UDK 811.163.6'36 Kozma Ahačič, Matej Šekli Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Filozofska fakulteta v Ljubljani KOMENTAR IN KRITIČNI PREVOD SLOVNIČNEGA UVODA VITALIJANSKO-SLOVENSKEM SLOVARJU ALASIA DA SOMMARIPE (1607) Prispevek prinaša komentar in kritični prevod slovničnega uvoda v italijansko-slovenskem slovarju Alasia da Sommaripe (1607). Pri tem razlaga težja in manj razumljiva mesta ter postavlja Alasijevo slovnico v tedanji splošni evropski okvir. The article presents a commentary and a critical translation of the grammar introduction in the Italian-Slovene dictionary by Alasia da Sommaripa (1607). It disambiguates more difficult and hard-to-understand passages and places Alasia's grammar in the general European context of its time. Ključne besede: Alasia da Sommaripa, Vocabolario Italiano, e Schiavo, slovarji, slovnice, zgodovina jezikoslovja Ključne besede: Alasia da Sommaripa, Vocabolario Italiano, e Schiavo, dictionaries, grammars, history of linguistics Malo slovnico slovenskega jezika najdemo na 25 straneh (AV 1607: A 8a-C 3b) uvoda v italijansko-slovenski slovar Alasia da Sommaripe iz leta 1607. Napisana je v italijanščini s slovenskimi primeri ter nekaterimi latinskimi oznakami in latinskimi prevodi slovenskih primerov. Gre za kronološko tretji slovnični opis slovenskega jezika.1 Do neke mere izhaja iz male slovnice štirih jezikov v MD 1592, vendar jo v celoti lahko štejemo kot izvirno delo z mnogimi rešitvami, ki niso imele zgleda v nobeni tedanji evropski slovnici. Najin prispevek2 prinaša kritični prevod tega dela ter komentar mest, pomembnih za njegovo razumevanje. BESEDILO [A 7b] Ljubeznivemu bralcu Slovanski jezik je med ljudskimi jeziki največji in najbolj razširjen. V njem govorijo od Jadranskega morja do Severnega oceana Čehi, Moravci, Ogri, Hrvati, Moldavani, Valahi, Bosenci in njihovi sosedi, Poljaki, Litovci, Pruteni, Rusi in Bolgari. Ima lastne črke, ki jih je s samoglasniki in soglasniki triintrideset. Ni pa mogoče zlahka pisati njihovih besed z našimi latinskimi črkami, [še posebej če želimo doseči,] da bi imele primerno in pravo ujemanje, [a 8a] naglas in izgovor, ki bi jih imele, ko bi bile zapisane z njihovimi lastnimi črkami. 1 Za prvega štejemo Bohoričevo slovnico iz leta 1584, za drugega pa Megiserjevo malo slovnico štirih jezikov v dodatku k slovarju MD 1592. 2 Kozma Ahačič je avtor komentarja in redaktor prevoda, Matej Šekli pa avtor prevoda in redaktor komentarja. Več o slovničnem uvodu prinaša tudi Ahačič (2007a). Zato moraš paziti [na naslednje]: kjer najdeš ch na začetku, na sredini ali na koncu izraza, kot bi bilo to v chiereulie, clichiat in mogoch, ga moraš izgovoriti tako, kot bi mi v italijanščini rekli chiamare, orecchie itd. Namesto tega ch uporabljajo črko, imenovano chieru. [Glagol] Imajo samo tri različne čase pri glagolih, in sicer [1.] sedanjik, [2.] nedovršni preteklik, dovršni preteklik in predpreteklik, ki so [tvorjeni] na enak način, ter [3.] prihod-njik, kot lahko vidiš [a 8b] pri spregatvi [glagola] amo. Prva oseba ednine indikativa sedanjika se vedno končuje na -m, to je ali na -am kakor v imam, tj. habeo, ali na -em kakor v veriem, tj. credo, ali na -im kakor v lubim, tj. amo, [za primere] na -o[m] in -um pa ne vem, če obstajajo. Pri drugi osebi zamenjaš -m s -s, tako da se konča na -as kakor v imas, tj. habes, ali na -es kakor v veries, tj. credis, ali na -is kakor v lubis, tj. amas. Pri tretji osebi odstaniš -s, tako da ostane končnica predhodnega samoglasnika kakor v ima, tj. habet, verie, tj. credit, lubi, tj. amat. Prva oseba množine se pri vseh glagolih konča na -mo kakor v imamo, [b ia] veriemo, lubimo, tj. habemus, credimus, amamus. Ta -mo se dodaja za končnico tretje osebe ednine. Druga [oseba] se končuje na -te kakor v imate, veriete, lubite, tj. habetis, creditis, amatis, tretja pa na -io kakor v imaio, verieio, lubiio, tj. habent, credunt, amant. Prva, druga in tretja oseba nedovršnega in dovršnega preteklika, predpreteklika ter prihodnjika se v indikativu, optativu in sub-junktivu končuje ali na -au kakor v diau, tj. dixi, ali na -eu kakor v imeu, tj. habui, ali na -iu kakor v lubiu, tj. amaui, v nekaterih primerih tudi na -ou kakor vfou, tj. iui, [bib] spredaj pa se doda glagol fum, es, eft, spregatev katerega boš moral in primis znati zelo dobro na pamet, ker se v tem jeziku uporablja kakor v italijanskem glagol habeo. Skratka, govorijo v trpnem pomenu. Kot mi rečemo io ho amato, oni rečejo ieft fem lubiu, tj. io fono amato. Prva, druga in tretja