DRUGA o ŠTEVILKA • VSEBINA TURK — Theses "Hu¬ mani generis" —• Curriculum vitae ZNANOST UMETNOST KRITIKA 1951 PRV VREDNO FINK — Načelo zako¬ nitosti v kazenski politiki FLRJ AHČIN — OSANA - perennis Sv. Jožef — Musiča LETNiK • VODEB — Via Trum- phalis AHČIN — Jakob Gal¬ lus - Petelin KACIN — Slovstveno- delo Slovencev pod Italijo v času med obema vojnama BELIČIČ — Mrtvi ma¬ teri AHČIN — Dr. Anton Novačan JEVNIKAR — Jurčiče¬ va dijaška leta AHČIN — Sedeča DEBELJAK — Pridi SREBRNIČ — 'Bodi črka VALENS — Nemir MAROLT — Kipar France Ahčin DVE PISMI VREDNOTE izdaja Delovno občestvo za Slovenski ka¬ toliški institut. Revija bo prvo leto izšla štirikrat. Urejajo jo Vinko Brumen, Tine Debeljak, France Dolinar, Boži¬ dar Fink, Alojzij Geržinič, Ruda Jurčec, Albin Mozetič Jože Osana in Karel Rakovec. Celoletna naročnina je v Argentini 80 pesov, v Združe¬ nih državah Severne Amerike 10 dolarjev, v Trstu in v Italiji 3000 lir. — Posamezna številka stane v Argentini 20 pesov. Naslov uredništva in uprave: Ruda Jurčec, Olazabal 2338 dto 5, Buenos Aires V Severni Ameriki pobira naročnino Rev. p. Robert Mazovec, Slovenian Desk, NCWC, 238 E 19th St. New York 3 — USA, v Italiji pa g. Roman Rus, Via dei Colli 10, Roma. "LOS VALORES" Revista de Ciencias, Artes y Črtica — cuatro numeros por aho. Redaccion y Administra- cion: Olazabal 2338 dto 5, Buenos Aires. Registro Nacional de la Prop. Intelectual-No. 359010 Buenos Aires, junio 1951. JOSIP TURK T H E S E S "HUMANI G E N E E I S" Summarium in lingua slovena. — V naslednjem nudimo prikaz okrožnice "Humani generis'' papeža Pija XII. z dne 12. avgusta 1950. Ta okrožnica ima za zgodovino katoliške filozofije in teologije zlasti v metodološkem pogledu tako velik pomen, da si mnogi po pravici obetajo od nje nov in velik na¬ predek teh znanosti. Zato nikakor ne moremo iti mimo nje, ako hočemo gojiti ne samo svetne, ampak tudi cerkvene znanosti, filozofijo in teologijo, v res pravem katoliškem duhu. Kakor je Pij XI. z okrožnico "Quadragesimo anno" načelno in^ časovno zgodovinsko dopolnil socialno okrožnico "Rerum novarum papeža Leona XIII., tako je epohalno okrožnico "Aeterni Patris'' papeža Leona XIII. z dne 4. avg. 1879 dopolnil Pij XII. z okrožnico "Humani generis". Ni naš namen, da bi podali komentar k tej okrožnici, ki bi se v obliki razprave oziral na njeno vsebino, zgodovinsko ozadje in sodobno okolje in njene namene. Saj so lahko takšni komentarji tako duhoviti, da človek, končno ne ve, kaj naj bi bolj občudoval, ali okrožnico samo na sebi ali 1 komentar ali pa okrožnico le v zvezi s tistim komentarjem. Ako so takšni-, komentarji obširni, se okrožnica tudi lahko tako zelo potopi vanje, da si jo^ je končno le težko nazorno predstcrvljati. Namesto v zvezi s takšnim komentarjem hočemo prikazati okrožnico samo na sebi tako, da si jo bo lahko globoko vtisniti v razum in spomin in da jo bo lahko uporabljati. V ta namen predočujemo najprej tiste glavne stavke iz okrožnice, ki se glase kot nekake teze. Na te teze navežemo kot papeževe pripombe in pojasnila ostate dele okrožnice. K tem avtentičnim pripombam in pojasnilom dodajamo nekaj svojih pripomb, ki se nanašajo v prvi vrsti na razčlenjenost okrožnice. Končno podajamo seznam vprašanj, ki se ozirajo na teze in opombe. Dve razpredelnici na koncu nam pomagata, da se z lahkoto po- vračamo iz vprašanj na teze in opombe, ki so sicer označene v oklepajih že pri vprašanjih samih, ali pa nasprotno in izmenoma: da se iz tez povra- čamo na vprašanja in opombe ali iz opomb na teze in vprašanja. Vse to je za refleksivni študij okrožnice nujno potrebno. Obenem je iz teh razpre¬ delnic razvidno, kako si slede teksti okrožnice. Tako nudimo analizo in sin¬ tezo okrožnice obenem. Taka analiza in sinteza je koristna in potrebna zato, ker se pri branju tekočega teksta okrožnice le prevečkrat dogaja, da vzame kdo za glavno misel nekaj, kar v resnici ni glavna misel, ampak glavno misel samo pojasnjuje. Kolikor gre v okrožnici za obsodbo zmot, smo tako ustvarili neki nov Syllabus. Kolikor pa gre za prave nauke in navodila, pa vrsto nekakih kd- nonov. Vse to z besedami okrožnice. Tekst okrožnice navajamo v originalnem latinskem jeziku, ker je to naj¬ bolj znanstveno. Kajti k vsakemu tujemu prevodu lahko postavimo vprašaj, ali je vsebinsko res točen in ali je jezikovno najboljši. Pri monumentalnih izdajah latinskih dokumentov se v znanstvenem svetu tudi za uvod in ko¬ mentar poslužujemo latinskega jezika. Tako tudi mi pri tej analitični izdaji okrožnice "Humani generis" z dne 12. avg. 1950. Navadni pokončni tisk predstavlja avtentični tekst okrožnice, poševni in krepki tisk pa izdajateljeve pripombe in dodatke. Okrožnica se ne ozira samo na katoliško filozofijo in teologijo, ampak tudi na pozitivne znanosti. Namenjena je predvsem onim, ki uče na katoliških institutih (qui in ecclesiasticis institutis docent: B 1). Zato je prav, da jo pri¬ obči revija, ki jo izdaja "Delovno občestvo za Slovenski katoliški institut". L INTRODUCTIO IN THESES Litterae Encyclicae “Humani generis” Pii Papae XII de die 12. Aug. 1950 (Acta Apostolicae Sediš, vol. XXXXII, 2. Sept. 1950, pp. 561-578): “De nonnullis falsis opinionibus, quae catholicae doctrinae fundamenta subruere minantur”, pro philosophia et theologia catholica maximi mo¬ menti sunt. In his Litteris Encyclicis Summus Pontifex speciali respectu habito ad quaestionem de vero vel falso progressu doctrinae catholicae varios errores tum inter acatholicos tum catholicos doctores divulgatos damnat, eorum causas proximas vel remotas detegit et viam indicat, qua doctrina catholica feliciter progredi possit. Errores damnati et veritates oppositae, normae negativae et positi- vae, in fluxu stylistico Litterarum Encyclicarum naturaliter tamguam pisces copiosae cursim natant, quae ut fructum suum afferant, capi, extrahi, coqui, anteponi et manducari debent. Hoc opere praesenti prae- stitimus, guod in uncis paginas et lineas Actorum Apostolicae Sediš indi- cans integras, exceptis paucis lineis in hoc conspectu materiali non ne- cessariis, Litteras Encyclicas clare ante oculos positas continet. Summus Pontifex Episcopis ac Religiosarum Sodalitatum Modera- toribus, gravissime eorum onerata conscientia, praecipit, ut quam dili- gentissime curent, ne in scholis, in coetibus, in scriptis quibuslibet opi- niones huiusmodi (i. e. falsae) proferantur, neve clericis vel christifide- libus quovis modo tradantur (577, 30-35). Et illos, qui in ecclesiasticis institutis docent, monet, ut noverint se tuta conscientia munus docendi, šibi concreditum, exercere non posse, nisi doctrinae normas, quas edixi- mus, religiose accipiant atque ad amussim servent in discipulis instituen- dis (578, 1-4). Incredibile visu et dictu est, guomodo Encyclicae Litterae aliguando, ut circa praesentes Litteras Encyclicas accidit, post earum editionem authenticam in sequentibus editionibus privatis imperite et indigne trac- tentur, ac si Summus Pontifex eas ex inveterata guadam consuetudine, tempus terendo, composuisset, ut post certa temporis intervalla aliguid fecisse videatur, guod autem specialem attentionem non mereatur vel etiam ne visum guidem praeteriri possit. Nam negue theses inter se negue declarationes vel explicationes negue theses ab argumentis neque prae- missae argumentorum neque corrollaria neque scholia rite distinguuntur, sed omnia indiscrete et