56
Vladimir Levstik: Bolest.
Šla bo v Italije topli dom
in z glasom prosečim tam molil bom
Pridi, pomlad, ah, pridi že,
pridi že enkrat čez morje! . . .
III.
f
otem pa pride lepši čas,
poln upanja in nad,
in pesmi pridejo z njim in ljubezen
in rože in pomlad . . .
Potem pa zbogom, bolni obraz in žalostne oči, zbogom, zbogom, ljubica, do tistih lepih dni! . . .
Griša.
3
Bolest.
adro belo sred morja, sivi sokol sred neba, duša sred bolesti sama čaka časa svojega.
I.
Beli brod čez val zdrči,: ptič utone v solnčno kri, a bolest nad dušo vzpolje in nad dušo obleži.
Preskrivnostna si kraljica, neizražena bolest; nimaš duše, nimaš lica, nimaš ciljev, nimaš cest.
II.
Brez bregov so tvoja morja in brez mej ti je oblast, brez mejnikov, brez obzorja, le nad njo — neba propast.
Človek te nad sabo nosi, in dokler bode živel in dokler ljubezni prosil, tvoje sile ni izpel . . .
Vladimir Levstik.