F
YU ISSN 0021-6933
JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XXXVII — leto 1991/92 št. 8
Jezik in slovstvo
Letnik XXXVn, številka 8 Ljubljana, maj 1991/92
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) Izdaja: Slavistično društvo Slovenije, ljubljana
Uredniški odbor: Alenka Šivic-Dular (glavna in odgovorna urednica), Aleksander Skaza, Tone Pretnar, Marko Juvan,
Miha Javomik (slovstvena zgodovina), Zlnka Zorko, Tomaž Sajovic (jezikoslovje), Boža Krakar-Vogel, Mojca
Poznanovič (didaktika Jezika in književnosti)
Predsednica časopisnega sveta: Helga Glušlč
Lektor in korektor: Jože Sever
Tehnični urednik: Andrej Verbič
Oprema: inž. Dora Vodopivec
Tisk: VB&S d.o.o., Milana Majcna 4, LJubljana
Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 12, LJubljana 61000
Naročila sprejema uredništvo JiS. Letna naročnina 500 SLT, cena posamezne številke 150 SLT, za dijake in študente, ki dobijo revijo pri poveijenikih. Je letna naročnina 120 SLT. Letna naročnina za evropske države Je 20 DEM, za neevropske države pa 26 DEM. Naklada 2000 izvodov.
Revijo gmotno podpirajo Ministrstvo za kulturo RS, Mlnisti^tvo za šolstvo in šport In Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
Po rmienju Ministrstvaza infomilranje R Slovenije, št. 23-91, z dne 26.11.1991,je iwija oproščena plačila temeljnega in posebnega prometnega davka od prometa proizvodov.
Vsebina osme številke
Razprave in članki
217 Vem Caharija-Pizzolitto. Interference z italijanščino v pisnih izdelkih učencev srednje šole v Nabrežini
Razgledi
226 Matevž Kos, Nov pogled na slovensko postmodemistlCno prozo Znanost mladini
229 Igor  Saksidcu   Nekatere   pomanjkljivosti   raziskovalnih   nalog   srednješolcev (predstavljenih na lanskem srečanju Zaupajmo v lastno ustvarjalnosti
Ocene in poročila
233 Aleš Bjelčevič, Dve knjigi o pripovedni prozi in kako se njuna metoda imenuje
237 Igor Ordina. Slovstvenih zadev komentarji
239 Peter Weiss, Poskusni snopič novega gozdarskega slovarja
242 Erika Kržišnik. Nomen est omen ali pa tudi ne
244 Frai^ce Žagar, Učbenik za divergentno mišljenje in kreativno pisanje
245 Vilko Novak, Janez Rotar, Pisma profesorja Frana Ramovša dr. Želmiri Gašparikovl
246 Jože Upnik. Simpozij didaktikov slovenščine
Prejeli smo v oceno 249
Obvestilo Slavističnega društva Slovenije 250
Vera Caharija Pizzolitto UDK 808.63:805.0(450.361)
INTERFERENCE Z ITALIJANŠČINO V PISNIH IZDELKIH UČENCEV SREDNJE ŠOLE V NABREŽINI
Slovenščina v okolju, v katerem živimo, ni enakopravna z jezikom večinskega naroda. Podrejena mu je v mnogih družbenogospodarskih področjih, v nekatera, npr. v javno upravo, pa skorajda nima vstopa. Iz tega sledi, da se slovenski jezik pri nas ne more polno razvijati v vseh svojih funkcijskih in socialnih zvrsteh. Tako v marsikaterem govornem položaju uporabljamo italijanske leksikalne in oblikovno-skladenjske prvine, kadar celo ne zamenjujemo jezika.
V zadnjih desetletjih seje z družbenogospodarskim razvojem, kije med drugim povzročil spreminjanje narodnostne sestave nekdaj po večini slovenskih vasi in občin, in z agresivnostjo in vseprisotnostjo italijanskih množičnih občil — zlasti televizije — pritisk italijanščine na slovenščino še povečal. Njegove posledice se kažejo v številnih interferencah z italijanščino oz. njeno podzvrstjo, tržaščino, na vseh ravninah slovenskega jezika. Italijanskih prvin je še največ v neformalnem govoru, iz njega pa bolj ali manj nezavedno prehajajo v formalizirano ustno in pisno sporočanje. V neformalnih govornih položajih se pogosto izražamo v nekakšnem hibridnem jeziku, katerega ogrodje je še kolikor toliko slovensko, njegovi sestavni deli, besede, pa so večinoma italijanski.
Npr.: Alora, si sr> div>rtpru n^ festini?'
Govorne Interference so že bile predmet poglobljenih študij (Živa GRUDEN, Marta FVAŠIČ in drugi). Zato sem v tej raziskavi usmerila svojo pozornost na pisno sporočanje. Takšno odločitev mi je narekovalo tudi prepričanje, da se v pisnih besedilih še najbolj vidi, do kod sega vpliv dominantnega jezika. Zaradi časovnega presledka med mislijo tn njeno Izrazno uresničitvojo lahko namreč delujejo razni obrambni mehanizmi, ki preprečujejo vse Usto prevzemanje tujega, ki se ga pisec zaveda In ga Je zmožen nadomestiti z domačim. Iz pisnega Sfxjrocanja je torej najbolj razvidno, kolikšna je načetost slovenskega jezika v okolju, v katerem je vsa teža dvojezične komunikacije na Slovencih.
Zglede za posamezne interferenčne oblike sem vzela po večini iz spisov, ki so jih pisali učenci nižje srednje šole v Nabrežini v š. 1. 1988/89 v okviru širše zasnovane raziskave, kije imela za cilj preučiti odnos med jezikovno zmožnostjo učencev in njihovim splošnim učnim uspehom. Skupno sem analizirala 61 izdelkov. Primeri Interferenčnlh napak, kijih v nadaljevanju navajam in skušam razložiti, predstavljajo le izsek problema, katerega obseg je veliko večji.
Interference z Italijanščino oz. tržaščino se kažejo, kot že rečeno, na vseh jezikovnih ravninah, vendar niso povsod enako pogoste. Najbolj številne in očitne so leksikalne interference; teh se učenec po večini zaveda in se jim skuša bolj ali manj uspešno izogniti (pri tem se nemalokrat zateka k uporabi slovenskih besed s širokim pomenom In k
Ne pomnim, da bi se za časa mojega otroštva po slovenskih vaseh takole izražali. Zato sem tem bolj prepričana, daje množično vdiranje italijanskin besed v slovenski govor v dobršni meri posledica vseprisotnosti italijanskih medijev v naši družbi.
217
opisnemu poimenovanju). Nasprotno pa se interference na oblikovno-skladenjski ravnini rade izognejo zavestni kontroli in je učenec pred njimi skorajda nemočen.
Da lahko načrtujemo ustrezne operativne postopke za preprečevanje teh napak, vsaj za tisti del jezikovne vzgoje, ki pripada šoli, je potrebno dvoje:
— Prvič, da jezikovna sestava med sabo primerjamo in ugotovimo, v čem se razlikujeta; razlike so potencialen vir interferenc, čeprav ne gre zanemarjati vpliva zunajjezlkovnih dejavnikov. Pri takšni kontrastivni analizi moramo paziti, da ne bi značilnosti enega ali drugega jezikovnega sistema poenostavljali in tako prezrli dejanski izvir določene napake.
— Drugič, da na tej podlagi natanko določimo posamezne Interferenčne oblike.^
Pri razvrstitvi napak sem se zgledovala po študiji jezikoslovca U. WEINREICHA Jeziki v stiku.
I. Interference na glasoslovni ravnini
Na glasoslovni ravnini sem ločila nepravilno Izreko od napačnega zapisa besede zaradi stika z italijanščino.
Ker nisem imela na voljo posnetkov govora učencev, ampak samo njihove spise, Interferenc v izreki nisem mogla natanko preučiti. Zato se glede teh omejujem na nekaj primerov, ki so mi znani iz okolja, v katerem živim.
Tipični interferenčni obliki na fonološki ravni sta: nerazllkovanje ali hipodiferenciacija glasov in pretolmačenje ali relnterpretaclja glasov in glasovnih nizov. Med prve spada npr. nerazllkovanje naglašenih e-Jev in o-Jev po kvaliteti, med druge pa, denimo, opuščanje glasu h na začetku besede ali pa pretolmačenje glasovnega niza va v [ua] v besedi "hvala" [huala]. Medtem ko sta prva in tretja napaka dokaj razširjeni, je opuščanje začetnega h zaenkrat še omejeno na slovenske govorce, ki ne obiskujejo (aH niso obiskovali) slovenskih šol ali pa živijo v povsem italijanskem okolju. Vendar se napaka vsaj v določenih besedah, npr. lastnih Imenih političnih ali zgodovinskih osebnosti, kot sta lahko Havel in Hitier [Avel. Mer], pod vplivom Italijanskih govornih občil širi tudi med druge slovenske govorce.
Napačno zapisane besede zaradi stika z italijanščino sem poiskala v že omenjenih spisih. Vendar jih ni bilo veliko: vsega skupaj samo šest:
— ribici Čip in Čiap (slov. Čop, it. Ciap)
— mammaJe nagleJeze (slov. mama, it mamma)
— zemyevid Sardenije (slov. Sardinya. it. Sardegna)
— dislm Euforija (slov. Evjorija, it, Euforia)
— grem v Sestjan (slov. Sesljan, it. Sistiana)
— uči se za mehanika (slov. mehanik, it meccanico)
Iz skromnega števila napak je razvidno, daje kontrola pred vnašanjem tujih prvin na ravni pravopisa učinkovita. Učenci obvladajo oba pravopisna sestava in ju ne mešajo.
II. Interference na oblikovno-skladenjski ravnini
Na slovnični ravnini razlikujemo naslednje osnovne Interferenčne tipe:
1. Prenos morfemov
2. Prenos skladenjskih razmerij
3. Preslikavo slovnične lastnosti besede oz. njene skladenjske vloge pri vzorčnem Jeziku
Takšen pristop k obravnavanemu problemu naj se smotrno vključuje v Jezikovni jx)uk, ki naj teži k spoznavanju jezika v njegovi celovitosti in tunkcionalnosti, poudaijajoč vlogo In pomen besed in njihovih oblik pri sporočanju, namesto suhoparnega naštevanja slovničnih pravil. o(x:nem je treba povečati priložnost živega stika z jezikom, njegove pasivne In aktivne rabe, kajti zlasti mlajši In Jezikovno manj razviti učenci se jezika učijo predvsem s posnemanjem govornih vzorcev, s katerimi se srečujejo v svojem okolju.
218
4.    Opuščanje obveznih slovničnih kategorij
1. Prenos morfemov
Zaradi različnosti obllkoslovnih sistemov Jezikov v stiku Je vnašanje italijanskih obllkoslovnih morfemov, še posebno v pisno sporočanje, zelo redek pojav. V preučenih spisih ni bilo niti enega takega primera.
2. Prenos skladenjskih razmerij
Nasprotno pa so interference na ravni skladenjskih razmerij dokaj številne. Učenci prenašajo v slovenski Jezik zlasti italijanski besedni red in vezavo. Tem napakam se tudi teže izognejo, ker se jih večinoma ne zavedajo.
Primerov za napačni besedni red je precej, tako v neodvisnih kot v odvisnih stavkih. Oglejmo si nekatere:
— Po kosilu oče gre u Sempolcy. (Dopopranzo Upapa va a S. Pelagio.)
— Drugače moia družinaje še precej mima.
(Per a restala miajamigliae abbastanza tranquilla.)
— Se ukvaija z zaičerejo.
(Si occupa di allevamento di conigli)
— Vam predstavljam mqjo družino. ((Vipresento la mia/amplia.)
— ...Je vedel, da MitjaJe šel pohajat.
(.„ sapeva che Mitja era andato a spasso.)
Kakor je videti iz primerov, delata učencem težave zlasti stava glagolov In zaimenskih besed.
Presenetile so me dokaj številne napake v zvezi s prevzemanjem italijanske oz. tržaške glagolske rekcije. V nekaterih primerih Je tuja vezava že prej prodrla v slovenski krajevni govor.
Najpogostejša je napačna vezava z dajalnikom namesto s tožUnikom:
— Mami in očetu moram ubogati
(Deva ubbidire alla mamma e al papa.)
— Pravi, da mu bdi trebuh. (Dice che gli fa male la pancia.)
— Čudim se, kako da mami ne bdijo noge.
(Mi meraviglio come mai alla mamma non facciano male i piedi / le gambe.)
— Mama nam kričL
(slov. kraj. govor: M^ma ram krči. / U. trž. narečp: La mama ne žiga.)
En glagol se napačno veže z orodnikom:
— Mama se večkrat Jezi z nami
(La mamma si arrabbia spesso con noi)
Bolj zapleten je naslednji primer napačne vezave:
— Oče gre večkrat v Švici
(H papa va spesso in Svizzera.)
Razlagam si ga kot posledico semantične širitve krajevnega vprašalnega prislova "kje" in sledeče širitve njegove skladenjske vloge zaradi enačenja z Italijanskim "dove":
— Dov'e U papa? — K/eJe oče? In Svizzera. V Švici
— Dove va Hpapa? — Kje gre oče? In Svizzera. V Švici
219
Glagola biti (je) in iti (gre) iinata za učenca enako vezavo, in sicer z mestnikom. Isti učenec pa je drugje napisal tudi takole:
— Oče invi urarno v Trst.
Napake v zvezi z glagolsko vezavo kažejo na to, da pri jezikovnem pouku še ne posvečamo dovolj pozornosti spoznavanju in razumevanju tega skladenjskega razmerja.
Tudi pri kontrastivni analizi, o kateri sem govorila v uvodu, bi kazalo, da bi učence ne opozarjali samo na razlike med sistemoma, temveč tudi na skupno pomensko strukturo besed. Konkretno, daje število udeležencev pri glagolskem dogodku odvisno od pomena glagola samega, kije lahko univerzalen, različna so le slovnična sredstva, s katerimi bomo te udeležence izrazili (sklonske končnice, predložne zveze).^
Če se povrnemo k obravnavanima primeroma, ugotovimo, daje pomen slovenskih glagolov bm in iti povsem enak ekvivalentnim italijanskim glagolom essere In andare. prvi zaznamuje obstajanje oz. stanje v kraju, drugi pa premikanje, smer; vendar imata Italijanska glagola enako rekcijo, slovenska pa različno in tudi slovnična sredstva, s katerimi je izraženo to razmerje, so drugačna (v it. samo predlog, vsiov. predlog in sklonilo).
Med podredna skladenjska razmerja spada poleg vezave tudi ujemanje. Tudi tu je nekaj napak. Učenci včasih ne sklanjajo tujega lastnega imena v vlogi ujemalnega prilastka:
— Imeli smo zajčka Dick.
— Oče Je zelo podoben igraku Bud Spencerju.
V drugem primeru je možno, da je učenka napačno raziunela pravilo o sklanjanju večbesednih tujih lastnih imen In zato sklanjala samo drugo sestavino.'*
Precejšnje težave povzroča učencem fX3vedkovnik rad Nekateri ga napačno preglbajo, drugi pa pregibanje sploh opuščajo. V obeh primerih pa se ne ujema z besedo ali morfemom v osebku:
— Brat hodi rada plavat.
— Oče se rada pdheca.
— RadiJem njene spedahtete.
— ManmJe potrpežljiva ifi ima rad otroke.
— Večkrat se prepirava, a se imava vseeno rad.
— Babica me ima zelo rad
Razpoložljivost lažjega Italijanskega modela [vdere/vdersi ben^, ki ne predvideva kongruence med povedkovim določilom In osebkom, in nepoznanje obllkoslovnih lastnosti slovenskega povedkovnlka rad (ki Ima v nasprotju z drugimi povedkovnlki ob osebni glagolski obliki to p)osebnost, da se pregiba v spolu in številu in se torej v teh slovničnih kategorijah ujema z osebkom)^ se očitno kombinirata in povzročata takšne napake.
3. Spreminjanje slovnične lastnosti besede oz. širjenje njene skladenjske vloge po vzorčnem jeziku
Pod vplivom italijanščine nekateri učenci spreminjajo besedam spol:
— Upam, da bom dosegel moj sa]y, (Spero di raggiungere fl mio sogno.)
^ Glej M. KrižaJ-Ortar, Vezjiuost; iz pomena v izraz, XXVI. SSJLK, Zbornik predavani, FF Ljubljana, 1990, str. 129-140:
¦* Glej Buenos Aires, Downing Street in druge podobne primere v SS J. Toporišiča, SS '76, str. 237. ^ Gl. J. Toporlšie, Nouasloueixskaskkuinja. DZS, LJubljana 82, str. 116/117.
220
Učenec ni saino Ijesedi sarye spremenil spol (in število), temveč jo je tudi uporabil v napačni zvezi z glagolom doseči Takšna zveza ni pravilna niti v italijanščini: doseči cHj/raggiungere uno scopo/un fine; uresničiti sarge/načrt/realizzare un sogno/un progetto.
V naslednjih dveh primerih se je slovenski spol besede tako rekoč "Izgubil med potjo". Učenec ga je zamenjal z italijanskim pri navezovanju na pravilno poimenovano predmetnost:
— Babičino dvorišče ni tako veliko kot tisti naš.
— Imam tri stanovanja. NajvečjiJe...
Kar zadeva prvo poved, je možno, daje imel učenec v mislih narečni borjač in ne italijanski cortUe, saj sta oba moškega sfx)la. V drugi povedi pa ni dvoma, da je slovenskemu stanovanju prekrižal pot italijanski appartamento (m. sp.) To se vidi po moškem spolu naveznlka.
Pri razmišljanju o možnih izvirih napačne vezave sem že načela vprašanje semantične širitve besede in sledeče širitve njene skladenjske vloge. Tam sem prikazala, kako je krajevni vprašalni prislov fc/e zapolnil, pod vplivom tujega vzora, mesto sorodnega prislova kam.
Podobna usoda je doletela časovni veznik ko, ki ga je nadomestil, zaradi istovetenja z Italijanskim quando, časovni vprašalni prislov kdaj:
— Nalogo bom napisal, kdty pridem domov.
Do zamenjave Je prišlo verjetno takole:
it.      Quando scriverai i compiti? Quando tomo a casa,
slov.   Kdaj boš napisal naloge? Kdaj pridem domov.
V svojem šolskem okolju te napake zaenkrat še nisem zasledila: dokaj pogosta pa je med slovenskimi učenci iz Laškega (okoliš, ki zavzema občine Tržič, Ronke in Štarancan v Goriški pokrajini). Tam je pritisk Italijanščine na slovenščino močnejši kot npr. v Nabrežini.
Če mora učenec izbirati med težjim in lažjim jezikovnim modelom, se večinoma odloča za slednjega, saj je obvladovanje dveh različnih vzorcev (z vsemi njunimi zvrstmi!) zelo zahtevna naloga. To je verjetno eden izmed razlogov prevladovanja opisnega stopnjevanja pridevnikov. V neformalnem ustnem sporočanju je že povsem spodrinilo stopnjevanje z obrazili, medtem ko se v pisnem izražanju zaradi večje kontrole slednje še kar dobro drži.
V spisih sta bila samo dva primera neustreznega opisnega stopnjevanja:
— Brat Je bdj velik od mene.
— Ko ga spije kozarček. Je bdJ dobre uol/e.
Bolj od tujega vpliva Je tu opazlU vpliv pogovornega jezika. 4. Opuščanje obveznih slovničnih kategorij
Zelo razširjeno je opuščanje dvojine. Še posebno v povedih, v katerih predmetnost, na katero se navezujejo osebne glagolske končnice ali zalmenske besede, ni neposredno poimenovana:
— Oče se rad igra z nami kar pa nas le malokrat veseH
— Ko slišimo, da prihaja, hitro ugasnemo televizijo in tečemo v sobo se učit.^
Da pa ne gre zgolj za neobvladovanje razmerja med naveznikom in nanašalnlco, temveč za opuščanje dvojine pod vplivom slovenskega krajevnega narečja in, posredno.