inconsiderate miscentur. Hoc apparet ex insertio- ne titulorum privatim introductorum, guibus ut theses vel capita aliguae ex praemissis, in se utique clarae et obviae, sed minime disputatae, assumuntur; argumentum aliguod, guod in se unum est, laceratur, cum sub duobus titulis divisum subsumitur; et ea, quae cum emphasi propo- nenda essent, ut res minoris momenti silentio cooperiuntur. lnde iudica- 104 mm, quam utilis haec nostra technice originalis editio Litterarum Ency- clicdrum esse possit. Principia in his Litteris Encyclicis exposita optime adhiberi possunt ad considerationem novi de Assumptione beatae Marine Virginis dogma- tis definiti ab infallibili Ecclesiae Magisterio. Respectu habito ad disputationes de definibilitate dogmatis de As¬ sumptione B. M. V. post editas Encijclicas Litteras “Humani generis” et post factam definitionem ii, qui antea adversarii erant et qui veri reprae- sentantes genuinae scientiae theologicae esse volunt, hanc professionem theologiae genuinae facile emittere possunt: A) Čredo, sed non intellego mere historice scientifice. Čredo, etsi non intellego mere historice scientifice. Čredo, quia non intellego mere historice scientifice. B) Čredo, ut intellegam, scilicet ne errem vel ignorem, historice et dog- matice. C) Intellego, ut čredam, scilicet intellego: 1) quod “fidei depositum nec singulis christifidelibus nec ipsis theologis divinus Redemptor concredidit authentice interpretandum, sed soli Ecclesiae Magisterio” (Humani generis, B 9), “ad ea quoque illu- stranda et enucleanda, quae in fidei deposito nonnisi obscure ac velut implicite continentur” (B 8). 2) quod hoc concesso et considerato “verum est theologis semper re- deundum esse ad divinae revelationis fontes” (B 7), cum omnibus subsidiis scientiae criticae et historicae, sed non ut “ex antiquorum scriptis recentiora Magisterii constitutiones ac decreta” (A 13) ex- plicentur, vel “Sanctorum Patrum et sacri Magisterii doctrina quasi ad trutinam Sacrae Scripturae, ratione mere humana explicatae, sit revocanda” (A 17), quia haec esset illa falsa methodus, “qua ex obscuris clara explicentur” (B 10); sed e contrario, ut antiguorum scripta ex recentioribus Magisterii constitutionibus ac decretis ex- plicentur et “Sacra Scriptura exponenda sit ad mentem Ecclesiae, quae a Christo Domino totius depositi veritatis divinitus revelatae custos ac interpres constituta est” (A 17, Adn. 13). Nam hoc est mu- nus theologorum “indicare, qua ratione ea, quae a vivo Magisterio docentur, in Sacris Litteris et in divina traditione sive explicite sive implicite inveniantur” (B 7), non autem cum dubio positivo guaere- re, utrum ea in dictis fontibus revera inveniantur, vel affirmare ea ibidem nullo modo inveniri. 3) quod ex hoc clare patet theologiam positivam scientiae dumtaxat historicae aequari non posse (A 15). Nam scientia mere historica documenta critice explicat independenter ab homine, in cuius pos- sessione sunt, quia tališ possessor non est fons infallibilis explica- tionis eorum, praesertim si agatur de temporibus et rebus gestis, de quibus ipse testis vivus et immediatus esse non potest. At fontes re¬ velationis sunt intra Ecclesiam non tamquam in aliquo mortuo archi- vo vel apud hominem privatum et fallibilem, sed tamguam in pri- mario et infallibili fonte vivo, qui illos fontes comprehendit et authentice explicat. Ergo a methodo pure historica distinguenda est in rebus dogmaticis methodus theologica positiva, quae illi in Us, quue historice certo probata sunt, non adversatur, sed eam compre- 105 hendit et in času deficientiae supplet et superat. Sic theologia posi- tiva ordinatione Dei, Summae Veritatis, dependet a vivo Ecclesiae Magisterio tamquam a suo fonte primario. Tališ dependentia theo- logiae positivae ab Ecclesiae Magisterio non est in eius damnum, sed emolumentum, quia tune solummodo ab erroribus praeservatur, si omnes fontes, ergo etiarn et imprimis vivum Ecclesiae Magiste- rium, considerat; secus esset quidem independens ab Ecclesiae Ma¬ gisterio, sed in damnum suum, quia non esset libera ab erroribus . Vera autem libertas est libertas veritatis et bonitatis et bonae inten- tionis, non autem libertas falsitatis et malitiae, quae testantibus ma- xime temporibus nostris homines innocentes in servitutem redigit vel capite damnat vel in exsilium abire cogit. Ideo Encgclicae Litterae “Humani generis” et definitio dogmatis de Assumptione B. M. V. opportunae sunt etiam ad hoc, ut dictae notiones methodologicae fundamentales iterum declarentur et inculcentur et theo- logi et historici catholici guamlibet contagionem rationalismi et moder- nismi evitent. In appendice duplex proponimus schema resolutionis et reconstruc- tionis Encijclicarum Litterarum cum concordantia partium. In primo schemate ex loco numerorum theseon et Adnotationum apparet, guomodo partes Encgclicarum Litterarum šibi invicem subse- guantur, ex ipsis vero numeris currentibus perspicuum est, guomodo has partes nos collocaverimus. Ita Encgclicae Litterae facile dispertiri et re- construi possunt. Ope horum schematum semper facile inveniri potest, guidguid guae- ritur. Tria autem guaeri possunt: thesis, adnotatio et guaestio, vel com- mutative guaestio, thesis et adnotatio etc. Exempli gratia: si legamus Adnotationem 17, ex schemate primo intellegimus, eam pertinere ad thesim A 25 et ad eam referri guaestionem 47. Vel si legamus primo the- sim A 25, videmus ad eam pertinere Adnotationem 17 et guaestionem 47. Vel si guaestionem 4-7 primo serutemur, ex schemate secundo perspicimns, ad hanc guaestionem pertinere thesim A 25 et Adnotationem 17. Deinde si e. g. in primo schemate videmus ad thesim B 15 pertinere guaestionem 19 et 25, in secundo schemate apparet, quaenam theses adhuc ad guae¬ stionem 19 et 25 considerandae sint. H. THESES IPSAE A. De ipsis falsis opinionibus 1 1. De errantibus 1) Sunt qui evolutionis, ut aiunt, systema, nondum inviete probatum in ipso disciplinarum naturalium ambitu, absque prudentia ac diseretione admissum ad omnium rerum originem pertinere contendant, atque audaeter indulgeant opinationi monisticae ac pantheisticae mundi universi continuae evolutioni obnoxii (562, 24-28) 2 . 2) Huiusmodi evolutionis commenta, quibus omne, quod absolutum, firmum, immutabile est, repudiatur, viam straverunt novae aberranti philo- sophiae, quae cum "idealismo", "immanentismo", ac "pragmatismo" conten- dens, ”existentialismi" nomen naeta est, utpote quae, immutabilium rerum 106 essentiis posthabitis, de singulorum "existentia" tantum sollicita sit (5G3, 1-7). 3) Accedit falsus quidam "historicismus", qui solis humanae vitae even- tibus inhaerens, cuiusvis veritatis legisque absolutae fundcanenta' subvertit, cum ad res philosophicas tum ad Christiana etiam dogmata quod attinet (563, 8-1 l) s . 4) Non desunt catholici doctores 4 hodie, quemadmodum apostolicis tem- poribus, qui rebus novis plus aequo studentes, ac vel etiam metuentes ne earum rerum, quas progredientis aetatis scientia invexerit, ignari habeantur, sacri Magisterii moderationi se subducere contendant ideoque in eo versen- tur periculo ne sensim sine sensu ab ipsa veritate divinitus revelata disce- dant aliosque secum in errorem inducant (564, 7-13). 