





/



















-v- ^








Domače in tuje

Živali v podobah.

Slovenskej mladini v poduk in kratek čas

opisal

Fr. Erjavec,

profesor na kr. viAej realki v Zagrebu.

Na svitlo dala

družba sv. M o h o r a.

II. del

četveronogik

V CELOVCU.

Natisnil J. Blaznik v Ljubljani.

1869 .

Z dovoljenjem vis. čast. Krškega knezoskofijstva.




v


4

Opomenek.

V I. zvezku »domačih in llljill Živali", ga je za

leto 1808. svojim družbenikom podala družba sv. Mohora,
opisal sem nase  domače čveteronožce. V letošnjem II.
zvezku sem poprijel nit, kjer mi se je utrgala lani, ter
sem začel z živalimi, ktere si je drugod po širocem svetu
človek udomačil in je v službo vzel. Za njimi se vrstč v
dolgej vrsti divje četveronoge živali, ki živč po svoje več
ali manj svobodne, nestoječe pod človekovim varstvom. Med
temi sem na prvo mesto postavil dno nadležno drhal, ki
se drži Človeka proti nj ego vej volji in gre šiloma povsod
za njim, ter jo mora rediti rad ali nerad. Za temi gredd
živali prebivajočo v našem sosedstvu, časi celd pod našo
streho; potem se seznanimo z našimi poljskimi in gozdnimi
divjaki in ne puščamo v nemar tudi manj znanih gorskih
in morskih prebivalcev.

Tako postopamo od bližnjega do daljnega, od bolj
znanega do manj znanega, naposled gremo iz Evrope in
poiščemo po drugih delih sveta najimenitniše četveronožce.
II koncu pripeljemo v kratkem pregledu še enkrat bralcu
pred oČi vse opisane sesavcc, razvrščene po njihovih telesnih
lastnostih v veča krdela in manjše rodbe.

Pisatelj.

#

I. Živali po tujih krajih udomačene.

1. Severni jelen.

Ako ti je ljubo, blagovoljni bralec, zapustiva
za kratek čas naše domače kraje in popotujva proti
severju. V duhu preletiva hitro mnoge dežele, na¬
posled se ustaviva na bregovih ledenega morja. To
je res čudna zemlja, vsa drugača nego naša sloven¬
ska. Za nami se vzdigajo na dolgo raztegnjene gore
s pečinami in skalovjem, pred nami se pa razgrinja
ravnica dolga in široka, neizmerna in nedogledna
našim očem. To ravnico veči del leta pokriva debel
sneg, le na kake tri mesece se spremeni v velika
močvirja. Tu in tam stoji kak jelov gozd, namešan
z brezami, jelšami in vrbami, sicer pa rastd po zemlji
mahovi in lišaji. Za kratkim vročim poletjem pride
dolga dolga zima. Tukaj traje najdaljši dan tri me¬
sece, ker po letu solnce ne zapada in skoro tri me¬
sece stoji vedno na obnebji. Takisto dolga je pa tudi
najdaljša noč po zimi.

In vendar ti pusti kraji niso mrtvi; tudi tu se
človek veseli življenja in Laponcu se njegova zemlja
zdi zemeljski raj, nikakor je ne bi hotel zameni ti
za najbogatejšo in najrodovitnišo. Naše domače živali
v teh mrzlih in puščobnih krajih ne morejo živeti,
samo pes je, kakor povsod, tudi tu Človeku zvest
tovariš. Da pa more Laponec živeti, dal mu je Bog
žival, ki mu nadomestuje konja in govedo, kozo in
ovco.

Ta žival je severni jelen.

Od njega dobiva Laponec meso in mleko, kožo
in kite, kosti in roge. Jelen prenaša tovore in pre¬
važa v sančh gospodarja z družino in vsem drugim
i motkom. Brez njega bi bili ti severnjaki naj veči si¬
romaki, cel6 živeti ne bi mogli — vsaj v teh krajih
ne. Po njihovih mislih more človek na zemlji samo

tedaj srečno živeti, ako ima vsaj sto jelenov. So pa
tudi Laponci, ki imajo po 1000 glav in tudi več.
Laponec je sicer velik poštenjak, tujega zlata ali
srebra se ne bo dotaknil; ali slabost ga obide, ako
vidi samega jelena kje na paši in, če le more, ga
ukrade.

1. Severni jelen.

Že ime in tudi podoba nas spominja na našega
jelena, ali vendar se razlikuje v nckterih lastnostih
od njega. Severni jelen je bolj zatrepanega trupla,
nizih trščatih nog, debelejšega vrata, telebaste glave
in trobastega gobca. Tudi se ne nosi tako mogočno
in imenitno kakor pravi jelen. Parklji so mu široki
in globoko razklani, zadnji parkeljci se pa tal do¬
tikajo. Pri vsakej stopinji parkeljci široko regnejo in
pri hoji se sliši neko pokanje. Na dolnjej strani
vratu mu visi precej dolga griva. Oba — samec in
samica — nosita na glavi rogljato rogovje; vsaka
rogljiča je na koncu ploščata, ona nad očmi je pa

6

prav lopatasta. Vsake zime obema rogovje odpade,
in koj po tem jima začne novo poganjati.

Severni jelen pa ne prebiva samo v severnej
Evropi, temuč tudi v Aziji in Ameriki in povsod v
teh pokrajinah živč še sedaj divji severni jeleni zra¬
ven krotkih. Tudi pri tej živali, kakor pri vseh
udomačenih, je videti, da je divja lepša, živahnejša,
razumnejša in v vsem spretniša nego ukročena.

Da-si tudi so udomačeni jeleni krotki, vendar
ni tako lehko ž njimi ravnati, kakor z našo živino.
Jeleni so svojeglavni in trmasti. Pasejo so, kjerkoli
jih je volja, sedaj na gorah, sedaj na nižavi, sedaj
v gozdu, sedaj spet na močvirji, in človek mora iti
za njimi in zatč ne more imeti stalnega stanovanja.
Z letno vročino se prikažejo goste trume obadov in
komarjev in tedaj uboga žival pred temi krvoločniki
beži v gore; ko se pa bliža zima, vračajo se spet v
nižave. Poglavitna hrana severnim jelenom je neki
lišaj, ki povsod na severu obilno raste in po zimi
si ga žival s parklji koplje izpod snega. Zato La¬
poncu ni treba spravljati krme za zimo, žival si zna
sama pomagati.

Laponski pastir je velik siromak. Vedno mora
hoditi za čredo, da mu se preveč ne razkropi. Po
letu ga koljejo komarji, po zimi pa zmrzuje, ker
dostikrat nima drv, da bi si zakuril in si ogrel pre-
mrte ude. Ako je moral iti predaleč za živali j o, več¬
krat mu zmanjka živeža, pritisne ga lakota in prisi¬
ljen je jesti najgnjusniše stvari. Obupati bi moral,
da nima pametnega in ubogljivega psa, ki drži čredo
v redu, ki z gospodarjem vred zmrzuje in strada, pa
so tudi ž njim gosti in veseli, kcdar pridejo bol ši časi.

Zvečer žen6 psi čredo v neko ograjo, tj er se
košute pomolzejo. Pastir vrže košuti zadrgo na roge
ali okoli vratu in jo potem priveže za kako klado,
ker mu se drugači ne da molsti. Po molži spusti ži¬
vino spet na pašo. Mleko ie sladko in jako mastno.
Laponci delajo iz njega dober sir.

Laponci koljejo jeseni, ko so jeleni naj debelejši.
Jelena zvežejo in polože na tla. Potem mu eden po¬
rine nož v prsi do ročaja in ga pusti v rani, da se
ne bi izgubila kaka kaplja krvi. Strpljiva žival

*

7

globoko vzdihne in milo obrača velike oči po ljudeh,
kakor bi jih klicala na pomoč. Prsi se kmalo zali j 6
s krvjo, žival se začne tresti in za nekoliko minut
je mrtva.

Od zaklane živali Laponcu nič v zgubo ne gre.
Iz krvi si kuhajo neko juho; iz mesa priprav¬
ljajo mnogovrstna jedila in celo mladi rogovi, dokler
so še mehki, se pohrustajo; iz mesa izrežejo vse bele
kite, ktere potem čehajo na tenke niti za šivanje.
Iz kosmatih kož si krojijo in šivajo vso svojo obleko,
iz strojenih kož si delajo svojo koče, na kožah leže,
s kožami se pokrivajo, iz kož naposled si režejo jer-
rnenje, uzde in vojke za vprežene jelene. In tudi iz
parkljev, iz rogov in celo iz kosti si delajo vsakoršno
potrebno orodje.

Največa nesreča zadene Laponce, ako se kaka
kužna bolezen pokaže med čredami. Tudi velik mraz
jim umori mnogo telet in škoduje tudi starim, po¬
sebno ako po dežji zmrzne sneg, ker žival ne more
prebijati trde skorje in ne more do lišaja.

Severnjaki pa no živč samo ob domačih jelenih,
ampak lovč in streljajo tudi divje, kjer in kakor le
morejo. No ker ta rogin neznano dobro voha, bistro
vidi in tenko čuje, zato ga je jako težko zalezovati.
►Samo Laponca, ki je spreten in vajen vsakoršnega
truda in trpljenja, veseli tudi neizrečeno težavni lov
na divje jelene.

Divji severni jelen je planinska žival, ki se po
letu najraje pase po višavah blizo snega in leda, kjer
ga pikajoči mrčes toliko ne nadleguje; jeseni se
pa spet pripaše iz gord v nižave. V Sibiriji in v
Ameriki, kjer pohajajo še sedaj velikanske črede
divjih jelenov, potujejo živali jeseni v velikih tropih
iz višav v niže gozde, kjer dobč več krmo in ni to-
licega mraza. Ko pa pride spet leto in ž njim krvo-
žejne žuželke, vračajo se po istem potu spet v gore.
Ob tem času so jeleni mršavi in suhi, po. životu
imajo rano pri rani, ule pri ulcsu, in zato niti koža
niti meso nima nobene vrednosti. Drugače je pa to
na zimskem potu, ko pridejo jeleni iz gčr. Takrat
so dobro rejeni, grde rane so se jim zacelile in koža
je spet gladka. Sibirci in Indijani v Ameriki imajo

8

sedaj zlate čase, kterih se že vse leto naprej vesele.
Lovci se poskrijejo po goščavi najraje pri kake j reki,
kjer vedo, da jeleni po navadi prek vode plavajo.
Jeleni pridejo, vsa čreda se zapraši v vodo — zdajci
pa od vseh strani planejo lovci v majhnih čolničih
med nje, tolčejo z betmi po glavehin prebadajo s su¬
licami preplašene jelene. V kratkem času jili mnogo
pobijejo. Toda brez nevarnosti tudi ta lov ni. Jeleni
se namreč branijo z rogmi in zobmi in tudi s pred¬
njimi nogami skačejo na lehke čolne in je skušajo
prevrniti. Lovec, ki je padel iz Čolna, izmota se
težko težko živ iz tega klobčiča.

lndijani še drugače lovč divje jelene. Naš rojak
Baraga, ki je bil mnoga leta škof v Ameriki, piše
o tem lovu tako: „Kedar lndijani posebno dober pot
najdejo, po kt er e m navadno velike črede jelenov ho¬
dijo, narede na nekem kraji okoli pota veliko ograjo
iz kolov in debelih vej, tako da pot skoz sredo
ograje gre. Take ograje so večkrat prav velike in
široke. Na tistem kraji, kjer pot v ograjo drži, je
velika vrzel narejena. Na občil straneh pota še tudi
lndijani nekoliko vej v zemljo zasade, ktere od vr¬
zeli dalje zmerom bolj narazen držč. V ograji pa več
zank iz trdnih vrvi naredč. Potem si majhne hišice
blizo ograje postavijo in jelenov čakajo. Kadar jih
zagledajo, gredo od zadaj in od obeh strani proti
njim, in jeleni hitro proti ograji in v ograjo zbeže,
ker mislijo, da je navadna gozdna goščava. lndijani
pa hitro za njimi tek6 in vrzel zadelajo. Tako so je¬
leni v ograjo zaprti in se ali v stave vjamejo ali pa
je lndijani s puščicami postreljajo. Taka ograja je
potem še za druge čase dobra.'“

Razen človeka imajo ti jeleni še dosti drugih
sovražnikov. Hudi so volkovi, ki so jim radi za pe¬
tami in združeno planejo nad zbegano čredo. Tudi
medved in ris koljeta, kjer le moreta, no najhujši
trapilci so neke majhne in neznatne žuželke. To je
namreč en komar in dva obada. Komarji so neznano
nadležni in sitni, vse poletje pikajo in pijo kri pa¬
sočim se jelenom, da so vsi polni krvavih mozoljev.
Se huje so obadje. Eden znese svoja jajca jelenu na
hrbet, iz vsacega jajca se izvali ličinka ali črvič, ki

se zavleče pod kožo in pod njo dalje rije. Naredi se
ule ali tur, meso sc začne gnojiti in v tem gnoji
živi ličinka. Ko je dorasla, izkobaca se iz ulesa, pade
na zemljo, kjer se zabubi. V bubi se spremeni čr-
vič v novega obada, ki izleti in spet išče jelena, da
na-nj jajca znese.

Drugi obad znese jajca jelenu na nos. Crviči
zlezejo v nosnice in pririjejo celo do možganov in
delajo živali strašne bolečine, da se kakor nora vedno
v krogu vrti. Mnogo mladih jelenov pogine zarad
teh obadovih črvičev. Še le, ko so se črviči izrodili,
more je jelen izkihati. Največi prijatelji jelenov so
neke ptice, ki rade sedajo na nje in jim vlečejo in
zobljejo črve iz gnojnih 'ran.

2. Velblod ali kamela.

Prestavimo se v mislih iz studenih snežnih po¬
ljan v žarečo puščavo, ki se enako peščenemu morju
razprostira po velikem delu Afrike in po sosednjih
azijanskih zemljah. Brezkonečna dobrota in modrost
božja je skrbela tudi za te vroče puščave, kterih ne
oživlja živa voda, po kterih žareče sape sežgo vsako
bilko, ki bi morebiti hotela poganjati v jalovem pe¬
sku. Tem deželam je Bog podarii kamelo.

2. Kamela.

10

Brez te živali bi nam bila neznana puščava sama
in neznane bi nam bile vse dežele za njo. Puščava
bi ločila narode, ki prebivajo ob njenih robčli, ravno
tako, kakor nas od Amerike loči široko morje. Ali
kakor nas po morji plavajoče ladije vežejo in sezna¬
njajo z Ameriko in z drugimi prekmorskimi deže¬
lami, tako je tudi kamela nam in našej kupčiji tako
rekoč odprla bogate dežele, ki ležč onkraj puščave.

Zato razumni Arabec imenuje kamelo: ladij a
v puščavi  in Egipčan posebno za troje Bogu hvalo
daje, namreč za reko Nil, za kamelo in za datelj-
novo palmo.

Na kameli nam najprej pade v oči visoka grba
sredi hrbta. Grba je od same masti, zatč pa tudi pri
istej živali ni zmerom enaka. Ako ima namreč ka¬
mela dobro in obilno pašo, hitro se jej grba napolni
in napne, in taka polna grba vaga časih 30 funtov.
Ako je pa krma slaba in pičla, grba hitro vpade in
splahne, da je komaj 5 do 6 funtov težka. Iz tega
se vidi, da ima kamela v tolstej grbi zalogo za hude
čase, ko mora na dolgem potu živeti o prepičlej in
malopridnej krmi. Velblod je viši od vsacega konja.
Na dolgem zvitem vratu se ziblje majhna, skoro ovčja
glava s trobastim gobcem, majhnimi ušesi in velikimi
ali topimi in bebastimi očmi. Okrogli nabuhnjeni vamp
visi med dolgimi suhobedrimi nogami in Čopasti rep
jej opleta po zadnjih bedrih. Na vsakej nogi ima dva
majhna parkeljca, po kterih pa no hodi, kakor drugi
parklježi, temuč stopa na žuljave podplate, ki so
mesnatim blazinicam podobni in prav prikladni za
hojo  po pesku, ker so ne vdirajo, kakor bi se vdi¬
rala na primer konjska kopita.

Na prsih, na kolenih in na gležnjih ima trde
žulje,  na ktere se spusti, kedar počiva ali kedar se
jej tovor naklada ali razklada. Razen teh žuljev je
povsod pokrita z razmršeno rujavkasto ali sivkasto
dlako, ki je na temenu, na podvratku, na plečih in
na grbi daljša nego po drugod.

Velblod krmo prežveka ali preživa in spada torej
med preživače, kakor ovca, koza, jelen i. t. d., ako-
prem se v zobčh od vseh razločuje. Ima namreč v
gornjej čeljusti spredaj dva zoba in tudi zgorej in

11

spodaj po dva velika očnjaka, s kterimi se dobro
brani, ker ima v njih tako moč, da človeku lehko
na mah roko zdrobi ali celo glavo odtrga.

Velblod je močna, trpežna in hitra žival. Na
daljših potih nosi 4—5 centov dan na dan od jutra¬
njega svita do večernega mraka brez počitka. No
tudi med velblodom in velblodom je razloček. Arabci
razlikujejo zlasti dve pasmi, namreč pustinjsko in
poljsko. Pustinjska kamela je sploh laža, šibkeja in
hitreja, poljska pa, ki živi na obdelanej zemlji, je
teža, okorniša in počasniša. Prva je izvrsten jahač,
druga pa močen tovornik. Dober jahač preteče za
12 ur 25 milj daljave; Sonini  celo pripoveduje, da
je neki Beduin na svojej kameli jahal iz Kaliire v
Egiptu do arabske Meke, to je 200 naših milj, in
da ni več potreboval kakor 5 dni, to pa skoro ni
verjetno.

To so res lepe lastnosti, toda neprecenljiva in
največe hvale vredna je kamela zarad svoje zmernosti
in zadovoljnosti. Ni je menda živali na svetu, ki bi
bila zadovoljna s tako malovredno in osorno krmo.
Rada je najpustejši drač in najreznejši osat, v slast
jej gre tudi suhljad in trhljad, celč jekleno trnje, ki
jo tako ostro, da človeku predero podplat na črevljih
in še nogo zraven, pohrusta tako tečno, kakor da
bi bil najsočniši datelj. Ob take j krmi živi po ves
teden in zraven neutrudna prenaša najteže tovore.
To pa je, da se jej tedaj grba suši. V sili pohlasta
tudi star koš in v Sudanu morajo ljudje svoje ple¬
tene kolibe s trnjevo ogrado varovati pred kamelami,
ki bi jim sicer vso hišo do tal požrle. Ni mi pa
menda treba omenjati, da tudi velblod rad kaj bolj¬
šega pojč, sosebno rad zoblje fižol, grah in drugo
zrnje, tudi žito. Na dolgih potih mu Arabec navadno
zvečer vrže kako prgišče ječmena. Tudi sol mu do¬
bro tekne.

Za brezvodne puščavo je pa kamela še posebno
imenitna, ker more tudi ol> suhej krmi po več dni
biti brez vode. Vendar so jo starši pisci zarad tega
čez mero hvalili. Tri — največ 4 dni — more pri
suhej krmi žejati, potem pa mora piti, sicer tudi
ona žeje pogine. Tudi je izmišljeno, da ima za vodo

12

poseben želodec in da potniki, ako je mori žeja, za¬
koljejo kamelo ter se napijovodc iz njenega želodca.
Te vode, ako bi je res kaj bilo v želodcu, nikdo
ne bi mogel piti zarad strašnega smrada. To je pa
resnica, da velbloda vodi neki posebni nagon tudi
po neznanih potih in da že od daleč čuti vodo. Dolgi
vrat zvija in steguje na vse strani in vohlja po zraku.
Ako je zavohal vodo, spusti se v dir in ko pride do
nje, neznano mnogo pije, da mu je trebuh napet
kakor boben. V vodo pa ne gre, ker ne zna plavati.
Kraja, kjer se je enkrat napil, nikdar več ne po¬
zabi. Kamela pa Arabcu ne služi samo za ježo in za
tovorjenje, temuč mu tudi po smrti daje vžitka. Meso

— da-si je suho in trdo — kožo, mleko, dlako in
celo gnoj ve Arabec porabiti za svoje potrebe. V
puščavi, kjer ni drv, Arabec skrbno pobere zjutraj
suhe bobe in ž njimi zvečer zakuri.

Da bodemo pa pravični tudi na drugo stran,
moramo povedati, da ima velblod tudi napake in
grde navade, ki tudi dobrosrčnega Arabca časih raz-
jeze, da ga preklinja in z grjačo nadeva. Sploh so
kameline umne zmožnosti slabe in bolj k hudemu
nego k dobremu nagnjene. Vedno je nevoljna, čemerna
in uporna. Gospodarju ni prav nič privržena, draži
ga, kjer in kakor ga more, kar jej človek zapove¬
duje, stori vse narobe. Časih je vprav hudobna. Ako
čuti, da jo je zasedel novinec, ki še ne pozna kamele,
strese ga raz sebe in vrže v pesek, še predno se je
dobro v sedlo vsedel. Le Boga mora hvaliti, ako ga
ni tudi brcnila ali vgriznila. Ako je pa človek že
čvrsto v sedlu, nagaja mu vendar, kar največ more.
Ako jo hočeš kreniti na desno, pojde ti gotovo na
levo, ako hočeš iti v koraku, bode se spustila v dir.
Kratko rečeno, jezi te, kakor najbolje vč in zna.

Kedar jo popade trma — in to se pogosto zgodi

— ne premakne se z mesta, ako bi jej tudi uzda
gobec raztrgala, dokler je izvedenec v strah ne prime.
Jezdec, ki se ni od mladih nog učil kamelo ja¬
hati, na njej vedno poskakuje in omahuje, zato ga ježa
neznano izdela in utrudi, tudi ga začne rada glava
boleti. Sitno je tudi za potnika, da je ta žival ne¬
znano strahopetna in mevžasta. Da brusi pete, ko

13

sliši leva rjuti, tega bi jej človek že ne zameril, ta
strah ima vsaj ne caj v sebi; ali da se ta velikan trese
pred opico, pred psom in celo pred majhnim kuščar¬
jem, to pa človeku vendar preseda. Čudno je pa to,
da je kamela konju najbolj zoperna žival. Ne more
je videti. Ako še povemo, da kamela zelo smrdi —
smrad se jej cedi iz tilnika — in da njen grgrajoči,
renčeči in rjoveči glas trga ušesa, moramo verovati
potnikom, da ježa na kameli ni ugodna.

^ Uporno se tudi obnaša, ko se jej tovor naklada.
Človek jej mora dolgo prigovarjati in prošnjo z bičem
povdarjati, prodno se renče in zob6 kazaje spusti na
kolena. Eden jej stopi na kolena in jo zgrabi za
nosni Jiripelj, drugi jej nakladajo. Ako le more,
hlastne po. kom, rjove, skuša poskočiti na noge ter
s sebe tovor stresti. Ko je natovorjena, udari jo z
bičem. Žival še enkrat grozno zarjove, potem skoči
na noge in gre svoj pot. Ves dan ne d d več glasu
od sebe. MolČč trpi.

Da pa ne poreče kdo, da kameli krivico delamo,
moramo pritrditi, da je največ človek sam kriv n je¬
ne j trmi in vpornosti. Kakor lepo ravnd Arabec s
svojim konjem, tako zanemarja in zaničuje kamelo.
Zato se ni čuditi, da se je spačila.

Velblod živi sedaj povsod le kakor domača ži¬
val, divjih ni nikjer. Brž ko ne so ga že v staro¬
davnih časih ukrotili v Arabiji in od onod se jo raz¬
prostranil po vsej severnej Afriki in prednjej Aziji
tje do Indije. Gorati kraji niso zanj,  ker si po tr¬
dem kamenji ožuli podplate. Kakor še dan danes v
Arabiji, ravno tako so že v starih časih merili bo¬
gastvo po kamelah. V sv. pismu se bere, da je Job
imel 3000 kamel in pozneje, ko je prebil hudo skušnjo,
dal mu jih je Bog še enkrat toliko.

Na daljšem potu skoz puščavo se zastran veče
varnosti pred tatovi in razbojniki združi več trgovcev
s svojimi kamelami in s poganjači. Tak vlak šteje
časih do 3000 kamčl in se imenuje karavana.  Ke-
dar pod večer kamele pešajo, predno pridejo na od¬
ločeno postajo, začno jim poganjači prepevati svoje
tožne narodne pesnic. Kamele nastavljajo ušesa in

14

videti je, kakor bi jih petje krepilo in spodbadalo.
Nekako veseliše in spešniše korakajo dalje.

Kakor sploh domače živali, podvržene so tudi
kamele mnogim boleznim. No največ jih pokosi:
sam um, tako se namreč imenuje žareči in strupeni
viher v afrikanskih puščavah. Živali ga slutijo po
zagatnej soparici in zato drepljejo kar hitreje morejo,
da bi ušle smrtonosnemu vetru. Ko se jim bliža s a-
mum,  vržejo sev pesek z glavo od vetra obrnjene,
stegnejo vrat in polože glavo na zemljo. Človek je
po tem vetru neznano truden in slab, komaj se more
držati po koncu. Zdi se mu, kakor bi mu bili vsi
udje prebiti. Ravno tako trpi pa tudi kamela, so-
sebno ako ni vodo blizo, da bi si ugasila žgočo žejo.
Videti je, da jej vsaka stopinja dela velike bolečine,
žival omahuje in se naposled zgrudi na zemljo. Niti
dobra beseda, niti bič je ne spravi več po koncu,
z obsteklenimi očmi milo pogleduje okoli sebe, napoj
hladne vode bi jo morebiti še rešil — ali kje bi ga
dobil? S težkim srcem jo raztovori gospodar in s
solznimi očmi hiti dalje, da čim prej pride do kre¬
pilne vode. Še predno je kamela prav mrtva, že se
vij6 nad njo lačni jastrebi, ki jej razporijo trebuh
in zvečer se jim pridruži še požrešna hijena in se¬
stradana lisica. Ta zanikerna drhal so koije in grize
za ostanke.

Kamela ima samo eno mlado, ki je prav šegavo,
veselo in srborito. Do tretjega ali četrtega leta teka
brez tovora s karavano, da se priuči dolgemu potu.
V četrtem letu pride tudi ona pod tovor, kterega se
potem ne znebi do smrti. Kakih 30—40 let je vedno
na nogah. Arabec tudi s staro kamelo nima usmilje¬
nja, stareja ko je, bolj je vajena tovora, misli si
samopridnež, in zatč največ kamel pogine na potu.
Znamenitejša pota po puščavi so povsod zaznamovana
s kamelinimi kostmi, ki se belijo na vročem pesku.

3. Dvogrba kamela.

Ako jo že enogrba kamela grda spaka , to je
dvogrba prava nakaza med četveronogimi živalimi.
Od prve se razlikuje sosebno s tem, da ima na hrbtu

dve grbi, da je še bolj štramasta in da ima gostejšo
in daljšo dlako. Kakor je enogrbi velblod ustvarjen

3. Dvogrba kamela.

za vroče peščene puščave, takisto služi dvogrbi na¬
rodom na hladnih in visokih planotah v zadnjoj Aziji.
Mongoli, Kalmuki, Tartari in Kinezi bi skoro ne
mogli živeti brez te koristne živali, ki jim po neu-
delanih potih po letu in po zimi neutrudoma prenaša
vso kupčijsko robo med Kino in Rusijo. Kalmuk s
svojo rodovino klati se po stepah in kamela mu daje
vse, česar potrebuje za življenje. Vse, kar smo prej
povedali o enogrbej, velja tudi o tej, zat6 nam nje
in njenega življenja ni treba po tanje opisovati. Samo
to moramo dodati, da živi v hladne jih deželah in da
jej tudi sneg no škoduje. Zato so že pred 200 leti z
dobrim uspmiom udomačili dvogrbo kamelo na Laškem
blizo mesta Pize, in kamele, ki jih sem ter tam vi¬
devamo pri nas, so iz Laškega. Tudi na Španskem
se dobro počuti in pred desetimi leti so poskusili s
to kamelo v severnej Ameriki, kjer se oa reke Mi¬
sisipi tje do velicega ali tihega morja razprostirajo

16

velike pustinje. Skušnja je obveljala popolnoma, in
sedaj so jo preselili tudi v gorato južno Ameriko in
na otok Kuba.

• 4. Lama.

Novi svet, to je: Amerika in Avstralija nam ni
dal nobene domače živali. Avstralija ni imela in še
sedaj nima nobene svoje domače živali, vse je pre¬
jela od evropskih naseljencev, in Amerika skoro
ravno tako. Ko so prvi Evropljani prišli v Ameriko,
našli so ondo samo psa in v južnej Ameriki tudi
lamo vdomačeno. Vse druge so pozneje evropski na¬
seljenci tje preselili. O psu jo bilo že drugej govor¬
jeno, ostane nam tedaj samo še lama, o kterej bo¬
demo na kratko nekoliko povedali. Ž njo končamo
popis domačih živali.

Kakor je imeniten severni jelen za severne po¬
krajine, ravno tako jo lama za gorate kraje v južnej
Ameriki. Kar je bilo rečeno pri mnogih domačih ži¬
valih, da se namreč od njihovega trupla ničesa ne
zavrže, to velja tudi za lamo; zraven je tudi dobra
tovornica in človeku sploh prizadeva malo skrbi in
malo truda.

Lama je jelenove velikosti in je prav za prav
majhna kamela brez grbe. Tudi ona ima žulje na
prsih in na gležnih in takisto hodi tudi po blazi-
nastih podplatih. Od kamele jo loči raven in tenek
vrat, suha podolgasta glava in velika ušesa. Njene
noge so tanje, parkcljci bolj razklani in dlaka jo
daljša in mehkejša, skoro volnata. Navadno je bela,
rujava ali črna, nahajajo se pa tudi lisaste.

Lama je planinska žival, le hladni gorski zrak
jej dobro dč, v nižavah hira in gine. Divjih lam
ni več.

Ta krotka, prijazna in dobročudna žival je jako
rada v družbi, bodi si z ljudmi, bodi si s svojimi
sestricami, sama se dolgočasi in žalosti.

Južno-amerikanskim Indijanom jo lama najkorist-
niša žival, že pred dohodom Evropljanov jim je to¬
vorila, kakor še dan danes. Z lamami sc lenemu In-
dijanu ni treba mnogo ukvarjati. Ako jih ne potre-

17

buje za tovorjenje, spusti jih zjutraj na pašo, in
zvečer pridejo same domu. Pastirja jim ni treba.
Lepo je videti tovoreče lame, ki prenašajo v Boliviji
srebro iz rudnikov do mesta Potosi. Kačih 300.000
l&m je onde zmerom na potu. V dolgej vrsti grč druga
za drugo po naj gr ši h stezah varno in oprezno. Vod¬
nica je lepše opravljena, na vratu ima zvonček, na
glavi pa banderce, ona hodi zmerom prva, druge za
njo v najlepšem redu. Vsaka nosi poldrugi, močnejša
tudi dva centa. Poganjač ne potrebuje biča, ker ubo¬
gajo na besedo, le ako na potu vidijo kaj neznanega,
splašijo se in razletč na vse strani, potem ima po¬
ganjač dosti opraviti, da je spet zbere. Ako je kdo
razdraži, položč ušesa nazaj in plujejo na-nj. Kedar
se lami naklada, poklekne kakor kamela; ako se jej
pa preveč naloži, tudi ne vstane, predno se jej breme
ne zlajša. Do dvanajstega leta tovori, potem začne
slabeti in tedaj jo navadno zakoljejo. Lamino meso
je prav dobro in tečno.

Tudi lame rado bolehajo, posebno se časih pri¬
kažejo neko čudne garje, ki so jako kužne ter mnogo
živali pokončajo.

Samica ima po eno mlado.

Razen te lame redč v južnej Ameriki šo neko
manjšo vrsto, ki je navadno črna ali bela in ima mnogo
daljšo in mečo dlako, iz ktere se predejo jako lepe
tkanino. Ta žival se imenuje Pako in jo v drugih
lastnostih podobna lami. Zastran tenke in lepo dlake
so jo preselili tudi na škotske gore, in ljudje se hva¬
lijo ž njo.

Razen teh dveh udomačenih vrst živč v južno-
amerikanskih gorah še sedaj dve divji vrsti, namreč

fivanako in Vikanja.

Živali v podobah.

18

Gvanako  ima debelejšo dlako in živi po naj-
visili gorah. Jako je skočen in uren, nase so v tro¬
pih, toda eden vedno stoji na straži. Ko so kaj ne¬
varnega bliža, zabekeče straža in ves trop izgine.

Tudi Vi kun j a živi po istih krajih. Njena dlaka
je sosebno tenka, mehka in dolga in zaradi nje jo
jako preganjajo. Mlada vikunja  so hitro privadi
človeka in postano krotka.

K>t~

II. Divje četveronožne živali.

5. Mi^.

Kdo ne pozna te sladkosnede, razposajene in
zvite tatice? Povsod je dosti mrčesa — in še preveč.
Človek se ne more odkrižati tega nadležnega gosta,
ki hoče jesti tudi tam, kjer ga niso vabili in klicali.
Kjerkoli si človek postavi hišo, bodi si v mestu, bodi

19

v samoti, v gori ali na polji, koj se pod njegovo
streho naseli miška in brezskrbno živi od tega, kar
si je človek v potu svojega obraza pridobil. Pred
njenimi ostrimi dletastimi zobci ni nič varno.

5. Miš.

Po klotih in hramih gloda kruli in žito, Špeh in
maslo, svečo in sir, liže smetano, pije mleko in po-
sreblje olje iz lampice. Ako ima priložnost, naloka
so tudi sladkega žganja, da so potem valja pijana
in uganja vsakoršne burke. Mnoge stvari, kterih ne
je, zgrize in ogloie samo iz objesti. Tako na primer
spridi po Skrinjah in omarah: perje, papir, bukve,
usnje in sploh vse, kar ni od kamena ali železa.
Gotovo mnogo več škode stori s tem, kar pokvari,
nego kar poj 6.

Da-si jo miš budna tudi no dnevi, vendar se
pravo življenje začne z nočjo, ko gredč ljudje k po¬
koju. V hiši, kjer ni mačka, vso noč ni miru, tekajo
in preganjajo se po izbah , škrabljajo in cvilijo za
stenami, da Človek ne more spati. Kakor so sicer
plašne in boječe, postanejo vendar predrzne in ne¬
sramne, ako vedč, da se jim ni bati — kedar nam¬
reč mačjega strahu ni pri hiši. Po dnevi tekajo očitno
pred Človekom sem ter tam, po noči splezajo tudi k
njemu na posteljo in skačejo prešerno po spečem, češ:

2 *

20

kaj nam pa moreš, akoravno si velik, me smo pa
majhne.

Poglejmo pa sedaj miš tudi od druge strani in
pozabimo za čas na škodo, ki nam jo dela. Ako jo

I >regledamo od vseli strani, moramo reči, da je miška
epa, živahna in okretna živalca, da-si ravno nam
ženske skoro gotovo ne bodo pritrdile, ker je znano,
da se je hudo bojč. Če tudi ta strah ni opravičen,
jim vendar v tolažbo povemo, da niso one same v
strahu pred mišjo, kajti tudi velikanski slon trepeče
pred njo.

Lepo zalito, zadaj debelejše ali vendar vitko
truplo, špičasti gobček, zale nožiče, velike črne in
svetle oči so gotovo lepo telesne lastnosti, in tudi
sivi svilnati kožušek jej kaj lepo pristuje. Samo pre¬
cej dolgi repek jo malo kazi, ker je skoro popol¬
noma gol, toda za živalco jo imeniten, ker se ž
njim oprijemlje, kedar pleza na kako šibko stvar.
Tudi njono vedenje je prav šegavo in kratkočasno.
Jako je urna in skočna, nemirna in zvedava, srbo-
rito teka in skače, če pa kje kaj zaškrtne, hitro
zmuzne v luknjico, toda kmalo se spet zasvetijo
črna očesca, ako čuti, da ni nevarnosti. Rada se
vseda tudi na zadnje noge in sosebno prijetno jo je
gledati, ko se sedeč liže in pere s prednjima noži-
cama. V vodo ne gre rada, ako pa pade va-njo, plava
prav dobro.

Miška vedno krči in viha mali gobček, kar je
znamenje, da dobro voha, zraven ima pa tudi dober
vid in zlasti tenek sluh. Nekaj posebnega ima vtem,
da neznano rada posluša muziko, kakoršno koli. Mu¬
zika jo izvabi iz luknje, po belem dnevi pride v izbo
in je tako zamaknjena, da pozabi na svojo varnost.
Človeku se hitro privadi, zlasti mlada. J6 mu iz
roke, pride k njemu, ako jo pokliče in se sploh prav
uljudno obnaša. Zat6 imajo nekteri ljudjč radi miši
— posebno bele — v tičjili kletkah ali gajbicah za¬
prte, da jim veselje delajo. Toda mora se jim gaj¬
bica pogosto čistiti, sicer kmalo zasmradijo vso izbo.

Isaron Trenk  si jo v ječi privadil prijazno mi¬
ško, da je na njegov klic prišla iz luknjice ter mu
je splezala na ramo. Jctničar mu jo je vzel, ali verna

21

miška je ušla novemu gospodarju, stisnila se je v
kotiček pred vrata Trenkove ječe, in ko so se vrata
odprla ;  smuknila je spet k svojemu prijatelju. Se
enkrat jo je pozneje odnesel jetničar ter jo je zaprl
v lepo gajbico, toda miška ni hotela nič jesti in je
poginila tretji dan.

Vredno je, da tukaj omenimo neke stvari, o
kterej se je že mnogo govorilo in pisalo, namreč:
o pojočih miših, ki neki znajo tako ugodno prepe¬
vati kakor kanarček. Naj si za sedaj ta stvar ni še
popolnoma utrjena, vendar se kaže po novejših skuš¬
njah, da bode resnica. Anglež Bampfiolcl  piše, da
je bilo v nj ego vej kuhinji za neko leseno steno gnjezdo
z mladimi mišimi. V kuhinji je imel kanarca, ki je
prav lepo pel. Kako se začudi mož, ko čuje, da so
mlade miši jele posnemati kanarčevo petje s kraja
slabo, pozneje vedno lepše in popolniše, če tudi glas
ni bil tako močan, kakor tičev. Posebno rade so
pele zvečer in po noči, ko je kanarec spal, in ljudje
ki so nevedoč za te pevce, prišli v kuhinjo, so mislili,
da kanarec poje. Tudi doktor Eichelberg  pripo¬
veduje, da je imel v svojej hiši pojočo miš. Pri Ki-
nezih je pa neki prav navadno, da imajo namesto
tičev pojoče miši po hišah.