^ Iz sobesedila, Id ga tu ne navajam. Je razvidno, daje predmetnost, na katero se navezujejo ^agolski in zaimcnski navezniki, v dvojini: brat in sestra oz. dva brata.
221
italijanščine, pričajo primeri, v katerih je število razvidno ali iz neposredno poimenovane predmetnosti ali iz drugega naveznika v isU povedi:
— Jaz in brat hodinto igrat košarko k Sokolu.
— Obe sestri so lenobe.
— Ko sva sama doma. se igramo v diievni sobi
— Večkrat se spreva zaradi kake neumnosti in mama nas vedno kazniye.
Zgornji primeri kažejo na različno stopnjo uzaveščenosti slovnične kategorije dvojine v prisojevalno-ujemalnem razmerju (razmerje osebek-povedek) in na različno jakost motnje — interference z drugim jezikovnim sistemom. V pndh dveh povedih smo priča direktnemu prenosu omenjenega skladenjskega razmerja iz krajevnega narečja^ v knjižni jezik; ta učenec torej slabše pozna omenjeno slovnično zakonitost slovenskega knjižnega jezika. V drugih dveh primerih pa se učenec na začetku povedi povsem zaveda dvojine in jo ustrezno rabi; a komaj se njegova budnost zmanjša, nanjo pozabi.
III. Besedne interference
Na ravni besedišča se vpliv italijanščine kaže v več vrstah vnašanja, in sicer
1. v neposrednjem prenosu tuje besede ali nerazčlenjene tuje besedne zveze;
2. v semantični širitvi slovenske besede zaradi njenega enačenja z ekvivalentno italijansko besedo;
3. v reprodukciji zloženke ali besedne zveze z enakovrednimi slovenskimi besedami. 1. Neposredni prenos tuje besede
V govoru je leksikalnih interferenc veliko, še posebej takih, ki imajo v sporočilu povezovalno ali čustveno vlogo, kot so npr. besede: insomnm, allora, uffa, aiuto, ma. pero... (po večini gre za slovnične besede — veznike ali členke — in za razne interjekcije).
V pisanju se omenjeni leksemi pojavljajo le izjemoma, ker se učenci verjetno dovolj dobro zavedajo njihove neslovenskosti.
V preučenih spisih je bil dvakrat prisoten protivni veznik ma:
— Mama Je bUa Jezna, ma ni rekla nič.
Kar zadeva neposredno vnašanje pregibnih tujih besed v slovenski jezik, moramo razlikovati med tistimi, kijih učenci prilagajajo slovenskim pravopisnim in obllkoslovnim zakonitostim, in onimi, kijih le delno ali neprilagojene vgrajujejo v slovensko besedilo.
Med prevzetimi besedami nahajamo poleg italijanskih oz. tržaških še angleške tujke ter t.l. domače izposojenke.
a) Pravopisno in oblikoslovno prilagojene prevzete besede:
— Bil Je c^)eriran za emi/o. (ernia = kda)
— Igra Jizarmoniko. (fisarmonica = harmonika)
— Oče Je imel vedno kompanijo. (compagnia = družba)
— Inuuno kanarina. (canarino = kanarčehi
— Zraven hišeJe stala (it. stalla, pog. stala = hlev)
— Autobus se ustavi na nabvežJnskem placu. (pbc, pog. = trg) ^
b) delno ali neprilagojene prevzete besede
— Mama nam pripravi pizzo.
^ Slovensko krajevno narečje — verjetno pod vplivom italijanščine — ne pozna dvojine v prisojevalno-ujemalnem razmerju; pozna pa jo za dvoJinsKima števnikoma dva in oba (čeprav samo v imenovalniku in tožilniku): duei ^Miskl, rr*ei žjvnski
* nem.: der Platz, it.: la piazza:
222
— Igram na computer.
— Ko pride domov iz vrtca, se igra s puzzle.
2. Semantična širitev po vzorčnem jeziku
O pomenski širitvi slovenskih besed zaradi njihovega enačenja s sorodnimi italijanskimi besedami sem že govorila v zvezi s prislovoma kje in kdaj. Do podobne širitve pomenskega fxjlja prihaja še v nekaterih drugih primerih.
Pod vplivom italijanščine učenci uporabljajo v nepravem pomenu še npr. glagole menjati/ se, umivati/se in znati ter količinski prislov mnoga.
menjati se = cambiare
— Upam. da se ne bo v moji družini nič meryalo. (Spero che neRa miajamiglia non cambi niente.)
Glagol menjati je v tej povedi zapolnil pomenski prostor glagola spremeniti se.
umivati = lavare
— Babica unuva obleke. (La nonna lava i vestiti.)
Glagol umivati je spodrinil ustreznejši prati Drugje pa je verjetno zamenjal tudi glagol pomiti/pomivati, ker pač učenec prvega povsem enači z Italijanskim lavare.
znati = sajjere
— Afe znamo, kaj nas čaka
Takšna raba glagola znati je splošno razširjena v krajevnem govoru in sovpada z rabo Italijanskega sapere.
mnogo = molto
— Ta šport ni mnogo razvit. (Questo sport non e molto diffuso.)
Nerazllkovanje med količinskim prislovom mnogo in prislovom mere zelo Je lahko vir dvoumja kot v naslednji povedi:
— Starši nama mnogo zaupajo.
(I nostri genitori hanno mcAta jxduaa in noi)
Učenka je hotela reči, da jima zelo zaupajo, da se nanju zanesejo.
3. Reprodukcija zloženke ali besedne zveze
Med reprodukcijami italijanskih besednih zvez zahtevajo posebno pozornost dobesedni prevodi ali kalki. Ti so že močno preplavili našo govorico. V spisih se pojavljajo zlasti naslednji kalki:
— stojim slabo (stornale)
— ostanem slabo (rimango/resto male)
— naredUi patent (fare la patente)
— delati tumuse (fare i turni)
— grem okoli s prijatelji (vodo in giro con gli amici)
— za srečo (perfortuna)
— povedati zadnjo (dire/raccontare l'ultima)
— dati krivdo nekomu (dare la colpa a qualcuno)
— povedati romanz (!) (fare la ranvmzina)
223
Navedeni primeri jezikovnih kalkov nam jasno prikazujejo, kolikšne so težave učencev pri upovedovanju zunajjezikovne dejanskosti v situaciji neposrednega stika med jeziki in še posebej tedaj, ko je eden izmed jezikov v podrejenem položaju.
Zanimiv se mi zdi zlasti zadnji kalk {povedati mmanz), pri katerem si je učenec skušal pomagati iz trenutne poimenovalne stiske s svojevrstnim prevodom italijanskega frazeologema [fare la ramanzina = ošietO.
Nekaj je tudi stavčnih kalkov:
— Niinam volje delati ničesar. (Non ho voglia dijare niente.)
— Vse krivde se prevrnejo name.
CTutte le colpe ricadono/ si riversano su di me.)
— In ni še minuo.
(E non era ancora finita)
4. Hibridne tvorbe
Zaradi mešanja leksemov in morfemov obeh jezikov nastajajo hibridne tvorbe.^ bodisi hlbridl s prevzetim korenom bodisi razne redundantne tvorbe:
— smo se divertirán (zabavali)
— motarinček
V drugi besedi je manjšalno obrazilo dvakrat prisotno: kot prevzeta prvina in kot domače priponsko obrazilo.
5. Delitev vlog med domačimi in prevzetimi besedami
Domače in prevzete besede si različno delijo vloge; to je odvisno od udeležencev pri sporočanju (govorca, naslovnika, vsebine, zunajjezlkovnega konteksta, sporočilnega namena itd.).
Za zgled navajam primer porazdelitve vlog med domačimi in prevzetimi besedami v položaju, kije značilen za Slovenca v Italiji (seveda je večja oz. manjša prisotnost interferenc odvisna od govorca).
a) neformalno sporazumevanje med dvojezičnima govorcema:
— U^rrdbjankerijuzlavatriče.
— Sikuej\ fimtažma
— I^aUulavastovilJe su čisti.
b) formalno sporazumevanje med dvojezičnima govorcema oz. med dvo- in enojezičnlm slovenskim govorcem:
— Vzemi perilo iz pralrwga stroja.
— Si kotprikazerL
— Krožniki v pomivalnem stroju so čisti
6. Indlrektno vplivanje dominantnega jezika
Vpliv prevladujočega jezika na jezik v podrejenem položaju pa se ne uresničuje samo v raznih oblikah vnašanja, ki sem jih skušala prikazati v svoji raziskavi. Iz obrambe pred prevzemanjem tujih prvin se porajajo še druga jezikovna ravnanja, kot so npr. okostenelost izraza, pomenska praznitev iDesed ter razne hiperkorektnosti.
^ Takšen hibrid je tudi beseda sportiven [Moja družii\aje zefo športamdl; tujek je v tem primeru priponsko obrazilo -iven (v it. spordvo).
224
Zdi se mi, da se je treba ob pomenski praznitvi besed še posebej zamisliti. Ta se na zunaj kaže v jKjgosti uporabi \xsed s širokim pomenom in v opisnem poimenovanju. Med besednimi vrstami so zaradi tega najbolj prizadeti glagoli. Namesto nazomejših, pomensko nabitih glagolov uporabljajo učenci najrazličnejše zveze osnovnih glagolov in njihovih določil. V takšnih zvezah se najpogosteje pojavljajo glagoli: biti, iti, hoditi, reči, narediti in delati'O
Za zgled navajam nekatere zveze z glagolom delati:
— Mama dela pri hiši. / Manta dela za gospodiivo (ali kotgospodinjaj. / Teta Ani dela v bolnišnici (kot bolničarka). / Oče gre delat v vinograd. / Ceje prost pol ure, dela zid. / Kose odpočijem, ddam naloge. / Dda za kmeta itd.
GRADIVO IN LITERATURA Gradivo:
61 šolskih spisov z naslovom Moja družina. Državna srednja šola s slov. uč. jezikom "Igo Gruden", Nabrežina, š. 1. 1988/89
Literatura,-
Toporišič J., Slovenska slovnica. Obzorja Marobor ;76 IsU, Nova slovenska skladnja, DZS, Ljubljana '82 VVelnreich U., Lingue in contatto, Boringhieri, Torino '74
Gruden Ž., Prispevek k spoznavanju situacije tržaških Slovencev, JS 1976, št. 3, str. 72-79 Ista, Šola in jezikovna kultura. Posvet o slovenskem šolstvu, SLORI TS, ZTT, TS'76, str. 144-151 Pogorelec B., K vprašanju billngvizma in diglosije iz slovenske izkušnje. Naši razgledi, 28. 12. 1984 Križaj Ortar M., Vezljivost iz pomena v izraz, XXVI. SSJLK FU. fakulteta, Ljubljana 1990, str. 129-140 Sedmak D., Susič E., Tiha asimilacija, 2XT, Trst '83
Slabe V., Kunst Gnamuš O., Besede naše so žive. Pedagoški inšL pri Univerzi v Ljubljani, Ljubljana '81 KunstGnamušO., LupincO., Izrazne zmožnosti učencev na šolah s slov. učnim jez&om na Tržaškem (rokopis). Pedagoški inštitut Lj. '89
UDK 808.63:805.0(450.361) Summaiy
Vera Caharija Pizzolitto
INTERFERENCES WITH ITALL^ IN THE WRHTEN WORKS OF SECONDARY SCHOOL STUDENTS IN NABREZINA
The oiTuiipresence and aggressiveness of the mass media, especially of the radio and television, has a decisive influence on the position of the minority language, which is in comparison with the language of the majority population — Italian — in a position of inequality. Interferences with Itcdlan are just like in speech more and more numerous also in the written products of secondary school students. They can be detected in the incorrect usage of words, the wrong word order and verb linkage, the changing of grammatical characteristics of words (e.g. the changing of gender), dual omission, the taking over of foreign words. The research draws special attention to the word-for-word translation of set phrases, which often amounts into hybrid forms that are the result of the mixing of both languages. Another consequence is a defence reaction, which can be observed in hypercorrectness, obsolete expressions and the gradual loss of the meaning of individual words, where verbs are iiK>stfy affected.
^''s pomenslto izpraznjenostjo glagolskili poimenovanj, ki se kaže v širitvi pomena in skladenjske vloee jedrnih ^agolov, se ukvarjata O. Kunst Gnamuš in O. Lupine v svoji raziskavi Izrazne zmožnosti učencev na šolah s slov. učnim jezikom na Tržaškem. Tam navajata še besedne zveze z ^agoli dati, iineti in postati
225
NOV POGLED NA SLOVENSKO POSTMODERNISTIČNO PROZO*
Debate o postmodeml oz. postmodemizmu potekajo na Slovenskem že približno celo desetle^e. Šele iconec osemdesetihi in na začetku devetdesetiii let pa so se pojavile tudi prve knjižne izdaje, v celoti posvečene fenomenu postmodemosti. Za naše razmere pionirsko delo na tem področju je bila nedvomno Postmoderna sjmga (1989) Aleša Dcbeljaka. vendar pa gre za knjigo, ki je zasnovana predvsem kot sociološko-kulturološka analiza postmodeme. V svojem sklepnem delu se loti tudi nekaterih neposredno literarnih vprašanj, od katerih je ob obravnavi Virkove razprave potrebno opozoriti zlasti na Debeljakovo razločevanje metafikcije in postmodemizma. Debeljak ncunreč metaiflkcijo, zlasti severnoameriško, seveda, postavlja še v domeno modernizma oz. ultramodemizma. Pogledu na metaflkcijo, ki ni daleč od Debeljakovega, smo priča tudi v knjigi Posbnvxiema m 'mlada slovenska proza", le daje tu metaflkcija, bolje rečeno, slovenska razUčica metaflkcijske proze, kot jo pišejo ali so jo pisali—Virk zavestno upošteva le avtorje neke povsem določene literarne generacije—Andrej Blatnik, Igor Bratož in Aleksa Sušuhč, razumljena kot nekakšen vmesen pojav med modernizmom in postmodemizmom. To je verjetno tudi poglaviten razlog, da Virk vsaj na prvi pogled pri svojem razpravljanju o slovenskih metafikcionalistih ni vselej povsem dosleden. S svoje globalne, tj. duhovnozgodovlnske perspektive jih sicer uvršča v postmodemizem, hkrati pa npr. v sklepnih odstavkih opozori, "da vsi metaflkcijskl postopki bistveno še sodijo v kontekst racionalizacije, pa čeprav je ta v svoji meta-razsežnosti avtorefleksivna, distančna in samokritična. Bolj kot nekaj novega vsekakor predstavlja skrajni domet oz. konec nečesa starega" (str. 102). "Kontekst racionalizacije", o katerem govori Virk, je kontekst modernizma oz. moderne, modernizma na ravni literature in modeme kot duhovnozgodovlnske epohe.
Virkovo "branje" "mlade slovenske proze" (MSP), s tem pa tudi njeno literamozgodovinsko razvrščanje, je, kot je to pač običajno, odvisno od modela njegove interpretativne mreže, ne nazadnje in upoštevaje avtorjev metodološki pristop pa tudi od duhovnozgodovinskega vpogleda v zgodovino evropske fllozoflje, umetnosti, kulture in civilizacije nasploh. S tem v zvezi velja opozoriti, daje Tomo Virk poleg tega, da je eden najbolj plodovitih Literarnih kritikov, teoretikov in esejistov svoje generacije, tudi avtor študije Duhovna zgodovina (1989), ki prinaša izčipen prikaz duhovne zgodovine in njenega mesta znotraj literarne vede. Glede na to, daje študija izšla v Litemmem leksikonu, poteka razpravljanje kajpada na strogo akademski ravni. Virkova druga knjiga, Postmoderna in 'mlada slovenska proza", pa je zastavljena precej bolj pustolovsko, saj se duhovnozgodovinska metoda tu dogaja "v živo", tako rekoč pred očmi bralca in ob fenomenu, ki ga avtor poimenuje "mlada slovenska proza". Vanjo uvrsti dve avtorici in dvanajst avtorjev: Lidijo Gačnik, Lelo B. Njattn, Andreja Blatnika, Franja Frančiča. Andreja Moroviča, Igorja Zabela, Bošgana Sehškarja, Milana Kleca, Vlada Žabota, Janija Virka. Ferija Lainščka, Igorja Bratoža, Alekso Šušuliča in Marta Lenardiča. Tciko kot ob vsakem so tudi ob Virkovem "izboru" možni ugovori in pripombe, zlasti s strani tistih piscev, ki vanj niso bUi sprejeti. Ne glede na to pa nedvomno drži. da Postmoderna in 'mlada slovei\skaproza" pomeni prvi sintetičen prikaz nekega, vsaj upoštevaje "biološke" in bterarnovrstne kriterije, relativno enotnega literarnega pojava na Slovenskem, povezanega s kontekstom postmodemosti. Ker je predmet analize ravno "inlada slovenska proza" (MSP), torej generacija piscev, ki bo tako llteramo kot biološko še kar nekaj časa "mlada", je aktualnost Virkove knjige toliko večja.
Formalno in vsebinsko je razdeljena na dva, med seboj precej različna dela: v prvem gre za analizo tekstov posameznih pripadnikov MSP, dmgi pa prinaša teoretsko izostren vpogled v glavne probleme — Virk pokaže, da gre največkrat za aporije — postmodemizma in postmodeme nasploh. Začetke MSP postavlja avtor v leto 1983. ko sta izšla knjižni prvenec Andreja Blatnika Šopki za Adama venijo in zbomik Mlada proza. MSP danes seveda še zdaleč ni naključen pojav, zato tudi disput o njej ne more potekati naravni običajne literarnozgodovlnske razprave. Na MSP pač še ni mogoče pogledati s časovne dlstance, ki jo zahtevajo llteramozgodovinska pravila igre, še zlasti pa dtahovnozgodovinski pristop v
• Tomo Virk: Postmoderna in "mlada slouensiaiproza', Maribor: Založba Obzorja, 1991. (Znamenja; 110)
226
klasičnem smislu besede. Kot je Virk opozoril že v svoji študiji v Literarnem leksikonu, nastopijo precejšnje težave, če skušamo določiti "lastno duhovnozgodovinsko podlago" oz. "duhovnozgodovinsko podlago sodobnih literarnih del". Zato teoretski diskura, kije na delu v Postmoderni in "mladi slovenski prozi", kljub svoji osnovni duhovnozgodovlnski intonaciji ne meri na pretirano univerzalnost in "dokončnost". Nasprotno, že vnaprej seji odreka, tudi zaradi zavesti o univerzalnosti kot nečem, kar bolj kot v postmoderno sodi v epoho moderne. To je eden poglavitnili razlogov, da Vlrkovo razpravljanje ne pretendira na strogo znanstvenost; sam govori o eseju kot formi pisanja, ki s svojo odprtostjo še najbolj ustreza postmoderni paradigmi.
