Stev. 7. V Mariboru 10. aprila 1885. VI. tečaj. List za šolo in dom. Izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca, ter velja za celo leto S gld., za pol leta 1 gld. CO kr. — Posamezne številke dobivajo se po 15 kr. —Na anonime dopise se ne ozira. — Rokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo. — Spisi in dopisi naj se blagovolijo pošiljati (frankirani) vredništvu; naročnine, oznanila in reklamacije pa opravništvu: Reiserstrasse S v Maribora. — Za oznanila plačuje se od navadne vrste, če se enkrat natisne 15 kr. Vsebina: Sv. Ciril in Metodij. — Presmec ali cvetnonedeljska butara. — Leopold Volkmer. — Učne slike iz zgodovine. — Narodno blago. - Dopisi. — Novice in razne stvari. — Listnica, — Inserat. Sv. Ciril in Metodij, ustvaritelja in utemeljitelja slovanske književnosti. Letos obhajamo avstrijski Slovani in z nami ves naš slovanski rod preimeniten praznik, dasiravno tiho in skoraj le v cerkvi in knjigi. Minolo je velikonočni pondelek dolgih tisoč let, kar se je sv. Metodij po trudapolnem in plodovitem delovanju vlegel k večnemu počitku. Nad njegovim grobom se je vnel strašen vihar; ki je najpreje odpihal njegove učence na Bolgarsko, ki je podrl tudi kneževski prestol moravski in razdjal skoraj da zadnjo panonsko cerkev, v katerej se je opravljala slovanska služba božja. A vihar je vtihnil, solnce blažene omike je pri-sijalo vnovič na pomandrana tla in seme po sv. Cirilu in Metodiju zasejano je začelo kliti in se klasovati lepše, nego je mogel kdo pričakovati. Ravno zadnjih petdeset let sem se je tudi slovenska književnost, ki se upira na Metodijevo delo, tako veselo razcvitati začela, da tudi najhujši črnogledi — dasiravno nehote — govorijo: Bi pač ne bili nikdar verjeli, da bo tako prišlo. Zato se gotovo spodobi, da tudi „Popotnik" nekaj več o sv. bratih spregovori. —■ Izmed obeh bratov je bil Constantin, pozneje Ciril imenovan, stareji. Roditelji njuni so bili odlični meščani v Solunu. Solnn je bilo grško mesto, a okolica je bila slovanska. Nikakor torej ni dvomiti, da je bilo tudi dosti mestnih prebivalcev slovanskih, in da so koj vsi meščani slovanski jezik razumeli. Obadva brata sta bila temeljito učena v vedah Grkov in Rimcev; posebno globoka je bila učenost Constantinova. Oba sta bila tudi istinito pobožna, ter sta vstopila oba med menihe basilijanskega reda. Obadva sta stopila v službo carigrajske cerkve in sta postala mešnika. Cerkvene razmere v Carigradu pa takrat niso bile nič kaj vesele. Cesarjev tajnik, Photij, je začel širiti krivi nauk, da ima človek dvojno dušo. Jegov prijatelj Constantin ga je ostro zavrnol, in ker ga Photij le ni 7 hotel slušati, se je dosedanja prijateljska zveza med njima razdrla. Časti-željni in bezznačajni Photij je cesarja Mihaila III. za se pridobil. Cesar je takratnega očaka, sv. Ignacija, raz škofijski prestol pahnil, in je Pho-tija carigrajski cerkvi za očaka vsilil. Teh razmer Constantin ni mogel vesel biti, in rad je odšel iz Carigrada, ko ga je cesar Mihael III. po Photijevem nasvetu z nekaterimi drugimi Grki k Chazarom za učitelja poslal. Chazari so se bili od Hvalinskega morja preselili k Azovskemu, ino so prišli tako s Carigradom v ožo dotiko. Bili so takrat že kristjani, pa niso imeli dosti izobraženih krščanskih učiteljev. Ko je prišel Constantin do ustja Dnjeprovega, do mesta Cherson, ob meji Chazarov, se je ustavil, da bi se tam naučil chazarskega jezika. Ko se je chazarskega jezika do dobrega naučil, se je med Chazare podal, in je se svojo živo besedo iztrebil iz naroda mohamedanske in judovske zmote. Cbazari so se za to dobroto v Carigradu posebič zahvalili, ter so obljubili radi tega vedno pokorščino. Constantinu pa so ponudili obilo bogatih zakladov, katerih pa modrijan ni hotel sprejeti; prosil pa je Chazare, naj izpuste vse tujce vjetnike, kar so mu tudi radi privolili. Ko se je Constantin v Chersonu z učenjem chazarskega jezika ba-vil, je našel na otočiču Črnega morja 30. decembra 861. 