Miši se, kakor sploh vsi glodavci, neznano hitro
plodč. Miš skoti po petkrat ali šestkrat na leto mlade,
vsakikrat po 4 — 6, tudi po osem in še več. Torej
, ni čudo, da se v kacem kraji časih tako hitro raz-
množč. Mlade miši so golo in slepe ter prav hitro
rastč. Starka je ima jako rada in jih v nevarnosti
nikoli ne zapusti. Rajša ž njimi vred pogine.

NajveČi sovražnik jim je maček, toda tudi sova,
jež, dihur in podlasica ugonobč mnogo miši.

Zunaj hišne miši stanuje pri nas po vrtih in
gozdih:

Gozdna miš, ki je sivo-rujavkaste dlake in je
tudi sicer v vsem poaobna hišnej, samo da je neko¬
liko veča. Po zimi,  ko  pritisne mraz, priklati se
rada v hiše in najrajše prebiva po skednih in pod
strehami. Za zimo se preskrbi z veakoršnim živežem.

22

No naj škodljivejša in najpožrešniša naša miš, ki
prerije zemljo na vse strani ter zgloda in požre vse,
kar raste na njej, je:

Poljska miš S kratkim gobčefeom, kratkim re¬
pom in debelejšo glavo. Neizrečeno hitro se razplo-
duje, posebno v toplih letih, in potem pokonča vse
poljske pridelke. Zato so jo že v starih časih imeli
ljudje za šibo božjo. Ako so v enem kraji vse po¬
žrle, gredč v velikih krdelih dalje od kraja do kraja.
Teh miši ne vzdrže niti visoke gore niti globoke vode.
Ako nimajo več živeža na polji, planejo v gozde,
kjer pokončajo mnogo mladovja, oglodavše mu mlado
skorjo. Pa ne samo, da mnogo požro po letu, temuč
delajo škodo tudi s tem, da si za zimo znašajo v
svoje luknje vsakovrstnega žita in druzega živeža.
Leta 1854 so poljske miši na Hrvaškem veliko škodo
dolale. To je še sreča, da se tudi pri tem mrčesu
večkrat kužne bolezni prikažejo, tudi mokre pomladi
in zgodnji jesenski mrazi jih mnogo pokončajo.

Največ poljskih miši vendar le požrč nektere
ptice, na primer: sove, kanje, zlasti pa postolke.
Tudi dihurji, podlasice, kune in domače mačke jim
v tem poslu prav pridno pomagajo. Torej vsem kme¬
tom in gospodarjem zarad njihove lastne koristi živo
priporočamo naj nikar ne streljajo svojih najboljšili
rijateljev. Še celč gledati bi morali, kako bi več
anj in postolk privabili na svoja polja. Posebno
vstregel bodeš tem koristnim pticam, ako jim na njivo
zasadiš visok drog, na kterem je zgorej deščica po-
prek pribita. Kanje rade sedajo na nje in od onod
preže na miši. Drog se ti bode gotovo izplačal.

H koncu se ozrimo še na dve miši, ki se po
severnih pokrajinah pokažejo v tako silnej množavi,
da ljudje onde mislijo, da padajo živali izpod neba.
Prva je:

Norveška Illis ali leming, ki je znatno veča od
naše miši in ima prav kratek rep. V nekterih letih
se vzdignejo z nerodovitnih bregov ledenega morja
in planejo v laponske doline kakor živa reka in greač
časih po v  šestdeset milj daleč. Na potu jih nič ne
uzdrži. Široke reke in iezera preplavajo, strmo ska¬
lovje preplezajo, in tako se drvč naprej zmerom v

23

eno mer. Ako pridejo do kopice sena, ne gredo
okoli nje, teinuč jo prerijejo; ako jih na vodi sreča
ladija, ne ognejo se jej, rajše splezajo na njo in na
drugej strani spet v vodo poskačejo. Za one kraje,
po kterih potujejo, so te miši velika nesreča. Kedar
pridejo, nič ne pomaga zoper nje. Vse, kar je rast¬
lini podobno, pokončajo, in ne samo, da bi travo
do korenin postrigle, temuč tudi zemljo prerijejo in
poberč vsako semensko zrno. Ali čim dalje pride ta
živa reka, tem manjša je. Zveri in vjede jih davijo
in koljejo, lačni Laponci jih love in jedo, tisoč in
tisoč jih pa potone ali počepa na potu, ostale se po-
gubč, domu se pa nobena ne vrne. Na veliko srečo
pridejo te miši največ enkrat v desetih letih.

Druga popotnica je:

Kaničadalska miš. v brezštevilnih trumah — en
sam vlak je časih po dve uri dolg — zapustč spo¬
mladi Kamčatko in gredč po več sto milj daleč proti
zapadu. Meseca kozoprska se pa spet vrnejo, kar jih
namreč ni na potu poginilo. Za Kamčadale so to
veseli dnevi, ker za mišimi hodijo vsakoršne zveri v
dragocenih kožuhih, zarad kterih jih pobijajo. Ime¬
nitna je pa ta miš za te ljudi tudi v drugem obziru.
Spravlja si namreč za zimo vsakoršne koreninice z
velikim trudom, potem pa pride lačen Kamčadal ter
jej pobere zalogo. Pridna miš pa strada in sline cedi.

(>. Podgana.

Podgana je prav za prav velika grda in gnjušna
miš, ki ima na sebi vse slabe mišje lastnosti, zraven
pa še svojih poln koš. Nadležna in poškodna je kakor
miš, vrh tega pa še neznano požrešna, nesramna,
togotna, svadljiva in zagrizna. Trebušno truplo na
nizkih nogah se skoro tal dotikuje, in za njim se še
vleče dolg luskav rep. Ako zraven tudi pomislimo
na zamazane in smradne kraje, po kterih se pod¬
kuje, bode nam jasno, zakaj je podgana vsacemu
človeku nagnjusna žival.

Pri v nas živite dve podgani, namreč črna in
siva. Črna  podgana ima nekoliko daljši rep nego
truplo ter je črnikaste dlake; siva  je sploh veča ali

— 24

ima krajši rep nego truplo in je rujavkasto-sive dlake.
Od nje se sem ter tam tudi nahajajo belke,  ki so
popolnoma bole ter imajo rudeče oči.

Obe podgani ste se priklatili k nam od nekod
iz Azije, toda Črna mnogo prej nego siva. Prva je
gotovo že kacih 600 let pri nas in je šla še dalje
proti zapadu, razprostranila se je po vsej Evropi m
Afriki, in ladije so jo zaneslo tuai v Ameriko, in
gotovo ga ni tako majhnega in pustega otoka v morji,

25

da ne bi bilo podgan na njem. Pred kacimi 100 leti
je prišla za njo siva podgana, in koj se je med
njima vnelo veliko sovraštvo in krvav boj. Močneja,
divjiša in srčne j a sivka je preobladala črnico. Kjer
koli so se pokazale sivke, poklale in požrle so sla-
bejše črnice; kar jih ie ostalo, pobegnile so v sa-
motniše kraje, potaknile so se po odročnih kmetijah
in gozdnih selih. Če tudi se črnico še sedaj najdejo
po vseh deželah, vendar so le posamezne, nikjer se
ne pokažejo v take j množici, da bi znatno škodo
delale. Toliko huje in silniše pa zato gospodari sedaj
sivka pri nas.

V svojih navadah in razvadah, lastnostih in na¬
pakah ste si obedve podgani jako podobni in zato
mi ne bode treba vsake posebej opisovati. Toliko jo
vendar razločka med njima, da črna živi rajše na
suhem, posebno pod strehami, po hlevih, svislih in
hramih, sivki pa bolj ugajajo mokrotni in zamazani
kraji, kakor so na primer: kleti, zahodi, jarki, mes¬
nice, bregovi smradnih potokov, zlasti tara, kjer so
jarki iz hiš v vodo speljani. Povsod jo te nesnago
dosti, največ pa po mestih in po morskih barkah.

Velikanski mesti London in Pariz sta na glasu
zastran brezštevilne množave teh dolgorepih grdob.
Pariz si veliko prizadeva, da bi jo uganobil. Zadnjih
70 let je mesto potrošilo čez 100 milijonov gold. na
podgane, pa vse zastonj. Lovi jih pa tako: Pod
zemljo so sem ter tam visoko obzidane jame, v ktoro
so iz mestnih jarkov nalašč napeljana pota za pod¬
gane. V to jame namečejo vsakoršne mrhovine —
najrajše crknjene konje in potem odpri vse luknje.
Podgano se začnč zbirati okoli mrhe, zmerom več
in več jih prihaja. V jami je živo gibanje in cmo¬
kanje. Zdajci se na mah zapri vsa vratca — in vso
podgano so vjete. Možji, ki so nalašč za to najeti,
poskačejo s psi med podgane. Možji imajo trdno
škorne in usnate hlače, v enej roki bakljo, v drugej
pa kol. Začne se gnjusno klanje in pobijanje. Časih
v enej noči pobijejo 50.000 podgan.

Ako je pa podgana že po svojej vnanjej podobi
zopema človeku , pristudila mu se je največ zarad
Btrašanske požrešnosti. Podgana j6 vse, kar se sploh

26

jesti more — in skoraj bi rekli tudi to, kar se ne
more. Hlastno prebrba najsmradniše odpadke, naj-
gnjusniše blato prežveka z največo slastjo. Redar ne
more do kake tekoče stvari z glavo, vtakne va-njo
rep in ga potem obliže. Te požrešnice se ni moči
ubraniti. Ako ovoha kje kako slaščico, ne neha,
predno ne pride do nje. Pregloda debele deske in
trame, spleza na drevo, spodkoplje zid in cel6 skoz
zid si naredi luknjo. Tudi voda je ne uzdrži, še
celč rada gre va-njo, ker znd dobro plavati in po¬
tapljati se.

Podgana je tako predrzna, da se loti tudi živali,
ki je veča od nje. Znano je, da po kurnikih kolje
perutnino, kakor pravi dihur, neskrbno račico, ki
veselo plava po vodi, potegne za nogo pod vodo in
ko se jo zadušila, gre ž njo na kopno in jo požre.
Spitano svinjo, ki se zastran debelosti no moro ge-
niti, načne in naredi veliko luknjo v Špehu, in do¬
volj žalostnih prigodkov spričuje, da so se podgane
lotile otroka v zibki.

Neapoljski kralj je na otoku Proceda redil mnogo
fazanov in jerebic, in zato je zapovedal, da se morajo
odpraviti vse mačke, češ, da bodo njegove ptice
varne pred njimi. Ali v kratkem času so se pod¬
gane tako razmnožile, da je rodovitnemu otoku žu¬
gala strašna lakota. Pred temi požrešnicami ni bilo
nič varno, napadale so otroke v zibelih, mrliče na
odrih, žrle so žito po žitnicah in jedi ljudčm izpred
oči. Ni bilo drugače, kralj je moral spet dati stare
pravice mačkam, ki so kmalo ugnale samosnedno
nesnago.

Tudi nekdaj mogočnemu cesarju Napoleonu, ki
je po nesrečnih zgodah bil naposled prognan na otok
sv. Helene, bilo so ondukaj podgane velika pregla¬
vica. Med obedom so prišle v izbo in njegovi slu¬
žabniki in prijatelji so imeli dosti opraviti, da so jih
odganjali od sklea, enkrat celč niso imele nič jesti,
ker so bilo podgane v hramu vse požrle. Ko jo cesar
enkrat hotel si pokriti glavo, skočila je velika pod¬
gana iz klobuka.

27

Podgane sc plod6 tako hitro, kakor druge miši,
in bilo bi jih še več, ko se ne bi tudi med seboj
klale in žrle.

Mladim podganam, dokler so še vse skupaj v
gnjezdu, se včasih mastni repi med seboj tako pre¬
pleti in sprimejo, da se naposled ne dadč več raz¬
vozlati. Take podgane morajo vedno skupaj ostati,
niti ne morejo iti z mesta, niti si ne morejo same
živeža iskati. Druge podgane so tako usmiljene in
je pitajo. Enkrat so našli na Nemškem celi 28 z
repi zrastenih podgan. Nemci jim pravijo „pod-
ganski kralj**, ker so nekdaj mislili, da ima na tacih
podganah svoj sedež podganski kralj z zlato kronico
na glavi.

Kanje, sove, podlasice, mačke in nekteri psi so
njih največi sovražniki. Mačka navadno podgan ne
je, nektera se celč ne upa jih loviti. Tudi človek
jim je napovedal vojsko in proganja je, kakor le ve
in znd. Nastavlja jim vsakovrstno pasti in progle,
lovi je v globoko posode z gladkimi stenami, napo¬
sled jim potresa otrovanega živeža. Zadnjega pomočka
ne bi priporočali, ker vemo, da otrovane podgane
strup rade izbljujejo in tako lehko otrujejo ljudski
ali živinski živež. Najbolje storiš, ako ječmenovemu
sladu, iz kterega se kuha pivo ali ol, primešaš živega
apna in to zmes postaviš pred podgane. Ko se bodo
nažrlc, jih bode žejalo, napile se bodo vode in uga¬
šeno apno jih bode pokončalo.

Kakor nam je podgana nevšečna in zoperna, mo¬
ramo vendar pritrditi, da ni brez umnih zmožnosti.
Privadi se človeku, pride pred-nj, ako jo z imenom
pokliče, navadi se plesati in po vrvi hoditi. — V
Starem gradu na Nemškem je bil poštar, ki je vsaki
dan po kosilu poklical svoje živali k polne) skledi,
ki jo jim je postavil na tla. Ko je zažvižgal, so pri¬
stopili* k skledi: mesarski pes, lepa mačka, star kro¬
kar in velika podgana s kraguljcem na vratu. Vsi
štirje so mirno jedli iz iste sklede in potem so so
vlegli skupaj k peči. V tej hiši ni bilo niti miši niti
podgan, kor je kraguljec vse prepodil.

Podgana pa ni vsem ljudem tako ostudna, kakor
nam. To jo videti iz tega, da jo v nekterih krajih

28

1 j ud j 6 jedo. Kinez si vse prste obliže, ko je pečeno
podgano pojedel.

7. Hrček ali skriček.

Predno se ločimo od mišjega plemena, ne mo¬
remo si kaj, da ne bi še ošteli nekega starega tiho¬
tapca, tudi bi mu ne škodovalo, ako bi mu pisano
suknjo malo izprašili. Hrček  se imenuje ta pote¬
puh, na Nemškem je pa domd, toda se nahaja tudi
na Poljskem in Ruskem tje do Sibirije.

7. Hrček.

Hrček je podganine velikosti, samo da je bolj
trščatega in postavnega telesa in prav kratkega kos¬
matega repa. Po hrbtu jo rujavkast, po trebuhu črn,
gobček in nožiče so pa bole. Cesar nimajo drugi glo-
(lavci, ima hrček , namreč v ustih na vsakej strani
precej veliko mošnjico, v kterih nosi žito v svojo
stanovanjc. Na strnenih njivah si izkoplje 3 — 6 čev-

S ev globoko pod zemljo svoj stan , do kterega ima
vojna vrata. Ena luknja grč namreč navpik do nje¬
govega stanovanja, druga je pa na pošev izpeljana.
Kedar nosi žito domu ali kedar je v nevarnosti, so
skoz prvo luknjo prekucne na glavo, po drugo j luknji
pa hodi z dčma. Zraven izbe , kjer stanuje in spl,
ima svoje hrame, kamor nanosi za zimo žita, sočivja,
korenstva i. t. d.

Tu notri živi čemerikavi lakomnik sam za-sc,
svoje bogate zaklade čuva sam sebi in gorjč si ga

29

poljskej miši, ako bi v hudem zimskem času prišla
trkat na skopuhova vrata. Pri tej priči bi jo samo-
goltnik zadavil in požrl. Tudi s svojim rodom živi
hrček v največem sovraštvu. Ako hrček zunaj na
svojih potih sreča svojega brata, ko j se začneta
pisano gledati, hržita in brundata, dokler se ne spo¬
padeta, in boja je še le konec — ko je eden mrtev.
Zmagalec potem mrtveca požrč z mirno vestjo. Samec
tudi samice veči del leta ne more videti, da jej ne
bi kazal zob. Ali tudi ona ni nič prida. Svoje
mlado prav zgodaj zapodi od sebe, večkrat morajo
iti po svetu s trebuhom za kruhom, še predno prav
vedč, kaj in kako.

Hrček pa ne napada samo manjših živali, temuč
tudi večim ne d& miru. Ako lo vidi kako žival,
precej mu jeza zakipi, psu ali mački skoči v gobec,
konja popade za nogo in celč v človeka se zažene.
Kedar se je v kaj zagrizel, ne spusti z lepa, rajši
se d& ubiti.

Zlati časi za hrčka so v vročem poletji, ko se
vsakovrstno žito rumeni, ko se začne težko klasje
priklanjati. Takrat je hrček vso noč na delu, ako
je okoli vse tiho in varno, tudi po dnevi. Pri delu
se vsede na zadnjico, s prednjima nožicama pa pri-
pogiblje klasje in si ga smuče skoz usta. IzlušČeno
zrnje maši v mošnjice in ko so polne, hlačA domu.
Na enkrat nese 6 lotov žita in tedaj ga človek lehko
prime, ker ne more grizti. Toda kakor spazi nepri-
jatelja, usede se hitro in s prednjima nogama izprazni
moŠnjici in potem je spet pripravljen na boj.

Do pozne jeseni, dokler je kaj na polji, znaša
hrček neutrudoma vsakovrstni živež: žito, lan, mak,
sočivje, korenstvo, krompir itd., zraven lovi pa tudi
miši, kuščarje, kače in drugi mrčes. Ko je prvi
liram poln, naredi si druzega, tretjega in tudi več.
Potem jo lehko verjetno, da ima časih en sam starec
po dva, tudi tri vagane vsakoršnoga žita in sadeža,
l^ohko si je tudi misliti, koliko škodo delajo ti po¬
tuhnjenci, ako so se v kakem kraji zaplodili.

Ko začnč jesenski mrzli vetrovi briti po stroi-
ŠČih, zadela hrček oboja vrata s prstjo , potem si
izkoplje novo stanovanje nekoliko Čevljev globokejše

30

od prvega, kamor prenese tudi vso zalogo. Ko je
to storjeno, začne jesti, da se prav udebeli, potem
se vleže na postelj , ktero si je nastlal z najmečo
travo — in zaspi. V svitek zvit spi vso zimo kakor
mrtev, nič ne sliši, nič ne čuti. Nekteri pa mislijo,
da se tudi v zimi časih prebudi in da grč jest.

Smešno je gledati hrčka spomladi, ko se zbudi
iz dolzega spanja. Najprej leno steguje otrpneleude,
zazeha in zarenči, kakor bi mu bilo še prezgodaj iti
s posti j e. Zatem začne pomežkovati, rad bi se usedel,
pa ne grč prav, opoteka se, kakor ki bil pijan. No
počasi se vendar zdrami, se oliže in opere, grč jest
in kmalo je spet stari grešnik ravno tak, kakor je bil.

HrČica skoti dvakrat na leto po 6—18 golih in
slepih mladičev, ktere pa že v 14 dneh zapodi od
sebe. V nevarnosti jih ne brani, temuč mevžasto
pobegne od njih.

Hrčkovi največi sovražniki so dihurji in podla¬
sice, ki jih pogumno sledč celč po luknjah, tudi
kanje, sove in krokarji jih dosti pokončajo. Ali naj¬
huje je preganja človek, da se saj nekoliko odško¬
duje z žitom , ki ga najde v hrčkovem stanu. Na
Nemškem, kjer se časih jako zaplodč, hodijo jeseni
siromašni ljudje po njivah, iščejo hrčkov ter je izka-
pajo. Ubitemu hrčku vzame žito , potem mu odere
pisano kožico, ki je dobra za podstavo, meso pa pojč.

8. Kune.

Ni z lepa nesramniših tatic in bolj grdogledih ro¬
paric nego so kune vse povprek. Kolikor so manjše
in slabejše, toliko so drznišo in krvoločniše. Divja
pohlepnost in krvoželjnost jim gleda iz vsacega očesa.
Vse kune so vitkega zleknjenega trupla na kratkih
ali močnih nogah z ostrimi kremplji, majhne ploščate
glave, brkatega gobca, velicih oči, širokih ušes in
sosebno ostrih zčb.

Ti prežgani in pretkani , drzoviti in pogumni
krvoloki lovč največ po noči , po dnevi se skrivajo
po vsakoršnih luknjah. Neznano so gibke in urne,
ročne in skočne, splazijo se skoz najmanje luknje in

razpoke, izvrstno o in tudi dobro plavajo. Raz¬

kačene hrčč in pu v strahu pa puščajo strahovit
smrad iz dveh žlez pod repom.

8. Kuna.

Klina zlatica tudi gozdna in plemenita kuna
imenovana je med našimi kunami naj veča. Od glave
do repa meri poldrugi črevclj, metlast rej) pa tudi 1
črevelj. Mehko in gosto krzno je kostanjeve barve,
le na grlu ima lepo rumeno liso. Dalje na severu
so veče od naših in imajo tudi lepši kožuh. Zlatica
prebiva pri nas povsod po velicih hostah in samotnih
gozdih. Po dnevi leži v kakem duplu ali gnjezdu,
kterega si ]>a ni sama naredila, ampak si ga je pri¬
lastila od divjega goloba ali pa od veverice. Ko se
solnce pomika na zaton, oživi in grč na lov. Nobena
Četveronožna manjša žival, nobena ptica ni varna
pred njenim zobom, bodi si zajec ali miš na zemlji,
veverica ali polh na drevesu, bodi si jerebica ali ru-
šovec — vse jej je po godi. Celč srne, zlasti mlade,
zlatica rada napada in tudi oblada. Tiho in oprezno
se priplazi do speče ali pasoče so živali, lazi okoli
nje in ko ubere ugoden hip — skoči in visi prepla-
Šenej živali na vratu. Veverico pa tudi preganja od
drevesa do drevesa, dokler je ne upeha. Ako čuti
race ali druge ptice na vodi, grč v vodo in plava
do njih. Žival pograbi naj raj še za vrat, jej pregrizne
žile in slastno liže in sreblje vročo kri.

Po zimi so jej časih slabo godi, tedaj jo prisili
lakota, da se pritepo po noči do ljudskega stano¬
vanja in gorjč kokošim in golobom, ako pride v

32

kurnjak. To je strašni boj in joj! Vse podavi in
zakolje, odnese pa eno samo. Jeseni pleni tudi divje
bčele ter sploh jč sladko in sočno sadje.

Zlatica skoti 3—5 mladih v mehkem gnjezdu.
Mlade kmalo gredč za starimi, ki jih učč skakati in
plezati ter so v kratkem času ravno tako vešči ska-
kavci in plezavci, pa tudi ročni in grozoviti roparji.
Mlada zlatica se nekoliko privadi človeku, toda divja
ostane zmerom in zato človek nima posebnega ve¬
selja ž njo.

Nekaj zastran škode, ktero dela med drugimi
živalimi, še več pa zaradi prelepe in dragocene kože,
zlatico ljudjč povsod jako preganjajo. Streljajo jo z
drevja, ali pa jej nastavljajo vsakoršne progle in
pasti. Pravijo, da se časih stisne k veji in potuhne,
m da ne zbeži z lepa, lovec lehko drugič streli po
njej, ako je prvikrat ni zadel. Manj verjetna je pa
lovska pravljica, da se zlatica tako zagleda v lov¬
čevo suknjo, ki jo je pred njo na kol obesil, da
lovec lehko domu po puško grč, ako je ni imel seboj.

Kuna belica tudi domača kuna imenovana je
manjša ter nima tako dolge in lepe dlako in lisa na
grlu je bela, zato se imenuje belica.

Belica stanuje povsod, kjer zlatica, ali drži se
raj še ljudskih pohištev nego zlatica. Po dnevi leži v
kake j luknji ali v kacem duplu blizo hiš, tudi se
rada skriva po drvnih skladalnicah, grobljah in starili
zidovih, potika se celč po skednjih in svislih, kjer
se globoko zarije v seno ali slamo.

Belica je po svojih lastnostih vsa podobna zla¬
tici. Malopridna in krvi željna je kakor ona druga
in toliko bolj škodljiva, ker je bliže človeka ter ima
več prilike mu škodo delati. Skakati , plezatipla¬
vati, zalezovati in klati znd kakor njena imenitniša
sestra v gozdu. Skozi majhno luknjo, ki jo je zna-
biti podgana izglodala, prevleče se spak tako hitro,
da se mu moraš čuditi. Ako le more, pritepe se v
kurnjak ali golobidak in ne neha daviti, dokler še
kaj živega čuti. Je vse, kar zlatica, posebno rada
tudi jajca in sladko sadje, jeseni spleza celč na drevje
in se najč sladkih sliv in mednih hrušek.

¥

Mlade belice so prav šegave in zvedave živalce,
človeka razveseljujejo s prevzetnimi skoki in krat¬
kočasnimi igrami, starejše pa presedajo zarad hudega
smradu. Videl sem dve mladi belici, ki ste se po
živahnosti in smešnem vedenji vsacemu prikupili. Ni¬
kdar niste bili mirni, igrali ste se kakor mlade mačke,
posebno radi ste se gonili po stolih, mizah, omarah,
policah in med knjigami, drdranja in pojanja ni bilo
ni konca ni kraja. Najsmešniše ste se vedli, ako se
jima je dalo jedi v kako flašo. Spenjali ste se ob
njej, kukali va-njo, preobračali i o in vrteli, dokler
niste po velikem trudu izmuzali slaščice.

Tudi beličina kožica dč, dobro krzno, toda nima
tolike vrednosti kakor — zlatičina.

Sedaj si pa, dragi bralec, zatisni nos, kajti opra¬
viti imamo z dihurjem, čegar smrdljivost je prišla cel6
v pregovor. „Smrdiš kakor dihur**, »tukaj smrdi,
kakor bi dihurje drli** velimo, ako hočemo zazna¬
movati največi smrad. Ze poprej je bilo rečeno, da
vse kune smrdč, ali v tem mu grč prednost pred
vsemi, dihur je smrduh vseh smrduhov.

9. Dihur.

Dihur je manjši od belice, zlasti rep je krajši,
niti ni tako metlast. Po trebuhu je zamoklo rjav,
po hrbtu kostanjev, po vratu in po bokih pa rumen¬
kasto rjav, gobček je pa bel. Razen mrzlih severnih
krajev živi dihur po vsej Evropi in tudi daleč po
Aziji, če tudi nikjer ne prav po gostem. Najrajše
prebiva po hišah, posebno po kmečkih, ali vsaj blizo
hiš, med drvi, v grobljah in duplih, časi tudi v kakej
podzemeljskej luknji, ktero si je za silo sam izkopal.

Prevejan je in presukan, oprezen in nezaupljiv,
kakor vsa njegova rodba. Ako je v škripcu ter ne-
vedoč si drugače pomagati, pušča strašen smrad proti

Živali v podobah. 3

34

sovražniku in ga za nekoliko hipov tako omami, da
ne more koj za njim, in tako mu uide. Kakor
druge kune, je tudi dihur neusmiljen morilec, no
vendar pravijo, da med perutnino ne kolje tako gro¬
zovito, kakor belica ali zlatica. Da pa ne bi kdo
rekel, da prikrivamo smrdljivčeve hudobije, moramo
povedati, da se je dihur tudi lotil deteta v zibeli.
Tako se je prigodilo v mestu Riga na Ruskem, da
je dihur prišel v izbo in je zaklal otroka v zibki.

Brez vse koristi pa tudi dihur ni, zlasti je velik
sovražnik vseh miši in podgan, tudi^žabe in krte,
kače in cel6 gade srdito preganja. Čudovito je to,
da mu najstrupnejši gad ne more nahuditi, naj ga
grize in pika, kolikor hoče, spak se ne zmeni. Dihur
rad znaša živeža v svojo luknjo, kar druge kune ni¬
majo v navadi.

Človek ne bi veroval, kako trdoživ je dihur, ni
ga moči z lepa ubiti. Desetkrat bodeš mislil: no,
sedaj si mrtev! pa bode spet oživel. S preklano
glavo, z razporjenim trebuhom in s predrtimi prsi,
bode še na-te hreščal in puhal.

Kožica je dobra, le škoda, da skoro nikdar ni
moči iz nje popolnoma odpraviti nevšečnega smradu.
Mesa nobena žival ne okusi.

Podlasica ali la si ca je najmanjša, najzaljša, pa
tudi najsrboritiša med kunami. Živalca na šibkih,
nizkih nožicah s kratkim repom vred je komaj ped
dolga, tenko zleknjeno truplo ni nikjer sir jo od gla¬
vice. Zgorej je rjava, zdolaj bela, po zimi pa tudi
na hrbtu dobiva veče ali manj e bele lise in proge.
Krvoločna roparica stanuje povsod po drevesnih luk¬
njah in v podzemeljskih rovih med trnjem na polji,
v grobljah konec njiv, pa tudi po hlevih in svislih.
Proti večeru ali če je mirno, tudi po dnevi grč iz
svojega skrivišča, ogledava se na vse strani, poska¬
kuje nemirno in zvedavo, preišče vsako luknjo,
malo postoji, poluka pod kamen, skoči na grm, vse
sliši, vse vidi, vedno vohljaje z malim smrčkom,
smuk! kakor senca šine spet iz grma, sedaj se po¬
stavi na zadnji nogi, sedaj se kot kača plazi po
travi vedno misleč na moritev. Vsemu, kar po zem¬
lji hodi in lazi, napovedala je podlasica vojsko. Ur-

35

nej miški, dolgorepej podgani, rovarskemu krtu,
dolgouhemu zajcu je ravno tako nevarna, kakor
ptici in njenim jajcem, kakor brezskrbnim kobilicam,
kuščarjem, kačam, žabam in cel6 ribam in rakom v
vodi. Ako je hudomušna, zažene se tudi v psa, v
konja in tudi človeku skoči za vrat. Babjeverni
ljudjč se podlasice boj6, Češ, da je strupena ali kali.

Lasiča ima svoje mlade, kterih skoti 3 do 8, ne¬
izrečeno rada, v nevarnosti je prenese v varniši kraj,
ako je treba, je brani nevarnosti neustrašena do zad¬
njega diha. Mlade se igrajo kakor male mucke, da
je prav kratkočasno jih gledati. Mlado lasico je prav
lehko ukrotiti.

Podlasica ne stori človeku velike škode, toliko
več pa uganobi drugih škodljivih in požrešnih živali,
zato ni pametno jo loviti in pobijati.

Razen te male  lasice, nahaja se pri nas povsod
tudi velika lasica ali hermelin, ki je po lastnostih in
tudi po vnanjosti malej sestrični vsa podobna, samo
da ima nekoliko daljši čopast rep, ki je na koncu
lepo črn, tudi po zimi, ko žival vsa pobeli. Na se¬
veru so veČe ter imajo tudi lepšo kožico, ki se je
že od nekdaj drago plačevala, zato so v prejšnjih
časih le cesarji in kralji in druga bogata in imenitna
gospoda nosili plašče z hermelin j imi kožicami obšite.

Sobol. Med vsemi kunami je zastran prelepega
krzna najimenitniši sobol, ki prebiva po mrzlih sibir¬
skih pokrajinah. Velik je kakor zlatica, in tudi si-
cer jej je podoben ali visoko ga povzdiguje lepa, svi-
lasta in svetla dlaka, zarad ktere se njegova koža
tako drago plačuje. Nekdaj je bilo toliko sobolov,
da jih je en mož v ene j zimi brez posebnega truda
80 nalovil. *

Ko so Rusi dobili Kamčatko, smejali so se Kam-
čadali ruskim kozakom, ld so ž njimi menjavali po
nož za meh. Ali sedaj se je to drugače presuknilo.
Sobolov je manj od leta do leta, ker je lovč na vse
kriplje; sedai lepa kožica velja 100 gld. in tudi več.
Lov na sobol e je jako težavna in nevarna. Navadno
se zbere lovska družba jeseni na znanih loviščih, do
kamor so jim psi na sančh pripeljali živeža za ne¬
koliko mesecev. Ko so si postavili kolibice v snegu,

3 *

36

začnč slediti sobole, iščejo jih po duplih in žlamborih,
po luknjah in razpokah. Ako je lovec našel sled, po¬
seka drevo, in ubije sobola s puščicami ali iz puške,
ali pa mu nastavlja pasti in mrežo. Po najrezniŠi
burji, po največem snegu kolovrati ves dan lačen
in truden po hribih in dolinah in dostikrat mu se
trud še no izplača. Večkrat pride lisica ali kaka
druga zver pred njim pogledat v past ali v mrežo in
požrč vjetega sobola, pusti vsi lovcu kak kosec drago¬
cenega krzna za spomin.

Potem se ni čuditi, da kožuh iz samih lepih so-
bolovih kožic stano na 10.000 gold.

9. Vidra,

Ne moremo se ločiti od roparskega kunjega ple¬
mena, da ne bi spregovorili o vidri,  ki je prav za
prav tudi neka vodna kuna. Povsod ob potočili, zlasti
ob gorskih, ki so polni plemenitih postrvi, pa tudi
ob večih rekah in jezerih, z grmovjem in trstjem
zarasenih gospodari ribičev najveČi strah — namreč

10. Vidra.

vidra. Ta vodna zver ima svoj stan naj raj ša pod ko¬
reninami kacega drevesa, kamor si je iz vode navzgor
izkopala ozko luknjo ter jo je zgorej razširila v veči
kotel, kjer preleži ves dan na mehko postlane) po-

37

stelji. Tihi večer, posebno ob mesečini, jo izvabi ven
na lov, po samotah so upa tudi ob dnevi. Ako jej
povodenj zalije stanovanje, zbeži na kako drevo, naj-
rajša v duplo.

Vidrino valjasto truplo se v hoji vleče skoro po
tleh, ker ga nosijo jako nizke noge, kožica med
prsti razpeta spričujo plavajočo žival. Glave je za¬
buhle ali ploščate, majhnih zaokroženih ušes, malih
oči, dolzih brk in ostrega krepkega zobovja. Truplo
meri poltretji črevelj, močan rep jo pa za polovico
krajši. Kratka ali gosta in svetla dlaka se v vodi
ne zmoči ter jo zgoraj tcmnorjava, spodaj pa bledejša,
po licih skoraj sivkasta.

Da-si je vidra ustvarjena za vodo, vendar na
suhem tudi dosti hitro teče, zvijaj e se s truplom kakor
kača. Veselje je pa gledati vidro v vodi, v njenem
živi ji. Plava in potaplja se čudovito lehko in spretno,
vidi se, da jej to ne prizadeva nikakoršne težave,
zato se pa tudi nikdar ne utrudi. Vidri jo vse eno,
ali plava z vodo ali proti vodi, na dnu ali na vrhu,
v vodi se preobrača in preklicuje na vse strani, ako
se jej zdi, plava na hrbtu ali po strani ležeča. Pla¬
vajoča miga z glavo in zvija se kakor kača, z dolgim
repom pa kormani. Časih pomoli glavo iz vode, da
si oddahne; po zimi, ko so vodo zamrznjene, pride
sopst k luknjam, od ribiča ribam za dušek izsekanim.

Vidra se hrani največ z ribami, ali prežgana
tatica tudi vč, kaj jo dobro, kajti postrvi jej gredo
posebno v slast. Ako ni postrvi, tudi ne zameta
drugih rib, to se vč da, zraven žrč pa tudi rake,
žabe in vodne ptice. V plitkih potocih maha z repom
in prestraši ribe, da se skrijejo v globeli in pod
kamenje, kjer jih toliko bolj gotovo zasači. V glo¬
bokih vodah rada sede na kamen ali parobek ter
odonod preži; kakor ugleda ribo, plane za njo in le
redko ktera uide. Kjer Čuti veliko ribe, plava na
dnu in pograbi zgoraj plavajočo ribo za trebuh. Kar
vidra pograbi, ne spusti več, tudi človeka ne, ako so
je va-nj zagrizla, rajša sc da ubiti. Manjšo ribo po¬
hrusta v vodi, pomolivŠi samo glavo iznad vode, večo
pa iznese na suho. Ker je požrešna, kakor vse kune, ..
nalovi več, nego more pojesti; večkrat iztrga samo

38

iz hrbta kos mesa, drugo pa pusti. Glave in repa
pa sploh nikdar ne poje.

Vidra plava daleč po vodi, iz enega potoka v
drugi, ako se je navadila v ribnjak, hitro ga izprazni.
Zarad to škodljive požrešnosti, zraven pa tudi zastran
mesa in kože, jo srdito preganjajo, toda zvitej buči
je težko priti do živega. Čakajo jo pri mesečini, ali
vidra ima dober sluh in izvrsten nos ter čuti človeka
že iz daljave; s kolmi zagradijo vodo in pustč le
nekoliko vrzčli, v ktere nastavljajo železno pasti in
ros se marsiktera vidra vjame tako. Večkrat tudi
ktera obtiči v mreži, ki jo je ribič ribam nastavil,
in se zaduši.

Vidra skoti 2—4 mlade, ki so prav ljubke ži¬
valce. Starka jih pa tudi skrbno goji in redi in brani
proti vsakemu sovražniku.

Mlado vidro je čudovito lehko ukrotiti, celč stara
so kmalo sprijazni s človekom. Mlada se tako pri¬
vadi na mleko in na kuhano zelenjavo, da ne mara
niti za ribo niti za meso. Gospodar jo lehko priuči,
da gre na zapoved v vodo ribe lovit in zvesto prinese
vsako njemu v roke. Sploh je domača in gospodarju
privržena kakor pes, pride k njemu, če jo po imenu
pokliče, dobrika se mu in drgne ob noge, rada leže
v njegovo znožje, še rajše pa v naročje, ako jej do¬
voli, povsod ga spremlja, po noči je najbolji čuvaj
in ako je treba, brani gospodarja, kakor najvrliši pes.
Vidrino meso velja za postno jed, sam Bog si ga vedi
zakaj! Meso, zlasti od stare vidre, je žilavo in ni
za slab želodec, toliko več je pa vredna koža, ki se
stroji in podeluje v raznovrstno kožuhovino. Vidrovina
je pri nas sosebno v čislih za kapo „vidrovko“.

