'SMO SE BOLJŠE RAZUMELI V TRSTU
KOT V PIRANU"
Podoba Trsta v spominih Šupetrcev
do 2. svetovne vojne
Borut Brumen
IZVLEČEK
Avtor prispevka analizira tiste socialne
spomine prebivalcev in prebivalk istrske vasi
Sv. Peter, ki so vezani na Trst v času med
letoma 1900 in 1941. Pri tem ugotavlja po-
men socialnega spomina in z njimi povezanih
zgodovinskih izkušenj za kulturno tradicijo
skupnosti, v kateri je Trst vse do danes ohranil
položaj ekonomskega in simbolnega urbanega
centra.
ABSTRACT
The author analyses the social memories
of the inhabitants of the Istrian village of Sv.
Peter which are related to Trieste from 1900
to 1941. He establishes the significance of
social memories and the historical experience
connected with them to the cultural tradition
of a community in which Trieste has preserved
the position of an economic and symbolic
urban centre.
V tern prispevku bom predstavil in analiziral socialne spomine prebivalcev
in prebivalk istrske vasi Sv. Peter', ki so vezani na Trst, v času med letoma 1900
in 1941. S spomini na Trst, povezanimi z aktualnimi izkušnjami in spoznanji, si
Supetrci- sproti (so)ustvarjajo socialno in imaginarno podobo tega mesta. Na ta
način si Supetrci - tako kot tudi mi - neprestano vzpostavljajo svoja razmerja s
sedanjostjo in v socialnem spominu velikokrat iščejo ter tudi najdejo tisto oporo,
' v Sv. Petru sem lansko leto zaključil terensko raziskavo o socialnih spominih, časih in identitetah.
Moje terensko delo predstavlja del projekta "Med tradicijo in moderno", Inštituta za humanistične študije -
"Institutum Studiorum Humanitatls" v Ljubljani, ki ga je financiralo Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS.
Sv. Peter je istrska vas, ki je približno 8 km oddaljena od morske obale in približno 30 km od Trsta. Leži na hribu
nad dolino od leta 1991 obmejne reke Dragonje in istoimenske vasi Dragonja, ki se je razvila v zadnjih 50 letih
pretežno z naseljenci iz Sv. Petra. Ob popisu leta 1991 je v vasi živelo 412 prebivalcev/k (85,6% slovenske, 2,6%
italijanske, 1,3% hrvaške, 3,2 regionalne, 0,9 druge narodnosti in 6,2% neopredeljenih). Večina prebivalcev/k je
zaposlena (moški ponavadi formalno, ženske večinoma v neformalnem sektorju), vendar jim kmetovanje
(intenzivno pridelovanje povrtnin, vinogradništvo, oljke) predstavlja pomemben dodaten vir zaslužka. V veliki
večini so prebivalci/ke Sv. Petra katoliki. Njihova župnijska cerkev je v sosednji vasi Krkavče, v samem Sv.
Petru pa stoji podružnična cerkev. V vasi imajo štirirazredno podružnično šolo, vaški dom z dvorano, kjer sta
sedež krajevne skupnosti in KUD Sloga, zadružno trgovino in gostilno.
2 Tako sami sebe imenujejo prebivalci in prebivalke vasi Sv. Peter.
103
Borut Brumen
ki "identificira skupino, daje smisel njeni preteklosti in opredeli njene želje in
zahteve do prihodnosti" (Fentress & Wickham 1992: 25).
Socialni spomin Šupetrcev kot enakovredna dimenzija zgodovinske resnič-
nosti in z njimi povezane predstave o Trstu nam omogočajo navidez iracionalno,
precenjujoče, enostransko, da ne rečem emocionalno in mitično razumevanje
Trsta, skozi njihovo "racionalnost" in njihovo "logiko". Takšni spomini in pred-
stave, vezani na šupetrske socialne prakse, lokalno razumevanje in (iz)rabo
prostora, konceptualizacijo časa in socialno ter simbolno konstrvikcijo drugačnosti
in podobnosti, omogočajo specifično razumevanje in videnje urbanega prostora.
Pravzaprav predstavljajo zunanji pogled na mesto v tistih (zgodovinskih) izho-
diščnih točkah, ki jih je Martine Segalen poimenovala kot nujne za kreacijo urba-
nosti (Segalen 1993: 64). Sprejemanje šupetrske "resničnosti" postavlja Trst in
šupetiske predstave o Trstu v širši, sredozemski okvir.
V svoji hvalnici temu prostoru Predrag Matvejevič ugotavlja, da so bila v
preteklosti mediteranska mesta tista, ki so svojim "domorodcem" predstavljala
tako državo kot tudi nacijo. "Mesta so bila za njih in država in nacija in še nekaj
za povrh" (Matvejevič 1991: 19). Vsaj do začetka tega stoletja naj bi tudi Trst
svojim prebivalcem in prebivalkam uspeval nadomeščati državo in predvsem
nacijo (Cattaruzza 1991). "Tržaške nacije" je, kot ugotavlja Elke Nicole Kappus^,
dokončno konec na začetku tega stoletja, ko se z nastopom fašizma zaključita
procesa nacionalizacije in italianizacije tržaškosti - Triestinitä. Po svoje se tega
spomnijo tudi v Sv. Petru.
KAKO JE BILO V TRSTU POD AVSTRIJO?
