O Joštu Napuhu Ko se je deček Jošt pripravljal na vzvišeni in idealni poklic učitelja, še nikakor ni zaslužil svojega priimka. Pripravljal se je namreč z vnemo in s prepričanjem o svojem notranjem klicu, pripravljal se ponižno in z veselim srcem nad tako srečno izibrano življenjsko potjo. Takrat še ni slutil, da so mu zamolčali glavni del resnice o tem, kaj ga čaka. Jošt ni nikoli dognal, ali so to storili iz nevednosti ali iz hudobije. Tega tudi ni hotel, ker mu je bilo končno vseeno. Ko je namreč prišel do tega spoznanja, je bil že prilezel v svoji službi do skupine, v kateri je nepotrebno, kaj šele prepozno tako ugibanje. Dto te skupme pricaplja človek takrat, ko se požvižga na ves svet in je vesel, da je na toplem. Preden pa mu ie bilo usojeno prikolovrati preko vseh polen, pa prelesti preko vseh zidov in ograj in se otresti vseh psov, ki so se zaganjali izza hišnih voaalov nanj, je moral preromati vse postaje učiteljevega križevega pota. Mladost je že taka — in niti Jojšt ni bil izjema: komaj zapusti gnezdo, že se čuti vzvišenega in napihnjenega od vsega znanja in od občutka lastne vrednosti. Njegovi izobrazbi petih let je matura priložila prepotrebno krono in tako je Jošt lahkega srca zapustil šolske prostore ^s prevzetno misliio, da je dovršen človek in učitelj. In Jošt Napuh je po pravici nosil ime. Pregovor pa pravi. da »napuh hodi pred padcem«. Padec je lahko raz- lične vrste, a tak padec, kakor ga je doživel Jošt, bolj iztrezni človeka nego kateri koli padec bodisi v vodo ali samo v jamo. Jošt je kot študent izhajal večinoma brez denarja, dasi je to prebridko občutil v mnogih primerih, ko mu tudi vsa študentovska iznajdljivost in predrznost ni pomagala, da bi prišel zastonj do kakšnega kulturnega užitka. Dejal si je: »Le čakajte, ko bom svoj gospod, bo to drugače!« In res! Po običajni in že obvezni dobi čakanja so Jošta poslali na mesto, kjer je bil potreben. Joštu je s prejemom dekreta o namestitvi rasel greben, doma pa njegov ugled. Vsa rodbina z žlahto vred je bila alarmirana, da se je udeleževala priprav za njegov odhod. Samo skrbi in požrtvovalnosti svoje matere se je imel Jošt zahvaliti, da prvi mesec in še nekai naslednjih ni čutil nevšečnih materialnih skrbi. Ko je prejel prvo plačo, se je čutil gospoda, bogataša! Kakor da bi bilo tistih nekaj stotakov neizčrpnih, je kupoval, kar je potreboval in še svoji materi je prinesel darilo in bratcem in sestricam. Neverjetno dosti se lahko kupi za devet sto din. — Njeoov napuh pa je še z druge strani dobival hrane. Ljudje so ga s spoštovanjem pozdravljali, vabili so ga v društva, spraševali za mnenje — skratka — začutil se je človeka. To se je pa izvršilo z vratolomno naglico, brez prehoda. Pomislite samo to, da Jošt svojim učiteljem ni pomenil več nego pomeni takie vaški srrrrkeljček vaškemu učiteliu. morda še ¦toliko ne (in ta dvom je upravičen!). Brez pTehoda ie postal iz »smrkeljčka« zrel človek, ki ve, kaj hoče, ki lahko Ijudem po- maga, svetuje, jih vodi — skratka — ima svoj ugledni položaj. Zato je čisto človeški razumljivo, da mu je vse to nekako stopilo v glavo. — Bilo pa mu je odločeno streznenje. Najprej se je začelo z denarjem. Nekega dne, bilo je prvega v mescu, je res denar razpostavil po mizi in mu določil namen. A glei ga šmenta! V roki mu je ostalo toliko, da si je lahko skalkuliral, da si ne bo mogel kupiti knjige, ki ga je tako zelo zanimala in bi mu prišla kakor nalašč pri njegovem delu na pomoč. Niti si ne bo mogel privoščiti majhnega razvedrila. Tolažil se je, da bo šlo pač druci mesec, če zdaj ne gre. Toda drugi mesec prav tako ni bilo nič, da, prišli so nepredvideni izdatki za zdravnika in ne samo, da je moral marsikakšen tudi potteben izdatek črtati, še izposoditi si je moral na račun prihodnje plače. In tako se je začelo. Ko stopiš v začarani krog, ga ne moreš več zlepa zapustiti. Noben mesec ni več mogel priti na čisto, dasi je živel skromno, kar se ie dalo. Vsakega prvega v mescu je računal, sešteval, črtal postavke, razdeljeval — a denarja ni bilo zato kaj več! K vsem tem skrbem je prišlo še to. da se je ne ve se kdaj in ne ve se kako zameril vaškim veljakom. Poslej je nenadoma dobil čudno ostra ušesa za razne opazke o ljudeh, ki ne vedo nič o tem. kako si kmet s težavo služi kruh. o gospcskih lenuhih, ki se redijo na račun kmečkih žuljev in da bi tudi pri nas morali prisilki gospcdo. da bi prijela. za težko delo. Joštu je napuh plahnel. sai se tudi v družbi mestnih gizdalinov ni več znašel, ker so zaničljivo govorili o podeželski »inte- liUenci«, ki se ne zna oblačiti, ki je cmejena in kmetiško nerodna. Tako je prišlo, da Jošt Napuh ni imel več pravice nositi svoje ime, ker njegov hrbet že dolgo ni bil več tako neupogljiv in raven ko sveča in oči mu niso več tako ponosno in samozavestno lovile pogledov drugih ljudi. Ob večnem nerganju, zabavljanju in nevoščljivosti okolice, ki mu je enkrat očitala lahko delo, drugič lepo plačo, tretjič večne počitnice, je videl, da ljudem ni dovolj, da stori svojo dolžnost v šoli in zunaj nje. Ker ne poznajo bistva njegovega dela, so mu nevoščljivi za tiste dni ali ure odmora. ki so mu nujno potrebni, da more vzdržati. Napuh ga je zapustil že v prvih pripravniških letih. toda zdaj tudi samozavesti ni imel več. Nad njim je grozeče viselo minenje ljudi njegove okolice, zato mu je pogled postal nemiren in preiskujoč, hoja medla, nič trdnega ni bilo več v njegovi pojavi. Tako je počasi, lahko ali težko. naravnost ali po ovinkih splezal po lestvici skupin do šeste, v kateri je tudi dočakal penzije. Kaj več ni upal dobiti v tistih negotovih časih. ko je pot iz njegove pisarne pa do zadnje uradne mize, ki jo mora njegova prošnja prehoditi, da bo uslišana, tako neizrcčeno dolga. In če bi jo morda sreeno prehodila, kje bo takrat on, Jošt, saj upanje ne pristoja več staremu, v viharju onemoglemu in posušenemi< drevesu, kakor je on. Zatorej je Jošt zdaj, s šestimi križi zadovoljen, da bo lahko- adr šel v zasluženi pokoj, pa četudi samo v šesti! Jež.