Izobražeuost. (Konec.) Ko pa govorimo od vesoljnega izobraženja, je pa naša niisel, da se inora sleherni naj prej izobraziti za svoj narod, tedaj se mora Slovenec izobraževati, da se bo čutil Slovenca; poznati in vediti mora tedaj zgodovino in slovstvo svojega naroda. Spisi slarib Grekov in Rimljanov so biii in so še sedaj zgledi za ve.soljno izobraženje. Duh se nauči misliti , pamet presojevati in prevdarjati, serce se vnema za vse blago in v resnici lepo. Ti viri pa Ijudskim učiteljem naj več niso odperti; kje bo tedej ljudski učitelj zajemal za svojo izobraženost? Dasiravno nase slovstvo ni na ti stopnji, kakor naših sosedov, — kdo kaj takega mora tirjati! — vendar je toliko razširjeno, da se ne more neveden imenovati ta, kdor ga ume. Kar pa nimanio doma, si izposojujemo pri sosedu, pri Nemcu, s kteriini smo v ozki in tesni zvezi. Kar pa človek bere, tega se nevedoma uavzame; jame Diisliti, kakor pisatelj, kterega ima pred seboj, in tako postane dostikrat tujec narodu, iz kterega je prišel; veliko nasih je tako obernilo lierbet svoji niateri, in so povikševali slavo drugib narodov. V daljno premišljevanje tega se se ne spuščamo, vendar dajemo vsaktercmu v premislik, česa je pred vsem drugim treba ljudskemu učitelju, ki dela med slovenskim narodom, v kterem jeziku v šoli podučuje, kaj mu djansko naj vcč pomaga? V tej reči so si pa misli zeld navskriž, ker nekleri slovenskemu jeziku le toliko pravice prisojujejo, kolikor se potrebuje, da se ž njini tuji jezik, pri nas nemščina, ložeje uči; drugi pa tirjajo enake pravice za obajezika; pcrvim indrugimje sedanja doba le preliodna; pervi pričakujejo tistih dni, ko ne bo več treba slovenskega jezika po solah, tedaj ne vidijo radi, da bi se krepil, razvijal, množil in vterjeval; čemu li to ? obsojen je prej ali slej v pogubo; drugi imajo pa sedanjo dobo za veselo zarijo lepega dneva. Kdo ima prav, si ne upamo prerokovati, ker to izhaja in se obrača od, Bog zna, koliko okoliščin; a sedaj le terdimo, da je Ijudskemu učitelju pred vsem potreba boljsega znanja domačega jezika, kakor se ga je od matere naučil; kdor to zanemarja, ne more se od njega reči, da skerbi za svoje izobraženje, kakor ga potrebuje za svoj stan; on je lahko izobražen, tega mu nihče ne odreče, a za svoj stan ne. Vsaka izobraženost, bodi si ta ali una, je 8* enostranska, če le svojo terdi, sebe povzdiguje, drugo pa zaničuje in zametuje iz nevednosti ali ošabnosti; tedaj v vesoljno izobraženje naj več pripomore zemljepisje, občna povestnica, narodaznanost, posebno v novejših časih, zakaj v teli naukili je naj več izobrazilnega gradiva, in kdor tega ne zua, se tudi vesoljno izobraženim prištevati ne more. Vesoljna izobraženost obsega vse, kar je lepega, dobrega in blagega v naravi, pri umetniji, v cerkvi in deržavi. Ne mislinio pa tukaj poverhno zmes vseh teh vednosti, marveč to, da ima človek glavo in razum za take reči; spoznanje tega inu pripomore, da svet in življenje bolj prevdarja in modrcje presoja. Človek pa se nikdar ne izuči! Tudi je to pri slehernemu človeku drugače. Kdor je v svoji mladosti sprejemal le počctni nauk, je izobražen, ako to zna dobro obračati in to spoznanjc množite, in se ne štuli tje, kjer ga ni treba. Kdor pa noče spoznati, da le malo ve, in boče več znati, kakor je res, la se daje ljudem v zobe; imenujejo ga na pol omikanega, n. pr. kdor ne zna tujih jezikov, pa prav rad tuje besede kazi in kvari, bitro se proda. Prava duševna omika ni tedaj v lem, da bi se človek povsod vmes vtikal, in še celo v reči, ki jih razume, inarveč, da se da podučiti, in tam