Poseben In tudi precej daljnosežen pomen v Virkovi obravnavi MSP ima njegova "tipološka" razvrstitev njenih avtorjev, ki je po svojem bistvu bipolarna (Marko Juvan je pred nekaj leti predlagEil nekoliko drugačno in bolj razdelano "tipologijo" MSP, ko je njene pisce razdelil na met<^kcionaliste oz. knjižničarje, subjektivne "realiste" oz. "individualiste", arhaizatorje in čiste fant€tstik^. Virk govori o dveh osnovnih modelih MSP: o "metafikcionaUstih" in "fundcimentallstih" oz. "eksistenciallstih". Bistvene poteze metafikcijske proze so individualizem, racionédizem, avtoreileksivnost, metaflkcijska ironija in "hermetični furikcionalizem", kar je tudi eden razlogov, da metafikcijski proces pisanja že "vnaprej" računa na interpretacijo in razumevanje. 'Metnfikcgsko linijo literature v recepcijskem smislu bistveno zaznamuje pojem razumevcinja, in to v zelo ozkem smislu. To literaturo je treba razumeti, poznati je treba reference, biti hteramo izobražen, razumeti poante, humor..vse to na nekem visoko kultiviranem intelektualnem nivoju" (str. 92). Vse to po avtorjevem mnenju pomeni, da metaBkcijska proza ni daleč od poznega modernizma. "Bolj postmodemisUčen" znotraj MSP se mu zdi njen eksistenciallstično-fundamentalistični pol, kamor uvršča zlasti Žabota, J. Virka, Seliškarja in Lenardiča. Za njihovo prozo naj bi bih značilni predvsem "hrepenenjska struktura" in "metafizična breztemeljnost", ki jo je najbolj odločno in določno že v prejšnjem stoletju naznanil Nietzsche s svojim znamenitim stavkom "Bog je mrtev". Kljub "smrti Boga" pa tudi v (post)modemih časih ostaja sled "nekakšne transcendence, kot neke vrste nejasen spomin" (str. 45), kar pomeni, da je polje njene artikulacije vedno odprto, na neki način dvoumno in ravno zato toliko k)olj vznemirljivo. Virk se tu navezuje zlasti na "postmetafizično" misel Heideggra in Vattima, utemeljitelja t.i. mehke mish. Posebno pozornost skozi celotno knjigo namenja predvsem Heideggrovemu pojmu Verwindung, katerega daljnosežno interpretacijo Je podal Vattimo še zlasti v svoji knjigi Konec mxlerne (La fine della modernita, 1985). Nasploh lahko rečemo, da sta Heidegger in Vattimo med najpomembnejšimi iilozofskimi referencami Virkove razprave. Skozi razumevanje pojma Verwindungv smislu preboleuaryametafizike se izkaže tudi razpravljanje o metaflkciji kot pojavu, kije tako del modernizma kot tudi postmodernizma, za precej bolj konsistentno, kot se zdi zgolj z ortodoksne bterarnozgodovtnske optike. Res pa je, kot opozarja že Virk, daje favoriziranje "iundamentabsticno-eksistenciallsticnega" pola MSP kot tistegci, ki Je bližje postmodememu Zeitgeistu, precej provokativno, še zlasti, ker se zoperstavlja prevladujočemu kritiškemu pogledu na slovensko postmodernlstično prozo.
V pričujočem zapisu vseh dimenzij Virkove esejizlrcine študije niti ni moč registrirati, saj se ob njej odpira cela vrsta vprašanj in problemov od llterarnozgodovinsklh, literamoteoretičnih in interpretacijskih pa do najbolj filozofsko spekulativnih. Na tem mestu bi nekaj pozornosti posvetil predvsem avtorjevemu duhovnozgodovlnskemu pristopu, ki zaznamuje ustroj celotne knjige. Načelno vprašanje v zvezi z obema pojmoma, ki tvorita skovanko "duhovnozgodovlnski", se zastavlja pravzaprav že takoj na začetku. Tako duh kot zgodovina, oboje mišljeno seveda v heglovskem smislu, delujeta namreč znotraj razprave o postmoderni precej presenetljivo. Presenetljivo v tem smislu, da postmoderna kot neka nova epoha ali vsaj paradigma temelji ravno na problematizaciji tako "zgodovine" kot "duha", obojega spet v heglovskem smislu: zgodovine kot linearno potekajočega teleološkega procesa in duha kot izrazite metafizične instance.
Če je metodološko izhodišče pri obravnavi MSP duhovnozgodovinsko, to seveda pomeni, da sta relevantnost in konsistentnost Virkovih analiz MSP odvisni predvsem od "veljavnosti" njegove duhovnozgodovlnske metode in duhovne zgodovine nasploh.
Virk do vseh teh dilem še zdaleč ni nevtralen, saj se z njimi spopade zlasti v drugem delu knjige, ki ponuja temeljit in marsikdaj tudi inspirativen pregled aporij postmoderne misli. Nasploh je v Postmoderni tn 'miodi slovenski prozi" na delu precejšnja zvijačnost avtorjevega uma: Virk namreč na vsa protislovja, tudi tista, kijih sproducira njegova lastna misel, sproti opozarja in jih marsikdaj lucidno pokomentira, tako da kakšna posebno izvirna kritična refleksija ob branju njegovega teksta niti ni možna.
Vseeno bi opozoril na nekaj načelnejših vprašanj, ki se mi zastavljajo ob branju Virkove knjige. Glavni problem se ml zdi sam status "mlade slovenske proze" kot nekegazares relevantnega književnega pojava, ki pomeni prehod iz modernizma v postmodemizem. Kot pravi avtor, je skupni Imenovalec štirinajstih avtorjev, ki tvorijo MSP, njihova "radikalna različnost", "avtopoetičnost" itn. Zato je potrebno o MSP kot
227
enotnem pojavu razpravljati na duhovnozgodovlnski ravni: Virk razvije tri temeljne koncepte, ki naj bi MSP združevali v hterarnozgodovinsko entiteto. To so: mehčanje subjekta, mreža oz. rizom in Venvindimg mett^izike. Na neki splošni, recimo ji filozofski ravni in upoštevaje dosežke glavnih teoretikov postmodeme se s temi tremi koncepti lahko povsem strinjamo, pač pa je poseben problem način interpretativnega dokazovanja, kako se vse to, zelo preprosto rečeno, "kaže" v literaturi. Poleg tega gre v MSP pretežno za formo kratke proze. Ta pa že glede na svoj obseg za neko globalno usmerjeno interpretacijo nekako ni najbolj ustrezna, še zlasti, če vemo, da Je — vsaj znotraj slovenske literame vede — večina duhovnozgodovinskili ali po Pirjevcu bitnozgodovinskili interpretacij potekala skozi precej natančno branje velikih romanesknih besedil (mislim zlasti na uvodne študije J. Kosa in D. Pirjevca k zbirki Sto romanov). V njih je bUo inarsikatero "globalno vprašanje" o statusu subjekta, transcendence, podobe sveta itd., če že ne prisotno v svoji eksplicitni, tj. diskurzivni obliki, pa vsaj precej bolj otipljivo. Te težave se mi najjasneje kažejo, ko se Virk loti analize zbornika Rošlbi m Verjcuxko ( 1987), ki pomeni skupinski nastop večjega dela piscev MSP. Omenjeni zbomik mu služi za "izhodišče sintetičnega pristopa k obravnavanemu fenomenu" (str. 42), kar pomeni, da med drugim tudi ob branju tega dela razvije svoj duhovnozgodovlnski aparat Izhodiščna tema zbornika Rošiin in Verjanka, ponujena vsem sodelujočim avtorjem v obdelavo, je bila istoimenska ljudska pesem, v kateri Je, kot je znano, osrednji moUv problem očetomora oz. umor očima, ki nadomešča očeta. Iz dejstva, da večina piscev ni sledila originalu, Virk potegne precej daljnosežen sklep: "Če ti 'kratki stiki' niso zgolj naključje, utegnejo imeti za sintezo daljnosežne posledice; v vsakem primeru pa problematizirajo subjekt in njegovo subjektiviteto. Nemožnost simbolnega očetomora v 'mladi slovenski prozi' utegne namreč simbolizirati pravzaprav odpoved destruktivni akciji, se pravi: odpoved subjektu zgodovine, prevladovanja, premagovanja, razvoja, inovacije, kar vse Je le modus volje do moči" (str. 43). Ta globalna analiza se ml zdi nekoliko prehitra, saj do svojih "rezultatov" pride le z bežnim sklicevanjem na tekstualno bazo. Poleg tega je zbornik Rošlin in Ver/onkoz današnje perspektive in upoštevaje zgolj literame kriterije verjetno bolj ali manj nepomembno poglavje iz življenja MSP in sodobne slovenske literature v celoti. Glavni problem ob Virkovi interpretaciji omenjenega zbornika Je potemtakem v tem, da gre za soočenje dveh precej "neenakovrednih" diskurzov: globalne analize in nekega relativno nepomembnega teksta.
Omembe vredno se mi zdi še neko protislovje, ki pa se mu verjetno ne more izogniti noben literamovedni dlskurz. V dmgem delu knjige skuša avtor na več mestih relativizirati in (v vattimovskem smislu) "zmehčati" ortodoksnost lastne interpretativne drže. Zapiše, recimo, da želi le prispevati h "kreativno potentni informaciji", da mu gre za pluralizem diskurzov o sodobni slovenski literaturi itd. Kljub tej demokratični gesti ostaja vprašanje, ali duhovnozgodovlnski pristop kot tak in če Je po svojem izvom in bistvu predvsem heglovsko podjetje, sploh dopušča "enakovrednost diskuraov"? Za duhovno zgodovino, kolikor Je zvesta svoji filozofski tradiciji, namreč velja, da Je zanjo, če uporabim Heglov besednjak iz predgovora v Fenomenologijo diiha. resnično le celota: vsi pojavi, vse "objekUvacije duha" dobijo resnično vrednost šele v luči celote. Na kakšen način lahko neki "globalen pogled" ("globalen" je ena najpogostejših besed v knjigi) dopušča ostale diskurze? Verjetno le na ta način, da se ti diskurzi dogajajo znotraj neke zavezujoče globalne perspektive. Resneje zastavljena razprava o Virkovi knjigi bi se zato morala soočiti ravno z njeno (kljub pogosti "avtorefleksivnostl") dovolj razvidno "globalno perspektivo" in Jo postaviti v kontekst današnjili debat o postmodeml.
Če sklenem: avtorju knjige Postmxiema in 'mlada sloveiiskaproza"treba priznati, daje eden redkili teoretikov mlajše generacije, ki je sposoben sintetičnega in tudi filozofsko relevantnega razmisleka o aktualnih vprašanjih sodobne slovenske literature. Pomen Virkove esejizirane razprave, ki s svojo inovativnostjo na številnih mestih prebija tradicionalen literamozgodovinski žargon pravšnjosti. je zato toliko večji.
Matevž Kos Ljubljana
228
NEKATERE POMANJKLJIVOSTI RAZISKOVALNIH NALOG SREDNJEŠOLCEV
(predstavljenih na lanskem srečanju "Zaupcgmo v lastno ustvarjalnost")
o Kakor je bilo v članku Novi rubriki na pot obljubljeno, bo pričujoče razmišljanje nakazalo nekaj problemov, ki se pojavijo ob pripravi in izvedbi raziskovalnega projekta v okviru tekmovanja Znanost mladini. Ob tem bodo kot izhodišče vzete naloge iz književnosti, ki so bile predstavljene na lanskem tekmovanju (4. srečanje raziskovalcev in njihovili mentorjev ljubljanske regije "Zaupajmo v lastno ustvarjalnost"), in sicer tiste, ki posegajo v slovensko književnost (tudi z uporabo primerjalne metode). Ob natančnem pregledu njihove oblikovanosti, izbora tematike in metodologije se pokažejo prednosti, kijih velja imeti pred očmi tudi v prihodnje, a tudi nekatere pomanjkljivosti, ki bi se jim dalo izogniti; pred tem pa je potrebno zapisati nekaj misli o ocenjevanju nalog in zagovorov.
0.1 Lani je bilo mogoče slišati pripombe, daje za mladega raziskovalca velik neuspeh, če sta njegova naloga in zagovor ocenjena s skupno oceno 50 (povprečje ali slabše). Argument kritike ocenjevanja je bil: mladi raziskovalec/dijak se celo leto trudi, napiše nalogo, se dodatno ukvarja s književnostjo, bere strokovne članke itd., nato pa je ocenjen slabo. S tem v zvezi je potrebno uvodoma pojasniti, kaj ocenjevalec razume pod izrazom povprečje: le-to se ne oblikuje na podlagi primerjave med interpretacijami književnosti, s katerimi se dijaki srečujejo v okviru šolskega programa/obveznosti (spisi, seminarske naloge in referati kot sestavni del pouka), ampak nastaja iz primerjave raziskovalnih nalog, in je torej na (od prve) precej višji ravni, saj so interpretacije te vrste primerljive s prvimi seminarskimi nastopi na fakulteti. Tako pa postane jasno, zakaj ocene 50 ne gre pojmovati kot neuspeh — tako ocenjena naloga pač ne odstopa od povprečja nalog na tekmovanjit, kar pa še ne pomeni, da dijak ni nadarjen za raziskovanje književnosti. Isto velja tudi za posamezne parametre ocenjevalne pole —ocena 50 zajezik (jasno izražanje, uporaba ustrezne terminologije) ali zibanje (raziskovalec je pokazal pri predstavitvi zelo široko in poglobljeno poznavanje področja) pomeni, da naloga pač ne odstopa (navzgor) od zlatega povprečja nalog, primemih za tekmovanje. Ne more biti dvoma, da so vprašanja na zagovoru povsem drugačna, predvsem pa bistveno zahtevnejša kot npr pri preverjanju znanja; zato za zagovor (in njegovo oceno) prav tako velja, da povprečja znanja raziskovalcev (pričakovanega obsega in globine) ni mogoče primerjati s povprečjem književnega znanja srednješolcev, saj se dijaki-raziskovalci dodatno pripravljajo na nastop. Za zaključek uvoda zato še enkrat; ocena 50 (povprečje) nikakor ni neuspeh.
1 Lanske naloge in zagovori so bHi kvalitetni, četudi je bila med njimi opazna razhka. Za vse pa velja ocena, daje tematika v glavnem ustrezno izbrana, obširna, raziskovalci so pokazali visoko raven znanja. Kljub omenjenim dobrim lastnostim pa je bilo tudi nekaj pomanjkljivosti, ki bi jih lahko razvrstili v naslednje skupine:
(1.) jezikovna podoba;
(1.) pravopisne napake,
(2.) oblikovanost besedila,
(3.) poimenovanja; (2.) tematika:
(1.) neomejitev na osrednji problem.
(2.) predhodne obravnave; (3.) metoda:
(1.) problem in metoda.
(2.) ustreznost metode.
1.1.1 Pravopisne napake so bile zlasti: neustreznost ločil ali njihova nedosledna raba (manjkajo vejice, ponekod bi bila ustreznejša uporaba podpičja ali pomlšljaja), neustrezna stičnost, tiskovne napake (Taras Kermayner); te pomanjkljivosti je še najlažje odpraviti — temeljni priročnik: Sloveiisklpravopis, 1. Pravila. Ljubljana: DZS, 1990.
229
1.1.2 Oblikovanost besedila Zelo moteče je, če v strokovnem besedilu "mrgoli" trditev, ne da bi bila med njimi razvidna/utemeljena povezava. Zato je nujno upoštevati priporočila stUistike, npr v Slovenskem knjižnemJezikii 2 J. Toporišiča oz. v Slovei\skemJezikit 4 (poglavje Sporočanje (J. Dtilar)). (Načela praktične stUlstike zajemajo tudi že omenjene elemente pravopisa, saj je slovnična pravilnost eden temeljnlli pogojev dobrega besedila.) Omenjeno preskakovanje s tttlitve/oznake na trditev/oznako krši načelo preglednosti — "v vsakem sporočilu mora naslovnik vedeti, kje smo in kam hočemo" (J. Toporišič: Slovenski kiy1žnljezik 2, Maribon Obzorja 1966, str. 174). Poleg navedenega načela je važna tudi ustrezna pod- in nadnaslovljenost poglavij; opuščanje tega je bila druga pomembna pomanjkljivost oblikovanosti nalog. O ustrezni členitvi se je mogoče poučiti v Praktičnem spisovnikii M. Hladnika (Ljubljana: samozaložba, 1991, stn 109), npr za kazalo:
Prvi del
1. POGLAVJE
1. Podpoglavje
a) Odstavek I)
II)       Naštevanje po točkah IID
M. Hladnlk omenja tudi decimalno klasifikacijo, to je uporabo številk in pik (poglavje O (uvod), in nato: 1, 1.1, 2.1 itd.).
Opazna pomanjkljivost vseh lanskih nalog je bila zlasti neustrezno citiranje in nedodelan seznam literature. O citiranju je veliko koristnega napisanega v Praktičnem spisovnikiL, kjer je razloženo in prikazano, kako je prav (in narobe) in katera načela je potrebno upoštevati (natančnost in dobesednost, previdnost, jasnost, vrivanje in izpuščanje iz citata itd.). Osnovno pravilo obhkovanja raziskovalne naloge pa je: Loči svoje od tiijega. Neredko je namreč mogoče prepoznati besedne zveze ah teze slovenskih Uteramih zgodovinarjev v necitiranl obliki kot sestavni del ali celo osrednji predmet povedi. Ce je kaj prevzeto iz strokovne literature, naj bo razvidno, kdo je avtor prevzetega. Ureditev literature je podrobno prikazana v Praktičnem spisovnOaL, v poglavju Seznam literature. Priporočljivo bi bUo tudi ločiti leposlovje od strokovne literature, in sicer z večjim razmakom med obema. Oba dela naj bosta abecedno urejena.
Sestavni del naloge je zaključek, ki strnjeno prikaže glavne ugotovitve naloge. Narobe je, če se v zaključku Dreide v esejističen slog, saj se esej v marsičem razlikuje od strokovne razprave. M. Kmecl esej opredeljuje rot didaktično književno vrsto, "ki jo označuje poudarjena osebna sodba (podč. I. S.) in neženiranosL nesramežljivost v posredovanju te sodbe, hkrati še težnje po splošni razumljivosti, duhovitosti" (M. Kmecl: Mala literarna teorija, Ljubljana, Borec: 1977, str. 309). Mešanje esejističnega in strokovnega sloga je bila opazna pomanjkljivost nekaterili nalog — že pred oblikovanjem pisnega izdelka se mora dijak odločiti, ali bo naloga esejistična ali npr. llteramozgodovinska,
1.2.3 Poimenovanja/strokovno izrazje je potrebno preverjati, likraO pa tudi opozarjati na vir izraza (priročnik, leksikon itd.). Priporočilo praktične stilistike je, da "je posebej pomembno obvladovanje slovenskega strokovnega izrazja (terminologije)" [Shvenskijezik II, Maribor: Obzorja, 1990, str. 129); že v Slovenskem knjižnemJezikiL 2 (poglavje Kako se že temii pravi) je v zvezi s tem zapisano (str. 180): "Kratki, jedrnati smo, če stvari in pojave znamo poimenovati, ne pa jih le opisovati." Primer neustrezno rabljenega strokovnega izraza je besedna zveza "moOv hrepenenja" - v leksikonu Literatura (str. 151) se pod geslom motiubere: "(PJoseben sklop snovnih in idejnih elementov lit. dela, večidel tipična situacija [...]. M. v brikl: noč, slovo, samota; v dramatiki in pripovedništvu: sovraštvo med bratoma, ljubezenski par iz sovražnih družin." J. Kos opredeljuje motive v Očrtii literame teorije (DZS, 1983, stn 89) kot "vsebinske enote v besedni umetnini, sestavljene večidel iz snovno-materitilnlh prvin, tako da se te povezujejo med sabo v večje predmetne sklope, postavljene v okvir objektivnega časa in prostora". Motivi vsebujejo tudi idejno-racionalne In afektlvno-emoclonalne prvine; te so "Usta vez, prek katere so motivi najtesneje pripeti na teme" (Isto, str 90). Po premisleku, ki ga vzbujata oba navedka, je razvidna neustrezna sestava besedne zveze motiv hrepenenja. Hrepenenje je običajno tema literamega dela; v primerjavi z motivom "je zato bolj 'idejna', 'idealna', duhovna' ali 'abstraktna'" (isto, str. 92). Ni naključje, da slovenska hterama zgodovina piše o miselnih temah (pesnik in pesništvo itd.) (npr F. Zadravec: Srečko Kosovel Koper/Trst, Lipa/2Tr, 1986), toda o motivih otroštva (npr Slovenska krgiževnost 1945-1965). Ljubljana, Slovenska matica, 1967).