Obdobje pred prvo svetovno vojno je v šupetrskih socialnih spominih
vezano zgolj na nekatere splošne ocene tistega časa.* "Pod Avstrijo je bilo dobro tu
pri nas. Znaste, kako je bilo? Do tri leta niste rabili plačati davkov. Znaste, letos je
slabo, k leti je boljše in ste plačali eno in drugo," se časa avstoogrske monarhije
spominja eden izmed najstarejših informatorjev. Povsod v vasi sem slišal, da so
takrat ljudje zaupali državi'^ rn da se niso počutili manjvredne zaradi svoje etnične
in nacionalne pripadnosti. "Ma so stari pripovedovali, kako so takrat v Trstu še
govorili po domače. Smo se boljše razumeli v Trstu kot v Piranu," mi je zaupala
informatorka iz Sv. Petra. V Trstu, ki je bil takrat v isti državi kot Sv. Peter, so se
3 Glej prispevek Elke Nicole Kappus v tej številki Etnologa.
* Na začetku stoletja je v Sv. Petru, italijansko imenovanem San Pietro deli' Amata, živelo v 99 hišah
435 prebivalcev, od katerih se jih je 338 opredelilo za Slovence in 97 za Italijane (Gemeindelexikon 1906: 58).
Desetletje kasneje je bilo v Sv. Petru 470 prebivalcev, od tega 402 Slovenca, 46 Hrvatov in 22 Italijanov (Ostanek
1993: 186). Podatki nam zgovorno pričajo o tem, kako je bilo uradno nacionalno opredeljevanje Šupetrcev v
veliki meri odvisno od trenutnih političnih pogojev in življenjskih strategij.
5 To zaupanje so mi največkrat pojasnjevaU s splošnim blagostanjem, ki ga v resnici sploh ni bilo, in
predvsem z možnostjo odloga plačila davkov v primeru slabih letin za časa Avsto-Ogrske monarhije, kar je bilo
ukinjeno takoj z nastopom fašistične Italije.
"Smo se boljše razumeli v Trstu kot v Piranu"
Supetrci počutili doma. Tako rijim kot tudi dobršnemu delu ostalih Istranov je
Trst zaradi svoje velikosti, multietnične sestave, ekonomske moči in temu
primerne ponudbe ter povpraševanja nedvomno predstavljal glavno mesto.
Čeprav naj bi bili Supetrci pred prvo svetovno vojno gospodarsko v prvi
vrsti vezani na Piran, Koper in Buje, kamor so dnevno hodili prodajat svoje
pridelke, pa so občasno vsi hodili tudi v Trst. V Sv. Petru naj bi se v tem času
samo dve ženski ukvarjali z nakupovanjem kmečkih pridelkov in jajc v notranjosti
Istre in jih nosili prodajat v Trst.^ Za eno sem slišal, da je v istrsko notranjost
"hodila navadno oh torkih in se vračala oh sredah. V četrtek je bila doma, v petek je
pripravljala za soboto iti ča. V soboto pa v Trst. V eni uri in pol je bilo treba vstati in
iti z mušo (oslom) dol v Koper Nato z vaporjem (pamikom) v Trst. Tam se je
prodajalo, je bil en plac. Najprej je bil gor, se reče pri kanalu, pri Sv. Antonu. Potem pa
so naredili doli nižje, ki je še danes. Samo danes je vse pokrito. Tistikrat je bilo vse
razkrito." Nekatere ženske iz Sv. Petra naj bi že pred prvo svetovno vojno prale
perilo za stranke v Trstu in prodajale mleko. Tudi nekaj moških iz Sv. Petra naj bi
bilo zaposlenih v Trstu, kjer naj bi delali v kantjeri - ladjedelnici in v luki kot
nosači.^ Drugače pa so moški, zlasti tisti, ki so prihajali iz premožnejših kmečkih
družin, v Trstu organizirali in vodili prodajo sezonskega sadja; jabolk, breskev
in češenj: "Je none nabral češnje: v češnjah je bil včasih denar, to se je dalo živeti, veš,
kako? So naložili 20, 30 kg na glavo in v Trst. Vse je šlo: grozdje, jabolka... In je precej
zaslužil. Naša roba je bila zelo cenjena." Po pripovedovanjih sodeč ženske takrat še
niso hodile v Trst delat kot služkinje ali gospodinjske pomočnice. Prav tako so
mi vsi po vrsti zagotavljali, da takrat še niso imeli sorodnikov v Trstu. Pri večini
informatorjev je Trst v spominih prisoten kot tisto mesto, od koder so fantje in
možje šli v klavniške fronte prve svetovne vojne. Kakor lahko razberemo iz
spominov, se je po njej položaj Šupetrcev v novi italijanski državi bistveno
spremenil, zaradi poslabšanih ekonomskih razmer pa naj bi se občutno povečali
tudi stiki s Trstom.*
SUPETRCI V TRSTU MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMA
"Pod Avstrijo so na sodiščih govorili tri jezike: slovensko, italijansko in nemško.
Pol so pa pršli Italijani, ki so bili jezni na Slovence, saj so jih napadali še pod Avstrijo
in je bilo tega konec," je začetek italijanske okupacije opisal informator. V vasi je
splošno sprejeto mnenje, po katerem se prvo obdobje italijanske države enači z
bedo: "Je bila mižerija. Veste, kaj pomeni mižerija? Kriza je bila. Revščina. Če je bila
revščina tu, ke je bila kmetija, kaj pa tam, ke ni bilo kmetije?" Spomini na revščino so
6 Gre za tisto dejavnost, po kateri se danes opredeljuje Šavrinke. Več o Šavrinkah glej v Rogelja &
Ledinek 1996 in Brumen 1997.