posluša, kjer ne zna govoriti. Sirov in neveden človek zasmebuje in zaničuje tega, kdor ga podučuje, kcr hoče s lem pokriti svojo ncvednost; kdor pa je izobražen, spoznava svojo nevednost, in s pohlevnostjo pokriva svojo nevednost. Izobraženr ljudje raznih stanov eden z drugim radi občujejo, in spostujejo med sabo svojo različnost; neomikani Ijudje pa ne marajo za druge, kakor za ljudi svojega stanu, in če se z drugačnimi znidejo, se ne zgodi drugače, kakor čp v družbi pijejo, igrajo ali kvantajo. Poglavitni nagib za vesoljno izobraženje pa je Bog, ki hoče, da bi bil človek čedalje bolj popolnoma. Vsakemu človeku je Bog dal nagon do spoznanja, in v to mu je dal telesne počutke; dal mu je um in pamet. Nevednost in neumnost niste po božji podobi, kakor se tudi dušna lenoba ne vjema z Zveličarjevimi besedatni: ,,Bodite popolnoma; bodite prekanjeni kakor kače in priprosti kakor golobje". Zveličar ne blagruje nevednih na duhu, ampak tiste, ki se pri vsem svojem prizadevanji zavedajo, da jim veliko manjka. Kar pa učitelja še posebno nagibuje, da se prizadeva za vesoljno izobraženje je to, da ga izobraženost varuje zaletovanja, napihnjenosti in domišljevanja. Nekteri učitelji so marsikje živa podoba dolgočasa, pedantizma in puhle ošabnosti. Od kod pride to? Taki učitelji hočejo povsod podučevati, in od ničesar drugega ne govore, kakor od svoje šole. Tega pa nas varuje vesoljno izobraženje. Nekteri učitelju očitajo, da se to prizadevanje ne vjema z njegovim stanom; pravijo, da to nareja učitelje ošabne, nezadovoljne z njihovim stanotn itd.; včasihjeres tako, pa učenost ni tega kriva, marveč tak človek niraa pravega zapopadka od izobraženosti, ne pozna samega sebe ter dirja le za prazno senco. Ali se bo zavoljo posamesnih zaverglo to prizadevanje? marveč se mora lo gojiti. Sicer tudi ni pripomočka, ni sredstva, kako bi se to ustavilo. Duh veje, kjer hoce; luč in svetloba se ne dasta zapreti. Bog je že v svoji modrosti zato skerbel, da drevesa ne rastejo do nebes. Od izobraženega človeka se tiidi tirja prava nravnost. Kaj pomaga vsa učenost, vse še tako gladko vedenje, če ni nravnega vedenja?! Le v keršaaski veri je prava omika. Stari Greki in Rimljani so bili zeld omikani; njih umetnost nas razveseluje, njih učenost v marsikterih rečeh podučuje; gnjusi se nam pa nad njihovo nravnostjo. Velika zmota dandanašnjega sveta ali prav za prav učenib pa nevernih ljudi je, da je človek lahko nraven brez vere. Izgled Rimljanov ravno to priča, da to ni raogoče. Le v kerščanstvu je nravna popolnamost; la tirja, da človek sam sebe pregleduje, to ga napeljuje k spoznanju samega sebe in svoje slabosti. To spoznanje samega sebe pa še ni zadosti. Clovek se mora tudi vojskovati s svojimi slrastini; mora krotiti svojo popačeno naravo, in če jc zmagan, ne smc obupati, marveč mora vnovič začeti, da je bližeji svoji izvirni podobi — svojenni Zveličarju. Odložiti mora laž in binavščino , blimbo in potubo, nevošljivost, lakomnost in nečistost; krotiti mora svojo lastno voljo, na nje mesto pa slaviti pravico in Ijubezen. Da je (reba učitelju moralne izobraženosti, razume se samo po sebi. Vse njegovo delovanje se suče okoli tega. Ker učiteljev zgled izreja, je sveta dolžnost Iepe zglede dajati. Učitelj, ki ima vero in nravnost na jeziku, pa ne vsercn, sain sebi nasprotuje. Njegova beseda ne bo veliko opravila, ker otroci čutijo, da ne pride Jz serca; gorje mu, ko ga bodo pogubljene otroske duše enkrat tožile! Učitelj pa, ki se prizadeva čedalje bolje biti, odgaja tudi brez veliko besed , in ko bodo pozabljeni vsi nauki, vse