PoStnlna plačana v gotovini
Sped. In abb. post. XI. gruppo
UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm lati. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418.
Tragedija v Mažerolah
Zelo drago mora plačati Furlanska Slovenija rimesse, ki jih pošiljajo emigranti iz Francije, Belgije in Germanije ter drugih držav svojim družinam domov.
Vsi prav dobro vemo, koliko se je treba martrati in mučiti, da se spravi skupaj denar za rimeso.
Delo našega emigranta je težko in nevarno.
Delo našega emigranta je nezdravo, ker mora delati globoko pod zemljo in v hudi ici.
Delo našega emigranta je nevarno, tudi če dela v fabriki pri mašinah.
Ni samo delo nagobarno, nezdravo in težko. Težko je tudi življenje na sploh Paših delavcev-emigrantov.
Pustiti mora družino in iti po svetu. Naši moški so sami v tujem svetu in živijo zato slabo. Ponavadi jih spi več skupaj v eni sobi. Le redki so, ki imajo družino s seboj. Hrana sicer ni slaba, toda draga in če hočeš nekaj prišparati, moraš šparati tudi pri hrani.
Od dela prihajajo trudni v svoja stanovanja in se jim ne ljubi preveč hoditi okoli. Navadno končajo v najbližjih bistrojih (francoskih ošterijah) ali pa v nemških birhauzih.
Sobota je velik dan, ko ni treba vsaj večini iti na delo v nedeljo, takrat se pije, da se pozabi na delo, na skrbi, na težave.
Kot je pokazal tragični dogodek Fio-
III11111111111111111111....11 III III I III II I ■ ■ ■ ■ ■ "I" • 11H 1111 ■ IH ■ ■ ■ m.H • ■ • I l l imi MIH I M i l ini
SKGZ koroškim Slovencem
Izvršni odbor SKGZ je poslal pred dnevi koroškim Slovencem solidarnostno pismo slovenske narodne manjšine v Italiji, ki ga tu v celoti objavljamo:
ZVEZA SLOVENSKIH ORGANIZACIJ CELOVEC — Gasometergasse 10 NARODNI SVET KOROŠKIH SLOVENCEV
CELOVEC — Viktringer Ring 26
V trdem, stoletja trajajočem boju s svojimi močnimi in mogočnimi sosedi se je slovenski človek ohranil. V skozi več stoletij trajajočem žilavem boju si je slovensko ljudstvo izklesalo svojo narodno zavest in izoblikovalo svoje narodnostne pravice.
Na tej dolgi in trnjevi poti je slovenski narod srečaval sovražnike vseh vrst in velikosti. In je zmagal! Danes živi večina slovenskega naroda v svobodni državi. V narodno osvobodilni vojni si je ustvaril pogoje za enakopravnost z drugimi narodi na vseh področjih človeškega življenja in za boljšo prihodnost tudi tistih njegovih delov, ki živijo kot etnične manjšine v sosednih državah.
Slovensko občestvo propoveduje in se živo zavzema in dejansko izvaja načela o mirnem sožitju z vsemi narodi in zlasti s svojimi mejaši.
So pa med njegovimi sosedi še vrste takih, ki izbojevane enakopravnosti ne bi hoteli priznali in kraiijo slovenskemu človeku njegove osnovne človečanske pravice.
Med taka zadržanja in dejanja spada v Avstriji ukrep koroškega deželnega glavarja, ki je septembra samovoljno, protizakonito in protiustavno odpravil odredbo o dvojezičnem šolstvu, to se pravi ukinil obvezen pouk slovenščine v nižjih in višjih državnih osnovnih šolah v slovenskem področju Koroške. Koroški deželni glavar se je s takim postopanjem udal pritisku šovinističnih, narodnostno nestrpnih krogov avstrijskih Nemcev, katerim so pridobitve Slovencev v Avstriji trn v peti, in ki zaman potiskajo kolo zgodovine in dogodkov nazaj.
Slovenci, živeči izven matične domovine, smo si edini in enotni v obrambi osnovnih človečanskih in narodnostnih pravic. Udarec koroškim Slovencem prizadene Slovence na Tržaškem, Goriškem in v Beneški Sloveniji.
Zato tudi mi izražamo svoje ogorčenje nad najnovejšim ukrepom koroškega deželnega glavarja v škodo naših rojakov v Avstriji. Šovinistični krogi na Koroškem naj vedo, da nismo in ne moremo biti ravnodušni spričo nezakonitosti in teptanja sprejetih obvez. Koroški Slovenci pa naj si bodo v svesti, da jim v teh težkih trenotkih stojimo ob strani in da trdno verujemo v zmago njihove pravične borbe, ki je tudi naša in da tudi mi ne bomo odnehali zagovarjati načela bratskega sožitja med narpdi in zlasti s sosedi v duhu in v izvajanju enakopravnosti na socialnem, gospodarskem in kulturnem področju.
Vzdržite, koroški bratje, bodite si edini in enotni v vaši upravičeni in pravični borbi. Mi smo z vami!
SLOVENSKA KULTURNO - GOSPODARSKA ZVEZA.
Tajnik:	Predse	nik:
Mirko Kosmina	dr.	Jože	Dekleva
renda Cenčiča iz Mažerol, moramo mi furlanski Slovenci še na drug poseben način drago plačevati rimesse, ki jih pošiljamo domov.
Polovica našega prebivalstva, polovica Furlanske Slovenije nima več družine, nima več družinskega življenja. Ali je to družinsko življenje, da eden dela in tiči vse dni, tisoč kilometrov proč od svoje družine, tisoč metrov globoko pod zemljo, zvečer pa, kadar je malo prost, pa sedi v bistroju in luča karte. Pije zato, ker je sam in ker mu je pijača edina tolažba, edina njegova družina. Ali je to družinsko življenje, da po drugi strani družina emigranta živi doma v stari vasi, v starih hišah in čaka na rimesso, da bi kupili v Čedadu, Vidmu in Centi, kar je potrebno in večkrat tudi kar ni potrebno za življenje? Tudi žene doma so na pol izgubljene brez moža in marsikje se kaj dogaja, kar se ne bi smelo.
V Mažerolah se je obrnilo tako, da je bila po sodbi ljudi žena kriva, da je tako žalostno končalo življenje revne slovenske družine. Največkrat pa je narobe, da puobi v tujini ne pridejo do družine, da poročeni možje zapravijo svoje družine, še dobro je, da ne pride vse na dan, da se ne izve, kako emigrantsko življenje u-ničuje in ruši družine naših ljudi. Dosti solza in gorja se zgodi po naših družinah, o katerem nobeden ne ve. Ni treba, da se ravno zasveti nož v roki ljubosumnega moža. Gorja in bolečin je vseglih dosti.
Da družine propadajo, niso krive žene, niso krivi možje. Do tega mora priti, kadar polovica družin živi tisoč kilometrov stran drug od drugega. Emigrantsko delo, ki ne prenese samo ualole, ki ti pade v rovu na glavo, silikozo in tuberkolozo v pljuča, slabo, povečano srce, invalidnost v mladih letih, popivanje v bistrojih in v nekaterih primerih tudi kup denarja doma. K emigrantskemu delu spada zraven tudi falimento tolikih družin. Ce bi Cenčič, če bi tisoči naših Cenčičev, Mar telič, Trinkov in Clementejev in tolikih drugih naših ljudi imela doma delo in zaslužek, ne bi šle njihove družine narazen. Kdo je kriv, kdo je držal roko Cen-čiču, kdo je dal nož v roke Cenčiču, da ga je potisnil ženi v nezvesto srce?. Kdo je nagnal njegovo mlado ženo, da je razdrla družinsko življenje?! Krivi za te (Nadaljevanje na 2. strani)
Affinchè la nostra voce non si spenga
Da poco il nostro »Matajur« è entrato nel nono anno di vita: otto ■ anni — due sole parolette — potranno sembrare pochi, e lo saranno anche rispetto ad altri giornali e periodici che vantano una più lunga durata; ma se si considera con quale ritmo veloce si susseguono gli avvenimenti da qualche decennio in qua, si dovrà riconoscere che un tale periodo di tempo è sufficiente a marcare indelebilmente i nostri ricordi, a segnare delle tappe importanti nel rapido fluire dei giorni e degli eventi, a mettere in controluce i successi conseguiti o gli insucbessi subiti.
Ciò vuol dire che è lecito, sulle sogli e del nono anno, fare un bilancio, che potrà essere o apparire, a noi e ai nostri affezionati lettori, talvolta più che modesto, tali’altra abbastanza lusinghiero.
Chi ha seguito attentamente e con simpatia la nostra fatica non potrà, speriamo, negare, al di là delle inevitabili deficienze tecniche che sono strettamente connesse alla povertà dei nostri mezzi materiali — e che noi ben volentieri riconosciamo — non potrà negare, ripetiamo, che qualche cosa si è fatto, che qualche obbiettivo importante — almeno per il nostro popolo — è stato raggiunto e che, t ulto sommato, il bilancio è nettamente attivo.
A convincersene, basta considerare gli scopi che ci eravamo proposti all'inizio.
Mantenere vivo il culto della madre lingua, onorare le nostre tradizioni popolari che appunto nella lingua parlata e, vorremmo aggiungere, vissuta trovano la loro più genuina espressione, ricordare che dal nostro popolo si è fatto onore per carattere, dignità, operosità, ingegno: questi i motivi essenziali e più profondi della nostra opera.
Il resto, e	cioè il notiziario utile alla vita di tutti	i giorni, alla massaia, ai nostri	lavoratori,	ed anche le informazioni sui	fatti	più importanti
ed i commenti che il buon senso popolare e la coscienza ci dettano, sono un po’ il contorno a ciò che prima mettevamo in risalto, quasi uno sviluppo o uno svolgimento utile ver opportune meditazioni e confronti.
Naturalmente, come in tutte le cose, la riuscita dipende dalla quantità di buona	volontà ...	e di mezzi finanziari.