7 Kar potrjuje tudi Julij Titi (Titi 1965:107).
8 Do tega podatka sem prišel samo na osnovi zbranih pričevanj. Ta se, zaradi objektivnih razlogov, v
večini nanašajo na čas med obema svetovnima vojnama.
Borut Brumen
V Sv. Petru v večini primerov povezani s strahom pred italijansko davkarijo.
"Pod Avstrijo je pršu financier za plačat. Ste rekli taku, taku in je šel ča in ste plačali
k leti. Pod Italijo pa je bilo treba plačati davek. Ce ni bilo denarja je bilo gorje, je prišel
kuštodijo, smo mu mi rekli, kaj rečejo zdaj? Rubežnik. Samo je bilo to žalostno, če je
prišel", se tega spominja informator. Tisti, ki niso mogli plačati davka, so se
navadno zadolžili pri bogatejših kmetih ali pa pri bankah. V kolikor se je ponovila
slaba letina, jim je grozil bankrot, katerih se Supetrci prav dobro spominjajo.
Prav tako kot velike zmrzali na začetku 20. let in občutnega padca prodaje vina',
kar je Šupetrce dobesedno prisililo, da so v večji meri iskali dodatne možnosti
zaslužka v obalnih mestih in v Trstu.
V Piranu, Bujah in Kopru so ženske prodajale kmečke pridelke. "Veste, pri
nas je bila mižerija in je mama šla z domačimi pridelki dvakrat na teden v Piran, da ne
trpi družina gladu. Z mušo je peljala drva, kis, kanele, venke, kakšno jajce, česen,
čebulo in se je nabralo malo denarja. Prodajala je v Piranu na trgu ali pa po hišah, kjer
so jo dobro poznali, saj je veliko hodila v Piran... Oče pa ni nikoli šel v Piran," se tega
časa spominja informatorka. Njen oče, kot tudi velika večina ostalih moških iz
Sv. Petra, ni hodil prodajat v obalna mesta. Supetrci so vsako mesto (Piran, Koper,
Izola in Buje) posebej imenovali "grad", največ težav pa so po spominih sodeč
imeli prav v "gradu" Piranu: "Čujte, so rekli, da je v gradi boljše življenje. Ino mi
drugi seljaki, kmeti, ko smo šli že v Sečovlje so nas po strani gledali. Nobena gradžanka
ni šla s kmetom. So nam rekli po talijansko "un contadino" - kmet. Piranci so bili bolj
kulturni ljudi ino mi smo bli ko "sciavi". Razumeste, zakaj "sciavi", ker smo govorili
slovensko. Samo mi drugi smo znali dva jezika, uni pa samo enga." Moški iz Sv. Petra
so zato hodili v Piran samo po nujnih, uradnih opravkih. Njihov odpor do Pirana
je razumljiv, saj so se tam zaradi pogostih žalitev, vezanih na njihov socialni
status in nacionalno pripadnost, počutili vse prej kot zaželjene.
V velikem mestu, kot je bü Trst, ki ga je agrarno zaledje, kamor lahko prište-
vamo tudi Sv. Peter, zasipalo s presežki svoje produkcije, je bila prisotnost
kmečkega prebivalstva iz okolice del vsakdana. Tudi znanje slovenščine je, kljub
fašizmu, v Trstu kot urbanem centru predstavljalo nekaj "normalnega". "Ma, v
Trst so prihajali Furlani, Krašovci, Istriani in Benečani. Tam so bili Avstrijci, Slovenci,
Italijani, Židje in pravoslavci in so vsi govorili malo po domače in malo po talijansko."
Ne glede na to, koliko so v Trstu zares vsi po malem govorili tudi "po domače", je
že multietnična sestava Trsta omogočala Šupetrcem lažjo identifikacijo s tem
mestom. Trst je Šupetrcem v obravnavanem obdobju predstavljal nenadomestljiv
trg za prodajo svojih pridelkov - povrtnin, zelenjave, perutnine, sadja, mleka,
žganja, vina, kruha in drv - ter prostor za opravljanje različnih plačanih
uslužnostnih dejavnosti - pranja in dela gospodinjskih pomočnic ter služkinj
(primerjaj Ravnik 1996).
5 supetrci so pred 1. svetovno vojno sloveli kot večji pridelovalci grozdja in s tem vina. Trgovci z
vinom so prihajali v Sv. Peter iz krajev, ki so se po I. svetovni vojni znašli v Kraljevini SHS. Zaradi tega so bili
Supetrci prikrajšani za zaslužek (Titi 1965: 22, 74,78).
"Smo se boljše razumeli v Trstu kot v Piranu"
Supetrci so v času med obema svetovnima vojnama hodili v Trst s pamikom
iz Kopra'", v primeru slabega vremena pa tudi peš. V 30. letih je pamik šestkrat
na dan peljal iz Kopra v Trst in nazaj", poleg tega je bila v sredini 30. let
vzpostavljena tudi pomorska zveza med Sečovljami in Trstom, ki so jo Supetrci
uporabljali samo pri prevozu večjih tovorov. Do Kopra so šli večinoma peš "čez
Pomjan, po stari poti v Šmarje in dol v Koper". Izjema so bili samo najbogatejši
kmetje, ki so se v Trst voziU s kočijami ali pa s "karetino" - kolesljem.
