Združitev avstrijskili Jugoslovanov. (Konec.) Gosp. kanonik Kalan. Preblagemu čustvu je prvi dal duška g. kanonik ljubljanski in deželni poslanec Kalan. Krasni in premišljeni govor, v katerem je stvarno utemeljeval potrebo ziedinjenja in s posebnim veseljem naglašal sorodnost mogočnih in zdravih idej stranke prava in na Slovenskem najmočnejše stranke, katoliskonarodne, končal je z naslednjimi besedami: «Sovražna sila nas je z umetno mejo razločila, a mi skrbimo, da medsebojna bratska Ijubezen razruši to umetno mejo ter na njeno mesto postavi naravno vez, saj kar je Rog združil, tega naj človek ne razdruži. Shodi, kjer se zbirajmo Hrvati in Slovenci, naj širijo idejo skupnosti Hrvatov in Slovencev mej oba naroda, časopisje slovensko in hrvatsko naj jo goji, da kraalu postane obema narodoma skupna last in merodajno vodilo v dosego nepremagljivega branika na jugu države, v ponos in podporo Avstriji in v srečo slovensko-hrvatskega naroda, združenega na temelju hrvatskega državnega prava.» Gosp. dr. Krek. Nato se je oglasil znani državni poslanec, g. dr. Krek. Rekel je mej drugim: «Vedno trdneje je naSe prepričanje, da imajo za nas na Dunaju gluha ušesa. Ločeni smo preslabi, da bi nas upoštevali, zato treba, da se združimo in sicer na temelju velike ideje, katero zastopa stranka prava, stoječ na stališču hrvatskega državnega prava. Mi se zavedamo, da je važen in usoden ta korak, katerega storimo Slovenci, izjavljajoč, d a t u d i m i pristajamo na idejo hrvatskega državnega prava. Vendar pa uprav zato izjavljamo, da izjave, katere ste čuli od naše strani, niso prazne besede, marveč da se hočemo za to, kar smo tukaj izjavili, tudi truditi mej svojimi rojaki, da ta ideja prešine celokupni narod slovenski, tembolj, ker ima ta idejatudizanasSlovence trdno zgodovinsko podlago. Prepričan sem sicer, da bo treba v ta namen mnogo delati, mnogo trpeti, a zagotavljam vas, da vsekakor, pridi kar rado, ostanemo zvesti svojim izjavam, katere ste danes od nas slišali.» Gosp. dr. Brejc. Po raznih drugih govorih bil je shod završen in sledil mu je banket. Pri tem se je seveda izpregovorilo še to in ono, kakor je uže običajno, ali vendar nikakor ni imel podobe lahke zabave, marveč bolje nadaljevanje velepomenljivega razgovora. Prostor nam sicer ne dopušča, da sledimo raznim govornikom, ali govor g. dr. Brejca zdi se nam potrebno podati vsaj po glavni misli. Rekel je, (in zdelo se mu je po pravici to treba naprej povedati, da se ognemo kakemu nesporazumljenju), da }e naša sedanja slovenska politika le začasna; sedaj so naši zastopniki v državnem zboru sicer del tiste večine, ki zahteva samoupravo dežel; ali Slovenci in Rusini imamo eilj, doseči samo- upravo narodov, in nikdar ne sraemo in tudi ne bomo privolili v to, da bi se ustava prenaredila v stnislu samouprave dežel, ker bi bila to naša politična in narodna smrt. Adresnemu načrtu večine pritrdili smo samo radi tega, ker vidimo v njem prvi naskok na sedanje Slovanom sovražno gospodstvo. Bralcam «Slov. Gosp.» bode Se v spominu, da je naš list, po njem pa deželni zbor kranjski v imenu vseh Slovencev v slavnostni adresi do cesarja izrekel željo po deželnovladnih oddelkih. To je storil, da je ostal v okviru zahtev državnozborske večine, ali ne manj pa tudi radi tega, ker vidi v deželnovladnih oddelkih začetek narodne samouprave. «Slov. Gosp.» je še naglašal, da so deželnovladni oddelki le pot, ki nas ima privesti do združenja vseh Slovencev in končno združenje s Hrvati, katero ima biti naS trdni zadnji cilj. In prav v tem smislu je gospod dr. Brejc hrvatskim bratom tolmačil našo sedanjo politiko. "S1 o v o. Kakor je bil iskren vsprejem Sloveneev, tako prisrčno in prijateljsko je bilo slovo. Pred razotankom so zborovalei še skupno zapeli «Liepa naša domovina* in «Naprej zastava Slave.» Ločili pa so se z besedami: «Na svidenje v Zagrebu! Na svidenje v beli Ljubliani!» Dolžnost narodu slovenskemu. Pičle ure bratskega sestanka na Trsatu so potekle. Pred vsem vrlim možem, ki so nas Slovence tako častno zastopali, ki so tako izborno umeli, narodu slovenskemu biti tolmač najprisrčnejših želj, prav iskrena hvala. Ali pri tem ne sme ostati. Zivo se imamo zavedati važnosti prvega koraka, ki smo ga storili proti cilju, po kojem so uže hrepeneli naši pradedje. Naj se od ust do ust po širni zemlji razlega, kar so si na Trsatu obljubili bratje ob ljubeznipolnem objemu. Zraven tega pa naj vsacega izmed nas prešinja dolžnost, stati za idejo združenja avstrijskih Jugoslovanov pri nailjutejšem sovražnem naskoku kakor skala. Žalibog je bilo narodu slovenskemu treba prestati dolgoletnih najbridkeiših izkušenj, morala ga je zla osoda privesti trdno do brezdna, in morala se je uže dvigniti tista peklenska roka, ki ga z zadnjim sunkom hoče pehnoti v brezdanjo temo smrti, žalibog vse to se je moralo zgoditi, da se je utelesila edino rešilna ideja, ideja zjedinjenia Jugoslovanov. Sedaj pa kvisku srca, ganimo roke! Ce si pomagamo sami, tedaj i pomaga nam Bog. Kaj pa reko naši sovražniki? Nemški, madžarski in laški listi kar sikajo od jeze in kričijo, da jih mora slišati ves svet, da so Hrvatje in Slovenci veleizdajci, cesarju nezvesti itd. Našo vlado seveda neutrudno ščuiejo, da bi tiste, ki so se drznili priti k bratskemu shodu, kar dala obesiti, somišljenike pa pometati v najtemnejše ječe. Nič jih uže dolgo ni tako razjarilo in tako vznemirilo, kakor opisani shod. Nam bodi le v najzanesljivejši dokaz, da smo z idejo jugoslovansko zadeli pravo, in da se edino po tem pokretu moremo rešiti krvoločnih zob sovražnikovih, zraven tega pa nas naj tem bolje bodri, da ne odnehamo in ne omagamo na potu, ki smo ga nastopili v svrho sebeobrane ter v znamenju neomeine zvestobe do Avstrije in nje cesarja.