oseba množine se potem pri nekaterih [glagolih] konča na -le kakor vfmo imele, veriale, tj. habuimus, credimus; in pri drugih na -li kakor v fmo lubili, tj. amauimus. Zraven vedno stoji fum, es, eft, ki se ga vedno dodaja vsem časom z izjemo indikativa sedanjika, [b 2a] o čemer je že bil govor, ter z izjemo imperativa. Ta se včasih konča na -e kakor v ime, tj. habe tu, ali tudi na -i kakor v lubi, tj. ama tu. Tretjo osebo [naredimo] na isti način. Prva, druga in tretja [oseba] množine [imperativa] gredo kot v indikativu sedanjika, pri čemer se zaimki stavijo za glagol more Latinorum. Sedanjik optativa se veže z nedovršnim preteklikom, sledi mu tudi pri končnici, pri čemer se doda glagol fum, es, eft. Sedanjik subjunktiva je enak [sedanjiku] indikativa, s tem da se [b 2b] pred glagol doda prislov Cadar, tj. quando, ali Acu. Končnica sedanjega in preteklega infinitiva je na -t kakor v imat, tj. habere, po pokvarjeni govorici na teh mejah, kjer se nahajam. Po drugih končnicah, ki sem jih tudi zasledil, bi se moralo končati na -ti kakor v imati, tj. habere. Zdi se mi, da se ostali časi infinitiva ne uporabljajo, toda ne bom ničesar rekel. Končnica glagolov na -u kakor v imeu, lubiu služi imenom moškega in srednjega spola, pri tistih ženskega spola pa moraš -u spremeniti v -la kakor v lei ha hauuto, ona ie imela, lei ha amato, [B 3a] ona ie lubila, itd. In to, da se glagoli končujejo na -u kakor v imeu, imela, diau, diala, ftoru, ftorla, recu, recla, je običajno za vse čase. Iz glagolov se tvorijo glagolniki in deležniki more Latinorum, toda z zelo drugačno končnico, za katero ni mogoče dati gotovega pravila. Nauči se jih z rabo. Gerundivi se končujejo na -ch kakor v lezech, gouorech. Bodi pozoren na to, da so nekateri glagoli nepravilni in imajo sedanjik popolnoma drugačen od ostalih časov kakor v grem, tj. vado in praesenti in fem fou, tj. iui, in preteritis, chiem, to je volo, fem oteu, to je volui. [B 3b] Zaimki so tile: io, iest, tu, ti, lui, on, noi, mi, voi, vi, quelli, oni. Spregatev [glagola] fum, es Indikativni naklon: - sedanjega časa Ego Tum leH fem Tu es Ti fi Ille eft On ie Nos fumus Mi fmo Vos eftis ViTte Illi funt Oni fo - nedovršnega preteklega časa Eram Sem biu Eras Si biu Erat Ie biu Eramus Smo bili [b 4a] Eratis Ste bili Erant So bili - dovršnega preteklega časa Fui Sem biu Fuifti Si biu Fuit Ie biu Fuimus Smo bili Fuiftis Ste bili Fuerunt So bili - predpreteklega časa Fueram Sem biu Fueras Si biu Fuerat Ie biu Fueramus Smo bili Fueratis Ste bili Fuerant So bili - prihodnjega časa Ero Bom Eris Bos Erit Bo in bode Erimus Bomo [B 4b] Eritis bote Erunt bodo in bodio Imperativ: - sedanjega časa Sis in efto bodi ti - prihodnjega časa Simus bodimo mi Efte ali eftote bodite vi Sint, funtote bodite oni Optativ in subjunktiv sta oba kot en način: - sedanjega časa Sim acu fem Sis fi Sit ie Simus fmo Sitis fte Sint fo - nedovršnega preteklega časa Effem ego Tu eHTes Ille effet Nos effemus Vos eHTetis Illi effent dabi ieft biu dabi on biu dabi ti biu [b 5a] dabi mi bili dabi vi bili dabi oni bili dovršnega preteklega časa Fuerim dabi ieft biu Fueris dabi on biu Fuerit dabi ti biu Fuerimus dabi mi bili Fueritis dabi vi bili Fuerint dabi oni bili - predpreteklega časa FuilTem dabi ieft biu FuilTes FuilTet FuilTemus FuilTetis FuilTent dabi on biu dabi ti biu dabi mi bili dabi vi bili dabi oni bili - prihodnjega časa Fuero acu bom ali cadar bodem Fueris cadar bodes ali bos [b 5b] Fuerit cadar bode ali bo Fuerimus cadar bomo Fueritis cadar bote ali bofte Fuerint cadar bodo ali bodio Infinitiv EHTe bit. Nima drugega [infinitiva]. O vtinam tj. 'daj bog' O bug oteu. [Spregatev glagola amo, amas] [Indikativni naklon:] sedanjega časa - predpreteklega časa Ego amo ieft lubim Ego amaueram ieft fem lubiu Tu amas ti lubis Tu amaueras ti fi lubiu Ille amat on lubi Ille amauerat on ie lubiu Nos amamus mi lubimo Nos amaueramus mi fmo lubili Vos amatis vi lubite Vos amaueratis vi fte lubili Illi amant oni lubiio Illi amauerant oni fo lubili nedovršnega preteklega časa - prihodnjega časa Ego amabam ieft fem lubiu Ego amabo ieft bom lubiu Tu amabas ti fi lubiu Tu amabis ti bos lubiu Ille amabat on ie lubiu Ille amabit on bo lubiu Nos amabamus mi fmo lubili Nos amabimus mi bomo lubili [b 6b] Vos amabatis vi fte lubili [b 6a] Vos amabitis vi bofte lubili Illi amabant oni fo lubili Illi amabunt oni bodio lubili dovršnega preteklega časa Imperativ: Ego amaui ieft fem lubiu [ sedanjega časa] Tu amauifti ti fi lubiu Ama tu lubi ti Ille amauit on ie lubiu