V Sv. Pehu skorajda ni bilo družine, iz katere ne bi vsaj ena ženska hodila
delat v Piran. Petinsedemdesetletna ženica, ki še dandanašnji občasno hodi v
Trst kot prodajalka, je svoje spomine na Trst predstavila takole: "Prvič sem prišla
v Trst z desetimi leti. Sem jokala in prosila mamo, da bi rada šla z njo v Trst. Bene, je
rekla, ko boš umesla in spekla kruh boš šla v Trst. Jaz sem tekla kot nora v trgovino,
kupila kvas, moka je bila doma in spekla kruh na ognjišču. Je prišla moja mama, je vidla
ta kruh in so jo solze zalile, da kako sem mogla narediti jaz to. Je moj oče rekel, boš šla
v Trst, ker danes si bila brava. In tako sem šla z mamo do Sečovlja, od tam pa je vozila
barka v Trst. Potem smo ponoči spali na barki in zjutraj prišli v Trst. Tam so čakali
fakini, da bodo nesli robo na trg... Lepo je bilo. Dopadlo se mi je en kraj, ki so mu pravli
Betula. Tam se je kupovalo pol kile rib ocvrtih in potem ena puna karta teh rib in bela
štruca, ma še denes jaz čutim ta gušt, kako z užitkom sem jaz to jedla...". Večina
deklic iz Sv. Petra je morala pred svojim prvim obiskom Trsta dokazati svojo
sposobnost opravljanja "ženskih" del. V bistvu je šlo za neke vrste ustaljerü
socializacijski vzorec, kjer je bila nagrada za opravljeno delo tudi neke vrste
zagotovilo, da bo dekle lahko v prihodnosti samostojno opravljalo po mami
"podedovano" delo v Trstu. Fantom se topogledno ni bilo treba dokazovati, saj
se je od njih v prvi vrsti pričakovalo, da bodo delali na kmetiji. Za njih je obisk
Trsta ponavadi predstavljal velik dogodek, do katerega je prišlo, ko so dosegu
določeno starost, to je med sedmim in desetim letom starosti: "Prvič sem šel v
Trst z materjo. Sem hodil še v šolo in je šla enkrat v četrtek v Trst in sem šel z njo."
Čeprav so tudi oni šli največkrat z mamo na trg, izjemoma tudi z očetom, ko je
ta šel prodajat večje količine sezonskega sadja, pa pri fantih obisk Trsta ni imel
tako močne izobraževalne funkcije kakor pri deklicah. Večina moških iz Sv. Petra
se spomni, da so jih ob prvem obisku Trsta peljali na ulico, kjer so bile stojnice s
sladkarijami, in pa v zabaviščni park, kjer se je marsikateri Šupetrc prvič peljal z
"gondolo" - vrtiljakom. Moški in ženske iz Sv. Petra se vsi zelo dobro spominjajo
svojega prvega obiska Trsta, kaj so počeli, kaj so jedli in kje so hodili, tako da
lahko rečemo, da je bila fascinacija nad Trstom pri vseh enaka.
Ženske so večkrat tedensko hodile v Trst prodajat kmečke pridelke. To so
počele na trgu, prodaja na domu se je razširila šele po drugi svetovni vojni, ko so
njihovi stalni odjemalci poštah sorodniki aU poznani Pirančani, ki so se takrat
10 z vlakom, ki je med letoma 1902-1936 vozil na relaciji Poreč - Trst (Tome Marinac 1994:38) in je imel
eno izmed postaj tudi v sosednjih Sečovljah, pa se zaradi visokih cen Supetrci niso vozili.
11 Dnevnik Domenika Kavrečiča iz Kortine, v lasti družine Šribar.
Borut Brumen
izselili v Trst. Ženske, ki so delale v Trstu, so se med sabo ločevale na tiste, ki so
v Trstu prodajale kmečke pridelke, in one, ki so prale in hodile delat kot
gospodinjske pomočnice in služkinje'^. Slednje so živele pri italijanskih družinah,
kjer so imele svojo sobo in posteljo. Vstajale so ponavadi ob sedmih zjutraj
pospravljale, prale, likale, kuhale in delale "vse, vse, vse...", kot je povedala
informatorka, ki je šla z dvanajstimi leti za služkinjo. Za svoje delo je dobivala
100 lir mesečnega plačila, kar ni bilo veliko. Vseno pa si je prihranila toliko
denarja, da je pri 24 letih pustila to delo in si je lahko kupila "vse", kar je bilo
potrebno za balo.
Prodaja pridelkov in delo peric ni bilo vezano na zakonski status žensk,
medtem ko so bile služkinje samo neporočene ženske. Kljub temu pa je bilo
žensko delo v Trstu, predvsem zaradi pogoste odsotnosti od doma, v določeni
meri tudi stigmatizirano: "]a, saj so tudi za ženske, ki so delale v Trstu govorili, da
so pocestnice. Zdaj se za tiste ženske, ki gredo v Trst ne govori več, da ni ženska. Ne,
to je danes ženska, ki zasluži v Italiji. Zmeraj pa je bila tudi kakšna, ki se je poročila v
Trstu. Veste, kaku je bilo, ali je bila taka ali onaka, ma se je poročila."
