Jez
JJogat je Jedelrad  baron,
Stotisoče premore kron;
Zato  si kuharja dobi,
Ki Kuhalrad se mu veli. Ko kuharja sprejmo  na gradu, Takoj  baron  de  Kuhalradu:
„Da znal obseg bom tvojih ved,
Pripravi mi najboljšo jed!
Porabi um,  kar znaš in veš,
Drugač  služiti  mi ne smeš. Pač treba ni,  da je obilo, Da le izborno je kosilo."
Na naslonjač baron gre leč, Molče pa Kuhalrad pred peč, In  dolgo  svojih ved  zaklad Prerešetava Kuhalrad.
Dobi nato  v govejski glavi
Se jezik cel in ga pristavi.
Ko  bije poldne grajski zvon,
Gre  k mizi Jedelrad  baron;
Ko  Kuhalrad donese jed,
Pa Jedelrad prične obed. Kako pa se baron  začudi, Ko  Kuhalrad  mu jezik nudi.
„Po  kaj  napravljaš  to  mi jed?
To pač najboljši ni obed;
To jed že slednji kmet ima,
Če le  zakolje  kaj   doma. To  slabi name so utisi, Ti,  Kuhalrad,  pač zame nisi!"
„„Potrpi, Jedelrad,  z  menoj,
Najboljša jed je pred teboj.
Pomisli jezik le samo,
Pritrdil boš,  da res je to, In  kar na mizo se donaša, Za prvo jezik se proglaša.
Da jezik druži zemski rod, Pokazal v Bablu je Gospod: Ko stolp je rod graditi jel, Gospod jim  drugo je napel:
In s tem je Babilonce kaznil,
Da jim jezike je oplaznil.
Pač jezik je sloveča jed,
Ker je podpora naših ved,
Baron, jezikova prostost
Podpira slednjo učenost, In kdor očitno  kaj  predava, Kaj  brez jezika Če  mu glava?
k.
Demosten  bil je mož učen, A jezik bil mu je skažen: Govornika ga svet slavil, Ko jezik se mu je odvil. Človeku skaza je velika, Če jezik rad se mu zatika.
Prečudno jezik moč ima, Kedor rabiti prav ga zna. Zasuče pravdo in prepir, Iz  krutih bojev stvarja mir. Celo med   bojem  v abecedi Se suče jezik vedno v sredi.
Že mnoge smrti je  otel, In  drugim  križce je pripel; On pesmi kroži v  sladek spev, Ljubezni srcem  neti gnev.
Veliko  ž  njim jih obogati,
A treba sukati ga znati.
Glej, jezik vlada ljud zemlje,
Narodi se  mu pokore;
Z  okusom  je jedil sodnik,
O  vseh  slaščicah učenik; In  on,  ki  modro  druge  sodi, Za prvo jed ti danes bodi.""
„Če jezik je najboljša jed, Pojedel bom,  naj  bo,  obed. Zadel si,  Kuhalrad,  za  zdaj, Se za večerjo skuhaj  kaj. A glej, da boš najslabše skuhal, Sicer se tod ne  boš  motuhal."
Nič Kuhalrad v  zadregi ni,
Večerjo  brzo pogodi:
Kar kosil si,  večerjal boš.
Če tudi me ozmerjal boš. Kar Kuhalrad pri sebi pravi, Res jezik za večer pristavi.
„„Na, Jedelrad,  prav kot želiš, Napravim vse ti,  kar veliš. Pripravil sem ti jed  nocoj, Da zadovoljen  boš  z  menoj. Najboljše se z najslabšim  stika —• Pripravil sem  ti spet jezika.""
„Da bes bi te, zakaj tako?" „„Baron,  zato,  ker prav je to. Ker jezik grdih besedij Najgrša je iz vseh reči);
Potre glave,  močne,  velike,
Če slabe imajo jezike.
180                                                                Fr. Pokom: Loka.
Kriv klanja blizu Termopil
Je Efijaltov jezik bil;
In jezik kačji  mir in  slaj
Človeštvu vzel je,  srečni raj; Da Krista so na križ pribili, Jeziki ,križaj ga' so vpili.
Da zginja med sosedi mir, Da srd rodi se in prepir, Da kolne v pekel ženo  mož, Da brat nad bratom dviga nož,
Da ječe so in  so  sodniki,
Tega so  krivi le jeziki.