opominovanje, bo še mladenču in možu v temni noči strasti, kakor svetla zvczda, svetel zgled učileljev. Naše geslo naj le bo izobraženje, toda v pravem in blagem pomenu te besede, ker sicer bi nas zadele besede sv. Pavla: nUče se vedno, pa nikoli k spoznanju resnice ne pridejo". Deržimo se pravila, da od tega dneva, ko bomo rekli: ne bom se dalje učil, smo mertvi za solo; kdor nima veseljedo učenja, tudi nemore veselja imeti do podučevanja. M. m. Stari in mladi Slovenec. Vrulii. /S. Verlo lep, verlo, jako dober pravim namesti zlo, hudo, grozno lep, grozno dober. Hrovat in Serb dnstikrat pišeta vcrli ali vro, verla, verlost, verlina (Tiichtigkeit). O. Jaz menim, da je tvoj vrli ali verli e.vimius (brav, tiichtig) moj vrulu vehemens, bung. slov. vrel fervens, aemulator; cf. vreti concludere; fervere, bullire, scaturire. S. Rabi mi v vseh teh pomenih, in kolikrat vre po meni, da mi časi kar besedo zavre; vendar semi nc zdi, da bi vrela kaša bila verla paša! O. Podobno se da razlagati vretng ali a) iz scr. vr-vl-val movere, volvere (vara tempus, tečaj, leto, ali pa b) iz vr-vreti, kakor tempus iz scr. tap calerc. 8. Meni pomeni vreme zlasti veter (^empestas, Wetter, Witterung), inim Slovanom čas sploh ftempus, Zeit, Musse, Jahreszeit, Wetter), ali vjemarao se že tndi Slovenci v tem vzajemnem pisanji. Vriista. iS. Kakor verlo, pišem prav rad besedo versta; služi mi kakor Vam v vseh pomenih: aetas, conditio, species, linea, rusko tudi niillium, milliarium. O. \ahaja so v oblikah: vrusli f. in vrusta, in skor bi niislil, da se vjeina z Gutsmauovo vred, i (Zeit cf. red, i t. j. versta itd.), in vrusta morebiti namesti vrurfta? 8. Vseč mi je posebno verstnik, verstnica, versten aequalis, coaetaneus, coaevus na pr. sva si verstna , verstnika, sve si verstnici, in to ne le v starosti, v letih, temuč ludi v druzili rečeh (cf. condilio, species, linea). Treba je tedaj Iočiti versten aequalis in izversten eximius. Vrtihu. 0. Verh sploh rabijo tvoji pisatelji po vseh roojib verstah. <S. Spomina se mi zdi vredno, da se stsl. vnlhuni, vruhovinti, vriihoviniku bere v ponienu supremus naj viši, in da tedaj verbovni, verhovec, verhovnik i jaz lahko tako pišem. O. V glagolu veršiti se pa ločiva. Vrušiti je meni perlicere; vrešti, vrtiha, vrušeši triturare, vruši f. frumentum vriišiba t. j. veršba trituratio. (Sf. Vendar tudi vrisitba iz mojega veršiti. Po Vaše bi nsl. se glasilo vreči veršem (iz vreh-ti, verh-(i, kakor iz vreg-ti, verg-ti veržem), veršoč ali veršeč vol ne pa veršijoč. Toda služi mi glagol v IV. versti tudi v tem saiislu: veršiti frumentnm excutere, kakor pravile, actis in gynim bobus aiit equis, versitva, veršaj cuniuliis frumenti itd. Že Ravnikar je pisal:*Zilo veršijočimu volu ne natikaj torbe na gobec! Vii — Viizu. 0. Teh dveh mnogi slovenski pisatelji ne Iočijo še prav, dasi je njun pomen gotov. S. 0 predlogih v in vs in u- sein govoril Jezičn. I. 42. Zdi se ini, da jih tisti pisateiji, ki se ozirajo le na Hrovate in Serbe, težko prav Iočijo; Rusi, Čehi jih pisarijo bolje, in ludi Slovenci, kteri so se učili vsaj nekoliko staroslovenščine. 0. V ii pomeni a) iig Iat. in ter vlada toživnik, b) *V lat. in ter zahteva mestnik. — Vuzti «'«' lat. pro \n vlada toživni sklon. Mislil sein, da se vjema s scr. ud sursum, gr. dvd, ker pomenja vselej ničr djavnosti na kviško (in compositione directionem in locum superiorera indicat); zdaj pa sem se spremislil. V slovarju toraj pravira: Cum rad. vez minus bene vtizu contulisse videtur Pott I. 390: nos cognatum putamus cum lit. už, quod idem I. 617. comparavit cum lit. aukštas altus, quod vocabulum a radice quadam ug videtiir derivari pnsse cf. lat. augeo. S. Prav pogostoma jo iinate vi v sostavah, in to hočetn posnemati v prihodnje i jaz bolje kakor doslej, ker se tako različni pomeni tenko zaznamjajo. Tii omenim Ie nekterib. Vuzduhu. 