Žensko delo v Trstu je bilo nujno potrebno za družinsko ekonomijo in preži-
vetje družine: "Sem vzdrževala vse s tem denarjem. Mož je bil kmet, on ni prinesel
niti pare, " je povedala žena srednje velikega kmeta iz Sv. Petra. Po pripovedovanjih
sodeč naj bi najboljše šlo tistim ženskam, ki so v Trstu prodajale mleko: "Se je
vidlo ja, da so kaj boljše vozile. Se je vidlo na obleki. Tudi, če so popravljali hišo, ker so
lažje kot drugi." Ženske iz Sv. Petra, ki so v 30. letih kot prve redno zaposlene
vaščanke začele delati v nekaterih izolskih tovarnah ribjih konzerv, pravijo, da
po nastopu redne službe niso hodile več v Trst. Svojim sovaščankam, ki so
nadaljevale s prodajo in delom v Trstu, pa so to početje na nek način celo zavidale,
saj delo v Trstu nikoli ni bilo tako naporno in monotono kot delo v tovarni.
Čeprav so ženske prodajale in delale ter tudi zaslužile v Trstu, pa so, kot
pravijo, večino stvari kupovale v Kopru: "Enkrat se v Trstu ni kupovalo. Samo
Koper. Prodat si šel v Trst, kupovat pa v Koper. To vsi. Koper je bil več kmečko. Za kar
si hotel, je bilo: za kmeta in za vse." Izjemo pri nakupih so predstavljala zdravila in
blago za šivanje, ki so ga ženske nabavljale v Trstu. "Poplin za bluzo, pike za
srajčke. Potem je bil tibet in šetin. Se je kupovalo za ženske. To so vzele črno. Tudi
druge barve... Flanelo za naredit hlače ino tistele kombineže. Burho je bil za moške
srajce. Za hlače je bil regardin." Ženske iz peščice šupetrskih premožnih družin so
si v Trstu kupovale tudi obleke: "V Trstu so imeli bolj elegantno. Mama ni marala
kupovati tie, ker je bilo bolj grobo šivano in delano. Imeli so anka bolj na izbiro." Vse
nakupe so opravljale po končani prodaji ali delu v Trstu. Ta čas bi lahko
poimenovali tudi prvi prosti čas žensk iz Sv. Petra. Povedale so mi, da so po
končanem delu rade šle na sprehod po Trstu opazovat, kako se nosijo tržaške
gospe in kaj se razstavlja v trgovinskih izložbah. Nato pa so si, skorajda naskrivaj,
12 Podrobnejšo predstavitev oblik in pomena dela žensk iz Sv. Petra v Trstu glej v prispevku Martine
Orehovec v tej številki Etnologa.
"Smo se boljše razumeli v Trstu kot v Piranu"
kupile kakšno potrošniško drobnarijo kot so dišeča mila, ogledalca, nakit in včasih
tudi pomaranče za otroke, cigarete za može. In "jest sem prinesla mojemi moži dve
špinjolete (cigarete), da mi varje otroke. Sem kupila one Popular, ki so bile najcenej. Ne
pa Sport, ma vi se ne spomniste," je svojo pripoved o nakupih v Trstu zaključila
ena izmed žensk.
Moški iz Sv. Petra so redkeje hodih v Trst prodajat pridelke kot ženske in
še takrat so ponavadi prodajali sezonsko sadje ah posevke "na velko", se pravi,
da niso prodajali na stojnicah. "V Trst smo vozili krompir, smo vozili grozdje, smo
vozili črešnje, hruške, jabolke, kdor jih je jemo. To smo prodajali na velko. Jest sem jemu
breskve in hruške. En teden sem spal v Trsti in oni so mi pošiljali gor, jest sem pa
prodajal... Sem spal na barki, ki je hodila iz Sečovelj gor. Lejte iz Umaga je šla ena
barka, Sečovlje dve, Pirana tri, iz Izole štiri in iz Kopra dve. Šest, enkrat sedem bark je
vsako jutro šlo v Trst," se prodajanja v Trstu spominja starejši informator. Skorajda
vsi se spominjajo, da so od Šupetrcev hodih prodajat samo tisti moški, ki je "kaj
jemo", se pravi premožnejši. Nekateri so to prodajo opravljali skupaj s svojimi
ženami in prav za njih lahko trdim, da so bih prvi šupetrski zaljubljenci v "premi-
kajoče se slike". Pred spanjem na barki so imeli namreč dovolj časa, da so šU na
obisk večerne filmske predstave, včasih pa tudi "past zijala" na tržaški korzo.
Moški nakupi v Trstu so bili vezani izključno samo na njihovo primarno
gospodarsko dejavnost - kmetovanje ah obrt. Tako so v Trstu kupovali delovne
stroje, gnojila, semena in orodja, npr. kovaški meh na ročni pogon.
Vseeno pa je večina šupetrskih moških ostajala doma. Med njimi tudi večina
tistih, ki niso imeH dovolj lastne zemlje za obdelovanje. Ena izmed informatork
mi je povedala, da moški pri njih niso podpirah niti enega vogala hiše, temveč
so bili tako kot vrata v hiši, zatorej se nikoU niso premaknih od doma. Vzroke
zato lahko mogoče iščemo v neke vrste tradicionalnem rurahiem etosu, kjer se je
mesto vedno predstavljalo kot sovražna tvorba in se je od "pravega" moškega
zahtevalo, da z delom na zemlji dokaže, da je sposoben moški in oče. V šupetrski
praksi pa je skozi "ženski pogled" to pomenilo tudi, da "moški niso imeli nobene
skrbi, nobene obveznosti enkrat. V glavnem so za vse skrbele ženske, razen tam, kjer so
bila velika imetja in so moški imeli vse v rokah." V obravnavanem obdobju ni bil v
Trstu zaposlen nobeden Šupetrc in šele v drugi polovici tridesetih let zasledimo
prve moške, ki so se redno zaposliU v sečoveljskem rudniku.
