obrtno dejavnost, sledovi človeške naselitve ter sledovi komunikacij. Avtor meni, da arheo­ logi lahko najprimerneje usmerjajo zgodovinsko znanost pri tovrstnem proučevanju, saj so spe­ cializirani za to, da znanstveno obdelajo tvarne dokaze za široke historične namene. Tu se vidi, daje celostna arheologija v bistvu zgodovina, celosten arheolog pa zgodovinar. Kajti v širokem smislu sta oba, zgodovinar (v ožjem pomenu) in arheolog, zgodovinarja. Da pa je v praksi prvi v nekoliko nadrejenem po­ ložaju, je predvsem krivda drugega, ki se preveč enostransko ukvarja le s tvarnimi preostanki. Sedaj se seveda postavi vprašanje, čemu za proučevanje istega predmeta dve različni vedi. Odgovor se mi zdi jasen ; veda je v bistvu le ena, sta le dve različni poti do spoznanj. Knjiga je polna novih in starih pogledov na arheologijo, zgodovino in njuno povezovanje, ki so tu pregledno zbrani na enem mestu. In končno, zakaj je branje take knjige sploh ko­ ristno. Naj v odgovor navedem avtorjevo misel iz epiloga; če bi zgodovinarji vseh vrst (vštevši arheologe) več razmišljali o (kritični) filozofiji in metodologiji svojega predmeta, bi laže pre­ pričali tako izobražence kot splošno občinstvo o sodobni vrednosti svojega poklica. Poleg tega pa knjiga krepi zavest tako arheologa kot zgo­ dovinarja o spoznavni moči njune vede in »M aterialna kultura karantansko-ket- LAŠKEGA KROGA IN SOSEDNJE POKRAJINE V TEM času«, Koper od 29. IX. do 2. X. 1974. U okviru rada Slovenačkog arheološkog društva održan je u Kopru, u danima od 29. IX do 2. X 1974. godine, Internacionalni susret ranosrednjevekovnih arheologa s naslovom »Materialna kultura karantansko-ketlaškega kroga in sosednje pokrajine v tem času«, pod pokroviteljstvom Maria Abrama, predsednika Opštine Kopar koji je učesnike pozdravio go­ vorom i izrazima dobrih želja u svečanoj dvorani Opštinske skupštine u kojoj se je i odvijao ovaj sastanak kojeg su omogućili Raziskovalna skup­ nost Slovenije, Centrot za istražuvanje na staro- slovenskata kultura pri Narodniot muzej vo Prilep, Skupščina občine Koper te Obalna kul­ turna skupnost u Kopru. Predavanja su usledila po unapred izrađenom programu — osim referata M. P ahora (Obdobje dvojne oblasti v Piranu, X vek) i M. K ocijana {Povojni razvoj koprščine) — obrađujući ona pitanja što se jače ili slabije nađovezuju na karantansko-ketlaški krug a istovremeno dodi­ ruju slovenske kulture obližnjih pokrajina. Rad Susreta započeo je referatom P. K oro­ šec »Izvor karantansko-ketlaških nakitnih pred­ metov s povdarkom na okrogli ploščati fibuli«, gde se autorica posebno zadržala na analizi onih tipova nakita što se javljaju u najstarijoj fazi tog kulturnog kruga i došla do zaključka da jedan deo nakita vuče poreklo iz ranijih kultura dok drugi deo ukazuje kako je nastao pod uti- cajem pomodarstva onog vremena, tako da se među tipove preuzetih iz ranijih kultura svrstava i pljosnata fibula. Pa obzirom na to da se baš ovaj tip nakita ne može izdvojiti iz konteksta materijalne kulture najstarije faze karantansko- ketlaškog kruga, smatra da ubedljivo predočava činjenicu gde se ta pojava na istočnoj alpskoj teritoriji ne može pripisati kulturnom uticaju karolinške države, premda se je to do sada tako tumačilo, već periodu ranijih zbivanja. Pojavu emajla smatra konačnim evolucionim stepenom starijih tehnika uslovljenim ekonom­ skim i drugim faktorima. Predavanje je, naža­ lost, iz tehničkih objektivnih razloga proteklo bez projekcije dijapozitiva. »K vprašanju kronologije ketlaškega kultur­ nega kroga« bio je naslov predavanja u kojem je V. Šribar pokušao dokazati novu dataciju ketlaškog nakita oslanjajući se na tipološko grupisanje pojedinih tipova nakita, motiva i tehnike izrade, ali, jer je taj isti referat otštam- pan u Katalogu izložbe »K zametkom slovenske utrjuje prepričanje, da je moč le v slogi. S tem pa je dosežen njen glavni namen. Andrej Pleterski kulture« održane u Ljubljani istovremeno uz Susret, mi ćemo se povratiti k izvođenju takve kronološke interpretacije u osvrtu posvećenom izložbi. Motivikom na minđušama i fibulama pokušava autor podeliti teritoriju karantansko- ketlaškog kruga na četiri područja u čijim su centrima, prema toj pretpostavci, trebale delo­ vati zanatske radnje, pa tako dolazi do kranjsko- primorskog područja sa centrom u Kranju, kranjsko-štajerskog sa centrom u Ptuju, ko­ ruškog sa centrom u Beljaku te na kraju austrij- skog-štajerskog sa centrom u Köttlachu. Pored toga smatra da su motivika i oblici nastali pod uticajem raznih faktora: političke podele kul­ turnog prostora za vladavine karolinške i oton- ske dinastije, ostataka romaniziranih starosede- laca, centara Akvileje i Salcburga i drugih te uticaja Italije i sa područja Rajne. Dijapozitivi grafičke i predmetne dokumentacije popratili su predavanje uz veliku izvešenu šemu svih do sada poznatih predmeta koje autor tretira. Premda bi sa tipološkog stanovišta ovakva podela na područja i mogla da bude prihvat­ ljiva, jer nekako ubedljivo daje indikacije nekih međusobnih veza koje su postojale između po­ jedinih oblasti, ono nam se ipak čini daje apso­ lutno označavanje određenih centara pojedinih područja još uvek stvar diskusije. Apsolutno izdvajanje pojedinih naseobinskih aglomeracija na nekom području, samo na osnovu grobnih nalaza, bilo bi teško prihvatljivo, a pogotovu tamo gde ne postoje ni grobni podaci (primer Köttlacha, unatoč tome što- grobovi toga nala­ zišta sigurno pripadaju većem broju kulturnih grupa) ili označavanje pojedinih mesta u onim pokrajinama gde ni do danas nisu otkriveni staroslovenski nalazi (primer Beljaka) ili pak gde su otkriveni predmeti koji se ne mogu pripisati elementima pogodnima u rešavanju iznešene problematike (primer Hohenberga). E. Tome-Boltin u predavanju »Vprašanja naselitve Slovanov na področju Koprščine in se­ verne Istre« dokazivala je prisustvo doseljenika u tim južnim krajevima u skladu s istorijskim činjenicama i arheološkim materijalom ali, pošto na području opštine Kopar nema staroslovenskih nalaza, svoja je izvođenja zasnovala na elemen­ tima otkrivenim u drugim nekropolama Istre, pa na osnovu tih podataka došla do zaključka da su te južne predele naselila i plemena karan­ tanskih Slovena. B. Marušič izneo je u »Materijalnoj kulturi karantansko-ketlaškog kruga na tlu Istre i Hrvat­ skog primorja« već poznate nalaze starosloven­ skih grobalja (Celegije, Žminj i dr.) dopunivši