Amet ille lubi on Nos amauimus mi fmo lubili Amemus nos lubimo mi Vos amauiftis vi fte lubili Amate vos lubite vi Illi amauerunt oni fo lubili Ament illi lubiio oni - prihodnjega časa amato tu bos lubiu ti amato ille bo lubiu on amemus nos bomo lubili mi amatote vos bofte lubili vi amanto illi bodiio lubili oni Optativ: [ sedanjega in nedovšnega preteklega časa] Vtinam amarem Bug oteu dabi biu Amares tu dabi ti biu lubiu Ille amaret dabi on bil lubiu Nos amaremus dabi mi bili lubili Vos amaretis dabi vi bili lubili Illi amarent dabi oni bili lubili - prihodnjega časa Vtinam ego amem Bug oteu dabi ieft Tu ames dabi ti lubiu Ille amet dabi on lubiu Nos amemus dabi mi lubili Vos ametis dabi vi lubili Illi ament dabi oni lubili Subjunktiv : [ sedanjega časa] Cum ego amem Tu ames Ille amet Nos amemus Vos ametis Illi ament cadar ali acu ieft lubim ti lubis on lubi mi lubimo vi lubite oni lubiio [b 7b] - nedovršnega preteklega časa Cum ego amarem dabi ieft biu lubiu Tu amares dabi ti biu lubiu Ille amaret dabi on bil lubiu Nos amaremus dabi mi bili lubili Vos amaretis dabi vi bili lubili Illi amarent dabi oni bili lubili Dovršni pretekli čas in predpretekli čas sta [tudi v subjunktivu] enaka, zato ju zaradi prostora izpuščam. - prihodnjega časa Cum ego amauero Tu amaueris Ille amauerit Nos amauerimus Vos amaueritis Illi amauerint Infinitiv: cadar ieft bom lubiu ti bos lubiu on bo lubiu mi bomo lubili [b 8a] vi bofte lubili oni bodiio lubili [- sedanjega in nedovršnega preteklega časa] Amare lubit [- dovršnega preteklega in predpreteklega časa] Amauiffe ie lubiu So nekateri glagoli, ki se v nedoločniku končajo na ch kakor v rech, otech. Opozorila glede imen Imena se sklanjajo na način Latincev, z drugačno končnico skoraj v vseh sklonih in brez členov, ki jih ne uporabljajo z izjemo člena od v rodilniku in ločilniku. Zato moraš pri govorjenju paziti, da [b 8b] glagole vežeš z istimi skloni, kakor bi se vezali, če bi govoril latinsko. Pri glagolih, ki imajo [v latinščini ali italijanščini] dajalnik ali tožilnik itd., ga uporabi tudi v slovenščini, kakor v donaci del pane, dai nam cruca, ama noi, lubi nas. Ponavadi se imena moškega in srednjega spola v tožilniku končajo na -a, imena ženskega spola na -o, včasih pa se imena končajo tudi na -e. Dal ti bom nekatere [primere] kot zgled za ostale. [Ochia] latinsko slovensko [ed.] imenovalnik Pater ochia rodilnik Patris ochieta dajalnik Patri ochietu tožilnik Patrem ochieta [c 1 a] zvalnik Pater ochia ločilnik Patre od ochieta mn. imenovalnik Patres ochieti rodilnik Patrum od ochietic dajalnik Patribus ochietom tožilnik Patres ochiete zvalnik Patres ochieti ločilnik Patribus od ochietic [Mati] [ed.] imenovalnik Mater mati rodilnik Matris od matere dajalnik Matri materi tožilnik Matrem matero zvalnik Mater mati ločilnik Matre od matere mn. imenovalnik Matres matere rodilnik Matrum od materic dajalnik Matribus materem tožilnik Matres matere [c ib] zvalnik Matres matere ločilnik Matribus od materic [Zaimki] ed. imenovalnik ego ieJt rodilnik mei od mene dajalnik mihi meni tožilnik me mene ločilnik me od mene mn. imenovalnik nos mi rodilnik noJtrum od naic dajalnik nobis nam tožilnik nos nas ločilnik nobis od nas ed. imenovalnik tu ti rodilnik tui od tebe dajalnik tibi tebi tožilnik te tebe zvalnik tu ti ločilnik te od tebe [c 2a] mn. imenovalnik vos vi rodilnik veJtrum od vaic dajalnik vobis vam tožilnik vos vas zvalnik vos vi ločilnik vobis od vas ed. imenovalnik ille, illa, illud on, ona, onu rodilnik illius od niega, nie, dajalnik illi gnemu, gniei tožilnik illum, illam, illud gnega, gnio, ločilnik illo, illa, illo od gnega, gni mn. imenovalnik illi, ille, illa oni, one, ona [c 2b] rodilnik illorum, illarum, illorum od gnic dajalnik illis gnim tožilnik illos, illas, illa gnie, gnie, ona ločilnik illis od gnic Kjer boš našel napisano thia, se izgovarja kakor v matthia in ne kakor v tertia. [Za] člen lo v moškem in srednjem spolu, ki ga v italijanščini uporabljamo kakor v non lo voglio, se v slovenščini reče ga kakor v ni ga chiem in za v ženskem [spolu] la se reče io kakor v non la voglio, ni io chiem. Samostalniška imena, ki so hkrati lastna, postanejo pogosto pridevniki, recimo za quefta casa e di [c 3a] Gregorio rečejo gregoriaua, taKiffa ie gregoriaua. Ta imena se v ženskem spolu končajo na -ua, kakor je bilo povedano zgoraj, ter v moškem in srednjem spolu na -uu, kakor v ta cogn ie Terentianu, quefto cauallo e di Terentio. Njihove pomanjševalnice se končajo na -ich kakor v osl, tj. afino, oslich, tj. afinino. S, dodan