Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 76553 76 Krit ( Zas udarek I i. str. Tak vilke let ■hteva g. odobri I ki naj \ dozdanj; Zak« vprašanj neki so tla je n da po c se je p Vprašanj »brale navana skega i huda m Sitve pr ŠČitniki“ vopis s zagato, ga porii 765 ® kritika in biblijogmfija. („Dom in Svet" 1901, str. 572-576.) Zaščitnikom Levčevega pravopisa v pre¬ udarek. Spisal prof. V. Bež e k. V Ljubljani 1901 . i 1 . str. v 8 °. — Tako slove brošurica, ponatisnjena iz 6 . šte¬ vilke letošnjega »Ljubljanskega Zvona“. V nji za¬ hteva g. prof. Bežek, da naj se, preden se uradoma odobri Levčev pravopis, skliče posebna „anketa“, ki naj prične vso pravopisno akcijo iznova, češ, dozdanja je popolnoma zavožena. Zakaj je zavožena? Jasnega odgovora na to vprašanje bo bravec zaman iskal v brošurici. Kaj neki so „zaščitniki“ Levčevega pravopisa zakrivili, da je naš pravopisni voz tako zavlečen v stran, da po dozdanjem potu ne more več dalje? Ker se je poglavitni boj dozdaj bil vendar samo o Vprašanju „ r a k a 11 - r e k 1 w a in o vprašanju „ b r a 1 e c - b r d v '£ c “, in ker so vsa druga obrav¬ navana vprašanja bila manjšega in bolj postran¬ skega pomena, smemo sklepati, da je navedena huda nesreča zadela naš pravopis pač vsled re¬ šitve prvih dveh vprašanj. Kako pa so mogli „za- Ščitniki“ Levčevega pravopisa pripraviti naš pra¬ vopis s tema dvema vprašanjema v tako nesi ečno zagato, iz katere ga je moči rešiti samo s tem, da ga porinemo spet „nazaj“? r4 - 1 2 To so „ zaščitniki" storili s tem, da so doka¬ zali, in sicer neovržno dokazali, da zgodovinska resnica in ogromna večina naroda zahtevata izreko „rek'I>w“ in pisavo „brdvec“, da to, kar so si samovoljno izmislili , iz prsta izsesali, narodu podteknili psevdofilologi ali „ jezikoslovne uši“ (kakor jih prelepo imenuje prof. R. Perušek), ne more in ne sme biti in se ne sme poštevati za odločilni faktor , kadar vstanavljamo pravopisna pravila; da se to, kar si je izmislil človek našega časa, ne sme še imenovati „ u s u s dasi je za svojo izmišljenino pridobil nekoliko takih privržencev, . ki slepo sprejemljejo vsako novost, in naj si bo še tako kosmata in neumna, samo ker se oni mislij,o s tem obdržati na površju modernosti. Neovrženi dokaz, da je pisava bralec in izreka rakall po zgodovini in rabi („ususu“) našega je¬ zika z nanstven0 sleparstvo , ki se je vtihotapilo še le v najnovejši dobi našega jezika, ki pa ni nikdar postalo splošni usus, ta dokaz torej je naš pravopisni voz zapeljal tako v stran ! Znan¬ stvena resnica je pravopisni akciji zadala tako bridko rano, da ji ni drugači pomagati kakor z znanstveno ležjo in podtikanjem! Zato ni „aletheja (resnica) fonetike, etimologije in jezikovne zgodo¬ vine" gosp. prof. Bežku nič; njemu in nasprot¬ nikom Levčevega pravopisa je zvezda vodnica to, kar so si izmislile „jezikoslovne uši“ „izza 1. 1870.“, torej to, kar je staro trideset let in kar dokazno ni narodno! Zakaj se sklicujejo nasprotniki Levčevega pra- vopi' a ravno na 1. 