------    63
Dopisi«
Iz Dunaja 9. sveč. A — Novica,   ki jo je prinesla danes „Ostd. P." (časnik Schmerlingov) o dr. Miklošiču je popolnoma resnična.    Za gotovo   vam morem povedati, da je 7. dan t. m. minister Schmerling res gosp. Miklošiča k sebi povabil in mu izročil osnutek  novega svetova v-stva za nauk (Ausarbeitung des Organisation-Pianes fiit den neuen Unterrichtsrath).    Visokoučeni   naš  rojak  seje nemudoma  lotil tega važnega, za-nj častnega dela. Ker sem imel večkrat   priliko  slišati,   kako modro misli dr. Miklošič zastrau  rabe domačega (narodnega) jezika po malih in po višjih šolah,  zato pravim,  da   se smemo iz njegovih rok izverstnega osnutka   nadjati tudi   zastran  jezika,   to je zastran slovenščine, zavoljo ktere mečemo že toliko let bob v steno.    Po tem   takem   nič   ne   mara,   da   bo izbran Miklošič tudi   za to, da postane tandem  aliquando beseda — meso. Bog daj, da bi se nam saj ta želja spolnila! Slavni naš rojak dobro spoznava naše reve, in ko je prišel 8. avgusta 1859 cesarski ukaz, rekel mi je veselega serca: 5,No, to je saj kaj pametnega!    Pri nas bi se   lahko berž saj (vvenigstcns)   keršanski   nauk   in povestnica  v slovenskem jeziku   razlagati   začela,   se   ve da (kar bi moglo že samo po sebi jasno biti) tudi slovenski jezik v slovenskem jeziku;   zakaj večje neumnosti je ni, kakor je ta, da se slovenščina uči nemško!a    Pa na,   kaj  je prišlo nazadnje na svetlo!    Kaj   takega  se   ne  bi bila   vendar  živa duša nadjala.    Pa ne  le   k vam   na Kranjsko,   tudi na vse druge kraje nemško-slovanske je s tolikim veseljem sprejeti ukaz od 8. avgusta romal s tisto kerpo iz ^skrivnega raz-odenja".    Sedaj  nas vendar spet upanje navdaja,   da pride uboga slovenščina s cedila. Dobro vemo, da gosp. Miklošiča ne mika čast  visoke  službe,   ki   ni  brez velikih težav;   al sreča  velika   bi   bila  za   vse   dosihmal   zanemarjene jezike naše Avstrije, da bi taki možje kakor je on, ki ga cenimo ne le zbog velike učenosti,   temuč tudi zbog pravičnosti in možtva, ki se ne boji vsaki, če tudi imenitni osebi se zameriti , imeli kaj govoriti o tej važni zadevi. Po tem takem bi dobila tudi Vaša peticija verlega zagovornika.   Le hitite ž njo!   Sedanji minister  gosp. Pratobevera je tudi jako umen in pravičen mož, ki je bil že poprej s Schmerlingom pri ministerstvu pravice in je pomagal ondaj slovenščini na noge,   dokler je niso „berichti" kakor tako ubožico popisali, da je ni večje — ubožice na svetu,  ki je okerpana s bervaškimi (srbskimi), češkimi, poljskimi, ruskimi in drugimi kerpami!!    Tukaj   so nemški   gospodje,   to   se   ve  da ^službenim berichtom" verjeli in se jim   nazadnje — udali, tedaj ne iz lepa.   Schmerling, Pratobevera,* Wurth in drugi ustavni možje so sirotico   branili   in  le   košček za koščkom pripuščali   antagonistom   ljubljanskim   in   celovškim. Al ko je bila   ustava preklicana,  je   minister  Bach zavalil težki kamen na nje grob.   Ondi počiva še dandanašnji.  Naj bi jo sklicala prerojena pravičnija Avstrija na dan!
