List m Salo m (Iool
----
Izhaja 1. in 15. dan vsakega mesca, in velja za celo lelo 2 gold. 50 kr., za pol leta pa I gold. 30 kr. nov. dn.
TcČajlM. V Ljubljani 1. februarja 1863. liist .'t.
Šola in družina.
j
Sola olroke dalje ¡11 natančneje iz rej a in izobražuje, kakor jih je izrejala in izobraževala domača hiša. Šola in družina sle si tedaj tolikanj bližeje, kolikor bolj je družina pripravljala otroke za šolo. Poglavitni namen domače izreje ni tolikanj , da se otroci podtičujejo , temuč , da se navadijo redno in spodobno obnašati, in da se jim vse napake in terme zatirajo in volja na dobro obrača. Kolikor manj spolnuje domača hiša te dolžnosti, toliko več ima tedaj šola opraviti; in mnogokrat se godi, da se šola zastonj trudi, da bi izveršila to, kar se more izveršiti v dobri družini. Pa tudi pozneje, ko otrok v šolo hodi, morate šola in domača hiša se lepo pora-zumljevati in otroke z združenimi močmi odgojevati. Domača hiša mora vse tirjati, kar dobra šola tirja, in jo v vseh rečeh krepko podpirati. Pa tudi šola ne sme preveč samosvojno misliti in delati ali še ceh) zaničevati, kar stori družina za otroško izrejo, ter vse sama sebi pripisovati. Gorje učeniku, kteri morebiti še celo vpričo otrok zasramujejo starše, in se jim sovražen kaže! Šola mora, kolikor je mogoče, družini tudi v vseh pravičnih rečeli prav priljudno streči in nje blagor pod- , pirati. To se zgodi, če se učenik s starši o izreji in poduče-vanji otrok večkrat pogovarja in posvetuje, in vsako še tako malo ljubeznjivo iskrico, ki se pri njih pokaže do šole, veselo in dovoljno sprejme, nikakor pa ne dela, kakor bi mu ne bilo ljubo, če se starši kaj pečajo s šolo. Posebno morajo učeniki
po Slovenskem skerbeti in varovati, da se šola ne razpre z domačo hišo , zato ker so naše ljudske šole po deželi še vse nekako nova reč pri prostem ljudstvu, ktero še ne spozna, koliko so vredne in koliko jim morejo koristiti, ako so prav vredjene. Učenik naj ima tedaj vedno pred očmi zlato vodilo, ki pravi:
Družina in šola
Sestrici ste dve;
Nobena p o s a m n a
Hoditi ne sme.	— ot — .
Koliko mon do mladosti ima zgodnje soznanje lepo/iiianstva, in kakšne dolžnosti izvirajo iz tega za odgojitelja in jezikoslovnega nčenika.
(Dalje.) *)
Dan današnji skorej ves svet bere. Veliko starih in novih šol podučuje otroke v tej umetnosti. Časopisov je precej, in častni stanovi se združujejo in napravljajo čitavnice. Nahajajo se tudi v šolah knjižnice; povsod najdeš knjig in časopisov veli-krat prav po nizki ceni. Kratko rečeno : Brati je občna šega in potreba postala.
Koliko pa je branje koristno in škodljivo, koliko dobrega, pa tudi koliko slabega po branju pride, nočemo tukaj preiskovati, govoriti hočemo tukaj le od lepoznanstvenega slovstva , in koliko moči ima takšno branje do mladosti. Mladost dobiva knjig iz šolskih knjižnic, ali pa si jih iz posojilnic isposojuje, ali ji starši in žlahta knjige daje za vezilo. Vidi se pa, da že otroci pri 8. — 10. letih rajše bero knjigo pisano za mladost, kakor pa da bi si igrali; nekoliko odraščeni dečki si znajo tudi po skrivnih in prepovedanih potih romanov dobiti, ktere potem kar pogoltnejo; vsega tega pa moder in skerben učenik ne more prezirati. Mladenči in dekline posebno za kratek čas romane bero, če ravno ne plešejo ali se drugače ne razveseljujejo.
Ako tedaj strast po branju v vsakdanjem življenju povsod vidimo, in se je leta tudi naše mladosti obojega spola lo-
•) Ne vem. kako se je v poslednjem listu beseda „dalje" pod ta napis vkradla.	si.v«.
tila, poiščinio naj pred vire tega hrepenenja, ker nam bo potem ložeje vse (o reč zadevajoče okoliščine prevdariti in premisliti.
Pri nekterih ljudeh domišljija vse druge dušne moči pre-vaguje; to je posebno pri nježnein in boiehnem telesu. Takšne ljudi domišljija popolnoma poseda.
Starši in učeniki mislijo , de je to pri njih ljubčkih znamenje pesniškega duha, kar pa je večidel napčno; pesništvo živo občuti življenje, uno pa je znamenje prenapete občutljivosti. Kdor pesmi kuje iz občne občutljivosti, ne ozira se pa na resnične djanja, bo javalne kdaj pravi pesnik.
Mladost obojega spola tedaj , pri kteri domišljija preva-guje, večidel silno želi brati, in požira stare in nove romane, ki domišljijo čedalje bolj vnemajo in jo za nekaj časa kam na-vižajo. Strast do branja se pa ne loti le takšnih ljudi, temuč tudi mladenčev, ki so brihtne glave, in če niso njih zunanje okoliščine takšne, kakoršnih si žele, če se namreč njih dušne moči v soglasju ne izobražujejo, ali če jih revščina tare. V romanu najdejo tega, kar si žele, in pri obrazih ptuje domišljije pozabijo resničnega življenja, ki jih tare. Ravno zavoljo tega vidimo, da brihtni rokodelci v pražnjih urah radi bero, ker v branji najdejo nekako tolažbo v njihovem posiljenem
StanU.	(D.lje prili.)