5) Plures sunt, qui humani generis discordiam ac mentium confusionem deplorantes, imprudenti animorum studio permoti, impetu quodam moventur ■atque impenso desiderio flagrant infringendi saepta, quibus probi honestique viri invicem disiunguntur, "irenismum" talem amplectentes, ut, quaestionibus missis quae homines separant, non modo respiciant ad irruentem atheismum communibus viribus propulsandum, sed etiam ad opposita in rebus quoque •dogmaticis reconcilianda (564, 15-22) 5 . 6) Item hodie non desunt qui eo usque procedere audeant ut serio quae- stionem moveant num theologia eiusque methodus, quales in scholis eccle- •siastica approbante auctoritate vigent, non modo perficiendae, verum etiam omnino reformandae sint, 6 ut regnum Christi quocumque terrarum, inter ‘homines cuiusvis culturae vel cuiusvis opinionis religiosae efficacius propa- gemass; 2. za pazljivost: napeta — gespannt; zbrana — gesammelt; sodelujoča; —theilnehmend; stanovitna — cmhaltend; 3. za marljivost: vztrajna — beharrlich; (prav) delavna — (recht) tatig; povoljna — befriedigend; 4. za učne predmete: odlično — vorziiglich; prav dobro — sehr gut; res- dobro — recht gut; dobro — gut; povoljno — befriedigend; zadostno — gentigend. TINE DEBELJAK PRIDI! Dvigni se, žena moja, in pridi, dvigni se, stopi na brod vala! Žena moja, iz morja mi vzidi kot jutranji zor v plan trna in kala: trava se vlegla Ti bo pod stopala, jata ptic se naprot Ti pognala, veter zrosi Ti oko, da ne vidi trnja in pušče. .. gnitja... šakala... Žena, v objem moj -— žgoči zor — pridi, senca zdaj bleda onstran zagrinjala! Stopi sem v pampo, žena, z oblaka, z oblaka, žena, obdanega v zlate rože srca, ki Tebe čaka! Spusti se, žena. na te puste trate: pod Tvojo nogo bom razmikal osate, vsa pampa bo nama čar cvetličnjaka, vsi trni, žena, vse rese klasate v rože vzcveto Ti! — Stopi z oblaka sama cvet, žena, in — kar se ozre Vate! Pridi, žena, z letom viharja, žena, z vetrovi nad oceani! Pampa naša nima stražarja — s pišem poleti, žena, po plani — vrhu tega evkalipta obstani: grlici dve v njem. .. nemi. . . vdani... veter le z njima se pogovarja... Žena, ovij me v ta piš ljubkovani, nagni nad uho se mi, žena iz viharja: grlic par bova na trati postlani... 186 Zablesti se, žena, kot sonca sijanje! Umaknem se, žena, mu v hlad potoka, — gledam v tolmun se — v žarkov igranje: bela labodka vesla v sij zvisoka, trst z brega meče ji senco loka na belo kreljut... Žena, kot Tvoja boka! Voda zagrinja jo — val: moja dlan je... veslo: v roki Ti moja roka.. . Žena, stopi iz sonca v kopanje, žena, oba v hlad istega toka!. .. Dvigni se, žena moja, prisveti nova zvezda na novo poluto! Utrni z neba se, žena! Poleti, padi v to pampo, s trnjem zasuto, pod moje drevo (o, najino uto!)! V oči Tvojih zvezdo vso noč prečuto gledal se bom kot v raj razodeti. .. v rokah Te bom držal, z zvezdosevci posuto... z mescem oblito. .. vso belo!.. . Presveti, žena, to pampo... to osamo prekruto!. . . SLAVKO SREBRNIČ VALENS BODI ČRKA... NEMIR Bodi pesem svit in sej — jaz ga nesem v noč nocoj. Bodi črka srčna kri — kdor te vsrka, oživi. Kdo si?, ki trkaš na duri ob uri polnočni in motiš mir — mojih sanj vir? — In beseda: meč ognjen v prah seseda dvom strupen. Zemlje gmoto, Duh, presej — vse z dobroto nas ogrej. Jaz sanjam zvezde, otresam prah cest, sam bežim iz hrupa mest! — in vendar si to ti —■ vest... 187 MARJAN MAROLT KIPAR FRANCE AHČIN Kiparstvo je panoga likovne umetnosti, ki ji je predmet, pa končno tudi snov največkrat zunanjost človeškega telesa. Le redkokdaj, a skoraj vedno v zvezi s človeškim telesom, se loti živali; če pa ima opravka z rastlino, se to vrši ponavadi v umetni obrti. Neživa stvar v roki izklesanega človeka je kvečjemu ilustracija, ikonografski pripomoček; kot podstavek, n. pr. skla¬ dovnica kamenja, ima pa le podobno vlogo, kot pri sliki notranji okvir. Če se kipar loti krajine ali arhitekture, se skoraj mora poslužiti reliefa in tedaj se približuje risbi, slikarstvu. Imeli smo celo že poskuse, ko je kipar obdelal obdajajočo naravo v kiparski tehniki, postavim Tone Kralj v osnutku Can¬ karjevega spomenika na Vrhniki, a takrat je že posegal v področje arhitek¬ ture. Ko kipar upodablja človeka, ga oblikuje živega ali mrtvega, poveli¬ čanega kot svetnika, pa tudi Boga ali boga v človeški podobi. Kip je lahko ustvarjen sam zase, dostikrat pa, in take dobe se lahko vlečejo stoletja, so kiparski izdelki podrejeni arhitekturi in tvorijo arhitek¬ tonske člene, nadomestujejo stebre, sklade kamnov in podobno. Spet drugič potrebuje kip, če naj doseže svoj namen, primerno okolico; včasih je ta vnaprej dana, včasih jo je treba šele poiskati. Kiparstvo skoraj vedno obli¬ kuje prostorno in zato je naravno, da je njegov širši okvir, če je okvir po¬ treben, prostor, okolica, kakšen trg, arhitektonsko ozadje, oltarna arhitek¬ tura in še kaj. France Ahčin je kipar v najožjem, a zato v najbistvenejšem pomenu besede. V najnovejšem času, ko dela v podobarski delavnici, ga sicer veže arhitektonsko okolje kot gospodujoč ali obdajajoč činitelj, toda to delo ne odgovarja njegovi umetniški narovi. Kar Ahčin - umetnik arhitekturi in krajini koncedira, je kvečjemu to, da ju ne skuša nadvladati ali da si tu potem, ko je umetnina že dognana, poišče okvir. O nobeni pomembni stvari se menda pri nas ni tako malo pisalo, kot o našem slovenskem kiparstvu. Največ se je o njem pisalo ob priliki postav¬ ljanja spomenikov zaslužnim možem, a še takrat več o okviru kot o kipu. Obe slovenski umetnostni zgodovini, biografska Steskova in Steletova Monu- menta sta bili prekinjeni, preden je prišlo kiparstvo na vrsto, ker je pač pre¬ malo raziskano, gradivo pa preveč skrito, podrejeno v arhitektonskem okvi¬ ru. Pa vendar ima skulptura v slovenski umetnostni zgodovini odlično me¬ sto. Že v romanski in gotski dobi po kvaliteti ne zaostaja za slikarstvom-; a v dobi Trubarjevega ikonoklazma postane kot nagrobna portretna plastika vodilna, ker skoraj edina še živeča likovno-umetnostna veja. Nič manjši ni njen pomen v Hrenovi dobi, ko kot izdelek domačih delavnic prednjači v umetnostnem ustvarjanju nove, po naprednem jugu oplojene slovenske umetnostne reformacije, med tem ko se zidana arhitektura še izživlja v starih oblikah in se le počasi prilagaja novemu času, po slikarje pa je treba hoditi v tujino. V osemnajstem veku imamo podobarske delavnice velikih kvalitet, ki zalagaja tudi sosedno Hrvaško, toda v devetnajstem kiparstvo docela propade v svetni kot v cerkveni stroki. Šele v drugi polovici stoletja se cer- 188 k vena podobarska obrt nekoliko dvigne (Progar v Celovcu, Ozbič, Grošelj, Vurnik, Ternovec na Kranjskem, Oblak na Štajerskem), v svetnem pa se po¬ javljajo najprej Gangl, za njim Zajc, a kot večja umetnika šele v družbi impresionistov France Berneker in Peruzzi. S tem se začenja nova kipar¬ ska doba, ki raste ob Dolinarju, Kraljih, Goršetu in drugih v vedno večjo številnost in kakovost. Pred našim odhodom so resnični kiparji - umetniki že zavzeli ne le posvetni, ampak tudi cerkveni kiparski trg. Kot je nekaj desetletij prej Poljanska dolina izredno obogatila slovensko slikarstvo s svojimi genialnimi sinovi Šubici, Ažbetom in Groharjem, tako je prispevala svoj kulturni obolus pokrajina pod Kamnikom, ki je rodila štiri pomembne kiparje: Tineta Kosa, Petra Labodo, Pengova in njegovega so¬ rodnika Franceta Ahčina. Le - ta je bil rojen 1. 