Iz Gradca 16. sveč. — V 6. listu letošnjih „Novic" je neki iskren domorodec sprožil misli, naj bi se terdno potegnilo za slovensko knjižnico v gradčkem seminišču ležečo. Ali pa ni čudno, kolo brez zavra odvirati? Iz ust o tej reči zvedenega gospoda sem slišal, da je ta reč taka: Prečastito vodstvo gradčkega seminišča je že lansko leto prečastitemu vodstvu mariboržkega seminišča omenjeno knjižnico na ponudbo dalo, in to je odgovorilo, da je dosti zmožno, s pomočjo domačih gospodov duhovnikov za svoje bogo-slovce potrebno knjižnico si utemeljiti, in naj tedaj tista trohica slovenskih knjižic   v gradčkem   seminišču ostane,   ker
------   64
se ima in bo /nabiti tudi prihodnjič nekoliko slovenskih bo-goslovcov imelo, in ker še nekaj podpornikov te knjižnice v sekovski škofiji živi. — Pa vendar se omenjena knjižnica meni drugikrat na ponudbo dati.                             Dražek.
Iz Haloz. O nas, naših razmerah in šegah različni neslovenski časniki, kakor tudi sovojnate knige donašajo pogostoma vesti napačne, nasprotne, lažljive. bodi si iz nevednosti ali nalašč, zato je treba spise in dopise takih bornih kerpačev dostojno prerešetariti. Tako v 6. listu 1. 1. priob-čuje ,5Wochenblatt der steierm. Landw. Gesellschaft" dopis
iz Ptujske  gore   od   C. G.....r-ja>   opisujoč   razgled
odonod,   lepo cerkev,   Haložane   ter  nektere  njih šege domače.    O razgledu pravi  dopisnik,   da so na desno Haloze (po njegovem Kol le s),   prijazno hribovje,   polno prirodnih lepot in rodovitih   dolov,   kjer  se   kažejo   prijetne   planjave (Fluren) in bujne gorice s  cerkvico sv. Janža in Bolfenka. Dopisnik meni, kakor se mi gotovo zdi,  pri  besedi ,5Kolles" na latinsko collis,   soroduo z gerškim xolcov6g<   akoravno se   piše   Kolos:   „St. B.   in   der   Kolos".    Mi   den  denešnji jako malo   imen   latinskih imamo za slovenske   kraje;   kako pa od  collis Haloze?    Taki   in enaki  gospodje   p. Dr. P. imajo menda posebno jezikoznanstvo;  jez  šče nikoli neseni druge misli bil, kakor te, da se beseda Haloze opira na davno slovensko halonga, Gehege, Einschliessung, odtod h a 1 o n g -j- je ;   on = 6 ,   g -f j =r z ,   tedaj  Haloze; po takem za pomena voljo kraj opleten in prepleten (s hribi) ; Haložan pa iz haloz + jan; z -}/= ž. tedaj Ha loža n po slovenskem  jezikoznanstvu.    Nemški   Flur   v   pervem   pomenu = planjava,   poljana, česar se v Halozah ne nahaja, ampak le dnike in dolinice;   piše nemški  je   tudi treba besedam pravi pomen davati,   da   se pojmi ne pomešajo.   Sv. Bolfenka   šče   dosle   ni bilo   v Halozah   najti,   menda ga je   gosp.   G.... r   z   ostrim   očalnikom   zasledil   išče  travo pljučnico za haložke bolnike.   O Haložanih veli dopisnik, da so pobožni,   kakor vsi Slovenci,   velike,   sloke,   krepke postave; možki se oblačijo v kratke suknje, dolge hlače, visoke, tesne škornje, ki se terdno prilezejo, zvečinoj okrogle sive klobuke   in   kratko pristrižene   lasi.    Ce   se s kratkimi suknjami menijo ko mizo le,   ktere   šče   nekteri   imajo,   bi bilo,   akoravno niso suknje v pravem pomenu;   če pa misli navadne suknje, niso narodna njih noša, temoč novejša tudi drugim občna.    Haložan   narodno oblečen ima moder plašč, ali pa kožuh  pogostoma,   osebujno   v delavnikih   se   vidi v surino zavit; dolge hlače, ali bolje, po sarah hlače so pridobitev naših dni,   navadoma   se  vidijo breguše segajoče do polovice  golnic,   pozimi   pa  hlače   v   šare.    