Nekaj o dolžnostih učiteljevih zastran cerkve in
službe božje.
(Dalje in konec.)
Učitelj naj učence svoje večkrat spominja na to, kar so jih gosp. verski učenik ali katehet od sv. maše učili ; on naj pri vsaki priložnosti njihove serca k pravi serčni pobožnosti napeljuje in naj skerbi, da se bojo v cerkvi vsi tako pobožno in lepo vedli, kakor se v hiši božji spodobi. — Učitelj naj dalje gleda, da mu bojo vsi otroci o pravem času v cerkev hodili in da bo vsak molitvine bukvice ali pa molek saboj prinesel. V cerkvi naj učencem odloči primerni kraj in naj nikakor ne pusti, da bi se med klopi, za altarje ali pa po kapelah potikali, kjer se ložeje nespodobno vedejo.
Da bi pa ložeje in gotovejše odpravljal vse, kar je pravi živi pobožnosti nasprotnega, naj pride vselej tudi sam v cer-
3
kev in naj jim bode tukaj sam lep izgled! On naj tudi djansko kaže, kar jih prej z besedo uči; po tem bodo učenci besedam njegovim verjeli in se gotovo tudi po njegovem izgledu vedli. Dobro je tudi, če si dva ali tri resnično pobožne in zanesljive učence izvoli in jih med druge tako razpostavi, da na nje gledajo in po sv. maši pa nespodobneže naznanijo. Vselej pa mu je treba samemu tudi v cerkev priti in se tukaj tako vstopiti ali poklekniti, da ne bo samo on otrok vidil, kaj počnejo, te-muč da bojo tudi otroci njega vedno pred očmi imeli in se po njegovem izgledu ravnali mogli. — Kadar je pa sv. maša končana , naj pelje učitelj sam učence lepo redno zopet ven iz cerkve ali nazaj v šolo, ali pa (o nedeljah in praznikih) naj jih spremlja daleč proč od cerkve in naj nikakor ne pusti, da bi okoli cerkve postopali, pri cerkvenih vratih igrali, razsajali in vpili, kar ne moti le ljudi v cerkvi ostalih v molitvah in premišljevanjih, temuč tudi se ne spodobi tako blizo ali pa še celo tik hiše božje. Zakaj pa so duhovni pastirji že od nekdaj zahtevali, da cerkve naj se stavijo na krajih bolj ti-hotnih in od drugih stanišč odločenih? In zakaj so cerkve sploh po deželi in, kjer je mogoče, tudi po mestih obzidane? Zato, da se ljudje in duhovniki pri molitvah in slovesnih opravilih ne motijo , in da se sv. hiše božje z nespodobnim obnašanjem ne oskrunujejo. — Pač gerdo in tudi žalostno je viditi, ali pa še celo v cerkev slišati, kako nespodobno otroci okoli cerkve razsajajo!
In ljudje, ki sv. hiše božje od zunaj nikakor ne spoštujejo. ti tudi notri ne znajo biti spodobni in pobožni. Ne misli pa nikoli, da otroci so še majhni in ne pazijo in ne mislijo tako daleč. Nikar, ljubi moj, nikar se ne moti in ne pozabi, da, „kar človek pozneje ne bo smel, to naj se tudi otroku ne pusti"; „kar pa bo otrok pozneje spolnovati mogel, tega naj se že zdaj vadi;" in da: „česar se t i j e J u r č e p r i v a-d i 1, to ti bode znal tudi Juri!" temuč zatiraj, obdeluj in sadi, in ne zanemarjaj svoje lepe in važne dolžnosti zastran cerkve in službe božje ne o delavnikih, še manj pa o nedeljah in praznikih ! Nič naj te v teh dolžnostih ne moti, tudi ne, ako bi mogel zraven še cerkovnik biti. Če si sam in moraš tudi orglati, ti bode, se ve da, zelo težko, na vse paziti. Tukaj poprosi druge resnično pobožne in zanesljive ljudi, da ti bojo saj nekoliko pazili na male. Ali pa izroči jih o nedeljah in
praznikih staršem. Kjer pa sta dva učitelja, tam je to gotovo bolj lahko. Tukaj se eden lahko le z orglanjem in petjem peča,**) uni pa, ki ne orgla, naj odloči en razred k zorni, drugega pa k deseti maši, in naj pride vselej v cerkev in pazi na oba! — Lep izgled nam dajejo gosp. učitelji v R., kjer je nadučitelj organist in orgle oskerbuje, podučitelja pa, kakor slišim, vsak na eni strani vel. altarja pazita na učence in sker-bita, daje vse v lepem redu. Slava tem verlim gospodom! — Toraj kviško, tovarši, tudi mi! Ne dremajmo , temuč spoznajmo dolžnosti svoje in spolnujmo jih zvesto. Ne omagajmo, temuč deržimo se zvesto svojih pravil in ne ozirajnio se po tem, kar bi vtegnili ljudje od nas govoriti, da smo, znabiti, preojstri ali prenapeti. — Slušajmo le, kar nam vest in serce veli; le pomislimo, da, ako se deržimo zvesto svojih pravil in spolnujemo vselej dolžnosti svoje , Bogu iz ravno toliko ust čast in slavo kličemo, kolikor pridnih in nedolžnih učencev naših v cerkvi lepo in pobožno moli! Ne pozabimo pa tudi ne, da vse napake in vse nespodobnosti učencev v cerkvi in tudi vse pohujšanje, vse pregrehe, ki izvirajo pozneje iz teh napak , bojo nekdaj nam prištete; ker vsih bomo po pravici uii krivi, ako zanemarjamo važne in imenitne dolžnosti svoje za-stran cerkve in službe božje !