1 870., zakaj bi to leto moralo 3 biti mejnik, nikakor ni jasno. Bežek res ne misli — horribile auditu phylloxerae philologicae! — na imenitno Škrabčevo razpravo „0 glasu in na¬ glasu našega knjižnega jezika 44 , ki je izšla ravno tega leta, ampak v prvi vrsti na Stritarjev „Zvon 44 . Toda ni li vprašanje o elanju starejše, ni se li že 1 . 1861. nazpravljalo o njem v Novicah? ni li bralec vzbudil prigovor Cigaletov že 1 . 1863., Marnov 1 . 1864. in 18G6.? In »bralec 44 se je rodil ravno 1. 1863., kolikor morem jaz soditi; oča mu je ravno tisti Levstik, ki mu tudi g. prof. Bežek pripisuje precej „vratolomnih skokov 41 , katerih smo se pozneje srečno rešili. Ravno 1 . 1870. je celo Stritar sprejel v »Zvon" nekaj takih Levstikovih izmišljenin in novotarij (nij, kedor, kedo itd.), ki se jih je pozneje otresel; bralec pa je pisal že prej v Janežičevem „Glasniku“ tudi on, zapeljan po modi, katero ukazati se je bilo zljubilo pre¬ šernemu „despotu in gospodu slovenskega jezika", Levstiku. Čemu torej začenjati novo dobo sloven¬ skega jezika ravno z 1 . 1870.? Ni li Stritarjev jezik in pravopis takrat popolnoma tak, kakor v ; ,Glas- niku 44 ? Se-li Stritar ni ravnal tudi v „Zvonu“ (razen zgoraj omenjenih malenkosti) popolnoma po jeziku Janežičevega »Glasnika" in Janežičeve slovnice, in ni li segel deloma celo nazaj v starejšo Janežičevo dobo (vert!)? Kak razloček je neki med jezikom Stritarjevim v »Glasniku 44 1 . 1867. in 1868. in pa med njegovim jezikom v „Zvonu“ 1 . 1870.? Če se pa Stritar drži Janežiča, zakaj začenjati z 1 . 1870.? In na drugi strani, če je Stritar „odločno zavrnil Levstikove eksperimente" še le leta 1876., 4 zakaj ni potem Režku to leto pričetek nove jezi¬ kovne in pravopisne dobe? Najbrž se mu je ta doba zdela malo prekratka, da bi se mogel skli- cavati nanjo; neko „dobo“, četudi le majčkino, četudi le navidezno, pa je vendar bilo treba vsta- noviti za bralca in rlika 11, ker bi si taka pisava in izreka sicer ne mogla zasvojiti ali (kakor pravijo naši juristi) priposestvovati pravice do bitja. Toda posest e la n j a in bralca je bila tudi v tej novi dobi dostikrat motena; omahovanje med brav- cem in bralcem ni nikdar prenehalo, in elanje je ravno Stritar jasno zavrgel v „Zvonu“ 1 . 1876. na str. 272; to seveda ^zaščitnikom“ Levčevega pravo¬ pisa ni morda kak poseben razlog njih učenju, ker jim je Stritar sicer začetnik nove dobe v slovenskem slovstvu, ne pa tudi nove dobe v zgodovini na¬ šega jezika. Naposled opominjam, da gospodje, ki vstanavljajo napačne trditve o razvijanju našega jezika izza 1. 1 870., napeljujejo ž njimi vodo na mlin najhujših nasprotnikov našega naroda, ki nam tisto očitajo ob vsaki priložnosti, toda po — krivici! Pravopisni in pravorečni usus po pravilu „pi- šimo in govorimo, kakor smo pisali in govorili dozdaj“ priporočajo po moji misli pač tisti, ki se drže dozdanjih pravopisnih in pravorečnih pravil, ne pa tisti, ki uvajajo izmišljenine jeziko¬ slovnih uši“ izza 1. 