1. ostanke sv. Klementa, ki je kot rimski papež vladal od 1. 90— 100. S tem se je daleč proslavilo Constantinovo ime. kar je njemu in njegovemu bratu Metodiju pozneje, ko sta namreč med Slovenci in Moravljani ^delovala, mnogo koristilo. -— Moravski Slovani, ki so imeli svoje lastne kneze, so se morali v državnem zboru v Reznem leta 803. mogočnemu Karolu Velikemu klanjati. Okolu 1. 840 je vladal Moravljane Mojmir, jako razumen in kreposten knez. Zvesto se je držal krščanske vere in je bil pokoren Ludoviku Pobožnemu, sinu Karola Velikega, in se mu je torej tudi jako prikupil. Pod dobrodejnim vplivom krščanske vere in vztrajnega miru se je morav-ska država veselo razvijala. Takrat so si Moravljanci pozidali lepa svetišča v Olomucu, Brnu in v Velehradu. Moravski kristjani so pripadali škofiji passovski, in sicer vsled na redbe frankovskih kraljev; tako so vsaj trdili vsi bavarski škofi v svojem pismu, koje so papežu Janezu IX. leta 900. odposlali, Rinhar, škof passovski, je leta 818. nekaj Moravljanov krstil, in si je vsled tega lastil cerkvene pravice črez celo Moravijo, v čemur so ga frankovski kralji podpirali. Torej se je tudi med Moravljani krščanska božja služba iz začetka v latinskem jeziku opravljala. Med temi, za krščansko vero večidel že pridobljenimi Slovani sta bila sv. brata poklicana vinograd Gospodov obdelovati. — Mojmirova rastoča moč je vznemirjala frankovskega kralja, višega gospodarja črez moravsko deželo. Zato je prilomastil Ludovik Nemški meseca avgusta 846. leta z veliko vojsko v Moravijo, ter je odstavil Mojmira, in je na vojvodski prestol povzdignil Rastislava, kateremu je Mojmir stric bil. Ludovik je upal, da mu bo Rastislav sedaj gotovo hvaležen in brezpogojno vdan, a varal se je; ni ga bilo v Moraviji večega nasprotnika nemškim kraljem, nego je bil Rastislav. On po ničem ni tako hrepenel, ko da bi zamogel rešiti neodvisnost Moraviji od Nemčije; to mu je bila prva in največa skrb. Zato si je želel trdne zveze z Bolgari. Bolgari so mešanica dveh narodov, ki se je zakvasila v sedmem veku. Srce nove bolgarske države je bilo ozemlje med Donavo in Balkanom. Pa tudi na levem bregu Donave se je jela širiti oblast Bolgarov. Na Ogrsko jih je pridrlo toliko, da so bili s tamošnjimi Obri že blizo enako številni. Ko je Karol Veliki med letom 791,—-796. obrsko državo vničil, je prišla zemlja do reke Tise pod frankovsko oblast. Na levem bregu Tise pa je gospodoval Krumus, bolgarski glavar. (Glej „Slovan-stvo" I. str. 336.) Okolu leta 828. so prodrli Bolgari celo črez Tiso in Donavo v okraj Stolnega belega grada. Ko je pa leta 862. Ludovik Nemški Bolgare za se zoper Moravljane pridobil, se je zvezal Rastislav z Grki, ki so bili sovražni Bolgarom in Nemcem. Posebno rad bi se bil Rastislav rešil odvisnosti od passovske škofije. Želel si je torej slovenskih učiteljev in duhovnikov za svoj narod. Za ta namen ni bil nikdo sposobnejši nego modrijan Constantin. Ko se je torej Constantin v Carigrad vrnil, in je moravski knez Rastislav čul o vspehih njegovih pri Chazarih, je odpravil takoj poslance k cesarju Mihaelu, kateremu je poročil: „Moj narod je sicer zavrgel malike, in bi se rad držal krščanske postave; a ni ga moža dobiti, ki bi zamogel narod podučevati v čitanju knjig, pa v krščanski modrosti. Prosim torej, pošlji v te pokrajine moža, ki bi nas učil in nam pot k resnici kazal". Vsled tega je cesar Mihael pozval k sebi modrega Constantina, in ga je poslal ž njegovim bratom Metodijem v slovenske dežele. Constantin se je cesai'jevi volji tem raje vdal, ker so v Carigradu še vedno trajale zmešnjave, ki so nastale po Photiju. Dalje prihodnjič. -- Presmec ali cvetnonedeljska butara. Etnografično-naravopisna črtica. Spis. Iv. Koprivnik. (Konec.) 