La buona	volontà è	un ottimo punto di partenza, ma	resta solo un
punto di partenza, se al momento buono vengono a mancarle i mezzi adeguati alla prosecuzione dell’opera; perchè, ad un certo punto, il fattore »costo« s’impone in modo assoluto, nè valgono i sacrifici personali, o per lo meno essi sono e si rivelano insufficienti a vincerlo.
E’ necessario, allora unirsi, in stretta solidarietà di intenti intorno a questo valido strumento di difesa e di diffusione della nostra cultura e delle nostre tradizioni in mezzo al nostro popolo, mal compreso e spesso ignorato nelle sue legittime aspirazioni.
Solidarietà, ecco, la parola giusta: nessuna iniziativa importante e veramente benefica può sortire effetto, se manchi la solidarietà degli amici e di coloro a beneficio dei quali l’iniziativa deve valere. Unire gli sforzi per fare di più e meglio, per progredire, in un mondo che progredisce, esso pure; leggere e diffondere il periodico tra i compatrioti; allargare la sua base finanziaria con gli abbonamenti, collaborare con la redazione, inviando corrispondenze; infine fare e promuovere sottoscrizioni, poiché il costo di una copia è sempre superiore al prezzo che se ne ricava.
Ognuno che sia conscio dell’importanza di questo periodico faccia il suo dovere, affinchè la nostra voce non si spenga.
lìiiiiiiiiii'iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiliHniiiiiiiilililiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiniM.iiiiiiiiMiiHiiMinmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiM'i iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiih ini imi imi iiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiH uhi HI II I ni Hiiiiiiini»
NAROČNINA :
Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru.
Posamezna številka 25 lir
Izhaja vsakih 15 dni
Odgovor koroških bratov
Za solidarnostno izjavo Slovenske kulturno - gospodarske zveze koroškim Slovencem zaradi ukinitve dvojezičnih šol se je Zveza slovenskih organizacij na Koroškem zahvalila z naslednjim pismom:
Za Vašo solidarnostno izjavo in Vaše živo spremljanje naše težke borbe za najosnovnejše pravice se Vam iskreno zahvaljujemo.
Brez dvoma sodi zadnji odlok predsednika koroškega šolskega sveta med najhujše udarce, ki jih je naše koroško slovensko ljudstvo doživelo v teku zgodovine. Toda koroški Slovenci smo premagali tudi že bolj nevarne poskuse izrinjanja slovenske govorice z domačih tal južne Koroške. Zato smo prepričani, da boa.o v zavesti moralne pomoči vsega slovenskeag občestva zdržali tudi proti tej najnovejši nakani nemških šovinističnih plasti.
Kar nas pa v trenutnem položaju najbolj prizadene, je dejstvo, da so — soditi po usodnem odloku — vsaj začasno v koroški manjšinski politiki preglasovali nacionalni nestrpneži s svojo zastarelo nacionalistično miselnostjo dosedanje zagovornike naprednega načela mirnega sožitja med narodi in priznanja enakopravnosti vsakemu tudi najmanjšemu narodu. Prav zaradi tega se hočemo koroški Slovenci le še z večjo vnemo boriti za uveljavljanje teh načel, ker smo prepričani, da je to hkrati tudi najbolj uspešna borba za dosego in obrambo naših narodnostnih pravic.
Koroški Slovenci nočemo kloniti in ne bomo nikdar klonili, ker se zavedamo, da je pravica na naši strani in da je zato z nami celotni slovenski narod in ves pravični svet!
S ponovno zahvalo za Vašo solidarnostno izjavo v času, ko se, kakor so pokazale zadnje volitve, v najtežjih okolnostih tudi sami borite za osnovne človečanske in narodnostne pravice, Vam, primorski bratje, zagotavljamo našo solidarnost in Vas pozdravljamo.
Naj živi strpno sožitje med narodi!
Naj živi bratska povezanost zamejskih Slovencev!
ZVEZA SLOVENSKIH ORGANIZACIJ NA KOROŠKEM — CELOVEC
SPRAVLJENJE JABOLK V BENEŠKI SLOVENIJI. Letos je dobro obrodilo sadje tudi pri nas, zlasti jabolka, od katerih je znana »serka«. Zalibog pa naši kmetje od tega ne bodo imeli mnogo koristi, ker je zaradi konkurence iz drugih krajev in težavnega prvoza cena jabolk letos zelo nizka.
Leto IX. — Štev. 17 (183)
SLOVENCEV
UDINE, 16. - 31. OKTOBRA 1958
NEME
ŠPERANCA, KE NE ŠLA DOL PO VODI
Kar so začeli med Vizontom an Zavrhom jame kopati za prove djelati za vi-dati, če u je petroljo tu tjem kraju, ju-dem iz Romandolja an Vizonta ne se od-perla na velika šperanca: če to ne bo vero petrolja, no če jim almankuj cjesto razširiti. A na žalost še tele bot so naši judje bli opečeni. Idejo za cjesto razširiti za morjeti makine von na Zavrh par-pejati skuoz Vizont an Ramandol so zapustili an se decidili razširiti to cjesto, ki na vodi iz Kruož na Zavrh. Takoviš zavoj ščarsega interesamenta naših komunskih poglavarjev smo zgubili no lje-po okažjon.
Mi tu Vizontu ve njemamo majedne nevidje pruot Brdu, ke e Ijepo znou Sfratati sve micicije, ke u ma z onorevoljem Ceccherinijem — podsekretar na »Ministero Lavori Pubblici, a no majò nam permetiti, ke ve povjedejmo, ke ta deči-žjon na nje jušta. Vizont to je popouno-ma zapuščena vas, ke fin donas na ni maj mjela nič od majednega, an cjesta, ke na vas veže z Nemarni na koventa beti razširjena.
m
m
mam
H
A
A
I
S
m
GRMEK
Zahteve naših
ljudi
S telim dopisom bi rad razluožu situacijo komuna Grmek, da bojo vsi imjeli pred sabo jasno sliko u kajšnih kondicjo-nah živimo an kajšne potrjebe imamo. Troštam se, da bojo »autorità« uzele na znanje mojo obrazložitev (descrizione) an da bojo dale tud našemu komunu ekonomsko pomuoč, ki so nam večkrat obju-bile. Naj bi ta moj dopis paršu pred oči tud furlanskim parlamentarcem, ki dostikrat ignorirajo naše stanje, ker se ne utegnejo osebno interesirati za naše probleme.
Pred nedaunim sem imeu priliko (oka-
mnin n i m i m i n mi imiii i n m n n n i n n m n n i
SV. PETER
i!iiiii i!i intuì 11 n i n ■ i n i iiiimi n i illuminili u i munì
SLOVENOV
Gnoj od hiše, v hišo miseria
Kot je sigurno usjem znano, naši kraji njeso buohvje kaj rodovitni. Tarduò muormo djelat po gorskih brjegovih, da pardjelamo u jeseni tarkaj, da se moremo preživljati dva do tri mjesce u ljetu. Kar je dažeuno ljeto sevjede so pardjelki še buj majhni, ker dež odnese rodovitno zemjo an pokažejo se skalnata rebra. Tajšno izprano zemjo kor nimar zbuojše-vat s hljeuskim gnojem an drugimi gnojili, ker zemja je en »daj - dam«, če ji ne daš, ti tud ona ne more dati.
Nimar smo mislili, da takale reči vjedo naši ljudje, a na žalost vidimo, da djela-jo use drugače. Tele zadnje tjedne, ko po Furlaniji trosijo gnoj po njivah, ga par nas prodajajo, kot da bi ga naša zemlja ne nucala. Furlanski prekupčevauci par-hajajo s kamjoni u naše vasi, da nakupijo gnoja za svoje že rodovitne njive. Plačujejo ga po 100 lir na kvintal an po-tlé ga naprej, tam okuol Akvileje an Cer-vignana, prodajajo kmetom za trikrat višji kup.
Ce se izplača furlanskemu kmetu plačati 300 lir za en kvintal gnoja, še buj bi
Tragedija v Mažerolah
(Nadaljevanje s 1. strani)
so predvsem tisti, ki so prisilili naše ljudi, da so morali iskati kruh po svetu, v tujini. Ti, ki so vodili politiko v naših krajih, tisti, za katere smo dali naše vote in za katere bomo na žalost po naši neumnosti še dajali vote, ti so krivi, da delamo in se borimo za rimese, da zato u-miramo od silikoze in tuberkoloze, da naši matrimoni, naše družine propadajo, da strašno drago plačujemo življenje, ki ga nam dajejo rimese.
Naj si upa vreči kamen na Fiorenda, kdor ni kriv. Mi vsi smo krivi, da se to dogaja, ker dovoljujemo in trpimo, da naša Furlanska Slovenija propada ne samo zato, ker jo odnašajo povodnji, ker jo razrivajo hudourniki, ampak tudi zato, ker jemo kruh, kupljen iz emigrantskih rimes. Ta kruh je predrago plačan, ker odnaša povodenj splošne korucione vse naše vaško in družinsko življenje.
Kot poznamo razmere pri nas, ki jih je prinesla emigracija, ni Cenčič iz Mažerol zadnji, ki je obupal nad seboj, nad svojo družino. Vsak ne prime za nož, trpi pa le. Premnogi možje izgubijo svojo družino, premnoge žene svojega moža in otroke. Toda naj bo emigracija slaba ali dobra stvar, mi ne moremo iti mimo nje, se je ne moremo izogniti. Doma ne moremo živeti in moramo vzeti na svojo grbo dobre in še več slabih strani emigracije. Blagor tistim krajem, tistim narodom, katerim se ni treba potikati po svetu, ki niso pregnanci. Delajo doma, so zmeraj v krogu svojih družin in jim teče življenje v zdravju in miru. Mi pa moramo biti od danes do jutri, odvisni od vseh gospodarskih kriz v svetu in ne samo od domačih, odvisni od kapricov domače in tuje gospode, odvisne žene doma od tujih ljudi in moški v tujini odvisni od tujih padronov. In še tisto malo sreče, ki jo drago kupimo z žulji in nevarnostmi, ne obstane, ker nismo nikjer doma: ne v Furlanski Sloveniji, ne v Belgiji, ne v Franciji in ne v Germaniji.
