POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 175 MATEJA RATEJ: TRIUMFATOR, ANTON KOROŠEC V PRVI JUGOSLAVIJI. Beletrina, Ljubljana 2022, 533 str. »Državno edinstvo torej sprejemamo, narodno edinstvo pa, če se pod tem razume, da moramo prenehati biti Slovenci, kratko malo odklanjamo«. Ob 150-letnici rojstva dr. Antona Ko- rošca je Založba Beletrina iz Ljubljane izdala monografijo, ki jo je uredila Špel- ca Mrvar, jezikovno pregledala Alek- sandra Kocmut in korekture opravila Jerneja Katona Zajc. Recenzenta sta bi- la dr. Radmila Radić in dr. Zlatko Ma- tijević. Posrečena naslovnica na ovitku knjige je delo Luke Mancinija; za tisk jo je pripravila Jana Kuharič in tehnično uredil Marko Hercog. Monografija je z letnico 2022 izšla v nakladi 1000 izvo- dov na 533 straneh. Izpod peresa pronicljive raziskovalke mentalitet v času med dvema svetov- nima vojnama v minulem stoletju in zgodovinarke dr. Mateje Ratej smo v založništvu Beletrine dobili obsežno knjižno noviteto z naslovom Triumfa­ tor, ki nam večplastno predstavlja dr. Antona Korošca kot najvplivnejšega slovenskega politika v prvi Jugoslaviji. Naslov je nekoliko neobičajen, lahko bi celo zapisali, da rahlo provokativen. Mateja Ratej sodi med izjemno plo- dovite pisce in je kot zgodovinarka, zaposlena na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, urednica Bio­ grafskih študij v okviru zbirke Življenja in dela. Poleg tega je pomembna njena uredniška vloga pri Novem Slovenskem biografskem leksikonu in pri drugih strokovnih edicijah ZRC SAZU. Doslej je objavila veliko kulturno-zgodovin- skih študij in biografij nekdanjih bolj ali manj anonimnih posameznikov, »saj je šele skozi njihovo življenje mogo­ če uzreti prepričljiv približek dobe«, kot je sama zapisala o svojem načinu razi- skovanja. Takšen način sicer ni pogost, zato je toliko bolj hvalevredno, da ga je uporabila tudi pri omenjeni mono- grafiji, ki pa ne govori o anonimnem, javnosti neznanem posamezniku, pač pa o enem najvplivnejših slovenskih politikov prve polovice 20. stoletja. Dr. Anton Korošec je nesporna velika zgodovinska osebnost, mnogo več kot samo slovenski in jugoslovanski politik in vsako novo delo o njem je dobrodo- šlo. Tudi ta monografija ni odveč. O njem sicer že veliko vemo, a marsikaj je treba še raziskati, dopolniti in zapi- sati za povsem zaokroženi zgodovinski (zgodovinopisni) spomin na tega »pr- leškega« svetovljana širokih obzorij in bistrega duha, doma iz Biserjan pri Sv. 176 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2022/2–3 Juriju ob Ščavnici. Tam ima tudi spo- minsko sobo. SLS in dr. Anton Korošec sta bila v 20 letih deležna večinske pod- pore takratnega slovenskega volilnega telesa, saj je na volitvah stranka dobi- vala skoraj 2/3 volilno podporo. Tako se je vloga SLS in njenega predsednika izražala tudi v Beogradu. Redkokateri slovenski politik je ustvaril takšno po- litično kariero, kot jo je ustvaril prav dr. Anton Korošec, katere vrh je bilo imenovanje za predsednika vlade v letu 1928. Ne smemo tudi prezreti njegove vloge v vladi dr. Milana Stojadinoviča (1935–1939), v kateri je v okviru JRZ velemojstrsko sklepal kompromise z najvplivnejšimi političnimi voditelji in pomembno sooblikoval predvojni »spopad« vlade s komunisti in ostalo opozicijo. Avtorica je uvodoma dovolj jasno pojasnila, da predstavlja njena mono- grafija politično biografijo slovenskega političnega voditelja v prvi Jugoslaviji in da je rezultat njenih raziskav s po- dročja biografskih študij zadnjih dveh desetletij, prepletenih s poglobljeno študijo politike največje in najvpliv- nejše slovenske politične stranke med svetovnima vojnama. Gre seveda za Slovensko ljudsko stranko (SLS), v ka- teri je bil dr. Korošec avtoriteta in ka- rizmatični voditelj, brez katerega ne bi nikoli dosegla svojih programsko-po- litičnih in tudi ideoloških ciljev. Mora- mo