10. Jež.

Prijatelj! ako hočeš videti čudnega ponočnjaka,
pojdi z menoj. Solnce je zatonilo za gorami, v gozdu
so za čas umolknili razni glasovi, rosa je jela rositi.
Ustavimo se na porobji in stopimo za gosti grm. Se¬
daj j e v  gošči nekaj zašumelo med suhim listjem,
sedaj spet, vedno bliže nas, no! zdajci se je zgenilo
dračje, iz grmičja se prikaže špičast rilček in precej

za njim čudna žival starikavega nagrbanega lica,
kratkega repa, nizkih podplatastin nog in oblega tru])la
v bodeče j si vej suknji. Da-si je videti okoren, vendar
lilastd sem ter tje, stika po luknjali, prevrača listje
in rije z rilcem kakor svinja.

Izpod kamena je pripodil martinček a, hitro plane
za njim, živalca bi so zvijala in branila, ali ni časa,
jež jo je že pohrustal in sedaj spet nemudoma išče
živeža. Zdajci je poknila suha vejica pod našimi
nogami, jež se zdrzne, malo posluša, pa hipoma
skrči glavo in nogo ter se zvije v klopčič. Ako
ravno je našopiril bodice, vendar ga rahlo vzamemo
v roke ter ga nesemo domu na vrt.

Jež jo čuden svat V svojem vedenji je res
malo neroden in telebast, ali vendar pošten skozi in
skozi, cel6 šegav in šaljiv, vsaj huaobe ni v njem
nobeno, in prav po nedolžnem trpi, če ga sirovi ne-
vedneži preganjajo. Godi se mu kakor sploh pošte¬
njakom, hudobni svet mu je natvezel pregrehe, za
ktere obrekovani siromak ne vč. Govori se o njem,
da na skrivnem piščeta kolje, krave sesa in Bog si
ga vedi, kaj še, kar jo pa vse izmišljeno. Plašni
samotarec žedi ves dan v kake j sčči, ali v luknji
pod kako korenino ali pod kupom suhljadi in še le
zvečer si upa zapustiti skrivišče. Boječe caplja okoli
z mokrim rilcem, vedno sledč miši, žabe, kuščarje,
kače, črve, ogcrce, polže in drugi mrčes. Naj raj še

40

žre miši, zato ga ljudje tudi jemljo v hišo, kjer razen
miši lovi še neko drugo nesnago, za ktero nimamo
strahu pri hiši, to so namreč šurki ali Švabi, kterim
je zaklet sovražnik. Ako ne dobi dosti mesno jedi,
loti se tudi sadja. Znamenito je pri njem sosebno
to, da tudi naj strupenišega gada požrč brez vse škode,
naj ga gad še tako soka in pika v gobec ali kamor
hoče, jež se ne zmeni za to, le malo oblizne se,
potem strupovitej kači lepo stdre glavo ter jo požre
vso do repa. Tudi drugi strup, ki bi usmertil mnogo
večo žival, mu ne pokvari niti zdravja, niti volje
do jedi.

Tako se jež pošteno preživi do jeseni. Ko začne
listje padati z dreves, skrbi tudi on za zimo, izkoplje
si globoko jamo, ter nanosi va-njo listja, mahu in trave,
da je vsa polna. Smešno je gledati ježa, kako si
posteljo znaša, povalja se namreč po listji in mahovji,
kar se je nabodlo na bodice, to nese domu in če se
zraven nasadi še kaka lesnika ali hruška, mu jo tudi
prav. Zima nastane, jež se zarije v steljo, se zvije
in zaspi tako trdno, kakor znabiti nobena druga žival.
Človek bi rekel: mrtev je, ako mu ne bi utripalo
srce.

Ježev je povsod, na ravnem in v gorah. Navadno
mislijo ljudje, da sta dva ježa pri nas, pesji in
Bvinjski; pravijo, daje svinjski dober za jed, pesji pa
ne. Ali to so prazne bajke, pri nas je samo ena
vrsta, le toliko je res, da ima samica navadno daljši
rilec, in brž ko ne, je to svinjski jež. Cigani ježa
radi jed6.

Mladi ježi se kmalo privadijo hišo in bili bi člo¬
veku všeč, ko bi po noči ne bili tako nemirni, in ko
ne bi smrdeli. Na vrtčh so pa neizrečeno dobri in
pameten gospodar bi je moral vabiti, ne pa odganjati
in ubijati, ker škode nikakoršne ne delajo, druzega
požrešnega in sitnega mrčesa pa mnogo pokončajo.

Ježevi najhuji sovražniki so psi, ki er ga ovohajo,
ne dadč mu mini. Siromak si ne vč drugače poma¬
gati, da se zvije in tako preganjalcem d& priliko, da
si nosove okrvavč na bodicah. Bolj napečna je pre¬
metena lisica, ona bodeči klopčič s prednjima nogama
bezA in vali do bližnje vode, kjer se Klopčič hitro

41

razvije. Še huje pa podkuri prestrašenemu ježu, ako
ga porosi s svojo smradno vodo, tedaj hitro pokaže
glavo izmed bodic, lisica hlastne po njej — in ježa
ni več.

11. Krt.

Doslč smo opiso¬
vali in opazovali samo
živali po zemlji in nad
zemljo, pogledimo en¬
krat malo pod zemljo.

Tam doli krt kraljuje
zato jo tudi imenujemo
„krtovo deželo**. Pogle¬
dimo danes v temno
kraljestvo, kako po
njem gospodari mnogo
psovani m hudo zati¬
rani krt. Dolžili so ^a,
in dolžč ga še dan da¬
nes, da je zanikaren ti¬
hotapec, da grize ko¬
renino sadežem, ki mo¬
rajo potem usčhniti. Ako
bi bilo to resnično, go¬
tovo bi zaslužil hu¬
dodelec, da ga na smrt
obsodimo. Ali že pri
mnogih živalih smo se
preverili, da jih svet
krivično sodi, in zato
tudi krtanečemo soditi
prenaglo, predno se ne
prepričamo na svoje
oči, kaj je v stvari.

Poglejmo si naj pred
obtoženca. Kačih 5 pal¬
cev dolgo truplo je va¬
ljarju podobno, skoro

bi djal, daje v plečih močneje, nego zadej, vratu ni
videti, od krepkega tilnika se glava zožuje v precej dolg

42

rilček. Uhljev nima, tudi očes ni videti, ima ju pa vendar,
le majhni ste in v dlaki skriti. Noge so kratke in
slabe, da se na nje ne more mnogo opirati, zlasti
velja to za zadnji, in krt res ne hodi toliko po no¬
gah, kolikor se prav za prav plazi po izritih cevih in
hodnikih. Prednji nogi, da-si tudi kratki, ste ven¬
dar močni, široki lopatasti in na stran obrnjeni. Rep
je kratek in tenek. Črna dlaka ni dolga, ali je gosta,
svetla in se malo na modro spreminja.

Odprimo mu še gobček. Oho ! kaj jo pa to V
Vsi zobje so ostri in špičasti kakor igle. Hm! hm!
to bi čudno bilo, ko bi ta žival korenine žrla, kajti
vse ostrozobe živali se živč z mesom ali pa z dru¬
gimi malimi žuželkami in s črvi. Da bi baš krt v
tem bil drugačen — ni verjetno. Ali človek je že
tak, da časih raji veruje praznovernim in nevednim
ljudčm, nego lastnim oččm. Torej ženimo stvar do
kraja! Razporirao ga, ter mu pogledimo v želodec!
Kar je pojedel, to se bode našlo v njem. Pa kaj
najdemo V Nekaj mišje dlake, nekoliko napol prebav¬
ljenih črvov in hroščevih kož. Nedolžen  je!  Ne¬
umni njegovi obrekovalci so modrovali tako: „Tukaj
je več objedenih usehnelih sadik, zasačili smo pa tudi
Krta, tedaj nihče drugi ni to zakvaril, nego krt. Kri¬
žajmo ga“. Taki ljudjč so tako kratke pameti, da
ne premislijo, da so samo zato pri usehnelih rastlinah
v jeli krta,  ker je onde hrustal bramorje in ogerce,
ki so korenine podgrizavali. V praznem kozolcu ni
vrabcev, temuč v polnem.

Ako bi znabiti še kdo stresal z glavo, naredimo
mu še ono poskušnjo. Denimo nekoliko živih krtov
v skrinjo z zemljo napolnjeno, med zemljo jim zme¬
šajmo sladkih sočnih korenin, bramorjev, žab, črvov,
ogerccv in izrezanega mesa. Krti kmalo začn6 riti,
za kratek čas črvom, ogercem, žabam in mesu ni
sledu ni tiru, vso so požrli, korenja se pa nobeden
ni dotaknil. Ako jim hitro no damo spet jesti, bodo
se jeli med seboj klati in žreti, in zadnji bo tudi
hitro lakote poginil. Ni ie skoro tako požrešne živali,
krt namreč pojč vsaki dan toliko, kolikor sam vaga,
ali rastline ne povoha.

Mislim da bo sedaj vsak prepričan, da krt ni
naš sovražnik, ampak prijatelj. Ni torej pametno
krta na vse kriplje preganjati, lles je, da rije no
zemlji in da dela nevšečne krtine po travnikih. Ali
treba je pomisliti, da tako rahljanje zemlji ni na k var,
krtine pa z grabljami poravnaj, pa bo vse prav. To¬
liko se sme reči, da se škoda no dd primeriti s
koristjo, ki jo imamo od krta. Le v vrtih je siten
zarad vodnega rovanja.

Krt ima neizrečeno dober nos in tenek sluh, tudi
jo čudovito uren posebno pod zemljo in cel6 na zemlji
ga človek težko dohaja; ako je treba, tudi plava črcz
široko reko. Najvcči mojster je pa v rovanji in ko¬
panji. Z rilcem rahlja zemljo, z lopatastima pred¬
njima nogama koplje, z glavo in s tilnikom pa pelid
prst pred seboj, dokler jo kviško no izmeče v podobi
Krtine. Pod zemljo ima prav umetno izdelano hišo,
namreč mehko nastlan kotliček, okoli ktcrega gresta
dva rova, ali dve poti ena nad drugo, iz gornjega
rova so grč v hišo, iz kterc drži še ena pot navzdol
na veliko cesto. Ona prva dva okrogla rova sta mod
seboj v zvezi z nekoliko poti, in od velike ceste so
razpeljane manjše na vse strani, po njih hodi krt na
lov, in po lovu se spet vrača domu. V hišo hodi na
gornja vrata, iz hiše pa na spodnja. Blizo hišo nekod
ima tudi vodo kamor hodi pit; ako ni v sosedstvu
kake mlake, naredi si sam kapnico, kamor so voda zbira.

Krtica ima posebno hišo, kjer na mehkej postelji
skoti 3 —5 mlaaih krtičkov, ki niso veči od boba;
oba, samec in samica, skrbita za nie ter jim dona-
Šata hrano. V nevarnosti jo krtica skriva in prenaša
v gobcu.

Krt jo po noči bolj delaven, nego po dnevi, po
zimi ravno tako, kakor po letu. Sovražnikov ima
med pticami in med četveronogimi živalimi dosti.

V južnei Afriki živi krt, ki ima posebno lepo
bliščečo dlako, ki se iz zelene barve preliva na
zlato, zato mu tudi pravijo: zlati krt.

12. Rovka.

Krtu je po lastnostih in v ponašanji zel6 podobna
rovka, ki je pa ljudčm sploh manj  znana, nekaj

44

ker je ponočnjakinja, nekaj pa ker je jako majhna
in jo človek lehko zgreši. V svojej vnanjosti človeka
spominja na miš, toda je še manjša in tanjša ter ima
dlakav rep in dolg špičast gobček, zato jo tudi v
nekterih Krajih špiČmoli  imenujejo. Kakor krt
ima tudi ona prav majhni v dlaki skriti očesi in
ušesi, in tudi kakor iglice ostre zobe. Glas jej je

13. Rovka.

tiho prijetno cvrčanje ali cikanje. Vsa živalca diši
po pižmu ali mošku, zato je niti mačka, niti pes no *
jč , zadavi jo pač ali mrtvo pusti z mirom.

Rovka je najmanjša med sesavci, ali vendar je
pritlikovka požrešna in krvoločna, kakor ktera koli
druga žival. Tako je predrzna, da napada mnogo
veče in močnejše živali in je tudi oblada. V sili se
med seboj koljejo in žro. Po noči vedno stika po
luknjah, po starih zidovih, po grobljah in sččjh in
po dnevi tudi po krtovej oblastniji. Dolgi rilček
nikdar ni miren, vedno viha in vohlja ž njim in
vsacemu mrčesu jo ko j za petami.

Povodna rovka stanuje v luknjah ob vodi in se
hrani z manjšimi vodnimi živalcami, ker zna jako
dobro plavati in potapljati se. Kako jo drzen in
požrešen mali spaček, vidi se iz tega, da celč veliko
ribe nadleguje in je tudi usmrti. Skoči jim namreč
na glavo, izkoplje jim oči, pregrize glavo in požrč
možgane.

13. Netopirji.

Ko poletnega večera tihi mrak prepreza vse stvari
na zemlji, planejo iz vsakoršnih temnih votlin netopirji

45

in prhutajo po zraku kakor črno vešče. Netopir je
čuden polutan! Pol tiča, pol miši, zato mu po nekterih
krajih pravijo šišmiš. Priprostemu, nepodučenemu
človeku je netopir skrivnostna, grozna, skoro pošastna

14. Netopir ušati.

prikazen. Nočna ura, ob kterej oživi to strašilo;
njegova polutanska natora, ktere si neuk človek no
more prav razjasniti; tenka, mrzla in mastna mrena,
ki v podobi plašča obdaja njegovo truplo in ga nosi
po zraku; omahlo, vegasto letanje; velika ušesa in
majhne oči in zraven še čudni kožnati izrastki v licu
— vse to se strinja v netopirji, ter ga dela groznega.
Kar mu pa še manjka, dodaja živa domišljija — pak
je pošast gotova. Urez skrbi rečemo, da ljudjč o
nobenej naših živali sploh tako malo ne ved6, kakor
o netopirji, zato sc pa tudi o nobenej ne pripoveduje
toliko — največ prav neslanih — pravljic. Tudi pri
tej živali se potrjuje resnica, da je nevednost mati
neumnih vraž. Kjer ni pravega znanja, tam se duhov
rado polasti praznoverje.

Najpred si poglejmo živalco bolj na tanko. Prednja
uda sta vsa predrugačena in nista prav nič podobna
zadnjima, vse kosti so daljše in močnejše; sosebno
Štirje prsti so neznano dolgi in tenki, le palec je
kratek in nosi močdn zakrivljen krempelj. Med
podaljšanimi Štirimi prsti je pa razprežena tenka
gola mrenica, kakor na mareli tkanina med šibinicami.
Mrenica se začne na vratu, razprostira so med prsti,
grč ob truplu do zadnjih nog in obdaja tudi rep.
Zadnji nogi sto slabi, prsti na njima so kratki, s
kremplji oboroženi in brez vezalne rarenice. Trupla
je majlinega in zajetnega, kratkega vratu in precej
debele zaŠpičene glave. Oči so prav majhne in skoro

v dlaki skrite, ušesa so pa gola in dolga, pri nekterih
daljša od trupla, in časi tudi oba uhlja na dnu skup
zraseta. Tudi okoli nosa imajo nekteri čudno prirezane
kožnate izrastke, ki delajo žival tem bolj ostudno in
pošastno, ker^se pri nobenem drugem četveronožcu
ne nahajajo. Čeljusti so globoko razklane in polne
ostrih špičastih z6b. Razen mrene, ušes in ličnih
kožic je ostalo truplo obraseno z mehko gosto dlako.
Netopir dobro vidi, še bolje voha, neznano tenko sliši
in preizvrstno čuti. To tenko čutje ga menda po noči
največ vodi, kar so tudi potrdile mnoge skušnje, ki
so bile večkrat grozovitno neusmiljene. Netopirjem
so izteknili oči in potem so je izpustili po izbi, v
kterej so od stropa visele niti in bile tudi križem
razpeljane, sem ter tam so bile razstavljene veje in
goreče sveče. Po tacih prostorih so letali oslepljeni
netopirji ravno tako hitro in spretno kakor videči,
nikoli se ni nobeden v steno zaletel, nikoli se ni
zadel ob kako stvar, zmerom se je znal ogniti o
pravem času, sosebno človeškej roki so se že od da¬
leč izogibali. Slepi so našli luknje in se va-nje poskrili.
Ravno tako so se obnašali, ako so jim ušesa s čim
zamašili, le ako so iim glavo zavili v kako krpo —
in naj si jo bila najlaža tončica — tedaj niso hoteli
izleteti. Iz teh skušenj bi so dalo posneti, da razen
letne mrenice posebno dne nosne kožice čutijo vsako
stvar že od daleč, če je tudi oko no vidi.

Vsi netopirji so ponočnjaki. Po dnevi spč v
vsakoršnih lutnjah in votlinah, po duplih, v starih
zidovih in dimnjakih, pod strehami, v cerkvenih
zvonikih i dr. Po Slovenskem živi mnogo teh mrač¬
njakov tudi v podzemeljskih jamah in podmolih, ki
se pri nas pogosto nahajajo. Večkrat so v kakej
jami netopirji tako nakupičeni, da jo strop ves črn
od njih. V miru se obesi netopir za krempeljce na
zadnjih nogah, stisne mrenico ob sebi kakor plašček,
podvije rep in visi po ves dan z glavo doli obrnjen.
Ako hoče zleteti, namaže si poprej letno mreno z
neko smradno mastjo, ki mu se cedi iz žlez blizu
nosa, potem prizdigne glavo, razprostre prednja uda
in prste, raztegne rep, sc požene in sfrči.

47

Netopirjevo letanje je nekako izgubljeno, kakor
brez pravega namena in cilja, ter se ne more primerjati
tičjemu letanju. Z vednim plahutanjem se vzdrži v
zraku, prha sem ter tam, ali zraku ne more rezati,
niti viseti niti sukati se v zraku po tičje. Tudi so
kmalo utrudi, zato pogosto počiva obešaj e se za veje
ali za druge stvari. Ako pade na zemljo, vzdigne
se z veliko težavo, ako more rad spleza na kako
drevo ali na kamen in odonod spet prhne. Vendar
tudi na zemlji ni tako neroden, kakor bi si človek
mislil, pomaga si s sprednjima in zadnjima nogama,
kakor vč in zna. Najhitreje pleza zatikajo ostre
krempeljce v hrapavo skorjo ali pa v razkav zid.
O netopirjih se sploh misli, da se zaprašč človeku
radi v glavo in da mu se zapletč v lase, zlasti žen¬
skam, kar je pa vse le izmišljeno.

Naši netopirji jedč samo žuželke, zlasti nočne
hrošče, metulje in mušice, ktere že od daleč čujejo
brenčati po zraku. Prav lepo je videti, kako netopir
muhe lovi: s krelutjo namreč mahne po muhi, puhno
si jo proti trebuhu in omamljeno prestreže v repno
kožo, ktero je kakor košek naprej zavihnil. Vsi
netopirji so jako požrešni in ker dni nočni metulji
in hrošči nam po vrtčh poljih in gozdih škodo delajo,
bode vsak previdel, da so netopirji prav koristne ži¬
valce; tudi sicer človeku nič žalega ne storč, niti ga
ne nadlegujejo, zatd bi jih ne smeli meni nič tebi nič
pobijati in preganjati.

Med nami je zeld vkoreninjena vraža, da netopir
žre špch in slanino brž ko ne zato, ker netopir res
rad zahaja v dimnjake, kjer se slanina suši in ravno
tako leta skozi odprta okna v kašče in hrame, kamor
sc mesnina spravlja. To jo vse res, ali s tem še ni
nič krivičnega dokazano. Zakaj zahaja netopir na ta
mesta? Precej bodemo videli! Na slanini in v mesu
se prav radi redč vsakoršne žuželke, na primer: Špe¬
har in mokar, tudi molji in muhe in še arugi mrčes.
Zarad to nesnage obiskuje netopir dimnjake, hrame
in kašče, nje lovi in hrusta, Špeha in mesa se no
dotakne. Tolike in tolike skušnje z vjetimi netopirji
so dostojno skazale, da žival od stradA in glada
raji pogine, nego da bi Špeli okusila. Akd je v kašči

48

slanina oglodana, znamenje je, da je bila miš ali
podgana pri njej. Iz tega je tudi videti, da ni dosti
hrama z gostimi mrežami varovati samo proti navidez-

’:er pravi škodljivci so
hodijo, njih sovražnik
njimi.

To velja pa samo za naše netopirje. V južnih
vročih krajih so netopirji veči, nekteri med njimi so
tudi škodljivi po njivah in vrtih, drugi pa trapijo
živino in cel6 ljudi sesajoč jim kri v spanji. O teli
bodemo na koncu nekaj ob kratko spregovorili.

Netopirjem godi toplota. Zato jih mrzli kraji
nimajo, tudi pri nas ne živi mnogo vrst; kolikor pa
dalje gremo proti jugu, več jih je. Ze na južnem
Laškem in Grškem zvečer vse gomazi po zraku, ali
dalje v vročej Afriki in južne j Aziji ti mračnjaki
zvečer vprav zatemnijo obnebje. Kakor pri nas o
poletnih večerih plešejo po zraku cele megle drobnih
mušic in komarjev, ravno tako se ondukaj poganjajo
črni roji večih in manjših netopirjev. Vrt in polje,
trg in ulica, hiša in veža, vse črni od netopirjevih
krelut.

Naši netopirji zimo prespč. Po sto in več sojih
časi stisne skup v kako zatišje; kakor po dnevi, visč
tudi vso zimo z glavo navzdol držeč se z zadnjima
nogama. Ob južnem vremenu so tudi po zimi pre-
budč in malo izlete, pa gredo spet spat. V Hudej
zimi jih mnogo zmrzne. Da-si ima polut&n na sebi
nekaj tičjega, vendar je pravi sosavec, kakor drugi
četveronožci. Netopirka ima navadno po dva mlada,
ki se k oj po rojstvu spneta starki na prsi, onde se
prisesata in ne gresta od nje, dokler ne vzraseta to¬
liko, da moreta sama letati ter si hrane iskati. Starka
leta okoli za živežem, noseč svoja mlada na prsih.

Netopirji živč radi v druščini, posebno živali te
iste vrste se rado drž6 skupaj, razne vrste sc pa tudi
koljejo in grizejo, cel6 morč se in žr6. Žival ni tako
topa, kakor se sploh o njej misli. Človek netopirja,
zlasti mladega, lehko privadi, da leta za njim ter mu
jemlje muhe iz r6k.

Naši najnavadniši netopirji so:

nemu sovražniku netopirju,
tako majhni, da lehko skozi
in preganjalec pa ne more za

Zgodnji netopir je v truplu 4% palca dolg, z raz¬
petimi krelutimi meri pa 16 palcev. Zgoraj je dimast,
zdolaj sivkasto-bel, ušesa so dolga kakor glava. Med
našimi je največi, navadno izleti zvečer prvi, časi že
za solnca. Leta prav dobro.

Uliail ali ušati netopir ima ušesa dolga za dve
glavi, v truplu je dolg nekaj črez 3 palce, razpčt
meri devet palcev, dlake je sivo-rjavkaste, po trebuhu
jasnejše. Uhdn je naš najnavadniši netopir in leta
pozneje v noči. Kedar spi, zgiblje dolga ušesa pod
pazhe.

Po jamah in podmolih prebiva pri nas v velikej
množici:

Podkovnjak, ki ima na nosu široko kožnato krpo
v podobi podkve vrezano, nad njo zdolbeno jamico,
vrh nje pa špičast rogljiček.

Leteči pes je med vsemi največi netopir, po dol¬
gem meri črevelj, črez razpeti kreluti pa 4—5 črev-
ljev. V glavo je ves psu podoben, odtod je tudi

15. Leteči pes.

dobil ime, v licu nima nikakoranih izrastkov, dolga
Špičasta ušesa in letna mrena so gola, sicer je kosmat.

Živali v i-o lobah. 4

50

Brez repa je. Leteči psi živč po velikih južno-azijan-
skih otocih, ob dnevi vise po vejah v mreno kakor
v črn plašč zagrnjeni, po sto jih visi časi na enem
drevesu vsi kakor mrtvi, človek bi od daleč mislil,
da po drevji visč velikanski posušeni sadovi. V
mraku se pa začno počasi gibati in hreščati, prvi
razpne kreluti in prhne z drevesa, drugi za njim, za
drugim tretji in vsa družina se je spet zbrala na
drevesu, ki se šibi pod sočnim in mehkim sadjem.
Dober nos je vodi na drevesa, kjer so najlepši in
naj slajši plodovi. Taka družina oklesti v enej noči
največe drevo, naj si bode še tako polno. Ako je
družba velika, opleni v enej noči lehko velik vrt.
Strel iz puške je le prežene na drugo drevo, ljudje
si varujejo sadje, da močne mreže razpnč črez dre¬
vesa. Skoro še večo škodo delajo po vinogradih, ker
so jako izbirčni. Kedar v kaeem kraji nimajo več
jesti, letč dalje, cel6 čez morje od otoka do otoka.
Ako jih kaj prestraši ali vznemiruje, gagajo skoro
kakor gosi. Da-si jako smrdi, vendar ga ljudje stre¬
ljajo in jedč, nobene veče pojedine ne opravijo brez
pečenega letečega psa.

Ne gledč na kvarno požrešnost, moramo pa pri¬
trditi, da je leteči pes umniši, nego kteri koli netopir.
Za čudo hitro se udomači in sprijazni s človekom, da
mu se čehljati in je iz roke.

V Egiptu živi neki manjši leteči  pes.

Poglavje o netopirjih končamo z najhujim stra¬
šilom, imenuje se:

Krvoses ali vampir, ki je bil in je nevednim in
praznovernim ljudčm še sedaj najgrozniša pošast. Pa
kako ne bi V le poslušajte, kaj grdoba počenja. Po
noči neki prileti tiho k spečemu človeku, pregrizne
žilo in mu izpije vročo kri. Da se nesrečnik tako
hitro ne prebudi, pihlja mu s krelutimi mahaje hla¬
dečo sapo v obraz. To je res strašno — ko bi samo
še resnično bilo. No na vso srečo ni tako hudo, ka¬
kor se pripoveduje. Možjč, ki so vampirja opazovali
v njcgovej domovini, opisujejo ga tako-le:

Vampir je skoro pol črevlja dolg in petnajst pal¬
cev širok z razpetima krelutima, glave je debele,

51

gobca dolzega, ušes velicih in širocili. Pod brado
ima na vsakej strani veliko bradavico, nad nosom
mu pa štrli zgorej zašpičen kožnat rogljiček.

16. Krvoses.

Krvoses živi po toplih deželah južne Amerike,
največ jih je v Gvijani. Po dnevi so skriti v gozdu,
po noči pa lovč gomazen po zraku, zraven jedč pa
tudi sočno sadje. Razen tega navadnega živeža pa
tudi radi kri pij6, zlasti o hladnem in deževnem vre¬
menu, ko žuželke ne letajo. Tedaj iščejo konj in
goved na paši ter spččim sedajo na pleči ali pa se
jim obešajo za noge ali na vrat, bdeča živina jim pa
no d& na s6. Vampir živinčetu nagrize kožo in po¬
tem liže crljajočo kri, to vse pa dela tako rahlo, da
se živinče Še ne prebudi, tedaj gotovo ne čuti nika-
koršne bolečine. v  Ranica je plitka in majhna in se
kmaTo zaceli. Živini ni videti, da bi jej to baš ško¬
dilo, le tačas, kedar je več krvosesov in po več noči
zaporedoma sesalo, nekoliko oslabi, posebno zato,
ker je ob tem času tudi paša slaba. Sem ter tam
so tudi časi pripeti, da človeku spečemu pod milim
nebom krvoses pregrize kožo na nožnem palcu, ako

4 *

54

letno je bolj zračno, zimsko pa bolj toplo in proti
burji in mečavi zavarovano.

V  tem ugodnem gnjezdu tudi skoti samica po¬
mladi 3—7 mladih, ki so 9 dni slepi. Ko spregle¬
dajo, kmalo silijo iz gnjezda in ko so malo odrasli,
igrajo se in skrivajo, cukajo in skačejo po ves božji
dan s starimi vred. Ako starka čuti kako nevarnost
za mlade, prenese je druzega za drugim v zavetje,
Časih jako daleč od prejšnjega gnjezda. Ko je prva
mladina odrasla in samosvoja, ima starka po letu v
drugič mlade, navadno nekoliko manj, nego prvikrat.

Mlade veverice se hitro sprijaznijo s človekom
in postanejo s časom prav krotke in domače. Zato
je ljudje radi drže v gajbah, in ker so Čiste in smešne
v svojem ponašanji, zato ima človek veselje ž njimi.
Ali v starosti se navadno potuhnejo in rade grizejo.
V strahu pišči, v veselji pa muklja.

Veverica živi po vsej Evropi v gozdih, najrajše
v jelovih, kjer tudi po zimi v snegu dobi jesti. Živi
se najrajše z vsakoršnimi jederci, posebno z boro¬
vim, smrekovim in jelovim semenjem, rada dolbe
tudi lešnjake in orehe, v nektere gobe je prav za¬
ljubljena in zraven izpije tudi kako jajce iz tičjega
gnjezda. Ker zime ne prespi, znaša si hrane jeseni
na stanovita mesta.

Njena največa sovražnica je gozdna kuna ali
zlatica, ki zna ravno tako hitro plezati in vkrctno
skakati. Največ jih podavi zlatica, posebno mladih,
ki še niso tako utrjene v nlezanji niti zvite in pre¬
kanjene v skrivanji. Tudi ljudjč postrele mnogo ve¬
veric zastran lepe kožice in okusnega mesa. V Si¬
biriji imajo veverice še mnogo lepše krzno, nego
naše in velika množina se jih vsako pomlad polovi
v pasti in progle, Tunguzi je pa streljajo s topimi
strelami, da se koža ne pokvari.

V  severnej Ameriki veliko škodo dela siva ve¬
verica, ki se v dobrih letih tako zaplodi, da vse go¬
mazi od nje in potem potuje v obdelane kraje, kjer
požrč vso, kar je obrodilo.

Leta 1749 so pobili 1,280.000 sivih veveric.

55

15. Polh.

Srčno nam bodi pozdravljen, njergavi sivosuk-
njik! Ako ravno nisi tako ljubeznjiv, kakor je tvoja
strina veverica, vendar si za nas Slovence mnogo
mnogo imenitniši. Radi te imamo in zato ti želimo,
da bi ti leto na leto obilno rodila gdbrica in bukvica

18. Polh.

in še želod in kostanj po vrhu. In skoro bi rekel,
da so tudi tebi naši slovenski kraji posebno všeč,
ker tvoj rod v tolikej množini oživlja naše gozde in
mnoge siromake — rad ali nerad — oskrbuje s tolsto
pečenko. Povsod se radi mastč s teboj, ko v ma¬
ščobi cveteš, in zakaj so ne bi, ker si dober kakor
ne vem kaj. Da pa svet ne bi rekel, da samo mi
Slovenci tebi hvalo pojemo, pokličemo v pričo tudi
stare Rimljane, ki so gotovo vedeli, kaj je dobro
na svetu. Ti sladkosnedi so hrepeneli po polšjej
pečenki, in zato so jih redili in pitali v posebnih
polšn jakih.

Polh je v telesnej postavi podoben veverici, toda
le manjši in trščatiši. Dolgi rep je tudi kosmat in
na dvoje razčesan, ali ni tako metlast kakor veve¬
ričin. Zgorej je sive, spodaj pa bele dlake.

Polh rad seda na zadnje noge, kakor ve¬
verica. Tudi je čist, torej se pogosto liže in gladi.
Sploh je jako plašen, po dnevi je skrit po luknjah
v duplih in žlamborih, ako ga človek draži, ^odernja
in tudi grize. Po noči se še le začne življenje za nj.
Kdor hoče poznati polha, mora biti po noči v gozdu,
mora sam Čuti ono Čudno drdranje in škrabljanje,

56

dleskanjc in pokanje po vejah, ki še le proti jutru
prestane.

Polh je jako požrešen, neprenehoma bi hrustal
in tri, po pravici se more reči, da ni nikdar sit. Iz¬
birčen tudi ni, bodi si žir ali želod, lešnjak ali ko¬
stanj , vse mu gre v nenasitljivo golt, ni skoro treba
pristavljati, da tudi sočnega sadja ne zamčta, pra¬
vijo, da se ob lakoti med seboj koljejo in žr6.

Jeseni se polh udebeli in potem se spravi spat
na postlano postelj v duplu — se vč da samo tisti,
kterega polhar ni vjel. Na postelji se zvije v svitek,
skrčivši glavo, noge in rep, otrpne in zaspi. Spe¬
čega polha človek lehko v roko vzame, razteza, za-
toČi po zemlji, cel6 ubosti bi ga smel — in vendar
se ne bode prebudil, tako trdno spi. Ali v dolgej
zimi se vendar sam Časih zdrami toliko, da se na
pol speč najč iz zaloge, ki si jo je bil jeseni na¬
nesel v ta namen. Za tem spet zaspi.

Polh živi sploh po južnej Evropi, razen naših
krajev tudi na Španskem, Laškem, Hrvaškem, Oger-
skem in južnem Ruskem. Polšica ima 3—6 golih in
slepih mladih. Razen človeka, ki jih lovi zarad mesa
in kožice, preganjajo ga še mnoge druge živali, na
primer: divja mačka, kuna, podlasica in sove.

Zanimiva je polšja lov, kakor jo v navadi po
naših dolenjih krajih. Poslušajmo samovidca Jur¬
čiča, kako on popisuje to lov.

„Slovenski polhar ne hodi tolikanj zavoljo prida
in dobička na lov te živalce, ampak največ zavoljo
tega, ker ga veseli, rekel bi, romantični in nekaj
čudoviti način, kako polhe lovi. Stare pravljice, ktero
Slovenec kakor mladeneč rad posluša in kakor sivo-
glav starec rad pripoveduje, Črna polnoč in samotni
temni gozd, zbujajo mu živo domišljijo, in to ravno
je večidel vzrok, da ljubijo stari in mladi polharji
svojo lov nad vse.

Ko jesensko solncc že zahaja za žalostnimi go¬
rami na zatonu, zberč se polšji možje za vas j 6. Vsak
ima na hrbtu v naramnem košu ali v mavhi preme-
talnici ali pa na trto v reŠto nabrane polšjo pasti,
samostrine ali škatlje imenovane. Cela zbrana tovar-
Sija stopa počasi za vodnikom, starim polharjem v

57

liosto. Medpotoma sodijo in ugibljojo na boljši ali
slabejŠi uspeli nocojšne noči. Kakor je že to leto
več ali manj želoda, gabrice in drobnic obrodilo,
kakor jo dnevno vreme, in čas dalje ali bliže sv.
Simona in Juda, tako sklepa izvedeni starec svoje
razsodke.

PrišedŠi sred gozda, izberč si kraj navadno v
globokej dolini na starem kurišču, kjer suho brsti na-
ncs6 za ogenj, potem se razidejo okoli in okoli na¬
stavljat.

Samostrine so lesene izvotljene škatlje, s podol-
astim, ukrivljenim železnim, špičastim repom, za
teri se pasti v rogovilo na izbrano drvo zapičijo.
Z oljem ali mehko hruško namazana notranja stran
privabi tolsto žival iz drevesnega dupla ali z veje
zved&vo pogledat in povohat v odprto past. Komaj

f

pa potakno polh rejeni vrat v luknjo, Bproži so že¬
lezno raztegljivo pero in zgrabi ubozega stanovalca
žlamborov. Zastonj cvili in brca z vsem životom, že¬

lezne klešče ga zmerom tesneje prijemljejo, kmalo
pade zadavljen polharju v požrešno vrečo.

Ko j6 vsakteri ali z roko ali pa z dolgo palico
obesil past na rogovilo starega gabra, trnjeve drob¬
nice ali krivenčastega želodovega hrasta, zberd se
zopet v naznamovanej dolini.

Nastane noč. Veselo poka ogenj, poskakuje pla¬
men in Čudovito odseva od obrazov krog sedečih pol¬
harjev. Tam sedi seženj od ognja na trhlem panji
star očanec z malo pipico v sesušenih čeljustih in

počasno in pretrgoma pravi svoje in svojih predni¬
kov čudne zgode na polšjih lovih in dnige stare pri¬
povedi. Mladencč pak, mlado domišljije, ki peče in

z utrinkom preobrača v žerjavici krompir ali pa zlek¬
njen po praproti tiho leži, skrbno posluša starčevo
besede in veruje njegovim vražam malo manj ko
svetim resnicam.

Mnogovrstno polharsko pravljice se oslanjajo ve¬
čidel na vražo, ki je domača med Slovenci že iz
starodavnih časov, kakor že pred dve sto leti živeči
kranjski zgodopisec Valvazor  trdi, da namreč hu¬
dič pase polhe in gospoduje čez nje. Kdor jo bil na
polšjej lovi v črnej oblačnej noči, kedar se polhi

58

posebno radi lovč, in kdor je slišal čudovito pra¬
skanje in drdranje te živalce po hrasto ve j skorji,
kleščenje ostrega, želod in g&brico teročega polšjega
zoba, in je čul zraven pisk in piš burje po žlamborih
in duplih: ta si razloži to vražo lehko po naravnej
poti. Samoten polhar, ki je kedaj zadremal pri svojem
ognji in je vezal resnico krog sebe s svojimi sanjami,
menil je zares videti kosmatega in groznega moža,
ki je z bičem podil nakupičeno tropo polhov po gošči,
mislil je v resnici videti velikana, ki se njemu k
ognju prisedel, mu pečeno polhe pojedel ali ga iz
hoste podil. Od ust do ust je šla potem njegova pri¬
poved, mnogo premenjena in z dostavki pomnožena.

Enake pravljice in druga pripovedovanja pretr¬
gajo se le tačas, kedar stari vodnik reče, da je čas
iti v pasti pogledat in polhov pobrat, kar se ne zgodi
čez štiri- ali petkrat v enej noči, če ni lov posebno
dobra.

v

Sc le ko se jutranja zarija začne žariti izmed
sivobradih lišajevih hrastov in vlažna megla zmerom
bolj moči, poberč samostrino in gredo domu s pol¬
nimi vrečami ali koši. In da razumeš slovensko pol-
harstvo do zadnjega, znati ti je še poslednji prigon,
ki pešonogega starca kakor čilega mladenča žene na¬
mesto v gorko postelj — v temni gozd in hladno
meglo; mislim namreč polno skledo tolstih polhov, v
krompirji kuhanih, ktera pride drugo jutro polharju
in njegovej družini na mizo.