Bes je sicer tudi, da ravno te dolžnosti so tudi jako težavne, ker sercom vendar ne moremo zapovedovati, če ravno dosežemo , da so otroci spodobni v cerkvi. Tukaj se le spomnimo, kar nam latinski pregovor pravi: „U t desint vires, t a m en est I a ud and a volu nt as!" To je : „ako tudi ne gre vse po naši volji, je tudi dobri namen hvale vreden"! Le spolnujmo svoje dolžnosti, vse drugo pa izročimo Hogu, s kte-rim vse začnimo iu vse končajmo, in slušajmo, kar nam sv. pismo obljubuje, ki govori: „K ter i so jih (sploh ljudi, posebno pa otroke J v čednosti podučili, se bojo svetili, kakor zvezde na nebu vse večne čase!" (Ban. 12.)
Avg. U ra g o t in Slavoljuh — — Pug e l, grajski učilelj.
*) Učitelj, ki mora na koru biti in orglati, se ve Ha, ne	more ravno
tisti čas tudi na otroke doli v cerkvi paziti, zato ker ne more o	tistem času
na dveli krajih na enkrat biti. Toliko več ima pa potlej tudi uni	opraviti, ki mu ni treba orglati. Pi„.
Iz zgodovine keršanske ljudske šole.
(Dalje.)
Ravno ko so bili časi naj hujši, ko je žugalo vse obstoječe propasti, zbrala se je katoliška cerkev v vesoljnem cerkvenem zboru v Tridentu. (1545. — 1563.) l)o dobrega prepričana, da se v verskih rečeh sicer ne more zmotiti, ker jo sv. duh vodi, da so pa njeni udje slabi ljudje, začela je sveta mati sama prenarejati. Ojstre postave je dala, kakšni da imajo biti dušni pastirji zlasti vikši, ter je izklučila v prihodnje, kolikor mogoče, vse nevredne iz cerkvenih služb. Skolje niso smeli več zunaj svojih škofij stanovati; po deških semeniščih naj bi se pa izrejevali verni goreči duhovni. Na papeževem prestolu in po škofijskih sedežih bili so možje, ki so bili vredni pervili časov kristjanstva.
Med tem ko se je tako pri glavi začelo prenarejati, vstajali so pa tudi iz med ljudstva možje, ki so se trudili, da bi se duhovščina bolje izobrazila in nravno požlahnila. Rilo je v tem stoletju 52 mož, ki so vstanovili nove cerkvene rede. Vse je prehitel pobožni Kajetan tienski na Benečanskem, ki je vpeljal Teatinarje; za njim so prišli Barnabiti na Milanskem. Vse je pa prekosil španjolski vitez Ignaci Lojolanski. Vpeljal je za leta 1540. društvo Jezusovo, ter v njem izgojeval keršan-skemu svetu nov zarod duhovnov; posnemal ga je v tem na Francoskem Peter Benulle za leta 1611. in pa družba prena-rejenih Benediktinarjev (Mavrinarjev) za 1. 1618.
Da je tako prenarejena duhovščina tudi za ljudske šole skerbela, se sicer samo po sebi ve, zainore se pa tudi po katoliških deželah do dobrega dokazali. Ljudstvo se je v tem času zopet prav dobro odgojevalo. Jezuiti sicer niso imeli ljudskih šol, pa podučevali so ljudstvo v katekizmu; imeli so tako imenovane učene šole, ali po tem so ravno skerbeli po-srednje za boljše odgojenje ljudstva. Vsako leto imeli so mi-sijone po deželi; mudili so se po več časa v enem kraju, združevali učenike ljudskih šol v bratovščine, ter jim dajali na-vod v keršansko-katoliškem podučevanju mladosti. Takih ljudskih šol, kakoršne imamo dan današnji, še svet ni poznal, po-dučevanje v ljudski šoli je bilo skoraj le podučevanje v veri, in če je ljudska šola imela le po tri razrede, podučevalo se je že v latinščini ali še celo v gerščini. In to je veljalo pri ka-

J$9
toličanili kakor pri protestantih; vsaka vera se je ljudske po-služila, da je po nji svojo vero razširjala. Na splošno podu-čevanje in izobraženje ljudstva, kakor ga sedanji čas zahteva, do tega časa nihče ni mislil.	(D,]je piih0
Pomcnki
o
si©f©isk®M psaaji. ii.
U. Unkrat sem te prijel, da mi razloži, zakaj si pisal v i. 1. „Učitelj učencom"— in razložil si mi učiteljna; dans pa mi povej, kako je to, da si pisal „učencom"; sini ter tje se bere tudi učencem. Ktero je pravo?
'/'. Pravo je oboje, torej se piše oboje. Za kterimi so-glasniki se o spreminja v e, ti je znano, sej se učiš slovnice.
U. Se ve da. „Češnje že je" — pravimo mi učenci; tedaj za č, g, i in j.
T. Res, za ozkimi soglasniki; tem se prišteva tudi c, in ker se po nekterih krajih za njim celo na tanko c izrekuje, mnogi raji pišejo licem, bravcev, učencem kot lic o m, bravcov itd.
U. Po tem takem porečemo posihmal mi učenci: „Češnji-ce že je", da spravimo tudi c vmes.
T. Kdaj pa se spreminja o v e za temi soglasniki? Povej mi posamesno, postavim — pri imenih?
U. Pri imenih moškega in srednjega spola v storivnem enojnega: z mečem, rojem, — v dajavnem in storivnem dvojnega: tovaršema, čuvajema, — in v dajavnem množnega števila: kraljem, revežem; razun teh v rodivnem dvoj. in množ. štev.: kraljev, mečev, tovaršev.