Klobuki so navadno   vsi   okrogli;   samo   nekdašnji   bogoslovci   gradski, vojvode in šče nekdo imajo oglaste ali pikače; pa dopisnik ni natenko povedal.   Dekline si tudi večidel ovijajo glavo s pečo, zlasti po svetkih;   pozimi, ako se da, imajo toplejše robce. Dalje blodi dopisnik: Poljanci (po njegovem 55Feldleru = dolancen) imajo večidel  škerlatne rudeče  opersnike,  in nas opominjajo po  svojih   imenih,  da   od   Turkov  izhajajo; ker,   dosti imen šče  je:   Sagadin, Mustapha  (sic), Predi-kaka itd.   Komur šče Vile modrice niso toliko modrosti posodile,   da   bi   vidil   poljance  oii   dolancov   razločevati,  se nikar ne derzni   z njimi   tovaršiti,   ampak v gostem   trobe-ličji čepeti, ter pisek o nas vekoma zvihrati.   Mi šče vsele razločujemo dol od polja, dolance od p oljarice v. Ne samo ptujski Poljanci,   temoč  tudi pravi Haložani po dolih, dnikah in holmovih   imajo  svetečno   oblečene rudeče opersnike,   na njih  bele  gombe.   Haložan v   narodni   obleki   ima moder plašč, včasih kožuh, rudeč opersnik z belimi gombi, breguše od sred  golnic, pozimi hlače v šare, škornje prece visoke, klobuk z nizko talovko. Da bi naši ljudje turškega pokolenja bili, kaj takega šče nam naši najhujši zlodeji niso oponašali. S tem je dopisnik jasno ovadil svojo zgodovinsko urnost in globokost;   vsaka drobna zgodovinska knižica, vsej celo berila bi mu toti mrak razvedrile! Haložan, se dalje govori, strastno ljubi vino in dolcc far niente („ugodno 18nja-
riti"), zato ostane večen siromak. Res Haložan ljubi vinsko kapljico in mastno pečenko kakor skoro vsak zdrav Slovenec na Štirskem, pa kak zavistnik mu tega ne bi privoščil? Vsej se je celo leto pretežavno trudil ters obdeluje in to mu je edina plača za toliko potnih srag in žuljev; da jih je pa obilo siromakov, se ima vzrok večidel indi iskati; pijavice, ktere jim sok sisajo ter je v ubožtvo zvračajo, so na Ptuji in šče tudi drugod doma. Več zgledov tega gnjus-nega oderuštva nakanim o drugi priliki dovolje navesti. Tu se šče fures (sic) (po njegovem wFreudenmahleft) in sedmine obslužavajo. Nemški bravci bere obliko fures bi lehko menili, da je s ta t m i v družtvu ali kaj podobnega. Poljanci in gornji Haložani zaklavši kermaka povabivši pri-jatle ter pripravivši večerjo pravijo tej pojedini ,,fures", spodnji pa koline; to na nemško z besedo Freudenmahl prestavljati, je glupa nevednost in pisavska neumnost. Pogan c e je druga reč kakor g u b a n c e ali g i b a n c e; perve so ajdove pogače, ker ajdina se tudi pogan k a veli; druge pa navadama pšenične iz gub ali gib, pa vendar se tudi perve pravijo ajdove gibance. Kaka hrana so kde p ud i cen? bravec bi si lahko kako rimljansko skuho ali speko s tem mislil, menda za sramežljive deklice, pa ne tako; gospod prevračnik je skerpal to iz naših po vi t i c, kar je iz ko-renike vi-. Na koncu spačenega dopisa šče enok Cirkov-čane prišteva Haložanom; šče ptica okoli svojega gnezda log pozna. — Gosp. G —r! opustite nadalje opisavo naših ljudi in šeg, prevračavcev več ne potrebujeme, zadosti jih je, zadosti so že lagali od nas v svojih nevaljanih čečka-rijah, tudi vi se trudite po njihovih kolomerih svoje laži — dopise krojiti, pa take bomo z jeklenim pisekom odbijali ter njih napake svetu razgrinjali.                                  Hoiožan.