16. Zajec.

Zajec je glodavec in sicer naš najveČi. Zobovje ima
kakor sploh glodavci, le v tem ima nekaj posebnega,
da mu za gornjima prednjima zobema stojita še dva
manjša in tanjša. Strahopetcu jo Bog dal dolge in
urno zadnje noge, da se hitro umakne vsakei nevar¬
nosti, ktero čutijo ušesa, daljša od glave. Debelih iz¬
buljenih oči ne more pokriti, ker so trepalnice pre¬
majhne, zato spi z odprtimi očmi. Gornja ustnica jo
zarezana, kratek rep nosi zafrknjen. Melika in gosta
dlaka je razen bele potrebušine sploh prstene barvo,

59

19. Zajec.

toda sc menja, kakor nanose letni čas, vedno je pa
taka, da ga jo težko razločiti.

Zajčja plahota in bojočnost je prišla v pregovor.
Ali vendar ni tako neumen, kakor so navadno misli.
Kedar mu grč za kožo, tedaj je oprezen in prepekan,
da mu se moraš čuditi. Ako ga lovi lisica, nikoli ne
teče v eno mer, temuč skače in šviga sem ter tam,
da izbegana lisica izgubi sled. To je, da precej brusi
pete, ker nima druzega orožja, da bi se branil. Naj¬
manjši Šum, ako martinček Švigne ali miška zasumi
po suhem listji, zapodi ga v beg, zato tudi kostni
zajec jeseni pobegne na polje, ker ga padajoče listje
vedno vznemiruje. Malo ktera žival se more ponašati
s tako tenkim sluhom kakor zajec, tudi dosti dobro
voha, samo vid mu ni kaj priden. V hrib teče bolje,
nego s hriba, v nevarnosti gre tudi v vodo in prav
dobro plava.

StraŠljivec je nočna žival, ali vendar se grč že
proti večeru past in jutranje solncc ga še tudi na
paši najde; po zimi pa, ko je pičla krma, pase se
tudi po dnevi. Za dne žedi navadno skrčen v ležišči,
ki si ga je izkopal sredi razora tako globoko, da Se
skoro ves va-nje skrije. V ležišče no grč nikdar na¬
ravnost, temuč teče dalje, potem se vrne po svojem
sledu, poskoči sem ter tam na desno, na levo in

60

*

zadnjič z velikim skokom v kotel. V begu rad po-
stoji, potreplje z nogo, ogledava so za sovražnikom,
postavi se tudi na zadnji nogi in prevrača ušesa.
Med seboj se zlasti samci radi stepč, daj6 si zauš¬
nice, tudi se grizejo in lasajo, da dlaka okrog leti.
Ako ga Človek živega dobi v roko, grize in praska,
brca in veči, kakor malo dete. Deževno in sneženo
vreme mu no godi, ob lepem vremenu se pa radi
igrajo med sobo j.

Zajec stanuje po vsej srednji Evropi, na severu
in na jugu in po drugih krajih živč pa druge, na¬
šemu več ali manj podobno vrste. Pri nas prebiva
povsod na polji in po hostah, po gorah in v gozdih,
le po najviših planinah ga zameni njegov brat pla¬
ninec. Zajec j6 vsakoršno sočno zelenjavo, posebno
rad repo, zeljo, deteljo in ozimino, po vrtih mu pa
peteršilj najbolje diši. Ilad ostane na mestu, kjer so
jo izlegel, ako ga le preveč ne preganjajo. Po letu
sc rad skriva v žitu, jeseni po strniščih, po zimi se
pa umakne v hosto, le zvečer pride na polje. Po
zimi ga večkrat zamete sneg, ker se v mečavi ne
umakne iz ležišča. Ako sneg zmrzne, tačas ga pri¬
tisne str a dež, ker ne more do trave, takrat objeda
drevje zlasti mladovjo v bosti in tudi po vrtčh na
cepovih veliko škodo dela.

Kakor sploh glodavci, tako so tudi zajci hitro plo¬
dijo. Zajka ima po štirikrat na leto mlade, prvikrat in
zadnjikrat navacfno po dva, sicer po tri, štiri tudi
pet. Mladički precej spregledajo in se koj sami
začnč čistiti in lizati. Starka jim ni posebno dobra
mati, peti ali šesti dan je že zapusti, le Časih so Še
prikaže in kliče mladiče s klapanjem ušes k sescu.
Pred sovražnikom pobegne pustivši mu svoje otroke,
le redki primeri so znani, da jili je pogumno branila.
Zato toliko malih zajčkov pogine in vkljub hitremu
plodenju se vendar nikoli ne pomnožč tako, da bi
znamenito Škodo delali, tem manj, ker imajo tudi
stari neizrečeno mnogo sovražnikov. Na nje preži
mačka, kuna, podlasica, lisica, pes, volk, orol,
sova in tudi krokar, celč stari zajec mladičko klo¬
futa in je mokasti neusmiljeno. Najhuji nepriiatelj
mu je pa človek, ki ga preganja zaradi mesa m kožo.

Ako srečno uide tolikim nevarnostim, učaka 7—8
let in vaga 8 do 10 funtov. Gorski zajec je navadno
nekoliko veČi od poljskega.

Zajčje meso jo prav tečno in okusno; že stari
Rimljani so je imeli v  v čislih, češ, da dajo licu lepoto.
Mohamedanom in Židom je pa nečista žival. Iz
zajčjo dlako delajo so klobuki, kožice se strojijo
za pergament. Pri vsem tem jo škoda veči nogo
dobiček.

Mladi zajčki so lehko privadijo na človeka, po¬
stanejo krotki, da jedč iz roke in moči jih je tudi kaj
malega naučiti.

Planinski zajce, ki so pri nas nahaja po vseh vi-
lih planinah, pobeli v zimi ko sneg, le ušesni robovi
ostanejo zmerom črni.

17. Srna.

Naši lesovi nimajo skoro tako brhke in ljubez-
njive živali, kakor je nedolžna srna. Milo jo je gle-

20. Srna.

dati, kakor koli se gane, naj stoji ali leži, naj muli
travo, naj sc plaho ozira ali naj na urnih nogah beži
v goščavo. Na njej jo vse polno, okroglo, zraven jo

62

pa vendar lehka in hitra ko strela. Predrzno skače
črez široke rove, prek visokili plotov, preplava
tudi prostrano vodo in se spretno spenja po strmem
skalovji.

Na njenem telesu je vse v lepem razmerji. Tenke
in visoke noge z malimi parkeljci nosijo lepo vzra-
seno in zalito, ali vendar ne okorno truplo brez
repa. Majhno glavico s kratkim prisekanim gobčekom
oživljajo veliko prijazne oči, srnjaka pa sc posebno
krasi kratko rogovilasto rogovje. Gosta in gladka h
koži pritisnjena dlaka menja se, kakor letni čas na¬
nese: po letu je rjava, po zimi pa sivkasta, na tre¬
buhu zmerom jasnejša. Mlade so pa lisasto. Nahajajo
se pa tudi bele srne in celč svetlo-črne, ali zadnje
so redke.

Srnjakovo rogovje ni votlo, kakor je na primer
ovčji, kozji ali goveji rog, temuč je iz colega in se
od pravega roga tudi razlikuje v tem, da jo iz prva
kosmato, in da vsako leto odpade. Že v četrtem me¬
secu začnb se mlademu srnjaku napenjati dve bunki
na čelu, iz kterih mu do zime vzrasete dve kosmati
špici, spomladi oguli kosmatine in pod zimo mu špici
odpadete. Ali za tri mesece ima že spet novo in sicer
viličasto rogovje, v tretjem letu mu pa iz glavne
ragljo požene še en rogelj ali parožek, tako da ima
potem na obeh ragljan Šest parožkov, namreč na
vsakej po tri. Redko kedaj nastavi srnjak še četrti
ali peti parožek, vendar sem na Hrvaškem že videl
srnjaka z desetimi roglji. Časih starim srnam tudi
začn6 rogovi poganjati. Pristaviti pa moramo, da se
nobenej živali rogovje tako rado ne spači, kakor
srnjaku.

Srna prebiva pri nas po vseh veČih gozdih, ven¬
dar rajši v listnatih nego v jelovih, tudi jej je gora
milejša od ravnine. Po letu se rada pase po višavah,
v velikej zimi se pa umakne v nižave. Srna je druž¬
na žival, navadno vodi srnjak svojo rodovino, nam¬
reč dve ali tri srne z zadnjimi mladiči. Srnci in
srnice, ki so materam že odrasli, drže sc v poseb-
nej družbi. Jeseni gredd po plemenu in tačas se sr¬
njaki med seboj hudo bojujejo, zaletavajo in trkajo
se kakor kozli. V letu srna zapusti družbo, poišče

63

si varno goščavo in ondi skoti eno mlado, starejša
srna tudi dva ali celo tri mlade. Mlada srna je prav
prijetna in ljubka živalca, kmalo skaklja za materjo,
ki jo neizrečeno ljubi, na njo pazi, za njo skrbi
več, nego za-se. Pri najmanjše) nevarnosti jej dri,
znamenje, da se skrije, ako še ne more bežati za
njo. Ako jej jo človek vzame, gre za njim in plaka
žalostno za izgubljenim otrokom. Ko jo mladič
malo odrastel, poišče starka spet družbo, in pelje mla¬
dička srnjaku, ki ga jo prav vesel.

Srna na paši izbira mlada in sočna zelišča in
brstje, tudi sol rada liže, zraven mora pa imeti
čiste vode.

Srne streljajo zaradi dobrega mesa, kože, dlake
in rogov. Tudi volkovi, divje mačke, risi, lisice in
cel6 kune jo davijo in koljejo.

Mlado srne so prav krotke, Človeka sc tako pri¬
vadijo, da več ne gredč od njega. Spremljajo ga
povsod in tudi same hodijo v gozd, pa pridejo spet
nazaj. Srnjak pa navadno ostane divji, drzovit in
potuhnjen, napade celč Človeka, zlasti ženske in
otroke.

18. Jelen.

V prejšnjih Časih je po naših veČih lesovih po¬
hajal tudi mogočni jelen. Nobena naših gozdnih živali
nima tako lepega in postavnega trupla, nobena ne
stopa tako gizdavo in moško, nobena no nosi z ro¬
govilastim rogovjem ozalšane glave tako pristojno in
ponosno, kakor jelen, zato sc pa po vsej pravici
imenuje: gosposki  jelen. Kakor srna je tudi jelen
tenek, gibek m skokonog, zraven pa vendar zajeten
in krepak. Po dolgem meri 7 črevljev, na plečih jo
visok 4'/ 8  črevlja. Truplo je zalito, obokani križ je
otočen proti kratkemu repu, dolgi in tenki vrat pa
nosi podolgasto glavo z velikimi razmaknjenimi očmi
in s špičastimi gibčnimi ušesi. Pod očesom ima podol¬
gasto jamico, v kterej se nabira neka rjavkasta mastna
tvar. Iz čelnih bunk mu poganja rogovje, ki jo izprva
hrustančasto in kosmato, poznojc pa koščeno in golo.
Kaglje so okrogle in po dolgem r ozka ve, samo rogli

64

21. Jelen.

so obli in gladki. Kakor jo bilo povedano pri srnjaku,
ravno tako menja tudi jelen rogovje vsako leto, zvržo
ga namreč navadno meseca svečana in ko j potem
mu začne rasti novo, ki ima skoro zmerom en pa-
rožek več od lanskega. Po številu parožkov tedaj
človek lehko spozna jelenovo starost, ali natora se
no drži zmerom strogo tega pravila, časih jelen pre¬
skoči število, ali pa zaostane, in celo nazaj grč, kar
pa le vešč lovec vč razsoditi. Se sedaj se nahajajo
jeleni s 16, 18, 20, tudi 22 ali celo 24 parožki.
Rogovje srednjega jelena vaga kacih 15 funtov, do¬
hode se pa tudi 30 in Se več funtov težko.

Samica košuta je manjša in slabe j Ša, njo tudi
ne krasi rogovje, in sploh jo bolj pohlevna, blaga
in krotka, prav kakor so ženski spodobi. Jelenova
dlaka je po zimi svetlejša in sivejša, po letu pa
rjavkasta, teleta so pa belo lisasta.

Jelen ima čudovito bistro oko, dober nos in
tenek sluh. Vse vidi, vso čujc, ako pade list z dre-

65

vesa, že se ogleduje in vohlja. Človeka gredočega
za vetrom čuti na 400 tudi na 500 korakov. Jelena
veseli muzika, ako čuje trobiti na rog ali pa piskati
na kako piščal, obstane, vleče na ušesa in ako vč,
da se mu ni treba ničesar bati, pride tudi bliže. Ako
pa čuti sovražnika, podd se v beg in hitre noge ga
nesč črez široka grabna, prek grmovja in trnja, da
se vse praši za njim; ako jo treba, preplava tudi
deročo reko in široko jezero.

Kjer so se jeleni preverili, da se jim ni bati
lovca ali druzega kakega sovražnika, kmalo se pre¬
vzemu in postanejo prav predrzni. V lepili dobravah
blizo.Dunaja, v tako imenovanem Prateru, kamor
dunajska gospoda rada hodi na sprehode, živi mnogo
prav krotkih jelenov, pasoč se še ne zmenijo za spre¬
hajalce, večkrat pridejo tudi na cesto ogledovat si
ljudi in kočije, pridružijo se tudi gostom, ki v hlad-
nej senci sedeč jed6 in pij6, in beračijo okoli njih.
V gostilnico z napisom „pri jelenu" je zahajal po¬
sebno pameten jelen, vse ga je rado imelo, tudi iz
moje roke je večkrat dobil kosec kruha.

Hudobni so pa v jeti in zaprti jeleni, najmanjša
stvar je lehko razdraži, zatč mu človek nikdar ne
sme upati. Hipoma začne krčiti nos, sicer lepe oči
zasvetijo mu se zlobno, zdajci pobesi glavo in tako
hitro plane na človeka, da mu so ne more dosti
zgodaj umakniti. O hudobnej jezi zaprtih jelenov nam
spričuje dosti žalostnih dogodeb. Tako na primer je
vjet jelen v Gothi zabodel skoz oko v možgane svo¬
jega strežaja, s kterim sta se sicer prav dobro raz¬
umela. Strežaj je bil precej mrtev. Drug jelen v
Potsdamu je razmesaril v jezi svojega gospodarja,
s kterim sta bila sicer prijatelja.

V gozdu živeč jelen je pa dobročuden, miren
in boječ, le tačas skoči tudi proti lovcu, ako ga ni
dobro zadel in mu pride preblizo.

Nekdaj je bilo jelenov po vsej Evropi razen v
mrzlih severnih deželah, no sedaj so jih v nekterih
^rajih že popolnoma iztrebili, tako na primer na
»Svajcarskem in tudi sem ter tje po Nemškem. Pri
nas so še najdejo po vclicih gozdih, toda redki so.
Ali še pred kacimi 20 leti jih je bilo toliko, da so

Živali v podobah. 6

G6

jih v Kočevji o zimskem času otroci po cesti podili.
Prišlo je pa leto 1848., ko je vsak krotovičar našel
kak puhalnik in je šel na jelene. Onega leta so jih
mnogo pobili in od onda se pri nas na Kranjskem
niso več opomogli. Posamezni se še nahajajo v ko¬
čevskih gozdih, na Javorniku in znabiti , tudi okoli
Krima. Več jih imajo pa na Stajarskem in Koroškem,
posebno pa v Galiciji, na Poljskem, Češkem, Oger-
skem in Sedmograškem, največ pa v Kavkazu.

Lesovi po gorah mu bolj godč, nego boste po
ravnem. Gorski jelen je tudi veči od poljskega. Le
stari rogini se pas6 sami za-se, košute in mlajši za¬
rod se pa radi drže v večih ali manjših družbah.
V enej družbi je navadno več košut s svojimi mla¬
dimi istega, lanskega in predlanskega leta, odrasli
jeleni so pa spet za-se v enej družbi. Jeleni se radi
držč istega kraja, da le imajo dovolj paše in miru.
Po dnevi ležč mirno v kakej goščavi in prežvekuj o,
proti večeru gredč na pašo ter se pasč vso noč do
jutranje zore, o kterej se spet umaknejo v svoja le¬
žišča. Jeseni gredč po plemenu, tačas se jeleni pri¬
družijo košutam in zaČnd med seboj strašanski boj
na življenje in smrt glasno in votlo ruka je, da se glas
v noči daleč razlega. Kakor kozli zaletavajo se drug
v druzega, rogovje poka in treska, da je groza.
Časih so dva rogina tako vjameta z rogovilami, da
ne moreta več vsaksebi, oba morata glada in strada
poginiti.

Po letu se košuta loči od družbe, poišče si v
samoti mirno in varno mesto, kjer skoti mladiča, ki
je prve dni prav slab, da ne more iti nikamor za
materjo. Košuta se ne gane od njega in je za nj
vedno v velikih skrbeh in strahčh. Ako se jima bliža
kaj nevarnega, d& glasno znamenje ali pa z nogo za¬
cepeta, mladiček to razume in se skrije in potuhne,
ona pa ne zbeži naravnost, temuč skače sem ter tje,
in izvabi sovražnika k sebi, da se spusti za-njo. Z
vsakoršnimi zvijačami ga zbega tako, da izgubi ves
sled in potem se hitro spet vrne in poišče mladega.
Ko je jelenček tedna star, gre za starko vsekod.

Človek je najhuji jelenov sovražnik, in v ne-
kterih krajih ga je iztrebil popolnoma. Lovi ga in

67

strela zarad mesa, kože, dlake in rogov. Navadni
jelen ima po 3 do 4 celo 5 centov, toda taki so se¬
daj že redki. Razen človeka preži na-nj tudi volk,
ris in Časih tudi medved. Volk ga sledi m goni naj¬
rajši po snegu, dokler ga ne upeha in no zadavi, ris
mu pa najrajši iz viška skoči na vrat. Kakor sever¬
nega jelena, mučijo tudi našega obadi, po letu je
koža kacega jelena vsa luknjasta. Podvržen je razen
tega tudi mnogim boleznim, zlasti ako nima čiste vode.

Mlade jelene človek prav lehko ukroti; kmalo se
udomačijo ter se naučijo tudi vsakoršnih umetnosti,
kakor konj. Ali v starosti postane vsak hudoben in
jeznorit. Jelene je tudi moči naučiti voziti. Poljski
kralj Avgust II. se je vozaril z osmimi jeleni in tudi
o glasovitem Marmontu, ki je bil pod francoskim
cesarjem Napoleonom I. poglavar v Ljubljani, so pri¬
poveduje, da je pred svojo kočijo časih jelene za¬
pregah

Ker je lov na jelene velikej gospodi ugodna za¬
bava, zato je na mnogih krajih držč v velikih zagrajenih
gozdih. Ali taka zabava je draga, ker je škoda zme¬
rom veča od koristi.

Sem ter tam rede po tacih košutnjakih tudi:

damjeka ali lanjca , ki je mnogo manjši od na¬
vadnega jelena, v truplu je pa debeleji, tudi je krajših
nog in ušes, rep ima pa daljši. Po letu je belo pe¬
gast, po zimi pa teinno-rjave dlake. Rogovje je pri
korenu okroglo, zgorei je pa lopatasto ter se na
kraji razdeli na roglje kakor prsti na roki. Meso je
prav tečna in okusna divjačina, koža ima pa še po¬
sebno ceno, ker je volna in močna.

19. Los.

Popis jelenjega plemena končamo z najveČim,
naigrjim in najokormiim, namreč z losom. Los je
velikanski jelen dolžili nog, debelega neukretnega
trupla, kratkega mesnatega vrata in širocega lopata¬
stega na robčh razrezanega in rogljatega rogovja.
Dolg je 8 črevljev, G črevljev visok, navadno 6 tudi

6 *

68

8—10 centov težak. Posebno grdega ga dela zabuhla,
skoro oslovska glava, velik trobast in po dolgem
brazdast gobec in dolga ušesa. Dlaka je kocinasta,
na vratu in tudi na podvratku je pa podaljšana v
pol črevlja dolgo grivo. Samica jo manjša nima ro¬
govja niti tako dolge podvratne grive.

22. Los.

Los je živel v starodavnih časih skoro po vsej
srednjej in severnej Evropi ali dan danes so je vzdržal
le še po samotnih močvirnih ruskih in skandinavskih
gozdih, kjer ga ne srač vsak streljati. Ondi so pase
v več ih družbah, objeda skorjo, popko in mladike
vrbove, jelšove, brezove, borove in smrekove, po¬
sebno spretno zna.z zobmi guliti skorjo z dreves in
s tem škoduje mlademu drevju. Iz gozda se ne upa
na polje, ker je plah in boječ. Kakor je neroden
videti, vendar je hiter, pravijo da v enem dnevi
predirja 60 milj daljave. Kjer ga blatno močvirje ne
drži, vrže se na tla, stegne prednji nogi; zasadi
parklje, z zadnjima nogama pa brca in se poganja
dalje. Tako se plazi in pomika precej hitro po naj-
mečem grezti, Kamor noben sovražnik ne more za

69

njim. Od tega čudnega brcanja na tleh se je razširila
med ljudmi vraža, ua je los podvržen padavici, to
je, da ga božjast meče, ter da se ozdravlja s tem,
da se z zadnjima nogama za ušesi praska. Zato so
v prejšnjih časih iz losovih parkljev delali prstano
in kozarce, babjeverni ljudje so je radi kupovali za
drag denar, prstane so nosili na prstih, iz kozarcev
so pa pili, misleč, da jih bode to varovalo te grozne
bolezni.

Drugo navade ima jelenove, zato jih ne bodemo
ponavljali, s severnim jelenom vred ima to lastnost,
da mu med hoio v gležnjih nekaj poka. Losovo meso
jedč, da-si tudi je trdo in žilavo, jezik in ušesa so
pa neki posebno dobra. Losova koža je od nekdaj
slovela, da je nobena krogla ne predere, zat6 so vo¬
jaki njega dni radi nosili ovratnike in naprsnike iz
losovine. Lov na lose je dosti nevarna; razdražena
žival se zažene v človeka, ga podere z rogmi in sr¬
dito potepta z nogami. Ravno tako izplača tudi volka.
Najbolj nevaren mu je ris, obesi mu se namreč na
vrat, pa mu ne more kaj.

Vjeti losi kmalo poginejo. Zmerom so hudobni
in se ne pajdašijo radi z dingo živaljo.

V severnej Ameriki Živi še veČi los s 50—60
funtov težkim rogovjem. Indijani ga strastno lov6
posebno zaradi mesa. Indijan pravi, ako se najč lo¬
sovega mesd, grč brez vse težave trikrat tako daleč,
nego ob drugej hrani.

Po visokih planinah srednje in severne Azije
prebiva našej srni podobna plaha kaharga ali pizmar.
Samec se razlikuje od druzih jelenov, da nima ro¬
govja, da mu iz gornje čeljusti molita dva dolga oč¬
njaka in da ima na trebuhu žlezo ali mošnjico, v
kterej se zbira neko mazilo, moŠak ali pižem,  ki
ima silen duh,  ter se potrebuje za razne dišave in
tudi za krepilna zdravila. Zaradi te imenitne dišave
zalezovajo pižmarja in ga lovč v zanko ter mu iz¬
režejo ono žlezo, meso pa pustč, ker se zaradi sil¬
nega pižmovega duha  ne more jesti.

— 70 —

Samica nima vrednosti. Star pižmar ime dva lota,
časih tudi še več pižma, ki je vreden 5—20 goldi¬
narjev. Sibirski ima najmanjšo, tibetanski pa, s ktc-
rim posebno Kinezi trgujejo, največo ceno. V Sibiriji
vsako leto polovč kacih 50.000 pižmar jev, med njimi
je pa komaj peti del samcev. Človek, ki je imel
tako moŠnjico v rokah, več dni diši po pižmu, naj
si pere roke, kolikor hoče, tudi obleka sc navzame
tega duha in koder gre tak človek po ulici, duhti
pižem od njega.

Vsa je prilika, da bi se pižmar privadil tudi na
naše planine.

20. Lisica.

Lisica je med našimi gozdnimi zvermi najbolj
znana, pa tudi najbolj razupita. O nobenej druge)
ne ved6 ljudjč toliko povedati, nobena se ne slavi v
tolikih pravljicah, nobenej ni na čast zloženih toliko
basni, kakor baš lisici. Njena pretkanost in zvitost

23. Lisica.

6te prišli v pregovor. Vsako delo, vsako stopinjo
poprej premišlja in prevdarja na vse strani, slepej
b  tras ti se ne udd z lepa, v največih skušnjavah so
zna zatajevati, nikoli ne izgubi zavednosti, nikdar ni

71

v zadregi, v najhuji stiski si vč še pomagati. Zvita
buča je polna muh in zvijač. Zaradi drzne tatice
so v strahu gospodinje po samotah za perutnino, se
veča preglavica je pa lovcem, ker jim med divjaščino
neusmiljeno gospodari. Prevejana ciganka se zna
uklanjati vsem nevarnostim in vodi za nos naj veščega
lovca.

Lisica je pa tudi ustvarjena za roparsko roko¬
delstvo in za vsakoršno slepari o. Tenke in kratko
nogo nosijo šibko in gibko trup o tako tiho in rahlo,
da skoro ne puščajo sledu za seboj. Široka glava se
hitro spušča v dolg tenek gobček, ki vse zavoha,
špičasta ušesa stojč po koncu in vjemč vsak glas,
pod čelom svetijo se jej bistre poželjive oči, kedar
pa zine, zasvetijo se vrsto belih ostrih z6b. Kaj lopo
jej pristujc dolgi metlasti rep, v hodu ga vlači za
seboj, v teku ga pa prizdigne. Oblečena je v rjav
z belimi črnimi in sivimi dlakami izpremešan kožuh,
le na prsih je bela, po trebuhu pa sivkastobela; sploh
pa tudi ona spreminja dlako po letnem času, vedno
je taka, da jo je težko ločiti od listja, trave ali zemljo.

Po vsem tem moramo pritrditi, da je lisica lepa
žival in popolna zver. Kar jej znabiti manjka moči,
to jej obilno nadomestuje pretkanost in drznost.

Prebrisana vlačuga stanuje daleč po svetu, kajti
razen vse Evrope, nahaja so tudi v severnej Afriki,
zapadnej Aziji m tudi v Ameriki. Ni ga skoro kraja
brez nje; kjer nobena druga zvčr no more prebiti,
ona se zna preživiti, da-si tudi časih z revščino otopijo.
Iz okolice, kamor se je naselila, no umakne so z lepa,
naj jo še tako preganjajo.

Pod zemljo si izkoplje svoje stanovanje, do kte-
rega ima zmerom več vrat, troja vsaj. Tudi ima
zlasti v gorah po več stanovanj, stanuje pa v onem,
ki so jej za tačas zdi najpriročniše in najvamifie. V
stiski se tudi skrije v tujo lisičino. Ako stakne kje
kacega jazbeca, ne koplje si sama jame, ker je to
za njo nevšečno in dolgočasno delo, rajša tuhta in
premišlja, k jo bi se zvečer najbrže pečenka dobila.
Jazbec ima čisto to v čislih , to tudi vA lisica, pa se
prikrade v jazbino in trapastemu sivcu zasmradi sta¬
novanjc. Čemernemu samotarcu se ne mora hujega

72

zgoditi, godernjaje zapusti ugodni stan ter si gre dru-
zega kopat. V njegovih zapuščenih dvorih steguje
se potem po všečnosti lena vlačuga.

V takej podzemeljskej hiši skoti lisica spomladi
4—6, tudi 8 ali 9 slepih mladih, kterim je neznano
skrbna mati. Prvi čas skoro nikdar ne grč od njih
in samec jo preskrbi juje z živežem. Ako starka čuti
nevarnost, prenese je v gobcu na drug kraj. Ko
mladi malo odrastč, hodita oba stara na lov in jim
donašata vsakoršni plen, ako je mogoče tudi živo
miš ali živega mladega zajčka. Mladi se med tem
igrajo na solncu pred hišo in željno pričakujejo starih;
ako ju le predolgo ni od nobene strani, je mladim
dolg čas, in začnč lajati in bevskati. Z živimi živa-
limi ima mladina veliko veselje, ž njimi se igrajo,
ob enem jih tudi stara podučujeta v roparskem roko¬
delstvu, in nauk jim gre za čudo hitro v glavo. Ko
slekč svojo prvo volnasto obleko, dobe pravo dlako,
sedaj začnč po malem loviti na svojo roko, do jeseni
se popolnoma izučč rokonaštva, potem se razkropč
in vsak skrbi sam za sč.

Kakor sploh vsi tatovi in klateži, tudi lisica ne
mara za družbo, najraiša sama premišljuje svoje hu¬
dobije. Po dnevi leži doma, ako je vse varno in tiho
okoli nie,  pretegne se ob lepem vremenu rada na
solncu, kar jej neizrečeno dobro dč. Tako predremlje
in presanja ves dan in zraven snuje nova hudodelstva.
Proti večeru se pa napoti na tihotapstvo. Previdno
in oprezno stopa dalje, ozira se nazaj, pogleduje na
desno in na levo, nastavlja ušesa, viha nos, voha po
zemlji, malo postoji in razmišlja, zamiži in zaseha,
pa grč spet dalje. Po uglajenej stezi, po vtrtem
potu ne hodi rada, rajša se plazi po grmovji, stisne
se ob skalovje ali pa se potunne v travo.

Sedaj jo ugledala mladega zajca, hipoma se po¬
tuhne na zemljo, človek bi rekel, da nima nog, tako
sc po kačje plazi bliže — skok — in zajček zaveči
in strepeče — po njem je. Ravno tako zalezova
mlado srno ter jo zakolje, ako jej mati ne prihiti na
pomoč. Zraven lovi pa tudi miši, sledi ptice po gr-
movii, išče gnjezda, ter iz njih izpije jajca ali požre
mlaae. Za silo pa tudi jč črve, Kobilice, hrošče in

drugi mrčes. Mrhe se ne loti rada, ker se boji, da
je ni znabiti človek njej podvrgel. Ob gorskem po¬
toku preži na ribo, zgrabi tudi raka in če čuti ptico
na vodi, plava daleč do nje. Pritepe se tudi do sa¬
motnih hiš, stikuje za perutnino in ako se jej po sreči
izteče, zakolje več, nego jej je potrebno. Ako jo je
skušnja izučila, da se jej v kacem kraji ni bati psov
in družili sovražnikov, postane strašno prevzetna in
predrzna. Cel6 po dnevi pride na dvorišče in ljudem
Bpred oči odnese kokoš. — Vjela se je lisica po noči
v svislih , zjutraj so se ljudje pripravljali, kako jo *
bodo s kolmi, vilami, cepci in drugim orodjem po¬
bili, ali prežgana tatica jim srečno uide na polje.
Tu so se pasle gosi. V begu skoči mimogrodoč med
nje, zakolje hitro dve in odnese eno kričečim ljudem
izpred nosa.

Pri vsem svojem djanji in nehanji misli lisica
vendar naj pred na svojo varnost. Zato ne ropa rada
v bližnjem sosestvu, boječ se, da je to ne bi izdalo.
Najmanjša stvarca, ktere druga žival ne bi zapazila,
zdi se lisici premisleka vredna, nezaupno obstoji pred
mastno pečenko, ktero jej je Človek v skritem želez¬
nem skobcu nastavil. Da-si je lačna, vendar se pre¬
maga in gre dalje ali pa beza in dreza strahoma od
strani, da se skobec sproži, in potem vado z mirno
vestjo povžije. Kavno tako se brez premisleka loti v
skobec vjete živali, naj si bo tudi lisica. Ako so jej
psi za petami, šviga skozi grmovje kakor strela in
ker more po ves dan brez počitka teči, zato jo psi težko
dohajajo. In če jo je tudi dotekel in že misli, da jo
ima v zobčh, skazi mu veselje s kakim predrznim
skokom. Hipoma puhne na poldrugi seženj visoko
skalo, ali pa skoči brez škode v globoko brezno.
Tudi od lovcev zajeta se ne misli udati, v največej
sili se domisli kake zvijače, ako ni drugače drzno
predere vrsto onde, kjer se lovci najmanj nadejajo.

• Tako se lisica preživi po letu. v vinskih krajih
zahaja jeseni rada v vinograde in se tam do sitega
nazoblje grozdja, tudi druzega sladkega sadja ne za¬
metuje. Ali za jesenijo pride zima, časih huda zima
z debelim snegom. Tedaj se začno za njo hudi časi,

74

tačas jo je tudi v noči pogosto čuti lajati in zavijati.
Godi se jej, kakor poje narodna pesem:

Lisica lisjak j

Sta pila tobak.

Tobaka ni b’16,

Sta pila vod<$.

Ob tem času lovci največ lisic pobijejo, ker jih
sled po snegu izda, in tudi v žclezje sc marsiktera
vjame. Gorjč pa lisici, ako jo je lovec le ranil, kajti
če tudi njemu uteče, raztrgale in požrle jo bodo
druge tovarišice. V tem je lisica podobna volku. —
Lovec je ustrelil staro lisico, ki jo imela mlado doma. !
Radoveden, kaj bodo delale mlade s starko, vtakne
jim jo v luknjo. Ko pride gledat nazaj, našel je
same kosti, otroci so mater požrli. Nasproti temu sc
jo pa zlasti pri vjetih lisicah zgodilo, da je mati svoje j
otroke snedla.

Zanimivo jo gledati po zimi lačno lisico, kako
lazi okoli vade, ktero jej je lovec nastavil. Sestradana
lisica pricaplja, obstane in viha nos, sedaj je zavohala
meso, počasi in nezaupno sc mu bliža, ogleduje ga
od vseh strani, vsede sc zraven njega, poželjivo steza
nogo po njem, ali sprehaja jo stran in sum. Obrne 1

sc proč, kakor bi hotela oditi, pa se spot povrne,
‘spet hodi okoli dišečega mesa, oootavlja sc, sede, 1
oči sc jej ognjijo, brezupna hlastne po mesu in sko- I
bec jo zgrabi za vrat — ali pa tudi ne. Lisica, ki jo
gladna, da sc skozi njo vidi, premaga se večkrat in
sc obrne od zapeljive skušnjave. Našli so sostradano
lisico pred vabljivo vado crknjeno.

Ako jo je zgrabil železni skobec, ne vpije temuč I

trpi mirno, skuša se iznebiti strašnih klešč, ali ko j

vidi, da ni mogoče, udd se osodi. Pred lovcem so
rada pritaji in se dela mrtvo, marsiktera lisica je

kašo upihala lovcu, ko jo jo kakor mrtvo rešil iz že- I

lezja. Ako sc je vjela za nogo, ne premišlja se dolgo,
odgrizne si jo in s pogumnim srcem odšanta na treh
nogah. Sploh je zavednost ne zapusti, dokler je še
iskrice življenja v njej, kar potrdi tudi ta le dogodek, j
Lovec jo lisici prestrelil pod plečetom prednjo nogo


75

skozi in skozi, odstreljena noga so je le še za kožo
držala in je bežeče j živali sitno opletala okoli glave.
Lisico je to jezilo in motilo v begu, torej hitro hlastne
nazaj, odgrizne nogo in beži dalje, kakor bi se jej
ne mio nič dogodilo. Kakor njenej zavednosti in
premišljenosti, moramo se tudi čuditi njenej čudovite j
trdoživosti. Marsiktera lisica, ktero je lovec kakor
mrtvo v torbo stlačil, ali jo z zvezanima ali colč
pretaknenima zadnjima nogama na kol ali na pušo
obosil, oživila je nenadoma ter se je izmuznila za-
panjenemu lovcu. Tudi se je dogodilo, da je lisica
vgriznila človeka, ko jo je odiral in joj kožo že črez
ušesa vlekel.

Največi lisičji sovražnik je vendar le človek, pre¬
ganja jo skozi vse leto; kakor volku, tako je tudi
njej zmerom vojska napovedana, vendar se jih v zimi
največ pobije. Ako je lovec našel sled, počaka žival
pred luknjo zgodaj v jutro , ko se vrača domu , ali
spusti pse na sled, on pa čaka pred lisičino, in ustreli
domu pribežavšo. Ako je lisica doma, zamaši jej vsa
vrata do enih, potem jo ali izkoplje, ali pošlje psa
jazbečarja po njo, ali pa v ona odprta vrata nastavi
past, ali skobca ali rogovile. Takrat lisica ne grč z
lena iz dčmu, po ves teden časih strada, predno jo
lakota na to prisili.

Lisičje meso je trdo in žilavo, in tudi smrdi. Pri
nas ljudje ne jedč lisic, ali starim Rimljanom jo bila
z grozdjem pitana lisica slastna pečenka. Lisičjo
mast so nekdaj lovci drago prodajali in jo sem
ter tje še prodajajo za vsakoršna domača zdra¬
vila , razen tega je pa koža zmerom vredna 2—3
goldinarje.

Mlade lisice ni težko ukrotiti. Kmalo postano
tako damaČa, da grč kakor pes za Človekom. No
vendar nima ž njo posebnega veselja koristi pa ni-
kakoršne, temveč škodo. Ko malo odraste, navadno
pobegne in se svojega prejšnjega gospodarja k večemu
na toliko spominja, da mu pride po noči perutnino
krast. In ako tudi ostane pri hiši, vendar jo lo hi¬
navska tatica in rokonaška. Neki dohtar si je ukrotil
lisico, ki je po dnevi okoli hodila, po noči jo bila
pa privezana. Prekanjena žival je spazila, da se ovrat-

76

nik d& črez glavo sneti, pa si ga je po noči snela in
šla k sosedovim kokošim v vas, zjutraj pred dnevom
si je pa ovratnik spet nateknila. Sosed je toževal,
da mu nekdo kokoši krade, ali lisice ni nobeden dol¬
žil, ker je bila vsako jutro privezana, dokler je niso
enkrat zasačili pri krvavem delu. — Stara lisica se
pa ne udomači in zraven je tudi neznosna zaradi
hudega smradu.

Kakor njen sorodnik pes, podvržena je tudi lisica
mnogim boleznim, med drugimi tudi strašnej steklini.
Stekla lisica pride tudi v vas, grize pse, mačke,
otroke, sploh vse, kar jej pride pod gobec. No po
Tschudijevem  sporočilu steklina ni ravno tako
nevarna bolezen, kakor so navadno misli. On pripo¬
veduje, da je v curiškem kantonu leta 1805 in 1806
bilo od steklih psov popadenih 50 ljudi, umrla je pa
samo ena za ustno ugrizena žena. Od leta 1813 do
1823 ozdravljali so v curiškej bolnišnici 34 od steklih
psov in 30 od steklih maček popadenih ljudi, od vseh
teh bolnikov nikdo ni umrl.