1919 v Domžalah in prehaja zdaj v tista leta, ko je Prešeren napisal Sonetni venec in so impresionisti v tretje napravili iz Ljubljane umetnostno akropolo. Ko je Ahčin doraščal, se je v tistih krajih pečal kot amater s kiparstvom učitelj Mrak, ki mu je bil prvi mentor in je odkril kiparjev talent. S 17 leti pride na srednjo tehnično šolo v kiparski oddelek Franceta Kralja in se uči risanja pri Gojmiru Antonu Kosu. S "Slovenskim likom" se je prvič pred;- stavil javnosti na razstavi 1. 1942. Poleg del, ki jih je napravil v šoli, je v času ljubljanskega učenja izvršil nagrobni spomenik za Domžale, skupaj s Kraljem sgrafite za Novo Založbo in vrsto portretov, tako svojih prvih, mecenov trgovca Demšarja in ing. K—a. Kmalu po tisti razstavi in ko je svoje študije v Ljubljani z uspehom končal, se je Ahčinu odprla možnost, da je odšel v Italijo in vstopil v Firen- zah na umetnostno akademijo v šolo Romana Romanellija. Tudi akademijo je uspešno dovršil in dosegel na njej celo prvo nagrado. Kot že v Ljubljani Kralj, tako se je tudi njegov firenški učitelj zanj zavzel bolj kot za koga dru¬ gega in ga tako uvedel v svet svojega umetniškega snovanja. Iz firenške dobe poznam po fotografijah sedečo deklico, dva portreta, konjsko glavo in veliko aktno studijo. Iz Firenz je kiparja vodila pot v Rim, kjer je bil soustanovitelj mednarodnega umetniškega kluba, in od tam v Argentino, kjer je našel kruh v delavnici za cerkveno opremo. Napravil pa je tu že več portretov in jaslic, pa tudi precej del in osnutkov za dela, ki niso naročena, in smo dvoje takih videli na razstavi Bare Remec. Ko smo pisali biografije naših umetnikov iz polpretekle dobe, smo pi¬ sali, da raznim mojstrom šole in profesorji niso mogli dati, česar so si želeli in kar so v svojih preroških navdihih slutili, da bodo nekoč oblikovali. Ahčin pa svojih šol ni le z veliko resnostjo obiskoval in z odličnimi ocenami kon¬ čal, ampak je tudi ohranil svoje učitelje v hvaležnem spominu in zlasti o Kralju in Romanelliju govori s prav prisrčno pieteto. Sta dve tako različni potenci, Kralj in Romanelli, Ahčin pa ne kipari ne v maniri prvega, ne v odvisnosti od drugega. France Kralj se je še pred Ahčinovim prihodom v Ljubljano povzpel v idealističnega realista s posebnim poudarkom plastičnosti, ki jo je bil v- svojih prvih delih (načrt za poslikanje dobrepoljske cerkve, relief v horjulski pokopališki kapeli) zametoval ob poudarjanju linearnosti. Poleg plastičnosti,, realističnega elementa (nova stvarnost) je pridigoval dinamiko, ki je pa bolj lastna idealističnemu ali naturalističnemu kot realističnemu stilu. "Iskal je kroglo", pravi Ahčin, a zahteval je, da imej vsaka stvar gibanje; gibanja pa ni v nobeni simetriji, ki ustvarja le neživljenjsko statičnost. Anatomijo je 189 učil Kralj po shemah, živih modelov v ljubljanski šoli niso imeli, ker ni bilo sredstev zanje. V Firenzah so delali vse po živih modelih. Romanelli je izšel iz Rodina, torej iz impresionizma, a prehajal in prešel v neki primitivizem, ki je eden izmed načinov medvojnega ekspresionističnega upodabljanja, ka¬ teremu pa manjka prav dinamika in je v svojem bistvu statičen. V Firenzah je Ahčin od bliže spoznal Donatella in Michelangela, pozneje v Rimu še Berninija, a največji vtis je napravil nanj Donatello; Bernini se mu vidi celo nekiparski.i V zvezi z umetniškim šolanjem pri dobrih učiteljih in z njegovim dojemanjem vrhuncev kiparske stvaritelj nesti bi omenili še nalogo, ki jo mora vršiti zdaj, in njegov odnos do te naloge. Po željah naročnikov mora za pševdogotske cerkve izdelovati "gotske" figure, za cerkve v drugih histo¬ ričnih slogih pač v odgovarjajočih likih. Kipar pravi, da mu gre delo v re¬ nesančnih in baročnih oblikah še nekam od rok, v drugih slogih pa dela z večjim odporom. Že zgoraj smo rekli, da je Ahčin kipar, ki se znajde najbolj tam, kjer se osredotoči zgolj na predmet in se mu ni treba ozirati na okvir. Njegova skulptura je suverena, ni dekorativno monumentalnega značaja, nima no¬ benega literarnega pridevka in je brez spekulativnosti ali tendenčnosfi. Forma ima prednost pred vsebino. Če pridejo mladi fantje v šolo k tako srboritemu in samozavestnemu Učitelju, kot je bil France Kralj, je le naravno, da zajadrajo v njegove ma¬ nire, ki so tako značilne, da jim že kar pravimo Kraljeve. Ahčin pripoveduje, da se temu nihče izmed učencev ni mogel izogniti, čeprav svoje osebne note Kralj ni nikomur vsiljeval ali vsaj priporočal, ampak je učenca tembolj hvalil in cenil, kolikor več je pokazal kaj samosvojega. Ahčinove skulpture Iz Kraljeve učilnice kažejo dosti močan mojstrov vpliv: značilne kretnje, rast torza brez podstavka, izraz v obrazu, snovi kot prekcbacajoči se puti, mati ž otrokom itd. Toda ni to, kar je Ahčinu iz te šole ostalo. Ostalo mu je mar¬ več prepričanje, da mora skulptura svoj prostor izpopolniti in da mora biti ž vseh strani enako zanimiva ali recimo, da ne sme biti mrtve gmote, pa 'glej kip s katerekoli strani. Še z drugimi besedami bi se reklo, da mora biti 'z vseh strani plastično oblikovana. Že v nekaterih šolskih delih, prav po¬ sebno pa pri portretih, ki jih je izvršil mladi kipar v svoji ljubljanski dobi, vi¬ dimo, da se je Kraljeve manire kmalu otresel, a njegove nauke o vsestra- nosti lika skrbno očuval, ko je začel dajati svojim izdelkom osebno noto, pa tudi svoj osebni odnos do portretiranca, ki je objektivno motrenje, nikoli karikiranje ali pretiravanje. Takega portretista seveda ni mogla ogreti Ber- ninijeva Constanza, ki kaže več Berninijevih kot svojih čustev; Ahčinovi por¬ treti so kot še danes že takrat nastajali po daljšem opazovanju in občevanju z upodobljencem. Bili so ti ljubljanski portreti prva kiparjeva srečanja z živimi modeli in prav zato se je realist Ahčin tu najprej izpopolnil do višine, ki jo še danes v portretu vzdržuje. Prav odkritosrčno pove, da želi pred portretiranjem z modelom ne le dosti govoriti, ampak ga hoče videti tudi pri jedi, ko se gibljejo vse obrazne mišice in tedaj mu postane struktura glave povsem jasna. Svojih portretirancev ne pozira, da bi s tem dosegel poceni afekte, kot so to delali ekspresionisti, pa nekoliko tudi Bernini, na¬ sprotno pa tudi o kakšnem deskriptivnem naturalizmu pri ljubljanskem Ahči¬ nu ni govora. Če gledamo serijo njegovih portretov v reprodukcijah, bi o teh ljudeh vendar lahko napisali dosti natančnejše opise značajev kot vsak grafolog iz njihovega rokopisa. To pa je tisto, kar hočejo povedati stereo- 190 "tipne fraze o intelektualni noti portretov (Mesesnel) ali jasni karakterizaciji. Mi bi rekli, da se je Ahčin že v teh ljubljanskih portretih pokazal umetnika. Kipar je pripovedoval, da mu je Romanelli v Firenzah povedal marsi¬ kaj, česar prej ni vedel in znal. Te novosti so se tikale vsekakor znanja in "tehnike, kajti da bi ga Romanelli osvajal za svojo "maniro", na skopih re¬ produkcijah, ki jih imamo na razpolago, ni videti. Res bi mogli reči, da je v firenškem portretu in konjski glavi, pa tudi v sedeči deklici nekaj več svetlobe in sence, torej slikovitosti, ki pa ni prav nič rodinovska, impresio¬ nistična, ampak brže helenistično ali baročno barvana, kar pa ne more iz¬ virati od Romanellija; tudi o njegovi sodobni arhaičnosti ni sledi. Pri portretu bi morda lahko opazili nekaj več deskriptivnosti, toda s tem Romanelli že celo nima nobenega opravka, to pa, kar imenujemo znanje, suvereno ob¬ vladovanje materiala, to pa v firenških delih res stopa v ospredje in to je uspeh umetnikovega izpopolnjevanja na akademiji in gotovo