1870., dasi se jih je morda nekaj pisateljev in govornikov poprijelo po last¬ nosti, „po kteri z opico smo v rodu“. Izmišlje¬ nine posameznika, zlasti v oblikovju, nimajo v jeziku nobene pravice; slovničar in vsak pisatelj, ki ceni svojega naroda jezik, jih mora preganjati, ako mu 5 je res kaj do čistosti jezika, ter ostro zavrniti vsakega, ki jih hoče vtihotapiti iz svoje fabrike. Pameten slovničar bo seveda znal ločiti izmišljene oblike od dijalektičnih, katere meri z drugačnim merilom. Taka izmišljenina (apokrifna oblika!) je pri nas ravno bralec, ukradena je iz srb¬ ščine; naši najbližji hrvaški sosedje jo poznajo prav tako malo kakor mi. Če damo po zgledu nasprotnikov Levčevega pravopisa domovinsko pra¬ vico bralcu, koliko drugih takih izmišljenin bi morali še dopustiti, ako hočemo biti dosledni in se sklicavati na dobo izza 1 . 1870.? Tako bi morali na srce pritisniti tisti i j v množinskem rodilniku i-debel, ki je pač toliko razširjen kakor bralec in vzet ne morda neposredno iz stare slovenščine, ampak iz hrvaščine, kakor so jo pisali v letih šestdesetih (Rački!); objeti bi morali ni j, ki je strašil po slovenskih knjigah in časnikih okoli 25 let; sprejeti bi dokončno morali večkrat na¬ pačno rabo veznika nego, glagole na i v a t i (kakor razmotrivati) in še več enakega. Zlasti pa bi se morali okleniti tudi krivega nauka, da moramo ieren nemških glagolov nadomeščati z o v ati, nauka, katerega veliki „zaščitnik“ je ravno gospod profesor Bežek in ki je prav tako iz prsta iz¬ sesan, kakor bralec. Ko je 1. 1877. izrekel Stritar subjektivno mnenje, da so mu oblike kakor »korespondirati prave spake“, so se tedanje „jezi¬ koslovne uši“ takoj stresle in izlegle zametek „korespondovati' f , menč, da bo to bolj ugajalo tenkočutnemu ušesu Stritarjevemu; storile so to, ker so videle, da enako delajo tudi Hrvatje v 6 Zagrebu, ki so se v tem oziru zopet zagledali v severne Slovane. Tam je o v ati navaden suftks samo pri Poljakih v glagolih, ki pa ne slonč morda na nemškem ieren, ampak so izposojeni narav¬ nost iz francoščine, italijanščine ali latinščine; pri nemških glagolih na ieren pa imajo tudi Poljaki svoj erowač (faszerowač, komenderotvad, kwate- rowač, maszerowač, plejzerovvač, polerowač, pre- numerowač, spacerowač, wizerowač, sztafirowač). Neposredno iz nemščine izposojenim glagolom južni Slovani nikdar ne pritikajo sufiksa o vati, ampak samo ati; v starejši dobi so enako ravnali tudi severni slovanski jeziki, v novejši dobi pase je tam bolj razširil nastavek o v ati, prim. p. žegnač, p. szukač, wagač .. . poleg hecovvač (hetzen), ho- lowač (holen), kierovvač (kehren) . . . Vsled tega so tudi nemški glagoli na ieren vsprejeli v če¬ ščini, poljščini in ruščini sufiks o vati, v južnih Slovanih pa ati. Ker so potem češki, vsakemu navideznemu in očitnemu germanizmu v oblikah so¬ vražni pisatelji opazili, da imajo Poljaki, ki so dotične glagole vsprejeli naravnost iz romanskih jezikov, v primeru s češčino malo besed na e ro¬ va č in da tam navadno manjka ir, er, zato so začeli po poljskem vzgledu, nanašajočem se na romanske glagole, tudi oni prikrojati slično izpo¬ sojenke iz nemškega jezika in, kjer se je le dalo, zatirati zlog i r zoper narodnega jezika zgodo¬ vino. V hrvaščini in slovenščini so oblike na ovati