V deželah ob ledenem severnem morji živi neka
manjša lisica, ki je po zimi lepo bela. Imenujejo jo:

Severna lisica, Kusi jej pa pravijo pešec.  Pešci
so tako predrzni, da pridejo v hiše in odnesč vse,
kar le morejo, zraven so pa neznano neumni in tra¬
pasti, kakor nam spričuje kratek opis posnčt po
ktellerji,  kterega je pred 130 leti poslala ruska
vlada, da preiskuje zemljo in otoke ledenega morja.

Na Beringovem otoku se je razbila ladija in cela
družba je bila prisiljena prebiti 10 mesecev v tej
pustej in mrzlej samoti. Steller piše o tej lisici: Niti
po noči niti po dnevi nismo imeli miru pred njimi,
hodile so v naša stanovanja ter so nam odnašale vse,
kar so mogle, tudi stvari, s kterimi niso vedele nič
početi, na primer: nože, palice, črevlje, kape i. drr-^j
Iz naše zaloge so odvalile težke sode, ter so nam iz
njih požrle meso. Ako smo kako žival iz kože devali, —
z nožmi zaklali smo zraven po dve ali tri lisice, ker |
so nam hotle meso iz rok iztrgati. Obešali smo stvari
na visoke stebre, da bi bile varne pred njimi; ali

77

lisica je splezala gori kakor mačka in jo vrgla sprav¬
ljeno stvar svojim tovarišicam na zemljo. Kamor koli
smo hodili, povsod so nam bile za petami vedno nas
opaž o vaj e, kaj delamo. Kedar je morje vrglo kako
žival na suho, našle so jo 6ne pred nami, ter so jo
na našo veliko škodo ali na mestu požrle, ali pa od¬
vlekle in v pesek zakopale. Pri tem poslu so nektere
stale na straži in so pazile na nas. Ko smo po noči
spali pod milim nebom, slačile so nam rokovice iz
rok, jemale nam kapo raz glav, odvleklo so nam
odejo in izpod nas so izpulile bobrove kože, na kterili
smo ležali. Toraj smo morali vedno imeti palice v
rokah za brambo. Ako smo kje sedeli in počivali,
riale so pred nas, vohale so naše črevlje m dosti-
rat so nam požrlo jcrmenje ž njih. Pri našem pri¬
hodu so našim mrličem, med tem ko smo mi za-nje
jamo kopali, trgale in žrle nosove in prste iz rok in
nog, celč bolnike so napadale. Zato smo jih pa tudi
mi neusmiljeno pobijali.

i

21. Volk.

Volk je najbližnji sorodnik našemu domačemu
psu, od kterega pa nima niti ene dobre lastnosti.
Tudi botra lisica mu je v rodu, toda ga tudi ona
prekosi v prevejanosti in spretnosti, zlasti pa v hrab¬
rosti.. Grdogledemu potepuhu sploh od vseh prednosti
pesjega plemena nobena ni dana, lastne so mu samo
napake in gnjusobe. Kar ga je od gobca do repa,
ves nam je oduren in mrzek. Vse mu se ogiblje, vse
ga sovraži.

Pred volkom je vse v strahu. Matere razposajene
in cerkljive otroke strašijo z volkom, časih so se pa
ljudje celč bali imenovati ga, boječ se, da res ne bi
prišel, od tod izvira tudi pregovor: Mi od volka, volk
iz lesa. Vse gozdne živali plaho pred njim pobegnejo,
konji strahu drgetajo, goveda se stiskajo, svinjam se
Ščetine ježijo in se boječe umikajo nikoli sitemu po¬
žeruhu. Bebaste ovce strah tako prevzame , da ne
vedč, kaj bi. Gnjetč se in stiskajo v klobčič in Ča¬
kajo, da si volk eno izbere, potem zbežč malo dalje,

78

S  a se spet ustavijo in beketaje čakajo, da pride po
rugo.

S svojima sorodnikoma,’ namreč s psom in z
lisico, živi tudi v najhujem sovraštvu. Lisico koj
raztrga in požre, toda jo redko kedaj dobi med zobe.
Majhni psi pred volkom stisnejo rep med noge in

bežč kar jih noge nesč, le veči psi zlasti mesarski,
pastirski in lovski so naprežni na-nj, strastno ga sledč
ter se brez strahu zakade va-nj in ne nehajo, dokler
količko kaj gibati morejo. Mrtvega volka psi ne po¬
kusijo, volk pa psa strastno raztrga in požre.

79

Po velikosti in zastavnosti je volk podoben me¬
sarskemu psu; posebno ako sedi ali leži, človeka
lehko premoti. Ako ga pa bolje pogledamo, kmalo
vidimo, da je debelejega tilnika in močnejšega vratu,
sploh je v prednjem delu života bolj trden in zasta¬
ven, nego v zadnjem. Zadnja stran je slabša in ne¬
kako skolčena, kakor bi bila mrtoudna, tudi repa ne
zaviha po pesje, ampak ga pobeša. Spičasta ušesa
mu stojč po koncu, široko žrelo je nasajeno z jekle¬
nimi ostrimi zobmi , največ ga pa izdajo hudi srpi
pogled.

Neizrečeno je pogolten in požrešen, vedno bi
žrl; ali nič mu ne zaleže, zmerom je lačen in suh ko
trta. Zraven je pa krepak in močan , da-si je ves
videti trhel in medel. No pri vsej svojej moči je
vendar le potuhnjen in mcvžast, poštenega boja s
sovražnikom se ogiblje in zato se tudi navadno ne
upa na človeka. Le dolgi stradež ga ohrabri tako, da
je slep za vsako nevarnost in takrat se loti tudi člo¬
veka. Ako je enkrat okusil človeško meso, postane
neumno drzen in kolje ljudi, zlasti otroke, tudi o
belem dnevi.

Da-si ljudjč zatirajo in pobijajo grdogledo zver
na vse kriplje, nahaja se skoro po vsej Evropi, le
na Nemškem so ga večidel že iztrebili. Tudi pri nas
na Slovenskem jih je Še zmerom več kot preveč,
vsako leto se jili nekoliko pobije. Največ volkov po-
tikuje se po notranjem Kranjskem, kamor prehajajo
iz Hrvaškega, v notranjskih gozdih imajo dobra skri-
| vališča in tudi mnogo ovdc se ondukaj pase. Posebno
odkar je odpravljena streljina na volkove, tožijo
ljudje, da so se volkovi zelč pomnožili. Še več nego
pri nas je volkov na Hrvaškem, Ogerskem Erdelj-
skem in v Galiciji, največ pa na Ruskem , kjer je
prav navadna zver, tako da se po zimi nobeden ne
upa iti po noči iz hiše brez orožja.

Po dnevi se skriva po hostali ali po trstovji, v
ruskih stepali leži v globokih jamah, po noči gre pa
na rop, navadno sam, največ dva skupaj. S pobešemm
repom dirjasti nemirno in plaho kakor brez pravega
namena od boste do boste, voha po tleh in po zraku,
gleda in posluša, kje bi se kaj dobilo za nezasitni

80

želodec. Druzega mu ni mar nego žrtje, naj si že bo
kaj živega ali kaj mrtvega, vse mu je všeč, naj bo
še tako smradno in gnjusno. Na porobji preži na
miši, po grmovji zalezova zajce in jerebice, za silo
so tudi dobre žabe, martinčeki in belouške, cel6 hro¬
šči. Ako vzdigne kako večo žival, na pr. srno, jelena
ali losa, preganja jo tako dolga, da upehana in utru¬
jena ne more več dalje, tedaj jej skoči na vrat ter
jo zakolje.

Na paši se primuza tiho po visokej travi, obla-
zuje srborito žrebe ali neskrbno telico, ki se je pre¬
več udaljila od skrbne matere, zakadi se med svinje
in za gostim grmom skrit streže na objestno kozo.
Najrajši pa napada trapaste ovce, bodi si na paši,
ako spazi, da ni psa blizo, bodi si po noči v staji.
Tedaj kolje neusmiljeno, mnogo več podavi, nego mu
je potrebno. Z ovco v gobcu skoči črez plot in no¬
seč jo drži tako visoko, da mu se ne vleče po tleh.
Konskej ali go veje j čredi si pa ne upa blizo, ker vč,
da bi ga s težkimi kopiti in z ostrimi rogmf sprejeli.
Posameznega konja se pa tudi loti, ako je lačen, in
če konj ni posebno spreten in uren, oblada ga mrhar.

Kakor je že bilo rečeno, j6 volk tudi vsakoršno
mrho, spazili so ga celč, da je mrtvece (mrliče) iz
grobov vlekel in žrl.

Ob času velikih vojskd hodijo volčja krdela za

armadami, na bojiščih povsod najdejo dosti živeža in
dostikrat so grde pošasti napadle celč žive ranjene
in oslabele vojake, ki so zaostali za armado. Leta

1813 in 1814 so volkovi spremljevali nesrečno fran¬
cosko armado, ko se je umikala iz Ruskega in Nem¬
škega, ter so jo sledili tje do reke Rajne.

Po zimi je volk še bolj gladoven. Sestradan, da
se skoro skoz-nj vidi, tava po snegu, tedaj pogoltne
stare črevlje, cunjo in drugo sodrgo, da si le s Čim
želodec napolni. Tačas se radi zbirajo v veče trope,
lačni se potepajo s hriba v hrib in po noči strašno
tulijo in zavijajo, da človeka groza obhaja. Predrta
lakota jih goni na polje, ob cestah kolovratijo, pri¬
klatijo se v vas in takrat tudi človeka napadajo. To¬
gotno planejo na peš popotnika, zaganjajo se v ko-
njika in sledč vozove na cesti. Več milj daleč brusi

81

shujšana drhal za vozom s penečim gobcem ob tlčh,
in gorjč popotnikom, ako niso dobro oboroženi ali
ako jim konji opešajo, predno so prišli v varno za¬
vetje. Ako streliš med nje in si enega zadel, ko j
grdobe padejo na-nj, naj si bo mrtev ali le ranjen,
raztrgajo ga in požrd — potem se spet uderč za vozom.

Od ubitega volka človek nima baš velike koristi.
Meso nima nobene vrednosti, ker ga cel6 druge živali
nečejo jesti, menda zaradi zopernega duha; le mlade
lisice sem videl, da so ga nekoliko dni rade jedle,
pa so se ga kmalo preobjedle. Kalmuki in Tunguzi
v Aziji pa ume j o volčino tako pripraviti, da ni ne¬
prijetna jed, se vč da samo za njihova usta. Le sem
ter tje tudi pri nas rabijo volčje meso, še več pa
mast, za vsakoršna vražna zdravila, zlasti pri živini.
Edini volkov kožuh je nekaj vreden, največo ceno
imajo ruski in švedski volkovi, njihove kože se cenijo
na 8—12 goldinarjev.

Grdobno in škodljivo zver zatirajo in pobijajo
povsod ob vsakem času. Poprej so jim nastavljali
zanke, kopali so jim jame, ali pa se je po več vasi
vzdignilo na volčjo hajko, eni so gonili, drugi pa
streljali, toda take hajke so volkove večidel le pre¬
podile v drug kraj. Sedaj pa volkovom lovci najrajše
zavdajo. Podvržejo jim namreč mesa otrovanega s
strašnim strupom strinninora. Zver komaj požrč meso,
že je mrtva. — Pastirji na ruskih stepah pa prega¬
njajo volka na hitrih konjih, volk beži, pastir na
konji za njim, dokler volk ne začne pešati. Truden
se zvrne na zemljo, ko pa zagleda jezdeca, vzdigne
se z zadnjimi močmi in švedra dalje, ali sedaj prileti
va-nj pastirjeva palica z železno butico, ki ga tako
dobro zadene, da ga na mestu ubije ali pa vsaj
smrtno rani. — Laponci pa lovč volke le po zimi,
ko prvi sneg še ni pomrznil. Privežejo si snežne
črevlje na noge, vzem6 sulico v roko in gredč iskat
volkov. V globokem rahlem snegu volk kmalo one-
more in Laponec ga zabode s sulico.

Meseca aprila skoti volčiča v kakej skrivnej jami
4 — 9 slepih mladih, ki še le črez 10—14 dni spre¬
gledajo. Kakor sploh vse mlade živali, so tudi volčki
brhke živalce v sivkasto rumenih volnastih kožuških.

Živali v podobah. 6

82

Mati volčiča jih ima neizrečeno rada, kakor naj bol ja
mati skrbi za nje, največ preglavice jej dela stari
volk, pred kterim mora skrbno skrivati svoje otroke,
ako bi jih našel same, precej bi jih požrl. Mladi volk
se hitro sprijazni s človekom, priuči se na pesji živež
in časih se sprijatelji tudi z domačim psom. Ali že
v drugem letu se pokaže hudobna volčja čud in sta¬
remu volku ni nikdar upati. Na zagrcbškej realki
smo imeli prav krotkega volka, ki je do sedmega
meseca prost hodil po dvorišču. Posebno veselje je
imel z učenci, ki so mu zjutraj in popoldne nosili
kruha, sadja in drugih stvari. Svoje prijatelje je dobro
poznal, dobrikal se jim je in skakal pred njimi prav
po pesje in rad je stikal po njihovih žepih. Pozneje
smo ga priklenili. Enkrat se je v noči odtrgal ali iz
dvorišča ni pobegnil, čakal jo zjutraj pri stopnicah
svojih prijateljev, jim je po navadi preiskal žepe in
jo šel za njimi po stopnicah v šolo. Brez upora se
je dal spet prikleniti. V zimskih noččh je močno
tulil, s tem se je zameril sosedom, ki niso mogli
spati in zato smo ga morali otrovati. Dali smo mu
strihnina v jabolku. Komaj je pogoltnil jabelko, že
so mu se Silile zadnji nogi, jel se je tresti, sedel ie,
po udih ga je trgalo, hipoma ga je vrglo na tla,
milo je pogledal na nas, zavilo ga je v križu in
tilniku — pa je bil mrtev v dveh minutah.

Po severnei Afriki in Aziji, tudi na Grškem in
sem ter tje ccl6 po Dalmaciji prebiva žival, ki v
svoiej velikosti in v svojih lastnostih omahuje med
volkom in lisico, imenuje se snkalj. To je 6na lisica,
o kterej bc bere v sv. pismu, da jih jo nalovil močni
8amson ter ž njimi filistejska polja zažgal. Te zveri
je mnogo po vseh jutrovih deželah, po dnevi se skri¬
vajo po razvalinah ali po luknjah v puščavi, po noči
so pa strašno der6, tulijo, lajajo in zavijajo in se s
tem sklicujejo, kor vedno hodijo v družbi na rop.
Kjer ni psov, da bi jih odganjali, so šakalji nesramni
in predrzni, brez strahu stikujejo po hišah in odnesč,
kar le morejo. Po puščavi sledž večc zveri in pojedč,
kar je onim ostalo ali pa od daleč spremljajo kara¬
vano in prežč, kedaj bo onemogla kaka kamela.

83

22. Kis.

Od krvoločne zveradi mačjega plemena živi pri
nas razen divje mačke edini ris, in tudi ta od leta
do leta bolj gine iz naših gozdov. Na Slovenskem
je menda ris samo na Kranjskem v notranjskih gozdih
še dan danes stalna zver, kajti ne mine skoro leto,

da ne bi kacega ustrelili ali vsaj zasledili. V zimi
na leto 1855 sem videl na enkrat tri ubite rise iz
borovniških gozdov. Bolj pogostem stanujejo pa ti
krvoloki v sevornej Evropi, posebno na Švedskem in
Ruskem. Na Nemškem so ga popolnoma iztrebili.

6 *

84

Ris je sicer mačka, ali vendar se v nekterih
stvarčh razlikuje od druzih maček. Zastavno in za-
trepano truplo je do tri črevlje dolgo, nosijo ga
močne, širokocapaste in visoke noge, v zadnje j polo¬
vici črn rep je pa kratek in debel. Mačja glava je
po licih obrasena z dolgo dlako , kakor da bi imel
brado, žareče mačje oči imajo podolgasto punčico,
zašpičena ušesa mu krasč črni sršeči čopki, po njih
ga je lehko spoznati, ker druge mačke kaj tacega
nimajo. Sivkasto rdeča dlaka posuta je več ali menj
z rjavkastimi lisami in pikami. Ruski in švedski risi
so veči in lepše pisani. Samica je bolj rdečkasta in
ni tako lepo pikasta, mladiči so pa bledi.

Ria prebiva po samotnih gorskih gozdih, v naj¬
temnejših skrivnih goščavah, svoj brlog ima najraji
v kake j suhej jami, v votlih pečinah ali med razsede-
nim skalovjem. Kakor sploh mačke tudi ris nima
dobrega nosu ter ne more slediti živali, zato se spne
na kako višavo in od onod po mačje skače na mimo-
gredoče živali. Rad se stisne v kakovo razpoko, vleže
se na visoko ččr, počene na star parobek ali pa se
zlekne po širokej veji mogočnega drevesa.

Časih po več dni leži na istem mestu, z nobenim
udom ne gane, človek bi sodil, da je mrtev, ali na¬
stavljeno uho vse sliši, bistro oko vse vidi. Risov
ostri vid slavi se v pregovoru, nekdaj so celč mislili,
da lehko skozi zid vidi. Ako se približa risovemu
skrivišču kaka žival, bodi si zajec, jazbec, srna ali
jelen, kakor strel skoči na-njo, zasadi ostre kremplje
in se zagrize v vrat. Kedar pa skoka ni dobro po¬
meril, ne skoči v drugo, niti ne preganja dalje živali,
temuč se vrne spet na prežo. Majhno žival na mestu
oblada, srna, jelen ali los pa večkrat še daleč dirja
s pisano mačko na hrbtu, ali uiti jej ne more. Ris
pregrizne glavne žile na vratu in poželjivo sreblje
vročo kri, žival se zdrzne, omahuje, zvrne se in po-

f ine. Ko se je nalokal krvi, razporje trebuh, požrč
robovje, časih iztrga tudi malo mesa iz vratu, drugo
pa pusti lisicam in volkovom.

S tem si pa krvožejnosti še ni pogasil, ako
ugleda drugo žival, precej bode planil na njo in jo
bode zaklal, tretjo in četrto pa ravno tako. En sam

85

ris je v enei noči zaklal 30 ovdc. Zaradi te nena-
sitljive krvoločnosti je ris v lesovih, kjer se drži div¬
jačina, najškodljiviša zver.

Ako inu več dni ni nič prišlo pod kremplje, tedaj
po noči lačen tuli skoro kakor pes in se daleč okoli
klati po lovi. Sestradan ris zalezva ovce in koze na
paši, in napada cel6 goveda.

Spomladi skoti risa v brlogu 2—3 mačeta. Vjeti
mladiči se lehko ukrote, privadijo se Človeka in
hodijo za njim, ali posebnega veselja mu ne delajo
in navadno tudi kmalo poginejo. Domača mačka se
ž njimi ne more sprijazniti.

Škodljivo zver povsod hudo zatirajo. Naj lože je
risa ustreliti na preži, ker ne beži pred lovcem. Strmo
ga gleda in ne umekne očesa od njega. Ako lovec
nima puške pri sebi, lehko svojo suknjo obesi na
grm in grč domu po strelivo. V suknjo zamaknjen
ris ga počaka na svojem mestu. Ali sedaj je treba
dobro pomeriti, kajti ako je ris samo ranjen, plane
razkačen na lovca, zasadi mu kremplje v prsi in se
tako togotno zagrize, da se ne d& z lepa odtrgati,
tudi se talce rane nerade celijo.

Risova koža daje imenitno kožuhovino. Od ru¬
skega risa prodaja se koža po 20—30 goldinarjev,
od sibirskega je pa še draža. V Sibiriji jed6 tudi
risovo meso in tudi Š vaj carjem se ne gnjusi. V
prejšnih časih pa ni bilo imenitne velikaške pojedine
brez risovine.

23. Divja mačka.

Nič menj krvoločna od risa je divja mačka, ki
se še sedaj nahaja skoro po vsej Evropi, da-si tudi
nikjer pogostoma. Čudno je pa, da je ni niti na Ru¬
skem niti na Švedskem, kjer je sicer največ risov.
Pri nas se dobi še po vseh večih gozdih, zlasti po
jelovih. Ni pa misliti, da so vse mačke, ki se ustrelč
v gozdu, res divje mačke. Mnogo je med tacimi do¬
mačih, ki so zlasti od samotnih selišč pobegnile v
gozd, so onde popolnoma podivjale in so na videz
res divjim podobne, vendar se po nekterih znamenjih
od njih razlikujejo.

86

Divja mačka je zmerom veča od domače, časih
je še enkrat tolika, 15 funtov težki divji mački niso
ravno redki. Najprej se pozna divji maček po repu,
ki je krajši in skozi enako debel, v sredi črno pasast,
na koncu pa zmerom črn; domači maček ima pa
daljši in proti koncu tanjši rep. Tudi je divji moč¬
nejših zob, večih brk in liujega skoro groznega po¬
gleda. Gosta in dolga dlaka je pri mačku temnosiva,
pri mački pa rumenkasto siva, po vratu gredč štiri
črne proge, ki se na hrbtu zedinijo v eno, in tudi
črez trebuh ima nejasne črne maroge, na prsih pa
rumenkasto liso.

Divja mačka živi ravno tako kakor ris, in ima
vse njegove navade, zato nam ni potrebno ponavljati,
kar je ravno kar bilo povedano.

Da-si se divja mačka ogiblje človeka in, ker je
slabša, ni tako nevarna kakor ris, vendar se lovcu
ni šaliti ž njo. Kanj ena mačka se drzno zakadi v
lovca ter ga s kremplji in z zobmi strahovito obde¬
lava. Mogoče je celo, da mu se kaj liujega pripeti,
kakor spričuje resnični, po Brehmu  posneti dogo¬
dek. — Necega zimskega jutra najde logar v novem
snegu mačjo sled in grč za njo veselč se lepega
dobička. Bred mogočno votlo bukvijo jo prenehala
Bled, mačka je tedaj morala biti na bukvi, ali na
vejali je ni bilo nikjer videti, morala se je skriti v
duplo. Logar napne puško in potrka na drevo, da bi
izpodil mačko. Nckolikokrat trkne ob drevo in pri¬
pravljen na strel čaka, misleč da se bo zdaj zdaj
prikazala iz dupla, ali mačke ni. Potrka v drugo,
spet čaka, mačice pa le ni. Nevoljen potrka v tretjo

— ali predno je vzdignil puško, že mu je mačka bila
na vratu. Hipoma mu strga kučmo z glave, zadere
kremplje v kožo in z zobmi trga zavratno debelo
ruto. Prestrašen logar spusti puško in no vč kako
bi se branil, skuša si varovati vsaj lice in vrat pred
togotno zverjo, glasno kličoč na pomoč svojega sina,
ki je bil blizo njega v gozdu. Mačka pa grize in
praska po rokah in po obrazu in trga ruto za vratom,
logarja groza obhaja, na vse grlo kliče na pomaganje.
Zdajci mu je mačka prišla do živega, zagrize mu sc
v vrat in siromak se zruši na zemljo. Na pomoč

87

prihitevši sin prime mačko ter jo hoče odtrgati od
očetovega vratu, ali nič ne opravi. Vzame kladvo v
roke in udriha po mački, ki sicer hrešči in piha ali
logarja vendar ne izpusti. K sreči jo enkrat zadene
na glavo, da se mrtva zvali z logarja. Nezavednega
strašno izranjenega moža nesč domu, mu obvežejo
za silo rane in pošljejo po zdravnika. Med tem se
je siromak zavedel in je povedal, kako se je to zgo¬
dilo. Na to pride zdravnik, poskuša vse mogoče, ali
nič ni pomagalo, še tisti dan je umrl logar v strašnih
bolečinah. -

24. Jazbec.

Ker smo že v gozdu, obiščimo pri tej priliki Šo
čemerikavega puščavca jazbeca  imenovanega. Kes
da nas pustež ne bode vesel, kajti prav nič mu ni
všeč, če ga kdo moti v premišljevanji, samotarec ne
mara za družbo, najrajši je sam svoj, cclč za svoje
rojake se ne zmeni. Ker je zraven še posebno plah

26. Jazbec.

in nezaupen, bodemo ga težko zalotili tako, da bi ga
mogli opazovati, toliko bolj nas pa mika seznaniti se
s tem čudnim svatom. Idimo ga iskat! V hosti
med obrasenim skalovjem globoko pod zemljo ima
stanovanjc, kjer veči del svojega dolgočasnega živ-

88

ljenja prelenari in prespi. Le redko kedaj se upa po
dnevi iz luknje, akoravno mu neizrečeno godi, ako
se more pogreti na toplem solncu. Poiščemo si skrivno
mesto, onde se usedemo in mirno sedimo, da nas nje¬
govo tenko uho no začuje. Da bi nas videl, nam se
ni bati, ker je slabega vida, toliko boljo pa voha,
zato smo šli na to stran, da veter od njega k nam
pihlja, sicer bi nas veter izdal.

Solnce prijazno in toplo sije ravno pred njegovo
hišo, vse okoli je mirno in tiho, in vendar si oprezni
in boječi teleban ne upa na solnce. — Aha! sedaj se
je prikazala v luknji špičasta bela glava s črnima
progama prek majhnih očes, skrbno se ozira okoli,
vohlja in krči rilčkasti gobček, pa mu se menda ne
zdi prav varno, ker je spet izginil iz vrat. Črez ne¬
kaj Časa so spet pokaže, oziranje in vohanje se prične
z nova, solnce ga tako ljubeznjivo vabi, niti nos niti
uho ne sluti nikakoršne nevarnosti, sedaj se je ves
pomolil iz hiše. Strese si prah iz grobega sivega ko¬
žuha, prepriča se še enkrat, da ni nevarnosti za-nj,
vsede se in sanjavo gleda pred se, počasi se zvrne
po tleh, zlekne se zadovoljno, ter obrne široki hrbet
proti solncu. Ah! kako ugodno življenje je to, vse
bi bilo prav, ko bi le v kožuhu mirovali krvoločni
gostje, koljejo ga in ščipljejo na vse strani. Nevoljen
se vsede, podrglja sem ter t jo po kožuhu z ostrimi
kremplji, nekolikokrat tudi šavsne z gobcem po sebi
in malo pogrize in pocmaka. Videti e, da je upokojil
in ukrotil nadležno živad, kajti svo e zmage vesel se
zadovoljno ziblje na prednjih nogah, pa se spet vleže
obrnivši sedaj solncu črnikasti dobro rejeni trebušček.
Iz te všečne lenobe ga hipoma nekaj zdrami, skoči
k viško, povoha sem ter tj e, malo pogodernja in hlača
spet v svoje dvore, kjer je vendar najvarniŠi.

Njegovo stanovanje res ni kar si bodi. Njegova
precej prostorna spalnica je seženj, časi tudi dva
sežnja globoko poet zemljo, do nje vodi od raznih
strani več potov po 5 — 6 sežnjev dolgih in lepo ugla¬
jenih. Dolgo se je trudil, mnogo zemlje je preril in
premetal, predno si je napravil tako poslopje. Prednje
noge kopljejo in rahljajo zemljo, zadnje jo degajo in
porivajo nazaj, naposled jo ritensko gredč z zadnjico

89

izpehd iz rova. Ko je stanovanje gotovo, nabere zu¬
naj listja, mahu in trave za mehko in toplo postelj.
Jazbec je neznano čist, zoperna mu je vsaka nesnaga,
vsak smrad. Pravijo, da prekanjena lisica, ki si je
lena kopati luknjo, čistemu čeraerikovcu nalašč za¬
smradi dvore, kar ga tako razžali, da se godernjajo
in brundaje umakne iz svojega posestva, pa si grč
novega delat. On sam se očisti zmerom daleč zunaj
hiše, blato pa skrbno pokrije s prstjo, da ga ne bi
izdalo. Blizo njega kje ima samica svojo posebno
jazbino.

V svojem gradu čaka jazbec temne noči, potem
si gre živeža iskat. Ker je top in bedast, zraven tudi
precej počasen in neukreten, zato mu se redko posreči,
da bi si vjel kako boljo pečenko, zato se, akoravno
jo grabljiva in mesojedna zver, vendar največ preživi
s sadjem in korenstvom. Po gozdu pobira gobe, les¬
nike, želod, bukvico in gabrico, koplje vsakorŠno
korenje, pozoblje pa tudi črve, ogerce, polže, mlade
ptice in jajca iz pri talni h gnjezd. Lovi si miši, slepce,
kače in tudi strupene gade, neboječ se njihovega
strupa. Rad zahaja na obdelana polja, posebno v ko¬
ruzo, dokler je še mehka in mlečnata, ako ni koruze,
dober je tudi krompir, repa in korenje. Največo
škodo dela pa po vinogradih, ker je zaljubljen v
sladko grozdje, s taco pripogiblje trte in klesti z njih
sladki sad. Jazbec pije tudi mnogo vode, lovci eelč
pripovedajo, da se žejen jazbec, ako pride do vode,
tako naloka, da poči. Pije pa cmakajo kakor svinja.

Jeseni se jazbec pri obilnej hrani jako udebeli,
takrat vaga tudi 30 in še več funtov in ima čiste
masti po o—10 funtov. Tedaj misli na zimo, nanese
si nekoliko živeža v jamo, nastelje si novo postelj,
vleže se na tolsti trebuh, glavo skrije med prednje
noge in tako zadovoljen sam s seboj zaspi. Toda
njegovo zimsko spanje ni tako trdno, kakor pri ne-
kterih drugih živalih, kajti večkrat se prebudi in
pride celč iz jame pogledat na svet, največ menda
zato, da se vode napije. Spomladi pride na dan suh
in mršav, dolgo spanje in post mu jo pobral do tri
prste debelo salo in Časih ga ni nego kost in koža.

V svojej ^posebnej jazbini skoti jazbica 3 —5 slopih

90

mladih navadno meseca svečana. Jazbica je mladičem
skrbna in dobra mati, ori se pa ne zmeni za nje.
Ko so malo odrastli, izpelje jih mati rada pred hišo,
da si na toplem solncu malo poigrajo. Do jeseni
ostanejo skupaj, takrat sc pa razkrope in odšle se
živi in dolgočasi vsak na svojo roko. Z vjetim mla¬
dim jazbecem človek ne more imeti veselja, ker je
preneumen in prclčn, da bi se kaj naučil. Ves dan
bi spal, po noči je pa buden. Ako ga človek vzne-
miruje, renči in piha skoz nos, in kruli v trebuhu.
Bati se je njegovih zob, potuhnjenec rad grize in ne
spusti z lepa.

Lov na jazbece je dosti težaven ali se dobro iz¬
plača. Love ga v razne progle, tudi v nastavljeno
vrečo, ali ga izkopljejo iz jame, v ktero so ga za¬
podili psi jazbečarji. 8 temi psi hodijo tudi po noči
v lov, psi zasledč jazbeca, ga pograbijo in držč, da
pride lovec. Jazbec se v take j priliki vrže na hrbet,
braneč se s kremplji in z zobmi. Nckteri tudi hodijo
čakat jazbeca pred jazbino in ga ustrele, ko pride
zjutraj domu. Ako pa jazbec čuti, da so psi ali lovci
hodili okoli njegove hiše, ne gre Časih po tri dni od
doma.

Jazbečevo meso ima nek zopcren duh po zemlji,
ktcrega pa izgubi, ako se meso zakoplje 24 ur v
zemljo in se potem še položi v tekočo vodo. Tako
meso je neki prav okusno, po nekterih krajih ga
radi jedč. Iz jazbečeve trdne in nepremočne kože
delajo lovske torbe, ž njimi obijajo skrinje, naši voz¬
niki jih pa radi konjem obešajo na komate. Dlaka
sc podela v krtače, omela in malarske čopiče. Naj¬
več je pa vredna mast, ki se po lekarnicah dobro
plačuje; lovci tudi radi mažejo ž njo črevlje, usnje
in jermenje; ž njo po zimi svetijo, ker lepo in čisto
gori. Pravijo, da lasje pobelijo, ako se z jazbečevo
mastjo namažejo.

V Ameriki živi neka žival, ki je nekoliko na¬
šemu jazbecu podobna, toda ni tako plaha in boječa,
kakor naš sivec, temuč prav predrzna in nagajiva.
Tej živali je dano strahovito orožje, kterega se ustraši
vsak junak. To orožje niso ostri kremplji niti zo-


91

bovi, ampak neizrečeno hud smrad, smrad vseli smra¬
dov, s kterim žival na tri sožnje daleč poškropi
svojega sovražnika, zato sc po vsej pravici imenuje:
smrdljivec. Sok, ltterega spušča iz posebne žleze,
smrdi takč, da človeku sapo jemlje; nckteri omedli,
drugi oboli, vsak pa mora iti iz človeške družbe,
ker zaradi strahovitega smrada vse beži od njega,
kakor bi bil kužen. Tu ne pomaga nobeno pranje,
nobeno čistenje, mesece in mesece se človek ne iz¬
nebi tega smradu. Indijani ga jedo, poprej pa izrežejo
smradno žlezo.

25. Medved.

,,Močdn je kot medved" ali „z medvedom bi se
metal" govorimo, ako hočemo zaznamovati korenjaka
zastavnega života in krepkih r6k. Medved je naša
največa in najmočnejša zver, ali pri vsej tej moči in
velikosti je vendar le smešen in neumen trap, in
zato je tudi povsod na boljem glasu, nego požrešni
volk. živalska basen nam predstavlja medveda kakor

27. Medved.

mogočnega in imenitnega velikaša, kterega pa vendar
vsi za bebca imajo. Posebno strina lisica ga opehari,
kedar se jej zdi. Trap jej veruje na pošteno besedo,
I misleč da je vsak tako pošten, kakor on. Pozneje


92

se pa huduje, ko vidi, da ga je zvita tatica na led
speljala. Tako na primer v nekej basni lisica nakuri
spomladi lačnega medveda, da naj se usede pod dren
in čaka sadu, kajti tu bode naj prej e zorilo, kjer je
najpreje cvetelo. Medved se zahvali za dobri svet in
se uleže pod dren, čaka in čaka, sad pa le neče
zoriti. Naposled zasmehovan od drugih živali spre¬
vidi, da ga je lisica za nos vodila, razsrdi se in v
hude j jezi nedolžnemu drenu vse veje zvije.

V tej pravljici je medved prav dobro opisan.
V njem se strinja le sirova telesna moč brez velike
umne zmožnosti. Zaletel je, nikdar mnogo ne pre¬
mišlja; zanašaj e se na svojo moč loti se vsega, kar
mu buti v glavo, zvijače in hinavstva ne pozna.
Nikoli ne bode prežal na svojega sovražnika, lovca
ne bode zalazoval in prekanjeval, ampak naravnost
mu pojde naproti ter se bode pošteno ž njim bojeval.
Res je kosmatinec malo neotesan in zarobljen, ali z
druge strani je pa vendar precej dobročuden. Člo¬
veka ne napade z lepa, ako ga na miru pusti, še s
pota mu pojde; mrtvega človeka se ne dotakne, le
jovoha ga in gre dalje. Marsikdo si je že rešil živ-
jenje, da se je pred medvedom pritajil in sapo v se
potegnil. V nekterih navadah je prav smešen, sed6
si rad liže tace glasno cmokaje, kozolce prevrača,
pleza na kviŠko, pa se od onod prekucuje na zemljo,
tudi ga smeši capljajoči in mencajoči hod po širocih
podplatih. Da si je hrust časi nagle jeze, vendar
ni žejen kervi, v nekterih krajih je celo dobrosrčen.

Steller  piše, da je v Kamčatki toliko črnih
medvedov, da se v tropih po polji klatijo, in gotovo
bi že ne bilo več žive duše v Kamčatki, ko bi ti
medvedje ne bili tako krotki in mirni. Po zimi spč
v gorah, spomladi pa pridejo na ravno, ob potocih
love ribe, ako najdejo nastavljeno mrežo, jo izvlekč
in požrč, kar se je vjelo. Ljudje se ondi prav nič
ne bojč medvedov, Kamčadal na potu pozdravi med¬
veda in ga prosi za prijateljstvo, tudi žene, ki bcr6
jagode, se ne preplašijo kosmatima, vedoč da jim ne
bo žalega storil, k večemu jim pozoblje jagode iz ko¬
šare. Cel6 nastreljen medved se ne postavi rad na

93

lovca, sicer so pa tako drzni, da se skrivaj splazijo
v hiše, kjer vse staknejo in prevrnejo.

Jakuti na reki Amur cel6 verujejo, da jih med¬
vedje razumejo, zato se ne upajo kaj slabega o njih
govoriti, temuč je zmerom hvalijo. Tudi je imajo za
velike poštenjake, ki ne trpč nobene krivice, nobene
laži. Zato tudi obetajo pri medvedjej koži in obe¬
tajoči zagrizne v medvedovo kožo, da mu se rajše
veruje.

Naši medvedje sicer niso tako pošteni ali baš
hudobni pa tudi niso.

' Star medved je pet črevljev dolg in črez tri
črevlje visok, in vaga časih 5 centov, toda taki med¬
vedje so vsaj pri nas že redki ali pa jih celč več ni,
ako ima 3 cente, je že velik. Medved je neukretnega
trupla, kratkega repka, močnega kratkega vratu,
zbočenega čela, majhnih oči in kratkih ušes. Močne
tace z jakimi kremplji imajo gole podplate, ki so
zlasti na zadnjih nogah Človeškemu stopalu podobni.
Kocasta dlaka spreminja se iz sivkaste v rjavo in
črnikasto.

Medved v svojem kretanji in gibanji ni tako ne¬
roden in okoren, kakor bi človek mislil na prvi po¬
gled. Kedar mu se ne mudi, res počasno hlača, ako
je pa sila, pobira podplate neznano hitro, na ravnem
prehiti vsacega človeka. Tudi vkreber se hitro po¬
mika, navzdol je pa bolj neroden. Posebno spretno
zna pa plezati, kakor bi mignil je vrh drevesa.
Smešno je gledati medveda plezajočega z drevesa,
boječe se ritensko spušča od veje do veje, s pred¬
njima nogama se čvrsto oklene drevesa, z zadnjima
pa išče veje ali kake razpoke, kamor se dd noga
zastaviti. Mladi medvedje radi plezajo za kratek čas,
stari in težki pa ne marajo za tako zabavo. Medved
se ne boji vode, posebno po leti se hodi rad hladit,
dopadljivo ploska in brodi po njej, in če se mu posreči,
ulovi si tudi kako ribico. V sili plava pa naravnost
črez široko in deročo reko.