katerisibodi besedi, pomeni con, in tedaj se to ime da v ločilnik, kakor v il Signore, Gofpud, con il Signor, Sgofpuda. Upomeni in, kakor v in Chiefa, u cirquu. Inu in i pomenita 'in', kakor v io e tu, [c 3b] ieft inu ti. K, postavljen pred kak izraz, pomeni appo, to je apud, kakor v vien qua appo di me, pui fem k mene. /.../ [C 4a] [Števniki] Sedaj nam ostane način štetja. Tu bi rad [c 4b] po vrstnem redu navedel vse števnike, četudi je v Slovarju vsako na svojem mestu. italijansko slovensko Vno adam Due dua Tre tri Quattro ftiri Cinque pet Sei feft Sette fedem Otto offem Noue deuet Dieci deffet Vndici anaift Dodici duanaift Tredici trinaift In tako se dodaja [c 5a] -naift za [posamezen] glavni - ali bolje povedano osnovni-števnik, vse do dvajset, za katerega se reče duaiffete. Ventiuno adam inu duaiJTete Ventudua dua inu duaiJTete Ventitre tri inu duaiJTete In tako naprej se dodaja duaiffete za ena, dve itd. do trideset. In bodi pozoren na to, da nasprotno od nas postavljajo manjši števnik pred večjega. Trenta trideTTet Trentauno adam inu trideJJet Trentadua dua inu trideJTet Trentatre tri inu tride^st Trentaquattro Ttiri inu trideTTet [c 5b] In tako se naprej do štirideset dodaja -deffet [zadaj] za [izhodiščnim] števnikom od ena do vključno deset. Quaranta ftiridelTet Quarantauno adam inu TtiridelTet Kakor si pri trideset dodajal -deffet, naredi po vrsti tudi pri naslednjih števnikih: Cinquanta pet deTTet Cinquantuno adam inu pet deTTet etc. SeTTanta TeTt deTTet SeTTantuno adam inu TeTt deTTet etc. Settanta Tedem deTTet etc. Ottanta o^em deTTet etc. [c 6a] Nouanta deuet delTet Cento Ttou Ducento due Ttou Trecento tri Ttou [Števnik] ftou se dodaja za vrstilnimi števniki. Mille tauzent Anno leito MeTe meTTec Njihova lastna imena mesecev so skoraj enaki našim Settimana teiden Giorno dan Notte noch Hora vra Domenica nedeiglia Lunedi pandelec [c 6b] Martedi torec Mercoledi Tredo, kar pomeni 'srednji' Giouedi chietertec, tj. 'četrti' Venerdi patec, tj. 'peti' Sabbato Tabbota KOMENTAR 1 Uvod [A 7b] Slovanski jezik: lingua Schiaua - Meja med pomenom 'slovenski' in 'slovanski' je v tovrstnih besedilih praviloma zelo zabrisana (prim. Herberstein 2001: 8-9), Gesner (1555: G 6a-H 2a), Bohorič (BH 1584: *5b-**2b) in Megiser (Mth 1603: 8b). O tem natančneje Ahačič (2006: 15-17). Isti izraz se tako pri navedenih avtorjih kakor tudi pri Alasii uporablja tako v pomenu slovanski kakor tudi slovenski jezik. največji in najbolj razširjen: Poudarjanje razširjenosti obravnavanega jezika je v tistem času splošen pojav pri obravnavi ljudskih (še posebej neromanskih) jezikov. Za nemški prostor prim. Albertus (1573: a 2b, a 6b), Ölinger (1574: *4a), pri nas Bohorič (BH 1584: *7b-*8a), za evropske jezike splošno Gesner (1555). Pri tem avtorji zanemarijo razliko med današnjim pojmovanjem razmerja med jezikom in jezikovno skupino. Ko npr. Bohorič govori o slovenskem/slovanskem (genus sermonis Slavicus) jeziku, se zaveda, da različni slovanski narodi izgovarjajo in pišejo slovenski/slovanski jezik različno, vendar poudarja, da v okviru nemškega jezika razlike niso nič manjše (BH 1584: *8a): »V vseh teh državah, pravim, in njihovih delih, prebivajo slovanski narodi in govore slovansko: tako od morja do morja uporabljajo isti način govorice, to je slovanski. Če pa kdo zaradi tistega malega razločka v izgovarjanju in pisavi ne mara priznati, da so vsi enega jezika ali Slovani, tega po mojem mnenju ne dela z nobenim drugim pomembnejšim razlogom, kakor če bi trdil, da so nemškega jezika vešči samo Misnijani, Svebi in njihovi sosedje, drugi, na primer Belgijci in Saksonci in njihovi mejaši, pa da ga ne znajo. A če imamo vse te za Nemce in jih - zaradi rabe skupnega jezika - tudi štejemo vredne imena skupne domovine, zakaj ne bi potem z istim razlogom tudi omenjene narode, ki so jih že stari nazivali Henete, Venete, Vinde ali Vende, imenovali Slovani? Med vsemi temi narečji se način izgovorjave manj razlikuje kakor med Misnijani, Saksonci ali Belgijci.