Iz nemškega Rota na Goriškem 1. sveč. Ljube „Novicea ne bote zamerile, ako vam malokdaj kaj novega povemo, ker smo tako rekoč le memogrede terdi Slovenci, prav v resnici smo pa še sedaj le Tiroljci. O volitvah novih srenjskih županov smo se že začeli pomenkovati; upam, če smo ravno pod snežuiki, da ne bomo zaspanci. — Zadnje dni p. m. je našo sosedno vas Ter t ni k huda nesreča zadela; začelo je okoli polnoči na sredi vasi goreti; pogorelo je 5 gospodarjem do tal čisto vse; troje otrok je žalostno smert storilo, zraven teh pa tudi 15 glav goved, 45 glav ovac in koz pogorelo. Sreča, da je obilno ljudi iz bližnjih vasi na pomoč prihitelo!                               Martin Burger.
Iz soseske Černega verha pri Idrii 13. sveč. — Pri nas smo pred 3 leti novo in lepo šolo naredili in imamo tudi dobrega učenika, ki večidel vse v slovenskem jezika uči; tudi veliko otrok se shaja v to šolo, ker se veliko lepega naučijo. So pa tudi ljudje, ki otfok nočejo pošiljati v šolo, češ, da slovenski jezik nič ne hasne kmetu, ker le nemščina po kancelijah gospodari. Vidi se iz tega, kako so zapopadki od ljudskih šol še zmešani; namesto da bi ljudem šole bile učilišča, v kterih se otroci učijo ne le brati, pisati fn rajtati, ampak tudi keršanski nauk prav do jedra, — na turo, ki nas obdaja, in svet z mnogoterimi deželami poznati, — zvediti eumalo, kaj se je na svetu pred nami že zgodilo in tacih reči več, ki so vsakemu človeku, tudi kmetu, potrebne, se postavlja narobe jezično učenje na pervo stopnjo! Veliko veči veselje bi bilo starišem, svoje otroke v šolo pošiljati, ako bi kance-lijsko pisanje bilo v slovenskem jeziku, da čeravno oče ali sosed ne zastopi , bi mu že saj otrok lahko prebral in razločil. Živo tedaj tudi pri nas na kmetih želimo, da bi prošnja, ki gre do visoke vlade na Dunaj, bila kmali uslišana.                                                         J. H., kmetovavec.
Iz Poljan pri Toplicah na Dolenskem 4. sveč. J. G. — Kar je bilo v pohvalo ljubljanskega orglarskega mojstra Franceta Deu-a iz Ipave preteklo leto rečeno, se je tudi pri nas v Poljanah kočevskih (ne pa ,?Polja-nici" ali ^Pol j a ni ca h" , ker v kočevskih ^Poljanah" tukaj vsak pravi), do dobrega poterdilo.   Pred dvema mes-
—   65    -----
coma nam je naredil gosp. Deu nove orgle z 10 spremeni tako lične in prijetne, da bi jih človek kar vedno poslušal. Kdor jih je še dozdaj poskušal, je vsak očitno hvalo izrekel mojstru. Zatoraj smemo Poljanci imenovanega mojstra, ki se je s svojimi ljudmi v cerkvi celi čas spodobno obnašal in orgle dober kup naredil, vsakemu živo priporočiti, ki novih orgel želi. Le samo to še pristavimo, da kdor se za orgle pogodi, naj ne misli, da mu jih bo orglar tudi z barvo prevlekel, in naj se tudi pogodi z njim, koliko časa in koliko pomagačev bo treba o sostavljanji orgelj z živežem oskerbeti; prav bo tudi, da se mu premeni imenujejo, ktere ima narediti. Vendar pa bo to že vsak vedil, da se je treba pred naročbo orgel z dobro izurjenim po-znavcora posameznih del orgel posvetovati, da se more v pogodbo postaviti, kakošna more ta ali una reč biti.