Medved ima neizrečeno dober nos, ako človek

f re od vetra, kosmatin ga zavoha na več sto korakov
aleč, tudi sluh ima dober, samo vid ni posebno bister.
Medvedov je bilo nekdaj dosti po vseh gozdih.

94

Od starih Nemcev se bere, da so radi medvede po¬
bijali, še rajši pa ne medvedjih kožah ležeč lenobo
pasli. Ko se je pa pozneje ljudstvo razmnožilo, jelo
sekati gozde in obdelovati zemljo, umaknili so se
medvedje v veče samote, in dan danes jih nahajamo
le še v goratih gozdih, kjer med pečinami in ska¬
lami, v podmolih in jamah najdejo dosti zavetja. Pri
nas na Slovenskem se tacar nahaja še sem ter tj e
)0 vseh planinah, zlasti v kamniških, solčavskili in
bohinjskih, planina Možaklja na Gorenjskem pa
menda nikoli ni brez njega. Več medvedov imajo
vzhodne in severne dežele, na primer: Švedska, Ru¬
ska, Erdeljska, posebno pa Sibirija. V Španskih Pi-
renejah, v švajcarskih Alpah, v italijanskih Abrucali
je medved še stalna zver, ravno tako tudi na Bal¬
kanu. Na Angleškem in Nemškem so ga pa popol¬
noma zatrli.

Medved nima tako ostrih zob, kakor druge me-
sojedne zveri iz mačjega, pasjega ali kunjega ple¬
mena, ter se v zobovji približuje jazbecu. Mladi
medved živi več ob rastlinah nego ob mesu, muli
travo, išče gobe, lesnike, jagode, korenine, grozdje,
rad razkopava mravljišča, še rajši pa satovje. Med mu
je naj veča slaščica, in mi mu zarad tega tudi pra¬
vimo m e d - j e d ali zastran ležega izgovora medved.
Ako v duplu ali v skalovji zasledi divje bčele, ne
neha, da pohrusta vse bčele z medom vred, naj ga
še tako pikajo, saj ima debelo kožo. Toda tudi do¬
mače bčele niso varno pred njim, ako le more vzame
panj iz ulnjaka, ga razbije in izprazni. Ko je pa
okusil slast krvi in mesa, streže na veče živali in
postane prav škodljiva zver. Na planini pograbi pa¬
sočo se kravo, ki se je oddaljila od črede, iznenada
jej skoči od zadaj na hrbet, jej zasadi kremplje glo¬
boko v meso, pregrize žile na vratu in odvleče mrtvo
v goščavo, kjer se loti najpoprej vimena, potem pa
drobovja in mesa v  Ako mu je kaj ostalo, pride še
drugi dan jest. Časih preganja celo čredo na paši
sem ter tje, dokler se ena žival ne prevali v kako
brezno, kjer so ubije. Krave ne napade spredaj, ker
se boji rogov, tudi konjskih kopit se ogiblje, pri
slabih boječih ovcah, se vč da, mu so ni ničesar

95

bati. Zat6 pa tudi najraje zahaja k ovčjim čredam,
cel6 po noči, ko so v staji zaprte, jih obiskuje, ro-
bencd na vratih, in ako ga planšar za časa ne od-
podi, ima drugo jutro eno ovco menj. Dogodilo se
je celo, da je medved videvŠi, da pri vratih nič ne
opravi, zlezel na nizko stajo, razkril streho, spustil
se v hlev ter zaklal in odtrgal privezano kravo. Po¬
tem jo je vzel pod pazuho, z drugo taco se je prijel
za tram ter se jo tako s težkim ropom obložen spel
na streho, skočil na tla in srečno odnesel kravo po
ozki brvi črez globok propad. Tudi na njivah, po¬
sebno v ovsu, medved veliko škodo dela. Sedeč
smuče latovje s prednjima tacama in z gobcem, in
pri tem delu še več ovsa pomandra in potepta, nego
ga poj 6.

Med tem se približuje zima, medved si v zatišji
poišče brlog, si ga nastelje in ko pritisne huda zima,
gre spat. Ako zima popušča, se prebudi, časih se
celč vzdigne iz postelje in grč malo svetil pogledat;
ako sc mraz ponovi, švedra v berlog nazaj. Medved
tedaj ne spi tako trdno, kakor postavim: polh, tudi
ne otrpne in se hitro zdrami, ako ga kdo vznemiruie.
Bosa je pravljica, da iz tac mast sesa in so tako
preživi po zimi. Ko spomladi zapusti brlog, je ves
medel in mršav, jesensko salo je vzelo in potrošilo
zimsko spanje, tudi je tačas neizrečeno mehkonog,
da skoro hoditi ne more, lušči se mu namreč koža
s podplatov.

V zimskem brlogu skoti tudi medvedka sred
zime meseca prosinca dva, k večemu tri, majhne in
slepe medvedčeke, s kterimi prav lepo ravna, prve
tedne jih nikdar ne zapusti, v nevarnosti jih srdito
in pogumno brani, dokler more gibati. Crez dva
meseca še le začnč mladiči okoli laziti, pozneje se
začno igrati. Medvedčeke gledati v igri je prav pri¬
jetno in kratkočasno, kakor srboriti dečki se lovč,
prekucujejo, plezajo, tep6 in vsakoršne burke uga¬
njajo. Kedar se ne igrajo, ližejo si tace za preraembo.
Do zime ostanejo mladi pri materi, časih pa tudi še
ž njo prezimijo prvo zimo. Ljudje so cel6 zapazili,
da še nekteri drugo leto ostanejo z materjo, če tudi
ne prav radi, kajti morajo čudno službo opravljati.

Svoje mlajše brate morajo namreč pestovati, čistiti
in črez vode prenašati; ako se obotavljajo, uči jih
starka pokorščine s taco. Rusi zaradi tega leta sta- i
rega medveda imenujejo naravnost pes tun.  j

Vjeti mladi medvedi so sicer neumni in telebasti,
ali v svojem ponašanji prav šegavi in ljubeznjivi.
Sprijaznijo se s človekom in tudi z drugimi domačimi
živalimi takč, da cel6 s psi mirno jedo iz iste sklede ; ;
le ko se skleda začne prazniti, godernjajo in s tem
druge goste odganjajo. Ako psi odstopijo, pa je spet
mir. Kakor pa stareji medved čuti svojo moč, kmalo
pokaže svojo pravo čud. Nagle jeze je, momlja in
renči, grize in popada vsacega, ki hitro mimo njega
smukne, cel6 svojega gospodarja.

Vjete medvede so posebno v prejšnjih časih učili
plesati in so je potem kazali za denar. Toda za ko-
smatina je bila to huda šola in le neusmiljeni ljudje,
kterim se žival ne smili, so se mogli s tem ukvar¬
jati. Zaprli so namreč učenca v gaj bo z železnim
podom, lcterega so od spodaj razgreli. Medveda je
jelo v podplate peči, postavil se je na zadnje noge
ter je sedaj eno, sedaj drugo prizdigoval zmerom
hitreje in hitreje, človek mu je pa zraven piskal ali
bobnal. To se je ponavljalo tako dolgo, da je med- I
ved tudi zunaj gajbe jel poskakovati, ko je začul
znano muziko. Da bi ga pa laže krotil, vtaknil mu
je skozi nosni hripelj železni kolobarček, za kterega
ga je potezal, ako ni bil voljan poslušati piščalko.
Medvedar je hodil z medvedom od mesta do mesta,
iz vasi v vas, in povsod se jo zbirala radovedna
mladina okoli plešočega medveda. Nekteri med¬
vedje so bili tudi naučeni, da so se s svojim go¬
spodarjem metali. Sedaj je medvedarija precej po¬
nehala, samo iz Bosne časih pripelje siromašni raja
(turški kristijan) k nam plešočega kosmatinca.

Njega dni pride zvečer v vas medvedar z med¬
vedom in prosi krčmarja, da bi prenočil njega in
žival. Krčmar se brani rekoč, da za medveda nima
prostora. Mož pa prosi in prosi in res preprosi krč¬
marja, da ga vzame pod streho. Iz svinjaka izvleče
gospodar debelo svinjo, ktero je hotel klati drugi
dan, in zaprč medveda v svinjak. Po noči pa prideta

j dva tata, eden zleze v svinjak, drugi pa zunaj čaka,

I da bi mu pomagal izvleči svinjo. Medved momlja,
I toda tat, misleč, da je svinja, srčno zgrabi za bedro.
I Zdajci plane medved na-nj, zunaj stoječi tat čuje v
I svinjaku neko kobacanje in stokanje, potem pa vse
I utihne. NevedoČ kaj to pomeni, pobegne drugi tat
I strahu, prvega so pa našli zjutra mrtvega zraven
| medveda.

Lov na medvede je zmerom nevarna stvar, ker
nastreljeni medved jo strahovita zver. Lovec grč s
psi iskat medveda, ki ga kmalo zasledč in vzdignejo,
ali pa ga počaka zjutraj ob zori, ko se medved po
navadnem potu vrača v goščavo. Ako ga lovec ne
zadene, prestraši se medved poka in pobegne neozi-
rajoč se, odkod je prišel strel; ravno tako hitro od¬
nese pete, ako je smrtno ranjen, skrije se v prvo
goščo ter si liže rano. Ako medved na begu kašlja,
je lovcu znamenje, da jo v drob zadčt in da ne
poide daleč. Lovec ga ne poišče precej, ieniuč po-
I čaka eno ali dve uri, da so medvedu rana razboli,
potem ga pes vodi do ležišča. Časih je medved že
mrtev; ako še ni, koj se spnč na zadnji nogi in
lovec ga z drugo kroglo usmrti popolnoma.

* No vselej se ne izteče tako po sreči. Ob¬
streljen medved se koj vzdigne in koraka proti
lovcu, ki ga mora mirno pričakati z drugim strelom,
da prav blizo njega pride. Beg mu ne pomaga nič,
ker bi ga medved kmalo dotekel. Ako tudi druga krogla
zveri ni zvrnila po zemlji, mora se strelec pripraviti
na hud boj. Togoten prirohni medved na nj in ga
hoče objeti s prednjima capama, lovec se brani z
mečem, ako ga ima, ali pa obrne puško in ga udrihne
z betom po buči, ali pa mu med bojevanjem bo¬
dalce med rebra porine. Gorjč pa lovcu, ako ga je
medved objel, stiska ga k sebi, s težko capo ga po¬
bije na tla, s kremplji mu seka globoke rane in ga
zraven še grize z zobmi. Ko se mu zdi, da je člo¬
vek mrtev, pusti ga in gre dalje.

Drugače lovč medvede v Sibiriji. Na močno vrv
privežejo težko klado, na drugem koncu pa narodč
zanko in jo nastavijo medvedu na pot, po kterem
navadno hodi. Ko ima zanko na vratu, čuti, da ga

Živali v podobah. 7

klada zadržuje, jezen tedaj skoči nazaj, pograbi
klado in jo z vso močjo zadega po hribu navzdol.
Težka klada pa tudi medveda potegne za seboj, in
oba se kotaljata v dolino. Ako je medved ostal
živ, srdito pobere spet klado, jo nese na hrib in jo
v drugič zavali po bregu in ž njo, se vč da, tudi
on, ker je pozabil si sneti zanke z vratu. To počenja
tako dolgo, da se ubije.

Kamčadali zabijajo v desko prikrivljene železne
žreblje in trnke, to desko polože medvedu na pot.
Ako se je z eno taco vjel, bi se rad iznebil sitnega
mačka, nerodno tanca in menca sem ter tje tako
dolgo, da z vsemi štirimi tacami stoji pribit na deski.
To mu se mora pa jako dolgočasno zdeti, kajti kmalo
se vleže na hrbet, tace z desko pa kviško moli, do¬
kler ne pride Kamčadal, ki ga reši vražje deske
toda mu za plačilo vzame Življenje.

Ubit medved daje Človeku dosti dobička. Ko¬
casta koža je vredna 15 — 30 goldinarjev, meso ima
dobro slast, ako je nekoliko dni v vodi ležalo, po¬
sebno so pa tace draga slaščiča, ki le bogatašem po
golti polzi. Medvedova mast izgubi zverski duh, ako
se s čebulo razcvre, in se drži leta in leta, ker no
postano žaltava. Medved bi gotovo dolgo živel, ko
bi imel miru. Redko kteri učaka sive starosti, prej
ali pozne j ga izdadb njegova hudodelstva, zarad kte¬
ri h mu so koža črez ušesa potegne. Zna se pa za
vjetega in zaprtega medveda, da je živel 50 let.

Po bregovih in otokih severnega ledenega morja
in tudi po plavajočih ledenih gorah in pločah nahaja
se velikan vseh medvedov, namreč:

beli ali severni medved. Kosmata mrcina je do
8 črevljev dolga, do 5 črevljev visoka in vaga na¬
vadno 8— 12 centov, časih tudi več. Radi so v družbi,
mornarji so jih že videli na stotine skupaj, kakor
čredo ov&c. Ves je bel kot sneg, le oči, nos in
kremplji so Črni, starejšim vendar dlaka nekoliko
porumeni. Beli medved ima tanjšo in daljšo glavo,
tanjši vrat in tudi truplo je bolj zleknjeno nego pri
drugih medvedih.

Sneg, led in studeno morje je njegov živelj,
brez tega je klavern in hira, zato v jeti beli medvedje
v naših zverinjakih navadno ne živč dolgo, da si je
polivajo z vodo, ali mlačna voda mu ne more biti
za mrzlo morsko kopelj. Beli medved je skoro več

28. Beli medved.

v vodi nego na kopnem, kajti plava tako hitro in
trpežno, kakor ktera koli četveronoga žival. Mnogo
milj daleč od kopna so ga videli mornarji plavati po
morji, na ledenih pločah se vozi sem ter tje, več¬
krat pripluje celo na izlandski otok. Plavajoč zale-
zova tulnje ali morske pse speče na ledu, potaplja
se za njimi in je pograbi pod vodo. Sploh ga živi
največ morje, posebno z ribami, morskimi psi in s
kitovino, ktero so kitolovci pometali v morje, zraven
na tudi na kopnem streže za severnim jelenom, za
lisico ali za kako ptico. Pri tem delu ga vodi po¬
sebno dobri nos in bistro oko, rad se postavi na
kako višavo, s ktere pregleda okolico, pečeno meso
zavoha miljo daleč.

Beli medved je najstrahovitiša in najmočnejša
zver na pustem mrzlem severji, tudi je mnogo pa¬
metnejši in opreznejši nego drugi medvedje. Ako se
je za nogo v jel v nastavljeno zanj ko, ne razsaja, temuč
si jo sname z drugo taco; ako je ranjen, poklada si

100

sneg na rano. Severni medved po zimi ne spi, le
medvedka prezimi v sneženem brlogu, kjer tudi skoti
največ dva mlada, ki nista veči od naših domačih
zaj čekov. Dokler so mladi pri medvedki, je posebno
divja in huda, vendar se človeka, ako je miren,
rada ogne.

Eskimojci vso zimo lovč belega medveda, da-si
je lov težavna in nevarna, ni ga skor lovca, kterega
ne bi bil medved pri kakej priliki zaznamoval s taco.
Koža je največ vredna. Eskimojci jo oderč na meh,
ki jim služi kakor najgorkejša in naj meča postelj.
Meso radi jedč, tudi evropski mornarji pravijo, da
je dobro, le jetra so škodljiva. Ljudje jedši jetra so
zboleli, nekteri celo pomrli, prebolevšim se je pa
koža lupila.

Tudi Amerika ima svoje posebne medvede. Zna¬
menita sta zlasti dva, namreč: budi medved ali grizli
in pa črni medved tudi baribal imenovan. Prvi jo
mnogo veči od našega in napade človeka, ako ga le
ugleda. Baribal je pa lcrotkeji ter se živi največ s
sadeži, zat6 je na polji škodljiv. Indijani ga streljajo
zaradi kože , mesa in masti. Naš rojak Baraga, bivši
škof med amerikanskimi Indijani, piše o njih: Indi¬
jani imajo prazno vero, da jih živali umejo, kedar
ž njimi govorč. Iiekevelder  je nekdaj videl In-
dijana, ki je velicega medveda obstrelil. Ko je pa
medved začel rjuti in so po tleh valjati, šel je In¬
dij an počasi k njemu in je rekel: „0 medved! ti
nisi tak junak, kakor so drugi medvedje, ki tako
kričiš. Ko bi srčnosti imel, svoje bolečine bi voljno
trpel, in bi ne jokal, kakor stara baba. Ko bi bil
ti mene premagal, bil bi jaz več srčnosti imel, in
bil bi kakor trden vojščak umrl. Sram te bodi, da
si tako slab!“ Iiekevelder  grč k Indijanu, in ga
vpraša: ,,A li misliš, da medved vč, kaj si govoril?'*
Kaj pa da vč, odgovori Indijan, saj si videl, kako
ga je bilo sram, ko sem mu očital njegovo slabost.

101

2«. I)ivja koza ali gams.

Po divjih samotah pod strmimi vrhovi plešastih
snežnikov pohaja zanimiva in lepa žival — divja
koza.  Pred človekom, svojim največim sovražni¬
kom, umaknila se je v mrzle puste višave, kjer so
se gozdi skrčili v pritlikavo grmovje, kjer med raz-
sedenim skalovjem, po grobljah in rižah zelenč sicer
redka ali sočna in dišeča planinska zelišča. Divja
koza je podobna domačej kozi, samb da je daljšega

vratu, krajšega
in bolj zatrepa-
nega trupla, vi-
ših in krepkejih
nog, in pa da
brade nima. Še
bolj jo pa ločijo
črni okrogli ro¬
govi, ki tik nad
črnimi svetlimi
očmi rastb na¬
ravnost , zgoraj
so pa kljukasto
nazaj zakrivlje¬
ni. Oba nosita
roge, toda sam¬
čevi so veČi in
bolj razkrečeni.
Rdečkasto-rjava
•letna dlaka je¬
seni temni in
sem ter tam se
dobi po zimi vsa
črna divja koza.

Živahna in
brhka divja ko¬
za je vstvarjena
20. Divja koza na straži. za te kraje. Po

najstrmejših čereh pleza in skače neznano hitro in
varno; po dlan Širokej polici leti po pečevji, kakor
bi jo nosil vihar; kraj globokih prepadov, kjer bi
Človek mislil da ni prostora za njeno nogo, drvi

ajMiaBM***-


102

hitro kakor strela. Z enim skokom puhne na dva
sežnja visoko strmino, z najveco lehkostjo šine črez
tri sežnje širok preduh in brez vse škode skoči v
štiri sežnje globoko brezno. V skoku se obdrži na
skalici, ktero bi človek lehko z roko pokril in ob¬
streljena tudi na treh nogah pobegne po naj strmejših
robovih lovcu izpred oči.

Divja koza ni toliko plaha, kolikor previdna in
oprezna žival. Izkušnja jo uči, da je človek njen
najhujši preganjalec, zato je pred njim v večnem
strahu, vedno se ozira in viha nos, najmanji sum
jo požene na najviše grebene. Kjer pa vidi, da jo
človek ne preganja, kmalo izgubi strah, postane prav
krotka in se časih celo pomeša med domače koze,
pasoče se po planinah. Znanega planšarja se ne
boji ter ga pusti časih na 10 korakov k sebi.

Divja koza živi rada v družbi. Nekdaj, ko so
vse planine bile polne te živali, našlo se je večkrat
v enej družbi po 50—100 glav, dan danes pa, ko
je živali vse manj in manj, redko je že 10 glav v
družbi. Zjutraj zgodaj se pašo navzdol, potem poči¬
vajo od 9—11 ure; proti poldne gredo pasoč se spet
navzgor, kjer spet počivajo, najrajšena osojnem kraji
v kakej senci. Stare leže in prežvekajo, mladi se pa
kratkočasijo z vsakoršnimi igrami in burkami. Proti
večeru se še malo popasejo, potem si poiščejo no-
čišče v kacem zavetji, najrajše pod kako skalo.

Divja koza, naj se pase ali naj počiva, vedno
misli na svojo varnost. Muleč travo, trgajoč sočno
zelišče ali grizoč brstov j e vsaki čas preneha, vrže
glavo kviško, ogledava se, nastavlja ušesa in voha
po zraku. In da-si je vsaka žival za-se skrbna in
pazna, postavi si vsaka družba še posebno stražo.
Bodi si med pašo, bodi si med počitkom, postavi se
naj starejša koza na vzvišeno skalo ali na strmi gre¬
ben, od koder pregleda vso okolico, opazi vsako
nevarnost, ki se bliža od daleč. Ko ugleda kaj sum-
njivega, glasno zabrlizgne, skoči in pobegne na na¬
sprotno stran, kot blisk švigne vsa družba za njo in
hipoma izgine, kakor da se je v zemljo udrla.

Ako koze zavohajo človeka, predno ga vidijo,
postanejo jako nemirne, zbegane skačejo sem ter tj e,

103

stegujejo vratove, gledajo, slušajo in vohajo, ne ve¬
doč od ktere strani jim žuga nevarnost, ne znajoč
na ktero stran je treba pobegniti. Ko ugledajo so¬
vražnika, se zdrznejo; no ako človek mirno stoji,
postoje tudi koze in srpo vpro oči va-nj, ako se pa
najmanj gane, pobegnejo kakor strela.

Pod zimo zapade sneg vse planine, in tačas se
divje koze umaknejo v bližnje gozde. Naj raj še iščejo
zavetja pod starimi jelami, kjer jih do tal viseče
veje branijo burji in mečavi. Za živež je po zimi
hudo, za silo obgrizujejo jelovo mlado vje in brstovje,
trgajo suhe bilke, ki znabiti sem ter tam gledajo iz
snega, spenjajo se po drevesih, s kterih objedajo
mah in lišaj. V hudih in dolgih zimah gotovo tudi
marsiktera lakote pogine v globokem snegu. Jeseni
so koze dobro rejene, spomladi pa, ko začne kop¬
neti sneg v planinah, medle in mršave zapustč gozde
vračajoč se v priljubljene višave.

Maja meseca skoti koza eno, redko dva mlada,
in za nekoliko ur že gre za materjo, ki mladiča
zgodaj podučuje v vseh skakalnih vednostih. Ako
mater zadene smrtna krogla iz lovčeve puške, mladič
ne beži, temuč žalostno mekeče kraj ranjene ali
mrtve matere in jej liže crljajočo kri. Vjeti divji
kozlič se hitro udomači, rad hodi za človekom, spri¬
jazni se kmalo z drugimi domačimi živalmi, posebno
rad se igra in trka z domačimi kozliči in celo s
psom. Kakor sploh koze, lazi tudi on rad na višave,
bodi-si na kup kamenja ali na skladnico drv ali na
zid. Po cele ure stoji zamišljen na vrtoglavih višinah
in od onod sanjavo gleda pod se. V starosti je pa
rad nagajiv in razposajen.

Divja koza živi do 30 let, vendar te starosti
redko ktera učaka. Razen človeka preži na-njo tudi
medved, volk in ris. Se huje neprijatelje ima pa v
zraku. Mogočni orel, zlasti brkasti jastreb ali sčr
plane nenadoma med nje in odnese mladička, da-si
ga stare branijo z rogmi. Celo staro kozo pasočo se
na strmem robu pahne ser z močnima krelutima v
brezno, da se ubije. Marsiktero kozo pa gotovo za-
spo snežni plazovi, da-si lovci pravijo, da se žival
ogiblje tacega kraja.

106

govi so za rabo. Dolgo hrbtno dlako si pa lovci za¬
li k ujej o za klobuke.

Najimenitniši kozji lovci so na Švaj carskem, ne-
kteri med njimi so v svojem življenji ustrelili po
1300 koz, in eden med njimi celo 2700.

Na Kranjskem mi je v bohinskej Srednjej vasi
znani Jože Škantar,  po domače Sest,  ki jedo leta
1860 ustrelil blizo 300 divjih koz. Še več jih je pobil
Janez Marolt,  po domače Medved  iz stare Fužine,
popokal jih je namreč okoli 500.

Najbližnje sorodnice naše divje koze so gazele
#li antilope, ki dirjastijo po afrikanskih in azijanskih
stepah in puščavah. Ni si skoro mogoče misliti lepše
in živahniše živali od gazele. Arabci v svojem boga-

30. Gazela.

tem in bujnem jeziku ne vedo, kako bi pristojno
opisali njeno lepoto, ljubkost in veselost; posebno iz
njenega lepega mirnega očesa se domišljivemu Arabcu
sveti zgolj krotkost in nedolžnost.

107

Gazela jc srnje velikosti, samo mnogo tenša in
gibkejša je, proti njej je srna celo okorna in ne-
ukretna. Dlake je gladke in svetle, po hrbtu rujav-
kaste, po bokih sivkaste, ki se na trebuhu prelije v
čisto belo. Rep je kratek, na koncu čopast. Samec
in samica nosita Krasto ukrivljene roge.

Gazela je dobročudna, miroljubna in boječa, zra¬
ven pa tudi bistroumna in oprezna žival ter živi rada
v družbi. Pase se samo po dnevi, najrajši zjutraj za
hlada in proti večeru, ob liudej vročini leži rada v
senci in prežveka, ena pa vedno stoji na straži. Ako
je bistro oko ugledalo, tenko uho začulo ali dober
nos zavohal kako nevarnost, zbeže hitro, kakor bi
jih odnesel vihar, najrajše na kak grič, od koder
imajo razgled na vse strani. Bežeče gazele je jako
lepo videti, človeku se zdi, kakor bi po zraku letele,
ker vedno z vsemi štirimi nogami ob enem odskaku¬
jejo od zemlje. Kakor da so si v svesti svoje hitrosti
in spretnosti, tudi v begu pred pretečo nevarnostjo
še objestno poskakujejo, zlasti rade skačejo v šali
ena črez drugo.

Mlada gazela je pa prve dni po rojstvu za čudo
okorna in počasna, Arabci jih polove mnogo z ro¬
kami, še več jih pa požrč lisice in drugi roparji,
da-si jih stara pogumno brani. Vjeta mlada gazela
privadi se že za nekoliko dni na ljudi, da je po¬
polnoma krotka, kakor kaka druga domača žival.
Rada hodi za gospodarjem in dobro pozna njegov
glas, gre se past na stepo, zvečer pa spet pride domu.

Vsi narodi živeči ob puščavah strastno love in
preganjajo brhko gazelo. Nekteri jo streljajo iz puške,
nekten jo love z urnimi hrti, Perzijani pa tudi s
sokolom, ki je nalašč učen za tako lov. Sokol za-
pazivši bežečo gazelo leti za njo, zasadi jej kremplje
v vrat, z ostrim kljunom jej pa pretrga vratne žile.
Arabec jo tudi preganja na svojem hitrem konju in
ko se približa spehane j živali, vrže jej med noge
težek krepelec ter jej prebije tenke kosti.

V južnej Afriki živi razen druzih tudi skokoiioga
gazela , ki v predrznih skokih še prekosi navadno
gazelo. Kakor bi se igrala, skoči dva sežnja visoko,
nekoliko hipov kakor da visi v zraku, potem se po-

108

žene naprej in z vsemi štirimi nogami ob enem udari
ob zemljo, pa komaj se je dotakne, že se požene
spet k viško, kakor bi hotela zleteti.

Skokonoge gazele pasejo se v velikih družbah,
časih jih je po 25000 glav v enej družbi. Ob velikej
suši, kar se zgodi vsakega četrtega ali petega leta,
obrnejo se proti evropskim seliščem; kakor kobilice
planejo na obdelano polje, kar ne pojedo, poteptajo.
Vsi potniki, ki so videli čredo potujočih skokonogih
gazel, ne morejo se načuditi neizmernemu številu.
Kakor daleč seže oko, ne vidi nego gazelo pri ga¬
zeli, gotovo jih je časih na milijone skupaj. Za po¬
jedeno in poteptano setev odškodujejo se Seljaki vsaj
nekoliko z okusnim mesom teh gazel, kterih neznano
množino pobijejo. Meso zrežejo na tenka jermena ter
je sušč na solncu, tudi koža za marsikaj zaleže.

27. Kozorog.

Bližnji sosed našej divjej kozi je kozorog,  ki
je v starih časih živel po vseh viših planinah. Stari
Rimljani so časih po 200 živih kozorogov peljali v
Rim za svoje neusmiljene, krvave veselice. Ako po¬
mislimo, kako težko je vjeti živega kozoroga, lehko
si potem predstavljamo, da v onih časih kozorogi
niso bili redki. Dan danes je pa v Alpah skoro po¬
vsod že zatrt, tudi na Svajcarskem ga ni več najti,
edino okoli vrhov najviših alpinskih gora, namreč
na divjih in samotnih planinah med Monte Rosom in
Mont Blankom se je ohranil do današnjega dne v
majhnem številu, da-si ravno je ostro prepovedano
kozoroge streljati.

Kozorog je po telesnej postavi in po navadah
podoben divjej kozi, samo da je bolj krepak in za-
trepan, kajti star kozel je časih do 5 črevljev dolg
in 3 črevlje visok, ter vaga 150—200 funtov. Veliki,
grbasti, polmesečasto zakrivljeni in do 20 funtov
težki rogovi ga delajo na videz okornega, ali žive
oči in ponosno držanje mu daje nekako umno in
predrzno lice.

Izvrstno videča, čujoča in vohajoča žival drži
se najrajša v naj divjih puščavah blizo leda in snega.

109

P 1  ..

kozli ločilo se

in

Vročina mu
ne dč dobro,
zima mu pa
nič ne škodu¬
je, v najve-
čem mrazu, v
na j huj em pišu
in v meČavi
stoji uro in
uro nakacem
grebenu ne-
premekljivo
proti burji
obrnjen, ka¬
kor bi bil iz
kamena izse¬
kan. Navadno
so v družbi,

le prav stari
* • •

od drugih
pohajajo sami.

Po dnevi ležč
mirno, zvečer
se začnč pasti
navzdol, proti
jutru se pa
umaknejo
spet - na var-

niše višave. Na paši se radi pajdaši jo z domačimi ko¬
zami, divjih koz se pa ogibljejo. V nevarnosti brlizgajo
kakor divje koze, v strahu kišejo, mladi pa mekečejo.

Kakor je videti okoren in neukreten, vendar je
kozorog neznansko skočen in gibčen, po najgrjih strm¬
cih leti kakor strel, skače s skale na skalo, Črez
široke preduhe, v globoka brezna in pleza po ostrih
grebenih. Čudovito spretnost ima posebno v skakanji,
na. las premeri prostor in ne izgreši naj manj e skalice,
naj man j ega roba. Tako na primer je skočil mlad
ukročen kozorog, ne zaletevši se, v enem skoku vi¬
sokemu možu na glavo, kjer je mirno obstal. Drugi
je stal na robu odprtih vrat in ce!6 na kolu ter je

31. Kozorog.

110

splezal na visok zid, opiraje se samo na razpoke in
skrb e po zidu. Najpoprej je šel od zidu proč, da je
premeril z očmi višino, potem se je tik zidu zazibal
na nogah in smuk! v treh skokih je bil na vrhu.

Ker je žival dan danes tako redka in zraven
neznano oprezna in boječa, zato je lov na kozoroge
med najtežavnišimi in najnevarnišimi in vrh tega tudi
ostro prepovedana. In vendar se tudi za to lov najde
strastni tatinski lovec, ki se ne straši nobenih težav,
ki predrzno gleda v oči smrti od vseh strani na-nj
prežečej. Po 14 dni časih lazi po snegu in ledu,
plazi se med čermi in po grebenih in —• dostikrat
zastonj. V mrzlih višavah mora spati pod milim ne¬
bom in dostikrat mora biti vesel, ako sam izide živ
izmed skalovja. Prej ali poznej pa vendar smelega lovca
zadene nesreča — redko kteri umrje doma na po¬
stelji. Ako mu se vse srečno izteče, veseli se krvavo
zasluženega dobička, kožo muzejem lehko prav drago
proda in tudi meso mu nakloni lep denar.

Mlad kozorog že za nekoliko ur teka za ma¬
terjo, ki ga neizrečeno ljubi in brani sovražnikom,
zlasti orlom in jastrebom, ki preže v zraku na mla¬
dičke. Ako lovec pritiska za kozo s kozličem, skrije
se na materino znamenje mladič med skalovje, kjer
ga zaradi sive volnate dlake skoro ni mogoče spaziti,
ona pa v urnih skokih odnese pete. Ko mine nevar¬
nost, poišče mati spet svoje dete, ako je pa le dolgo
ni, grč je mladič, ko se je plaho ozrl na vse strani,
tudi sam iskat. Ako ranjena mati žalostna kliče mla¬
dička k sebi, pride na njen glas do nje, ali ko
ovoha kri, zbeži spet od nje, pride zopet nazaj in
spet zbeži. Ako mu jo neusmiljeni lovec mrtvo mater
odnesel v dolino, pride sirota še večkrat vohati in
meketati na ono mesto, kjer je izgubil skrbno mater.

Kozorog je nenavadno mehkega življenja. Rana,
za ktero ne bi se divja koza zmenila, je kozorogu
smrtonosna.

Mladega vjetega kozoroga ni težko ukrotiti, rad
je v družbi z domačimi kozami in s kozliči se prav
veselo igra, da ga je kratkočasno gledati. V starosti
pa postane nagajiv in razposajen.

Več kozorogov nego v Alpah živi še na Špan-

— 111  —

skem, v Kavkazu, na otoku Kreti, v Sibiriji, na
Himalaji in v severnej Ameriki. Ne v6 se pa še
prav na tanko, ali so iste ali druge vrste.

28. Svizec ali marmotica.

Drznim skakačem, kozorogu in divjej kozi, po
mrzlih goličavah dela družbo prijazen in miroljuben
glodavec, malo veči od domačega zajca. Imenujemo
ga svizec ali marmotica.

32. Svizec.

Svizec je kratke debele glave, kratkega vrat,
debelega okornega in neukretnega trupla na nizkih
nogah. Ohlapna koža maliadra okoli njega in potre-
bušnica vleče mu se po tleh. Noge postavlja široko
saksebi, in zato se gredoč ziblje kakor raca, ali ke-
ar je treba bežati, pobira prav hitro široke stopinje.

Svizci prebivajo najrajše blizo lednikov na kakej
nhej ledini, ktero obdaja strmo pečevje. Na pri-
tojnem kraji si izkopljejo globoko jamo, do ktere
odi več prav ozkih in skritih vhodov. V vsakej
ami živi navadno en par s svojo rodovino. Zjutraj
> prvem svitu prikažejo se naj pred stari oprezno iz
uknje, vlečejo na ušesa in gledajo bistro okoli sebe.
\.ko je vse tiho in mirno, začno se prati in lizati


112

sedeč na zadnjih nogah, potem gredč na pašo ali
nikoli ne predaleč od stanovanja. Toda tudi na pasi
nimajo miru, vsak čas eden ali drugi sede na zadnji
nogi skrbno se oziraje po okolici. Sedaj pridejo tudi
mladi iz luknje, nekoliko časa prav hitro mulijo
travo, potem se malo poigrajo cukaje se in preku-
eovaje, spet gredč past se, naposled se s starimi
vred vležejo na solnce, kar jim najbolj godi. Pij6
redkokedaj, ali takrat se do sitega nažlampajo, pijo
pa cmakaje in zraven vzdigujejo glave kakor kokoši.
Kedar kak svizec zapazi kaj sumnjivega, zabrlizgne,
da se razlega po peČevji, vsi drugi brlizgajo za njim
in hipoma je vsa družba pod zemljo. Tega istega dne
ne bode z lepa prišla iz svojih lukenj. Ob grdem
vremenu se ne pokažejo iz hiše in brž kot ne že
naprej čutijo premembo vremena. Zato so svizci pla¬
nincem vremenski proroki, ako ob lepem solnčnem
vremenu svizcev ni zunaj, ved6 ljudjč, da bo drugi
dan dež. ^

Niže od letnega majhnega stana izkoplje si družba
veliko zimsko stanovanje po več sežnjev globoko pod
zemljo. Po dolgem ozkem rovu pride se v hišo, ki
e prav prostorna in krušnej peči podobna. Po krat¬
kem letu bliža se dolga zima, svizci si začnč posti¬
ljati mehko postelj, zunaj namreč sušč travo in jo
potem v gobcu nosijo v hišo; v enem samem stanu
je časih toliko sena, da ga en mož ne bi mogel na
enkrat odnesti. Predno gredč spat, zadelajo vrata s
prstjo, s kamenjem in s senom, potem se vleže vsa
rodovina — časih 15 glav — na pripravljeno toplo
postelj. V svitek zviti svizci kmalo otrpnejo in po¬
tem spč po 8, v hudih zimah in v večih višavah časi
tudi po 10 mesecev. Spomladi, ali prav za prav v
letu, ko začne kopneti sneg nad njimi, se prebudč,
odpro zapehana vrata ter slabi in mršavi tavajo ven
iskat si živeža.

Zarad mesa, masti in rujavega kožuha planinci
radi jeseni zalezujejo plašno žival. Streljati jo skoro
ni mogoče, ker je jako oprezna in boječa, torej jo
raje lovč v stave in pasti ali pa jih jeseni, ko so
šle spat, izkopljejo iz zemlje. Oparjeno in preka¬
njeno (prevojeno) sviščevo meso je prav dobro ir.

v

113

posebno bolnikom in otročnicam dobro tekne, mast
je pa planincem domače zdravilo v mnogih boleznih.

Samica ima po letu 2—4 mlade, ki potem do
druzega leta ostanejo pri njej. Revni Savojardi za¬
lezujejo posebno mlade svizce, ki se hitro privadijo
Človeka, slušajo ga in ubogajo in naučč se majhne moj-
strije, na primer: ob palici po dveh nogah hoditi,
plesati in plezati. Ko je svizec izučen, d& ga Savo-
jard svojemu majhnemu sinku, ki grč z živalco po
svetu, kažoč jo ljudem za majhen dar. Jedoč se svi¬
zec usede na zadnji nogi, s prednjima pa drži in v
usta nosi živež, kakor sorodnja veverica, tudi mleko
rad pije. V gorkej hiši ne zaspi po zimi, v mrzlej pa.

Svizec se nahaja na š vaj carskih in tirolskih Al¬
pah, na Pirenejah in na Karpatih, na naših planinah
ga ni.

33. Zuber.

Živali v podobah.

21). Zuber. (Tur.)