1.2.1 Nesmiselno bi bilo pričakovati, da bo dijakova raziskovalna naloga zajela In sistematično ter podrobno obdelala znaten delež slovenske književnosti oz. izpeljala primerjavo dveh književnosti (npr slovenske in starogrške, v okviru mitološke tematike); zato je nujna omejitev na en, jasen in tej stopnji primeren problem. V Praktičnem spisovnikLi}e nMgoče najti nekaj koristnlli napotkov (sicer za sestavo
230
diplomske naloge): "Največja težava je razumna omejitev materiala. V načelu seje mogoče lotiti tudi zelo kompleksne teme. ampak taka tema je obsojena potem na površno predstavitev in naštevalnost [...]." (str. 79) Za lanskoletne naloge je mogoče reči. da so skoraj brez izjeme zajele preobširen problem, kar se vidi že po naslovih, npn Grški mit in slovenska dramatika, Alamut — vrh in sinteza Bartolovega dela itd. Omenjena naslova bi veljalo predelati, s tem pa problematiko bistveno skrčiti: Grške in slovenske Antigone; Sofokles, AnouUh, Smole (primeijava mitološkili likov); Bartolov roman Alamut — problem volje do moči. Teh nekaj naslovov že jasneje nakazuje razumnejšo omejitev problematike, s tem da je izbrano temo mogoče tudi teweljibeje obdelati. Značilnost preobširnih zastavitev je namreč prav površna obravnava — obnavljanje vsebin dram, ne da bi nakazale vsaj bistvene razlike med deli.
1.2.2 Pomembno je. da pred ubeseditvijo raziskovalec pregleda strokovno literaturo in se pozanima (vpraša mentorja, knjižničarje), aü Je problem "svež"; zgodi se namreč, daje bila na izbrano tematiko že napisana obširna razprava, tako da dijak "odkriva Ameriko na novo" (primer raziskovalna naloga Barve v Kosovelovi poeziji in razprava F. Zadravca Barvne besede in Kosovelova poezija. V: Elementi modeme slovenske književnosti. Murska Sobota: Pomurska založba, 1980).
Faza, v kateri se pisec odloči za temo, se imenuje iznajdba ali invencija; poleg izbire teme je v tej fazi odločilno tudi zbiranje gradiva, s tem pa se ustvarja "korpus bodoče razislrave" (J. Toporišič: Slovenska slovnica, Maribor: Obzorje, 1991, str. 611). Smlselrio je, da med zbirErnjem dijak v okviru svojih zmožnosti in znanja ponovno kritično premišlja o izbrani temi; ta se mu lahko pokaže kot preobširna (Grški mit in slovenska dramatika) ah kot že izčrpana (Barve v Kosovelovi poeziji). Zbiranje in razporejanje gradiva torej laliko tudi spremeni samo temo - ob podatku, da so barve v Kosovelovi poeziji že izčrpno obdelane, se pokaže novo zanimivo problemsko območje, ki iz prvotne teme in zbranega gradiva izhcya, npr. Barve v Kosovelovi otroški poeziji. Barve v Kosovelovem in Mumovem pesništvu itd.
1.3.1 O Metodahy hterarni vedije izčrpno pisalJ. Kos (Uvod v metodologijo Uterame vede. Primerjalna književnost. 1988, 1); poleg prikaza razvoja (slovenske) metodologije in dehtve metod na tri osnovne tipe je zlasti zanimiv prikaz predmeta hterarne vede. Izkaže se, "da je predmet trojen in tričlenski: avtor
(produkcija)-delo-bralec (recepcija)" (n.d., str 8). Pomembno je, da se na posamezne člene
prikazanega predmetnega območja hterarne vede vežejo posamezne metode, npr biografska, psihološka. psihoanahUčna (avtor), interpretacijska (delo) itd.; te se med seboj povezujejo, kar je mogoče zajeti pod oznako metodološki pluralizem — tega pojma pa "ne razumeti v smislu poljubnega eldekticizma in nereflektiranega sinkretizma, ampéik kot smiselno uporabo, funkcionalno povezovanje In integrativno nadgrajevanje razhčnlh formalnologičnih. znanstvenih in filozofskih metod, v skladu s predmetnim območjem, ki si ga hterarni zgodovinar ah teoretik jemlje v raziskavo" (isto, str. 10). Lani predstavljene naloge so metodološko mnogoplastne, nekatere povsem jasno kažejo na uporabo interpretacijske metode (razlaga simbohčnega pomena oseb v sodobni dramatiki, primerjava med mitologijo v starogrški in slovenski dramatiki), pa tudi raziskavo recepcije (anketa o priljubljenosti posameznih rubrik v Cicibanu, z ustreznim vrednotenjem rezultatov).
1.3.2 EMkazana mnogoplastnost metod in omemba metodološkega plurahzma, "interdisciphnami pristop, to je kombinacija metod in perspektiv razhčnlh znanosti, ki naj ponudi kompleksnejšo razlago hterature" (M. Hladrük: Praktični spisovnik str. 18), odpira vpašanje iistieznosti metode, to je njene pojasnjevalne "moči". Gotovo je uporaba statistike v obravnavi stila upravičena in potrebna — vendar je vprašanje, kohko v številkah (odstotkih) izražena pogostnost besede (npr rdeča barva) prispeva k razumevanju pesnikovega dela, če podatek nI interpretiran glede na avtorjevo poetiko/biografske podatke itd., kar pa že predpostavlja vključitev dodatnih metod. Zgolj preštevanje in razvrščanje primerov namreč prepogosto zaide v formalizem, ne da bi bila razvidna funkcija posameznega stilema v strukturi besedna in kot rezultat avtorjeve poetike. Sicer zanimiv podatek (npr. da v Kosovelovem pesništvu uporaba rdeče barve narašča v primerjavi z ostahmi barvami) postane smiseln šele, ko se ga poveže z biografskimi podatki in avtorjevim obhteramlm delovanjem (drugi vehki prevrat). O ustreznosti uporabljene metode je torej mogoče govoriti tedaj, ko je razvidna funkcionalnost opazovanega parametra, to pa pomeni, daje potrebno statistično/formahstično metodo primemo dopolniti, rezultate povezati z ugotovitvami kake druge obravnave sorodnega problema ipd. S tega stahšča je možna tudi obratna pot: v strokovni hteraturi odmevno tezo preveriti s formalnoanahtično metodo (npr ugotoviti razmerje med konkretnimi in abstraktnimi samostalniki v Mumovi poeziji na podlagi poetološklh določilnlc impresionizma).
2 Za zaključek razmišljanja o raziskovalnih nalogah še misel, ki se kaže iz primerjave med dobrimi platmi in pomanjkljivostmi; vse naloge presenečajo z razmeroma visoko jezikovno kulturo in dobrim poznavanjem hterarne zgodovine; kljub (hitro in lahko odpravljivim) besedilnoobhkovnlm zadregam nemalokrat preraščajo raven srednješolčevega ukvarjanja s književnostjo. Zanimivo je, da je nekohko manj obširno in poglobljeno hteramoteoretično znanje (hterama morfologija in fenomenologija) — o temeljnih spoznanjih obeh vej hterarne teorije bi se veljalo poučiti iz Očrta Hterarne teorije p. Kosa), ki
231
je ob drugih (v prispevku omenjenih) razpravah in priročnikih sploh temeljno literarnoteoretično delo na Slovenskem. PosKjmost je potrebno posvetiti tudi izbiri v stroki aktualnega problema — morda s sodelovanjem visokošolskih učiteljev na Oddelku za slovanske jezike in književnosti. In nenazadnje še želja, da bi se obseg raziskovalnih nalog od lanskih enajst (jezik in književnost) povečal na vsaj petnajst (geografija), če že ne na dvainpetdeset (elektronika); glavni delež k povečanju zanimanja za slovenistiko bodo gotovo prispevali učitelji/profesorji slavisti na osnovnih in srednjih šolah.
IgorSaksida Filozofska fakulteta v Ljubljani
Popravek
Uredništvo je prejelo sporočilo, da sta avtorja članka Bran/e ali bro/i/e, ki je bil natisnjenv Jeziku In slovstvu številka 3-4, Metka Kordlgel, Pedagoška fakulteta v Mariboru, in Igor Saksida, Filozofska fakulteta v Ljubljani.
Obvestilo naročnikom ^
Cenjene naročnike, ki doslej še niso poravnali naročnine za letošnji letnik revije Jezik in ; slovstvo, prosimo, da to storijo čim prej, saj tudi to omogoča nemoteno poslovanje In izhajanje , revije. I
232
DVE KNJIGI O PRIPOVEDNI PROZI IN KAKO SE NJUNA METODA IMENUJE
Miran Hladnik: Slovenska kmečka povest Ljubljana: Prešernova družba, 1990. 205 str.
Miran Hladnik: Povest IJubljana: DZS, 1991. Uterami leksikon: Študije, šestintrideseti zvezek. 95 str.
I.
Miran Hladnlk. pisec več znamenitih knjig (okoli druge, Slot}eneJorTravelers, seje razbohotila strastna polemika po časopisih, ki se je zaključila celo z interno okroglo mizo in tiskanim zbornikom v reviji Slava; še bolj slovita je postala prva slovenska antologija domače pornografske poezije, katere naslova ni treba posebej zapisovati, saj se nahaja bržčas že na vseh domačih policah ob Vrazu, Koiytku in Štreklju, imenitni priročnik o praktičnem spisovanju pa je v dobrem letu po treh izdajah postal že klasičen učbenik za študente na vseh humanističnih in družboslovnih študijah), je v kratkem zaporedju izdal dve tematsko sorodni knjigi, od katerih posebej prva. Slovenska kmečka povest, zasluži posebno pozornost.
Sicer trdo vezana knjiga je zelo prijazno opremljena: na notranjih straneh platnic se nam takoj odpre slovenski zemljevid, ki pripoveduje, kateri pisci kmečke povesti so kje doma. Shke nam kažejo portrete pomembnejših avtorjev, naslovnice nekaterih natisnjenih povesti aJi pa prizore iz kmečkega življenja, ki storijo za branje prijazen müje. Značilno grafično monotonost vseh humanističnih strokovnih tekstov pisec preganja še s statističnimi grafikoni in tabelami, lazUigajočiml razmerja obsegov povesti do njih naslovov, do vrste besedila, do obdobja nastanka, do avtorja ipd., drugi spet segajo na motivno področje (struktura ljubezenskih trikotnikov, konci povesti...) in kar je podobnih, s statistiko zapopadljivih reči. Knjigaje izdveh delov: 120 strani, to je ravno prav, da se ne pričnemo ob znanstvenem tekstu dolgočasiti, zaseda strokovna razlaga, dobra tretjina pa so povzetki najbolj priljubljenili del, kratko kmečko berilo, bibliografija kmečke povesti v obravnavanem obdobju od 1859 do 1945 in različna kazala; ob tem pogrešamo vsaj skromno kazalo važnejših strokovnih poimenovanj.
To so prvi podatki, kijih prejmemo po enomlnutnem preüstaveinju knjige. In kažejo na plščev praktičen posluh za bralca in njegove potrebe in s tem seveda tudi na trgovino. Ker knjiga za povrh ni debela, bo imela mnogo bralcev.
Hladnlk se že v Uvodu odreka vrednotenju obdelovanlh spisov in avtorskih opusov, kar mu narekuje tudi predmet sam: kmečka povest kot žanrska, deloma trivialna literatura, katere proizvodnjo je večinoma krila Mohorjeva družba, "ni ne sporočilno ne oblikovalno inovativna" (str.7), zato ni primerna za interpretacijo in bi bilo tudi vrednotenje netvomo. Sicer pa so zgornje tri lastnosti za povprečnega "kulturnika" pokazatelj manjvredne literature za stare tete in otroke. Taka sodba, kije lastna celo večini študentov domače in "svetovljanske" književnosti, je deloma posledica napačne osnovno- in srednješolske kulturne (ne le književne) vzgoje. Ta gre precej na rovaš po negativni selekciji zapolnjenih učiteljskih mest obenem pa k elitizmu prispeva zelo ozko začrtan üterami kanon (njegovo ozkost razlaga pisec na 8. strani z zahtevo po narodotvomem značaju slovenske literature in obenem omenja težnjo k spreminjanju literarnovedne optike) in pogosto neznanstven odnos do obravnavanja literature. Hladnikova knjigaje po tej plati prijazna in nevsiljiva redkost in spada med poskuse pravilno ovrednotiti vse funkcije literature in njene recepcije, tudi — ali predvsem —zabavno in/oz. identifikacijsko.
Kratka vsebina knjige Je tale. Po upravičenju obravnave žanrske literature (kar je bilo zaradi zgoraj naštetih razlogov očitno potrebno) se poprime povzemanja tujega in domačega ter svojega lastnega določevanja kmečke povesti. Po tem pride obsegovna in avtorska statistika, največji del pa govori o vsebini te literature, to je o motivih, koncih povesti, motivaciji in idejah.
Knjiga je za v splošnem neurejeno humanistično modrovanje napisana zelo pregledno. Brcdec zlahka dobi odgovore na vprašanja: Kaj je kmečka povest? (Tu si moram kar takoj skočiti v hrbet - na to vprašanje nam avtor do (Zajkonca ne da enoličnega in kratkega odgovora v obliki definicije; njegova
233
opredelitev kinečke povesti je v poglavju Za konec žal dolga tri strani (alije taka definicija uporabna?), ki so povzetek celotne obravnave; razlogi za to so na istem mestu razloženi.) Kako jo razlikovati aJl povezovati z vaško zgodbo, domačijsko zgodbo, pokrajinsko literaturo in podobno? Kdaj je naistajala? Kdo jo je pisal? Kakšni so njeni obsegi? Kakšne so teme, motivi, ideje, kako jih določiti? Kateri so njeni subjekti in kako so med sabo povezani? Ali ima kmečka povest kakšne vsebinske zakonitosti? Kateri je osnovni konflikt oz. problem in kakšen je konec pa kako ga ovrednotimo? Kakšne so ideje kmečke povesti? Tako, kakor se mu vprašanja po vrsti zastavljajo, si bralec lahko po vrsU, po poglavjih tudi odgovarja.
Kakoji niso debelo tiskani qavendan; kažejo na izrazito uporabnostno zasnovo knjige. Literarnovedne knjige po navadi niso pisane tako, da bi se dedo uporabljene metode naučiti in prenesti na druga besedila (spoštljiva izjema so redki prakUkanti generaUvne metrike). Opravičuje se to s sintetično naravo humanistike, ki v nasprotju z analitično znanostjo gleda na svoj predmet celostno (?!). Ta knjiga pa taka je in jo je moč uporaljlti kot učbenik za analizo pripovedne proze; saj se da že marsikatero od gornjili vprašanj, še več pa jih laliko v knjigi vsak sam najde, porabiti za obrazec, s katerim za domačo rabo analiziramo prebrano pripovedno prozo. IVlogoče lahko uporabnostno zasnovo pripišemo porabljeni naratološki (pripovedoslovni) metodi, saj imata podobno koristnost še dve od sicer zelo redkili naratološklli monografij, Dolganovi Kompozicija Pregljevega prípovednisWa in Pripovedovalec in pripoved
Hladnik obravna korpus 234 besedfl, daljšui od 10.000 besed (ok. 33 strani) od Mandelčevega Ceptca 1859 do leta 1945. íüiterijlizbiresoblllmotivnlinformalni. upoštevane pa so tako večemice kot Cankar. Izraz "povest je v glavnem vrstna oznaka, kadar pa je besedilo podnaslovljeno roman /11-krat/ afi novela /6-krat/, postane povestzbiml pojem in dobi pomen'daljša pripovedna proza" (121), ki združuje kmečko novelo, 'Večerniško kmečko povest z gospodarsko, politično, versko in kriminalno tematiko" (122), pokrajinsko povest domačijsko povest (sorodna ali celo z njo izenačena je ljudska povest) z domom kot glavno vrednoto in naglašeno mistiko zemlje in še kaj. Proizvodnja krnečke povesti je boljkotne neprekinjeno naraščala do svojega vrhunca v tridesetih letih, zastala je le okoli prve vojne. Po letu 1945 je močno upadla. Po obsegu se dajo povesti razvrstiti v štiri obsegovne Upe (v knjigi določene tudi po številu besed): roman, novelo, pripoved in kratko zgodbo. Najkrajšfli besedil je največ in najdaljših najmanj, v razvoju paje viden nagib k pisanju vedno daljših del. Pisec nas seznani tudi s pokrajinskim in socialnim poreklom avtorjev (s kmetov jih je polovica, iz mesta pa tretjina) in njihovim poklicem; če ga povzamem kar povprek, so največ pisali dtihovniki, uradniki in učitelji, kmet pa noheru kmečko povestje ustvarjal meščarh
V poglavje, ki se loteva teh preštevanj, se je piscu vrinil pregled po pokrajinski literaturi, ki bi prej pripadal prejšnjemu, razločujočemu podvrste kmečke povesti. To nekoliko zmoti neprekinjenost branja. Enako se zgodi pri branju grafov in njihove razlage, oboje verjetno na račun ocenjevalčeve neveščosU v aritmetiki (saj se zato tudi gre na filozofične študije!): gre za graf Preduidi/iuost naslova glede na dolžino in Obseg vrst in njuno razlago na strani 44 (ocenjevalcu se zdi drugi le obrat prvega); v prvem zaseda novela v kategoriji 20000-45000 besed okoli 5%, v drugem paje kategoriji novela pripisanih 70% besedü med 20000 in 45000 besedami. Podobno velja za vse kategorije v teh grafih; če je knjiga namenjena tudi (cul predvsem) nestrokovnemu bralcu, bi bUo primerno oba grafa enostavneje razložiti. Drugič se zatakne na strani 54: Mohorjeva je proizvedla 23% naslovov ali 33 naslovov; po moje je 23% od 234 besedil 54 besedil ali paje 33 besedil 14% od 234. V Ljubljanskem zvonu objavljenih kmečkih povesti je 13, kar naj bi büo 13% od 125 Zvonovih daljših besedil; teh procentov bo bržkone več. nekaj čez 16. Ob teh statističnih raziskavah bi utegnili biti zanimivi še podatki o relativni rasti (tovrstne) književne proizvodnje glede na števuo avtorjev (avtorska storilnost) in glede na število bralcev; ugotavljati slednje bi bila seveda povsem Scimostojna naloga (/pri/rast naročriikov, morda le Mohorjeve, ali pa še Doma In sveta. Ljubljanskega zvona itd., rast književne produkcije in rast bralnosti itd.), ki prerašča obseg le žanrske obravnave in ene same knjige.
Osrednja je v knjigi analiza motivov, problemov in idej kmečke povesti. To poglavje sledi Li. teoriji snovi in motivov. Študent, ki si z domačimi literamoteorijskimi priročniki ni mogel razjasniti razlike med temo in motivom, se bo o tem lahko poučil v poglavju Kmečka povest od znotraj. Hladnik pa ne ostaja le pri naštevanju tem, ne pravi le "tema povesti je X", ampak nas uči temo določiti: "Temo povesti laliko določimo (poudaril A, B.) na osnovi temeljnega motiva pripovedi" (56); če potrebnih motivov ne najdemo v od pisca priporočenem slovarju motivov Motive der WelÜiteratur E. Frenzlove, pa si pomagamo s povzemanjem, kije nadrobno razloženo v HladnUtovem spisu Prežihov Boj na požiralnikiiin metodc^ška vprašanja analize pripovedite proze. SR 36 (1988). 4, 339-348. Taka motivna analiza je, piše Hladnik, primerna za posamezna dela. ni pa za posploševanje na nivoju množice besedil. Temu bolje služi Lotmanova metoda (tudi na hitro predstavljena v gornjem članku) semanUčnlli prostorov (polj). v katere postavljamo opozicijske pare. Pri kmečki povesti sta to dom (družina, tradiciji^ in ne-dom (grožnja
234
propada), med njiju je postavljen junak, kandidat za predstavnika doma, ki mora dom ohraniti aH ga na novo postaviti.
Osnovni dogodek kmečke povesti oz. njenega jedrnega tipa, domačijske povesti. Je ohranitev doma (tradicije), zato Je njena glavna kategorija dom in ne Junak, ki tako ni subjekt v evropskem romanesknem smislu. Ne-dom je negativna kategorija, ki ogroža dom in junaka. Generacijski konflikt med očetom in sinom je med najpogostejšimi motivi. Jedrna Je množica gospodarskih motivov, pogosti stranski so ljubezenski, etični (kmečka povest ne pozna cankarjanske matere!) in kriminalni, obvezni pa so folklorni motivi (košnja, oranje, različni prazniki, poroke, pogrebi...).