Da zakon mnogim  več ni svet, Zgubljenih toliko  deklet, Da prazna cerkev,  božji dvor, A polna  krčma in zapor,
Gospod baron,  nikar ne žabi:
To  vse store jeziki  slabi.
Zakaj  se tisoči solze?
Prišli ob  dobro so ime.
Zakaj je toliko gorja?
Ker zlobni jezik ga zada. Da mnogi nima vsak dan  kruha, To vse strupeni jezik skuha.
Da, jezik je najboljša stvar, Kdor rabi ga kot božji  dar; A grd je,  ako trdi zlo, Da ni nobena stvar tako. Resnična je in je velika Jezikov  moč in pa razlika.""
Pozorno Jedelrad sedi,
Dokler mu sluga govori.
Ko ta neha,  baron  mu de;
„Potrdim ti besede te; Ker jezik svet tako zlorabi, V  resnici, jed se ta mi gabi!"
Anton Hribar,
Loka.
(Krajepisno-zgodovinska črtica. (Dalje.)
Spisal Fr. Pokom.)
Vsa starološka župnija je na lepem kraju. Samo jeden del je hribovit, trije pa so v prijazni ravnini. Svet je okrog Fare jako rodoviten, okrog Pevna, Cerngroba, Dorfarjev, Šutne in Žabnice je ilovnat in mokroten; onstran Žabnice in Sveto-duški pa je bolj peščen in zatorej ugodnejši le za nekatere sadove, n. pr. krompir. Okrog Žabnice preplavi voda ob deževju svet in večkrat pride še celo v kleti in hleve, kar je jako sitno za ljudi in živino. Ravni svet, kar se ga šteje k „ Sorskemu polju", bil je pač nekdaj drugačen, kakor je dandanes. Peščena tla nas nehote spominjajo one ljudske povesti, ki nam govori, da je nekdaj tod bilo jezero tje doli do Krima, ali druge, ki pravi, da je imela nekdaj Sava tako visoko strugo, da se je ob deževnih časih razlivala Čez Sorsko polje.
Staroločani so jako pridni poljedelci in živinorejci. Valvazor omenja, da so nekdaj silno mnogo lepih konj redili in pošiljali na Laško in drugam, kar dandanes ni več tako. Dandanes pa jim druga živina donaša več dobička. Tudi s platnarijo se pečajo, četudi ne več tako sijajno, odkar so tovarne na svetu. In to opravilo je večinoma v rokah pridnih, brhkih in zgovornih deklic. V Virmašah izdelujejo posebno lepo namizno tkanino. Po Bitinju pa se goji tudi sitarija. Tudi trgovina z lesom je pred kakimi petnajstimi leti še jako cvetla, danes pa že ponehuje, ker ni več toliko pripravnega lesa.
Kolikor lepša in pripravnejša je „mati Fara", toliko težavnejša pa je hribovita mestna župnija. Ta se razprostira z jednajsterimi podružnicami od najinega opazovališča bolj proti jugu. Ta-le hrib nad mestom proti poljanski dolini na levi strani Poljanščice imenujejo ljudje, kakor smo že povedali, „stangrof" (Steingruft). Jako ka-menit je in ima veČ podzemeljskih votlin. Od tod izvira najbrže tudi njegovo ime. Nekdaj so ljudje po teh votlinah ali brezdnih iskali zavetja pred raznovrstnimi sovražniki. Po teh brezdnih nahajamo tudi temnorjavi kapnik in malec ali „gips", zato zovejo jedno izmed teh votlin „gipsovo jamo". Druga votlina drži pod zemljo baje tje doli do romantične puštalske brvi ali „Teufelsbriicke" po nemško zvane. Sploh pa ves ta svet imenujemo „za gradom". Nekdaj so rasli tukaj gosti gozdovi; svet ni bil nič obdelan. Po teh goščavah so prebivale zveri, posebno volkovi. In zato se še dandanes dolina za stangrofom ondi v kotu zove „volčja dolina". Ona dolina pod Ljubnikom proti „staremu gradu" se imenuje „slepa dolina". Zadnji konec vincarske grape pa je „kuhinja". Posamezni deli pa imajo še svoja posebna imena, največ po svojem posestniku.
V polkrogu od Ljubnika naprej proti poljanski Gabrški gori se razteza pogorje „Krivobrdo". Dviga se visoko 853/72. Zadnji konec za g6om visokim Črnim vrhom je Zadobje, ki pa sega že