T. Kdaj pri prilogi h ?
U. V srednjem spolu enoj. štev.: domače, sedanje, in ravno tako pri zaimenih: moje, naše, in, ako bi se ne bal slovničarjev, bi djal pri zaimenskih prilogih na vprašanje: čigavo je to? — Tovarševo, kraljevo.
T. In ravno tu se kaže, da se c res sme šteti med ozke soglasnike, ker se pred o v spreminja v č: hlapčevo, stričevo.
Tako se ima pisati tudi pri imenih in prilogih iz te oblike: deževje, pečevje, ne pa dežovje, pečovje; — jelševina, višnjev, češnjev itd. — kdaj pa pri glagolih?
U. Pri glagolih VI. oblike ali verste ali reda, sam ne vem kako bi rekel, na — ovati: kraljevati, plačevati itd.
T. V teh zadevah nam je tedaj za ozkimi soglasniki, torej tudi za c, pisati e nam. o. Pisali so tako že nekdaj. Bere se pri pisavcih XVI. stoletja: vrabcev, hlapcev, pa tudi: slepcoma.
17. To velja samo pri moških in srednjih imenih.
T. Kaj pa de. Pri ženskih je tako le a: željam, mrežama , hišam itd.
III.
U. Pisal si „Učitelj učencom o novem letu". Pisava „o novem letu" mi je znana, ker se sploh tako govori. Koj na drugi strani pa se bere : „O dolžnostih" in v najnih pogovorih: „Pomenki o slovenskem pisanji". To se mi glasi nekako nenavadno. Zdi se mi, daje „od dolžnost, od pisanja" bolje?
T. Kes je v slovenšini bolj navadno pogovarjati se o d te ali une reči, kakor pa o tej ali uni reči. Vendar, ker imajo drugi Slovani sploh tudi v tem pomenu predlog o, ker v slovenskem ne moti in se lahko ume, ker se časih cehi lepo glasi in govor prijetno spreminja; menim, da se sme in da je lepo rabiti o v skazavnem ter reči: pesem o zvonu, govor u pisanji itd. Sprememba velja.
U. Da se čas zaznamva z o, je res; o božiču, o pustu, o sv. Martinu itd. Sicer se pa nekteri posmehujejo temu, in čul sem že reči: „O pustu sem o pustu govoril —Kaj je to?"
T. V tacili prilikah naj se spreminja in zdaj to zdaj uno rabi. Sej si sam djal, da pisava ima biti različna in vzajemna. To tudi jaz poterdim. Časih to časih uno, kakor bolje kaže.
U. O pustu sem od pusta govoril, se da reči; ali — „o postu sem od posta govoril" mi pa nič kej dobro ne zvoni po ušesih. Kako je neki to ?
T. Morebiti ravno za to ne, ker se pust spreminja, post pa ne. Pust je lani daljši, letos krajši, post pa vselej 40 dni terpi! Torej se tudi meni zdi bolje: Govoril sem v postu o postu ali o d posta.
V. Ali se ne da v tem pomenu namesti v ali o reči ob,
kakor pravimo : ob treli , oh desetih; zderži se ob petkih mesnih jedi; bodi ob nedeljah pri sv. maši itd.
T. Zdi se mi, da ob s tem sklonom pomeni, kar je gotovo, določeno, dognano od vsili strani': ob treh, ob vsili nedeljah; o pa, kar se še le godi ali verši, kar je dognano ali določeno le od nekterih strani, iz nekterih ozirov, le na nekte-re kraje: o božiču, o veliki noči (tisti čas, tiste dni, sploh, ni povedano ravno kteri dan).
U. In kako se loči po tem o iu od v poprejšnjem pomenu ?
rl\ Skorej ravno tako. Od pomeni toliko kot od kacega človeka, od kake reči p reč, stran itd., o pa bolj k nji, okrog ali okoli nje.
U. „Od gosposke je bil poklican* — se torej pravi: preč od nje, ne pa k nji.
T. Ker se v govorjenji ali popisovanji beseda res verti okrog tega ali uuega, ker se suče nekako okoli te iu une reči , ki jo polagoma spoznavamo bodi si po njenem vnanjem licu ali pa po njenih notranjih lastnostih; torej je prav, in razumno pisati v tacih zadevah tudi o.
U. Po tem takem smem zdaj o zdaj od pisati, ktero se mi bolje dozdeva.
7'. Prav tako. Slovenski od se dobro vjema z latinskim de (iiber). Dobro in pravilno je reči: pišem od dolžnost, govorim od pisanja itd. Ker je pa od sploh bolj ločivnega pomena, ker se je v nekdanjem slovenskem pisalo in se v družili slovanskih jezikih govori in pisari še sedaj o tej iu uui reči; torej smemo tudi mi Slovenci različno in prosto pisati o dolžnostih, govoriti in pomenkvati se o pisanji, da se le pomen-kvarno lepo prijazno in pametno.
IV.
'/'. Da se ne bova vedno sim ter tje motala v svojih pogovorih iu da mi ne boš le moje pisave očital ; začniva raji kako knjigo brati in se po nji pomenkvati o slovenski besedi.
U. Pravo. Rad prebiram „Cvetje" in ravno sedaj berem „Babico". Koj pri četerti besedi sem se zganil, ker ne vem, zakaj je ondi uie ne pa ie, kakor se sploh govori.
T. Tu in tam se pač uie govori ali prav za prav v ste. Nekdaj, v stari slovenšini se je pisalo u in uie v ravno ti-
steni pomenu (jam). Bere se tudi v novi slovenšini in celo pri kej glasovitih pisavah.
lJ. Zakaj se pa ne piše v že, ker uže se mi neprijetno glasi zlasti, če se večkrat zaporedoma blizo vkupejbere, kakor ravno v Babici koj s konca, v šestih verstah trikrat?!