za nemške glagole na ieren mogoče samo tedaj, kadar poznd jezik dotično podstavo kot samostavnik, kar je izvrstno opazil že Luka 7 Pintar; sicer pa je nam, ako nečemo hoditi ob tujih berglah in se smešiti, pisati v vsakem takem Primeru, če sploh rabimo tujko, povsod irati ali er ati, torej polirati, eksercirati itd. To edino je primerno našemu jeziku in ne polov ati, e le¬ se r kovati, kakor so se nekateri že začeli spa¬ kovati, zlasti po receptu g. Bežka, ki je naenkrat Pozabil na Paulove„Principiender Sprachgeschichte“ ter nasvetoval, da si moramo v takih primerih Poiskati najprej prvotno latinsko, grško in ne vem Se kako osnovo in ji potem obesiti slovanski rep °Vati: iz identificieren moramo napraviti 'dentificus (ploskajte!!), odkršiti us in zveri- žiti id entifi kovati! Tako umetno pretvarjanje je v jeziku nemogoče in v praksi vzbuja samo s meh, kar se je res pokazalo pri našem „identi- fikovanju, preparovanju, preterevanju, korespondo- v anju“. Pametni ljudje so se tem spakam smejali, dovoljevali so si jih večinoma gigerli, kakor si favno oni špogajo tudi bralca. Toda kakor mo¬ tamo tvorbe identifikovanje, legalizovanje itd. kot Prazne izmišljenine pognati črez plot, z isto pra¬ vico smemo zapoditi v stian tudi bralca in vse enake, našemu narodnemu jeziku nasprotujoče in Nepotrebne novotarije. Če smo se otresli, kakor Priznava g. prof. Bežek, mnogih Levstikovih ekspe¬ rimentov kakor nij, potij, živenije..., zakaj Naj bi nas kurja polt obšla pred Levstikovim bralcem ali pred identifikovanjem, ki je za Naš jezik iste vrednosti in nepotrebnosti, prazna 'zmišljenina jezikoslovcev, katere je Perušek tako krasno krstil? Ti ljuba „pišoča masa“, „inteli- 8 gencija £ ‘ in „gentry ££ , ki si se uprla Levstikovim eksperimentom, bodi vendar nekoliko dosledna in vrzi vse one apokrifne oblike med smeti! Kakor glede bralca, so enako nevmestni vsi prigovori g. prof. Bežka tudi gledč elanja. Tega vprašanja sem se obširno doteknil v svoji kritiki „0 Levčevem pravopisu", ki jo upam v kratkem izdati v posebnem ponatisku iz „Slovenca ££ ; zato napotujem bravca, naj si tam prebere omenjeni del tega spisa, ki obravnava pač tudi vse Bežkove prigovore. Tam sem po svojih močeh konštatiral občno pravilo gledč elanja, kakoršno velja glede ogromne večine našega naroda, ter dokazal, da so vsi prigovori nasprotnikov Levčevega pravopisa nevtemeljeni, prisiljeni in narodnemu jeziku na¬ sprotni, ter da smemo elati samo tam, kjer je po analogiji že sprejel elanje narod sam (ne inteli¬ genca ali „gentry ££ , kakor se sama oholo imenuje), in da slovničarji nimajo pravice predpisovati na¬ rodu novih pravil, kako naj govori. Če misli go¬ spod prof. Bežek o nasprotnikih Levčevega pra¬ vopisa, da so vox populi, je to pač domišljavost; vox populi so pač tisti, ki hočejo, kakor „zaščitniki‘‘ Levčevega pravopisa, narodu obdržati staro izreko (vocem populi), ne pa tisti, ki mu jo hočejo po¬ kvariti in pograbiti in so se odtrgali od narodove govorice ter začeli slovenski jezik spakovati, sra- movaje se svojega kmetiškega naroda : ti so voX gigerlorum! Ako