prav posebno pri odlični umetniški potenci Romanellija. Iz rimske dobe poznam le reprodukcijo M. B., ki naj bi jo Slovenci po¬ klonili sv. Očetu. Nedvomen zagon k idealizmu, pa morda tudi kažipot, kam bi utegnila voditi Ahčinova religiozna plastika, če bi ostal pri njenem obli¬ kovanju neodvisen. Portret pesnika Novačana je zasnovan na istih načelih, po katerih je portretiral že v Ljubljani. Tista dela religiozne vsebine, kjer kiparju "slog" ni predpisan, dajejo razumeti, zakaj je Donatello napravil nanj tolikšen vtis: prostor je ves izpopolnjen, torej kip z vseh strani obdelan, gibanje pa je umirjeno, kot se za resno nabožno umetnost dandanes menda spodobi. Če pravi Ahčin, ki se z Berninijevo sv. Terezijo ne strinja, da za baročne cer¬ kve lahko dela, potem je treba od njegovega baroka abstrahirati vihravost, patos in preveliko čustvenost in iskati njegov "barok" v tem, kar smo videli v obeh kipcih na razstavi: polnost in zaokroženost oblik v torzu, pa kontra- post v sedečem aktu. Od prvih figuralnih skupin, ki jih je delal v Kraljevi šoli, nismo videli več tako razgibanih del, kot sta ravno obe skulpturi na razstavi, pa tudi osnutki, ki jih ima doma. Toda iz forme nikoli ne uhaja v beg, to se pravi, da gibi gibanja nikoli osnovne forme ne prevpijejo. For¬ ma je še vedno glavno vodilo kiparju. Celotnosti forme pa včasih žrtvuje anatomijo, če se mu to vidi potrebno. Tega ni delal, vsaj zavestno ne, niti pri enem ekspresionistu Kralju, niti pri drugem ekspresionistu Romanelliju, de¬ la pa sedaj, ko ga "učijo" delati za argentinsko delavnico. To nasilje, ki ga tu pa tam napravi anatomiji, pa ni ekspresionistična kaprica, niti ne name¬ ra zabrisati telesnost v korist kakšne ideje, ampak zgolj sredstvo za dosego forme, da bi bila v svoji celotnosti za umetnikove oči tem popolnejša. In vendar je to odmik od realizma, vsaj realizma v vulgarnem pomenu besede. Ali začetek česa drugega? Trenuten pojav? Trenuten odpor proti moreči re¬ alnosti tukajšnjega življenja? Kdo ve? To bo pokazala bodočnost. Mi ga ne bomo učili, niti mu svetovali, ker ne delamo programov, ampak le registri¬ ramo. Mož, ki ga ni za trajno osvojil niti Kralj, ki ga ni za seboj potegnil tudi ne Romanelli in ki ga ni ohromila obrtniška delavnica, bo še našel pot tja, kjer je mesto kvaliteti Franceta Ahčina. Kar sem napisal, je plod obiska v razstavi Bare Remec ih dveh daljših razgovorov s kiparjem v njegovem stanovanju in delavnici, iz katere sva ob delopustu zavila še v nedomačo gostilnico, kjer pouči j e Ahčin svoj vsakda¬ nji kruhek. Gospod France mi je pokazal svoje osnutke in na široko odprl 191 predal svoje mize, da sem lahko pobral iz nje vse fotografije, kar jih ima. Mož je tudi govoril, a vse drugače, kot so to znali kakšni širokokrajni klo¬ buki s črno pentljo v družbi gobezdavih literatov tam nekje v Ljubljani za vodo. Govoril je preprosto, a ne bi rekel, da plaho, pač pa odkritosrčno in ni iskal ne fraz, niti ni zabavljal. Le ko sva gledala ilustracije Črne maše in Goršetove. reliefe v Turnškovi Državi med gorami, je povedal, katere mu ugajajo bolj, katere manj. O vsebini teh ilustracij ni nič govoril, ampak zgolj in samo o kompoziciji. Nekaj sem si zabeležil, nekaj zapomnil. Ko sem se vrnil z drugega obiska, me je čakal doma prijatelj s časopisom, ki je po¬ ročal o kipih in kiparjih z velike pomladanske razstave švicarske umetnosU v Ziirichu. To poročilo me je zmedlo. Ali se ni ta poročevalec ravnokar vr¬ nil iz Ahčinove delavnice? Tako čudno se vse ujema. In če je Zurich v srcu Evropinem in če sem jaz tisto poročilo brez ilustracij pravilno razumel, po¬ tem mora biti France Ahčin kar sodoben. OPOMBA: V članku o razstavi Bare Remec v 1. štev., stran 92, vrsta 7 izpusti besedo "slovenskem". DVE PISMI IZ TRSTA Maj 1951. Umetnostne razstave v Trstu, Benetkah in Rimu: 1. Ker so bile zveze med evropskimi narodi še dolgo po drugi svetovni vojni pretrgane,' so bili umetniki duhovno vezani le nase in na svoje okolje. Zato so črpali snov iz spominov na kruto vojno vihro in na strahote revolucionarnega gibanja, iz katerega se je oblikoval demon človeških strasti. Za tem se je pojavila nova, mlajša generacija. Nekateri so se dokopali do svoje¬ ga lastnega umetniškega izraza. Pogoste razstave od leta 1945 do danes so pokaza¬ le neuklonljivo voljo do umetniškega ustvarjanja. V zadnjem času je v slikarstvu prevzela vodilno vlogo naprednejša, ekstremna struja, imenovana imaginarizem, ki so jo tržaški slikarji sprejeli od Italijanov. Pre- vladajoče sestavine so: imaginarni svet, geometrično nepravilni liki ter izposojeni elementi kubizma in deloma futurizma. Glavno besedo pa so prevzele monotone barv¬ ne ploskve, katere dajejo slikam izrazit dekorativni značaj. Glavni zastopnik je Lojze Spacal. Slikarji so razstavljali redno vsako leto v Trstu in izven njega. Večja skupina tržaških slikarjev je gostovala nekajkrat v Sloveniji, a lansko jesen je priredila raz¬ stavo v Celovcu. Najbolj delavni so bili slikarji Lojze Spacal, Avgust Černigoj, Klavdij Černigoj, Grom, Cesar in Saksida. Zadnji se je kot slikar odkril tržaški javnosti lansko jesen. V Trstu so z osebnimi razstavami gostovali: leta 1945 in 1946 Goričan Zoran Mušič in beneška slikarica Cadorina. Mušič je ostal sam sebi zvest ter je z neutrudnim de¬ lom razvil svojo umetnost do zavidljive višine. Leta 1947 je razstavil Kocjančič iz Gorice, leta 1948 Černigoj, zastopnik postimpresionistične smeri, ter France Gorše, ki deluje že od leta 1945 v Trstu in hodi po potih sodobne realistične smeri. Pouda¬ rek njegove kolektivne razstave je bil na delih religiozne vsebine. Italijanski tržaški kulturni krožek je leta 1949 v počastitev spomina Jožeta To- 192 minca priredil zgodovinsko razstavo njegovih portretov v Mali galeriji Verdijevega gledališča. S tem ji je dal poseben poudarek. Istega leta je po dolgem presledku opo¬ zoril nase Pavel Klodič z razstavo marin v pastelni tehniki. Z njo je izpričal zvesto¬ bo do preživelih idealov pasatističnih šol in ljubezen do mornarskega življenja. V galeriji Scorpione je leta 1948 sledila mednarodna razstava sodobne grafike, ki je vzbudila veliko pozornost. Zastopani so bili razni načini tehničnega obravna¬ vanja z najnovejšimi grafičnimi izsledki. Občuten poudarek je bil na številčno naj¬ močnejši skupini slovenskih grafikov, kakor so Jakac, Maleš, Debenjak, Pirnat, Sedej, Spacal, Černigoj in drugi. \ V isti galeriji je leta 1949 razstavil Lojze Spazzapan grafične slike v tušu. Kom¬ pozicijam človeških figur v razkrojenih abstraktnih oblikah je dal docela dekorati¬ ven značaj in grotesken izraz. Razstavila sta še France Pavlovec z osemnajstimi de¬ li v olju starejšega datuma ter Božidar Jakac s številnejšo zbirko grafičnih listov, povečini najstarejših stvari. Zanimiva je primerjava umetnostnega razvoja obeh v zadnjem času. Jakac je sledil liniji političnega diktata v smeri izrazitega vzhodnjaš¬ kega naturalizma; kot takega ga predstavljajo najnovejša dela, objavljena v monu¬ mentalni grafični monografiji, ki je izšla pred kratkim v izdaji Moderne galerije v Ljubljani. Med tem pa je njegov tovariš Pavlovec ostal zvest sam sebi in plemeni¬ temu poslanstvu čiste umetnosti, ki ne pozna kompromisov ne špekulacij. Z najno¬ vejšimi deli se je uvrstil med klasike slovenskega postimpresionizma. Ob koncu leta je gostoval v galeriji Scorpione tudi slikar Miha Maleš s pestro