Teorijski del poglavja o motivaciji rahlo polemizira s slovensko bterarnoteorijsko tradicijo, aplikativni pa nam razkaže glavne motivacije kmečke povesti. Ozadnja med njimi je prepričanje o božji vsenavzočnosti in vsemogočnosti, ob njej pa deluje splet psiholoških, socioloških, etičnih motivacij. Sicer prevladujejo ideje o podrejenosti človeka domu. rodu in zemlji, vse štiri pa so podlaga fatalističnemu nazoru nastopajočih oseb.
Pot slovenske kmečke povesti seje začela v vajevskem obdobju, njen dominanten tip pa Je ustvaril Josip Jurčič v Sosedovem sinu. Tvorec žanra sta bila Mohorjeva družba in Dom in svet. Ljubljanski zvon pa je tiskal predvsem kritiko, odtod hberalistično razvrednotenje žanra v slovenski literarnozgodovlnski tradiciji. Kmetstvo za liberalnega novonastalega meščana ni bilo zanimivo, ker ni bilo zavesten nosilec nacionalne ideje (čeprav Je bUo po naravni inerciji njen najtrdnejši podpornik). Od klasičnih tvorcev so bUi osvežilni Fran Jaklič, Janez Jalen, Fran S. Finžgar in France Bevk. Poseben tip avtorsko obarvanega žanra so Cankarjevi spisi, pa Kranjčevi, Prežihovi in Kozakovi, ki so preoblikovali žanr pogosto tako, da so kršili njegova pravila.
n.
Povest ie drugačnega značaja: je leksikonsko opisna in metodološko manj poučna. Problemsko je razdeljiva na dva dela: na zgodovino uporabe izraza povest in njenih preoblek pri njenih ustvarjalcih in razlagalcili v IDvropi in doma in na razvoj zvrsti zunaj in doma.
Izhodišče obravnave je šolska definicija Silve Trdine, daje povest daljše, umetniško manj pomembno delo v prozi, s poudarkom na zgodbi (6). Hladnik to definicijo popravi tako, da izvrže vrednotenjskl predikat in pokaže še na: njenega bralca, kije socialno in izobrazbeno nizek, na poučnost, na žanrsko določenost (največkrat je kmečka in zgodovinska), na producenta, ki je popularna založba (kohko je informativna taka določba brez časovne zamejitve, če danes tako velike kot majhne založbe tiskajo obojno, komercialno in hermetično literaturo?), na različno dolžino (kratka, srednja, dolga) in na zgradbo, ki "je pri dolgih tekstih podobna romanu, pri krajših pa noveli in kratki zgodbi"(60). Ta definicija je seveda prirejena tako, da ustreza slovenski pisateljsld In razpravljalski tradiciji. Nemške, angleške, francoske, ruske, poljske, slovaške in češke ustreznice, kijih Pouestobravnava, imajo svojo posebno nacionalno zgodovino in si njihove definicije med sabo včasih nasprotujejo (npr francoska in ruska). Za ustrezno definicijo je bilo treba pregledati vrsto podobnili (z)vrstnih poimenovanj in povest obravnavati v družbi z novelo in romanom, pripovedko, pripovedjo, zgodbo; treba seje bilo odločati, ali gre za vrstni ali zbirni izraz (za vse vrste pripovedne proze) itd. Hladnikova obravnava zajema povesti iz 19. in prve polovice 20. stoletja (statistični opisi so bili narejeni le na besedilih, ki se sama Imenujejo povest), najprej prevode Christopha Schmlda, potem pa "povest v verzih" Krst pri Savici, Srečo v nesreči, Malavašičev Erazem izJame do današnjih spisov s poudarkom, da je povest po letu 1945 skoraj izginila. Uporablja se še v izrazu mladinska povest ali kot parodija (Švabičeve Ljiihavnepovestij, sicer pa pisatelji svoja tovrstna žanrska besedila (pred vojno kmečka, ljudska povest) podnaslavljajo roman ali novela. tOivdo za žanrsko preimenovanje po piščevem innenju nosita odpor literarne vede do omenjenih žanrov in ideološka diskvalifikacija po drugi vojni.
m.
Miran Hladnik imenuje statistično obdelavo besedil v poglavju Kmečka povest v številkah empirično početje, podobnega mnenja je Aleksander Skaza v zadnji številki Jezika in slovstva [Literarne vede in raziskovali\a deJavi\ost na FilozofskiJakiiltea Univerze v Ijiibljani, JiS 37 (1991/92), ŠL 1-2): "Miran Hladnlk, ki Je med drugim objavil knjigo Slovenska kmečka povest (1990), se posveča empiričnim raziskavam slovenske pripovedne proze" (op. 9, str. 5).
Ime empirična literarna veda se po navadi pojavlja v nasprotju do Interpretativno usmerjene literarne vede (to nasprolje pogosto Imenuje Denis Poniž v svojih zg(xlnjih delih). S čim se ukvarja interpretativna veda? Seveda z interpretacijo aH razlago upovedovanega sveta oz. snovi; ne z jezikom, ne s kategorijami pripovednega diskurza (čas, perspektiva itd.), pogosto niti ne s sestavinami zgodbe (dogodki, mesto itd.) ali pa se ti vidiki upoštevajo toliko, kolikor lahko pojasnijo zunanji svet Najbolj tipičen, najbolj čist predstavnik so Pirjevčeve interpretacije (pa recimo še Kermauneijeve, Hribarjeve). V verigi
235
LITERARNA VEDA -» LITERARNO DELO -» SVET
je njen cilj razlaga stmkture zunajlltErarnega sveta (s čimer prevzema delo, ki ga opravljata filozofija in naravoslovje), literarno delo pa je le model Eili interpretacija razložene strukture. Bolj enostavno rečeno: iz neliterame vede (po navadi iz filozofije) se vzame strukturo sveta in se gleda, kako določeno literarno delo izpolnjuje to strukturo. V manj drastični obliki se (tokrat imanentna) interpretacija ukvarja z idejno zgradbo samega literarnega dela.
Če imenuje A. Skaza celotno početje v Slovenski kmečki povesti empirično, kako se to razlikuje od Interpretativnega? Hladnik pravi za svojo metodo, da "je na presečišču slovenske literarne zgodovine in pripovedoslovja (vede, ki uči, kako so zgrajena pripovedna dela)" (6). Pripovedoslovje je prevod izraza naratologija. Naratološka analiza "odkriva skupne zgradbene postopke" več besedil, "interpretacijo pa zanima eno besedUo in njegova sporočilna in oblikovna speciflka" (M. Hladnik Prežihov Boj.... str339). Analiza je nasprotna filozofski interpretaciji v tem, da literarnega dela ne obravnava kot model ali interpretacijo svetovne strukture, ampak kot model splošnejše literarne strukture:
LITERARNA <- LITERARNO DELO -> SVETOVNA !
STRUKTURA       anauza KOT MODEL iotefutoh-acija    STRUKTURA i
Tu gre za razUkovanje med anédizo in Interpretacijo, nič pa se ne govori o empiriji. Izraz empiričen se v kontekstu literarne vede prelahko uporablja. V zdravorazumskem pomenu tega izraza je empirična usta veda, ki Ima za svoj predmet nekaj objektivnemu izkustvu dostopnega. To je za naratologijo literarno delo, pa tudi obema oblikama interpretacije, zunanji ali filozofski in notranji (imanentnl, strukturallsučnl) je predmet vendarle literarno delo, četudi samo kot model neke filozofske ideje. Oba pristopa sta empirična, le da se razlikujeta v gledišču: eno je literarno-struktumo, drugo je filozofsko. Prvo je emplrično-analiučno, drugo je empirično-hermenevtično; ali na kratko analUično in hermenevtično. to pa sta izraza, ki sta nam zelo domaČEL Naratologijo torej od interpretacije loči njena analiučnost in ne empiričnost, kar pove tudi Hlcidnlk sam v gornjem citatu. Interpretacijo samo pa smo tudi že zamenjafi z izrazom hermenevtika. Oliranltev tega imena bi namreč sugerirala. da se Interpretacijski postopki najdejo le pri eni metodi. Pri analitičnem naratološkem določanju motiva In teme je npr. povzemanje tudi interpretacijski postopek, saj tema (v enostavčnem povzetku izražena idejna ali duhovna plat) v besedilu ni neposredno izražena.
Naratologija (prevladujoča metoda v Kmečki povesti) je torej empirično-analltlčno oz. analitično početje. Kako pa je s tistim njenim delom, ki ga pisec sam poimenuje empirično, namreč štetje dolžin besedil, pojavljanja (z)vrstnlh oznak ipd.? V humanistiki je empirija pogosto sinonim za objektlvlranost in precizacijo. Objektivirano je tako raziskovanje, katerega rezultati so v vsakem času in vsakomur (g. intersubjektivno oz. objektivno) dostopni: precizirano raziskovanje pa za svoje kvantitativne izjave uporablja števne metode (Wolfgang G. Stock: Empirische Philosophieforschiing, Zeitschrift für Philosophische Forschung 39 (1985), 448). Ugibanje o smislu (včasih tudi pomenu) ni take narave, ni preverljivo, izjave niso kvantitativne in ne števno izrazljive.^ StatlsusUčne raziskave slovenske kmečke povesti imajo obe omenjeni lastnosti. Predmet vsake statistike je nekaj "otipljivega" (empiričnega) in po svoji naravi je statistika kvantitativna in v nekaterih primerih (kot v danem) tudi preverljiva. Zato nam izrazi empirična literarna veda, objeküviranost (all objektivnost, npr pri Ponižu), precizacija in podobno ne povedo, katera metoda se uporablja, saj imajo te lastnosti rEizllčne metode, ampak je treba metodo kar lepo imenovati, npr naratologija generativna metrika aH pa opisati: v našem primeru gre za statistične raziskave literarne proizvodnje ipd.
Pridevnik empiričen torej ni primeren ne v vrstnem In ne v zbirnem imenu, nazadnje zato, ker je izraz empirična teorija v filozofiji znanosti še posebej obremenjen: problematiziran je že sam pojem (empirično) dejstvo, zato filozofija raje govori o posameznih teorijah brez pridevnika empiričen; le-ta se uporablja za t.i. razširjeni Ramseyev stavek (empiričen stavek teorije), ki ga iz teorije rekonstruirajo po navadi filozofi in pripoveduje o tem, ali je neki "empirični" pojav oz. model mogoče opisati s teoretičnim aparatom določene teorije. Zaradi vsega navedenega je dobro, da ne uporabljamo pridevnika empiričen niU za naratologijo niti za statistične raziskave znotraj nje, ampak pustimo posameznim metodam njihovo
' Tema nI nekaj samo po sebi olstoječega, ampak je bralčeva rekonstrukcija fabuladvno-idejne plati besedila.
Ukvarjanje s smislom literarnega dela (po navadi si to lastijo eksistencialistične hermenevtične razlage) ali njegovim pomenom (strukturallstične razlage) najdeva svoje mesto znotran analitične literarne vede le kot popisovanje tega. Kakšen pomen in smisel ima dano literarno delo na različne bralce (recepcijska teorija).
236
izvorno ime. v zbirnem izrazu za tiste metode in teorije, ki se raje kot s posameznimi pojavami (posamezno delo. posamezna branja (recepcije)) ukvarjajo s dpi pojavov, pa imejmo pridevnik analitičen.
Privoščimo si za konec vrednostno oceno obeh knjig. Shvenska kmečka povest je taka, kot si predstavljamo, da naj poljudna literamovedna knjiga bo: likovno privlačna, enostavna v izrazu, pregledna, informativna in uporabna tako. da je njena metoda eksplicitna in ponovljiva. Taka koristi tako učencu in študentu literature kot laičnemu ljubitelju žanra. Povesile znanstveno suhoparna, zgolj filološko uporabnost ji narekuje že prostor objave - Uterami leksikon -, ki zahteva sledenje vnaprej predpisanemu vzorcu. Je samo za poklicne stokovnjake.
Dr. Miran Hladnik je obljubil spisati še eno knjigo - Slovensko zgodovmsko povest Po izkušnji s Kmečko jo z veliko željo čakamo.
Aleš Bjelčevič Filozofska fakulteta v Ljubljani
SLOVSTVENIH ZADEV KOMENTARJI
Jože Koruza: SlovstDene študije. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1991 (u resnici 1992); 335 strani
Končno je zagledala luč sveta že dolgo pričakoveina in obetana knjiga razprav pokojnega profesorja za starejšo slovensko književnost na ljubljanski univerzi Jožeta Koruze (1935-1988). Njena podoba v ureditvi Jožeta PogačiTlka nekoliko odstopa od profesorjeve volje, in sicer v smislu zbornika razprav, medtem ko je prvotni avtorski načrt bil v večji meri usmerjen h knjigi, kar pomeni, da bi posamične razprave bile kar najbolj organično povezane v kontrapuriktično celoto z jasno razvidnim osrednjim tokom igre menjav kontinuitete in diskonUnuitete v stoletjih slovenskega slovstva, ki so navidezno molčeča stoletja slovenske literature. Urednik Pogačnik je z omenjenim odstopom od avtorjeve volje prevzel nase veliko odgovornost, toda videti je, da posthumna narava izdaje Koruzovih študij tak poseg vsaj do neke mere upravičuje, saj daje širši vpogled v profesorjevo literamozgodovinsko delavnico. Velika pomanjkljivost pričujoče izdaje pa je Pogačnlkova neobjava Koruzove bibliografije, kije , kakor je slišati, narejena. Morda bi bil na mestu tudi kakšen obširnejši zapis o Koruzovein življenju in delu. ki bi sedaj že mogel presegati nekrološko skiciranje vrlin, saj ni računati, da bi kmalu izšla še kakšna knjiga razprav pokojnega profesorja; že ta je vse predolgo čakala izida. V mislih imam zapis, kakršnega je o Ivanu Grafenauerju v Kratki zgodovini starejšega slovenskega slovstva pripravil Bogo Grafenauer Tega hvalevrednega opravila se bo treba čimprej lotiti.
Knjigo Koruzovih slovstvenih študij gre brati kot komentar k obstoječim zgodovinam starejšega slovenskega slovstva, predvsem h Kidričevi, Grafenauerjevi, dvema Pogačnikovima in MaUčlnl, kajti profesorju žal ni bilo dano podati celovitega pogleda na deset molčečih stoletij slovenske literature (ki jih pa v takšni ali dmgačnl obliki pozna bolj ali manj vsaka evropska Hterama zgodovina; tako npr. Italijani govore o desetih stoletjih molka pred Dantejem). Toda besedo "komentarji" je na tem mestu treba razimieti v humanističnem pomenu: pod takšnim naslovom so nekdaj izhajala temeljna dela, kakor npr o Moskoviji izpod peresa Žiga Herbersteina. Po faktografski natančnosti in zanesljivosti se more Koruza primerjati s tozadevno komaj dosegljivim Kidričem, hkrati pa je iz njegovih razprav zaznati celovitost koncepta, kije soroden duhovno- in kultumozgodovinsklm širinam Ivana Grafenauerja (glede tega bi mogel navesti, da so profesorjeva predavanja, katerih prenekateri predel prepoznavam v knjigi, obiskovali tudi mnogi študentje zgodovine, in z njih niso odhajali nezadovolj(e)nl!); ob tem seveda ne izgublja izpred oči zavesti o posebni naravi slovstvene in literarne zgodovine (v tej zadevi je Grafenauerjev primanjkljaj enak Kidričevemu), ki jo sicer za starejše obdobje naše književnosti najbolj poudarja in utemeljuje Jože Pogačnik. Soočeni smo torej s fragmenti sinteze, kije zelo blizu klasični, lahko rečemo tudi idealni uravnoteženosti; toda usoda je hotela, da iz vsega vsaj za sedaj še ni mogla nastati celota (sicer pa Slovani, kakor piše Prokopij iz Cezareje, ne vemjejo v usodo in so zato barbari...). O konceptih je sevKla moč disku tirati in disputlrati, toda o resnosti in temeljiti natančnosti Koruzovega dela — kakor tudi o okusih — ne. Dandeines je to redka vrlina: v knjigah znanosti na Slovenskem kar gomazi napak pribllžnosU, netočnosti in misUflkacij; škoda le. da Koruzovo knjigo kazi sorazmerno veliko število
237
tlskarskili pomot, ki so v nasprotju z že kar prislovično natančnos^o pokojnega profesorjcL Morda bi bilo v Koruzovi knjigi potrebno popraviti le trditev na strani 57., kjer .se govori o Trubarjevi opustitvi gotice in prehodu na latinico: 1555. leta je Trubar prešel na humanlstiko, kajti tudi fraktura je latinica in je izšla iz postkarolinških minuskul nebeneventanske provinience, le da seje po mnenju nekaterih — mednje je sodil med prvimi tudi Petrarca — sprevrgla in izpridila ter izrodila.
Koruza je največ prispeval k osvetlitvi obdobja med protestantsko reformacijo in razsvetljenstvom; potem ko Je Pogačnik načelno začel poudarjati celovitost fenomena, ki se mu reče slovenska bteratura oz. slovensko slovstvo, in ko Je Kmecl pokazal, kako teče razvoj določenili naraüvnih struktur organično od "pridige do kriminalke", se pravi od 16. stoletja do našega čcisa vsaj nekako kontinuirano (to Je treba razumeti takole: od 16. stoletja je tak razvoj izpričan in dokcizljiv, hipotetično pa sega še mnogo dlje nazaj v srednji vek), je pokojni profesor tak razvoj uvideval tudi pri (avtorski) poeziji in dramatiki, tako na vseslovenski kot na pokrajinski (koroški) in avtorski (Dev) ravni. Hkrati ne gre prezreti niti njegovih prispevkov k reševanju vprašanja kontinuitete slovenskega slovstva v srednjem veku.
Vidimo torej, da se je Koruza posvetU predvsem najvznemirljivejšim in najtežavnejšim, vse do danes najmanj osvetljenim problemom starejšega slovstva pri nas; v tem moremo videti zavestno žrtev: nedvomno bi si bilo mogoče pridobiti pri nekaterili drugili segmentih in temah tega področja mnogo večjo odmevnost morda bi se bilo moč prikopati do naravnost spektakularnih rezultatov. Pri poglavju o slovenskih humanistih bi se tako npr bilo mogoče lotiti pri nas še skoraj deviške Herbersteinove avtobiogrciflje (izšla v Karajanovi izdaji 1858 kot prvi zvezek zbirke Fontes rerum AustriacunJ; eksploatiraü bi bilo moč tudi srednjeveško verzlUkaciJo v nemščini, kakor npr Jožefa Lamberga verzno avtobiografijo, ki Jo prinaša Valvasor v 9. knjigi svoje Slave; po temeljitem Reispovem pretresu življenja in dela J.V. Valvasorja bi se mogU tega kompleksa loob tudi slovstveni zgodovinarji, hermenevtiki in tudi teoretiki z mnogo večjim uspehom, kot so se ga doslej; mogoče bi se bilo lotiti tudi tujejezičnih kronik, ki govore o našem prostoru (Avstrijska rimana kronika Otokarja iz Guele, Unrest itd.), zapiskov (npr. Chlstopha von Theina), potopisov, fragmentov plemiške kulture (več kot 20 slovenskih verzov poslednjega mlnnesängerja Oswalda Wolkensteinskega, en verz Lichtensteinskega, Turjaški rokopis) itd., toda vse to Je profesor prepustil tistim, ki iščejo lažjih poti, sam pa se je posvetil mnogo manj opaznim drobcem in ob njih pokazal na velika razvojna gibanja v naši Üteraturi in njih smisel (Kidriču seje ponekod izmaknil), zlasti kar zadeva avtorsko verztBkaciJo poznobaročne dobe. pokazal je, ne kaj je v slovstveni zgodovini mogoče narediti, temveč kaj Je v nji vsemu navkljub mogoče narediti, in to ob marsikdaj kolikostno zelo skromnem gradivu.
