98
Iz mladostnih načrtov
VI.
[ estarjev Vinko iz Zagorice bi bil rad »go-spod«. Saj veste, kaj se to pravi: Duhovnik bi bil rad. Lepe namene ima Vinko, in lepa je služba, ki jo misli nastopiti.
Kolikokrat sedi Vinko zatopljen v svojo prihod-nost. Pred njegovo duševno oko prihajajo tako lepe slike.
V šoli uči otroke kakor sedaj njega gospod Anton. Sedaj razlaga, potem vprašuje, otroci mu pridno odgovarjajo. Vinko jim pa deli podobice. S kakšnim veseljem pogledujejo otroci sedaj »gospoda kateheta«, sedaj podobico. Urno gredo iz šole domov, da pokažejo še doma, kako pridni so bili v šoli.         
Vinko je izvrsten pridigar. Kako ga vse zvesto posluša, ko oznanjuje in razlaga v cerkvi nauk Najviš-jega. Doma se pogovarjajo ljudje, kako lepo jim po-vedo .v cerkvi gospod Vinko; po tujih farah govore, da noben gospod nima tako lepih pridig kakor go-spod Vinko. Po devetih farah govore le o njem.
»Če boš gospod, ne boš nikdar lačen belega kruha,« je dejala enkrat Vinkova botra Mina. Tudi to bo nekaj za našega fanta, ki iz vsega srca ljubi kos belega kruha.                                                          j
Vinko  — gospod!   Te lepe sanje in žel}e zlate mladosti treba vsekako uresničiti.   Ali to stane lepe denarje. Kje jih bo Vinko vzel ? Doma so revni, po-soditi takemu otroku pa noče nihče — kaj torej!
Naš Vinko že vc, kaj bo storil. Prosil bo; saj prositi ni greh, Pisal bo gospodu Janezu, s katerim sta bila tako prijatelja — vsaj Vinko si je to domne-val — ko je bil gospod Janez za kaplana na Bledu; pa še drugim bo pisal.
Gotovo ste radovedni, kako je Vinko prosi!. Ali naj vam povem. Nalašč bom.
99
Lubi gespot
Jest vzamem pero v svojo desno roko in predno vam kej pišem, vas lepo postravim in vatn povem, da bi biv tut jest rat tak gespot kokr ste vi. Nardite vi, da bom jest tak gespot. Drugih novic pa nimam. In prosim za otgovor.
Staj vas pa prav lepo postravim
vinko Kovačič vas za Gorice pošta blet.
Škoda, da nimam nič rdeče tinte. Koj bi vam pokazal, koliko napak je napravil Cestarjev Vinko v tem pismu. Pravzaprav pa jih tudi lahko sami najdete.
Vinko se bo moral pa bolj pridno učiti in v šoli bolj poslušati, drugače ne bo nič z njegovim gospo-dom. Prvo je pisanje in branje in drugo znanje, po-tlej šele sanje.
VII.
»No, kako je bilo v šoli?« so me vprašali do-mači, ko sem jo prvi dan primahal iz šole.
Kdove, kolikrat sem dobil potem še enako vprašanjc, In na dolgo in na široko sem popisoval, kaj sem doživel v šoli sam in kaj drugi.
Čez vse všeč mi je bil prvc šolske dni gospod učitelj. Bil je mož lepe visoke postave in nosil je zlate naočnike. Pa kako je bil učen! Čisto vse je znal, kar smo se v šoli učili. In kako lepo je pisal! Ne tako, kakor mi, njegovi učenci. Saj veste, kako pišejo učenci: vse črke leže križem. Pa učiteljeva obleka! Vedno je bil tako oblečen, kakor mi ob nedeljah.
Učitclj biti jc pa res lepo — sem si mislil.
Naj me stane kar in kolikor me hoče, jaz hočem postati učitelj,.. To je bil moj novi načrt.
Igrali smo potem šolo, in moja žclja se je žc napol uresničila,
Učitelj! Ponosno sem sedel za mizo, na stoleh poleg  mize  je  pa bila  peščica  otrok,  sedaj  mojih
100    
učencev.  Oh, kako so bili nemirni! Vsevprek so go-vorili, šepetali, se smejali, jaz sem jih pa miril.
Pa kako malo so znali! Kopišarjev Jakec ni znal prav nič brati. Ali je torej čudo, če me je mi-nila potrpcžljivost, da sem zgrabil Jakca za la.se. Jakec je pa namrdnil usta na jok in se začel jeziti.
»Lasal me pa ti že ne boš!«
»Pa te bomf«
»Pa me ne bošl«
»Tiho!«
»Tebi že nikoli!«
»Na!«
Pa sem mu priložil eno tja preko ušesa. Jakec je zajokal na ves glas, potem pa jo mahnil domov; bili smo si sosedje.                                                       
Kmalu pridejo sosedov oče.                            
»Zakaj si pa našega tepel?«                     
»Zato, ker mi je ugovarjal.«                     
»Ali se ti mar ne sme?«                            
»Ne, mi se igramo šolo, in v šoli ne sme no-beden odgovarjati, če ni vprašan,«
»V šoli nc rečem nič, pri igri pa ni tako. Na! Da boš vedel našega pretepati.«
Pa mi je priložil sosedov očc eno okrog ušes, da je v meni zašumelo, Šole je bilo pa kmalu konec. Zatvoril sem jo za zmeraj.
Tisti dan sem prvič občutil grenkost učitelj-skega kruha, in ta grenkost mi je za vedno vzela veselje do učiteljskega stanu.
Krenil sem torej spet na drugo pot.
J. E. Bogomil