« Običajno avtor poudari tudi starodavnost obravnavanega jezika, česar Alasia ne stori. Čehi, Moravci, Ogri ...: Boemi, Moraui, Ongheri, Croati, Moldaui, Valachi, Bofnefi, e lor vicini, /.../Poloni, Lituani, Pruteni, Ruffi, e Bulgari - Oznake narodov, kjer govorijo slovanski jezik (lingua Schiaua), so deloma povzete po MTh 1603, vendar do te mere preurejeno, da lahko sklepamo, da so bile pisane po spominu. Še nekoliko manj jim namreč ustrezajo ljudstva, našteta pri Herbersteinu (2001: 8-9), Gesnerju (1555: G 6a-H 2a) in Bohoriču (BH 1584: *5b-**2b). Pri vseh skupaj pa bi ravno nabrali celotno zbirko narodov. MTh (1603: )( 8b) od narodov, naštetih pri Alasii, omenja Čehe, Moravce, Hrvate, Moldavane, Poljake, Litovce, Prutene, Bolgare, Bosance, opisno tudi Ogre (omenja namreč bezijaško narečje (dialectus Befiatica), ki je »posebno narečje Slovanov na meji z Ogri«), ne pa tudi Valahov (Vlahov)3 in Rusov. V MTh 1603 ne najdemo tudi opisa obsega slovanskega jezika »od Jadranskega morja do Severnega oceana.« 3 Najdemo jih npr. pri Bohoriču (BH 1584: *7b). črke: caratteri - Alasia rabi v pomenu 'črka' tako izraz carattere kot lettera. Izraz carattere se je rabil tudi v današnjem pomenu 'znak'. triintrideset: Gre za glagolsko pisavo. Po našem mnenju bi bil podatek o triintridesetih črkah lahko povzet po Palatinovi zbirki pisav (Palatino 1566: G 7a). Glagolsko pisavo tam najdemo pod naslovom »Alphabetum Iliricum divi Hieronimi«. Ima 33 črk (med njimi seveda tudi znak za č), kolikor jih navaja Alasia. Bohorič (BH 1584: 15-19) navaja zgolj 32 črk, Megiser (MTh 1603) in Gesner (1555) pa jih sploh ne navajata. pravo ujemanje, naglas in izgovor: debita, e real confonanza, accento, e pronuncia - Opis je treba razumeti v pomenu: da bi se zapis ujemal z izgovorom v smislu glasovnega ujemanja posameznih znakov s posameznimi zvočnimi enotami, da bi se ujemal v naglasu ter da bi nasploh že zapis sam (brez poznavanja jezika) omogočal pravi izgovor. Alasia se zaveda pomanjkljivosti svoje pisave napram glagolski. Pravo izgovorjavo njegove pisave tako omogoča šele stik z živim jezikom. [a 8a] z njihovimi lastnimi črkami: con le lor proprie lettere - Z glagolskimi črkami. Alasia se zanje ni odločil, ker se je skušal čimbolj približati naslovniku svojega dela (torej italijanskemu duhovniku, ki želi rabiti slovenski jezik), navajenemu na zapis italijanskih besed. Iz enakega vzroka se ni odločil npr. za Megiserjev črkopis, čeprav ga je poznal. chiamare, orecchie: V beneškem italijanskem narečju latinski soglasniški sklop kl in po izpadu vmesnega samoglasnika nastali romanski soglasniški sklop kl preide v c: lat. clamare > ben. it. ciamar (Zamboni 1988: 527); ch je torej zapis za [č]. chieru: Gre za glagolsko črko črv z glasovno vrednostjo [č]. 2 Glagol (verbo) samo tri različne čase: Za razliko od latinske slovnice, ki ločuje pet časov (sedanjik (praesens), nedovršni preteklik (praeteritum imperfectum), dovršni preteklik (praeteri-tumperfectum), predpreteklik (plusquamperfectum) in prihodnjik (futurum)), ima Alasia kakor Bohorič samo tri. Kljub temu se pri predstavitvi paradigem posameznih glagolov (B 3b-B 8a) ravna po latinski razvrstitvi, kar je za tedanje slovnice običajno, poleg tega pa je tudi praktično za lažje razumevanje slovenskega glagolskega sistema. nedovršni preteklik, dovršni preteklik in predpreteklik: il preterito imperfetto, perfetto, eplufquamperfetto - Alasia med dovršnim in nedovršnim naklonom ne ločuje tako v teoriji kakor tudi v paradigmah. To nas ne sme čuditi, saj je celo Bohorič kot rojeni govorec slovenščine doživljal odnos dovršnost : nedovršnost kot besedotvorno in ne kot časovno-vidsko značilnost (Ahačič 2007b: 141). [A 8b] indikativa: indicatiuo - pri oznakah za naklone rabimo latinske tujke, saj je raba izrazov drugačna, kot jo najdemo v sodobnih slovenskih ali latinskih slovnicah. Alasia tako ločuje modo indicativo (indikativ, povedni naklon), imperativo (imperativ, velelni naklon), optativo (optativ, »želelni« naklon = vezni naklon v neodvisnih latinskih stavkih), subiuntivo (subjunktiv, »podredni« naklon = vezni naklon v odvisnih latinskih stavkih) ter infinitivo (infinitiv, nedoločnik). na -m: Končnice in končaje navajamo z vezajem, čeprav jih Alasia navaja brez njega. Kakor je razvidno iz nadaljevanja, Alasia ločuje tri konjugacije (na -am, -em ter -im) ter nepravilne glagole. -o[m]: Alasia ima on, kar je skoraj gotovo napaka. Ker gre zgolj za mogočo končnico, našega popravka seveda ne moremo preveriti. za končnico tretje osebe ednine: la terminatione della terza perfona del fingolare -»Končnica tretje osebe ednine« služi Alasii kot osnova za tvorbo časov. Na to osnovo se dodajajo nadaljnje »končnice«: -m, -s, -0, -mo, -te, -io. Prva, druga in tretja oseba nedovršnega in dovršnega preteklika, predpre-teklika ter prihodnjika: Gre za opis deležnika v sestavljenih časih, pred katerega se postavlja ustrezna oblika glagola biti. [b ib] glagol fum, es, eft: Lat. 'sem, si, je', torej glagol biti. inprimis: Lat. 'predvsem, zlasti'. habeo: Lat. 