Nekdaj sta živela v Evropi dva velika divja vola,
namreč tur in zuber.  Tura, ki je imel velikanske
roge in je bil sicer našemu domačemu volu podoben,
zatrli so popolnoma pred kacimi 200 leti. Ko tura

114

več ni bilo, jeli so zubra po krivem imenovati: tur,
in tako se je v krajih, kjer niso poznali ne tega ne
onega, pozabilo ime zuber. Rusi in Poljaki ga pa še
sedaj tako imenujejo, in zato smo tudi tukaj ponovili
pravo staro ime: zuber. Naš rojak grof Herber-
stain,  ki je bil leta 1526 poslan na ruski dvor, v
svojih bukvah prav dobro loči tura od zubra in oba
prav dobro opiše.

Najbrže tudi zubrov ne bi bilo več v Evropi,
da jih poljski kralji, pozneje pa ruski carji niso vzeli
pod svoje posebno varstvo. V grodenskej  pokra¬
jini na Ruskem je velikanki gozd, ki je sedem milj
dolg in šest milj širok, v gozdu leži vas Bialovica
in od nje ima ves gozd ime. Les je popolnoma pre¬
puščen sam sebi, nikdo ne sme v njem poseči naj¬
manj ega debla, stara drevesa podirajo viharji in na
njihovem mestu rasto nova sama po sebi. Ta les je
zavetje mnogim živalim in je edino mesto, kjer so se
zubri vzdržali do današnjega dne. V vasi Bialovici
in tudi po lesu raztreseni stanujejo sami carski lovci
in logarji, ki morajo paziti in čuvati živali pred ta¬
tinskimi lovci, zubra streliti je vsacemu prepovedano
pod ostro kaznijo. Brez posebnega carjevega znanja
in dovoljenja ne sme se noben zuber ni vjeti ni ustre¬
liti. Car sam napravi časih lov za posebno imenitne
goste, vjete žive zubre pa pošilja na dar drugim vla-
darj em.

Zuber je naj veča v Evropi na kopnem živeča
žival. Se sedaj se dobodo biki po 10 črevljev dolgi
in 12 centov težki, še leta 1555 so pa na Pruskem
ustrelili zubra 13 črevljev dolzega, 7 visocega in 19 cen¬
tov težkega. Zuber je neznano močnega in krepkega
trupla, v glavo in prsi je posebno zastaven, od viso-
cih grbastih pleč spušča se hrbet navzdol proti repu,
v primeri s prednjim je zadnji konec videti slab in
šibek. Kratek debel vrat brez podvratnika nosi stra¬
hovito, bradato glavo z majhnimi očmi^ in majhnimi
ali široko razkrečenimi črnimi rogovi. Celo ima tako
široko, da je poljski kralj Žiga med rogove posadil
tri može, tako namreč piše Herberstain. Temno-rjava
dlaka je povsod dolga in gosta, na glavi, na vratu
in na prsih je pa prav grivasta in kodrasta.

115

Zubri pasejo travo, obgrizujejo brstje in listje in
glodajo tudi skorjo z dreves, jelšova jim mora po¬
sebno dobro tekniti, ker so jelše časih vse oguljene;
za jelovjene marajo. Po zimi jim pokladajo tudi seno,
ali pa si ga zubri sami vzeruo iz stoga.

Mladi zubri so dobročudne in vesele živali, radi
se igrajo in dražijo med seboj, tudi star se po letu
rad ogne človeku, po zimi pa ne grč rad s pota.
Upati mu ni nikdar, zmerom je hudomušen in jezno¬
rit, najmanj a stvar ga hitro razdraži in razkačen zu-
ber je strašanska žival. V togoti suče zarudele gr-
doglede oči, pobesi glavo, pomoli višnjav jezik iz
gobca, z nogami grebe in tepta, viha rep in naposled
se zakadi v stvar ali v človeka, ki ga je razdražil,
večkrat tudi nehotč. Neki star zuber je na biaioviškej
cesti dalj časa hudo gospodaril, napadal je vsacega,
tudi vozove in počenjal je vsakoršne hudobije. Ako
je na sančh zavohal dobro seno, postavil se je pred¬
nje in glasno ručeč je tirjal svoj del. Ako mu se
ni precej dalo ali ako ga je Človek hotel z bičem od¬
gnati, koj se je razkačen zaletel v sani, jih je pre¬
vrnil , razmetal in raztrgal, voznike pa, ki so ga
dražili, vrgel je iz sani v sneg. Konji so se ga ne¬
znano bali, plašili so se, ako so zubra le čutili, spe¬
njali so se, skakali in po tleh se valjali, da jih je bilo
groza gledati.

Volk ali medved se ne loti zubra, ker vč, da bi
ga na roge zasadil, v globokem snegu vendar na¬
pade trop volkov tudi starega zubra in ga neki tudi
oblada.

Krava se oteli v kakej samotnej goščavi, v kte-
rej ostane tako dolgo , da si tele malo opomore.
Takrat je tudi krava huda in brez premisleka se za¬
žene v vsacega, ki bi se bližal teletu. Tele prav po¬
časi raste, ter doraste še le osmega leta, živi pa črez
trideset, znabiti celo petdeset let. V Bialoviškem lesu
živi sedaj kacih 1500 glav.

Zubrovo meso je prav okusno in tečno, posebno
od krav in telet. Koža se stroji, iz rogov izdelujejo
se kupe in dr. stvari, celo parklji se ne zavržejo.

Ivrotiti se ne d L  Mlad je se precej prijazen ali
pozneje je hudoben in togoten. Z domačim govedom

8 *

živi v velikem sovraštvu, ne more ga videti. Na
Kavkazu živč še sedaj divji zubri.

V severnej Ameriki ima zuber bližnjega sorodnika,

namreč bizona ali amerikanskega bivola. Prodno so

se Evropejci naselili, bile so neizmerne ravnine in
velikanski gozdi polni bizonov, sedaj se morajo pa

pred človekom umikati vedno dalje proti zapadu in
severu v kraje, ki jim niso ugodni. Akoprem se še
danes pase na milijone bizonov po nepreglednih ravni¬
cah, vendar ginejo od dne do dne, in gotovo jih čaka
ista osoda, ki je zadela tura in zubra. Prišel' bo čas,
ko bode človek tudi bizona zatrl, ako mu ne
bode obveljalo, v  da bi ga ukrotil in postavil med do¬
mačo živino. Že so storjene prve skušnje in kakor
je slišati in brati, iztekle so dobro.

Bizon je zubru jako podoben , samo malo manji
je ter stoji na nižih nogah. Na hrbtu ima tolsto grbo,
prednji del je obrasel z dolgo kodrasto, skoro volna¬
sto dlako. Paso se v velikih čredah na tisoče in ti¬
soče, ko na enem kraji popasč vso travo, grč vsa
čreda dalje, Indijani, kakor tudi Evropejci in ž njimi
vred volkovi ga enako strastno preganjajo, pobijajo
in koljejo. Meso, zlasti od krav in telet, je prav do¬
bro, še več je pa vredna koža.

Naš rojak škof Baraga  piše o bizonu: Bivoli
gredo večkrat v neizrečeno velikih čredah od ene

117

planjave na drugo, kjer je boljša paša, in kamor koli
gredč, jih zmerom Indijani spremljajo, ki se od njih
mesa žive. Kedar te živali na svojem potu do kake¬
ga potoka pridejo, vsa čreda na enkrat čez-nj plava
in dalje gre. Zimski čas so bolj v gozdih, kjer ni
tako velike burje kakor na planjavah, in kjer tudi
več paše imajo. Kedar se po zimi selijo in do zmrz¬
njenega potoka pridejo, hoče vsa čreda na enkrat
črez led iti. Ali večkrat se zgodi, da se led od pre¬
velike teže vdere, in da skoro vsa čreda utone.

Ker bivoli v čredah tako gosto vkup hodijo,
kakor ovce, zgodi se večkrat, da zadnji prednje z
vso močjo naprej rinejo in da se prednji ne morejo
ustaviti, kedar bi hotelh, To Indijanom pomaga, da
ih lože več pobijejo. Ce je namreč bivolska čreda
)lizo kacega prepada ali kake strme skale, obleče se
eden izmed Indijanov v bivolsko kožo z rogmi in se
splazi pred čredo proti tistemu kraju, kjer je prepad.
Drugi Indijani od zadaj in od strani proti čredi gredo.
Ko bivoli Indijane zagledajo, ustrašijo se ter se pri¬
pravljajo, da bi zbežali. Takrat steče tisti Indijan
v bivolskej koži proti prepadu, in ker lovci za
čredo močno upiti začno, steče vsa čreda za njim.
Oblečeni Indijan skrije se hitro med skale, ktere si
je že poprej poiskal. Bivoli pri teko za njim, prednji
se sicer ustrašijo prepada in se hočejo nazaj pomek-
niti. Ali vsa druga čreda pahne jih s tako silo naprej,
da padejo črez skalo v globočino in se ubijejo. Tako
se časih več ko polovica črede pobije. Gotovo ni
pametno, da Indijani to delajo, ker morejo le malo
tega mesa pojesti, drugo pa k nič pride.

Kedar Indijani bivolskih čred iščejo, vležejo se na
zemljo in poslušajo, in če je kaka velika čreda v tistem
kraji, zaslišijo jo že 15 ali 20 milj daleč. Neki An-
glijan, ki je 30 let pri Indijanih živel, piše, da je
šel nekdaj z Indijani bivolov lovit in pobijat, in da
so po noči bivolsko čredo že 18 milj daleč slišali.
Drugi dan so jezdili naravnost proti tistemu kraju,
od kodar so bobnenje slišali in prišli so na neizrečeno
široko planjavo, ki ie bila videti kakor morje. Ko
so bili še i0 milj ocl črede, že so jo zagledali, pa
se jim ni drugače videlo, kakor bi bilo črno .grmovje

118

pred njimi. Predrzni Indijani so zdirjali naravnost
proti čredi. Ubili so mnogo bivolov, pa prav po ne¬
potrebnem, ker so skoro vse tam pustiti morali in so
le nektere bivolske krave seboj vzeli, kterih meso
imajo raji, kakor od bikov. Smč se reči, da Indijani
vsaj dvakrat toliko bivolov pobijejo, nego jim jih je
treba za živež.

30. Ježevec.

Sem ter tj e po južnej Evropi, na Laškem, Španskem
in Grškem, bolj pogostoma pa v severnej Afriki, živi
neki čemeren in dolgočasen glodavec, po imenu j e-
ž e v e c. Žival je jazbečeve velikosti, videti je pa

35. Ježevec.

bolj životna zarad čudne sršeče suknje. Na vratu
ima dolgo ščetinasto grivo , ktero lehko prizdigne,
ako mu se zdi. Po hrbtu in po bokih mu pa med
ščetinami sršč trde in svetle bodice, črno-rjave z be¬
limi kolobarci. Debele so kakor gosie pero, najdaljše
na hrbtu so črez črevelj dolge, po bokih so Krajše,
najkrajše na repu so cevkaste. Kedar hoče, našopiri
bodice ter ž njimi poškrablja, no ker so precej rahlo
v kožo zasajene, mu lehko izpadejo in odtod se je
izcimila neumna pravljica, da z bodicami strelja na
svoje sovražnike.

119

Ježevec je čuden svat. Po dnevi leži v svojej>
stanici pod zemljo, po noči si pa išče živeža, namreč
vsakoršno zelenjavo, korenje in sadje, škode vendar
ne dela. V vsem ponašanji je neroden, počasen in
bebast. V samoti živi vsak sam za se, celo mladi
kmalo zapuste mater ter se razidejo. V strahu kruli
kakor prešič, šopiri se in rožlja z orožjem, da bi
prestrašil napadnika, če pa to nič ne pomaga, zvije
se v svitek kakor jež.

Love ga zaradi mesa in bodic, na ktere natiku-
jejo železna peresa. Ježevčevo pečenko čislajo posebno
Arabci. Na lovu psi zasledč ježevca, ki se v strahu
pred njihovimi zobmi zvije skrivši glavo in noge.
Lovec pride, ga zgrabi za grivo ter ga udari po nosu,
da ima dosti za zmerom.

Samica skoti 2-4 mlada s kratkimi in mehkimi
bodicami, ki pa hitro rastejo in otrdnejo. Mladi se pri¬
vadi na Človeka, kakor pes. Kakor Savojardi s sviz¬
cem, hodijo Lahi z ježevcem po svetu, kažoč ga ra-
doglednim ljudem za denar.

31* Tulenj ali morski pes.

Predno se obrnemo k tujozemskim živalim, po-
gledimo še malo v morske globočine. Tudi tam naj¬
demo živali, ki se morajo prištevati četveronožcem,
akoprem pri nekterih niso vsi udje očitni. Pri nas
so te živali manj znane, ker ne živd blizo nas, ali
vendar jih stavimo kakor zadnje v to vrsto, ker se
več ali manj nahajajo v morjih okoli Evrope. Med
temi je prvi tulenj ali morski  pes.

36. Tulei\j.

120

Tulenj ima majhno okroglo glavo z brkatim gob¬
cem in s prijaznimi velikimi črnimi očmi. Zobovje
je zversko, uhljev pa nima. Okroglo, dobro rejeno
truplo je vretenasto, namreč v plečih široko in za¬
stavno, proti kraju pa vedno tanje ter se konča
v kratek rep. Noge so že bolj plavutam nego pravim
nogam podobne, prednji ste spredaj na prsih, zadnji
ste pa nazaj obernjeni, negibljivi in z repom zrasli.
Prsti na njih so do nohtov zvezani s plavno kožo.
Obrasen je s kratko in gosto, svetlo in gladko dla¬
ko, zgorej je sivkast z rjavimi lisami, po trebuhu
je pa bolj belkast, dobč se pa tudi črnikasti in po¬
polnoma beli tulnji. Dolg je 5—6 črevljev.

Tulenj je družbena, radovedna, pametna in po¬
gumna žival. Po samotnih otocih severnega morja,
kjer ga človek toliko ne preganja, žive še zdaj v ve¬
likih družbah. Dokler jim človek ne stori nič žalega,
ne beže pred njim, še prav blizo pridejo k barki ter se
veselo sučejo in igrajo okoli nje. Jako so zvedavi; ako
ugledajo kaj nenavadnega, pomoli se sedaj eden sedaj
drugi iz vode in pazljivo ogleduje neznano stvar. Največ
jih pa zanima muzika; ako človek žvižga, začno se
kmalo zbirati okoli njega, z goslimi ali z frulo jih
pa lehko tako obmami , da plavajo daleč za čolnom,
iz kterega se glasi muzika. Na šotlandskih otokih so
tudi zapazili, da so se vselej bližali tulnji, kedar so
zvonovi zvonili.

Tulenj je izvrsten plavač. V plavanji ga ne pre¬
kosi nobena druga četveronoga žival. V vodi se veselo
igra, objestno se prekucuje, potaplja se in vrti, ka¬
kor razposajeno dete. Vse eno mu je, ali plava na
trebuhu, ali na hrbtu ali po strani, pod vodo vendar
ne more ostati dalje nego 6—9 minut zaradi dihanja.
Večkrat spi plavajoč v morji držeč gobec nad vodo.
Časih spi pa tudi pod vodo, kedar mu zmanjka sape,
pride vrh vode, potegne sape v se ter se spet potopi.
To pa dela v spanji nezavedoč se vsega tega. Že po
njegovih nogah človek lehko sodi, da mora biti na
kopnem neukreten in počasen, posebno z zadnjima
nogama si ne more prav nič pomagati in tudi s pred¬
njima ne bas mnogo , zato pa tudi navadno ne gre
daleč od morja, kamor tudi pri nevarnosti zbeži. No

121

I kedarmu je sila, tudi na suhem ni tako neroden, ka¬
kor bi človek mislil, ako se spusti v beg, težko ga je
dohajati. Kakor nektere gosenice skrivi hrbet, povleče
zadnji nogi za seboj in potem se s prednjim životom
vrže naprej; spet pritegne zadnji konec k sebi, naredi
grbo in se zopet požene dalje, zraven pa vedno plu¬
je vodo pred se, da si gladi pot.

Tulenj je nočna žival. Po dnevi gre rad na suho
ali spleza na ledeno pločo , kjer prespi in presanja
ves dan, po noči gre pa rib in drugih morskih živali
lovit. Po zimi ostane pod ledom in le takrat, kedar
mu je treba dihati, pride k luknji, ktero si je nalašč
zato naredil. Največo slast pa občuti tulenj, ako se
more ob lepem vremenu na morskem bregu sclnčiti.
Stari si prilastu jej o najpriročniša mesta na kake j ploš-
natej skali blizo morja, za taka mesta se med seboj
hudo koljejo, vsak gleda, kako bi se okoristil izpod-
rinivši druzega. Ko si je pri boj e val prijetno mesto,
raztegne se po všečnosti in uživa z največo dopad-
nostjo tople solnčne žarke. Vidi mu se, kako mu
godi gorkota, leno zeva in mežika z očmi; sedaj
obrača eno, sedaj drugo plat, sedaj hrbet sedaj spet
trebuh blagodejnemu solncu. Mladi so živahniši in se
časih med seboj poigrajo, ali stari sedaj nimajo no¬
bene druge potrebe, od same lenobe se jim še jesti
no ljubi in še le huda lakota jih požene spet v vodo.
Ako tulnja kaj vznemiruje, hripavo laja in jezno renči,
ako mu se pa kaj žalega zgodi, polij6 ga solze.

Psica skoti na suhem enega, redko dva mladiča
z mehko svilnato dlako, ktero pa kmalo sleče in
potem gre k oj v vodo. Oba, on in ona, sta za mla¬
dega v velikih skrbeh , nikoli ga ne pustita iz oči
in v nobenej nevarnosti ne gresta od njega. Dokler
je še slab, vzame ga mati pod pazho ter ga tako
unese vsacemu sovražniku. Mlad tulenj je prav ve-
Bela živalca, rad si igra bodi-si v vodi, bodi-si na
suhem; ako nima družbe, igra si s svojimi plavuta-
stimi nogami ležeč na hrbtu. Z leti pa tudi njega
lenoba prevzeme. Mlad tulenj se d& prav lehko ukrotiti,
svojemu gospodarju je poslušen in privržen, kakor
domači pes. Znano je več primerov, da je tak tulenj
iz velike daljave priplaval nazaj k svojemu gospo-

122

dar j a* — Neki ribič je imel tacega krotkega tulnja,
ki mu je večkrat cel6 morsko ribo prinesel v gobcu
domu. Po nesreči se je v onej vasi pokazala med
domačo živino neka kužna bolezen, in stare babe so
preč ukrenile, da je tulenj tega kriv. Ribič je branil
tulnja, ali pomagalo ni nič, moral se je ločiti od
zveste živali. Peljal ga je daleč proč in ga vrgel v
morje, misleč, da ga ne bo več nazaj. Ali tulenj je
bil poprej doma nego ribič. Drugič ga da tujim
mornarjem — ali kmalo je bil tulenj spet pri ribču.
Babe niso mirovale, ribič si ni vedel pomagati ter
je tulnju iztaknil oči in ga peljal daleč na morje,
misleč si: sedaj gotovo več ne prideš. Ali še iste
noči je na ribčevih vratih nekaj škrabljalo, nobeden
si ni upal iti gledat, kaj da je. Drugo jutro je pa
tulenj s krvavečimi očmi ležal mrtev pred vrati.

Za vse ljudi, ki stanujejo na bregovih in otocih
ledenega morja, je tulenj največi dar božji, kajti
brez njega bi ti ljudje ne mogli živeti. Meso, kri in
Špeh jedo, z mastjo si razsvetljujejo dolge noči, v
kože se oblačijo, ž njimi pokrivajo hiše, pregrinjajo
čolne in sani, z razčehanimi kitami šivajo, iz kosti
delajo hišno orodje, čreva mesto stekla razpenjajo
na okna, iz njih si krojijo cel6 preobleko. Okoli
tulnja suče se Grenlandcu vse življenje, zato jih pa
tudi ni boljših lovcev od njili. — Našim grlom se
sicer upira tulnjevo meso, ali vendar gre iz Evrope
in iz severne Amerike vsako leto sto in sto bark v
severna morja tulnjev pobijat samo zarad kože in
masti. Tulnjev navadno ne streljajo, ker je obstre¬
ljena žival za lovca večidel izgubljena in zraven mu
splaši še druge tovariše speče na suhem. Zato lovci
najraj še zalezujejo speče tulnje ter jih s kijem po
glavah mahajo. Love jih pa tudi v vodi z ostvami
ali pa jih na ledu čakajo pred luknjami, kamor dihat
hodijo.

Razen človeka je tulnjev sovražnik tudi beli
medved, še veči neka pliskavka z imenom: kosatka,
vendar jo človek najgrozovitiši.

Nekteri drugi znameniti tulnji so:

Morski lev z mačjo glavo in z rumenkasto grivo
po vratu in po prsih. Stanuje v južnih mrzlih morjih,
15 črevljev je dolg. Človeka se boji in beži pred
njim, ali v stiski je strahovita zver in lovcu zmerom
nevarna.

Morski medved ali kot je veči in teži od navad¬
nega tulnja, dlake je kocaste in v glavo je nekoliko
medvedu podoben, odtod ima tudi ime. Stanuje v
južnih in severnih morjih in večkrat v velikih čredah
potuje od otoka do otoka. Že nekolikokrat imeno¬
vani S teli  er,  ki je najbolje opazoval živalstvo po
severnih morjih, poroča o morskem medvedu: „En
medved ima pri sebi 8 — 15 medvedek. Medvedke
leže lene na produ in spe, mladiči se pa med seboj
igrajo in trgajo, kakor mladi psi. Stari medved stoji
pri njih in jih dopadljivo ogleduje. Ako se v resnici
skoljejo, primomlja jezen med nje, jih razpodi in
pomiri. Najrajši ima onega, ki ustrahuje druge, mi-
luje ga in liže in z gobcem tlači na zemljo, neizre¬
čeno ga veseli, ako mu se mladič s pridom ustavlja.
Za slabiče in lenuhe ne mara, zato se drže bolj ma¬
tere. Medvedka prenaša mladiča v gobcu; ako ga v
nevarnosti zapusti, se stari strašno razjezi, trešči jo
ob skalo, da na pol mrtva obleži. Ko se spet ^ave,
plazi se ponižno k staremu, liže mu noge in preliva
solze, da jej kapajo po prsih. Stari renčč rohni
sem ter tje, prevrača izbuljene oči in ziblje glavo
kakor pravi medved. Ako je izgubil mladiča, joka
se s samico vred. Meseca junija, julija in avgusta
leže ves čas kakor klade na tem istem mestu, in ker
nič ne jedo, tako shujšajo, da koža ohlapno visi okoli
njih. Stari se človeka ne boje, le ako jih iznenada
prestraši, planejo v vodo. Na suhem so med vsemi
tulnji najhitreji, mene in mojega kozaka so večkrat
podili, da sva jim komaj ušla. Medveda je neznansko
težko ubiti, človek trikrat onemore in mora počivati,
predno ga s kijem pobije. Z razbito črepino in z
razbrizganimi možgani se še brani na nogah stoječ,
in tako živi še po cel teden ifl*še več ne premeknivši
se z mesta.“

124


No pri vsem tem je človek morske medvede j
dan danes že skoro iztrebil, vsaj jako redki so.

H koncu naj omenimo še največega tulnja, namreč: \

Morskega slona, ki je 20-30 črevljev dolg in
črez pas 18 čevljev širok. Samec ima črevelj dolg in
gibek rilec, ki mu se v jezi napne. Pod kožo ima
masti dve pedi na debelo, celo truplo drgeta od ma¬
sti, od ene same živali se je dobi do 15 centov. Morski
slon je med tulnji najbedastejši in naitopejši, ležeč na
pesku se ne zmeni, ako lovci okoli njega tovariše
pobijajo, mirno čaka, da pride red na-nj. Udarec po
nosu mu vzame življenje. Nekdaj neštevilne črede
morskih slonov zato ginejo od dne do dne. Kakor ;
morski medvedje selijo se tudi morski sloni od otoka *
do otoka, prebivajo pa samo v južnih mrzlih morjih.

32. Mrož. I

Mrož, tudi morski konj imenovan, je silna, ne¬
koliko tulnjem, nekoliko volu podobna žival iz se¬
vernega ledenega morja. Po dolgem meri nekteri tri
sežnje, črez pleči 10—12 črevljev, težekjepal5—25
in cel6 do 30 centov, če tudi so dan danes taki veli¬
kani redki. Na njem nam najprej pada v oči glava,
posebno pa zobje. Na majhnej glavi brez uhljev je
gornja ustnica kakor nabuhnjena in z debelimi ščeti-

37. Mrož.

125

nami obrasla. Iz gornje čeljusti mu molita dva velika
navzdol zakrivljena čekana ali okla, ki sta pri sta rej
živali časih poltretji črevelj dolga in 5 — 10 funtov
težka. Mladi so brez teh zobov ter so od daleč v
lice nekoliko človeku podobni in morebiti so taki
mladi mroži dali povod pravljicam o morskih dekli¬
cah. Palec debela koža je obrasena s ščetinasto
dlako, ki se pa stare jim rada oguli; mladij so črni¬
kasti, stari pa so blede j ši in rumenkasti. Žive se z
ribami, raki in drugimi morskimi živalimi.

Kakor tulenj je tudi mrož družbena žival. V
prejšnjih časih so jih mornarji videvali po 6000 sku¬
paj in možje iz ene same barke so jih v 7 urah po¬
bili 900, sedaj pa tudi ta žival vedno bolj gine. Mrož
je navadno v vodi, le kedar hoče spati ali počivati,
zleze na suho ali na led. Na kopnem je neizrečeno
okoren in neukreten, pomaga si najbolj z dolgima
zobčma, zasadi ju namreč v led ali med skale in
potem se z vsem truplom pomakne naprej. Len je in
zaspan, toži mu se iti v morje hrane lovit in večkrat
po 14 dni nič ne jč, temveč glasno smrčč spi kakor
mrtva klada. Toda nikoli ne spi vsa čreda ob enem,
temuč nekoliko je vedno budnih na straži zarad var¬
nosti. Ako zapazijo kaj nevarnega, straže prebude
speče tovariše in potem vsi skupaj strašansko rjovijo
in razgetajo, da se po celo uro daleč sliši in mor¬
narji jih navadno poprej čujejo nego vidijo. Dokler
jim sovražnega človeka še ne poznajo, ne zmenijo
se dosti za-nj, če streli med nje, togotno zarjove]o,
stresajo z glavami, nevoljno se ogledujejo, pa se spet
vležejo. Se le ko spoznajo, da jim gre za življenje,
vale se nerodno do morja.

Mrož je pogumna žival in lov na nje je zlasti v
vodi zmerom nevarna in težavna stvar. Ranjen mrož
ne beži, temuč rjovi in kliče tovariše na pomaganje.
Koj vsa čreda obsuje lovce, rjoveč se spenjajo na
barko, zasajajo ostre čekane va-njo in jo skušajo pre¬
vrniti; med tem pa drugi vzemč ranjenega tovariša
med se in ga hitro odpeljejo daleč proč vzdignivši ga
časih nad vodo, da sope in da jim se potoma ne za¬
duši. Greda preganja barko ure in ure daleč in mor-

126

narji se jih rešijo le s tem, da jim droben pesek v
oči mečejo.

Mrožica svojega mladiča neizrečeno ljubi, v morji
ga nosi pod pazho ali pa na hrbtu. Dokler je stara
živa, mladega ni moči dobiti, ker ga ona nikdar ne
zapusti, že ranjenega ali tudi mrtvega mladiča še iz¬
trga ljudčm iz rok in pobegne ž njim v globočine.
Ako poprej ubijejo staro, dŽse mladi ujeti brez upora.

Mrože zalezovajo na suhem, je pobijajo s kiji in
zabadajo s sulicami, v vodi je pa ubijajo s težkimi
železnimi ostvami. Največ so vredni beli zobje, ki
so še lepši in draži od slonove kosti, posebno zato,
ker ne porumene. Iz njih ponarejajo posebno člo¬
veške zobe, ki se stavijo škrbastim ljudem. Koža je
neznano trdna in krepka in daje najmočnejše vrvi
za morske ladij e. Tudi mast se izcvre in porabi,
črno meso jedo pa le severni narodi.

33. Kit.

Že doslej smo se seznanili z nekterimi velikani,
pozemeljskimi pa tudi morskimi, toda vsi ti izginejo
proti kitu. Kit je velikan vseh velikanov, najveČimed
živalimi, kar jili premore široka zemlja in globoko
morje. Po vnajnosti bi sodil človek, da je kakova
velikanska riba, ali prištevati se vendar mora med
četveronoge živali ali sesavce, ker ima toplo rdečo
kri, pluča za dihanje in ker v svojej mladosti živi o
materinem mleku. Sama glava je tretjina telesa, ki
meri v dolgosti do 70 črevljev. Na glavi, velikanske j
kladi podobnej ni videti uhljev, tudi nosnici niste
spredaj na gobcu, kakor pri družili živalih, temuč na
temenu. Oči so majhne, malo veči od volovskih in
stojč skoro v kotu, kjer se usta odpirajo. Kedar žival
zine, odpre se strašanska globina , v ktero se leliko
skrije Čoln s 6 ljudmi, goltanec je pa vendar čudo¬
vito ozek, da bi človek komaj pest mogel skoz-n j
spraviti, in zato kit ne more pogoltniti kake veče živali.

V ustih zagledamo negibek jezik in use, na¬
vadno „r i b j a kos t“ imenovane. Jezik je 20 črevl jev
dolg, 10 širok in vaga sam 8 centov. Zoba kit nima
nobenega, ali usta so polna onih usov ali ribje kosti.

127

38. Kit.

Usi so namreč 8—10 palcev široke, na notranjem
robu resaste rožene ploče, ki mu vise od neba ena
tik druge. Tacili ploč ima kit črez 300, srednje naj¬
daljše dolge so do 15 črevljev, sprednje in zadnje so
krajše. Ako kit zine, napolni mu se žrelo z vodo,
ktero odtoči in precedi skozi ustnice, živalce pa, ki
so bile v vodi, ostanejo med resastimi usi kakor na
situ, in spolzč velikanu po goltancu. Na enkrat jih
pojč na milijone in lehko si potem mislimo, koliko
tega drobiža mora živeti v morji.

Prednja uda spremenjena sta v plavuti, zadnjih
pa nima in telo se konča v 3 sežnje široko repno
plavuto, ki pa ne stoji po koncu, kakor pri ribah,
temuč je ravno po vodi položena ter sc giblje gori
in doli. Crez trebuh meri 40 črevljev. Zgoraj črni¬
kasta, zdolaj belkasta koža je popolnoma gola, med
njo in med mesom je tri pedi na debelo same masti,
zarad ktere kita največ lovč. Star kit vaga 1500 —
2000 centov, odvaga tedaj 200 pitanih volov ali pa 30
slonov; same masti ima časih Črez 800 centov, ribje
kosti pa do 30 centov.

Kit je družbena, miroljubna in plaha žival. Na¬
vadno plava pri vrhu tako, da nosnice gledajo iz vode,
pri dihanji brizga vodo jako visoko v zrak s tako
silo, da se cvrčeč in sikajoč v meglo razkadi. Ranjen
kit kakor strela švigne v globočine, kjer more četrt
ure, nekteri trdijo celč pol ure brez zraka biti, ker
ima neznansko velika pluča. S plavutami no plava,
ampak se le drži v ravnej vagi, kajti mrtev se koj

■

128

obrne ali na hrbet ali na stran, samica pa pod pla-
vuto tudi mladiča seboj nosi. Giblje se z repno pla-
vuto, s ktero se tudi brani svojih sovražnikov. Kakor '
je okornega in neukretnega trupla, je vendar dosti
uren. Nekolikokratov zamahne z repom, pa je izginil
človeku izpred oči. Časih se kakor igrajoč s celim
truplom požene iz vode, ali pa se postavlja na glavo.
Spi le na mirnem morji kakor mrtev ležeč in s pla-
vutami se držeč v ravne j vagi. Mornarji pravijo, da
čuti premembo vremensko, zlasti da se pred nevihto
jako nemirno prevrača.

V repu ima strašansko moč. Ako ž njim ploskne
po vodi, koj se vzdigujejo valovi kakor gore visoki
in daleč na okoli peni se morje. Z enim udarcem
razbije čoln ali pa ga zadrvi z ljudmi vred visoko
v zrak.

Samica ima samo enega mladiča, kterega
dolgo nosi pod plavuto zlasti v nevarnosti, ko je
treba hitro pobegniti. Sploh mu je skrbna mati, ni¬
koli ga ne zapusti v nevarnosti, rajše tudi ona po¬
gine. Zat6 kitolovci radi lovč mladega, da-si ni za
rabo, samo da privabijo staro, ktero potem gotovo
ubijejo, ker ne gre z mesta, ako je tudi že hudo
izranjena. Mladič prav počasi raste in doraste še le
v dvajsetem letu, gotovo učaka sivo starost, ako ga
ne zadene smrtonosna ostva.

Meso od mladih kitov je rdeče in je užitno, ako
se masti očiščeno dobro speče, od starih je pa črno
in ni za jed, vsaj ne za izobraženega Evropljana,
ki lovi kita samo zarad masti in usov. Eskimojci pa
tudi pij6 mast, jed6 meso in cel6 kožo, in veclč po¬
rabiti tudi kosti, kitice in kožo.

Kit živi sedaj samo v ledenih morjih posebno
okoli Grenlanda v Hudsonovem in Baffinsovem za¬
livu. Tudi okoli južne Afrike in Amerike se nahaja
neki manjši kit, ki časih potuje v velikej družbi.

Razen najhujega preganjalca človeka nadleguje
kita tudi že enkrat imenovana kosatka in pa mor¬
ski volk  ali som.

Vsacega leta gre sto in sto ladij evropskih in
amerikanskih lovit kitov po severnih in južnih morjih.
Na vsakej ladiji je navadno po 50 mož in en zdravnik.

129

Ko prijadrajo v kitovnato morje, sedi vedno en mornar
za stražo na naj višem jamboru in pazljivo gleda po
vodah, kje se bode kak voden curek vzdignil. Za-
pazivši kaj tacega zaupije tovaršem in kakor bi mignil
spusti se majhne barke iz ladije, mornarji poskačejo
va-nje in veslajo proti onemu kraju, kjer jim briz¬
ganje vode srečo obeta. Mornarji veslajo na vse
kriplje, spredaj v vsake j barki stoji izurjen ostvar
v rokah držeč težko železno ostvo, ki je privezana
na dolgej dolgej vrvi, vrv je pa okoli vrtečega se
valjarja ovita. Sedaj se prikaže kitova glava blizo
barke, ostvar zavihti ostvo in ostro železo se kitu
zadere skoz salo globoko v meso, iz rane se pa ulije
krvav curek. Ranjeni kit udari z repom po vodi ter
se zažene v morske globine, vrv na valjarji se tako
hitro odvija, da bi se užgala, ko je ne bi z vodo po¬
livali. Kakor strela leti barka po morji, kamor jo kit
vleče za seboj; ako je vrv prekratka ali ako se za¬
plete, morajo jo odsekati, ker sicer bi kit barko po¬
tegnil pod vodo. Naposled se je umiril kit, kmalo
potem se vode razdelč, sape potrebna žival pokaže
spet glavo in brizga krvavo peno iz sebe, ali v tem
trenutku ga zadene druga, časih še tretja ostva. Spet
plane pod vodo, za četrt ure pride spet sopst, iz
nova letč ostve na-nj, časih po 5 bark vleče za seboj,
velikan prihaja vedno slabši, omaguje, daleč na okoli
je morje krvavo, naposled se zvrne na hrbet in
mrtev plava na vodi. Vriskaj e ga lovci vlekč do la-
dije, tukaj ga na vrvčh s škripci vzdignejo iz vode
ter mu najprej odsekajo glavo, jo potegnejo na brod
in iztrebijo use iz nje. Med tem si drugi privežejo
ostre kramžarje na noge, gred6 na kita in z lopa-
tastami sekirami obsekavajo mast iz njega v velikih
kosčh, ki se koj v velicih kotlih izcvrč. Ko se ocvrta
mast ohladi, polnijo ž njo velike sode. Med tem
delom se okoli barke zbirajo vsakoršne ptice, tudi
morski volk preži na svoj delež in s kopnega se
oglaša beli medved. Vsa ta družina se bode mastila
z mesom, ki za kitolovce nima nikakoršne vrednosti.

Lov na kite je jako težavna in tudi ni brez ne¬
varnosti. Časih ledene gore, ki plavajo po onih morjih,
stisnejo ladijo, ter jo razdrobč in raztrgajo. Ranjeni

Živali v podobah. 9

130

kit dostikrat razbije barko ali pa jo potegne pod
vodo in pri tem marsikteri kitolovec stori nesrečno
smrt. Večkrat si morajo z velikimi težavami skozi
led s sekirami pot delati in zgodi se tudi, da jih
prehiti zima in da jim ladij a zamrzne. Sreča je še,
ako imajo dosti jesti črez dolgo zimo. Leta 1830 se
je od 80 ladij razbilo jih 21.

Pregovor pravi: „Ribarija je loterija“. Resničnost
tega pregovora potrdi posebno kitolovstvo. Gospodar
ladij e lehko hitro obogati, pa tudi ravno tako hitro
obuboža. Tako na primer vjelo je leta 1718 holandskih
108 ladij 1291 kitov, ki so bili vredni 6 milijonov
goldinarjev. Eno leto pozneje je pa 137 ladij vjelo
samo 22 kitov.

V Evropi pečajo se s kitolovstvom največ An¬
gleži, Holandeži in Danci, ter lovč v severnih morjih.
Severni Amerikanci pa pošiljajo vsako leto več sto
ladij na lov v južna morja.

Po velikosti in po postavi je kitu podoben glavač
ali kašelot, loči se pa od njega v tem, da ima v
dolnjej čeljusti strašne zobč. Zato je glavač strah in
groza vseh morskih živali, zalezova morskega volka,
tulnja in celo manjše kite. Razun masti koristi Člo¬
veku še z dvema stvarema, namreč s „kitovim moz¬
gom a  in z ambro. Kitov mozeg imenuje se neka olj¬
nata kakor mleko bela tekočina, ki se na zraku
strdi. Nahaja se pa v posebnih predalih v glavi in
nekoliko tudi po hrbtu, rabi se za svečavo in tudi
za zdravila. Lokarji mu pravijo: spermacet. Ambra
je belkasta ali sivkasta prijetno dišeča smolasta stvar
iz glavačevih črev, rabi se za zdravila kakor pižem.

Leta 1853 v jeli so v jadranskem morji 6 mladih
glavačev blizo Novega grada.

