265
tj  .
|   Pesmi iz podrtega hrama
Tone Kuntner
HIŠNI PRAG    Usoden korak
sem storil, mladenič,
ko sem čez prag
domače hiše
stopil na trdo cesto življenja,
za me se meneč,
slepo sledeč
le luč hrepenenja.
Usoden korak
sem storil, mož,
ko sem se vrnil po isti cesti
na isti prag,
s trnjem vse čez in okoli prerasel,
sanjav, kot sem šel,
za golo resnico
nikoli dorasel.
Tone Kuntner
HIŠA    Kaj nas je družilo, brate in sestre, v stari, prenizki, cimprani hiši?
Toplo zakurjena kmečka peč. V njej zapečeni vsakdanji kruh. Hrastova miza. Ročka in skleda in žlice na mizi.
Prazniki in nedelje za mizo. Zimski večeri.
Luč petrolejke.
Leseni križani bog v kotu.
Nad glavami težki, črni tram.
In hrepenenje v srcih tajeno; oditi, oditi — drugam.
ČRNA KUHINJA I    V črni kuhinji sem netil, majhen, — velik ogenj sanj.
PRIKLET     Iz prikleti
se je po hiši širil strupen prikletni mraz.
In je počasi pod kožo zlezel in je počasi srce zastrupil slednjemu izmed nas,
ki smo v tej hiši
skupaj živeli
in se ob skupnem ognju greli
sleherni čas.
266
267
Pesmi Iz podrtega hrama
In sem vanj polagal hlebce komaj umesenega življenja.
V črni kuhinji, ob črnem kruhu sem sanjal, majhen, — o velikem svetu in o belem kruhu.
ČRNA KUHINJA II     Sanje
so v saje se spremenile
vsem,
ki so sanjali kdaj
kakor jaz
in so vse beljene stene prekrile.
In kogar je čas vendar rešil
teh sten,
njih zadušljivega diha in duha,
ta kje v belem svetu živi
kakor jaz
vsega sit,
lačen črnega kruha.
KAMRA    V kamri je večkrat dišalo po smrti. Zadnjikrat po gospodarjevi.
Zdaj v grobno tišino sesuta vsa podrtija po nji diši.
In vsa drevesa daleč okoli in vsa polja in vse poti.
268                                                                                                          Tone Kuntner
KLET    Najtrajnejše hrani plodove zemlje v zemljo skopana klet.
Kajti klet ima stalno toploto zemlje in diha kot zemlja.
Najtrdnejše je temeljena klet, sama kot temelj grajena.
Kleti pač ni mogoče podreti, pa če se ves svet podre.
Le zruši se vanjo lahko, kar je zidano nanjo.