'imeti'. govorijo v trpnem pomenu /.../: parlano inpaffiua fignificatione - Ta za sodobnega bralca nenavadna oznaka pomeni naslednje. Namesto »jaz sem ljubil« (io ho amato) v slovenščini govorijo »jaz sem ljubljen« (io fono amato). Glagol biti namreč italijanščina rabi za izražanje trpnega pomena, za izražanje preteklika pa rabi glagol imeti. Če hoče italijanski govorec rabiti slovenske sestavljene čase, mora torej misliti na italijanski trpnik. Prva, druga in tretja oseba množine: Gre za opis deležnika preteklega časa v množini glede na spol (ženski, moški). ki se ga vedno dodaja vsem časom: Alasia tu ločuje sestavljene in nesestavljene čase. [B 2a] more Latinorum: Lat. 'po vzoru latinskega jezika'. Rabe zaimka ob velelniku ne potrjujejo niti Alasijeva besedila. Poleg tega takšna raba tudi v latinščini ni bila pogosta. Sedanjik optativa se veže z nedovršnim preteklikom /.../: Mišljeno je naslednje: oblika za slovenski prevod oblike, ki jo Alasia pojmuje kot latinski sedanjik optativa je enaka kot slovenska oblika za preteklik (Alasija sicer rabi izraz imperfetto, vendar ne ločuje vida). Poleg tega moramo pri razumevanju tega stavka upoštevati, da imata latinski »optativ prezenta in imperfekta« enako obliko že v Donatovi Ars minor. Prim. paradigme v nadaljevanju. Sedanjik subjunktiva je enak [sedanjiku] indikativa /.../: Mišljeno je naslednje: oblika za slovenski prevod latinskega subjunktiva (torej konjunktiva) sedanjega časa, je enaka slovenski obliki indikativa sedanjega časa, ki se ji doda ustrezen veznik - Alasia ga imenuje 'prislov' (aduerbio). Navajanje takšnega veznika pred oblikami za optativ in subjunktiv je bilo v tedanjih slovnicah običajno.[B 2b] quando: Lat. 'kadar'. sedanjega in preteklega nedoločnika: prefente, e imperfetto dell'Infinitiuo -Mišljen je slovenski prevod oblike za latinski infinitiv prezenta. po pokvarjeni govorici: corotto parlare - Ker je imel pred sabo Megiserja in morda še kako protestantsko delo, je doživljal govorjeni jezik svojega področja kot pokvarjen. »Pokvarjenemu« jeziku pa je na vsak način moral slediti, saj nepokvarjenega ni obvladal in bi bil v nasprotnem primeru brez vsake opore za svoje slovnično delo, slovar pa bi bil jezikovno neenoten. Po drugih končnicah: Najverjetneje gre za končnice v paradigmah v MD 1592. Zdi se mi, da se ostali časi infinitiva ne uporabljajo: V paradigmah navede še latinski infinitiv perfekta (tedaj označevan kot infinitiv dovšnega preteklega in predpreteklega časa), vendar ga prevede, kakor bi se v slovenščino prevedel v konstrukciji akuzativa z infinitiov, torej z preteklikom v povednem naklonu. (amauiffe - ie lubiu). Z izrazom »ostali časi infinitiva« je Alasia mislil še na latinski infinitiv perfekta in futura, kakor sta opisana npr. pri Donatu. imenom: nomi - Izraz ime je v tedanjih slovnicah označeval samostalnike in pridevnike. pa moraš -u spremeniti v -la: S tem opiše pregibanje deležnika preteklega časa po spolu v ednini. Za množino je to storil že zgoraj. [b 3a] je običajno za vse čase: Za vse sestavljene čase, ne pa tudi za sedanjik. glagolniki: nomi verbali - Dobesedno: glagolska imena. more Latinorum, toda z zelo drugačno končnico /.../: V slovenščini torej lahko tvorimo besede, ki imajo enak pomen kot latinski glagolniki in deležniki in se prav tako tvorijo iz glagolov, le da Alasia tvorbenih postopkov ne zna opisati. Gerundivi: gerundiui - Tu ne gre za gerundive, kot jih poznamo iz sodobnih latinskih slovnic. Z izrazom »gerundivi« namreč označuje Alasia današnje deležnike ali (še verjetneje) deležja. Takšna oznaka je tudi v okviru tedanje rabe termina precej nenavadna in ni povsem jasno, po kakšnem postopku je Alasia prišel do nje. Lahko bi šlo za rabo v pomenu 'gerundij', kar bi bila posledica tega, da se odraz latinskega gerundija v ablativu v romanskih jezikih rabi v funkciji slovanskega deležja sedanjega časa. Poleg tega tudi Bohorič (BH 1584: 99-100) na primer prevaja gerundije na -do z deležji na -č(laborando 'z delanjem' = delajoč). Morda pa je imel Alasia v mislih kak podoben primer v gerundivnem skladu. V tem smislu bi šlo lahko tudi za rabo v pomenu 'glagolski prislov'. Nikakor pa ni mogel misliti na gerundiv (torej glagolski pridevnik s trpnim pomenom) v tradicionalnem pomenu besede v okviru latinske slovnice. in praesenti: Lat. 'v sedanjiku'. inpraeteritis: Lat. 