ZAKLJUČEK
Osnova kulturne tiadicije agrarnih skupnosti ni zgodovina, pač pa njihove
zgodovinske izkušnje. Te izkušnje predstavljajo "bistvene elemente kolektivne
podobe sveta, kolektivnega vedenja in kolektivnega spomina neke skupine ali
družbe" (Giordano 1989: 19). Gre za neke vrste kolektivni (in s tem tako ali
drugače ideološko pogojen) historični spomin, ki je vezan na doživete in
posredovane izkušnje, ki jih delimo z drugimi. Ta spomin ni vezan na zgodovino.
Borut Brumen
ki (p)opisuje in razlaga naše konstrukte o tem, kaj, kdaj, kako in zakaj se je nekaj
zgodilo in se dogaja v naši "realnosti".
Socialni spomini Šupetrcev, vezani na Trst, nikakor niso sestavljeni zgolj iz
natančnih letnic, opisov velikih političnih dogodkov ali biografskih podatkov
vplivnih osebnosti, temveč predstavljajo izkustveni in imaginarni prostor, v
katerem lahko lokalizirajo svojo preteklost". Ti spomini so tesno povezani z
ekonomsko vlogo Trsta. Ne smemo pozabiti, da so Supetrci takrat skupaj z
Tržačani živeli v isti državi rn jim je Trst predstavljal "njihovo" glavno mesto".
Ko Supetrci govorijo o Trstu, govorijo najprej o tistem mestu, ki jim je s svojim
trgom, ponudbo in povpraševanjem omogočalo preživetje v kriznem obdobju.
V spominih ni bil Trst kot njihov "glavni grad" nikoli omenjan kot politični,
kulturni ali verski center, temveč kot ekonomski urbani center. Kot takšen je
moral biti po definiciji tudi center kulturnih inovacij in neprestanega širjenja le
teh (glej Redfield & Singer 1971).
Trst tako Šupetrcem ni predstavljal zgolj prostora, kjer so lahko zaslužili
prepotreben denar za preživetje, temveč so se tam srečevali tudi z mestom kot
urbanim kulturnim centrom, z drugačnimi življenjskimi stili in praksami. Ženske
iz Sv. Petra tam niso samo prodajale pridelkov, svojega dela in nakupovale hrane
ter nujnih gospodinjskih potrebščin. V Trstu so kot gospodinjske pomočnice ali
služkinje - "z metodo neposredne udeležbe" - spoznavale drugačno organiziranje
gospodinjstva, notranjo opremo in prehrano, medsebojne odnose, navade in
manire Tržačanov, njihove koncepte meščanstva in časa. Na trgu in ulici so imele
priložnost opazovati mestne ljudi in njihov oblačilni videz. Čeprav je bil njihov
(delovni) prostor v Trstu vezan ponavadi zgolj na pristanišče, izbrane hiše
delodajalcev, tržnico in na nekatera gostišča v bližini tržnice, so se, kot same
pravijo, "rade sprehodile po bogatih ulicah, kjer je bilo veliko trgovin in lokalov". To so
tudi prve omembe sprehodov, na kar moramo biti pozorni, saj nam ti podatki
govorijo o tem, da so šupetrske ženske, čeprav še niso bile v rednih delovnih
razmerjih, v Trstu začele ločevati delovni čas od ne-delovnega časa. Tega so imele
tudi doma ob nedeljah in največjih cerkvenih praznikih, tukaj pa je predstavljal
prvo zaznavanje drugačnega časa, prostega časa, tistega, ki je pomensko neločljivo
vezan na čas trga in dela (Adam 1995: 96). Pred in po opravljenem delu so se
velikokrat znašle v položaju, ko jim je ostal čas za sprehode po Trstu, na katerih
so skupaj opazovale in komentirale, kako se nosijo Tržačani/ke in kaj je novega
v mestu. V Trstu so si tu in tam naskrivaj kupile kakšno "nepotrebno" potrošniško
13 Po Mauriceu Halbwachsu se kolektivni spomin razlikuje od zgodovine v dveh ozirih. Prvič gre pri
kolektivnem spominu za kontinuirani miselni tok. Od ene kontinuitete k drugi, kjer se od preteklosti ne ohraiu
nič dodanega, temveč zgolj tisto, kar lahko preživi v zavesti skupine. In drugič, da pravzaprav obstaja več
kolektivnih spominov, medtem ko naj bi büa zgodovina nedeljiva in ena sama. Tako se po defiiüdji kolektivni
spomini pokrivajo z mejami skupine in jih ne presegajo (Halbwachs 1991).
1^ Ta položaj je na simbolni ravni ohranil vse do danes, navkljub najprej jugoslovanski in danes slovenski
državni meji (in mogoče v nekaterih ozirih prav zaradi te državne meje), s katero je bil Trst odrezan od svojega
zaledja.
"Smo se boljše razumeli v Trstu kot v Piranu"
drobnarijo - ogledalo, milo, denarnico ali cenen nakit. Nekatere, tiste redke, ki
so spremljale svoje može pri njihovi prodaji sezonskega sadja, pa so se ob
večernem prihodu v Trst skupaj s svojimi možmi odpravile v kino, ta simbol
naprednega mestnega potrošniškega življenja.
In nenazadnje je ženskam prav delo v Trstu, natančneje rečeno njihov
zaslužek, omogočal, da so lahko v okviru patriarhalne družine in vaške skupnosti
zase zahtevale enakopravnejši status in si ga do neke mere tudi izborile.