Mi se borimo za stalno, zedinjeno, sigurno Furlansko Slovenijo, ki ne bo živela pregnana po svetu!
se izplačalo našim ljudem potrositi gnoj po domačih njivah an traunikih, ki so pusta an zavoj tega slabo rode, že večkrat smo povjedal našim kmetom, da je gnoj zlato an zatuò ga kor pametno nu-cat. Tistim, ki prodajajo gnoj pa povje-mo, da tiste lire, ki ga zanj ušafajo, ne bojo nič pomagale, da bi ustavile mizsrjo pred hišo, usedno bo stopila noter, ker lačna zemja ne bo mogla drugo ljeto roditi, če ste ji uzeli use moči.
Pomislit muormo tud na tuò, da nam oblasti ne bojo mogle vjervat, da je par nas mizerja, ker bi jo lahko zmanjšal, če bi buojš obdjeloval puoja.
MALI OBMEJNI PROMET
Mali obmejni promet je biu tud septembra mjesca velik, čeglih so imjel ljudje pouno djela na njivah an vinogradih. Usega skupaj je bluò 9.877 prehodu an tuò 3.827 z italijanske strani an 6.050 iz jugoslovanske.
Skuoz štupco, ki je blok parve kategorije, je bluò 3.697 prehodu; 1.276 iz italijanske strani an 2.421 iz jugoslovanske.
Skuoz Učjo je bluò 758 prehodu; 584 iz italijanske strani an 174 iz jugoslovanske
Skuoz Most na Nadiži je bluò 450 prehodu; 50 iz italijanske strani an 400 iz jugoslovanske.
Skuoz Polavo pri čepletiščih je bluò 338 prehodu; 74 iz italijanske strani an 264 iz jugoslovanske.
Skuoz Solarje pri Dreki je bluò 1.158 prehodu; 568 iz italijanske strani an 528 iz jugoslovanske.
Skuoz Klinac je bluò 373 iz italijanske strani an 130 iz jugoslovanske.
Skuoz Mišček v Idrijski dolini je bluò 843 prehodu; 694 iz italijanske strani an 149 iz jugoslovanske.
Skuoz Boketo pri Topolovem ni bluò nobednegaj prehoda. Skuoz Kum je bluò 80 prehodu; 72 iz italijanske strani an 8 iz jugoslovanske.
Skuoz Dreko je bluò 142 prehodu iz i-talijanske stranni.
žjon) govoriti z onerovoljem Vittorio Marangoni iz Vidma an me je z velikim zanimanjem poslušal, kar sem mu pravu o situaciji našega komune. Ob koncu mojega pripovedovanja mi je svetoval naj mu vse tuo, kar sem mu povjedu, napišem, da bo imeu use tiste ekonomske podatke nimar par rokah an da bo mogu ob priliki na podlagi tjeh intervenirati u Rimu. Pametno mi je svetoval, saj ne more človek, ki rapreženta takuò velik teritorij, kot je Furlanija an ki muora bit pet dni u tjednu u Parlamentu, osebno konstatirati kajšno je ekonomsko stanje usakega komuna an katjerih pomoči je narbuj potrjeban. Naša dužnost je zatuò, da usi pomagamo našim raprežentantom u Parlamentu, če čemo, de bojo oni s svojimi intervencijami partiskali na governo, de bomo paršli do kajšne pomoči, Grmeški komun leži na koncu Rečanske doline u brjegéh. Ves teritorij meri 1.633 hektarjev, ki je takole razdeljen po kol-turah :
palo, ker če ne prosimo, nam ne bo nikoli dano. Na žalost komunski poglavarji naših krajev spijo, čeprav bi bila njihova dolžnost zanimati se za probleme svojih občanov.
Praprotno v Idrijski dolini
DOBRA IDEJA KOMUNSKIH MOŽ Zvjedali smo, da se je naš komun zar čeu interesirati za dobit posojilo 30 milijonu lir za razširiti an asfaltirati cjesto, ki vodi iz Prapotnega u Podrskije. Če bojo dosegli to posojilo, se bo moglo naprar viti zarjes ljepo djelo an bi čisto drugače izgledala Idrijska dolina, ki se donas zdi zapuščena. Če bojo popravili tud cjesto, ki peje iz Oborč na Staro goro, bi Prapo-tno an Idrijska dolina lahko postali tu-
ristično zlo važni, ker bi ljudje iz Gori-,
SREDNJE
ALDO FLORJANČIČ UMRU U BELGIJI
Zvjedali smo žalostno novico, da se je u Belgiji smartno ponesreču naš vaščan 21 ljetni Aldo Florjančič. Mladi puob se je peju iz djela pruot svojemu kvartirju z motocikleto an se še ne vje kakuó je paršlo, da je zavozu iz cjeste an se ubu. Florjančič je šu u Belgijo s trebuhom za kruhom pred nedougim časom an je dje-lu u Liegi kot minator. S poštenim djelom si je teu ustvarit ljeušo bodočnost, a nesreča je prekrižala njegove račune.
Venčpart naših emigrantu djela u belgijskih minjerah an Florjančič je že ta deveti djeluc, ki je tam pustu svoje žive-nje. žlahta rankega puoba bo najbrže dala prepejat truplo damu, da bo počivalo na domači zemji.
škega an Tržaškega, ki hodijo k svetišču šli po tej poti namjesto okuoli Čedada. Na Staro Goro hodi usako nedeljo na taužente turistov. Sevjeda bi se muorU naš komun lošti dakordo tud s komuni Dolenje an Krmin za asfaltirat cjesto, ki veže Prapotno s Sv. Andratom skuoz Dolenje an takuò bi bla usa cjestna mrježa, ki veže našo dolino z Gorico an Trstom, u dobrem stanju.
Stroški za popravit cjesto Oborče Stara gora bi znašali približno 15 milijonu lir, kar imamo trošt, da jih bo komun lahko ušafu kot za asfaltirat tisto, ki peje u Podrskije.
UTONU JE U IDRIJCI
Pretekli tjedan so ušafali u reki Idrijci par Pojanah utopljeno truplo 31 ljet-nega cjestarja Fiorenza Duri iz Prapotnega. Po daljšem raziskavanju so konstati-ral, de je možu najbrže paršlo slabo med potjo, kar je šu na djelo an de je zavoj tega padu u vodo.
Orna zemja Travniki an pašniki Gozdovi
Nerodovitna zemja
10%
65%
18%-
7%.
ru im 111111111 m 11 m 11 u i m 11 m n hiiiiiiii ini u u i n m 11, n 11 n 11111 u 111111 m 11111111111 m 1111111 inni
SOVODNJE
Trideset odstuo naših ljudi na juškem
Po podatkih zadnjega ljudskega štetja ima komun Grmek 1.731 prebivalcev (abitanti), ki sestavljajo 320 družin. Od tjeh jih je 520 proč od duoma: 70 u notranjosti Italije an 450 na juškem.
Pardjelki naših zemljišč so približno teli :
Pšenica
Sirak
Krompir
Sadje
Seno
Vino
qt
qt
qt
qt
420
1.900
4.000
1.200
qt 28.000 qt. 600
Redimo 640 glav goveje živine (350 krav an 290 jenic an telet). Ljetna produkcija mljeka je okuol 6.100 kvintalu.
Usako ljeto ljudje našega komune plačujejo 12.750.000 lir državnega an 5.700.000 komunskega davka. U parve spada predi-jal, prepis dediščin itd.), u druge pa družinski davek (tassa famiglia), trošarin-ski davki, davki na. živino itd.
Drugih entrat par nas ni, če izključimo pošiljke (rimesse) naših emigrantov. Torej lahko usakdo vidi, da s tjem, kar nam nudi naša zemja, ni mogoče živjeti več kot 6 mjescu na ljeto, sevjede če živimo skromno
Parva pomuoč našim ljudem naj bi bla ta, da bi jih popounoma oprostil plačevanja davkov, ker jih ne morejo plačevat s tjem kar nudi naša zemja. Sramota je, da muorajo naši ljudje emigrirati u Francijo, Švico, Belgijo an druge države, da zaslužijo ~a živjet ostalih 6 mjescu an za plačat takse.	A.S.
JOŽEF JUSIČ IZ KLENJA 103-LJETNIK Malo je takuò visokih življenskih jubilejev, kot ga je pred dnevi praznovu Jožef Jusič iz Klenja. Jusič je praznovu 103-ljetnico rojstva u krogu svoje žlahte an parjateljeu. 6e nimar je močan an zdru, njegovi spomini gredo daleč u mladost an se rad spominja kakuò se je par nas živjelo kar so bli naši kraji še pod Avstrijo. Pripoveduje rade voje tud tuò, da so ga ljeta 1875, kar je šu na vizito za iti az sudata, škartiral, ker je biu slabič. Donas pa je zdru an močan an je parča-ku tajšno starost, da ga ni tajšnega u cjeli provinciji.
Ob visokem jubileju mu iskreno čestitamo tud mi!
IZ KOMUNSKE SEJE Na zadnjem zasedanju komunskega sveta so po dougem diskutiranju rešili nekatjera zlo važna uprašanja. Eno od tjeh je, da so sprejeli dokončne stroške za razširitev farnega britofa u špetru. Sklenil so tud, da bo komun kupu dvje parceli za gradnjo šuol, eno za osnovno šuolo u Gorenjem Barnasu an drugo za srednje šuole u špetru. Poleg tjeh upra-šanj so razpravljali tud katjeri imprezi bi muorli dat inkarik za popravit cjeste, ki so ble poškodovane par zadnjih pouod-njih.
Op. ur. Zahvaljujemo se dopisniku A.S. za zanimivo obrazložitev gospodarskega stanja grmeškega komuna in mu obljubljamo, da bomo dopis prevedli v italijanščino in ga dostavili poslancu Marangoni-ju.