T. Tudi v še je nepotrebno. Kakor smo v brezštevilnih druzih zgledih v spustili in izpahnili, tako tudi tukaj, post.: obežem, oblečem, oblast, torek nam. obvežein, obvlečem, ob-vlast, vtorek itd.
V. Nekako prisiljeno se mi zdi obvlast, obvlak, vtorek, in „sila ni mila" — sem večkrat čul.
T. Bes je to. In ko bi hotli povsod uie pisati, bi mogli po tistem pravilu pisati eče nam. če, ešče ali ješče (ješte, iše, išče) nam. .še, kakor so nekdaj pisali. Toda to se je obrusilo in ogladilo. Sedanji čas bi bilo res posiljeno , in še posiljeno zelje je le časi dobro.
U. Ako se ne motim, sem bral, da uie tudi nekaj dru-zega lahko pomeni.
T. Morebiti ti je v mislih staroslov. uz, uz;a, ume (vin-culum, catena). Nekdaj so res glasnika v tem in unem pomenu na tanko razločili, sedaj ju pa ne moremo vselej ločiti; torej lahko nastane po tej pisavi kaka pomota ali napaka.
U. Oh, pomot in napak se pa kot vraga bojim. Nihče ne ve , kteri ne skusi, kolika nadloga so napake za učenca! Pisati čem raji tudi vprihodnje kakor doslej že ali k večemu vže, ne pa uže.
T. Tvoja glava — moj svet.
Šolska roba.
Iz številstva. Tri sestre prinesejo jabelk na terg prodajat. Stareja jih ima 50, srednja 30 in mlajša 10. Prodale so jih vse po enem kupu in so vse enako skupile, akoravno ni nobena drugi ne jabelk, ne denarja dodala. I'o čini so jih prodajale, koliko so vse denarja za nje dobile, in koliko vsaka?
J. H.
Na neki ženitnini so bile steklenice z vinom tako le na mizi postavljene : 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0
Starašina jih prešteje : v vsaki versti, po dolgem in širokem na mizi je
bilo dvanajst steklcnic. — Ko gre starašina proč, pride hlapec in vzame l steklenice z mize, postavi pa druge tako vkup, da jih je bilo zopet v vsaki ver-sti dvanajst, ko jih starašina še enkrat tako kakor popred prešteje, in goljufije ne zapazi. Kako je hlapec steklenice postavil ?
0 šolskih praznikih.
(Dalje.)
Iz Kranja sem šel kmali dalje, ker je že moja stara navada, da sem vedno raji na prostem zraku, kakor da bi sedel v kaki talilnici polni slabega zraka in dima , kakor sedi marsikdo po naših mo-slili in mestcih, in zraven pa bi še mogel poslušati nespodobne burke ¡11 tudi morda prenašati kako pikanje od kakega previsokega cilindra i. t. d. Eno pičlo uro od Kranja pridem v Naklo, lepo prijazno vas pri veliki cesti. Tukaj so sozidali in vravnali nedavno novo šolo. Poslopje ni veliko, pa je vender zunaj in znotraj prav primerno in koristno razdeljeno, in tako je prav. Kaj pomaga učeniku, če ima šolsko poslopje veliko kakor grajšino, pa ni kaj in nikoga notri? — Dalje od Nuklega po beljaški cesti pridem v Podbrezje , dolgo raztreseno vas. Tudi Podbrezjani imajo šolo, ki so jo že pred tremi leti naredili, toda vravnali je še zdaj niso, ker ji namreč manjka poglavitne reči, t. j. dostojnih učiteljevih prihodkov; kdo je tega kriv, ne vem; jaz mislim, če so vse sosedne duhovnije to lahko storile, bi storila ludi podbreška lahko, toda, berž ko ne, velja tu pregovor: „Drevo se na drevo naslanja, človek na človeka — soseska pa na svojega gospodarja". — O velikem šmarnu sem bil v Bledu , kjer se je sošlo mnogo mnogo slovenskih domoljubov; to je bil vesel somenj. Vsak je prodajal svoje reči: ta pelje, uni pesmi, drugi govore, tretji pozdrave, priljudnost i. t. d., res prav živa barantija , na ktero je oče Triglav gotovo dovoljno gledal. Vidil sem tudi šolo v Gradu pri jezeru, v kteri podučujeta dva učenika. Ta šola ima pri soseski dobro ime. I.judje so mi veliko lepega pripovedovali od on-dotnega mladinoljuhnega gosp. očeta in od rajnkega učenika Peter-li e l-a , kteri ima tudi na grobu kamniti spominek z domačim napisom. Vse to, kar sem tukaj vidil in slišal in zraven prelepi, bi rekel rajski kraj, me je zelo ganilo. Poterdil sem besede našega pesnika, ki pravi :
„Dežela krajnska nima leps'ga kraja , Ko je z okoljšno ta — podoba raja/'
Pa le še naprej so me vabili veličastni hribje in mile planine , in šel sem tako dolgo po ozki dolini naprej, da sem prišel na Bistrico , čedno bohinjsko vas, ktera zavoljo vabljive okolice vsako leto mnogo ptujcov gostoljubno sprejema. Tudi tisti večer, ko sem jaz tu prenočeval, je bilo nekaj Teržačanov in Ljubljančanov tukaj, toda nobeden ni bil moje verste, kar sem po tem poznal, ker so bili zelo denarni možje. Bohinjci so prav priljudni ljudje ; posebno pa se pri mladini pozna, da ima šola dobro podlago. Sedanjega šolskega uče-
nifea so mi hvalili, da je prav dober godec, in da jim je osnoval lepo godbo. To je lepo; pa še lepše se mi je zdelo, ko sem zapazil, da je tukaj tudi precej prav izverstuih sadjorejcov. — Drugi dan sem jo vrezal k Savici, veličastnemu slapu. Došel sem pri bohinjskem jezeru starega moža, ki je šel tudi po tej poti po opravku , in mi je priljudno pokazal pot k Savici. Ko pridem do bobnečega slapa in vidim veličastno podobo, se mi dozdeva, kakor Cerlomiru, ko » • • • ;.......