V socialnem spominu Šupetrcev zaseda Trst v prvi polovici tega stoletja
prostor ekonomskega centra. Cela kopica drobnih opazk pa nas opozarja na to,
da je Trst za Šupetrce simbolno predstavljal tudi prostor "civiliziranega" načina
življenja. Seveda so Supetrci na drugačen način doživljali urbani prostor kot
Tržačani, vendar pa so zaradi lastnih interesov in strategij ter velikosti mesta,
njegove izrazite socialne, etnične in kulturne heterogenosti Trst vedno dojemaU
kot svoj glavni, če že ne edini urbani center.
LITERATURA IN VIRI
ADAM, Barbara: Timewatch: The Social Analysis of Time. Cambridge, Oxford/Polity Press 1995.
BRUMEN, Borut: The State want it so, and the Folk cannot do anything against the State
anyway. V: Narodna umjetnost 33/2, Zagreb 1996, str. 139-155.
CATTARUZZA, Marina: Slovenes and Italiens in Trieste 1850-1914. V: Engman M. (Ed.): Ethnic
Identity in Urban Europe. Worcester/ Billings & Sons. 1991, str. 189-220.
FENTRESS, James & WICKHAM, Chris: Social Memory. New Perspectives on the Past. Oxford/
Blackwell 1992.
GEMEINDELEXIKON österreichisch - iUirysche Küstenland (Triest, Görz und Gradiska, Istrien)
VII. Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1900.
Wien 1906.
GIORDANO, Christian: Die vergessenen Bauern. Agrargeselschaften als Objekt
sozialwissenschaftlicher Amnesie. In: Giordano C. & Hettlage R. (Hg.):
Bauemgesellschaften im Industriezeitalter. Zur Rekonstruktion ländlicher
Lebensformen. Berlin/ Dietrich Reimer Verlag 1989, p. 9-27.
HALBWACHS, Maurice: Das kollektive Gedächtnis. Frankfurt/ Fischer Verlag 1991.
MATVEJEVIČ, Predrag: Mediteranski brevijar. Zagreb/Grafički zavod Hrvatske 1991.
OSTANEK, France: Slovensko - hrvatska jezikovna meja v Istri. Gradivo za obdobje od leta 1860-
1956 - III. del. V: Annales - anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin 3/93. Koper
1993, str. 177-196.
RAVNIK, Mojca: Bratje, sestre, strniči, zermani: družina in sorodstvo v vaseh v slovenski Istri.
Ljubljana, Koper/ ZRC SAZU, Lipa d.o.o. 1996.
REDFIELD, Robert & SINGER, M. Milton: City and Countryside: The Cultural Interdependence.
V: Teodor Shanin (ed.). Peasants and Peasants Societies. Harmondsworth/Penguin
Books 1971, Str. 337-365.
ROGELJA, Nataša & LEDINEK, Špela; Šavrinka, šavrini, šavrinija. V: Glasnik Slovenskega
etnološkega društva. Ljubljana 36 (1996), št. 2-3, str. 40-43.
SEGALEN, Martine: Memory, Kinship and Citizenship in an Urban Context: The Case of
Nanterre (France). V: Anthropological Journal on European Cultures - Urban Europe.
Ideas and Experiences. Fribourg/Frankfurt 2 (1993), št. 2, sh". 55-66.
TTTL, Julij: Socialnogeografski problemi na koprskem podeželju. Koper / Založba Lipa 1965.
TOME MARINAC, Bogdana: Občina Izola. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja -
20. stoletje. Izola/Znanstveni inštitut Filozofske fakultete 1994.
Borut Brumen
112
BESEDA O AVTORJU j
Borut Brumen, mag. etnologije in dipl. '
sociolog kulture, zaposlen kot asistent stažist j
za etnologijo Evope na Oddelku za etnologijo \
in kulturno antropologijo Filozofske fakultete j
v Ljubljani. Področja dela: evropska etnologija,
urbana etnologija, antropologija Mediterana, '
antropologija časa in prostora. Zadnja pomemb- !
nejša objava: Cambio en los conceptos de j
tiempo y espacio de los pueblos eslovenos a
causa de la nueva frontera estatal. V: Maria
Câtedra (ed.), Politica y Sociedad No. 25, '
Madrid 1997. Avtor knjige Na robu zgodovine :
in spomina (Murska Sobota 1995), soustano- j
vitelj in soorganizator vsakoletne mediteranske |
etnološke poletne šole v Piranu in soizdajatelj
(skupaj s prof. dr. Zmagom Šmitkom) zbomika 1
MESS-Mediterranean Ethnological Summer i
School (Ljubljana 1996). ,
ABOUT THE AUTHOR
Borut Brumen is an M.A. in ethnology
and a graduated sociologist of culture. He is
employed as trainee assistant for the ethnology
of Europe at the Department of Ethnology and
Cultural Anthropology of the Faculty of Arts
in Ljubljana. Fields of work: European ethnolo-
gy, urban ethnology, anthropology of the Medi-
terranean, the anthropology of time and space.
His most recent published article is Cambio en
los conceptos de tiempo y espacio de los pueblos
eslovenos a causa de la nueva frontera estatal. V:
Maria Catedra (ed.), Politica y Sociedad No. 25,
Madrid 1997. He is the author of "Na robu zgo-
dovine in spomina" ("On the margin of history
and memory", Murska Sobota 1995), co-founder
and co-organiser of the annual Mediterranean
Etlmological Summer School in Piran and co-
publisher (together with professor dr. Zmago
Smitek) of the MESS collection - Mediterranean
Ethnological Summer School (Ljubljana 1996).