'v preteklih časih'. [b 3b] Zaimki so tile: V poglavju o glagolu so našteti, ker jih Alasia rabi v glagolskih paradigmah. Še enkrat jih natančneje obravnava v poglavju o imenih. Spregatev [glagola] fum, es: Alasia v nadaljevanu navaja spregatev glagola biti glede na spregatev latinskega glagola esse. Izhodišča mu torej ne predstavlja slovenščina, ampak latinščina. [b 4a] Bo in bode: Bo, vt bode - MD 1592 ima »bo et bode«, tako da je ut najverjetneje tiskarska napaka. Optativ in subjunktiv sta oba kot en način: Oblike optativa in subjuktiva se (v latinščini!) pri glagolu esse prekrivajo. V paradigmah so nato navedeni naslednji latinski časi: konjunktiv prezenta (= optativ in subjuntiv sedanjega časa), konjunktiv imperfekta (= optativ in subjunktiv nedovršnega preteklega časa), [b 5a] konjunktiv perfekta (= optativ in subjunktiv dovršnega preteklega časa), konjunktiv pluskvamperfekta (= optativ in subjunktiv predpreteklega časa), futur II (= optativ in subjunktiv prihodnjega časa). daj bog: o Dio voleffe. [Spregatev glagola amo, amas]: Medtem ko je spregatev glagola biti naslovljena, spregatev glagola ljubiti ni. Slabše so označeni tudi časi, zato jih navajamo v oglatih oklepajih. [b 6a] Ego amaui /.../ ieft fem lubiu: Latinski dovršni preteklik prevaja Alasija s slovenskim nedovršnim preteklikom. To nas ne sme čuditi, saj je celo Bohorič kot rojeni govorec slovenščine doživljal odnos dovršnost : nedovršnost kot besedotvorno in ne kot časovno-vidsko značilnost (gl. komentar k A 8a). [b 7a] prihodnjega časa: Oznako optativ prihodnjega časa za današnjo oznako latinskega konjunktiva prezenta najdemo npr. pri Donatu. Subjunktiv [sedanjega časa]: Dopolnjeno po Donatu, gre za današnji latinski konjunktiv prezenta. prihodnjega časa: Latinske oblike današnjega futura II. [b 8a] Infinitiv [sedanjega in nedovršnega preteklega časa]: Dodano po Donatovi klasifikaciji; v današnjih latinskih slovnicah je to infinitiv prezenta. [dovršnega preteklega in predpreteklega časa]: Dodano po Donatovi klasifikaciji; v današnjih latinskih slovnicah je to infinitiv perfekta. 3 Ime (Avertimenti circa i nomi) Opozorila glede imen: S tem naslovom se začenja poglavje o imenu. Kakor smo omenili že zgoraj, so pod izrazom imena (lat. nomina, it. nomi) v tedanjih slovnicah obravnavali samostalnike in pridevnike, ne pa vedno tudi zaimkov, ki jih od imen ločujejo vse Alasiji znane slovnice. Povsem običajno pa je, da se v poglavju o obliko-slovnih značilnostih imen obravnava tudi besedotvorne postopke. Prav tako je na obravnavo imen tesno vezan odstavek o rabi predlogov in veznika inu/i. Imena se sklanjajo na način Latincev: S tem je mišljeno, da se sklanjajo s končnicami in ne s »členi« (articoli) kakor v italijanščini. brez členov: fenza articoli - Izraz articoli rabi Alasia glede na latinsko slovničarsko tradicijo tako za člene kakor tudi za predloge. Navajanje sklanjatev brez členov najdemo pri Alasii prvič v slovanski slovničarski tradiciji. [b 8b] da glagole vežeš z istimi skloni, kakor bi se vezali, če bi govoril latinsko: Danes bi rekli: »da samostalnike sklanjaš glede na stavčnočlensko vlogo«. Ponavadi se imena ... v tožilniku končajo: Alasia sklanjatve kot edini slovenski slovničar razvršča glede na končaj v tožilniku, podobne razvrstitve pa ne najdemo tudi v nobeni od pregledanih sočanih slovnic drugih jezikov. [Ochia]: Paradigma samostalnikov moškega spola [c ia] ločilnik: Alasia rabi (po Megiserju) kot izhodišče latinske sklone. [Mati]: Paradigma samostalnikov ženskega spola. [c ib] [Zaimki]: Alasia navede paradigme zamkov brez posebne oznake. Prim tudi opombo zgoraj (Opozorila glede imen). od naic /.../ od vaic: Gre za prevod latinskih zaimkov v pomenu partitivnega ge-netiva. [c 2b] Kjer boš našel napisano thia: Ta pravopisna opomba glede izgovora thia kot [tia] in ne [cia] bi bolj sodila v uvodni del kot sem. [Za] člen lo v moškem in srednjem spolu: Opis kratkih oblik osebnega zaimka za tožilnik moškega in ženskega spola. [c 2b] Samostalniška imena: Opis besedotvornega prehoda osebnih lastnih imen v pridevnike (pri Bohoričupossesiva, BH 1584: 67-68). gregoriaua: Popravljeno iz gregoriana, kar je tiskarska napaka. na -uu: Na -uv. [c 3a] in tedaj se to ime da v ločilnik: Predlog s je Alasia postavil pred vprašanje, kako opisati orodnik sklon, ki ga ni v latinski slovnici. Alasia tega problema ne reši v duhu slovenščine kakor Bohorič (ki orodnik in mestnik opiše kot dajalnika s posebnimi končnicami; prim. Ahačič 2007b: 122-125, 160-162), ampak glede na postavljeni sistem: tako besedo za predlogom s razlaga (in zapisuje) kot sklon, ki je po njegovem pojmovanju ločilnik (torej današnji rodilnik): Sgofpuda. Z izrazom ime je mišljen samostalnik. [c 3b] /.../: Izpuščen je razdelek Običajni pozdravi. 