Junak premišlja , kak bolj spodaj Ictia Voda razgraja , kak bregove stresa, In kak pred njo se gore ziblje slena, Kak skale podkupuje in drevesa , Kak do nebes leti nje jeze pena! Tak se zažene, se pozneje vstavi Mladeneč........."
Zajel sem kozarec bistre vode, ter jo spil, kakor slavni Vodil i k nekdaj:
„Grem visoko pit Savico,
Lepih pesmi hladni vir;
Mojstra pevcov na zdravico
Naj mi teče ta požir !tt	Cn,ije prih.)
Kratk ocasiriri.
„Po pravici ti povem", pravi neki učiteljski pomočnik svojemu prijatlu, „jaz se vselej veselim, kadar otroke iz šole spustim." — „Kako je to" ! se začudi prijatel „tedaj tc ne veseli učiteljski stan, ne boš kaj prida opravil in storil za omiko našega naroda." — „Ti me ne razumeš", pravi uni, „jaz se zavoljo nekaj drugega veselim, da šola mine." — „Zakaj li ?" — „Zavoljo nič drugega kot zato, da poberem po klopeh kosce kruha, ki so ga učenci popustili".
Pismo nekega šoimostra svojemu sosedu; „Ljubi moj prijatel! Pišem Ti te verstice v veliki zadregi. Za jutri je napovedano, da imam v naši šoli o-čitno spraševanje, in jaz in moji učenci nismo še kar nič zanj pripravljeni. Bodi tako dober, in posodi mi iz svoje šole kakih 15 — 20 naj boljših dečkov in deklic; le 3 ure jih bom imel na posodi, in jih gotovo ne bom nič pokvaril, saj me poznaš, da sem	ves Tvoj
stari J. J.
i ® i1 <& ae
Iz Zagreba. Izobraženost narodnega jezika se pri nas čedalje bolje razvija in omika ljudstva vse z večimi koraci napreduje. Temu vsemu porok so nam neprestane skerbi višjih naših gospodov, govorečih iti pisečih raznoverstne . sovete o poboljšanju sedanjih okolnost
šolskih. Čujc se namreč, da hočejo Horvati ustrojiti tudi višje šole dekliške, spo/.navši terda to potrebo, ktera opazuje se ne le v tukajšnem okrožju, temuč tudi, bi rekel, po vseh drugih deželah. Premišljevajoč verle sposobnosti ženske, kako so že nektere domoljub-ke brez kakega posebnega izobraženja spisale izverstne sostavke ter mnogokrat premično kako pesmico zapele v slavo dooiovine, mora pač vsak spoznati živo to potrebo in izreči iskreno željo za slalno nared-bo višjega zavoda dekliškega. Gotovo sega vsakemu človeku močno v serce, vidši kako so v sedanji dobi tudi slovenske domoljubke začele sejali cvetice po svojem književnem polju, ter tako vdeleževati se počele mučnega, obilnega našega dela. Ako bi te vnele pomaga-teljice naše bile kdaj imele priložnost, da se omikajo v višjih znanst-vih kakor moški, svesti smo si, da bi krasno pisale. Da ne more pričakovati se bolji duševni pomoček od naših sedanjih domoljubek., morajo si nekteri sami pripisovati, da niso dozdaj dostatno skerbeli za njih napredek : „Domovini, na kterih težkih poslih vdeležujejo se tudi ženske", pravijo Hervati, „taki srečni domovini ne more grom ne pekel, in noben sovražnik nič škodovati". Kako zelo vnete so tudi hervatske domoljubke, o tem bi lahko veliko dogodkov povedal, ko bi ne bal se, da bi mi moj dopis s takim pripovedovanjem preveč dolg ne postal. Cudnovato je pa posebno to, da že otroci spoznajo svojo narodnost, deržeči se strogo njenih pravil, ter obetajo mnogo prihodnosti naši. „Kako se ioienuješ?" poprašam nedavno neko deklico, skakajočo v zali trobarvani surki okoli mene. „„Slavica"" mi ta odgovori „„in Hervatica sem,"" pristavi dalje z nježnim slavjanskim glaskom, ter me hrabro v oči gleda, kakor bi se s krasnim imenom holla po-nositi. „Ce bi ti zdaj na Kranjsko šla" nadaljujem jaz „bi le hotla Slovenka biti?" „„Jaz ostanem vedno Hervatica,"" mi bistrooka Slavica zaverne neuvidijoča tehtnosti izrečenih besed. To je mende dovoljen dokaz nenavadne domoljubnosti in živa priča, kako dalječ bi se znal izobraziti ženski spol, ako bi k temu le priliko imel. Nobeno čudo ni toraj, da so počeli iskreni sosedi naši Hervati marljivo pogovarjati se v javnih listih o teh zadevah, kterim pričakujemo kmali znatne pomoči. — Pred nekimi tedni zagledala je krasna novela „Kreol" beli svet, ki jo je prestavila gospdč. Ljuboslava Gajeva, kjer moreš dobro viditi zmožnost žensko v pisanju, v kterim je imenovana gospodična zares verlo dobro izurjena. — Slovenski učitelji, kteri so postavljeni kot učitelj tudi ženskemu spolu, naj bi toraj nikakor ne terdili, da za žensko je dosti, če le brati in pisati ume. Pri koliko ženskih zgubila se je gotovo njih zmožnost popred, kakor so pokazati mogle urne svoje roke! —