Ob tem pa je nedvomno tižival: tekst ki obravnava silno simpatično Eno LepoPeishem od eniga Peianiga MoslvxJn6 Shene, to jasno izpričuje (prim. str. 158). Omenjena veraifikacija je opisana s še posebej plemenito dobrodušnostjo, ki vse razume in ničesar ne zameri, pa likrati z okusom, ki bi mu tudi Castiglionejev idealni Cortegiano kljub na moč kočljivi temi ne imel česa očitati. To pa je v slovstvenih zgodovinah na Slovenskem redko videna vrlina. Razvidno je tudi. daje imel profesor do svojega predmeta zdravo distanco: to nakazuje s posebnostmi v razpravljalnem jeziku, ki dosegajo vrednost stilemov. Vsekakor ni mislil, kot mnogokdo misli, namreč daje njegova stroka najvažnejša na svetu in da bi brez nje svet ne stal; to mu Je omogočilo še posebej prodoren pogled na predmet, s katerim se mu je bilo demo ukvarjati. K takšnemu gledanju gaje najbiž napeljala usoda, ki ga je v različnih življenjskih časih zaposlila s kaj razUčnimi delovnimi področji in ga na koncu od sodobne dramatike pripeljala k starejšemu slovstvu.
Vscika Koruzovih študij nosi pečat osebnosti; tudi to Je v tekstih znanosti in o znanosti redka vrlina. Mnogi neuki ljudje Jo imajo celo za slabost; nedvomno se bodo najbolj vneu. se reče zakrknjeni jezikovedi (izraz je, kakor je videti iz poslednjih številk Slavistične revije. Iz jezikovne kovačije samega Jožeta Toporišiča, kar pomeni, da nedvomno ustreza zaznamovanju problemov v jezikoslovju) in jezikoznalcl ob Koruzovi knjigi in njenih Jezikovnih stillzacijah za glave držali; toda če bi obveljala njih toga merila, bi se kaj kmcdu izkazalo, da ni človeka, ki bi umel slovenski pisati ali govoriti, zato se na njih mamje ne gre ozirati. Bralec naj preprosto, kolikor najbolj more, sproščeno uživa v inteligentno napisanem tekstu znanosti In naj razmišlja o pomenu stilnih markacij, ki jih je profesor posejal v svoje študije; to ga bo prej ali slej pripeljalo do še globljega dialoga z vedno znova vznemirjajočo Koruzovo mislijo. Tozadevno Je treba vsakršno askezo že načeloma obsoditi kot stvari docela neprimerno In neustrezno.
Knjiga Koruzovih slovstvenih študij vsekakor po vsej širini odpira zahtevo po novi antologiji starejšega slovenskega slovstva; pomanjkljivosti dosedanjih so sedaj očitne.
In še o nečem govori tu obravnavano delo — o tem, kako ob odhodu nekaterih zazija praznina, po njih pa ostane molk (ne tišina!). Morda je res vsakdo Zcunenljiv, toda nenadomestljiv vsakdo ni. Že po definiciji bi vsak univerzitetni profesor najprej moral biti osebnost Koruza Je to bU Izven vsakega dvoma. Ne smemo pa pozabiti, da Je šlo za čas, v katerem njegova stroka nI Imela nobene perspektive zavoljo podvigov usmerjene šole, kije vse humanistične discipline odrirula na "smetišče zgodovine". Ampak to
238
reč je že banalno razkladati. Skrajna ogroženost stroke je Koruzo ntiravnost silila k znanstvenemu vzponu; to je bU edini mogoči odgovor na herostratske podvige šolske politike, ki je bila v resnici, ne zgolj metaforično politika.
Igor Grdina FUozofska fakulteta v Ljubljani
POSKUSNI SNOPIČ NOVEGA GOZDARSKEGA SLOVARJA
Igor SmoleJ (ur.): Gozdarski slovar — Poskusni snopič, Ljubljana: Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, 1990, 47 str.
Leta 1990 je kot sad (v tej zvezi je morda bolje reči prirastek) dela Gozdarske terminološke komisije pri Zvezi društev inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva Slovenije izšel Poskusni snopič Gozdarskega slovarja (PS), ki predstavlja "terminološka in leksikografska načela za urejanje strokovnega izražanja v gozdarstvu", z njim pa bi komisija rada dobila "potrditev metodologije pri sestavljanju novega gozdcirskega slovarja", kot je zapisal Marko Kmecl v uvodu z naslovom Gozdarsko terminološko delo in slovar (str. 7).
Gozdarsko terminološko komisijo je poleg predsednika Marka Kmecla sestavljalo še štirinajst sodelavcev. Štirje od njih so sodelovali od začetka dela komisije leta 1983, trije pa so bih slovenisti, od katerih sta bUa leksikografska svetovalca profesorja Joža Meze (v letih 1983-1987) in Stane Suhadolnik (od leta 1984 dalje). Prizadevanja komisije so opisana podobno kot pri drugih izrazijskih slovarjih: tudi pri tem "zahtevnem strokovnem, povrhu pa še garaškem delu" so bih nosilci "posamezni entuzicisU, vehki zagnanci", saj stroke same ne premorejo dovolj organiziranosti in potrebnega zanimanja.
Vedno znova žalostno je prebirati taka poročila o okohščinah nastajanja izrazijskih slovarjev, saj v njih zaradi ponavljajoče se zgodbe lahko vidimo — izkušnja pač uči — tudi usode bodočih podobnih deL Opisovanje potrebnosti tovrstnih slovarjev za določeno stroko in za druge stroke (ter za splošno jezikovno kulturo in za slovenistiko) ne pomaga kaj dosU, saj se v ustanovali vse prerado ustavi ob nerazumevanju takih projektov ter pri potrebnih delavcih in pri denarju zanje. Tako smo res lahko zadovoljni, če izide sploh kaj — In potem se še sprašujemo, od kod se je vzelo.
V PS-ju je predstavljenih 181 gesel, ki so "obdelana po v sodobni leksikografski praksi uveljavljenih načehh", kot beremo v Navodilih za uporabo slovarja, ki jih je na str. 8-9 predstavil Stane Suhadohilk. Vehk slovaropisni in tudi kohčinski napredek je viden v primerjavi z več kot dve desetletji starim GozdcU-skim slovarjem Mirana Brinarja, ki se tedaj — leta 1970 — pač še ni mogel vzorovati po Slovarju slovenskega knjižnega jezika. In da bi bil končni izdelek čim boljši, naj na kratko navedem nelčij vprašanj, pomislekov in predlogov. (Pri pregledovanju natisnjenega besedila sem si pomagal z računalniškim vnosom PS-ja, ki mi ga je prijazno dovolil uporabiti urednik Igor Smolej.)
1. Nejasna je razlaga v geslu spravih: 'transport poseka-ceste ali pomožnega sldadišča. Odgovor na vprašanje, ah naj bi tukajšnji vezaj nadomeščal predlog do, ne pomaga kaj prida, saj pušča vse preveč ugank.
2. Slovaropisni spodrsljaj je nedosledno označevanje naglasne dvojnice v nedoločniku pri glagohh na -ttt -trn. Neusklajeni sta geselski glavi oliipiti iii oUipitf -im, kar je samo zase dobro, in liipitt -im, kjer ob nedoločniku manjka naglasna dvojnica iiipftt Slabo je samo cepiH-im (ob nedoločniku manjka naglasna dvojnica cepitO In trebiti -im (manjka naglasna dvojnica trebiti — zadnje tri oblike so v samostojnem geslu prikazane tudi s se), medtem ko je geselska glava beliti in belili -im s tega stahšča spet zapisana ustrezno. Ostaja seveda še možnost, da gre za novo normiranje, ki se oddaljuje od SSKJ-ja (tako kot moramo pri mafiti -im razumeti, daje zavestno izpuščena dvojnica majtti -ini, vendar pa razhčnl rešitvi v geshh hiptti in oiiipitt prej dajeta mishtl na napako.
3. Iz zelo zgoščeno in brez primerov napisanih navodil za uporabo slovarja je težko razbrati pravo vrednost tako imenovanih glavnih in njim podrejenih sopomenk. Samo za primer: "Če je kateri izmed sinorumnlh izrazov nestrokoven ah kako drugače neprimeren (zastarel, narečni, žargonski), pa se je zdelo vendarle potrebno sprejeti ga v slovar, ima ob sebi naveden samo nadrejeni sinonim (lahko tudi
239
več), pri le-tem pa neustrezni sinonim ni omenjen" (str. 8). Preizkusimo to na nekaj sopomenkah (pokončno so v re-ju za razlago stavljene sopomenske ustreznice): sadika.. 'mlada, iz semena ali dela rastlinevzgojenarastlinazavsaditev', sajenka, sajenee; sajenec.. 'sadika', 'sqienka';sqjenka.. 'sadika'. Iz navedenega torej izhaja, da je od teh treh izrazov najboljši izraz sadika manj primeren sajenka, najslabši pa scyenec. Polnqjarmenik in polnojarmeniška žaga sta enakovredni glavni sopomenki, saj imata obe za razlago navedeno še parno ustreznico. Kar malce zaplete pa se pri zvezi nvitoma žaga (v geslu žaga): tu so poleg razlage ['pretiosni stroj predvsem za žaganje v gozdu ali na sldadišču gozdnih lesnih sortimentov, ki ga navadno sestavljcyo henciriskl motor, kovinska letev in r^skončria ozohljena veriga, ki Jo motor žene oh letvi") še sopomenske ustreznice motorka, motorna verižna žaga, sabljasta motoma verižna žaga in sabljasta motoma žaga. Ker gesla motorka v PS-ju ni, iz njega ne moremo izvedeti, ali je ta izraz enakovreden glavni sopomenki, lahko pa ostalo liierarhijo razberemo npr pri zvezi sabljasta motoma žaga, kjer je kot najbolj priporočljiva sopomenka navedena motoma žaga, manj priporočljiva je motorka, še manj motoma verižna žaga in tako naprej, kot so navedene sopomenke pri zvezi motoma žaga. Tako tudi v geslu Jagetalen ni jasno, ali je biimven enakovredna ali nadrejena sopomenka, saj gesla btikouenv PS-ju ni — gotovo je le to, da Jagetalen ni podrejena sopomenka.
Slabo je, ker uporabnik na enem mestu ne more izvedeti, kateri izrazje ustrezen ali ustreznejši: preden bo poiskal in preštudiral vsa so pomensko bogateje zastopana gesla in v njih zveze, kakršna je recimo motonxa žaga, bo kratko in malo obupal. Prikazi sopomenk in odnosov med njimi bi lahko bul bolj oprijemljivi in jasni. V geslu storžij/ak('drei»z iglastimialiluskampodohnimilisti, pri katerem se semena razvyqjo v storžastih socvetjih, Coniferae', konifera— ležeče stavljena sopomeria konifera^e v PS-ju spregled) bi bila preglednost tako večja. To bi omogočala ustrezna grafična rešitev z označevanjem in liierarhiziranjem sopomenk: 1. če sta iztočnica in ob njej navedena sopomenka enakovredni, naj med njima in za morebitno razlago stoji npr znamenje S=, 2. če je ob najustreznejši iztočnici navedena podrejena (neustrezna) sopomenka, naj bo med njima npr znamenje S! (izraza, ki stoji za tem znamenjem, se pazi, če je izrazov več, pa so začetni bolj priporočljivi), 3. če je v iztočnici neustrezen izraz, pa naj bo za njo npn znamenje S> In nato navedena najbolj priporočljiva sopomenka (lahko jih je seveda tudi več), kar bi bilo navsezadnje tudi gospodarnejše, kot je zdaj z vsakokratnim navajanjem tistega, kar je sopomenske boljše in pri najslabšili sopomenkah lahko torej vseh ostalih, le malo boljših, pa še vedno ne ustreznih sopomenk.
Gozdarski slovar bo moral biti normativen veliko manj zavito, kotjePS, izraze pa bo moral očitno večkrat označevati kot nestrokovne, zastarele, narečne In žargonske, pač v sklcidu z obljubo v navodilih iz PS-ja. (Zastarelega in narečnega v PS-ju menda sploh ni.)
4. Oznaka nav. mn. je očitno odveč pri prvem pomenu v geslu jelen (oznaki ustrezna je tudi razlaga 'velike rastlinojede živali z razvejenim rogovjem, Cervidae"), saj so ponazarjalnl primer {jelen nika) in zveze [kapitalniJelen, (ncwadni)Jelen, Jelen lopatar, severnijeien) ter razlage zvez (npr 'Jelen z velikim, lepim rogovjem') edninske. Oznako naa mn. ima še geslo piauijia z razlago 'kameiye in drug material, klga odnaša, prenaša vodotok', edninskl pa so spet ponazarjalnl primer {gihaiyepiovine) in zveze [groba, lebdeča, meljasta, plavajoča, prebrana, riiyei\a plavii^a) in pri njih seveda tudi razlage. Z omejitvami na množino mora biti slovaropisec kar se da varčen, saj se bo sicer hitro znašel v stiski. Pri geslu ris je rabljena ednina ('srediy'e velika zver iz družine mačk s šopom daljših, dlak na koncu ušes, Lynx L ), kar je v lepem nasprotju rešitvi v ustreznem, prvem pomenu pri Jelen.
5. Pisanje skupaj in narazen pri pridevnikih ni dosledno: femnosiu v geslu bor in tenv\ozelen v geslu diiglazyaje dobro, zato bi tudi temno gai) vgeslu srcebilo bolje pisati skupaj —ah pa dosledno narazen, kar dopuščajo tudi pravila novega Slovenskega pravopisa. Samo narazen pa bi bUo treba pisati hitrorastoč v geslu plantaža, saj gre za zvezo prislova in pridevnika. — V geslu saditev hi bila v razlagi oblika rastie vsekakor ustreznejša namesto rasle ['dcyaiye sadik v zemljo z tiamenom, da bodo rasle"). —V navodilih moti pridevnik uporabljiv (namesto uporaben, str. 8), namesto okrajšave ev, za euenttioien ipd., ki jo stari pravopis sicer dopušča, pa bi bilo boljše kcU" morebiten ipd.
6. Pri končnem oblikovanju slovarja bo treba popaziti na dosledno abecedno zaporedje besednih zvez. V geslu horizont so npn abecedno neustrezno razvrščene zveze v zaporedju horizont E, eh ivialni horizont, E-horizont (v vseh teh primerih stoji v PS-ju namesto iztočnice vijuga, ki seveda pri abecednem razvrščanju ni upoštevana). Vztrajati bi bilo treba pri dosledni abecedi (tako torej, daje eluvialni horizont na koncu), v uvodu pa bi moralo biti načelo razvrščanja ostalili črkovno enakih In razhčno pisanih sestavin ustrezno razloženo. — V geslu gojenje stoji zveza sproščeno gojenje gozda pred zvezo sproščena tehnika gojenja gozda, kar je spregled.
7. V geslu sadilnikje navedena zveza, bumikov sadilnik v pomenu 'dvoročni sadánik za pogozdovanje, ki ga Je konstruiral gozdarski strokovryak Bumik'. Najbrž je malce preostra določitev, da se svojünl pridevniki iz lastnih imen (v gozdcirskem izrazju bo šlo največkrat za priimke), ki zaznamujejo duhovno last, pišejo le z malo začetnico. Pravopis res daje prednost tej obhkl, dopušča pa tudi pisanje z veliko
240
začetnico. fTo določilo iz pravil Slovenskega pravopisa, ki so izšla še pred PS-jem, je sporno. V medicini bi bilo treba pisati npr iveil-Jdixova reakcija, kar vodi v kar malce preveč podomačeno obliko vajl-Jeliksova reakcija. Po svoje pa zaide bolezen Sokolskega, saj sokdskijeva bolezen ni mogoče. Zato, se zdi, pisanje z veliko začetnico le ni tako zelo prodsistemsko, da bi si zaslužilo popoln spregled.)
8. Nerodna je razlciga zveze Jarmeniška žaga v geslu žaga: 'žaga, ki razžagige hlode z enim listom ali več žaginimi listi, vpetimi v okvir' — besedo listom bi bilo mogoče IzpusdU. — Že navedena razlaga 'dvoročni sadilnik za pogozdovanje, ki gaje konstruiral gozdarski stnokovrtjak Bitrnik' v geslu sadilnik zavaja: glagol konstruirati je sicer dvovidskl. vendar ga tu bralec razume tako, kot da sadilnlka konstruktor ni dokončal; dvoumje bi odpravila oblika sfconsfriiira/, če seveda ustreza resnici. — V geslu voda beremo v razlagi stopinj Celz^a, v geslu padavina pa m^; pri nadaljnjem delu bi se bilo dobro že na začetku odločid za še sprejemljive gospodcimejše možnosd v vseh podobnih primerih. Enotno rešitev bi pričakovali tudi pri oziroma, kar je zapisano okrajšano (v obliki oz.) v razlagi v geslih krojerge in krojiti in v uvodu ter navodilih, neokrajšano pa v razlagi v geslu stih In dvakrat v uvodu.
9. Neustrezno je v geslu voda uporabljena vijuga v zvezi gladina - (če ne gre preprosto za napako namesto gladina -e). Bralec lahko namesto vijuge prebere uodd (torej v rodilniku množine), kar stilistično glede na podatek v geselskl glavi in na dejansko rabo ne ustreza, Icihko pa se odloči za vod, kar ustreza rabi, vendar ne izhaja iz vijuge. Katera koh besedna oblika od teh treh bi morala bid izpisana. Vijuga sama Zcise v geslu nadomešča iztočnico. Če pri samostalniških in pridevniških iztočnicah za vijugo stojijo ustrezne končnice, se dodajajo samostalniški osnovi v rodilniku (vendar brez morebitne podcdjšave z j, za kar je v geslu gozdar primer ~ji in lesarji) in seveda tudi pridevniški osnovi (vijugo je treba nadomestiti s dstim, kar stoji pred končnico -a v obliki pridevnika ženskega spola iz geselske glave). Pri glagolu vijuga nadomešča imenovalnik, torej iztočnico, vse ostale oblike pa so v PS-ju izpisane.
10. V grafičnem oblikovanju slovarjev se po navadi pojavlja tako imenovana živa pagina. Iger je na gledani strani najprej (največkrat na levem robu) zgoraj navedena iztočnica tistega gesla, ki se na gledani strani ali začne - tako je tudi v PS-ju — afi se s prejšnje nadaljuje, nato pa je (največkrat na desnem robu) navedena še iztočnica gesla, ki to stran končuje, flb lahko velja tudi za dve gledani strani skupaj, nekdaj pa so tako opremljali celo posamezne stolpce, kot npr v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju.) Na str. 42 PS-ja npr vidimo, da skoraj tri četrtine prostora zavzame geslo voda, katerega iztočnico moramo poiskati na prejšnji strani, čeprav je zgoraj tudi živa pagina, v katero pa je prepisana iztočnica gesla zakoličevati. ki se na tej, glalani strani začne. Pravilo pri slovarjih, leksikonih, enciklopedijah in različnih imenikih bi laliko bilo: v živo pagino naj bo najprej prepisana iztočnica gesla, ki se v prvi vrsti gledane strani aU začne ali pa nadaljuje.
11. V PS-ju je zaradi v času ntistanka ne ravno izrazitih računalniških možnosti tisk premalo razčlenjen in zato neizrazit Pri pripravljanju končnega izdelka je treba misliti na to, da mora biti izdelek kar se da podoben tistemu, ki ga naredi tiskarna. Ker bodo v prihodnosti najbiž kar vsi slovarji pripravljeni računalniško, je seveda mogoče pričakovati, da bodo sestavljavci sami izdelovali tudi osnove za razmnoževanje. Tu je treba vztrajati pri nekaterili osnovnlli normah, ki so zlahka presegljive, saj tudi računalništvo napreduje. (Druga, razkošnejša možnost je seveda fotostavek, ki ga iz računcdniškega vnosa naredi tiskarna. Tudi tu mora bid vnos kar se da pravilen.) Že pri pripravljalnih delih za novi gozdarski slovar bo odslej treba ločevati pomišljaj in vezaj. samo dvojni zgornji narekovaj pa bi bilo dobro spremeniti v dvojnega srednjega. — Nepravi osnovni pomeni v geselskih člankih bi se lahko, ker jih ni veliko (v PS-ju niso nikjer več kot šdrje), začeli vsak v svoji vrsti; preglednost bi bila tako veliko večja.