zbirko monotipij iz Makedonije s slikovitimi narodnimi motivi ter z bogato zbirko lesorezov. Svojo lirično pesniško naravo je uveljavil v prefinjeno občutenih grafič¬ nih tehnikah, zlasti v lesorezu in v jedkanicah ter v oblikovanju ženskih figur. Zad¬ nja dela kažejo Maleša že uravnovešenega in stilno dognanega slikarja, ki spada med vodilne slikarje pri Slovencih. Kmalu za njim je gostoval Stane Kregar iz Ljubljane s štiriindvajsetimi slikami v olju na platnu. Dal je čutiti stilno preusmeritev in izčiščenje tonskega slikanja. Prešel je iz odmaknjenosti surrealizma v realni svet. V koloritu se ni spremenil, pač pa je še razvil barvna sozvočja in dosegel subtilnejši izraz. V letošnjem aprilu je ponovno razstavil svoja dela v galeriji Scorpione Bogdan Grom. Štirinajstim slikam v temperi in deloma v olju je dodal serijo grotesknih ilu¬ stracij k pravljici “Rdeča kapica” in k neki Mark Twainovi povesti ter kotiček deko¬ rativne umetnosti z značilnimi narodnimi motivi. Na razstavi grafike v Drevoredu 20. septembra letošnjo spomlad je bilo zasto¬ panih 51 razstavljalcev z enim do tremi deli v raznih tehnikah, zlasti tušu, svinčni¬ ku, kredi, jedkanici, linorezu in lesorezu. Starejši in mlajši rod sta se predstavila v najrazličnejših smereh od surovega realizma do najekstremnejše infantilne imagi¬ narnosti. Med razstavljalci je bil najbolj dognan in stilno uravnovešen Spacal. 2. Organizatorji beneške biennale so po več letih premora obnovili tradicijo mednarodnih razstav. Lansko leto so odprli že drugo razstavo po vojni, to je 25. Biennale. Najpravilnejša oznaka zahodne umetnosti bi bila dekadenca, če jo motrimo v primerjavi s predvojnimi razstavami. Lanska biennale, na kateri je bilo zasto¬ panih trindvajset držav, med njimi tudi Jugoslavija, je pokazala ideološko kakor tu¬ di formalno enotno usmerjenost vodilnih skupin kulturno naprednejših narodov, zlasti Francije, ki je zopet prevzela vodilno vlogo skoro v vseh umetniških pano¬ gah. Smer razvoja gre v ekstremni anarhični primitivizem abstrahiranih oblik. Italija je razstavila nad 500 del, duhovno pa zaostaja za drugimi narodi. Od ži¬ večih vodilnih umetnikov se odlikujejo Carra, Felice Carena, ki je močan v kompo- poziciji, Bonatti v koloritu, enako tudi Semeghini, Severini in Verzocchi. Plastika je 193 ■zelo šibka in dekadentna. Pri Italijanih so gostovali tudi slovenski slikarji Lojze Spa¬ cal, Zoran Mušič, L. Spazzapan ter Klavdij Černigoj z nekaj deli; toda v množici dru¬ gih razstavljalcev niso prišli do izraza. Francija je bila kakor že večkrat prej po svojih najmočnejših zastopnikih sre¬ dišče pozornosti. Glavno besedo je ponovno imela skupina kubistov Georges Brague, Andre Derain, Kees van Dongen, Ronualt, Marguet, Mattisse, Roval Dufi, Othon E. Eriesz, Henry Manguin, Vlaminck, Louis Valtal in Laurencin M. Chagal s Picassom na čelu. Kiparji pa so hoteli prikazati različne smeri od pričetka tega stoletja, od Rodina, Bourdella in Maillola dalje. To pot so bile francoska posebnost monumental¬ ne stenske preproge in vezenine ter pretiskane tkanine. Nemčija je bila zastopana z močno skupino ekstremnih slikarjev ekspresionistov, tako imenovanih “Modrih vitezov”, ki jim stoji na čelu Vasilij Kandinsky, po rodu Ukrajinec, ter z večjim številom slikarjev drugih smeri, od katerih sta Max Beck- mann in Karel Hofer najmočnejša. Veliko Britanijo sta zastopala dva starejša slikarja, John Constable in Mettevv Smith, ter kiparica Barbara Hepworth. Zanimivo je opazovati, kako je prešla od izra¬ zito kiparskega oblikovanja živega organizma do abstrakcije oblik na mejo skrajno¬ sti, kjer sta ji ostala od plastike le še krogla in jajce. V taki sintetični plastiki je razstavila: Dve obliki Sama, Ovalna plastika, Pelagos, Izvotlena oblika in druge. V njih išče filozofska igra ravnovesje, odkoder pa ni več razvoja, ker se končuje meja oblikovnega ustvarjanja s sodelovanjem umetniškega čustva in razuma. Grčija še danes ni oblikovno uravnovešena. Jugoslavija pa je zaradi izrazite politične tendence izstopala iz okvira lanske biennale. Zastopali so jo štirje sli¬ karji in štirje kiparji. Najbolj zrel, brez tendence in zvest sam sebi je G. A. Kos z desetimi olji. V marmorni monumentalni plastiki lirično topel je Frane Kršinič; mo¬ čan izraz patosa in brutalne sile pa je Augustinčičeva bronasta kompozicija Prenos ranjencev. Mehika je obravnavala predvsem probleme socialnega življenja v suro¬ vih elementarnih oblikah. Holandija se je predstavila s starejšimi znanimi slikarji, ter z eno samo bronasto plastiko Obsojenec. Španija je tokrat doprinesla bogatejše sadove umetniškega dela; Mandrazo je bil v skupini 54 slikarjev in 17 kiparjev naj¬ bolje zastopan. Združene države so organizirale v svojem paviljonu 12 osebnih sli¬ karskih zbirk; v njih prevladuje elementarna snovna sila narave. Plastika je popol¬ noma pasivna. Švico smo sodili po slikarju Pellegriniju in kiparju Ernestu Sutterju, ki se izpoveduje v veličastnih oblikah figur, polnih življenja in svežine. Pellegrini je razstavil večje število velikih platen figuralnih kompozicij, v katerih je značilna smer postimpresionizma, a z izrazito individualno noto umetnika. Švedska je pokaza¬ la mnogo umetniške aktivnosti in ustvarjalne moči v delih individualnega izraza, v surovih oblikah, v monumentalnem slogu, poslikani plastiki in reliefih. Južna Afrika kaže v slikarstvu že povsem evropske moderne tendence. V egipčanski umetnosti pa odseva pestrost Vzhoda v odstrtih ženskih figurah. Prevladuje statuaričnost in pla¬ stika figur v salonsko izpiljenih oblikah in v osladnih barvah. 3. V okviru svetega leta je bilo v Rimu več velikih razstav, in sicer: misijon¬ ska dobrodelna, katoliške dejavnosti, vzhodnega obreda ter Arte sacra, ki je bila po¬ leg misijonske najzanimivejša. Udeležba narodov na tej razstavi je bila glede na se¬ danje izredne okoliščine kaj različna. Francija je razstavila nova dela znanih slikarjev (Maurice Denis, Desvallieres Rouault, Chagal in drugi) v najrazličnejših tehnikah. Močni so v barvah in kom¬ pozicijah ter spretni v bogatih stenskih preprogah in cerkveni opremi. Španija je po¬ kazala močne dramatične slike Vasqueza Diaza, Salaverija, Llimona in drugih ter duhovite osnutke Sorta in velike kolorirane plastike v lesu, ki šo bile nekatere po 194 ljudskem okusu južnjakov tudi pozlačene. Anglija in Irska sta bili bolj skromno za¬ stopani. Avstrija se je predstavila z znanimi cerkvenimi stavbami Holzmeistra in s kartoni za slikana okna. Pozornost je vzbujala z lepo rezljanimi in poslikanimi ol¬ tarji ter z okusno sodobno cerkveno opremo. Ivan Meštrovič (mogočni relief Stigme sv. Frančiška), Joža Kljakovič (oljnata, slika Čudež v Kani galilejski), France Gorše (relief Sv. Metod izroča knezu Koclju ustanovno listino slovanskega bogoslužja) in Weirich (Pieta, olje) pa so z močno osebno noto v svojih delih uveljavili značilnosti hrvatske, slovenske in češke cerkve¬ ne umetnosti. Poljska je izbrala več del izven svoje domovine, iz vsake panoge po* nekaj zanimivih del. Tako je razstavila nekaj posrečenih plastik v lesu. Več karto¬ nov za slikana okna in večjo zbirko odličnih barvnih reprodukcij z izrazitim poljskim okusom. Belgija je razstavila novo, elegantno, bogato figuralno okrašeno krstilnico iz tolčenega bakra in kapelo s poslikanimi okni ter kipa sv. Petra in sv. Pavla v nad¬ naravni velikosti, tudi v tolčenem