4 Števniki (numeri) [C^4a] [Števniki]: Razdelek o števnikih sicer ne sodi neposredno v Alasijev slovnični uvod, vendar ga navajamo, ker ga ima v svoji slovnici tudi Bohorič. Sam izraz števnik moramo v besedilu razumeti zelo široko: tako so ga namreč rabili v tedanjih slovnicah ('števnik', 'števka', 'del števnika', 'število'). [c 5a] za glavni - ali bolje povedano osnovni - števnik: il numero cardinale, o per dir meglio principale: Gre zgolj za vprašanje italijanske terminologije, zato je ta stavek težko prevedljiv. nasprotno od nas: Torej nasprotno kot v italijanščini. [c 5b] od ena do vključno deset: Mišljeno je: števniki od 31-40 (torej števniki, ki imajo enice od 1 do 9 ali desetico) se končujejo z na -deffet. za vrstilnimi števniki: Gre za napako, mišljeni so glavni števniki. Stotice torej tvorimo tako, da damo za števnike od 2 do 9 števnik ftou. [c 6a] Njihova lastna imena mesecev: Nadaljnje besedilo navajamo zgolj zaradi treh besedoslovnih opomb. Literatura Kozma Ahačič, 2006: Rekonstruiranje zgodovinskih jezikovnih situacij: metode, problemi in primeri. Jezik in slovstvo LI/3-4. 7-23. Kozma Ahačič, 2007a: Mala slovnica slovenskega jezika v italijansko-slovenskem slovarju Alasia da Sommaripe (1607). Živeti mejo (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 18). Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 307-318.. Kozma Ahačič, 2007b: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Laurentius Albertus, 1573: Teutfch Grammatick oder Sprachkunft. Certissima ratio difcendae, augendae, ornandae, propagandae, conferuandaeque linguae Alemanorum fiue Germano-rum, grammaticis regulis et exemplis comprehenfa et confcripta: per Laurentium Albertum Oftrofrancum. Augustae Vindelicorum: Michael Manger. Gregorio Alasia da Somaripa, 1979: Slovar [...]. Ljubljana - Devin-Nabrežina - Trst: Založba Mladinska knjiga, Občina Devin-Nabrežina, Založništvo tržaškega tiska. Gregorio Alasia da Somaripa, 1993: VOCABOLARIOItaliano, e Schiauo - Reprint. Ljubljana: DZS. AV 1607 = Gregorio Alasia da Sommaripa: VOCABOLARIO Italiano, e Schiauo. Udine, 1607. BH 1584 = Bohorič, Adam, 1584: Arcticae horulae fuccifivae. Wittenberg. Konrad Gesner, 1555: Mithridates: De differentiis linguarum tum veterum tum quae hodie apud diverfas nationes in toto orbe terrarum in ufu funt, Conradi Gesneri Tigurini Obfervationes. Tiguri: Froschoverus. Žiga Herberstein, 2001: Moskovski zapiski. Ljubljana: Slovenska matica. MD 1592 = Hieronymus Megiser, 1592: DICTIONARIVMQVATVOR LINGVARVM. Graz. MTh 1603 = Hieronymus Megiser, 1603: Thefaurus Polyglottus. Frankfurt. Albert Ölinger, 1574: Underricht der Hoch Teutschen Spraach: Grammatica seu Institutio verae Germanicae linguae ... In usum juventutis maxime Gallicae, ante annos aliquot con-scripta ... Cum D. Joan. Sturmii sententia, de cognitione et exercitatione linguarum nostri saeculi. Argentorati: Nicolaus Wyriot. Giovambattista Palatino, 1566: Libro di m. GiovambattistaPalatino cittadino Romano, nel qual s'insegna a scrivere ogni sorte lettera. Roma: Per Antonio Maria Giudotto Mantouano. Alberto Zamboni, 1988: Italienische Areallinguistik IV/Aree linguistiche IV: Venezien/Veneto. Lexikon der Romanistichen Linguistik 4: Italienisch, Korsisch, Sardisch. Tübingen: Niemeyer. 517-538. Summary The article presents a critical translation and a commentary of the short grammar in the introduction to the Italian-Slovene dictionary by Alasia da Sommaripa (1607). This is chronologically the third grammar description of Slovene. The researchers have until now mainly analyzed the dictionary part, hence the short grammar has not received a detailed treatment. The article disambiguates more difficult and hard-to-understand passages and places Alasia's grammar in the general European context of its time. In view of the findings presented in the commentary, the short grammar can be considered an original piece of work with numerous solutions with no previous model in any European grammar of that era. Alasia most likely did not know Bohorič's grammar of 1584, but he was able to rely to some extent on the short grammar in the form of quadrilingual tables in Megiser's dictionary of 1594. Alasia omitted from Megiser's tables what he deemed unnecessary and added his own observations and explanations, which touched upon some issues not found in Megiser. The commentary and critical translation wish to prompt further treatment of this interesting linguistic document.