SUMMARY
"WE GOT ALONG BETTER IN TRIESTE THAN IN PIRAN"
Trieste before the Second World War in the memory
of people from Sv. Peter
The social memory of the male and female inhabitants of the Istrian village
of Sv. Peter and their concepts about Trieste which are connected with this me-
mory allow us to understand their apparently irrational, exaggerated, biased,
one might even say emotional and mythical understanding of Trieste through
their own "rationale" and "logic". Such memories and concepts, connected with
their social practices, local understanding and land use, with their conceptuali-
sation of time and with the social and symbolic construction of differences and
similarities, enable a specific imderstanding and view of the urban space. The
author analyses those social memories of the inhabitants of the Istrian village of
Sv. Peter that are cormected with the Trieste of the early 20* century imtU 1941,
a period when they lived in the same two states as the Triestians. First in the
Austro-Hungarian monarchy in which Trieste was the biggest and fastest
developing port. In the social memories of the villagers this period is seen as one
"Smo se boljše razumeli v Trstu kot v Piranu"
of relative welfare, in which Trieste appears merely as a place where agricultural
produce is sold. The economic crisis made the selling of agricultural produce
under fascist Italy rule in Italy of vital importance for the survival of many
families in Sv. Peter. And there was also a considerably number of women from
Sv. Peter who worked in Trieste as maidservants and washerwomen.
The author establishes that in these social memories Trieste is never referred
to as a pohtical or reHgious centre, but only as an economic urban centre. As
such and by definition it was also the centre of cultural innovation. To the villagers
Trieste was not just a place where they could earn the money they badly needed
to survive, but they also saw it as a modern urban centre, with different Hfe
styles and practices. Women who went to work to Trieste several times a week
started to distinguish between working hours and non-working hours, that is
free time, a phenomenon inseparably connected with the origin of a market and
labour. A series of random remarks (about going to the movies, buying consumer
goods, having walks and observing the townspeople) remind us that to the people
of Sv. Peter Trieste symbolically also meant a space where the way of living was
"civilised". The people of Sv. Peter, of course, experienced the urban space in a
way different from that of the Triestians, but due to their own interests, strategies
and to the size of Trieste, its markedly social, ethnic and cultural heterogeneity
they have always seen Trieste as their main urban centre.
RESUME
"NOUS NOUS SOMMES MIEUX ENTENDUS A TRIESTE QU'A PIRAN"
L'image de Trieste dans la mémoire des habitants du village de Sv.
Peter, avant la Seconde guerre mondiale
La mémoire sociale des habitants du village istrien de Sv. Peter (St. Pierre)
et les images qu'ils ont de Trieste, nous donnent, a travers leur "rationalité" et
leur "logique", une vision de Trieste en apparence irrationnelle, surestimée,
partiale, voire émotionnelle et mythique. Ces souvenirs et ces images, liées aux
pratiques sociales, a la compréhension locale et a l'usage de l'espace, a la
conceptualisation du temps et a la construction sociale et symbolique de la
différence et de la ressemblance rendent possible une compréhension spécifique
et une vision de l'espace urbain.
Dans cet article, l'auteur analyse les souvenirs sociaux des habitants du
village istiien de Sv. Peter qui se rattachent a Trieste, du début de ce siecle a 1941,
lorsqu'ils vivaient dans le meme pays que les Triestins. D'abord, sous la Monarchie
Austro-Hongroise dans le cadre de laquelle Trieste était le port le plus important
et connaissait im développement rapide. Dans la mémoire sociale des villageois.
Borut Brunken
cette période évoque une aisance relative car Trieste leur permettait de vendre
leurs produits agricoles. Dans ITtalie fasciste, pendant la crise économique, la
vente des produits agricoles était devenue indispensable a la survie de plusieurs
familles de Sv. Peter. C'est pourquoi, a cette époque, de nombreuses femmes de
Sv. Peter essayaient de trouver un emploi a Trieste comme blanchisseuse ou
comme femme de ménage.
L'auteur constate que, dans la mémoire sociale, Trieste est toujours évoqué
comme im centre économique urbain et jamais comme un centre politique, ou
religieux. Toutefois, de par sa qualité de centre urbain, la ville était également
par définition un centre d'innovation culturelles. Trieste n'était donc pas
seulement un lieu d'échange, nécessaire a la survie, c'était également im endroit
ou les villageois pouvaient se confronter a la vule comme centre urbain ainsi
qu'a des styles et a des pratiques de vie différents. Plusieurs fois par semaine au
travail a Trieste, les femmes de Sv. Peter pouvaient distinguer le temps de travail
du temps libre qui était, dans un sens, étroitement lié aux heures de marché et de
travail. Toute une série de petites observations (concernant le cinéma, les achats,
les promenades et l'observation des citoyens) nous apprennent que, pour les
habitant(e)s de Sv. Peter, Trieste représentait, de façon symbolique, un endroit
ou Ton vit d'une maniere plus "civilisée". Les villageois de Sv. Peter ont,
certainement, vécu ce lieu urbain différemment des Triestins. Toutefois, de par
leurs propres intérets, leurs stratégies et la taille de Trieste avec son explicite
hétérogénéité sociale, ethnique et culturelle, ils ont toujours considéré Trieste
comme leur principal centre urbain.