Iz Dragatuša na Dolenskeni 9. febr. — „Novicea rade povejo, kaj se je tu in tam posebnega zgodilo, naj tudi od naše horvaške meje povejo nekaj, kar se ne pripeti vsaki dan. — Še ni tri tedne od tega, ko so prišli v neko hišo prosci ali snubači. Prosili so za tanano devojko in jo izprosili. Al, glej žalosti! komaj so snubači odšli, je še tisti večer bolni oče mlade zaročnice dušico izpustil. Mla-doženja si prizadeva utešiti siroto nevesto; siromak ni vedil, kaj še njega čaka. Ene dni pred venčanjem namreč tudi njegovega očeta huda bol popade, ga na posteljo hiti in dan poroke še ne mine, mu že leži ljubeznjivi oče mertev na deski. Tako se je spremenilo tudi njemu veselje v britko žalost, pirovanje v pogrebovanje. Pa to še ni vse. Kmalo potem, ko so oče na večno oči zatisnili, so mu mati sestrico porodili, in tako se je zgodilo na tej ženitbi čudno čudo, da so se vsi svatje razšli: eni trugo delat, drugi jamo kopat, tretji so šli na kerst za kume. Cul sem tudi, da kadar se je ta sedaj pokopani ženinov oče ženil, se je tudi njemu ravno taka primerila kakor sedaj sinu njegovemu. Na piru so bili namreč vsi veseli, in kakor se reče židaue volje. Svoje veselje so tudi s streljanjem na znanje dajali, kakor je ha kmetih navada. Umerlega oče, toraj ded našega nesrečnega mladenča, vzame samokres v roke, ga v rokah nekaj suče, pa Bog zna, kako je prišlo, da se je pištola naenkrat sprožila in siromaka tako zadela, da je pri tej priči mertev na tla se zgrudil. Tako so se spremenile in onda popevke v tužno javkanje. Oj Bože mili, čudna so pota tvoje!                                                 A. D. Zagorski.
Iz Kranja 16. febr. J. V. — 14. t. m. smo volili mestne odbornike. Zapisanih volivcov je bilo v 3. razredu 151, v. 2. 33, v 1. 39. H volitvi jih je pa le prišlo iz 3. razreda 27, zato ker so se že poprej med seboj pogovorili, ktere može bojo volili; za odbornike so oni izvolili gospoda posestnika: Konr. Loker-ja in J. Jallen-a z 24 glasovi, gosp. Konr. PIeiweis-a, tergovca z 17, in gosp. J. Marenčič-a, tergovca, z 15 glasovi. Volivcov 2. rareda je prišlo 21; največ glasov so dobili: gospod Al. Felner, hišni posestnik 9, gosp. P. Majar, M. Majar, hišna posestnika in T. Lapain, tergovec, vsak 7 glasov. V 1. razredu so od 19 pričujočih volivcov izvoljeni bili gosp. K. Florian, posestnik z 16, gosp. <\r. J. Polak, c. kr. advokat z 11, gosp. Fr. Krisper, tergovec in gosp. J. Res, tehant, z 9 glasovi. Danes popoldne se je snidlo vseh 12 odbornikov in so volili za župana enoglasno gosp. Konr. Loker-ja, za svetovavca pa gosp. J. Jallen-a in dr. Polak-a. In tako je potihnil precejšni hrup, ki ga je nova volitev v našem zlo tihem mestu napravila. Bog daj, da bi na novo izvoljeni gospodje pravi očetje bili kranjskemu mestu!