12. V navodilih za uporabo slovarja je sicer nekaj osnovnih podatkov in napotkov za branje, vendar pa jih bo v končnem izdelku potrebno napisati veliko bolj natančno, in sicer ne le za jezikoslovca, temveč tudi za jezikoslovno ne vedno izurjenega bralca, in z njimi spraviti na dan v slovarskem delu vsebovane skrite podatke. Tako recimo naj bi se kar samo po sebi razumelo, da se črka e pri samostalnikih in pridevnikih v prvi osnovni obliki izgovarja kot polglasnik, če v drugi osnovni slovarski obliki izpade. Vendar ni škodljivo in slabo tega vedno znova zapisovati; podatek je pomemben, uvodna opomba pa ne vzame toliko prostora Končnici -a -o ipd. v geselski glavi pomenita tudi besednovrstno oznako za pridevnik, zato ustrezna oznaka pri njem izjemoma ni zapisana, kar pa iz že omenjenih navodil ni razvidno. Navodila naj bodo skratka bolj izčrpna in bralcu prijazna; prav nič hudega ni, če povejo kaj preveč, zelo slabo pa je, če uporabnika puščajo na cedilu.
13. Poskusni snopiči izrazijskih slovarjev naj bi poleg izbranega (napaberkovanega) besedja, če je le mogoče, prikazali tudi strnjen del načrtovanega slovarja, namreč eno od začetnic ali del ene od začetnic zanimivo bi bilo videti recimo že iztočnice na go-), kar bi omogočalo tudi oceno gostote zajetja besedja.
Ocenjevalec je morda videti siten in pikolovski, je pa sestavljavcem tudi hvaležen, le da pohvali, ki si jo pošteno in dobro sestavljeno delo zasluži, posveča veUko manj prostora, kot gaje namenil nakazovanju
241
izboljšav na ožje slovaropisnem podnačju. Sam sebi se zdi kot opazovalec voznikov, od katerih pričakuje, da vozijo po pravilih, in če ne povzročajo zapletov, jih posebej ne hvali. Zasnova je dovolj trdna, navedene posamezne pomanjkljivosti pa bo slovaropisni svetovalec zlalika odpravil; njegov delež mora biti v končnem izdelku brezhiben. Sodelavci gozdarske stroke — njihovega deleža nisem ocenjeval — pa s svoje strani jamčijo, da lahko v Gozdarskem slovcuju kljub temu, da razmere v stroki organizacijsko in še kako drugače niso naklonjene izrazoslovnemu prizadevanju, kot bi si zaslužilo, pričakujemo primemo kcikovost, obsežnost in temeljitost prikazov ter strokovnost, in sicer tudi za stroke, ki mejijo na gozdarsko.
Gozdarski terminološki komisiji torej želimo, da najde najkrajše poti, po katerih bo prišla do zastavljene naloge — Gozdarskega slovarja. Njenega izdelka se veseliino.
Peter Weiss ZRC SAZU v Ljubljani
NOMEN EST OMEN ALI PA TUDI NE
A Gložančev: Enobesedrta invsna slovenskih podjetij, Ljubljana 1991
Delo, ki ga predstavljam, je in ni inovatorsko. Na neki način nadaljuje v sedemdesetih letih začeto (in v devetdesetih prekinjeno) akcijo Shveitščina v Javnosti (zbomik s portoroškega posvetovanja je izšel 1983, ur B. Pogorelec), ki jo avtorica v uvodu tudi navaja kot pobudo za svoje delo, in se tako pridružuje zbornikom kot so Jezik na odnt. Jezik v fdmii (1983, ur. N. Šumi), Povejmo naravnost (o jeziku v množičnih občilih, 1985, ur. J. Dular), Jezikovrio razsodišče (1984. ur. J. Moder) in Shvenskijezik v znanosti (1. zv. 1986, 2. zv. 1989, ur. A. Vidovič Muha). Od vseh naštetih se razlikuje po tem. daje (eno)avtorsko in da monografsko obravnava pomembno poglavje o jeziku v gospodarstvu, tj. poimenovanje slovenskih podjetij. Natančneje, v njem so obdelcina enobesedna imena, pri čemer verjetno nI mogoče dodati "samo", kajU če izvzamemo tista večbesedna imena, ki v naši zavesti funkcionirajo kot kratlčna enobesedna (npr Glin = Gozdarstvo in lesna industrija Nazarje), in taka, ki imajo vrstno določilo in krajevno oznako (npr Tovan\a khhiikov 'Šešir" Škojja lx>kdj, potem ostane le še manjšina večbesednih (npr Goreiyska piedUnicdj. Žal o tem razmerju, ki je za relevantnost izbrane teme tudi pomembno, v knjigi ne dobimo podatka.
Avtorica A. Gložančev razčlenjuje imena podjetij s štirih vidikov: besedotvomega, pomenskega, izvornega In funkcijskega; zadnjega še v posebnem poglavju (Pogled na imena slovenskih podjetij s funkcijskega vidika, 78-85). Imena so razdeljena na neizvirna in izvirna. Neizvirna nastajajo s prekategorizacijo občnih in lastnih imen. Iz občnih s polastnoimenjenjem. npr z metonimijo za poimenovanje dejavnosti — Obnoua z metaforo — ljubljanska tovarna baterij 2Jna; "ima v imenu to bajeslovno žival kot pojem nekakšnega bajeslovnega akumulatorja, ki bmha ogenj"( 14), ali po konverziji z izpustom jedmega dela besedne zveze — Metab\a iz metalna industrija. Pri lastnih imenih so vir zernljeplsna imena, in sicer kraja — Parujnija, Emona, vzpetine — Jehvica. reke — Muro; posebna skupina imen. nastalih s prekategorizacijo izzemljepisnega lastnega imena, npr. imena, označujočega prebivalce — Doleryka, in osebna imena— Šiimi, Merkiir. Pri izvirnih imenih podjetij avtorica ugotavlja, da se tvorijo po besedotvornih vzorcih, znanih iz občnoimenskega fonda, pa tudi na posebne, le za imena značilne tvorbne načine. Izpeljava, ta sicer najpogostejši besedotvorni način, je za tvorbo izvirnih imen podjetij rabljena presenetljivo redko, skoraj Izjemno —Jiitrargka, Izjemni so tudi sklopi — D<ydam, sestavljenke so redke, skrajno je omejena izbira predpon — Intertransport. Najpogostejši način pri tvorbi izvirnih imen podjetij, kije znan tudi iz občnoimenskega fonda, je zlaganje, toda kakor je pogost, tako je tudi problematičen — Kiaivoprodaja. Dmgi večinski vir za tvorbo pa je "kratični besedotvorni način" (62), tj. sklapljanje s krnitvljo — Tik, Koto. Čeprav avtorica tega načina ne navaja med posebnimi, za lastna imena značilnimi načini, ker daje to "enostaven postopek, znan tudi v občnem besedju" (62), je vendarle mogoče reči, daje pogostejši pri tvorbi lastnih imen. Le za imena značilne tvoijenke so izvime krajšanke — Emba iz embalaža oz. emballrka, in zloženke s krajšanim delom — Vatkarton iz valoviti karton. Besedotvomo so torej obdelana izvlma imena, od teh pa najizčrpneje tista, ki so najpogostejše tvorjenke, torej zloženke in kratična imena. Ta del knjige je tudi teoretsko najbolj poglobljen, za (nestrokovnega) bralca pa najbolj zahteven in hkrati najbolj poučen. Te vrste tvorjenke so kot imena
242
podjetij namreč največkrat problematične in s strani jezikoslovcev največkrat kritizirane. Za porabnika (kupca) pa so taka imena ah dolgočasna, zlasti nastala z zlaganjem "so navadno povsem konkretna in zato resda informativna, vendar delujejo suhoparno, prozaično" /46/. ali včasih celo zavajajoča, do česar lahko pride predvsem pri kratičnlh imenih: "Možnost drugotne pomenske osmishtve po načelu asociativnosti je treba upoštevati že ob tvorbi kratičnega imena. V tem smislu je treba paziti, da novo nastala kratica ne bi vzbujala nezaželenih asociacij, na primer kak slabšalnl izraz, ah neustreznih asociacij na kak pojem, ki z dejavnostjo ni v nikakršni metonlmični ali metaforični zvezi. To se je žal zgodilo obhkovalcem imena Histor. Dejavnost ljubljanskega podjetja, ki nosi to ime, ni v nikakršni metonlmični ah metaforični zvezi z zgodovino (...). Beseda Histor je kratica, nastala leta 1978 iz prvotnega širšega imena HSne storitve. Podjetje Histor ima zelo konkretno delovno področje: ukvarja se v glavnem s čiščenjem poslovnih prostorov in opravlja obrtne usluge v večjih objektih." /73-74/ Nomen torej je ah pa ni omen in v tem smislu je raziskava A. Gložančev zanimiva ne le za jezikoslovca, temveč tudi mnogo širše. Se zlasti v teh časih, ko nova (zasebna) podjetja rastejo kot gobe po dežju. In to kljub temu (eih pa morda zato še bolj) da v knjigi obravnavana imena sodijo v čas do leta 1989, torej pred novim zakonom o podjegili.
Da besedilo ni namenjeno le jezikoslovcem, kaže tudi njegov "slog". (Čeprav v knjigi nisem našla podatka o tem. je treba omeniti, daje besedilo, kije bilo kasneje precej predelano In zlasti teoretsko dopolnjeno, najprej izhajalo v nadaljevanjih v Nedeljskem dnevniku.) Besedilo je, največkrat posrečen, splet znanstvene In poljudnoznanstvene zvrsti. V poljudno znanost sodijo med drugim opisi, zanimive "zgodbe" o izbiranju unen za nekatera podjetja (npr za tovarno Ilirija na str. 26-31). izpostaviti je treba avtoričin pristop k obravnavi za izbrano temo največkrat najbolj kočljivega problema o prevzetih (tujejezičnlh) prvinah v imenih podjetij. Njen pristop zadošča tako zahtevam znanstvene zvrsti: kohkor jih zavrača, navaja za to trdne jezikoslovne argumente; kakor tudi zahtevam poljudnoznEinstvene; bralca ni mogoče pridobiti z zmerjanjem ah moraliziranjem, zato tega ne počne. Oboje se kaže na več mestih, zgoščeno pa pri razčlembi izvirnih zloženk iz tujih besed /51-54/ in v poglavju Pogled na imena slovenskih podjetij s funkcijskega vidika, zlasti pod 3.2.2Tuja imena slovenskih podjetij in 3.3 Estetska funkcija.
Prepletanje obeh jeztkovnozvrstnih načinov ima tudi nekatere neljube posledice. Tako npr. prevzema (po Toporišiču) izraz kmitev za način, za poimenovanje tvorjenke pa namesto km rabi krajšanje (v opombi 70 zamenjavo termina tudi pojasni s "poljudno rabo"). V skladu s poljudnos^o je tudi vsakokratno razlaganje nekaterih osnovnih pojmov iz besedotvorja, pri čemer je npr. pojem Izpeljanke pojasnjen v opombi (op. 50), sklopi pa v osnovnem besedilu (60). A to je vendar samo nedoslednost Resnična pomanjkljivost je. da ob tako široki razlagalnosU nikjer ni pojsisnjeno, kaj je govorna in kaj skladenjska podstava. Termina sta brez definicije rabljena na zaporednih straneh 44 in 45, ne da bi bilo med njima vzpostavljeno kakršnokoh povezovalno ali razlikovalno razmerje.
Čeprav obsega v knjigi predstavljeno gradivo le imena do 1. 1989, je avtorica spremljala poimenovalne tendence tudi po tem času in jili objavila v članku o Imenih novih zasebnih podjetij v Novih Fužinah (Jezikoslovni zapiski, 1991, 87-98). Težnje, kijih kaže v njem zbrano gradivo, ne veljajo le za omejeno (zemljepisno) področje, ampak tudi za poimenovanje novih zasebnih podjetij (zlasti trgovinic in lokalčkoi;) sploh. Avtorica jih zvaja na dvoje: "seganje v domačnosten, podeželski svet" in "iluzionizem tujega, daljnjega" (94). Zadnje govori o tujejezičnlli poimenovanjih in je bilo kot problematično že omenjeno. Zares nova je prva tendenca, ki se ne kaže le v vehki količini manjšalnih poimenovanj, kar izpostavlja avtorica, ampak tudi s hotenjem, doseči "domačnost" (ah morda bolje: "domačijskost") z izbiro lastnih Imen, prekategoriziranlli iz občnega besedja, ki je zvrstno zaznamovano kot neknjižno, npr. Ttnta, Strenca, Kofetek. Vsekakor sociollngvistično zanimiv pojav.
Erika Kržišnik Filozofska fakulteta v Ljubljani
243
UČBENIK ZA DIVERGENTNO MIŠLJENJE IN KREATIVNO PISANJE
Milena Blažič: Kreativno pisanje. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport, 1992
že pred desetletji je k ricim prodrla kaka novica, da imajo v Zdnoženih državah Amerike šole za pisatelje in pesnike. Čudili smo se, da Amerikanci ne vedo, da se pesnik rodi, ne pa naredi. Ni nam šlo v glavo, čemu je treba mlade ljudi šolati za pisateljevanje ali pesnikovanje, ko pa je pisateljev in pesnikov že tako preveč. Tedaj še nismo vedeli, da v Ameriki ni tako kot pri nas in da so njihove šole za razvijanje ustvarjalnosti samo neznatni otočki v nemirnem morju poslovnega življenja.
Zdaj te stvari spoznavamo od bliže. K nam prihajajo ameriški profesorji ustvarjalnega pisanja s svojimi gojenci in slovenski pesniki gostujejo na ameriškili univerzah. Pred dvema letoma je izšel Blatnikov zbornik Šola kreativnega pisanja; pred kratkim pa smo dobili lepo ilustriran učbenik za vodenje tečajev ustvarjalnega pisanja ali za delo v literarnih razredih, ki ga je sestavila Milena Blažič, asistentka za ustvarjalno pisanje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, ilustriral pa Fojž Zorman, magister knjižne ilustracije. Mlada avtorica se ne naslanja veliko na ameriške avtorje, ampak izhaja predvsem iz domače šolske tradicije (Matija Lichtenwallner Silva Trdina. Lojze Kovačič) in iz svojih izkušenj pri organiziranju tečajev ustvarjalnega pisanja, sprva v okviru Zveze kulturnih organizacij Slovenije, zdaj pa v okviru Pedagoške fakultete v Ljubljani.
Ob knjigi Milene Blažič Icihko popravljamo naivne predstave o ustvarjalnem pisanju kot šolanju pisateljev in pesnikov. Prilastek ustvarjalen aii kreativen je pritaknjen k besedi pisanje samo zato, da to pisanje razlikujemo od strokovnega, poslovnega ali kakšnega drugačnega pisanja. V knjigi gre zlasti za razgibavanje človekovega mišljenja, razvijanje prožnosti, iznajdljivosti, domiselnosti, izvirnosti. V tradicionalni šoli prevladuje učenje že gotovih spoznanj in zaprto (konvergentno) mišljenje, ki vodi k eni sami rešitvi problema, vendar v vsakdamji življenjski praksi to mišljenje kaj hitro odpove. Ustvarjalno pisanje pa temelji v prvi vrsti na odprtem (divergentnem) mišljenju, na odkrivanju zvez med stvarmi, ki jih doslej še nihče ni povezoval, npn na ustvarjanju zveze med Rdečo kapico in trnovsko osnovno šolo, med kozorogom in zeljem, med sevemimi in južnimi pujsi, med čevlji in testom, med obleko in kraškiin pršutom itd. O divergentnem mišljenju so s ovenski psiliologi, npn Anton TrstenjEik, Vid Pečjak, Drago Žagar, doslej že veliko pisali. Na razpolago imamo prevedene knjige o reševanju logičnih, matematičnih in dr-ugačnili problemov. Naša knjiga pa na podlagi literarnega snovanja pospešuje razvoj funkcij desne možganske hemisfere.
Knjiga je sestavljena iz dveh delov: iz teoretskega uvoda, iz vaj in iz primerov besedil, ki segajo od domislic pnilšolskih otrok preko kratkih spisov osnovnošolcev in srednješolcev do študentovskih pesniških in esejističnih poskusov.
Po psihološki strani se zdijo dragoceni nasveti, naj učencev med pisanjem ne izpostavljamo stresom (Pazite na pravopis! Pazite na zgradbo spisa! Držite se naslova!), naj jim dajemo dovolj časa za premislek (delamo čustvene premore, organiziramo dvojne učne ure) in dovolj gradiva za oblikovanje (skupaj z njimi beremo in razčlenjujemo kvalitetna besedila) ter jim omogočamo, da se postavljajo s svojimi besedili (na literarnih prireditvah ali s tiskanjem njihovili spisov).
Avtorica se zaveda, da pri organiziranju pouka splošni napotki ne zaležejo dosti, zato nam daje na razpolago številne vaje, ki izzivajo hipne domisleke ali spodbujajo pisanje daljših spisov. Razume se, da so te vaje namenjene samo za začetni zagon. Če hočemo biti izvirni, je treba iskati novih in novlli povezav med stvarmi.
Na koncu knjige lahko beremo besedila mladih avtorjev različne starosti. Doživljajskih (resnlčnostnlh) spisov je med njimi bolj malo, največje domišljijskih. Navadno pojmujemo otroški spis kot neizvirno in sšušmaijeno besedilo, netočno po vsebini, slabo zgrajeno in polno pravopisnih napak. Tu pa beremo iskrive spise. V sebi se sprašujemo, ali smo zmožni take miselne svežine in ali bi smeli biti učitelji tako duhovitih otrok
Ko končujem svoje poročilo o knjigi Kreativno pisanje, bi bilo primerno, da bi povzdignil prst in oštel mlado avtorico, ker se pogosto norčuje iz šolskih navad in ker se zavzema, da naj bi tudi otroci enako kot odrasli avtorji imeli pravico do pesniških svoboščin, vendar tega ne bom naredil. Sam ne vem, zakaj ne; najbrž zato, ker me veseli, da so na svetu tudi ljudje drugačne pameti, kot je moja.
France Žagar Pedagoška fakulteta v Ljubljani
244
JANEZ ROTAR: PISMA PROFESORJA FRANA RAMOVŠA DR. ŽELMIRI GAŠPARIKOVI
Razprave Xn. razreda za Jilološke in literarne vede SAZU. IJubyana 1989, str. 129-172.
To je v zadnjem času že druga publikacija, ki nam približuje prvega profesorja slovenskega jezika na naši univerzi, Frana Ramovša, v njegovem zasebnem, malo ali nič znanem življenju. Za knjigo B. Lopamika o Primožu Ramovšu, profesorjevem sinu, ki nam—poleg nekaj budili napak, npr da Ramovš ni bil imenovan v Ljubljani 1919 za profesorja slavistike, marveč za indoevropsko primerjalno jezikoslovje — odkriva očetovo izredno skrb in požrtvovalnost za sinovo glasbeno vzgojo, smo pred kratkim dobili objavo 29 profesoijevili pisem, ki jo je z veliko skrbnostjo in obzirnostjo oskrbel Janez Rotor.
V uvodu pojasnjuje Rotar ozadje nastanka teh pisem (hrani Jih SAZU) slovaški slavistki Želmiri Gašparikovi v Turčieinskem Sv. Martinu med 15. X. 1929, po koncu prvega mednarodnega slavističnega kongresa v Pragi, Brnu in Bratislavi, pa do razpada ČSR 30. XII. 1938. Urednik v petili točkah opravičuje in utemeljuje celotno objavo teh sicer zasebnih pisem, iz katerih "se bo ...nazorno zrcalila notranje razgibana, močna osebnost enega utemeljiteljev modeme slavistične znanosti v Evropi" (132). To ni navadna objava, le z najpomembnejšimi stvarnimi pojasnili, marveč (z urednikovimi povezavami med njimi, v katerih so večkrat tudi odlomki iz dopisničliiih odgovorov — njena oliranjena pisma namerava Rotar še objaviti) kar zaokrožena razprava o tem desetletju profesorjevega življenja in snovanja, sega pa tudi nazaj v njegovo prejšnje življenje. Tako Je Rotarjeva objava dragoceno dopolnilo k strokovnim in življenjepisnlm oznakam; posebno dragocena vsem. ki Jim Je Ramovševo znanstveno delo blizu, posebej pa še njegovim učencem, katerih rodovi so se že skoro docela skrčili, saj bistveno dopolnjuje njegovo podobo.