4. Črenslja (Prunus padus, Traubenkirsche) je majhno drevo ali grm z rujavo skorjo, katera je vsa polna mozolov. Listi so podolgovati ter na robu napiljeni; cveti stoje v velikih, visečih grozdih in zelo močno dihte; cveti Jpa črensija konec aprila. V vsakem cvetu je razločevati 5 čaščinih in 5 belih, venčevih listkov, obilo prašnikov in eden sam, prosto stoječ pestič. Crensljin sad so temno rudeče, pozneje črne, a kisele čvešnje, koje pa ptiči prav radi 7* zobljejo; z sokom njihovim vino in žganje rudeče barvajo. — Grenslja raste po mokrotnih gozdih in ob potokih, nahajamo jo pa tudi po vrtih in sprehajališčih, kamor jo je človek zasadil. Les ni veliko vreden, škorja in mladika so pa zdravilne, ker se nahaja, y njih strupena m o dr i k a vina (Blausäure); tudi v koščicah. cvetju in listju so zasledili ta strup, tedaj je črenslja v vseh njenih delih, izjemši lesa, bolj ali manje strupena. Ni toraj varno, zobati črenslinih črešenj, žvekati škoije itd., kar posebno otroci radi store. Od samega vohanja močno dihteeega cvetja nas že začne baje glava boleti. Zavoljo teh strupenih lastnosti črenslje nam tedaj ni kaj povolji, da se tako rado zasaja drevo v vrte in sprehajališča; še manje pa nam dopade, da se barva vino in žganje z sokom črensljenih črešnjic. 5. Leskev (Corylus avelana, Haselnusstrauch) se malokedaj vzdigne toliko od tal, da bi jo mogli uvrstiti med drevesa, navadno Jostane nižji ali višji grm, precej daleč na široko razraščen. Listje ima veliko, kosmato in na robu dvojno napiljeno. Iz lesa, kateri se da gladko cepati, izdelujejo razno orodje, ter kuhajo ogljije, koje rabija risarji in slikarji; ravne raje in rajice služijo za kole ovijajočim se poljskim rastlinam, kakor fižolu, grahu i. dr., tudi delajo iz njih posodne obroče, najboljše izmed vseh lesenih obročev. Posebne imenitnosti so pa leskove šibe, pa ne znabiti v roki strogega šolnika, kajti ta ima § 24, nego v ljudskem bajeslovju, kjer jih nobeden § ne prepoveduje. Dr. Pajek piše v svoji, že zgoraj navedeni knjigi o leskovih šibah na str. 12 tako le: „Na sv. noč hodijo v ris. Zato se mora vzeti kol, na katerem se je snopje sušilo. Kol je moral biti črez vseh svetnikov dau na polju. Kol se mora zabiti v zemljo na križpoti, krog kola pa se mora potegniti z dve leti staro leskovico ris: Na to mora človek v ris stopiti in trikrat močno zabrizgati. Hitro se prikaže duh in praša človeka, ki mu pa mora dušo zapisati, kaj hoče in vsako željo mu izpolni...... Kdor gre v ris, mora imeti enoletno leskovico in črnega mačka. O pol noči začnejo vsakovrstne grozne reči na človeka kapati, n. pr. žareča brana, goreč voz, sena itd., pa pri risu se vse razkadi. Naposled pride hudič in prinese, kar želi tisti, ki je v risu. Za dar pa mu mora dati črnega mačka." Na str. 196. beremo pod značilko „Pust" sledeče: „Ako na pustni torek pred solnčnim vzhodom tri leskove šibe, ki so y enem letu zrastle, za streho vtakneš, preženeš lisico od hrama." F. Bilek nam pa pripoveduje v „D. Z." z dne 27. marca 1880 str. 4 o leski to le : „Unter ben ^udjtfträiichern, bie Mir cutttutren, Ijat feiner eine fo holje 23e= beutung im 23olf§-. unb Aberglauben al§ ber §afetnu6ftranc6. ©o finb bie 3weige biefeS