INad obzorjem je ugasnil droben soj. Kakor v bolečini tone čas. Trudne veke sem priprl. Skoznje sili kot spomin pretekli čas in grize do srca.
Dlani sem dvignil nad oči, da bom čisto, čisto sam. Zaprl se bom v novi hram, ničesar ne bom vedel, ničesar vzel seboj.
Prevpil bom krik preteklosti,
vedro odprl bom oči.
Pridite, pridite zdaj vsi,
ki ste hodili kdaj z menoj,
ki z mano ste delili si napoj! —
Stekleno čašo prošlih dni
pred vami bom razbil
in pel zdravico novih dni.
JOŽA VOVK
JATE MOJIH PTIC
riog, neutrudno
seješ seme
v mojo zemljo.
Jate mojih ptic vsak dan prilete in zrna pobero.
40
Ob dnevu žetve s prazno mero jokal bom pred Tabo v bedi, v sili.
Ti, o Bog, takrat se mojih ptic usmili------------
JOŽA VOVK
PESEM POSLEDNJEGA
Pod nebo se vzpenjam kot ob suši truden klas. Komaj komaj droben glas vaš me doseže.
Daleč, daleč šli ste vsi pred mano. Zdaj sem sam. Kot da pota ne poznam v življenje in v nebo.
Ah, ne kličite me več, dobro mi je, ko šibak poslednji grem po poti in ostanem sebi le enak.