Ena od naj važnejih vaj za otroke je tudi telovaja ali tako zvana gimnastika. Pri starih Rimcih in Gercih imeli bo zavode, v kterih izobraževali se so v ti umetnosti, in, če ogledamo malo nazaj v povestnico, vidimo, kako močne in hrabre ljudi štele ste imenovani deželi. Tudi v ti zadevi se v Zagrebu za naredbo takega zavoda hvale in posnema vredno skerbi. Pri sednici gradskega zastopništva zaključeno je bilo 39. decembra prešlega leta, naj se od-
loči g. S i n g e r u letna plača s 600 gold., kteri bode potem učitelj teh obligatnih vaj, namenjenih otrokom obojega spola. Isti dan glasili so tudi nekteri verli zastopnici in sklenili, naj se narede v kratkem shodili koraci za o b e r t n i š k o šolo. Vidimo torej , da sosedi Hervati s polnim obrazom skerbijo vedno le za napredek svoje domovine in kako mogli bi mi potem roke križem deržati ter z oterp-njenim sercem gledati krasni razvitek omike in napredovanja her-vatskega naroda? Tudi mi Slovenci imamo v sedanji dobi sila veliko dela; pa ravno zdaj opazuje se še nekaka nebrižljivost pri posameznih piscih naših. 1'erva naša naloga sedanja je, da svoj jezik čistimo, v kterem nahaja se še marsikaj ptujega smrada. Moramo ga tedaj skerbljivo trebili, kakor gerdo Ijtiliko iz dobre pšenice, ako hočemo , da dospemo kmali na tisti verhunec omike, na kterega nas vabijo vsi drugi pošteni narodi. V tem obziru svetovalo je že mnogo gospodov, verlih naših dopisnikov za nektere zelo vabljive besede, ktere naj bi opustili in poprijeli se druzih primernejih. Ali dozdaj bilo je še vse skoro bob v steno. Zelo redko zapazujemo , da bi kdo pobrinil se za popravo in oliko našega jezika, ravno tako, kakor bi nekteri hitro pozabili prebranih člankov ali pa celo ne brali takih po-dočnih reči. Učeni ljudje naveličajo se kmali potem takega pisanja, ko vidijo, da ni nič posnemovavcov. Sedanji čas zahteva veliko od nas, da vsako stvar berzo prevdarjamo z umom in s peresom, da (a-ko čistimo svoj jezik, ter boljega izročimo prihodnjikom svojim, kakor smo ga prejeli od svojih sprednikov. Se bi dalje pisal, pa se bojim, da ne bi pregloboko v stvar zašel in pridigovati ne začel, ker vem, da pri tacih stvareh veržejo nekteri bravci „Tovariševi** tak list koj v kot.
Zime pri nas prav nič ni; dnevi so pa vender neugodni. Kakor govore po tukajšnih okolicah, nam letos kuga proti, posebno , ker v Bosni se je ta nesreča že kazati počela. Da bi le Bog to nesrečo od nas odverniti hotel! — V našein kazalištu se vsaki teden igrajo hervatske narodne igre. O nemškem kazalištu ni tit duha ne sluha. 11. januarja igrali so izverstno „Smert kralja Dečauskoga žalostno igro v 5. činih na korist gospdč. predstavljačice Adelsheimove. V ti, kakor tudi v veliko drugih igrah pokazali so Hervati očevidno, da marljivost vse težkoče premaga. — Za danes z Bogom! /,. T.
Iz Kačjeka pod Mariborom. Prav veselo se	nam dozdeva, da se še sem ter tje vendar kdo vzdigne in govori	za poboljšanje učiteljskega stana. Važen je bil sostavek v ,,Stimmen	aus Innerösterreich," kojega je spisal g. Wiegele. — Bog razsvetli	tudi naše po-
Svet nekega gosp. dopisnika, naj bi rabili učiteljski pomočnik namesto poduči tel j, ravno tako kakor nazivamo z duhovnim pomočnikom kaplane ne s podduhovnom, je popolnoma dober, ter zasluži, da bi gosp. dopisnika posnemali v ti zadevi. Vender pa besede podučitelj ni treba opustiti , posebno, ako jo od glagola podučevati izvadjamo. Po mojih mislih bilo bi toraj primerno, ako bi hišne učitelje, ali tako zvane inštruktorje, kteri deco le v šolskih vedah podučujejo in ne učijo, podučitelji imenovali. V tem obzira ne bi mogla potem nobena napčnost razumevati se.	vit.
slance deželnega zbora, da bodo potegovali se za vse, kar nam je treba. — Kaj več o žalostnem stanu nekterih učiteljev in učiteljskih pomočnikov pisati, bi bilo kaplje v morje nositi, ker naši verli poslanci večidel že na tanko poznajo vse naše stiske in rane.
Preljubi „Tovarš"! Nevoljno ti naznanjam, da Tvoje potovanje po pošti do nas je zelo slabo; tri liste sem prejel, kojiso, Bog zna, po kterih kotih se že potikali, in vendar je napis prav natančen. Menda mislijo nekteri, da v prebranega „Tovarša" kakor v „Tagespo-što" i. t. d. klobase zavijamo; 23. list sem še le zdaj vsega umazanega prejel. — Prašam le : „Zakaj pa" „Oesterreichischer Schulbote" ne zaide in redno prihaja ?