Naj bi prišli do take zamisli tudi drugi iz raznih krajev naše dežele, vse bo poma-
Naš komun je eden tistih, ki ima največ ljudi po svjetu, če pomislimo, da jih je u emigraciji kar 620 od 2.077 ljudi. Izračunali smo, da jih je okuoli 270 na sezonskem (stagionale) djelu u Franciji an Švici, okuoli 200 jih je šlo za- več ljet u eštero (venčpart djelajo u minierah) an kajšnih 150 je emigriralo za stalno, iz tjeh podatku vidimo, da je proč od duoma kar 30% celotnega prebivalstva, tuò se pravi narbuojše djelovne moči. Doma darže ekonomijo pokonci venčpart ženske an s pomočjo denarja, ki ga pošijajo damu emigranti (rimesse) najemajo dje-louno silo. Puoštni oficih je nimar povan žena, saj njihovi možje, sinovje an hčere pridno pošijajo damu paršparan denar, čeglih je po svjetu drago živenje, so lansko ljeto pošjali damu preko bank an puošt okuol 125 milijonu lir, precej so parnesli pa tud s sabo, kar so se vamil na zimo damu.
čeglih je tarkaj naših ljudi po svjetu, ima naš komun usedno še okuol 100 brezposelnih (disoccupati). Tud tisti bi šli radi u svjet za kruhom, a nekatjeri so boljehni, drugi brez kontrata ali pa preveč stari, ker tam nucajo samo mlade. Hvala emigraciji, da večini našim ljudem ne kor tarpeti lakote an zatuò je tem venči obup (disperazione), kar berejo u žorna-lih, da na juškem odpuščajo (licenziano) djeluce. Kaj bo jutri, če se tuò rjes zgo di?
ČEDAD
NESREČA NE POČIVA Severino Tomasino iz Subida je muo-ru iti u špitau, ker ga je njekšan vaščan med kregom u oštariji udara s pestjo po obrazu an mu poškodovu oko.
Leo Di Gaspero iz Fojde si je par stiskanju grozdja poškodovu roko an so mu muorli u špitalu odrjezati en parst. O-zdravu bo u adnim mjescu.
Puoštar Jožef Zaniti iz Flipana se je zvarniu ponoči z mo ornim vozilom, ker ni imeu luči, an si zlomu rebra an uša-
:
«
PODUTANA : Rudimentalna stiskalnica jabolk za mošt
fu še druge poškodbe po telesu. Zdraviti se bo muoru mjesac dni. Tud motorno vozilo je zlo poškodovano.
Lucijan Di Leonardo iz Rezije si je zlomu čampno nogo, kar je sjeku u gozdu njekšno drevo. Ker je bluò nagobarno, da ga drevo zmečka, je skoču u naglici na drug kraj an je takuò nerodno padu, de je paršlo do nesreče. Zdraviti se bo muoru dva mjesca.
štiriletni Renzo Di Lenardo iz Osojan je med igranjem padu an si zlomu levo lice. Zdravi se u videmskem špitalu.
Sedemdesetljetno Jožefo Jurman iz Prapotnega je povozu njek automobil, kar Je šla damu iz čedfadskega trga. Par nesreči je ušafalai žena poškodne na rami an se bo muorla zdraviti mjesac dni.
Alojz Bordon iz Bordonov si je par djelu zlomu desno nogo an se bo muoru zdraviti 40 dni.
Dominik Kos (Paut) iz Ramandolja je padu u vinogradu med trgatvijo an si močno poškodovu levo oko an glavo. Zdravi se u videmskem špitalu.
Usjem ponesrečencem želimo, da bi preča ozdravili.
TAJPANA
ZA FOREŠTIRJE TO JE, ZA NAŠE PA NE
Spet so se odperla urata od škuol an zatuò to se to zadnje čase po famejah če-kara pogosto o škuolah. Tu več škuol so paršli ljetos novi maeštrinji, kar to nje za se marvejati, saj no uče par nas škua-žej simpri »suplenti« an zatuò no se večkrat kambjuvajo še med ljetom učenja. Smo nardili kont, ke no uče tu škuolah našega komuna 11 maještru an od usjeh tjeh to je koj dan sam domačin, seben ke to so trije naših maještru, ke no čakajo žej več ljet za mjeti puošt. Zlo žalostno to je tuò, ke ne muorejo naši meješ-trinji brez puošta hledati meještrene, ke no parhajajo h nam od deleč iz Vidma, Gorice an parfin taz Napoli, za učiti tu naših škuolah, njih domande za mjeti puošt no pa leže zametane po birokratskih oficihih.
Po naši pameti no bi muorli mjeti domači maještrinji dirit učiti tu naših škuolah, ne koj zatuò, ke so domači, ma še zatuò, ke no najljeuše poznajo karater naših otruòk. So nekateri maještrinji, ke no se uozijo usaki dan do škuole z motocikleto ali korjero an zatuò dostikrat no ne nančej pridejo zavoj slabega timpa an to se kapi, ke ta par tjem no tarpé par učenju naši otroci.
Proveditorat od škuol u bi muoru uzeti provedimente za rešit ta problem. U par-vem naj bi dali okupacjon domačinom an šele potém tjem iz drugih krajeu. Naj bi vjedale autoritati, ke ta par nas to nančej nje lokalu, de bi mogli u njih stati maještrinji an zatuò no se muorejo lodatati po famejah tej ke no morejo. To se kapi, ke no bi muorli se storti indar vant za tole rječ še naši komunski poglar varji, če to jim zarjes stoji par sarcu, ko no se naučita taljan njih otroci. Mi sm° parerja, ke u če ljeuše učiti naše otrokč dan domač maještro, koj dan forešt.
I NOSTRI GRANDI DOMINI
Francesco Musoni
Francesco Musoni è un illustre figlio della nostra terra. Si può dire che non ci fu paese, monte, fiume, pietra sopra la sua terra e sotto la sua terra, uso e costume che egli non abbia conosciuto, amato ed esaltato con la sua profonda mente di scienzato e cuore di appassionato.
Egli, insieme a pochi altri, fu colui che forse meglio illustrò e fece conoscerne la nostra terra mettendo in chiaro i suoi •aspetti fisici, etnici, economici e politici.
Nacque il 21 novembre 1864 a Sorzento presso s. Pietro al Natisone. La sua aperta ed acuta intelligenza lo portò presto, dopo le scuole medie superiori, all’uni-versitč di Padova ove si laureo, in belle lettere, con lode, all’età di 24 anni, e cioè nel 1888. Svolse il suo insegnamento all'istituto tecnico di paiermo; poi venne nel 1893 a Udine, all’Istituto tecnico «Zanon». Nel 1923 divenne il primo preside del liceo scientifico di Udine, per poi ritornare, sempre in qualità di preside allo «Zanon».
Per i suoi innumerevoli lavori scientifici, fu libero docente all’Università di Padova e nominato docente straordinario all’Atteneo di Palermo. Tuttavia egli preferì la sua terra, ove tornò per rimanervi, per studiarla e conoscerla sempre meglio. Morì a Udine il 18 ottobre 1926.
Egli venne alla sua geografia dalla facoltà di lettere, come per vocazione spontanea e originaria.
Egli fu discepolo del grande geografo friulano Giovanni Marinelli che già da nn decennio occupava la cattedra universitaria acquistandosi fama di insigne scienziato e valente maestro. Il Musoni fu, fra i primi scolari del Marinelli, il maggiore tra quelli del suo magistero. La venerazione per il Marinelli da parte del Musoni appare dal fatto che il Liceo scientifico di Udine fu intitolato al suo nome principalmente per volere del discepolo Musoni.
Sin dai primi studi del Musoni appare chiaro il suo interessamento per questioni storiche, geografiche, etnografiche e folkloristiche della sua terra. Lo attraggono sin dal principio le ricerche sulla vi-I ta degli Sloveni della sua terra. Ecco una serie di lavori sugli Sloveni, ed anche qualche studio di maggiore ambito, come la comunicazione fatta nel 1895 al congresso Geografico di Roma «sulle condizioni economiche, sociali e politiche degli Sloveni in Italia».
Da questa ricerca sugli Sloveni, doveva naturalmente il Musoni, che possedeva una solida conoscenza delle lingue slave, essere condotto ad occuparsi anche 1 del più vasto mondo vivente oltre i nostri confini politici; vogliamo alludere degli Slavi balcanici, nostri fratelli. Già nel 1894 risale un suo scritto sulla «Macedonia e la questione d’oriente». Da allora in poi, in olteplici occasioni, non mancò di portare un contributo alla conoscenza dei problemi geografici e specialmente antropo- eograf ici della penisola balcanica. Egli seguì con vigile e costante attenzione i proeressi degli studi che all’estero si facevano su questi problemi, segnalando le pubblicazioni più notevoli delle quali difficilmente potevano aver notizia quanti ignoravano le lingue slave. Si fe-
čedermaca so obhajali mešani občutki divjega poguma in plahosti, čudno ga je spreletevalo po telesu. Ni se mogel odlomiti v enem samem trenutku. Rad bi bil ostal, sklical vso vas in se pred očmi Vseh dal odpeljati. Ne prostovoljno; ne Prej, da bi ga utegnili kot hudodelca. Pa se je zbal posledic. Ne zase, za druge. Kaj je rekel Birtič? Da ga ne pustijo odpeljati. Kaj se lahko zgodi? A kaj, če Pobegne? Kam? Za koliko časa? Od stiske je čutil vročino po telesu.
»Nikamor ne pojdem !« je rekel. »Tu sem, tu tudi ostanem.«
»Nikarte, gospod!« mu je Birtič vroče Prigovarjal. »Bog ve, kaj lahko nastane. Za zdaj se skrijete. Ko se vse poleže, se boste vrnili. Saj to ne more večno trajati.«
Moža je bila sama treznost. Tvegal je, da ga je opozoril, a preveč se ni maral 'Izpostavljati... Čedermac je sklonil gla-Vo> kakor da so mu težke misli ko skala tegie na pleča. Globoko je vzdihnil in zopet dvignil obraz.