biti pošteni in korektni do avtorice in seveda še zlasti do bralcev ter zapi- sati, da monografija ni nekaj povsem novega o dr. Korošcu in da tudi ne gre za klasično biografijo. Kljub temu je v njej dovolj osnovnih biografskih podatkov o njegovi bogati in ustvar- jalni poti (rojstvo, šolanje, delovna, življenjska in duhovno-družbena pot ter bogata politična kariera v prvi Ju- goslaviji). Čisto dovolj, sploh glede na neverjetno bogati znanstveni aparat na koncu (ter s sprotnimi opombami) z obsežnim seznamom virov in litera- ture, kar je bralcu v veliko pomoč, da si lahko o dr. Korošcu ustvari popolno, barvno sliko. Naj ob tem zapišem, da je avtorica zelo korektno poudarila, da je pričujoča monografija rezultat mno- gih raziskav, ki jih je o dr. Korošcu in vodilni slovenski politični stranki med svetovnima vojnama opravila v okviru diplomskega in podiplomskega študija (magistrskega, doktorskega in podok- torskega študija) v letih 1999–2007 ter s kasnejšim poglobljenim in kompleksno zastavljenim raziskovalnim delom vse do druge dekade 21. stoletja. Njeno obsežno raziskovanje političnega de- lovanja dr. Korošca med svetovnima vojnama sloni na podrobni in kritični obravnavi tedanjega slovenskega in ju- goslovanskega političnega in strankar- skega časopisja ob upoštevanju cenzure tiska v pogojih diktature po letu 1929 ter ohranjenega arhivskega gradiva po- litičnih akterjev. Izpostavlja, da »vselej prvi govorijo različni tiskani viri: spomi­ ni, avtobiografije, sočasne družboslovne in humanistične razprave, leposlovni zapisi ipd. Kot zgodovinski vir nosijo v sebi najboljši približek resnice o pretek­ lih mentalitetah.« Bo kar držalo, sploh glede bogastva tiskanih virov o SLS in o njenem voditelju dr. Korošcu, ki mu je bil del časopisja (še posebej katoliški Slovenec) neverjetno naklonjen in ga je spremljalo na mnogih njegovih poteh, ne samo političnih. Ne smemo poza- biti, da je bil dr. Korošec v zgodnejših letih političnega delovanja tudi avtor mnogih člankov in je opravljal tudi uredniške funkcije. Skratka, izredno POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 177 dobro je poznal vlogo in pomen tiska in je običajno vedno znal izkoristiti me- dijsko priložnost, ki se mu je ponudila. Iz posameznih poglavij monografije je to zelo jasno razvidno in zato se lahko strinjamo oceno, da je imel dr. Anton Korošec v času prve jugoslovanske države (k nastanku katere je tudi sam veliko pripomogel) sebe kot politika in stranko, ki jo je vodil, za demokratič- ni pojav »par excellence«, še posebej v času Stojadinovićeve vlade. Dr. Milan Stojadinovič (1888–1961) je vodil jugo- slovansko vlado v letih 1935–1939) in v njej je imel dr. Korošec kot notranji minister velikansko vlogo. Skupaj s Stojadinovićem in Spahom je bil usta- novitelj Jugoslovanske radikalne za- jednice (JRZ). Za knjižno objavo so bile predhodne razprave dr. Mateje Ratej nadgrajene in smiselno povezane, zlasti v tematski lok, ki se zmore približati osnovnim delcem preteklih stvarnosti bolj kot pa v časovne nize pedantno urejeni pre- tekli dogodki, česar smo običajno vaje- ni. Drugačen pristop je bil dobrodošel in prinaša rahlo svežino, sploh če se strinjamo z avtoričino pripombo, da je »v časovno vertikalo ujeta preteklost pač vselej najprej kolektivno slepilo, ki pri­ hodnjim generacijam daje lažen občutek obvladovanja preteklosti. Ob te ostaja do kraja enigmatičen, neponovljiv in nevpletenim nikoli do kraja razumljiv družbeni kontekst, a ravno ta ključno določa tako posameznike in njihova de­ janja kot skupnosti in dogodke, ki jih te generirajo.« Delim to mnenje in se stri- njam, da je bil njen namen pošten, saj je bralcem brez dlake na jeziku in brez nepotrebnega filozofsko-sociološkega ovinkarjenja povedala, da »je le v bio­ grafijo, ki z zornega kota konkretnega posameznika (v njenem primeru torej dr. Antona Korošca) motri in pojasnju­ je pretekle družbene zakonitosti, pojme, pojave, odnose, mišljenja in stanja ter se ob tem ne polašča preteklosti z obje­ stnostjo razlagalnih postopkov, mogoče verjeti.