Urednik Je v uvodu že sam navedel tematiko Ramovševili pisem in po le-tej naj označimo njih vsebino, saj je objava v Razpravah SAZU žal večini slavistov skrita.
1. Osebno življenje in oznake samega sebe. Čeprav vsebujejo že Ramovševa pisma Rajku Nahtlgalu (SR V-VIII) mnogo bistvenih podatkov o znanstvenikovi življenjski poü. le-to tu objavljena pisma bistveno dopolnjujejo predvsem z intimnimi izjavami o samem sebi, svojem značaju, mišljenju. Nekaj tega najdemo skoraj v vseh pismih, v nekaterih pa posebej značilne stavke, npr da je "malo temperamenten" (131), sem zelo kritičen (132), ...šele navsezadnje...in le tako mimogrede sem filolog (132); "razigranost pri meni ni nič dmgega kakor cinizem (133), to moje trdo življenje (ib.), želja po smrti inmim (134). Nasprotno pa izjave: življenje, ki ga živim. Je lepo (143); dva načrta: discipliniranost samega sebe in delo (144); mnogo je pri njem bilo razmišljanja o smislu življenja in smrti. Posebno pomembna je "globoko doživeta in kataizična samoizpoved" (Rotar) v pismu z dne 17. XI. 1931 (146-7); izjava: "ko sem miren in srečen" nasproti lahkotni samoironiji v več pismih.
Sloveniste nas posebej ZcUiimajo Ramovševe izjave o predavanjih na fakulteti, ki mu nekoč "nič ni bilo zanje", kar je pač trenutno slabo počutje, sajje bil najsijajnejši predavatelj, kije o zamotanih vprašanjih akcentologije, dialektologije itn. večinoma govoril na pamet Ne drži pa za vse primere, kot pravita on in F. Jakopin v nedavno objavljenih spominih: "...nimam za predavanja skript kar pred uro si na listič napišem par besed, pa o tem potem govorim" (str. 137, v marcu 1930, ko lahko rekonstruiram, o čem je predaval: vokahzem in akcent). Včasih je imel izdelan rokopis (četrtino pole), v katerega je za katedrom stoje ali pišoč (pri dialektologiji, akcentu) na tablo na vogalu mize pogledal. Tudi ni mogel npr. kar na pamet govoriti vrste strani v citatih v predavanju o zgodovini slovenske slovnice. O tem "lovu za seboj" (Ramovševe besede Beliču 1932) bi bilo nx3Č napisati karakterološko in psihološko razpravo in v to smer je urednik Rotar napisal povzetek in oznako na zadnjih straneh objave teh pisem
2. Posebna stran profesorjeve zasebnosti so bila njegova doživela na fronti in njihova "neodstranljiva navzočnost v Ramovševi zavesti" (Rotar str. 129). O teh je pisal že NaliUgalu. v tej objavi pa posebej naravnost literarno močno v pismu z dne 5. X. 1932: "...Tam je ubito moje življenje..."(str 152), pa tudi že prej (142, 148). Vseh teh grozot tedaj v letih 1928-1933 njegovi "slušatelji" nismo niU slutili, saj se nam je profesor dozdeval kljub svoji krhkosti ves zdrav, hodil Je pozimi brez šala in rokavic, ko smo se sami zamo tavali...
3. O svojem znanstvenem delu je v pismih slovaški slavistki poleg nekaterih ironičnih in ciničnih izjav zapisal pomembne izjave, ki pričajo ne le o njegovem odnosu do dela. marveč tudi, kaj je pripravljal v tistem času. "Pridno delam" (137) in podobne izjave dokazujejo, daje bila delavnost njegova stalna usmerjenost potreba in kar strast Za strokovnjaka Je zanimiva njegova primerjava značaja s
245
slovanskimi akcenti (144). Posebna zanimivost, ki pa jo je treba vzeti dokaj relativno, je pismo, v katerem poroča o Dialektološki karti slovenskega jezika (1931). To izdajo in hitro, ne do konca urejeno izdajo zadnjega letnika ČXJKZ v istem letu smo tedaj imeli za F^amovševo in slovenske slavistike tllio, pa odločno demonstracijo proU unltarisOčnlm prizadevanjem proti slovenščini z juga države (prim. tedanja Ramovševa pisma Beliču!).
4. O Ramovševem prizadevaiyu za slovensko znanost za njeno organizacijo v Akademiji in delno tudi na univerzi, je tudi moč najti v teh pismili nekaj gradiva, predvsem misli o snovanju Akademije znanosti v pismu z dne 21. XII. 1929, v katerem je v obrisih razvil nekaj svojega načrta za slovenistična raziskovanja, pa še marsikaj o nasprotovanju njeni ustanovitvi v Zagrebu in Beogradu, kar je tesno povezano tudi s korespondenco z Beličem.
Rotar je v sklepnem poglavju tako posrečeno označil značaj in pomen objavljenih pisem Frana Ramovša, da k njegovim besedam ni treba dodati drugega kot misel, da bi morali čimprej ¦— dokler so še živi njegovi znanci — nadaljevati tako z izdajo še morebitne korespondence tudi ztinaj Slovenije kot z objavljanjem spominov nanj, pa tudi z vrednotenjem njegovega dela, za kar bi bil pogoj: nadaljevanje izdaje njegovega Zbranega dela po več kot dvajsetih letih — kar je velika in neopravičljiva zamuda tako naše Akademije kot celotne slovenlstike.
Viko Novak Ljubljana
SIMPOZIJ DIDAKTIKOV SLOVENŠČINE
v Mariboru je bil 19. In 20. marca letos prvi simpozij metodikov oziroma didaktikov slovenščine. BU je meddržavni, mednarodni, vseslovenski, s področja skupnosti Alpe-Jadran in še bi lahko naštevali, pa bi z enim izrazom najbrž ne zajeli vsega bistva. Sprva je bil zamišljen kot del dejavnosti na področju Alpe-Jadran, vendar bi moral biti vsaj eno leto prej prijavljen, da bi ga ta skupnost tudi financirala. Potem smo govorili o meddržavnem pa vseslovenskem ipd. simpoziju. V bistvu je šlo za to, da so bili udeleženci s svojimi prispevki iz Slovenije in še štirih držav: Italije, Avstrije, Mad^rske in Hrvatske, da se vsi ukvarjajo z metodiko materinščine, večina z metodiko/didcdrtiko slovenskega jezika ah književnosti.
Simpozij je nastal iz potrebe po medsebojnem poznavanju in primerjanju metodičnih spoznanj in izkušenj ter iz želje po metodičrhh predavanjih med učitelji slavisti pa tudi na razredni stopnji in v vrtcih.
Metodična/didaktična predavanja so bUa že doslej skoraj vedno zelo dobro obiskana. To so spoznali tudi pri Slavističnem društvu Slovenije, kjer so ob prizadevanjih predsednice društva ustanovih sekcijo za didakUko slovenskega jezika in književnosti. Kadar je ta sekcija pripravila predavanja, so bile predavalnice vedno polne.
Ideja o simpoziju je vznlknUa med zborovanjem slovenskih slavistov, predvsem med metodiki, jeseni v Mariboru. Organizacijo je v glavnem prevzela dr Metka Kordigel, ob pomoči še nekaterih kolegov. Že v času slavističnega zborovanja so obljubih sodelovanje nekateri metodiki iz Ljubljcine, Kopra, Trsta, Celovca in Szombatheljja, pozneje pa so se pridružih še drugI. Prvotno je bil simpozij naravnan predvsem na razredni pouk in predšolsko vzgojo, pozneje pa se je tematika razširilci, saj je vsakdo želel predstaviti delo, s katerim se ukvarja. Za uvodni referat o temeljni vlogi in nalogali metodike književne in jezikovne vzgoje pa je bil naprošen eden vodilnih evropskih strokovnjakov dr Dragutln Rosandič iz Zagreba. Njegov obsežni opus metodičnih del predstavlja nepogrešljiv vir vsakemu nJademu znanstveniku tega področja.
Na simpozij je prišlo preko dvesto poslušalcev, pa čeprav je mariborska enota Zavoda R Slovenije za šolstvo in šport vabila samo učitelje svoje enote, samo iz osnovnih šol in vrtcev, in čeprav je bilo potrebno plačati kotizacijo.
Delo na simpoziju je potekalo plenarno, le zadnje popoldne v dveh delovnih skupinah. Prvi dan je bil namenjen bolj slavistom, drugi pa bolj učiteljem razrednega pouka in vzgojiteljicam. Vendar pa so skoraj vsi poslušalci vztrajah oba dneva pri vseh predavanjih in predstavitvah.
246
Svoje teme so prvi dan predstavili z referati naslednji metodiki:
prof. dr Dragutin Rosandič — lWetodika književne In jezikovne vzgoje v teoretično-metodološkem obzorju; prof Boža Krakar Vogel — Književno znanje kot smoter pouka književnosti; mag. France Žagar — Besedilne vrste v osnovni šoli; prof Milena Blažič — Kreativno pisanje; doc. dr Jože Lipruk — Usmerjeno tilio branje kot metoda.
Ta del simpozija je jasno pokazal že z uvodnim referatom, daje področje metodike/didaktike jezika In književnosti izredno razvejeno področje, ki pa vendarle ima skupni cilj — dobro usposobljenega učitelja in odličen pouk materinščine. Razvejenost interesov znotraj metodike seje pokazala tudi v nadaljnjih prispevkih s področja književne vzgoje in sporočanja. Žal ni bilo nobenega referata s področja Jezikovne vzgoje. To so še posebej pogrešali nekateri učitelji slovenskega jezika, ki so sodelovali v pogovoru ob okrogli mizi. Zvečer je bUa namreč organizirana okrogla miza na temo Mesto in vloga didaktike slovenskega jezika in književnosti danes.
Okroglo mizo je vodil prof Silvo Fatur. Živahna razprava Je osvetlila vrsto problemov od položaja metodike/didaktike na kadrovskih šolah do učbenikov in pripomočkov, pomanjkanja didaktičnih sredstev ter do razdrobljenosti metodičnih sil, del, strokovnjakov in do neusklajenosti delovanja. Z žalostjo in ogorčenjem so udeleženci ugotavljali, da istočasno razpravljajo v Cankarjevem domu o pouku slovenščine, ki daje slab in neučinkovit Pisatelji so ta posvet sklicali prav na isti dan, pa čeprav Je bil simpozij sklican že več mesecev prej in čeprav Je prof Krakarjeva obvestila preds«lnika Društva pisateljev o času in namenu metodičnega simpozija. Vse to Je spodbudilo navzoče, da so imenovali posebno komisijo, kije izdelala sklepe posvetovanja ob okrogli mizi in simpozija kot celote. Te sklepe navajam na koncu.
Drugi dan je bilo na simpoziju že v dopoldanskem času sedem referatov z zelo specifičnih področij predšolske vzgoje in razrednega pouka. Mag. Anton Schellander iz Celovca je predstavil svoje videnje začetnega branja in pisanja in odnosa do Jezika nasploh; mag. Elizabeta Bernjak, lektorica In predavateljica na Visoki učiteljski šoli v SzombathelyJu, Je razpravljala o slovenskem opismenjevanju v dvojezičnih šolah na območju Porabja na Madžarskem, kjer imajo otroci večinoma težave že z narečjem; prof Marjana Eiženičnik-Pačnik iz Maribora Je opozorila na pomembno vlogo vzgojiteljice pri razvoju otrokovega govora ter na Jezikovni primanjkljaj pri študentih te usmeritve; prof Majda Mihačič iz Didaktičnega ravnateljstva za šole s slovenskim učnim Jezikom vTrstu Je predstavila delo in težave pri pouku slovenščine v Italiji; prof Vida Medved-Udovič iz Kopra je zastavila zanimivo vprašanje, kajželimo doseči s pravljico v osnovni šoli; prof Igor Saksida iz Ljubljane si je zamislil pouk kot izlet v domišljijo; dn Metka Kordlgel pa je opozorila na dve vrsti branja pri pouku slovenščine in še kje. Več kot dvesto poslušalcev Je z zanimanjem spremljalo vsa predavanja. Že po vsakem predavanju so lahko postavili po eno vprašanje ali repliko, po odmoru in po koncu predavanj pa Je bila živahna razprava.
V popoldanskem času sta dr Metka Kordlgel in prof Igor Saksida pripravila pedagoško delavnico z naslovom Metodološki pristop k literarnemu besedilu na primeru iz Berila Hiša, hiška, hišica. Delo je potekalo vzporedno, osnova za predstavitev in razpravljanje pa sta bila video posnetka pouka na razredni stopnjt
Simpozij je bil za metodike slovenščine prepotrebno srečanje, kjer smo se pobliže spoznali, se seznanifi z delom, ki ga opravljamo, in kjer smo ugotovili, kaj bistvenega s področja predmeta še manjka. Ugotovili smo, daje dela več kot dovolj za vse ter da se bo potrebno ukvarjati s temeljno teorijo predmeta in z vsemi njegovimi posebnostmi. Posebej dobrodošle pa so bile Rosandičeve ugotovitve, da smo delo dobro zastavili in da imamo precej, vendar še vedno premalo, mladih in sposobnih strokovnjakov.
Posebna komisija, ki smo jo sestavljali prof Alenka Kozinc, prof Silvo Fatur in dr. Jože Lipnik, Je pripravila stališča, ki so Jih udeleženci dopolnili. Ta stališča so naslednja:
1. Simpozij po udeležbi, tematiki In interesu kaže veliko potrebo, da postane taka vrsta združevanja didaktikov slovenskega Jezika In slovenske književnosti stalna obfika delovanja
2. Podobna zborovanja naj postanejo vsakoletna oblika dela in naj Jih v okviru možnosti izmenično pripravljajo filozofska in pedagoška fakulteta v Ljubljani in pedagoška fakulteta v Mariboru, pri čemer naj bi bUa prihodnja srečanja posvečena posameznim sklopom problemov iz obsežne problematike didaktike slovenskega Jezika in književnosti, upoštevajoč predšolsko stopnjo, poseimezne stopnje osnovnošolskega izobraževanja, različnih srednjih šol, vse do visokega šolstva; posebej je treba razvijati didakUko hngvometodlčnega področja slovenskega jezika (govor, branje, pisanje, poslušanje) in še posebej didaktiko slovenskega Jezika v stiku s sosednjimi Jeziki, kar je hud problem vseh naših šol v zamejstvu in zdomstvu.
3. Dideiktiko Jezikovnega pouka in književnosti je treba Institucionalizirati, saj smo v primerjavi s sosednjimi narodi (Hrvati, Madžari, Avstrijci) in nekaterimi strokami oziroma predmetnimi področji pri
247
nas doma v zaostanku za nekaj desetletij. Hvalevredna so prizadevanja Slavističnega društva Slovenije na tem področju in nekaterih pokrajinsklli društev, vendar se didaktike ne da razvijati na ljubiteljski, društveni način. Zato podpiramo idejo za ustanovitev Inštituta za n\ladinsko hjižeunost in didaktika mkidinske kiyiževiiosti, ki je zrasla iz 20-letnili strokovnih prizadevanj revije Otrok in knjiga. Hkrati dajemo pobudo za ustanovitev Republiškega centra za didaktika slovenskegajezika ui kiijiževnostt v vzgoji i]\ izobraževatyu od vrtca do univerze. Očitno je, da potrebujemo nekaj temeljnih in številne aplikativne raziskave za vse stopnje izobraževanja, dolgoročno načrtovanje in izvajanje izobraževanja učiteljev in strokovno koncipiranje učne tehnologije, kar laliko opravlja le ustrezno organizirana institucija.
4. Nujno je, da spet ustrezno razmejimo dejavnost obeh strokovnih revij z našega področja (Jezik in slovstvo. Slavistična revija) skladno z nalogami, ki so bile opredeljene ob njuni ustanovitvi. Jezik in slovstvo je bil od vsega začetka zamišljen kot didaktična revija in naj to tudi dejansko postane.*
Za vse navedeno se zavzemamo ob temeljnem spoznanju, da mlada slovenska država lahko živi le ob slovenskem jeziku, kerzicer preprosto ni potrebna.
dn Jože Upnik Pedagoška fakulteta Maribor
Pripona uredništva: Ob trditvi, sproženi na Simpozgu didaktikov shvenščine, da Je bila revija Jezik in slovstvo ob ustanovitvi zasnovana kot prvenstveno didaktična revija, smo dolžni opozoriti na uvodnik z naslovom Na pol iz prve številke, ki pojasnjuje programska i2liodišča revije. Iz uvodnika nedvomno iziiaja, daje bila revija že od začetka zasnovana trinamensko: obravnavala naj bi jezikovna, literamozgodovlnska in didaktična vprašanja. Tem tematskim sklopom so ostali zvesti vsi kasnejši uredniki in jih želi negovati tudi tokratni uredniški odbor, zato ponovno vljudno vabi svoje bralstvo in stroko k sodelovanju, saj bo samo tako revija res živa in odmevna.
248
memi smo v oceno
Stanislav Balbits, Intertekstualno<č a proces histDiyczno-literacki. Krakow: Uniwersytet JagielloAski, 1990. Rozprawy habilitacyjne. 191. 175 str.
VW odzimierz Bolecki, Preteksty i teksty: z zagadnieA zwi|izköw miedzytekstowych w literaturze polskiej XXwieku. Warszawa: FWN, 1991. 235 str.
Dragi Štefanija, Osnovni frekvenčni slovar Nove Makedonije. Osnoven čestoten Rečnik na Nova Makedonija. Ljubljana: Zncinstveni inštitut Filozofske fakultete; Skopje: Nova Makedonija. 1991. Razprave Filozofske fakultete. 106 str.
Celovški zvon. X/34. Vseslovenska revija za leposlovje, kritiko, kulturna, družbena in verska vprašanja. Celovec: marec 1992. 92 str.
Jezik. Časopis za kulturu hrvatskog književnog jezika. God. 39. br 4, 97-128, Zagreb, travanj 1992
StankoJanež, Poglavitna dela slovenske književnosti: Vsebine in označitve 1. Pripovedna in dramska dela 1789-1986. Maribor Založba Obzorja Maribor, 1992. 391 str.
StankoJanež, Pot v prostost: Črtice in drugo. Ljubljana; Samozaložba, 1992
00
3ü
.m C o -crg 3   s
''Mi
..X !
C '-'S Cu- ^
- .5 -3    u H ,»
'h
s § ° 5
00
BAS) •s SS
2P
3 .ta !^ 52 •ta 53
cn t)-S 3-ta
OBVESTILO
Slavinistično društvo Slovenije sporoča svojim članom, da bo letošnje strokovno zborovanje v Murski Soboti v dneh od 1. do 3. oktobra 1992.
TEMATIKA:
Jezik: Praktično-nomiatlvne in znanstveno-raziskovalne razsežnosti Slovarja slovenskega knjižnega jezika (ob izidu 5. knjige).
Književnost: Razmerja med obravnavano In neobravnavano slovensko književnostjo medvojnega in povojnega obdobja.
Didaktika: Aktualna vprašanja didaktike pouka slovenskegajezika in književnosti v osnovni in srednji šoli.
PRIJAVE IN KOTIZACIJA:
Udeleženci naj pošljejo svoje prijave do 10. 9. 1992 na naslov SD Pomurja, Gimnazija F. Miklošiča, Prešernova 34, 69240 Ljutomer (tel. 069 81-188). Kotizacija znaša 70 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila. Poravnajo jo v času od 10. do 20. septrembra 1992 šole na žiro račtin št.: 51900-678-48496. Kotizacija zajema vse usluge, razen dnevne oskrbe in ekskurzije, vanjo je vračunan tudi 5 % prometni davek. Brez plačane kotizacije udeležba na predavanjih ne bo mogoča. Vsa ostala obvestila bodo sledila pravočasno.
Tajnica SDS Predsednica SDS
Mateja Hočevar prof. dr. Martina Orožen