»Pojdem«, je rekel zamolklo. »Ne bojte se, nihče me ne najde.«
Hal mu je roko. Mož je že izginil čez
ce propagandista della necessità di studiare anche in Italia la cultura dei popoli slavi. Da allora egli icquistò sempre più chiara fama di studioso di problemi etnografici ed antropogeografici della Balcania, di alcuni dei quali egli fu certamente il migliore conoscitore, come afferma l’italiano Roberto Almagià uno
FRANCESCO MUSONI
dei maggiori geograii italiani del nostre, tempo.
Ma nella Slavia Friulana e nel Friuli così vari negli aspetti del suolo come nella vita dei suoi abitanti altri fenomeni attiravano la sua indagine. Dopo il 1900 incominciano le osservazioni sul regime dei fiumi superficiali e sotterranei, le ricerche su forme e fenomeni carsici. Nel 1904 fondò il periodico «Il mondo sotterraneo» che accoglieva i frutti delll’attivi-tà del «Circolo Speleologico e idrologico Friulano» da lui stesso costituito a Udine. In questo periodico egli pubblicò vari studi come «Il lago di S. Daniele» illustrazioni di grotte come la «Velika Jama», studi sulle sorgenti della Val Natisone e della Pojana.
Dal 1908 fino alla guerra mondiale il Musoni si propose un lavoro organico non soltanto nella sua terra natia, la Slavia Friulana, ma su tutto il Friuli. Ma questa monografia non fu portata a termine ; tuttavia i saggi che ci lasciò sono molto importanti e completi. Alludiamo per primo alle «Sedi umane nel bacino medio del Natisone». Agli «Studi antropogeografici sulle Prealpi Giulie (pubblicato in Guida delle Prealpi Giulie).
Nel 1916 pubblicò «La nazione Slovena e l’attuale momento politico», nel 1919 «Gli Sloveni». Sono questi i migliori lavori che possediamo sul nostro popolo, considerate nel loro quadro geografico.
Sopravvenuta l'invasione austriaca che lo spogliò quasi da ogni cosa, della sua casa, dei suoi libri, dei suoi manoscritti, profugo a Firenze, non cessò di coltivare i suoi studi. Tornato a Udine, prese ad occuparsi di questioni geografiche nèl nuovo assetto politico determinatosi alla fine della prima guerra mondiale, e più di tutto lo attraggono, com’era naturale, le vicende del nuovo stato Jugoslavo. Al
proposito scrisse la monografia «Jugoslavija» (1923), lavoro compiuto dal punto di vista fisico, demografico, etnico ed economico.
Il Musoni si distinse però anche in opere che escono dal puro ambiente locale e famosi sono i suoi lavori sui popoli «Plinesiani e micronesiani», per l’opera «I popoli del Mondo» che ebbe vari colise boratori.
Contribuì all’iniziativa della formazione del «Grande Atlante Intemazionale» del Touring Club Italiano, sollecitato da Olinto Marinelli che si era assunto la direzione, e sarebbe stato disposto a collaborare con la «Enciclopedia Italiana, di cui fu affidata la direzione a Roberto Almagià, se non l’avesse colto la morte.
Questa, dunque, in breve, la vita intensa di questo studioso figlio della Slavia Friulana. Queste anche, in breve, le principali opere che lo resero famoso. Ma negli intermezzi tra le grandi sue fatiche, trovarono posto anche innumerevoli lavoretti fatti esclusivamente sulla nostra gente, sulla nostra terra e sulla nostra storia. Non e qui tempo e luogo di elencarle tutte; basti ricordare «Usi e costumi degli Sloveni Veneti», la Resia e i Re-siani. I nomi locali e l’elemento slavo in Friuli, Fra gli Sloveni di Montefosca (Cr-ni vrh); tutti lavori che servono meglio a dimostrare la nostra condizione di minoranza etnica, a meglio farci distinguere per porre a punto il problema di fronte allo stato Italiano. Perciò dobbiamo grande riconoscenza a questo nostro insigne scienziato che seppe con la sua opera, tanto amare ed onorare la Slavia Friulana, sua terra natale.
JOSIP MURN-ALEKSANDROV ;
Rožica
Kje si bilo, sonce slato, da zgrešilo si nebo, nisi zemlje obsijalo, me pustilo tak samo?
Kje, oj kje si se mudilo, ne me prej pozdravilo? Biserov iz hladne rose nisi mi napravilo?
Hladna rosa se v ledeno slano spremenila je, a ta slana, sonce zlato, ah, me umorila je ...
Knjige so znane že iz davnih časov, zdaj po izhajajo po svetu v velikanski nakladi. Prizadevni statistiki je navzlic obsežnemu gradivu uspelo izločiti iz množice tiste knjige, ki bi jim upravičeno lahko rekli rekorderji.
Po splošnem mnenju velja za najstarejšo knjigo na svetu sveženj papirusov, ki so jih našli v stari egipčanski grobnici in izvirajo iz leta 3350 pred našim štetjem. Te zvitke zdaj hrani pariška narodna knjižica. Prvo znano knjigo je našel francoski arheolog Prisse d’Avenes. Po njem so zvitki tudi dobili ime »Prissov papirus«.
Največja knjiga na svetu je dolga 190, široka pa 90 cm. To je anatomski atlas, ki sc ga izdali v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Avstriji.
Najmanjša tiskana knjiga zavzema
stal je in se s tesnim občutkom ozrl po sobi. »Saj se vrnem«, je pomislil v tolažbo. In Katina? Imela je trdno spanje, v nočeh se zlepa ni kdaj prebudila. Ali naj jo pokliče in ji pove? Ne bi bilo konca solza in stokanja. Saj mu tako ne more pomagati.
Med tihim šepetanjem očenaša je odšel po stopnicah in stopil na dvorišče. Da bi ne delal nepotrebnega šuma, ni zar klenil vrat za seboj. Odšel je čez vrt, preplezal zid in padel na stezo, ki je vodila preko obronka nad vasjo. Veter je še zmeraj gnal oblake čez nebo. Mesec je bil medtem splaval že precej visoko, vrhunci gora so se zdeli višji kot druge krati. Vrh Matajurja je bil zabrisan v mesečini, kakor da je pokrit z meglico. Ponekod so ležale temne sence, kakor da se odpirajo globoki prepadi.
Plazil se je med njivami, vrtovi in vinogradi. Ni prav zaupal stezi, nekaj časa je blodil kar na celo po suhi travi med kostanji in grmovjem. Nič več ni občutil strahu; obhajalo ga je čudno, neopredeljivo čustvo.
Prešel je grapo, tedaj je zopet našel stezo, ki se je v vikalicah vzpenjala po bregu. Pot ga je bila izmučila, sédel je na skalo. Odpočival je in glodal na vas, na pokrajino v mesečini. Pod njim se je raztezal z grmovjem porasel breg, ki Je padal do drage. Med grmovjem se je ko-
Prof. Gianfranco d’Aronco je pisal dne 23.IX.1958 listu »Messaggero Veneto« pismo glede deželne avtonomije in pouka v šolah. Z začudenjem je prof. d’Aronco opazil, da v projektu statuta za novo deželo Furlanija-Julijska krajina, ki ga je sestavila večinska (demokr-ščanska) stranka, ni predvideno, da bi imela nova dežela tudi zakonodajno pravico glede pouka v osnovnih in srednjih šolah.
Nova dežela bi morala imeti, po mnenju prof. D’Aronca, zakonodajno pravico zato, da bi izdajala takšne obrobne in pomožne ukrepe kot jih narekuje »navzočnost stoletnega jezika (furlanšč-ne), ki je na splošno razširjen v Furlaniji poleg italijanskega jezika«. »Z didaktičnega gledišča je nevzdržno in pravzaprav absurdno, zahtevati, da bi otrok pri šestih letih, kateri je navajen furlanšči-ne, kar naenkrat govoril italijanski jezik in da bi pri tem pustili ob strani tisti jezik, ki se ga je naučil na materinih kolenih. Nikakor ni res, da se furlanski dečki nočejo učiti italijanske gramatike in sintakse. Krivi smo mi, ki preveč zahtevamo. Ni lahko zamenjati gramatiko in sintakso nekega jezika, ki smo se je naučili naravnim potom, z gramatiko in sintakso nekega drugega jezika, ki je znatno drugačen.« štiri že obstoječe dežele: Trentin, Dolina Aosta, Sardinija in Sicilija imajo zakonodajno pravico glede pouka v šolah. Cemu ne bi imela te iste pravice tudi nova dežela Furlanija-Julijska krajina? Prof. D’Aronco ne more verjeti, da sploh obstoji kje kak Furlan, ki bi smatral svoj jezik za dialekt, kateremu naj bi bilo usojeno, da ea bodo samo še nekoliko let govorili preprosti furlanski ljudje.
Mi furlanski Slovenci se popolnoma strinjamo s prof. D’Aroncom, da mora imeti nova dežela Furlanija-Julijska krajina določeno zakonodajno pravico glede pouka v osnovnih in srednjih šolah. V italijanski Ustavi je posebno ustavno določilo glede ustanovitve nove dežele Furlanija-Julijska krajina prav zaradi narodnih manjšin, ki žive na ozemlju nove dežele in ki morajo biti co čl. 6 Ustave zaščitene s posebnimi odredbami. Kako naj bodo pa zaščitene če pa deže-
površino 60 kvadratnih milimetrov. Izšla je v Padovi, ima 208 strani, vsebuje pa prepis velikega pisma, ki ga je sestavil Galileo Galilei leta 1615.
Najtežja knjiga je »Parga« zgodovina grškega otoka v Egejskem morju. Tehta 438 Kg, en sam izvod pa je izšel v začetku našega stoletja.
Najobsežnejša knjiga je star kitajski besednjak, ki ga je naročil pred nekaj sto leti kitajski cesar Kien Lung.
— Za kratek čas EEE
VLJUDNOST
— Kaj Je vljudnost?