8. Vzduh aer, aether iz vzdehniti-vzdihati, beseda dobro znana Slovencu pa Rusu. Vuzorti. 8. Vzor rabim prav rad i jaz i Čeh (Mnster, Ideal; vzorec čes. Formular, Modell) i Rus. O. Meni pomeni: visus, contemplatio, idea, e.veniplnm. Sf. Pa tudi vuzoristti adj. insignis (cf. vistno), vzoren e.\emplaris. Viizraku. 8. Zrak mi služi kakorSerbu v pomenu ^Luft*; pa jc iz zreti, vzreti prav za prav zrak, Gesichtskreis, Horizont; stsl. viizraku aspectus, in tako naj ponieni lndi meni vzrak ali zrak a) Gesicbt, Angesicht, Anblick, Gesicbtskrers in b) Luft.  Zemljepisje v ljndski soli. CDalje.) Slovenska zemlja in Siovenci; Koroško. J. Oče, povejte, kaj pa je to: slovenska zemlja; tolikrat slišim od nje govoriti, ne vem pa, kje da je? 0. Slovenska zemlja je povsod, kjer Slovenci prebivajo. Prebivajo pa po Koroškem, Stajerskem, Kranjskem in Primorskein in nekaj tudi na Ogerskem; nekdaj so pa prebivali od virov Drave notri do Uonave. J. Zakaj pa niso vsi v eni deželi skupaj, in so tako raztreseni po več deželab? 0. To se je zgodilo v teku časov, ker so Slovenci služili raznim gospodom; ti pa se niso menili zajezik svojih podložnih, in so svoje meje stavili po drugih okolnostih, nego po jeziku. Bili so pa casi, ku so bili vzlasti Slovenci na Kranjskem še bolj razdeljeni, kakor sedaj; še le kar smo Kranjci stalno prišli pod geslo avstrijanskih vladarjev iz habsburske rodovine, je dobila Krajna svoje sedanje meje. J. Povejte uii kaj od te slovenske zemlje, od ujenib gora, rek, dolin in ravnin, mest in vasi, od stanovavcev, njih šeg in navad, od obertnij in umetnij po teb deželah ! 0. Rekel sem ti že, da so nekdaj Slovenci veliko več sveta inieli, nego sedaj, tedaj ti morem povedati nekaj od sosnlnih dežel, dasiravno niso tam povsod Slovenci. J. Kako se pa to ve, da so Slovenci res nekdaj več sveta posedali, nego sedaj. 0. Nekaj nam to pove zgodovina, še bolj pa pričajo to imena rek in gora dalječ med Neraci naTirolih in na Koroškem. J. Povejte mi pa naj poprej nekaj od Koroškega, ker večkrat sem že slišal, da je šel kdo v Korotan ali na Koroško, in slišal sem že tudi pripovedovati od Beljaka, in Gorenci vodijo svoje otroke na Korosko, kakor pravijo, za jezik! — 0. Koroško je imelo nekdaj svoje vojvode, in je bilo v starodavnih časih središče vseh slovenskih dežel. Naj zahodnejše mesto je taui, kjer stopa Zila na koroška lla, najvzhodnejše pa tam, kjer jib Drava zapušča. Dežela meri 180.2636 ? avstrijskih milj. Tla Koroška so sploh visoka. Najviši kraj ali gora je Veliki Zvon, po nemski Gross-GIockner (12.444' nad morjcm), najniži pa poveršina reke Drave pri sv. Magdaleni, ki pa so vendar ima 1000' nadmorske višine. Dežela Koroška jc prav za prav celotina sania za se ali prelepa gorska kotlina, kakor.šne je ni druge z enakimi razmerji v Planinah, sestavljena iz lepega osrednjega hribovja in podravske ravnine. V kotlino to segajo od vzboda, severja in zabuda poleg mogočnih gora dolge rečne in jezerske doline, in sauio dravske in zilske soteske udpirajo to kotlino zavolj ložejega druženja z deželami sosednimi. Koroško je postalo zavoljo svoje zeuiljepisoe lege od starodavnih časov preliodišče vsakoverstnim narodom od vzboda na zahod, pa od juga na sever, in narobe. *) (Dalje prih.) •) cf. Erben: vojvodstvo Koroško 1 Pit.