zahteva g. prof. Bežek, da naj bodo pra¬ vila kolikor moči pregledna in kratka, mu prav rad pritrdim. Toda vprašam ga, ako hoče vpeljati 9 v šolo bralca, ne bo mu li treba več pravil kakor pri bravcu, kjer si mora učenec zapomniti le štiri, pet besed z l om? Ali si potem ničevedci, zlasti časnikarski, ne bodo privoščili še bolj vsak svoj pravopis in pisali n. pr. tudi delal e c, pileč, pelec, brilec ali celo poslalši, dalši, olnov, olca, kar se je res že pripetilo? Kar se tiče trditve, da sem jaz dogotovil nauk „o pravilni trdi in izjemni mehki izreki trdega l-a“, moram narav¬ nost povedati, da o tem prav nič ne vem. Ako misli g. prof. Bežek tisti oddelek mojega spisa, ki govori o izjemah, kedaj se l na koncu, oziroma pred soglasniki izgovarja kakor / (ne mehki 11), potem naj pogleda v kak hrvaški pravopis (Broz, Kušar) ali v Maretičevo slovnico, pa bo videl, da je tudi Hrvatom treba kompliciranih pravil. Meni sploh ne gre za to, da „narejam“ pravila za šolo ali prakso, ampak samo za to, da konštatiram dejstva; zato tudi kot nekolik „zaščitnik“ Lev- čevega pravopisa zavračam zadnjo opomnjo „Zvo- novega a vrednika, ki je mislil, da mora „s svo¬ bodomiselnega stališča 1 ' (!!) tudi svojo povedati o vprašanjih, ki so mu pač kolikor toliko tuja. To kaže ne samo z besedovanjem o podstavi našega knjižnega jezika, ampak tudi s stavkom, kjer pravi, da je Levstik vedno stavil svojo ribniščino za vzor. In ta slovničar je vendar „v svoji izvrstni (ribniški!) slovnici“ priporočal preljubo končnico oj v orod- niku, katero identificira „Zvonov“ vrednik seveda po krivici z rusko končnico! So li res tisti, ki rabijo to končnico „Vseslovenci, ne pa tesnosrčni provincij alci ?“ Mnogim se ona zdi nekaj res 10 posebnega; zlasti ako jo rabiš v verzu, razliješ črezenj nekako po medu dišečo sladkobo, pa naj bo verz še tako hripav in hrapav! Kopitar je ob vsaki priliki povdarjal, da je jezik tem blagoglas- nejši, čim več besed se končuje v njem na samo¬ glasnike, in da je tem trši, čim več je v njem besed s soglasnikom na koncu; to se zlasti spo¬ znava v petju. Potemtakem je torej blagoglas- nejša oblika na o kakor oblika na oj. Sicer pa tudi tukaj ne odločuje blagoglasnost, ampak zgo¬ dovina in večina naroda. Na drage posameznosti Bežkove brošurice nečem reagirati, ker bi moral napisati še dvakrat toliko, kolikor sem spisal v tej tako že preveč narastli oceni tega delca. Anketa, ki jo predlaga g. pro¬ fesor Bežek, se mi zdi pri nas danes nemogoča, ker je prezgodnja in še niso niti znanstveno niti s praktičnega stališča popolnoma prerešetana niti mnoga druga vprašanja, ki se tičejo pravopisa. Kaj neki bi nam pomogla anketa, na kateri bi se morda v enem dnevu pri čaši piva razglasila z glasovanjem znanstvena laž za resnico, ali na kateri bi jezičar doktor Žveplo o vtemeljenih dvomih, ki bi se pokazali zjutraj prvega dne, referiral že takoj istega dne popoldne v dveurnem govoru, kaj¬ pada brez „natrpanih” dokazil, v tem ko bi po¬ treboval drugi preiskovavec, ki ni dr. Žveplo, tedne in mesece, da sme izreči sodbo o teh dvomih? Dr. K. Štrekelj.