— Vljudnost je, kadar ženski, ki kupuje čevlje številka 37, ponudite številko 38, pri tem pa ji zatrdite, da so to čevlji številka 36....
maj razločil klanec, ki je v rahli vijugi vodil v vas. Posluhnil je v govorjenje in korake, v glasove, ki so prihajali od spodaj. Ponj gredo! Kakor da do tega trenutka ni zatrdno verjel. Obšla ga je jeza; zgrabil je kamen, ki ga je otipal poleg sebe, in dvignil roko, da bi ga zalučal. Zahotelo se mu je, da bi se krvavo ponorčeval iz njih in jim zaklical nekaj porogljivih besed. Pa jih je zatrl. Obhajal ga je občutek radosti in zmagoslavja. To bodo zijali!
šel je dalje, dosegel uglajeno stezo, ki je vodila v Krnico. Tedaj se je blagroval, da je mati že v grobu. Prihranjena ji je bridkost, čutil se je svobodnejšega; zdaj mu ni bilo več toliko mar, kaj se z njim zgodi... Pogreznjen v občutke in misli je hodil naglo, kljub hladni sapi mu je pot oblival telo. Zdaj pa zdaj se je prestrašil odmeva lastnih korakov, da se je plaho ozrl. Ali niso morda za njim? Bil je sam v prostrani samoti.
Slednjič je dospel v Krnico. Po klancu med spečimi hišami je hodil tiho, da bi ne budil psov. Stopil je na dvorišče domače hiše, se s hrbtom uprl na deblo lipe in s potišanim glasom klical brata.
»Bepac, Bepac!«
Na mostovž je priletel pesek, tedaj se je brat prikazal le za silo oblečen in se začuden oziral po dvorišču.
»Kdo je? Kaj je?«
la ne bi imela zakonodajne pravice za izdajanje zakonov, ki bi narodne manjšine ščitili na enem izmed za narodne manjšine najbolj življenjskem področju, na šolskem polju. To kar se izvaja že v drugih deželah, zlasti v Tridentinski, se mora izvajati tudi v deželi Furlanija-Julijska krajina.
Popolnoma razumemo Furlane, da pričakujejo od nove dežele, da bo imela zakonodajno pravico in moč, vzeti v zaščito furlanski jezik, ki je bil prav v Videmski provinci, kjer govori ogromna večina prebivalstva furlanski, ne samo zapostavljen, temveč kratkomalo vržen iz občinskih in provincialnih uradov, iz cerkve in vseh javnih institucij. Isti ladinski neolatinski jezik kot furlanščina je uradni jezik v Švici v kantonu Grau-bùnden-Grigioni in v Južnem Tirolu, pa čeravno je teh Ladincev desetkrat manj kot Furlanov.
Dnevno, leto za letom opazujemo, kako mučijo ne samo naše slovenske otroke po šolah Furlanske Slovenije, temveč delajo isto s furlanskimi otroki. Furlanščina, ki jo govorijo otroci pri šestih letih, ko stopijo v prvi razred popolnoma italijanske šole, je zelo različna od italijanščine. Mučijo uboge furlanske otroke, ko jim s papagajskim ponavljanjem vte-pajo v glavo posamezne italijanske besede in pesmice. Rezultati takšnega ped ar goškega nasilja ne morejo biti dobri, so nasprotno slabi, precej slabši, kot v krajih z beneškim dialektom v naši deželi. Ali ne bi raje s pomožnim poukom fur-lanščine po nekoliko ur na teden v vseh razredih osnovne šole dosegli neprimerno trdnejše znanje italijanskega jezika, hkrati pa ohranili znanje materinega furlanskega jezika in s tem končno dali priznanje zvestobi furlanskega ljudstva.
Mi furlanski Slovenci imamo v Videmski provinci prav isti nerešen problem, ki želimo, da ga reši nova dežela. Nikdar se ne bomo naveličali ponavljati, zmeraj bomo zahtevali, da se v krajih, kjer prebivajo furlanski Slovenci, spremeni sedanji nepedagoški sistem. Želimo, da se naši otroci res naučijo perfektno italijanščine, in ne kakor do sedaj, ko ne znajo po petih letih osnovne šole napisati navadnega pisma, in morèjo komaj nekaj s težavo prebrati. Zato pa na žalost vidimo, da ne pridejo naši otroci v Italiji nikamor naprej v življenju, še prav v bližnjih mestih, v Čedadu in Vidmu ne dobijo naši puobi nobene poštene službe, ker ne znajo perfektno italijanski. Toda kako naj se naši otroci naučijo italijanski, ko pa morajo naši paglavci v prvem razredu pri komaj šestih letih poslušati samo italijanske besede, ki jih še ne razumejo. Vsakdo ve, celo vsi šolski inšpektorji ter višji šolski funkcionarji na šolskem proveditoratu v Vidmu vedo, da to, kar se dela na šolah v Furlanski Sloveniji, ni pravilen pouk s pedagoškega stališča. Otroka, ki je zrasel na materinih kolenih v slovenskem narečju naših krajev, ne moreš pitati samo z laškimi besedami, samo z italijanskim jezikom, ki je popolnoma različen od slovenskega narečja šolskih otrok.
(Nadaljevanje sledi)
»Jaz sem, Bepac. Obleci se, da me pospremiš. Drugih ne budi...«
»Kaj pa je?« Brat je bil ves trd od zar čudenja. »Kaj se je zgodilo?«
»Bežati moram. Odgnati me hočejo, pa rajši bežim.«
»Sam Bog! Pa bi pri nas ostal. Pri nas ostani!«
»Ne, ne! Kaj si brez glave? Tu bi me najprej iskali «
»Kam pa si namenjen?«
»V Videm. Ti že po poti povem. Mudi se. Samo da pridem do Čedada... Po stranskih poteh se razume; ti jih bolje poznaš...«
Bepac ni več ugovarjal. Ves zavzet se je naglo napravil, čez nekaj minut sta tiho zapustila vas.
Čedermac je opazoval brata. Bil je krepek starec, a zdaj, se je zdelo, so se tudi njemu usločila ramena. Molčal je, kakor da ne najde besed, ako tudi mu je sto vprašanj prihajalo na jezik. Čedermaca je obšla nova tegoba. Spomnil se je noči, ko sta s Katino nesla katekizme v cerkev svetega Mihaela. Donu Jeremiji se je hotel stokrat opravičiti, a je vselej zamolčal. če pride na dan, saj je živ in bo pričeval... Tista noč se ga je bila globoko dojmila, vendar je bila le senca te noči, ko mora bežati kakor prvi kristjani pred preganjalci. Ali je mar krivoverec? Ali so krive vere tisti, ki ga preganjajo?
FRANCE BEVK ;	15.
KAPLAN MARTIN ČEDERMAC
vrt, a on je še vedno stal na mestu in gledal v mesečino. Nato se je zdrznil in odšel v hišo.
*
Treba bi bilo hiteti. Toda ko je zaprl okno in prižgal luč, da se odpravi, ga je obšlo tako malodušje, da se je sesedel in topo zastrmel predse. Čemu ga preganjajo sredi noči, starca, ki se bo moral poslej ko zločinec potikati po tujih krajih? Ali se jim res ne smili njegova starost? Storilo se mu je neznansko bridko in mu vzelo vse moči. Nikamor ne pojde, saj tudi ne more. Tu ostane, pa naj store z njim, kar jim ljubo in draeo.
Malodušje je trajalo le nekaj minut. Občutki so se mu menjavali naglo kot (v-prilsko vreme. Porodil se mu je čisto jasen načrt. Pojde, da, pojde, a se ne bo potikal po cestah in samotah kot izgubljen cucek. Pred ljudi bo stopil in se branil, dokler je svoboden. Če bo branil sebe, bo branil tudi Njega.
Naglo se je dvignil in pogledal skozi o-kno. Vas je bila mirna, tiha, temna, le pri Vancu je še gorela luč. Naglo, tresoč se po vsem telesu se je odpravljal na pot. S seboj je vzel le nekaj denarja. Po-
II II 11 ■ 11111111111111111111111 II I illlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll'M'li'1'IIHTI irilllll llllulttllll.l 111 - > m i « m
Največja in naitežia knjiga
Jabolka do spomladi
Letos se jabolka slabo držijo, zlasti jesenske in zgodnje zimske sorte. Največ jih zgnije, in to od 1 do 20 odstotkov v jeseni do srede novembra, nakar gnitje preneha, ko nastopi mraz okoli 0 stopinj Celzija. Nekoliko bolj občutljive sorte jabolk poznamo: harbertova reneta, razni rati:buri (funtnice), zlata pramena, voščenke, razni kosmači, belfler in drugi. Boljša, trpežnejša jabolka pa so: ta-feljček, bojcovo, krivi pecelj, jonatan, cntario, carjevič, bobovec, mošanjcelj, po-gačarji, šampanjska reneta in nekatere pozne lokalne sorte kot rdeči Železnikar, zmike ali trdike in druge.
Spomladi, ko sadja primanjkuje, ko smo v glavnem že izčrpali vso zalogo, pridejo prav vse sorte. Prav zaradi tega moramo poskrbeti, da v jeseni in čez zimo ohranimo čim več jabolk, zato pa je potrebna dobra shramba. Idealna shramba za shranjevanje zimskega sadja je hladen, čist in zračen prostor. Preden sadje odberemo za zimo, ga moramo sortirati in imeti v prostoru, kjer ne kurimo, kjer ni nikakih vonjav, saj so jabolka za vonjave zelo občutljiva in se jih hitro navzamejo. Zelo slabo bomo ohranili jabolka v prostoru, ki bo imel 10 stopinj Celzija, prav tako, če jih bomo shranili na prepihu, soncu ali na kupu. Preden se začne mraz, jih imamo položena na policah, v raznih predalih, potem pa jih zložimo v zaboje, lahko tudi v več legah, in šele ko nastopi zima, jih zavarujemo proti mrazu. Jabolk nikdar ne hranimo v toplih jedilnih shrambah, med okni na sončnih straneh, kakor je
I
E
m
pri nas navada. Mnogo boljši za shranjevanje jabolk so nezakurjeni prostori, ležeči na severni strani, ki jih lahko zračimo, in sicer takrat, ko je zunaj megla, da je prostor nekoliko vlažen. Nikdar ne sme biti v prostoru topleje kakor 8 stopinj Celzija, najugodnejša pa je temperatura od 1 do 3 stopinj Celzija. Prostor naj vsebuje vsaj 80 odstotkov vlade. Ce hranimo več sadja, potem moramo uporabljati toplomer in vlagomer. Ko dosežemo toploto do 3 stopinje, jo moramo čuvati, da se ne zviša, vsekakor pa je bolje, da pade temperatura pod ničlo, kakor pa se zviša nad 8 stopinj C.