Še ena želja me teži, ktero bi rad, da bi jo, Ti, ljubi „Tovarš", vzel v torbico. Zložnost je pri vsakem gospodarstvu žlahtna podlaga. Imamo vse precej lepo vredeno ; le nekaj nam še manjka, t. j. zložnosti pri cerkvenih pesmih in napevih. Moja, in mislim veliko zlogoljubnih učenikov pravična želja je in tudi očitna prošnja: Naj bi se kak bistri gospod učcnik in umni orglavec poprijel lepega in imenitnega dela, in naj bi zbiral od vseh strani pesmi in napeve za sv. cerkvene opravila pri božji službi; kar bi bilo dobrega, naj bi sostavil in višji duhovski gosposki predložil, in kar bi bilo poterjeno , naj bi se izdalo po naročilni poti. Tako bi mi imeli kmali lepo pesmarico, od ktere je naš „Tovarš" že v svojem pervem tečaju govoril , — in vseh zmešnjav bi bil konec. Bog daj, da bi se to kte-rikrat izveršilo !	J. Vlastenski.
Blizo suhe krajine. — Lahko bi Ti, ljubi „Tovarš" moj, zdaj kako okroglo predpustnico povedal, p. kako se pri nas ženijo, kako skerbno se poprašuje po bogatih dekličih, kako se snubači za večo doto poganjajo, kako se v ptujem jeziku delajo ženitne pisma, kako draga je nekteremu ženinu nevesta, če je tudi ptujka, da revež namreč celi predpust po več ur na teden k spraševanju hodi, in božec še le po velikinoči doverši svoj rigorozum, kako pa tudi marsikteri namesto dobre družice „kupi mačko v žaklju": pa vem, da Ti ne bi s tem vstregel, kajti Te take posvetne reči kaj malo mikajo. — Povem Ti raji nekaj drugega.
Na jo zastavico, ljubi „Tovarš**"! Stavim pa, da je ne uganeš, dasiravno laško razumeš, in nam mnogokrat tudi kako latinsko prav modro poveš. —
Kaj pomeni po slovenski: „Citaunika"? Ravno tako jo je tudi meni nekdo povedal; pa presneto mi je bila težka! Naj Ti jo razložim, da si ne boš prehudo glavo belil!
Nekega mladega slovenskega tovarša pridšega nazaj iz Ljubljane, kjer se je jeseni nekaj dni mudil, vprašam, kaj je kaj v Ljb. novega. Med drugimi novicami mi pripoveduje, da je pri „elefantu" napis vi-dil z lepimi čerkami: „Citaunika", kojega pa ne razume.
Tudi jaz bi ne bil vganil pomena tega čudnega napisa, če mi ne bil moj dragi tovarš sam pred naznanil kraj, kjer ga je vidil in bral, namreč v gostivnici pri Mokarju nad vratmi čitavnice. — Zavzamem se nad toliko tovarševo nevednostjo; povem in razložim
mu potem pomen tega napisa, važin namen čitavnice itd. Zapazil sem dalje, da mu tudi slovenski časopisi niso znani, in da Tebe, ljubi „To-varš", le po imenu nekoliko pozna.
Miloval sem svojega sodelavca, da more v taki tamoti že toliko časa tapati ; dam mu nekaj listov „Novic**, ter mu pokažem tudi Tvoje prijetno obličje, in mu priporočujem , da naj bere zlasti slovenske časnike, knjige itd. (n glej, ljubi „Tovarš!" moje besede niso bile „bob v steno"; zdaj vidiš pri mojem spreobernjencu razun inmenova-nih časopisov, tudi verli novi časnik „Naprej!"
Naprej! tedaj predragi sodelavci na učiteljskem polju, naprej z omiko naše šolske mladosti, pa še bolj naprej s svojo lastno omiko: z branjem, ne samo šolskih knjig, temuč tudi marljivih časopisov slovenskih. — Prišla je dolgo zaželena doba, v kteri moremo naši slovenski mladini bolj koristiti, kot nekdaj; posebno, kjer se učenikom ni treba toliko z nemščino ukvarjati. Blagor vam ! blagor vašim učencom ! — Ne bodimo tedaj sebični najemniki, ampak živimo in delajmo vse le za blagor in dušni in telesni prid nam izročenih otrok. Le tako bomo izverševali naloge svojega imenitnega, svetega poklica.
Iz I^ubljane. V Oseku je prišla na svitlo „Zora", učiteljska knjiga, ktera bo menda vsako leto izhajala. Vreduje jo g. A. V. Truheljka. Čisti dohodki te knjige so namenjeni učiteljskim sinom, ki si izvolijo učiteljski stan. Zavoljo lahko razumljivega jezika in dobrega blaga , ki ga ima , jo (udi priporočamo slov. učiteljem. — Tudi v T renči n i je jel izhajati verli učiteljski časopis pod naslovom: „Slovensky narodny uči tel'." — Pri g. J. Giontini-tu v Ljubljani je na svitlo prišla: „Bohinjska popotnica", sostavil in poklonil slavnemu deržavnemu svetovavcu gosp. dr. L. Toman-u Drag. Krištof, učitelj na bohinjski Bistrici — prav krepka sosta-va. —• 29. pret. m. sino pokopali mnogo zaslužnega slov, pisatelja g. Fr. Malavašič-a, kteri je še pri lanski Vodnikovi besedi v tukaj-šni narodni čitavnici govoril. Pri letošnji slovesni besedi 3. t. m. ob 8. uri zvečer se bo tudi pela in z godbo spremljala veličastna Ko-seskova pesem: „Kdo je mar?" po napevu poslavljenem z darilom 10 cekinov.
V ljubljanski škofii. G. Franc Zore, učitelj v Spodnjem Tuhinju, je zate rd no postavljen.
Listnica. G. g. V. pri sv. B. , M. pri sv. 1). in K. v B.: Poslali smo vse liste že pervič po redu. G. T. A.: Hvala za lepi napev. Toda ne vemo, kdaj bo „Tovarš" toliko krepek, da bo mogel svojim čast. bravcem nositi mu-zikalne priloge.
J. R... ¿ki.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik.
Natiskar in založnik: Jož. Rudolf Milic.