bakru. Celotna revija razstavljenih del daje poučno sliko sodobne produkcije cerkvene* umetnosti, zlasti dekorativne, ki je po izvirnosti in po kakovosti zavzela prvo mesto* med umetniškimi panogami. Odlični so bili nekateri duhoviti domisleki v dovršeni teh¬ nični izdelavi —• kombinacije stekla in kovine, n. pr.: monštrance, relikviariji, ciboriji,. kelihi in drugo. Veliko pozornost je vzbujala tudi najsodobnejša izdelava paramen- tov, razne vezenine in pretiskane tkanine. Če primerjamo svetno umetnost s cerkveno v luči razstav, tedaj bomo ugotovili' pri oni zanešenjaško vrtoglavost in labirint ideologij z oznako dekadence, pri tej pa streznenje in težnjo k srednjeveškemu misticizmu, ki išče plemenite oblike v pra- prvinah. čista umetnost gre v zaton, a dekorativna stopa na obzorje. FR. G. IZ PARIZA Junij 1951. Med 24. in 31. majnikom je Društvo katoliških francoskih intelektualcev prire¬ dilo v Parizu svoj študijski teden. Prvi tak študijski teden je bil leta 1948. o temi: “Inteligent in ljubezen do Kri¬ stusa”, drugi 1949. o temi: “Vera v Kristusa in današnji svet”, tretji lani o temi:: “Humanizem in milost”. Ko so leta 1948. pripravili svoj prvi študijski teden, so že prvi večer videli, da je- bil odziv mnogo večji, kot so sami pričakovali, in skoro vsak večer so morali izbrati večjo dvorano. In letos se je že četrto leto vkljub poznim večernim uram gnetlo vsaj' 2000 poslušalcev, elita francoske katoliške inteligence ter številna zastopstva iz dru¬ gih dežel. Predmet letošnjega študijskega tedna je bil: “Človeški upi in krščansko upanje”. V dobi in v času, v katerem živimo, je vprašanje upanja še posebej pereče. Na eni strani namreč mnogi sodobniki podlegajo obupu in govore o nesmiselnosti našega sveta ter stvarstva, drugi pa se predajajo pretiranemu optimizmu, kjer ni več pro¬ stora za upanje v Boga, kjer je mesto le za človeške upe v znanost in napredek, za. upe, da bo človeštvo samo doseglo in izvršilo iz lastne moči svoje odrešenje. Naše stoletje s svojim mogočnim napredkom znanosti in tehnike res opravičuje najdrznejše upe v materialni razvoj in napredek človeštva, je pa obenem tudi stoletje tragičnega, obupavanja. Edino krščanski nauk daje pravo vrednost človeškim upom, ko opozarja na nad¬ naravno bistvo upanja, obenem pa tudi na notranji nemir odgovarja z uravnovešenimi optimizmom, ki se je otresel vseh iluzij. 195 Svetopisemsko upanje, osrednja točka krščanskega svetovnega nazora, obstoji v tem, da pričakuje Kristusov veličastni prihod in odrešenje sveta po Kristusu. Kot tako je krščansko upanje bistveno nadnaravno, prihaja od Boga, temelji v Bogu in ima Boga za svojo vsebino. Zato se bistveno loči od zemeljskega pričakovanja, ki stavlja svoje upe v abstraktno pravičnost, v mir in v materialni napredek. Krščansko upanje s tem, ko razkrinka vse iluzije, na katerih slonijo zgolj ze¬ meljski, človeški upi, pa naj bo to liberalizem in vera v absolutno vrednost in napre¬ dek znanosti, ali brezmejno oboževanje tehnike, ali pa komunizem, ki vključuje eno in drugo, daje ne samo pravi smisel, marveč 'tudi notranjo vrednost vrednotam, ki so vključene v človeškem delu in naporih. Ne pomeni torej bega iz sveta, ne pomeni zanikanja svetnih vrednot, kajti kristjan je poklican, da na tej zemlji, na tem svetu pripravlja in gradi temelje božjega kraljestva. Krščansko upanje torej daje človeškim upom pravi smisel, pomen in krono, je pa obenem tudi vir njihove učinkovitosti. Prvi dan je bil posvečen “Upanju kot kreposti težkih dni”. Filozof Gustave Thibon je v globekem in bogatem razmišljanju pokazal, kako je naša doba prežeta s tesnobo in notranjim nemirom, kar je prav za prav prvi pogoj, da vznikne upanje. V svoji analizi današnjega sveta poudarja, da je tudi za upanje potrebna neka socialna stop¬ nja, čeprav bo življenje od tistih, ki bodo nosilci pravega upanja, vedno zahtevalo heroizma in svetosti. Pesnik Jean Cayrol, ki je preživel precejšnji del vojne, v nemških koncentracijskih taboriščih, je v izbranem pesniškem slogu očrtal neizpolnjene upe črnih let vojne; jezuit Braun je govoril o beguncih, od katerih vsakdanje življenje zahteva nemalo upanja in poguma, da si ustvarijo nov dom; duhovnik, član pariške misije, ki združuje duhovnike, katerih vsakdanje delo in življenje je docela izenačeno z delavci, pa je orisal človeške upe, ki jih goji delavski razred. Drugi dan je bil posvečen vprašanju: “Upanje in greh”. Eden najbolj znanih francoskih filozofov, Gabriel Marcel je razpravljal o upanju in obupu ter o razlikah, ki ju ločijo od želje, pričakovanja in strahu; pokazal je, da je upanje nekaj tako globokega in skrivnostnega, kot je življenje samo, ter poudaril, da je napuh začetek obupa, ponižnost pa prvi pogoj za upanje. Egoizem, ko se človek zapre vase in gleda le nase, vodi do obupa, ki doseže svoj višek v hudičevi osamelosti v peklu; kdor pa nosi v sebi upanje, naravno teži za duhovnim občevanjem in zvezo z drugimi. — Jezuitski pater Danielou, profesor na katoliški pariški univerzi, je govoril o upanju kot božji kreposti. Bistveno za krščansko gledanje je, da se človek zave svojega brezupnega položaja: greha in smrti, da se zave, da je rešitev iz tega stanja možna le po Bogu. Najhujši sovražnik upanja je lahkomiselni optimizem, upanje kot božja "krepost pa je zavest, da naše odrešenje prihaja od Boga. Tragika modernega človeka je v tem, da hoče biti sam svoj in noče sprejeti božjega odrešenja. To odrešenje je .že dopolnjeno, čeprav nas čas upanja in pričakovanja loči od trenutka, ko bo v vsej polnosti realizirano nad vsemi. Krščansko upanje je torej eehatološko, temelji na resnici o poslednjem vstajenju, a izvira iz križa, ki mu daje svoj tragično resni pečat. Čeprav upanje vključuje predvsem duhovne vrednote, vendar ne izključuje svetnih, ki pomenijo sredstvo za popolni razcvit človeštva. — Dominikance Congar poudarja, ,da ves svet teži za tem, da uresniči polnost svojih teženj, in za tem, da doseže edinost, ko bodo izginila vsa notranja nasprotstva, n. pr. med naravo in duhom. Človeštvo bo to doseglo šele po milosti v Kristusu. Kristusovo veseljno kraljevanje že vsebuje to stanje. Predmet našega upanja je, da premagamo smrt in dosežemo zvezo z Bogom. To pa ne izključuje svetnih vrednot, ki so vključene v božji načrt, kot je vključeno v božji načrt, da se človeštvo vedno bolj razvija ter tako pripravlja svoje zorenje in obenem pogoje za božje kraljestvo. Seveda pa ne smemo pozabiti, da ostane naše gledanje v jedru vedno tragično, ker obstaja greh. Radi tega se naše svetne realizacije 196 vedno znova podirajo in jih je treba vedno znova začenjati graditi. Sodobni svet živi v krizi, ali bolje, je v revoluciji. V zgodovini so bili večkrat drugotni vzroki potlačeni od prvega Vzroka, ki so ga takratni ljudje napačno dojeli in pojmovali. Danes so ti drugotni vzroki dobili svoje mesto in razvoj bo šel v tem pravcu še dalje naprej. Nevzdržljivo je n. pr., da se v Indiji ljudje ne upajo pobijati kobilic ali da umirajo od gladu, krave pa poginjajo od starosti, ker se jih radi verskih predsodkov ne upajo dotakniti. — Munsterski profesor Joseph Pieper je razpravljal o upanju, kot se vklju¬ čuje v kontekst Apokalipse svetega Janeza. Poudarja, da je krščansko upanje najbolj karakteristično pri mučencih, ki po božji kreposti upanja teže za drugim svetom, a vendar sedanjega ne prezirajo. Skrivnost krščanstva, ki jo more