Tudi podstrešje je primerna shramba za zimska jabolka. Jabolka naložimo v gajbe, zaboje ali skrinje. Zdrava jabolka naložimo lahko tudi v zaboje, ki jih napolnimo z ajdovimi plevami, žaganjem ali z zdrobljeno šoto. Ko pa nastopi mraz pod 6 stop. C, zaboje pokrijemo s platnenimi ali slamnatimi odejami. Vsekakor moramo čez zimo jabolka večkrat prebrati, da odstranimo nagnite oziroma segnite plodove, če kakšen plod segnije, ni nič tako hudega, ker se ta gniloba ne razširja. Marca meseca pa prenesemo jabolka v hladnejše kleti.
Poudarjamo, da je treba pri vrenju predvsem paziti na toploto, ki ne s.r.e biti prenizka in ne previsoka, temveč primerna. Toplota vpliva na delovanje kipelnih glivic. Previsoka ali prenizka toplota ustavi njih delovanje, še višja ali še nižja pa jih zamori.
Vsak kletar naj ima v kleti toplomer, ki naj visi prosto in ne obešen na vlažnem zidu. Toplota v kleti naj se suče med 15 in 20 stopinjami. Znano je, da med vrenjem v sodu nastane višja toplota, in sicer za okoli 10 stopinj. Torej bo v sodu 25 do 30 stopinj toplote. Zadnja številka je že nekoliko previsoka, ker najbolje delujejo glivice pri 25 do 28 stopinjah. (če govorimo o stopinjah toplote, mislimo vedno na stopinje po Celziju in ne po Reomirju. Na toplomerih so vrhu skale velike črke »C« in »R«. Gledati je treba vedno pod črko »C«),
Ako je v kleti toplota prenizka, moramo v nočnem času na vsak način držati klet zaprto. Enako tudi v deževnem in sploh mrzlem vremenu, če ie čez dan
Bodimo previdni tudi pri majhnih nezgodah
■ilililllililil!liiiliiilii!iiliiiiil!iiiilii:iiliiiliiiiilil!lilil>lililililiiilililili|]|ililililillliiililililililli:iilil!lilililililililililililililii[iii n i'i i.i • jiiii lil iiiiiiiiiiiii iiii|]i:|j|iiii 111 n 11 ni i n 11 ii liiiiiin n 11111 miiii i i;ii iiiiniiii iiiiiiii ii
MO v tanke rezine, posebno če je mehak, če nož, s katerim režemo sir, poprej segrejemo, bomo lahko narezali tanke, lepe rezine.
PRIPRAVNO JE, ČE NA OSTANKE VOLNE pritrdimo listek, na katerega zapišemo težo volne. Tako imamo natančen pregled, kako moremo ostanke uporabiti.
Z NOTRANJO STRANJO POMARANČNE LUPINE prav lepo očistiš usnjene predmete, če z njo močno podrgneš po usnju, nato pa pološčiš še z mehko volneno krpo.
OSTANKE VOLNE, ki nam je ostala od pletenin, je priporočljivo vselej prati s pletenim izdelkom, da obdrže isti ton, če jih kasneje uporabimo za krpanje ali prepletanje.
RAZBITE STEKLENE DROBCE POBEREMO, če nam pade na tla kozarec in se razbije na tisoč koscev, tedaj vseh drobcev skoraj ne moremo pobrati. So pa nevarni za otroke, ki se plazijo po tleh, lahko pa nam zaidejo tudi v jed, če se nam steklenica razbije na mizi. Ovlažimo kosec vate in z njim zbrišemo tla ali mizo. Drobci se nabirajo na vati. če ni dovolj en kosem, vzemimo dva.
URA BUDILKA PREGLASNO TIKA-TAKA. čeprav je pri hiši, da nas budi, vendar nam lahko postane nadležna s svojim glasnim tikatakanjem, posebno še, če smo nervozni ali se drugače slabo počutimo. Pomagamo si tako, da poveznemo čez njo navaden kozarec za vku-havanje. Na uro vidimo vseeno, slišimo pa jo mnogo manj.
Otroku ali komurkoli se je zgodila nesreča. Razbil je kozarec in se urezal. V rani pa je ostal košček stekla. Majhen dro-brec je, pa vendarle ga je treba odstraniti. Kdor bo pri tem nudil prvo pomoč, mora seveda imeti popolnoma čiste roke, da ne zanese v rano bacilov. S prsti pa naj rano stegne in drobec stekla bo tako prišel na površje. Če bi pri tem tekla kri, tembolje, ker z njo odtečejo vse škodljive bakterije, ki so bile na steklu. Rane ne smemo nikoli izmivati z vodo. Najboljše je, če rano razkužimo z zelo razredčenim jodom, s čistim alkoholom, z amiko-vo tinkturo, z etrom ali z zelo razredčenim hipermanganom. če teh stvari nimamo pri roki, si pomagajmo s čistim žganjem. Karbolna raztopina ni primerna za čiščenje ran, ker je zelo jedka in se prav lahko zgodi, da se vname koža okoli rane ali celo rana sama.
Ko rano izmijemo, položimo nanjo sterilno gazo, ki jo imamo v dobro zaprti škatljici, kakor smo jo dobili v lekarni, spravljeno v omarici za zdravila. Lahko se zgodi, da smo jo nevedno porabile in še nismo nabavile druge. V takem primeru odtrgajmo kje kos čistegc starega platna in ga dobro prelikajmo na obeh straneh z vročim likalniko-’ Vročina namreč uniči vse bacile in bakterije, ki se drže na še tako čistem pred-
metu. S tako pripravljeno krpico in ovojem potem rano zavežimo, če rana močno krvavi, moramo ovoj precej trdo zavezati, da s pritiskom na rano kri ustavimo.
Trne in trske, ki se globoko zarijejo v meso, izvlečemo s pinceto. Tudi v tem primeru ranico stegnemo s prsti, da se trn pokaže, šele potem ga primemo in izločimo. Pinceto moramo prej prekuhati v vodi ali držati nekaj minut v plamenu alkohola, če predmeta nikakor ne moremo doseči, ne brskajmo po rani, ker utegnemo tkivo preveč poškodovati. Pojdimo k zdravniku, ki bo takoj ukrenil vse potrebno.
Večjo, odprto rano. ki je morda tudi precej globoka, mora zdravnik takoj zašiti. če tega ne stori, se bo zdravljenje precej zavleklo, razen tega bo ostala grda brazgotina.
Koristni nasveti
PREMALO KUHANA ALI PREMALO SLADKANA MARMELADA rada plesni. V tem primeru pazljivo odstranimo plesnivo kapico z žličko. Notranjo stran kozarca skrbno očistimo s suho krpo. Na marmelado pa denimo toliko sladkorja, da se napravi zaščitna plast. Marmelado ponovno zavežemo in znova bo užitna.
SIR OBIČAJNO TEŽKO RAZREŽE-
toplo, lahko vrata odpremo, da bo imela toplota prost dostop v klet. — Če pa bi trajalo mrzlo vreme več časa, je treba v kleti kuriti in v tem primeru lahko toplota v kleti tudi prekorači za kakšno stopinjo zgornjo mejo 20 Celzija, ker se v takem primeru vino v sodu le polagoma ugreva. Ako bi ne mogn kljub temu vina oziroma mošta v sodu dovolj ugrc-ti, segrejmo nekaj mosta v bakrenem Kotlu. Mošta pa ne smemo spraviti v kotlu do vretja, temveč največ do 60 stopinj. Nato tako ugret mošt izlijemo v sod k ostalemu in dobro premešamo.
čim pa je vreme toplo in je v kleti naravna toplota previsoka, je treba čez dan držati klet zaprto in jo ohladiti pod večer in v zgodnjih jutranjih urah na ta način, da odpremo vrata m okna na stežaj.
Na toploto v kleti moramo paziti toliko časa, dokler vino vre. Vrelo pa bo najmanj šest tednov, mogoče več. Seveda je vrenje burno le pri začetku, potem je tiho in skoraj neopazno. Vino je povreto takrat, ko ne občutimo nobene sladkobe več. Zato ni merodajno, koliko časa je vrelo, temveč ali ima še sladkobo ali ne. Ko ne občutimo nobene sladkobe več, potem šele lahko vpliva na vino tudi mraz, ki vino prej očisti: beljakovine in druge snovi, ki plavajo v vinu, se uležejo na dno.
Priporočamo, da se med vrenjem vsako vino v sodu od časa do časa premeša, ker s tem zopet vzbudimo k delovanju one glivice, ki so se že vlegle na dno.
S takim ravnanjem se bomo ognili vlačljivemu vinu.
Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Reg. Videmske sodnije št. 47
Tiska : Tiskarna L. Lucchesi - Gorica
Če so sadna drevesca, ko jih dobimo, že malo izsušena, je spomladi nujno potrebno, da jih vsaj 12 ur namakamo v vodi ali pa jih vložimo med mokro slamo oziroma moker mah. Jeseni bo to potrebno samo takrat, če sadimo v zgodnji jeseni, ko je bilo drevesce pri izkopavanju v drevesnici še v listju, torej preveč v soku. Močnejše korenine na gladko-obrežemo, če so pa izsušene, jih tudi nekoliko prikrajšamo. Priporoča se tudi, jj da korenine drevesca pomočimo v zmes iz ilovice in vode. Tako so korenine ved- ; no obdane s prstjo in ostanejo vlažne.
