ST. 8 1953/34   VRTEC    LETNIK64              M
Vaclau Beneš Tfebizsky — Orožen Janko:                      fl^^^^H
Iz rodne kočice.                ^^1
Stoletni gavran karlovtynski.*                  ^^^^1
(S Slanskega.)                                         ^^^^^^H
V kronah starih cepljeniii dreves se ui zganila niti najmanjša vejica.        ^^| Izgledalo je, kakor da se hocejo nacpati v lej celi, dolgi in žalostni zimi.         ^H Prespaii   jezo  in   odgnati  z  dremežein  iz  glave   žalostne  misli,  saajati         ^^
o boljšem življenju, v katerem je na izbiro cvetov, ki vsi vabijo k sebi s Čarobnim šepetom, je vsaj tako potrebno, kakor je po težkih dneh po-treben kratek počitek.
\n ta drevesa so tako zadremala. Ali miru niso imela. V njihovdh gla-vah je bilo temno, strašno temuo. \ njihovo temo so sedli gostje, kadar so prišli ua izlet.
Solnce je grelo, kakor greje v najlepšeni junijskem dnevu. Peruti črnih ptic so dobivale pod njegovimi žarki temno modro harvo. Ko so zakrakale vrane na enem drcvesu, je šlo od drevesa do drevesa: potem so se hkrati dvigniler, s črnimi glavami zamajale in odletelt; proti Tucho-mericam. Baje so klicale k nam od Neracev zimo iu z gora sncp.
Samo ena ptica — bila jc izmed vseh najbolj Črna — se ni ganila z drcvcsa, Ostala je z uapol razprtimi perutmi iu napol odprtim kljunom saraa, čisto sama na jablani.
¦ A koraaj da scm prišel pod jablano, se je razlegalo nad menoj pro-nicljivo: kra. kra! in v zraku so prav uizko nad inojo glavo zašutuele 6rne peruti, katerih barva je dobila temno moder blesk.
Ej,   pozdraTljam  te,  pozdravljam   v   svoji   domovini,   ti   stari.   črni gavran!«
* Karlovtvu, slovoč in prekrascn Rrad, Iežeč jugozapadno od Prage. Zgradil jra je kralj Karel IV. in so se hranila r njem znamenja češkega kraljostva.
113
A ptič je takoj razumel te moje besede, venomer letal nad mojo glavo m venomer je krakal, kakor da bi na vsak  način hotel ohripeti.
»Iskal sem te dolgo, celi dve leti sem te iskal, sam Bog ve kje, enkrat tuda na pokopališču z začrnelim zidoin, sredi katerega je bila cerkviea s streho iz desčic in v senci cerkvice grob z netreskom in vaclavkarai«, poleg cerkvice, starodavcn, črn zvonik! — Povsod sem te iskal in tu ie najdem!«
»Kaj mi priaašaš novega s Karlovega Tyna, slavnega gradu?«
?Ej, niČ novega ti ne prinašam, kajti novo je samo to, da z<laj  na grajskem dvorišcu suse perilo in da tam strašiio stradamo: z vso družino moram letati po Češkeni okrog, da si od dobrih ljudi izprosiro hrane, a^— dobrih ljudi jc vedno raanj.«:                                                                       ^^M
Črni piič je zakrakal, da me je pretrcsel mraz.                                 '^^|
sALi nekaj ti vcudar zopet javljam iz kraja, o katerem si uašerau Češkemu ljudfiivu že niuogo povwlal, da-li na dobro, ne vein. zato, ker kadar scjejo, iudi ne vedo, da-li seme vzklije in vzraste v klas, a vzraste-li, da-li ne pride toča m uima in ne uniči tutli rtajboljših uaporov.«
Gavran je prestal in v glavo mi jc prišla čudna misel — o tej vam bom pa kdaj drugič pripovedoval. »Ko so peljali s Karl-Tyna češko krono, jo je videl moj očka, ki je sliŠal vsako besedo in opazil vsako kretnjo zlobuih vozuikov. Bilo je tako. Na poti proti Pragi so bili dragonci. Imeti so žolte obraze, upadle oči, razkosraane brke, raztrgano obleko, zarjavele oklepe, potolčene čelade, ali zato jezike kakor gadi, kakor najbolj strupeue kače. Sredii med jezdeci se je pomikal voz, ki s-ta ga vlekla dva konja. Voz je bil pokrit z raztrgano plahio, ki je prikrivala oguljeno hrastovo skrinjo, v kateri se je nahajalu čeŠka krona.                                                           ^^
Za leto in dan1 bo rniuulo pol tisoč Iet, odkar je zapustil svojo ljubo češko zemljo Ka-re] IV. Tokrat je zadreuiala na Karlovum Tynu družina gavranov. Ali komaj so črui ptiči sklonili glave na prsi, so jih prebudili grajski zvo-uovi, ki so dobremu kralju zvonili posmrtnico. A iistega dne2 bodo imeli stari češki kralji na Karlovem Tynu go-stijo, rai gavraiii jim bomo stregli in pri tem pripovedo-vali, kaj vse je ta zemlja izkusila, kain so priŠli njcui majestati in pergamenti z ve-likimi, visečimi pečati. Po go-stiji pojdejo kralji v vrsti drug za drugini v Križevo kapelo, vodil jih bo rajni Karel, pregledovali bodo stare skrinje,.  a    ko   jih    najdejo
1 1827.
1  Qb  poltisotletnici.
prazne, od črvov razjedene, brez ključavnic in ko zagledajo zvezde na kupoli Križeve kapele izbite, mesec in solnce iztrgana, nas bodo vpra&ali, kdo je to napravil !« — In gavran je zopet umolknil.
»A ko se ustavijo pri vdolbini, kjer je bala nekdaj na dragoceni blazi-nici kraljevska krona, odpro vratca, da bi jo posadili na glavo najvrednej-šemu izmed sebe. Toda jaz jim pcx!aiii trnjevo kroDO mesto kraljevske in hkrati povera, <la jo je naš narod nosii eelih dve sto let. Ali ne slišiš, kaj napravim? Povej to vsemu Ijudstvu. da bo vedelo: Kadar se naši dobri kralji prcbude, uaj tisto aod ne zaiisne ooi, kajti uvidi, Česar ni videlo še nikdar. zasliši, Česar še ni slisalo nikdar!«
Črui gavran se mi je dvignil visoko  nad glavo.
»Saj te kmalu zopet vidim. Vem, kje si, in marsikdaj še priletim in marsikaj ti še povem. A da bi pisal češkemu Ijudstvu do dusc, do srca in glave, imaš tu moje pero, s tem  piši in pisa}  boš ostrejc. UvidiŠ!^;
ln gavran si je izkljuval s kljunom najdaljše pero in mi ga je vrgel naravnost k nogara; znova je zakrakal in kakor hlesk izginil v megleni modrini, letcč čez Levograd k uvulim gozdovom  Karlovtynskim.
P. S. Te vrste sem že pisal s irdim, stoletnim gavranjim peresom.