dojeti le vernik, je v tem, da nosi v sebi neomajno upanje, čeprav iz božje besede (apokalipse) ve, da ga čakajo še na zgodovinski poti težka preganjanja. Tretji dan je prišlo na vrsto vprašanje: “Ali ima kristjan časovne, svetne upe?” Zgodovinar Latreille je na zgledu 19. stoletja pokazal, kako so katoličani s svojim delom, ki sicer ni bilo vedno na višku, pomenili važen faktor tudi v naravnem, svet¬ nem področju. Louvainski profesor kanonik Leclercq je poudaril, da ni krščanstvo resnično zato, ker uspe tudi na svetnem področju, marveč uspe prav zaradi tega, ker je resnično. Merilo krščanske učinkovitosti je ljubezen; iskati moramo predvsem božje kraljestvo in vse drugo nam bo navrženo. Zgodovina priča, da so dežele, kjer je deloval krščanski kvas, tudi v tehničnem pogledu med prvimi. Opozarja, da se bo komunizem širil, dokler bo masa katoličanov v teoriji zagovarjala duhovne vrednote, v praksi pa živela materialistično. Poudarja, da moramo ljubiti tudi komuniste, vendar ne bi nič škodilo, ko bi bil z enako jasnostjo poudaril, da moramo zavrniti komunizem kot sistem. — Tudi med Slovenci znani pisatelj Frangois Mauriac poudarja, da je obup beg pred odgovornostjo, torej katoličanom prepovedan; naša naloga je, da vzdržujemo upanje, ki odbija mrzla srca in prazne duše. Imamo veliki zaklad, Cerkev, katero so še pred 70 leti dolžili, da je proti svobodi, danes pa tudi oni, ki ne dele z nami naše vere, gledajo v Cerkvi edino zatočišče proti rdečemu totalitarizmu. Nedelja je bila posvečena problemu upanja v glasbi, ponedeljek pa vprašanju: “Ali naravoslovne znanosti in tehnika zadovoljijo človeško upanje”. Kot predavatelji so nastopili med drugimi: strokovnjak za atomsko energijo Leprince-Ringuet, fizik Andre George, matematik Paul Germain, predsednik Akademije znanosti v Parizu Javillier in dominikanec Ducatillon. Med sodobniki so nekateri pretirani optimisti, vse pričakujejo le od tehničnega napredka; drugi pa zmotno sodijo, da prihajajo vse težave in strahote, zlasti bodoče, od znanosti in tehnike. Kristjan, zlasti katoličan, se mora zavedati, da je človeštvo prišlo v dobo tehnike, ki spreminja ne samo način našega mišljenja, marveč fiziološke baze in okolje samo; razvoj bo torej šel v tej smeri naprej, nikakor nazaj. Naravnoslovne znanosti nam odpirajo skrivnosti božjega stvarstva, tehnika pa nam omogoča vedno popolnejše obvladanje tega stvarstva, kar je tudi v božjem načrtu (Geneza!). Vse postane veliko zlo za človeštvo, ko pozabi, da tehnika in znanost nista sami sebi namen, marveč sta le na poti k zadnjemu, končnemu cilju. Njuna vrednost zavisi od vrednosti človeštva, ki ju uporablja. Zavisi samo od človeka, ali bosta tehnika in znanost služili naši sreči, ali pa nas bosta pahnili v nesrečo. Pozabiti pa ne smemo, da moderno znanstveno delo zahteva mnogo kreposti (ponižnost, zavest naše omejenosti, skupno delo), ki so plodna tla za milost. _ Sedanji papež sam poziva znanstvenike, da dajejo ne samo primere za bogoslovno vedo, marveč dokaze same. Naslednji dan je bilo razpravljanje o “Pravicah človeške osebe in nje zaščiti”. Pravniki so govorili o tozadevnih Deklaracijah iz leta 1789 in 1946 in prišli do za¬ ključka, da je danes postalo duhovna last vsega človeštva, kar je dolga stoletja bra- 197 nilo krščanstvo samo. A konkretne realizacije so tudi v demokratičnih deželah še daleč od ideala, zato je predvsem naloga katoličanov, da vedno in povsod pogumno nastopajo kot branitelji in zaščitniki človeške osebnosti in njenih pravic. Predzadnji dan je prišlo na vrsto pereče sodobno vprašanje: “Vojna ali mir?” — Prvi govornik (Baboulene, urednik lista Temoignage chretien) je opozarjal na to, kako razne levičarske stranke izrabljajo željo po miru in pošiljajo golobe, ki pred¬ stavljajo vse, samo mir ne. Boji se pa, da trenutna vojna psihoza skuša postaviti v ozadje zahteve revnih slojev, proletarcev, ki pa morajo v vojni sami nositi najtežja bremena in žrtve. Človek izza železne zavese bi njemu kakor tudi govorniku, ki mu je sledil in ki je zagovarjal zamisel tretjega bloka med Rusi in Amerikanci, očital, da se premalo zavedata nevarnosti in zahtev, kot jih trenutni mednarodni položaj postavlja. Takoj pa sta jima odgovorila naslednja govornika; prvi, da je oboroževanje danes za Zapad nujno, če hoče rešiti svojo eksistenco, drugi (jezuit Fessard) pou¬ darja, da sveti Pavel postavlja Kristusa v središče vsega zgodovinskega dogajanja, čigar smisel obstoja samo v zvezi s končnim smotrom človeštva. Na podlagi Pavlove dialektike med Judom in poganom (pater Fessard je doma v dialektiki in bi še Marksa samega dal v koš!) pride do zaključka, da se ne smemo zadovoljiti z abstraktno pra¬ vico, marveč moramo gledati mednarodni položaj konkretno; in ko izbiramo med dvema blokoma (sovjetskim in amerikanskim), moramo sprejeti kriterije, katere je za mednarodno pravičnost postavil v svoji božični poslanici leta 1942 Pij XII. Eden teh pogojev je svoboda Cerkve. Če gledamo na to, izbira ni težka, čeprav si moramo ohraniti pravico, da bomo napake povsod kritizirali. Iz te izbire ne sledi, da hočemo pridigati križarsko vojsko proti komunizmu; zavedati se pa moramo, da more danes le odločnost prihraniti svetu nova gorja. Katoličan, ki je obsodil nacizem, bi bil ne¬ dosleden, če bi kakorkoli ljubimkal s komunizmom. Te njegove jasne in odločne besede so bile potrebne! Na sklepni dan je plodoviti pisatelj Daniel Rops v krasnem govoru podal nauk, ki nam ga daje Cerkev iz leta 451, ko se je edina upala ustaviti barbarskim azijat- skim Atilovim tolpam ter je na razvalinah rimskega imperija, ki ga je pokopal no¬ tranji razkroj, po svojih škofih in svetnikih rešila ne samo vero v Kristusa, marveč tudi civilizacijo. V moralnem pogledu so bili takratni kristjani morda še niže kot mi, toda imeli so močno vero in neomajno zaupanje. Tudi nam je danes treba močne vere, najhujša izdaja pa bi bil obup. Karmeličanski pater Lucien je nato v izbranem govoru pokazal, da nadnaravno upanje temelji na materialni in duhovni odpovedi ter je ena glavnih potez svetnikov in mistikov, ki niso nikake mevže, temveč pravi vodniki človeštva. Pariški nadškof Feltin je v jedrnatem zaključnem govoru poudaril: napredek ni greh, zlo pa je, če ga hočemo brez Boga. Cerkev je odgovorna pred Bogom za vero in ljubezen vernikov, pa tudi za njihovo upanje. Naloga katoličanov, zlasti inte- ligentov je, da se bore proti predrznemu zaupanju in proti obupu. Vsi pa se moramo zavedati, da je krščanstvo edino izpolnilo svoje obljube in dalo še več, kot je obljub¬ ljalo. Naše upanje vključuje preteklost, sedanjost in bodočnost, ni nekaj, marveč nekdo: Kristus. Naše upanje se bo končalo, ko bo prešlo v večno ljubezen. To so vsi udeleženci s polno dušo razumeli in pokazali, ko so pri polnočni maši, ki je sledila, napolnili veliko cerkev Sainte Odile (predavanja tedna so se vršila v kripti te cerkve, ki je tako zgrajena, da lahko služi za službo božjo ali pa kot pro¬ storna dvorana) in skoro vsi pristopili k obhajilni mizi ter tako ob razhodu odnesli ne samo jasna načela v razumu, marveč Upanje samo v srcih in dušah — Kristusa. NACE ČRETNIK 198 II I POPRAVI! 1. VI. številki na strani 54. prečrtaj v članku "Sv. Klemen Hofbauer in njegov vpliv na jurista Ba¬ rago" v 30. vrstici besedo "renti". 2. VI. številki na strani 73. dopolni v pesmi ''Nad zvezdami" v tretjem verzu: Ocean: jekleni lesk,