Večina naših sadjarjev sadi še vedno-pregosto. Učimo se vendar iz napak, ki jih vidimo po starih sadovnjakih, kjer se drevesa zaradi gošče niso mogla razviti v širino. Vse spodnje veje so se morale posušiti, ker niso imele sonca in ne prostora za razvoj. Če ima takšen sadni gozd pravo lego in dobro zemljo,, potem že rodi. Toda pomislimo, da ima sadno drevo v pregostem nasadu samo ob vrhu veje, če so pa drevesca sajena dosti narazen in se krošnje dreves ne dotikajo, se prične krošnja razvijati v višini 1 in pol do 2 metra. V gostem nasadu tudi ne moremo temeljito škropiti.
V nekaterih krajih se pojavljajo Sari Žosejevi kaparji in ko bomo imeli opravka s tem, škodljivcem, bomo morali škropiti z motorno brizgalko. V pregostih nasadih bo to skoraj nemogoče. Če ne škropimo, nam omenjeni kapar že v par letih popolnoma uniči vse napadeno drevje.
Sadimo torej v razdalji 10 m. Pomisliti moramo tudi, da so drevesca draga in je torej nesmiselno, če po nepotrebnem razmetavamo denar in si s tem vsled manjšega pridelka še sami škodujemo.
Jame delamo 1:50 do 2 m široke in 501 vse priveže tik pod krono h kolu.Če kol do 60 cm globoke. V jamo najprej zasadimo kol in ga zabijemo v zaraščeno» zemljo da bo stal res trdno. Kol mora. segati do krone, da varuje drevesce, ki: sega samo do polovice ali dve tretjini višine, potem živina pri drganju odlomi drevesce nad tem mestom. Isto se lahko-zgodi ob močnem vetru ali ob snegu, če je drevesce še v listju. Pri sajenju privežemo drevesce rahlo, da se z zemljo vred useda, šele po 1 do 2 tednih ga privežemo trdno. tNniinlipvanie sledil
AGENCIJA
KEEC
»
«
GORICA Ul. Mameli, 8 - Telef. 52-65
ot a s io p tii k za <3 la lij o
jugoslovanskega obrtništva
Rappresentante per l'^Jtalia dell artigiaita to jugosla vo
Moj Bog, kako je vse to čudno zveriž »no in zapletano! Blodnjak, iz katerega ni izhoda.
»Tako čudno mi je«, je slednjič spregovoril. »Včasih te niso vpraševali, katera mati te je rodila, kateri jezik govoriš, ampak v katerega Boga veruješ. Zdaj se več ne menijo za Boga. Iztuhtali so novih pretvez, le da si grenijo življenje ...«
Bepac je molčal. Daljšal je korake in se težko odhrkal, kakor da ga duši v grlu.
»Tudi to preide«, se je Čedermac tolažil v svoji bridkosti. »Bog ne plačuje vsako soboto. Tudi maziljenci ne uidejo njegovi sodbi...«
In sta zopet molčala. Veter je zapihal zdaj pa zdaj, se jima lovil v obleko, odnašal glasove korakov. Hodila sta visoko preko bregov, ki so bili še vedno odeti s trepetajočo mesečino, se pogrezala v drage, v katerih je bilo zatišje pred vetrom, se vzpenjala na griče, kakor da stremita pod nebo, pod zvezde in oblake. Zdaj sta hodila po stezi, drugič sta stopila na kolovoz, da sta zopet krenila z njega, kakor hitro je zavil proti dolini, in se na celem lovila skozi senožeti, med grmovjem na pašnikih in na pustotah. Bepac je dobro vodil, vendar je bila noč varljiva, zdaj pa zdaj sta zašla; morala sta se vračati in iskati prave poti, ki ni vodila do ceste, a vendar proti jugu.
Čedermac je sprva lahko hodil, a pola-
goma se je le izmučil, da so mu noge klecale v kolenih. Bepac je bil vajen strmin, hodil je po njih kakor po ravni cesti; vedno pogosteje je moral očakovati brata, ki je stal oprt na palico in si oddiha-val.
Poslednjič sta se ustavila na pobočju nad Ažlo. Mesec je stal tik nad njima, podoben je bil okrnjenemu obrazu, ki se je prilepil na kos jasnega neba. Furlanska ravnina je bila zastrta z belo tančico, ki so jo prepletale sence dreves in trt. Pred njima so se belile hiše Čedada, iznad katerih so gluho štrleli zvoniki. Veter je bil ponehal. Odbilo je ure; glasovi brona so drug za drugim umrli v tišini. Na vzhodu še ni bilo znamenja zarje.
Sedla sta na podrto deblo, ki je stalo v bregu. Bepac je kadil, se oziral v dolino in ponujal bratu besedo. Gospod Martin mu je odgovarjal le kratko, grabil ga je spanec; slednjič se je stresnil od hladu, ki mu je obšel potno telo. To ga je predramilo.
»Mrazi te«, je rekel Bepac. »Ali naj zakurim?«
»Čemu? Saj grem dalje«, se je Čedermac dvignil. »Nekoliko sem se spočil. Ti se zdaj vrni! Hvala!« se mu je od ganjenosti potresel glas.
»Kaj pa ti?«
»Nič. Dalje pojdem.«
»Kaj boš v Vidmu?«
»K nadškolu stopim. Ce mi on ne pomaga, naj se me Bog usmili. Vsemu svetu se ne morem upirati.«
»Se bi te pospremil.«
»Ne, ni treba. Bom že sam. Zdaj se lahko vrneš po cesti. Tebi se ni treba skrivati ... «
Dala sta si roke. Bepac je hotel nekaj reči, a ga je stiskalo v grlu, da je stežka požrl sline. Okrenil se je in se spustil proti Ažli. Njegova temna postava je kmalu izginila v mesečini.
*
Nadškof je sprejel Čedermaca šele pozno popoldne.
Njegov tajnik je sedel na vogalu mize, z desnico se je naslanjal na kup spisov, a z levico si je zdaj pa zdaj pogladil rdeči, podolgovati obraz in se ozrl skozi okno, na vrhove smrek, ki so štrleli iz nekega vrta za poslopji. Kaplan, ki je vstopil v zavaljeni obleki, je tajnika le bežno ošinil s pogledom, potlej se ni več zmenil zanj. Velika soba, v katero je padala svetloba skozi bele, tenke zavese; na stenah in na pohištvu je lepel občutek sončnega praznika. V pozlačenih okvirih oljnate slike, ki jih je Čedermac pogledal le za hip, nato je uprl pogled v nadškofa. Ta je sedel pred mizo, na mehkem stolu z naslonilom, roke so mu ležale na kolenih kakor na slikah, ki so krasile marsikatere
župnijske izbe. Na pravilnem, ovalnem o-brazu sta mu bila enakomerno porazdeljena resnobnost in apostolska miloba.
Dvignil se je; tedaj je Čedermac po mehki preprogi, ki ga je motila, tiho stopil do njega. Trudil se je, da bi mu bil korak trden, vendar ga je rahlo zanašalo v stran. Pozdravil je po predpisih in mu poljubil prstan na roki.
Nadškofu je za trenutek preletel ustnice pastirski nasmeh in zopet ugasnil. Pomignil je Čedermacu, naj sede. Gospod Martin je bil v zadregi, najrajši bi bil o-stal na nogah. Sedečega je zmeraj mučil občutek, da so ga potisnili na kolena, zmanjkovalo mu je odločnosti in moči. Poleg tega ga je motila vzvišena mirnost, ki se je izražala na nadškofovem obrazu, želel bi si ga bil ostrejšega, bolj človeškega; zavest, da stoji pred nadpastirjem, ki mu je dolžan poslušnost in spoštovanje, ga je vezala, kakor da tiči v nevidnih sponah. Besede, ki jih je bil pripravil, da jih spregovori takoj ob vstopu, so mu ostale v grlu; bilo mu je, kakor da so mu zdrknile v srce in ga težijo kot kamen. Hkrati pa so se mu raztopili vsi dvomi, ki so ga kdaj mučili. Sramoval se je pred samim seboj in si grenko očital. Saj je nemogoče! Saj je nemogoče!
Obsedel je ves ponižen, roke je bil prekrižal v naročju, oči so mu zrle z vdanim
bleskom, kakor da molče prosijo odpuščanja. Moral bi govoriti, a ni imel glasu; če bi ga pognal iz grla, bi bil nebogljen in jecljajoč kakor glas otroka, ki je zinil, a ne ve, kaj povedati.
česa želi? Kaj bi rad govoril? Vprašanja, ki so mu z mehkim zvokom prihajala na uho. Ponavljala so se, kakor da ga hočejo izbezati iz plahega molka in samb-očitajočega strmenja. Čedermac je bil ko začaran. Zdaj ni šlo več za njegovo osebno svobodo. Bil je prost. To je bil izvedel že v nadškofijski pisarni, v katero se je zatekel v dopoldanskih urah. Toda s tem se ni zadovoljil. Hotel je govoriti z nadškofom. Ta želja ga je tako prevzela, da se ji ni mogel odreči... Ali je res nadškof, ki ga zdaj vprašuje? Zavedel se je in se preplašil, kakor da je storil nekaj nepopravljivega. Pred očmi so mu vstali zadnji dogodki, zbral je ves pogum. Dvignil je roke in jih razprostrl, a se je v trenutku prestrašil te odrske kretnje, da jih je zopet položil v naročje.
»V vaše varstvo sem pribežal«, je rekel S trdnim glasom. »Ničesar nisem zakrivil-Po svoji vesti sem delal in si nimam kaj očitati. Tako mislim, govorim iz prepričanja«, se mu je roka dvignila na prsi. »Nočem biti samemu sebi sodnik, naj presodi vaša prevzvišenost ! če sem kriv, izročit» me pravici, uklonil bom glavo... «
(Nadaljevanje sledi>