Iz Ljubljane. Unidan je bila vnovič komisija tukaj, ali bi se ne dale vojaške računske kancelije iz Vero ne le-sem preseliti; al prostornih sob za kancelije in stanovanj za 130, večidel nižjih uradnikov, se ni našlo, in tako ne bo nič s to preselitvijo v Ljubljano. — Po viharnem besedovanji je bilo v poslednjem zboru naše hranilnice (špar-kase)   spet   L menda  že   desetikrat)  sklenjeno,   naj   se   na
hraniinično poslopje zida letos še eno nadstropje, zavoljo Peškotove hiše naj pa se resno v prevdarek vzame, ali bi se v dražbi, ki bo prihodnji mesec, kupila ali ne. Ce bo zmiraj taka, utegne naša hranilnica kakor nekdaj fides graeca v pregovor priti, da se bo reklo: „nje sklepi pa nobeni sklepi". Za celo nove in velike stavbe res morebiti ni sedaj pripraven čas; al drugo nadstropje na pervo sedanje hranilnice bi bil vsak dober gospodar že pred 20 leti postavil. — Valovi volitnega gibanja se čedalje višje zaganjajo tudi pri nas; razun dveh velikih odborov na-pravljajo tudi tergovci svoje skupščine, mali obertniki svoje, uradniki svoje, oficirji svoje in Bog ve, kdo še. To je vse prav lepo in hvale vredno, ako bi možje, ki hrepenijo po „časti" mestnega odbornika, le tudi svojo vest izprašali, ali jih res blagor mesta kaj več zadeva kakor le to, da radi po gladkem tlaku se sprehajajo in jim svetijo zvečer gazne svetilnice, in a!i so tudi za delo v mestnem odboru pripravni? Ce bo 10 delavcov, 20 pa kimovcov, ki hodijo v zbore molčat in dremat, ne bo dosti kruha iz take moke. Hvala Bogu, da ima Ljubljana dosti umnih in poštenih mož, ki niso taki kakor nekteri, ki po vsi sili rijejo v mestni odbor in zavolj kterih, če bi vsi Ljubljančani ta-košni bili, bi bilo kmali več odbornikov kakor nas je prebiva vcov v Ljubljani. Jutri dopoldne je pervi dan volitev za volivce 3. razreda; naj nihče, komur je blagor mesta pri sercu, ne zamudi priti volit, in voli saj večidel tako, kakor mu je po wpervem mestjanskem odboru" priporočano, da se glasovi preveč ne razgubijo in da potem ne pride kaj napčnega na dan. —- ^Kariovački Vieslnik" pripoveduje v 8. listu, da je unidan občinski ured Banijski poslal po pošti karlovški pismo v Ljubljano pod napisom: „Slavnom c. k. kotarskom uredu u Ljubljani". Al kmali je to na ljubljansko c. k. kantonsko gosposko napisano pismo priromalo nazaj s popotnico: wMoge eine deutsche Adresse gemacht vverden, da diese nicht iibersetzt werden kanntf. Po tej smešni uzajemnosti (reprocititaet) — pravi rKarl. Viest." dobro — bi tudi naše gosposke smele pisma z nemškim jezikom pošiljati nazaj in reči: „Niks frštec; curuk ekspedirt!"
Iz Ljubljane 19. febr. Ravnokar nam je došla pre-žalostna novica iz Temešvara, da je naš častiti rojak gosp. Mihael Lavrič, svetovavec pri c. k. deželni nad-sodnii temešvarski, po dolgi bolezni 13. dan t. m. umeri, še le 43 let star.