« Tudi v tem je nekaj dodane vrednosti nove monografije. Razporeditev poglavij se mi zdi smi- selna, primerna, a vseeno si dovolim dobronamerno pripomniti, da bo mor- da koga od bralcev zmotila. Urednica knjige se je pač odločila, kot se je – to je njena pravica. In odločitev je bila najbrž sprejeta po dogovoru z avtorico. Mnenja okoli tega bodo različna, v to sem prepričan in hkrati pripominjam, da razporeditev ne zmanjšuje vsebin- ske sporočilnosti monografije. Spra- šujem pa se, ali ne bo koga celo rahlo presenetilo, da so med poglavji tudi sicer zanimiva in tehtna razmišljanja o ljudeh, ki bi jih lahko prezrli ali izpusti- li (na primer zapisi o Ivanu Ditingerju in o komunističnih bacilih koroškega fužinarja, pa poglavje o Edvardu Kar- delju in Ivanu Lahu …). Sodbo o tem prepuščam drugim in dodajam, da se tudi v omenjenih poglavjih pobližje spoznamo z dr. Korošcem in njegovi- mi politično-državniškimi potezami. Sploh v kontekstu njegovega jasnega nasprotovanja komunizmu. Za za- ključek bi želel dobronamerno pripo- mniti, da se mi ne zdi najbolj posrečen zaključek knjige z zadnjim poglavjem Gasilci, prostovoljna armada za končni obračun s komunisti po prej objavlje- nem Koroščevem albumu iz leta 1938 z vsebinsko jedrnatim komentarjem in z objavo dokumentarnih fotografij. Fo- tografije same po sebi ilustrirajo oseb- no držo, vlogo in pomen dr. Korošca kot strankarskega voditelja, politika in 178 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2022/2–3 državnika. Morda ne bi bilo odveč, če bi vsaka od njih imela podnapis. Album s fotografijami bi bil »razkošno« zadnje poglavje monografije, ki je še ena v ni- zu knjig o dr. Antonu Korošcu, ki mu je zgodovinopisje namenilo pozornost, kakršna mu tudi gre. A vsega bojda še ni povedalo, zato bodo nove raziskave toliko zanimivejše, sploh njegova de- janska vloga in osebni prispevek pri sprejemanju antisemitske zakonodaje v prvi Jugoslaviji na pragu okupacije in njenega razkosanja. In še kaj bi se našlo. Kakorkoli že, dr. Anton Korošec je tudi s to monografijo, za katero mo- ramo izreči priznanje tako avtorici dr. Mateji Ratej kot založbi Beletrina, ki jo je uvrstila v svoj program, dobil še en spomenik. Zasluženo, saj mu je treba priznati, da je bil tudi kot duhov- nik »ljudski človek«, ki je razumel ljudi in znal biti med njimi, jih poslušati in prepričljivo nagovoriti. Hkrati je s svo- jimi privrženci znal tudi zaživeti. Bil je mož širokih obzorij, spreten politik in odličen kombinatorik. Bil je tudi posta- ven in markanten mož, ki se ni odrekel družabnemu življenju in se je dobro znašel tudi v beograjskem mestnem okolju. Znal je skratka živeti polno življenje, celo do te mere, da je včasih pozabil na zdravje. Mnogi radi izpostavijo, da je bil eden od ključnih soustvarjalcev Karađorđe- vićeve Jugoslavije, nepogrešljivi sloven- ski politik in velikopotezni mož, ki je bil častni občan več kot 300 slovenskih občin in častni doktor Ljubljanske uni- verze. Smel in mogel je govoriti v ime- nu slovenskega naroda. V beograjskem političnem labirintu sta prišli v popol- nosti do izraza njegova brezhibna poli- tična strategija in taktika. Vedel je, do kod lahko gre in kdaj je pametno stopiti korak nazaj. Okoli sebe je imel zveste, vdane in sposobne sodelavce. Brez njih ne bi dosegel tega, kar je dosegel, in če bomo skrbno prebrali monografijo Tri­ umfator izpod peresa dr. Mateje Ratej, se bomo v to še enkrat prepričali. Kljub množici izjemnih sodelavcev pa očitno ni znal najti naslednika, ki bi sledil nje- govi poti, vsaj v pogledu vodenja stran- ke. A to je že drugo poglavje, o katerem bodo raziskovalci zagotovo povedali svoje. Ponujam jim izziv! Marjan Toš