Pliskavka ali delfin je 6—8 črevljev dolga, ribi

S odobna sesavka s špičastim gobcem in ostrimi zo-
ovi. Gola koža je zgoraj črna, zdolaj bela in svetla
kakor svila. Razen prednjih dveh plavut ima tudi na
hrbtu eno, repna je ravna kakor kitova. Pliskavke
so družbine in živahne živali, rade se motajo okoli
ladij in razveselujejo potnike s prevzetnimi skoki,

131

časih se ktera zažene cel6 na ladijo. Starim Grkom
in Rimljanom je bila to sosebno mila in priljubljena
žival, njihovi pisci pripovedujejo mnogo o krotkih
pliskavkah, opisujejo jih kakor sosebne prijateljice mu¬
zike. — Največa pliskavka je 20—25 črevljev dolga
požrešna kosatka, strah vseh tulnjev in cel6 kitov.

Samorog ali narval ima nekaj posebnega v 6—8
črevljev dolgem zobu, ki mu naravnost naprej moli
iz leve gornje čeljusti. Do 16 črevljev dolga žival
živi v manj ih ali večih družbah po severnih morjih.
Ako kitolovci ne najdejo kitov, lovč tudi samoroga,
Grenlandci pa jedo tudi njegovo meso. Zob izdeluje
se kakor slonova kost v razne lepoti j e, v starih časih
so ga pa neizmerno drago plačevali, ker so mu pri¬
pisovali čudovite zdravilne moči.

--

Tujozemske četveronožne živali.

34. Slon indijski.

Popis tujega živalstva začnemo z naivečim če-
tveronožcem, kar jih sedaj hodi po suhej zemlji,
namreč s slonom.  Ne stavljamo ga pa na prvo mesto
le zarad velikosti, temuč tudi zarad drugih lastnosti,
ki temu velikanu dajč prednost pred mnogimi dru¬
gimi. Sosebno umne zmožnosti povzdigujejo slona
visoko nad drugo živali, in zato Hindostanec v njem
časti neko više bitje, spoštuje ga kakor podobo mo¬
drosti in stari sanskritski jezik ima sto imčn za to
Čudovito žival. Že v starodavnih časih je bil slon
človeku pokoren in koristen služabnik, kakor pes ali
konj; ali vendar ga prav za prav ne moremo prište¬
vati domačim živalim, ker v najbližem sosestvu ukro¬
čenih slonov živi divji slon v popolnej svobodi in
prostosti. Tudi se ta žival v sužnosti ne plodi, zato
mora Človek vsacega posebej loviti in krotiti.

9  *

132

Velikansko truplo grbavega hrbta je 10 črevljev
visoko in počiva na debelih neukretnih, stebrastih no¬
gah. Na prednjih ima po pet, na zadnjih pa samo po
štiri prste, in vsaki prst tiči v posebnem parklju. Ob
debelej glavi, nasajenej na kratkem vratu, visita mu

39. Slon.

široka, mahadrava uhlja in drobni očesi mu kaj pa¬
metno in resno gledate izpod visocega, izbočenega
čela. Skoro gola, bolj ali manj siva koža je palec
debela, pri starih kakor skorja razpokana in razkava,
ali vendar jako čutljiva.

138

Najbolj nam pa padajo v oči zobje in čudoviti
nos. Iz gornje čeljusti molita mu dva velika, navzgor
ukrivljena zoba, ki raseta s slonom vred. Take zobe
imenujemo: okla. Z okli brani se slon in napada
sovražnika, prevrača težke stvari, privzdiguje in nosi
na njih tovore. Razun teli dveh okel ima v zgornjej
in dolnjej čeljusti na vsakej strani en Širok ploščat
kočnjak, ki je videti, kakor bi bil iz mnogih vštric-
nih ploč sestavljen. Kedar so kočnjak jako ogloje,
izpade mu in na njegovem mestu izraste nov zob.
Gornja ustnica zrasla seje z nosom, ter je podaljšana
v rilec ali trobec, kterega more slon po všečnosti zvi¬
jati, raztegniti ga na šest črevljev ali ga skrčiti na
dva črevlja dolgosti. Trobec je slonu najimenitniši
ud, nos in roka ob enem, ker ž njim diha, voha,
tiplje in grabi. S trobcem natrga si krme in jo nosi
v usta; s trobcem pije, napolnivši si ga namreč z
vodo, vtakne ga v usta in spusti vodo va-nja; v vro¬
čini brizga vodo tudi po šeni, da se hladi. S trobcem
se brani, ker ima v njem toliko moč, da drevesa iz
zemlje ruje in da konja ali vola z enim udarcem na
tla pobije. Konec trobca ima gibčen mesnat rogljiček,
s kterim, kakor Človek s prstom, pobere majhno stvarco
s tal, zaveže in razveže ožel, izvleče zamašek iz stek¬
lenice, sproži pištoljo i. t. d. Trobec je pa tudi naj-
čutljiviji ud, zato pri težkem delu vtaknejo slonu tro¬
bec v usnjat tok, da si ga ne rani.

Slon ne vidi posebno dobro, ali tenko čuje in
dobro voha. Star slon vaga 70—100 centov, koža sama
ima 20 centov in okli vagatc 150 — 200 in celč 300
funtov.

Ta velikan živi v južnej Aziji, v Hindostanu,
Siamu in na velikih južnoazijanskih otocih, zlasti na
Cejlonu. Najrajši prebiva po gostih in hladnih goz¬
dih, kjer ima dosti vodo. Na solncu ni rad, podnevi
leži ali stoji v senčnatih in hladnih goščavah, po noči
ride pa tudi na polje past se in dela veliko Škodo,
er še mnogo več poteptA s težkimi nogami nego
poj6. Pri nevihti sloni bežč izpod drevja na piano
boječi se strele. Držč se raji po goratih krajih negn
po ravnicah in tudi mraz jim ne škoduje baŠ mnogo.
Vsak slon popije na dan do 30 ved rov vode, tudi se

i

134

rad koplje in z vodo poliva. Plavati zna izvrstno,
rad leži v vodi držeč trobec nad vodo zarad sape.
Največ jih mučijo vsakorsni komarji in obadi, bra¬
nijo se jih z repom, z uhlji in s trobcem, tudi si
lomijo veje in je ž njimi odganjajo. Tudi neke ptice
rade posedajo po slonih kljuvajoč jim sitni mrčes iz
razpokane kože, kar slonom neznansko dobro de.

Slon je družbena žival, časih jih je po 50 in še
po več v enej družbi. Najstariji in najpametneji jih
vodi, samice z mladiči so v sredi med odraslimi.
Radi se igrajo med seboj in takrat v znamenje za¬
dovoljnosti trobentajo iz trobca. Ako pa čutijo kako
nevarnost, zaprase se v goščavo, da se mladovje in
grmovje lomi in jim poka pod nogami in zraven stra¬
šansko riove iz grla. Čudno je pa, da more velikan
tudi po bosti tako tiho in varno hoditi, da ga človek
ne čuje. V nevarnosti drug drugemu pomaga in lepo
je videti, kako slon miluje in boža samico, ktero je
zadela otrovana puščica skritega strelca, in človeku
se milo stori, ko vidi samice, ki z žalostnim glasom
tožijo gledajoč na vjetega in zvezanega vodnika.

Slon živi o vsakoršnej zelenjadi, v gozdu lomi
in smuče veje z dreves, muli z rilcem travo in si jo
zalaga v usta; ukročen jč sen6, rajž, posebno je pa
zaljubljen v vino in žganje. Ako mu človek pokaže
steklenico z žganjem ter mu potem odkaže delo, koj
se ga bode lotil, naj bode še tako težavno in ko je
gotov, pride po plačilo, ktero mu mora človek brez
obotavljanja dati, ker sicer bi se razjezil in bi strašno
divjal.

Mladič sesti dve leti in doraste še le v 20. letu.
Živi jako dolgo, gotovo črez sto let, na Cejlonu zna-
biti tudi 200 let. V sužnosti pogine poprej, no ven¬
dar je sužen slon na Cejlonu živel 140 let. Da-si je
slon velikanska in močna žival, vendar je dobroču-
den in miren. Nobene živali ne vznemiruje in tudi
človeku nič ne stori, še cel6 ne zmeni se za-nj, do¬
kler mu ta nič žalega ne stori. Kakor že vemo,
drgeti velikan pred pritlikavo miško. Lehko ga je
ukrotiti, in ukročen slon je gotovo naj krotke jša, naj¬
pametnejša in najposlušnija žival. Ivmalu se priuči
na gospodarja ali na strežaja, pozna ga po glasu,

135

razume njegove besede in že na obrazu bere nje¬
gove zapovedi, še predno jih je izrekel. Na gospo¬
darjevo besedo poklekne, da mu more sesti na vrat,
s trobcem naklada si sam tovor na hrbet. V starih
časih potrebovali so slone sosebno v vojski, prive¬
zali so jim namreč na hrbet lesene hiše, iz kterih
so skriti vojaki streljali s puščicami na sovražnika.
Se dan danes potrebujejo v Indiji slona v vojskah
za prenašanje živeža, streljiva in težkih topov, zlasti
po brezpotnih hribih. Kazen tega opravlja težka dela,
nosi in vozi tovore, pomaga loviti divje svoje brate
in na prazničnih sprevodih nosi kralje in cesarje in
drugo imenitno gospodo. V Siamu posebno časte
bele slone, ki so prav redki. V krasnej palači mu
strežejo ponižni služabniki, pitajo in napajajo ga iz
zlatih in srebernih posod ter ga pokrivajo z drago¬
cenimi plahtami. Delati mu ni ničesar treba, razun
cesarja ga mora vsak spoštljivo pozdravljati, in to
vse zato, ker po njih o vej veri preseli se duša umr¬
lega cesarja v tacega slona.

Akoprem je slon videti neroden, vendar je ur¬
nejši od konja in stori dela za Šest močnih konj.
Kakor nič nese 20 centov, ako se je pa vadil z
mladega, nese jih tudi 40. Poganjač mu navadno
sedi na vratu, v roki ima palico z ostro železno
ostjo, ktere pa le redko kedaj potrebuje, ker navadno
je dosti dobra beseda, da stori, kar mu se ukaže;
da grč, kamor mu se veli. Pri delu je slon jako
spreten, vidi mu se, da vsako delo premisli, predno
se ga loti, vsaki dan jo pametnejši, ker ga skušnja
uči. Ako vleče na vrvi težko gredo po tleh, pa mu
se ob kaj zadene, k oj spusti vrv in grč nazaj po¬
gledat, kaj ga je ustavilo. Kakor se mu zdi, da
bode prav, ali prevali gredo ali jo prizdigne ali dru¬
gače odpravi zadržek in potem spet vleče, kamor mu
je bilo rečeno. Ako mu se kaj naloži, prepriča so
sam, jo li je vse dobro privezano. Pod sod, ki mu
se hoče valiti po strmej cesti, sam podtakne kamen.
Dražiti ga ni varno, ker časih jeza hitro v njem
vzkipi in takrat ne pozna šale. Najkrotkcjši slon
časih lehko podivja, rjove, razsaja, meče ob tla in
te p tč, z nogami vse, kar more doseči, takrat celč go-

136

* i

spodarja ne pozna. Podivjanega slona je težko ukro¬
titi in pomiriti, navadno ga morajo ustreliti.

Slonove umne zmožnosti bodemo najbolje spo¬
znali iz nekih resničnih povesti, kakoršnin je znanih
na sto in sto.

Napoljski kralj je imel prav krotkega slona, ki
je prost hodil po ulicah, igral se je z otroci ter si
’ih 'posojal na hrbet. Pri zidarjih, ki so zidali v
raljevskem gradu, je imel službo, podajal jim je
potrebne stvari, posebno pa je moral donašati vodo
v velicih kotlih. Tu je videl, da so luknjast kotel
nesli h kotlarju na popravek, in ko je pozneje en¬
krat zapazil, da kotel vodo pušča, odnesel ga je sam
h kotlarju in je počakal, da ga je mož popravil.

Mlad slon je bil ranjen v glavo, ter je tako divjal,
da se nihče ni upal blizo. Stara slonica, njegova
mati, je to videla, strežaj je šel k njej, ter jej je
skušal dopovedati, da bi bilo dobro, ako bi si dal
rano zavezati. Ko je starka to razumela, prijela je
mladiča, ga položila na tla in tako dolgo držala na
tleh, da so mu rano obvezali. To je delala vsak dan,
dokler ni ozdravel mladič.

V iztočnej Indiji je v vojski krogla zadela slona.
Peljali so ga v bolnišnico, kjer so ga obvezali. Po¬
zneje je šel sam tjekaj in se je sam vlegel na tla.
Zdravnik mu je moral rano žgati, slon je stokal zarad
strašnih bolečin, ali vendar se je mirno držal in bil
je hvaležen zdravniku.

Angleška armada v Indiji je imela seboj neko¬
liko kamel, ktere jo bilo enkrat treba prepeljati prek
neke reke. Živali niso bile tega vajene, pa so sc
plašile ladije in nikakor jih niso mogli na-njo spra¬
viti. Nekdo izmed gledalcev grč po svojega slona
ter mu ukaže, naj požene kamele na ladijo. Koj
je jel slon jezno pihati skoz trobec, opletal je z dol¬
gimi ušesi, rjovel, cepetal z nogami, kakor bi bil
podivjal. Kamele so se ga prestrašile in so v strahu
zbežale po mostnicah na ladijo. Kakor bi bil odre¬
zal, umiril se je slon ter je popolnoma miren počasno
korakal na svoje mesto.

V Antigonovej armadi je bil slonov strežaj, ko¬
mur je na potu umrla žena, zapustivši mu majhno

137

dete v zibeli. Na to dete je pazil potom slon kakor
najbolja pestunja. Zibal je dete, kedar je plakalo
(jokalo), odganjal mu je z vejico muhe, kedar je
spalo. Ako so mu dete vzeli, ni hotel nič jesti in
ni miroval, predno ni dobil spet otroka pod svoje
varstvo.

H koncu moramo še povedati, kako v Indiji
slone lovč in krote. Iz debelih kolov naredč tri
ograje, prva je največa, iz nje se skoz ozka vrata

1 >ride v drugo manjšo in iz te spet v tretjo najmanjšo.
Coli so kolikor mogoče z zelenjem zakriti, da sloni
mislijo, da je navadno grmovje. Ko lovci zasledč
čredo slonov, zajamejo jo gonjači in jo potem s kri¬
kom, strelom in ognjem tirajo proti ogradam. Prvi
slon, ki vodi vso čredo, pride do vrat, ustavi se in
premišljuje, ne zdi se mu prav varno, ali ker zadaj
gonjači na vse grlo vpijejo in iz pušek pokajo, gre
skozi vrata in vsa čreda za njim brez premisleka.
Ko so sloni v ogradi, zakurijo gonjači velika ognja
na okoli, posebno na vratih. 8 strašnim vpitjem,
bobnanjem in streljanjem spode slone v drugo in
potem še v tretjo ogrado in zadelajo vrata do nje.
Kloni spazivši, da so ujeti, začno strahovito rjoveti
in divjati, kakor besni se zaganjajo v ogrado, podrli
bi jo, ko jih ne bi gonjači spet preplašili in odpodili.
Na notranjej strani je v ogradi izkopan graben, v
kterega sedaj lovci vodo napeljejo in sloni hitč žejo
si gasit in hladit se. Po malem jim tudi večkrat daj6
jesti. Ko so nekoliko dni že v ogradi, odprd lovci
neka vrata, ki držč iz ograde v 10 sežnjev dolge ulice.
V te ulice navabijo enega slona s tem, da pred-nj
krme potresajo, ko je žival dosti daleč, zaprč se
vrata za njo. Klon vidcvŠi, da ne more nazaj, da se
niti obrniti ne more, začne strašno rohneti, zaletava
sc v prednje kole, ki mu zapirajo daljni pot, buta z
glavo va-njo ter sc s prednjimi nogami spenja na
ograjo, da bi jo podrl. Bolj ko divja, prej se utrudi,
in ko se prva togota poleže, mu nogo za nogo vjemo
v zadrgo, črcz pas pa ga zvežejo z vrvmi in ga na¬
posled izpeliajo iz ulice. Tako polovč vse po redu.

Vsak slon dobi svojega strežaja, ki mu skrbi
za jed in pijačo in ga ob enem tudi kroti in uči.


138

Prav prijateljsko ga  pogovarja, naj bo miren, od
daleč ga s paličko čehlja po glavi in po rilcu, od¬
ganja mu nadležne muhe ter ga poliva z vodo, kar je
slonu prav po godi. Ako z lepa nič ne opravi, žuga
nepokojnej in hudomušnej živali z železno ostjo in
naposled se umiri spoznavši človeško moč. Za ne¬
koliko dni že pozna svojega strežaja, ki se mu oprezno
bliža, ga prijazno ogovarja ter mu se dobrika kakor
največ more. V društvu drugih ukročenih slonov pri¬
vadi se kmalo na novo življenje in dovoli strežaju ,
da mu sede za vrat. Za pet ali šest tednov mu je
popolnoma pokoren, sedaj mu sname spone, ki so
doslej še zmerom vezale jetnika, za pol leta je ves
domač in šola je končana.

Posamezne divje slone love tudi s pomočjo krotkih
slonov, ki se divjaku na paši počasi bližajo in ga
naposled med-se vzamejo. Od vseh strani ga pritis¬
nejo, da se ne more ganiti, tedaj se previdno bližajo
lovci, zlezejo pod svoje krotke slone in zvežejo div¬
jaku noge. Krotki sloni se tedaj umaknejo, divjak
čutivši spone na nogah začne razsajati ali naposled
se mora udati.

Afrikanski sloil se razlikuje od indijskega, da ima
še veči ušesi in veči okli. Stari Kartaginci so ga
tomljali in v vojskah potrebovali, dan danes ga ni¬
kjer ne krotč, ali strastno ga povsod love zarad
okel, ki dajo dragoceno „slonovo kost“. Meso je
tako trdo, da se ne skuha z lepa, noge, trobec in
jezik so pa neki prav dobra jea. Iz debele kože si
Afrikanci delajo ščite. Lov na slone je zmerom ne¬
varna stvar in marsikterega lovca je ranjen velikan
pomandral. Afrikanska slonova kost je imenitniša iil
draža od indijske, ker ne porumeni tako hitro,
kakor ona.

35. Opice.

Veličanske dne gozde, kjer v soparncj senci ve¬
likanskih dreves slon premišljeno prestavlja debele
noge, oživljajo vesele družine srboritih in lehkoživih

139

opic. Kačih 150 različnih vrst živi po vročih deželah
v Afriki, Aziji in Ameriki; Avstralija nima nobene
opice, v Evropi prebiva pri Gibraltaru ena sama
vrsta, kije  bržčas na to mesto preseljena iz bližnje
Afrike. Naj veča je opica, visoka kakor človek, naj¬
manjša pa ni veča od veverice. Večidel žive v ve¬
likih družbah, samo one največe samotarijo ali pa
se držč v majhnih rodbah. Vsako družbo vodi naj-
stareji, najmočniši in najpametniši samec, kteremu
mora vse slepo pokorno biti. Njegovo oko vse vidi,
njegovo uho vse čuje, on pazi na vse, noč in dan
skrbi za varnost cele družine, ki med tem brez¬
skrbno skače in burke uganja. On razsoj uje prepire
in navadno oba prepirajoča lastnoročno oklofuta; ako
se je prepir unel zarad kake slaščice, jima jo od¬
vzame in sam pojč. Vsak upor, vsako nepokorščino
ostro kaznuje, ako se kdo ustavlja, pretere ga in
premikasti, da mu se gotovo nikdar več ne povrne
hudobna misel.

Med vsemi živalimi so opice človeku naj podob¬
ni j e, no pri boljem opazovanji pokaže se vendar, da
ta podobnost ni tolika, kakor se navadno misli. Na
prvi pogled se človek res zavzame, ali natančniša
preiskava kmalo dokaže, da je ta podobnost prav
površna in bolj namišljena. Opica ima štiri roke,
ker ima na vseh udih gibčne prste in more na vseh
sklepati palec z vsacim prstom ter more z vsemi
udi grabiti in držati. S tem pa opica ni nič na
boljem od človeka, res se lehko po drevji spenja in
pleza ali na zemlji ne more po dveh hoditi, ker so
zadnja uda tudi roke, tedaj nimajo niti podplata, niti
pete niti mčč. Nektere se res časih postavijo na
zadnje roke in za silo hodijo po skrčenih prstih,
ali kako težavna in omahla je njihova hoja, žival
nima nobene postavnosti, nekako plašno prestavlja
noge in če pritisne sila, spusti se zmerom na vse
štiri in kobaca dalje. Opica nikdar ne more z vsemi
rokami ob enem delati, ker se more držati, in tedaj
v tem tudi ni na boljem od človeka, ki ima le dve
roki.

V glavo so nekoliko človeku podobne, ker imajo
golo lice in ušesa človeškim podobna, ali čelo je nizko

in nazaj stlačeno, ustnice ozke in tenke, nos potlačen,
zobje, zlasti očnjaki,-bolj zverski, akoravno po številu
in redu človeškim prilični. Le v mladosti je pri ne-
kterih opaziti neko podobnost s človeškim licem, v
starosti ima pa vsaka živinsko lice, ker jej se spod¬
nja čeljust in sploh celo zobovje izboči v živinski
gobec. Tudi se nagrbančena in starikava opična lica
ne morejo Človeškim primerjati. Nektere so brez
repa, druge ga imajo in nekterim služi dolgi rep za
peto roko. V ustili imajo nektere mošnjice, kamor
spravljajo jedila, da se omehčajo. Prednja uda sta
zmerom daljša od zadnjih, ako se žival stavi po
koncu, sežeta jej navadno prek kolen, nekterim celo
do gleženj. Razen lica i dlani so vse kosmate in
navadno bradate. Z grgrajočim, hreščečim in vrišče-
čim glasom človeškega govora kratko in malo posne¬
mati ne morejo. — Opica je le spaka lepega člove¬
kovega telesa.

Toda ne le samo v telesu, temuč tudi v svojih
zmožnostih so opice spake, nagnene k hudobi. Zato
Arabci mislijo, da so opice zavrženi ljudje, ktere je
Bog v živine spremenil ter jim dal pol človeške pol
vražje podobe. Vse opice so zvedave in radovedne,
pretkane in prepekane tatice, nečiste, nevoščljive,
pohotne, nesramne, potuhnene in maščevanja željne.
Strast hipoma v njih zakipi, en sam pogled, ena sama
beseda časih žival tako razkači, da kakor besna divja
in strast jo tako prevzame, da cel6 na svojo varnost
pozabi. Takrat je opica res ostudna pošast. Sicer
so opice neizrečeno ročne in skočne, nemirne in ži¬
vahne živali, vsak čas jim pride druga misel, ktero
v tem trenotku spet druga spodrine. Z drevesa
skoči na zemljo, poskoči sem, poskoči tam, vjame in
pohrusta kukca, vščipne tovariša, spleza spet na drevo,
odtrga cvet ali sad, okusi ga, vrti v rokah, vrže
proč, poseže za drugim, spravi ga v usta, spusti se
na spodnjo vejo, obesi se in ziblje na enej roki, po¬
skoči na kraj veje, zaziblje se in zavihti na drugo
drevo, preišče tičje gnjezdo, malo posedi, pomakne
se k tovarišu, začne mu po kožuhu iskati uši, hipoma
nastane velik vrišč, na bližnjem drevesu so lasajo
in uliajo, vse hiti tje, starešina jezno priskače,

141

pograbi tega, pretrese 6nega in mir spet kraljuje med
družino.

Opice se žive s sadjem, cvetjem, listjem, jedč
tudi žito, vsakoršne žuželke, sosebno mravlje, po
gnjezdih izpijajo ticja jajca in pohrustajo celo mlade
ptice. V sužnosti žro vse in pij6 tudi vino, žganje
in druge opojne pijače, da se prav upijanijo.

Opica ima to posebno lastnost, da posnema vse,
kar človeka vidi delati in ravno to jo dela smešno.
Ker ima zraven tudi dober spomin, kmalo se nauči
vsakoršne umetnije, dokler je mlada, starej pa ne
gre nič v glavo. Človeka sc hitro privadijo, nektere
so mu cel6 privržene, toda v starosti so vse več ali
manj čemerne, hudobne, potuhnjene in celo nevarne.

Eno lepo lastnost vendar le imajo opice in ta
je: nezmerna ljubezen do mladih. Opica ima navadno
enega mladiča, kteri se koj oklene matere, in sicer
s prednjima rokama okoli vratu, z zadnjima pa okoli
lakotnic, in tako ga mati nosi povsod seboj. Kedar
mirno sedi, vzame ga v naročje, liže ga in čisti,
boža in poljub uje, gleda dopadljivo, ziblje na rokah
in k sebi pritiska. Ko malo odraste, da mu igrati z
drugimi mladiči, toda tudi takrat pazi na-nj s skrb¬
nim očesom, ako se le pokaže sum kake nevarnosti,
koj ga pokliče k sebi in zbeži ž njim v varen kraj.
Kakor ga ima rada, vendar ga tudi v strah vzame
in cel6 našeška ga, ako jej ni pokoren in se ne vede
po njenej volji. Ako opica nima svojega zaroda,
ukrade rada tuje dete. Pri ujetih opicah so spazili,
da starka tudi pogine, ako je dete izgubila, ako pa
poprej pogine starka, koj druga opica vzame siroto
v rejo. *

Razun velikih roparskih tic, maček in kač opice
nimajo sovražnika, le tam, kjer hodijo na obdelano
polje, preganja jih tudi človek, kakor vč in zna, no
vendar jim ne more do živega. Najlepše življenje
imajo opice v iztočnej Indiji, kjer jim celo hiše in
bolnišnice zidajo. Brez strahu se ondi cela krdela
priklatijo v mesta in hodijo po hišah.

Meso nekterih opic jedo in tudi kože upotreblja-
vajo. Razun tega ni od teli živali nobene koristi, tem
veča je pa škoda, ki jo delajo nektere na poljih in

142

v vrtčh. Ne samo, da drhal mnogo požrč, temuč še
vsaj desetkrat toliko objestno pokonča. Evropski
lovci vendar opic ne streljajo radi, vsi pripovedujejo,
kako jih je ganila obstreljena opica, ko je žalostnega
lica jih milo in proseče pogledovala, kakor bi jih
pomoči prosila. V žalosti je neki opica človeku še
najbolj podobna.

Iz velike množine opic omenimo v kratkem naj-
imenitniše.

v

Gorila. Ze pred 2000 leti pisal je Hanno,  zapo-
vednik kartaginskega brodovja, o nečem „divjem člo-

veku“ iz zapad-
ne Afrike, kte-
rega so ondotni
prebivalci ime¬
novali : Gorila.
Leta 1847 zasle¬
dil je misijonar
S a vage  v Afri¬
ki narekiGabun
veliko opico Člo¬
veške postave,
kterej je dal sta¬
rinsko ime Go¬
rila, kerjeHan-
nojev„divji člo-
vek“ bržčas bila
ta velikanska
opica. Gorila je
med vsemi opi¬
cami naj veča in
naj močnejša.Od
pete do glave
meri polšesti
črevelj in v ple¬
čih je 3črevl j e ši¬
rok, prednji roki
ste debeli kakor
moško stegno,
repa nima. Črno

40. Gorila.

143

široko lice je golo, tudi dlani so gole, sicer je pa črno
kosmat. Gorila je gospodar v svojem gozdu, ne boji se
niti človeka niti druge živali. Slona, ki mu lomi veje
z dreves, udari s krepelom po trobcu, leoparda ustra¬
huje in v družbi celo leva napada. Lovcem, ki slede
slone po onih gozdih, je Gorila naj hujši sovražnik.
Trop lovcev grč brezskrbno po gozdu, na enkrat
zmanjka enega med njimi. Gorila na veji sedeč
stegne dolgo roko, zgrabi človeka za vrat, ga vzdigne
k sebi, zadavi in vrže mrtvega z drevesa.

Živega Gorila, bodi si starega, bodi si mladega,
je neznano težko dobiti v pest. Samica z mladimi
zbeži na najviše drevo, samec gre naravnost proti
lovcu. Dlaka na glavi mu se ježi, oči se mu svetijo,
strašni zobje škrip!jejo. Ako ga lovec prvikrat ne
zadene dobro, je izgubljen. Razkačen Gorila zgrabi
puško, zvije cev, kakor šibo ali pa jo zdrobi s straš¬
nimi zobmi, kopito na puški zgrize kakor repo.

Zamorci mislijo, da je Gorila pravi človek, ki
se je potuhnil in neče govoriti iz strahu, da ne bi
ga silili delati. Ujet Gorila ne živi dolgo, zlasti v
naših v  kraj ih ne.

Šimpanz je manjši od Gorile, porasten je s črno
dlako, prednji tenki roki segate mu do pod kolena.
Ta mirna in dobročudna opica živi tudi v afrikanskem
zapadnem primorji na drevesih, kjer si iz spletenih
vej naredi postelj. Na tlčh hodi časi po zadnjih ro¬
kah, toda ne stopa na dlan, temuČ skrči prste in hodi
po robčh. Močan je skoro kakor Gorila, ali vendar
beži pred človekom in ga napade še le tedaj, ako
je enega iz družbe ranil ali ustrelil. Zato lovec išče
le posamezne, ki so se ločili od družbe.

Mlad Šimpanz se hitro ukroti in posnema človeka
v vsem. ^ Glasoviti francoski prirodoslovec Buffon
imel je Šimpanza, ki je hodil zmerom po zadnjih
rokah. Bil je prav pameten, držal se je resno in
žalostno in je vse delal prav zložno in premišljeno.
Z ljudmi se je vodil pod pazho, sedel je k mizi, je¬
del je z žlico in z vilicami, natočil si je kupico, tr-
čil je z gosti, spil in si usta s prtičem obrisal. Šel
je po skledico, dal va-njo cukra, nalil si ie čaja ter
je počakal, da se je ohladil. Z vsakim je bil prijazen

144

in dobro mu je dčlo če so mu se ljudje dobrikali.
Grandpret  pripoveduje o Šimpanzu, ki je na
nekej ladiji krušno peč kuril. Vestno je pazil, da
ni kaj žerjavice padlo iz peči, tudi je poznal, kedaj
je bila peč dosti razbeljena in je šel klicat peka, da
naj nosi testo. Delal je tudi vsa mornarska dela,
zvijal je vrvi, razpenjal in privezaval jadra in se je
sploh vedel kakor človek. Sirovi kormanoš ga je
enkrat po krivici zel6 pretepel, Šimpanz je povzdig¬
nil sklenjene roke ter je proseče gledal neusmiljenega
človeka, ki ni hotel odjenjati. Šimpanz je voljno
trpel nezasluženo kazen, ali od tega trenotka ni po¬
kusil nobene jedi, peti dan je poginil od lakote in
žalosti. Drug Šimpanz je zbolel in zdravnik mu je
puščal na roki, kar mu je pomagalo. Ko mu je po¬
zneje spet na huje se obrnila bolezen, kazal je zdrav¬
niku na roko, češ da bi mu zopet puščal.

V našem mrzlem in ostrem zraku ta žival ne
živi dolgo. Kmalo dobi sušico ali jetiko. Kakor
pride pod naše podnebje, postane žalosten in začne
kašljati. Bolna žival tako voljno in strpljivo trpi, da
se vsacemu gledalcu milo stori. Klavrno gleda pred
se; ko se odkašlja, sklene roke na bolne prsi in s
prosečim očesom gleda po ljudeh, kakor bi od njih
prosil pomoči. Redkokteri preživi našo zimo.

PoilgO ali Orangutan iz južnoazijanskega otoka
Borneo podoben je Šimpanzu v velikosti in v postavi.
Največ ga od tega sorodnika razlikujejo dolge pred¬
nje roke, ki mu segajo do gležnjev, dlake je rjav¬
kaste. Mlad Orangutan j c človeku v glavo nekoliko
podoben, v starosti mu se podaljša gobec in obraz
je popolnoma živinski.

Pongo je mirna opica, človeka pazljivo ogleduje,
le kedar sluti kako nevarnost, zbeži pred njim na
drevo in od onod meče na sovražnika veje in krepele.
Starega je skoro nemogoče vjeti, mladega pa leliko.
Izvrsten je plezavec, na tleh hodi po vseh štirih,
malo kedaj težavno cinca po dveh.

Vosmaern  je imel dalj časa Orangutana, ki •
je bil prav krotak, ali vedno otožen in žalosten. Rad
je bil med ljudmi, posebno med znanimi, ki so se z
njim pečali. Navadno je hodil po vseh štirih, opirajoč

— 145  —

se o palico tudi po dveh. Najraji je jedel sadje,
zlasti jagode, pa tudi pečeno in kuhano meso, tudi
jajca je rad srebal. Pil je navadno vodo, pa tudi
vino in žganje. Z roko si je obrisal usta in po jedi
trebil si je zobe. Predno je šel spat, vselej si je
posteljo prestlal in zrahljal, naredil si je podglavje,
potem se je vlegel in se pokril z odejo. Tudi po
dnevi se je rad zavil v svojo plahto, ktere ni rad
dejal iz rok. Poginil je za sušico.

Drugi krotki pongo si je vedno čistil svoje sta¬
novanje, večkrat je tla z vodo pral in s cunjo drgnil.

#

Magot ali turška opica je pri nas najbolj znana,
vidimo jo v vsakem zverinjaku in tudi po ulicah

razkazuje svoje
umetnosti v druž¬
bi s kamelami,
medvedi in psi.

Do2črevljadolgi
kebasti magot je
šibke rasti , na
visocih nogah,
okroglaste glave,
bledega nagr¬
bančenega lica
in zelenkasto-
rjavc dlake, sa¬
mo brada je ru¬
menkasta. Edina
opica je, ki živi
tudi v Evropi ,
namreč na pe-
čevji okoli Gib-
raltara, no bati
se je, da bo
kmalo izginila,
ker jih je vsako
leto manj. Zad¬
nji čas so videvali samo še štiri. Prava njena domo¬
vina je severozapadna Afrika, tamkaj se klati v ve¬
likih družbah po skalnatih hribih. Živi se z vsakor-
šnimi sadovi, koreninami, posebno rada tudi stikaj«

v

Živali v podobah. 10

146

pod kamenjem za žužki in črvi, kedar nima boljšega
opravka, išče drug drugemu po kožuhu sitni krvopi-
joči mrčes, v sužnosti skazuje to prijaznost tudi psu,
mačku in človeku. Kar mu pri tej preiskavi pride
pod palec, pozoblje z veliko slastjo. Mladega magota
je lehko udomačiti, kmalo se nauči vsakoršne moj-
strije, jaha na psu, hodi po vrvi, gode na gosli,
bobna in strelja itd. Na njem vidimo vse opične
navade in razvade. Sladkosnedec rad krade, spakuje
se in oponaša ljudi, svoje mlado neizmerno ljubi, v
jezi zgrbanči čelo, klepeče z zobmi, rohni in skače
srdito. Dokler je mlad, je smešen in zabaven, ali v
starosti postane hudomušen, trmast in hudoben, in
grize tudi gospodarja.

Psoglavci ali pavijani so najodurniše in najliu-
dobniše opice. Pavijani so dolzega gobca ter so v
glavo nekoliko psom podobni, zato jim tudi pravimo:
psoglavci. Vsi so zatrepanega krepkega trupla, kratkih
nog, ali prav za prav kratkih r6k in obilne dolge
dlake. Zadnjica je gnjusno gola in navadno žive barve,
rep kratek, zobje skoro zverski, v ustih ima velike
mošnjice. Psoglavci so afrikanske opice ter živč po
skalovji, na drevje ne gredo radi. Pod vodstvom
izkušenega starešine klati se drhal okoli. Jedč ze-
lenjad, sočn*o korenje, po tleh pobirajo sadje, iščejo
žužke in tičja jajca. Na poljih in po vinogradih
strašno škodo delajo. Vsi pavijani so divji, jeznoriti,
potuhnjeni in nesramni. Razkačeni divjajo kakor
besni, vse se jih boji, vse se jim izogiblje, leopard
se upa le na posamezne in cel6 lev jih pusti na
miru, edinih kač se strašno bojč, pred njimi trepe¬
čejo. Lovč jih z omotnimi pijačami, z vinom, žga¬
njem itd., ko so se upijanili in pospali, takrat je
povežejo in zaprč. Ko se strezni, strašno divja, ali
palica in post ga naposled ukroti, da se podvrže člo¬
veškemu gospostvu, ilistrega je razuma in se hitro uči.

Med hudobnimi in nesramnimi pavijani je pa
mandril najostudniša pošast. Že zunanja podoba kaže
najgnjusnijo grdobo. Nagrjena pesja glava ima kot
škrlat rdeč nos, nabrana lica so pa višnjeva, še
grje je pisana gola zadnjica. Dolg je tri črevlje, rep
samo tri palce. Kakor je med grdimi pavijani naj-

147


grji, tako so tudi njegove druge lastnosti in njegovo
obnašanje najzopernije in najnesramniše. S kratka
reči: Mandril je cvet vseli pavijanov. Nesnaga živi
v Guineji. Ljudje se ga neizrečeno bojč in posamezni
ne gredo v gozd, kjer mandrili prebivajo.

Tudi vroča južna Amerika ima svoje opice, ki
so pa 6nem iz starega sveta prav malo podobne, vse
so dolgočasne, lene in tope. Amerikanske opice so
srednje ali majhne postave, šibkega trupla in dolžili
tencin rok. Vse imajo dolg, na koncu gol rep, kteri
služi živali za peto roko. Z njim se drži za vejo,
prijemlje stvari, za-nj se obeša in ziblje z glavo
navzdol viseča, v repu ima večo moč nego v rokah,
brez njega ne bi mogla živeti.

Najznamenitiši med amerikanskimi opicami je:

Vriskač ali tulivec. Dvačrevlja dolga rjava opica
ima na podjezičnej kosti koščen mehur, s kterim

42. Tulivec.

10 *

148

sicer majhna žival more glas jako povzdigniti in me¬
njati. Družba sedi sem ter tj e po vejah enega dre¬
vesa, v se vtopljeni se bradači dolgočasijo, topo in
strmo gleda drug v druzega. Sedaj se oglasi eden
med njimi in na to znamenje začne vsa družba dreti
se, vriščati, kruliti, rjoveti, tuliti in bobnati, da je
groza. Človek bi mislil, da se živali vsega gozda
med sebo kregajo. Na znamenje prvega pevca hi¬
poma utihne vsa družba, molči nekoliko časa, kmalo
se oglasi spet vodja in za njim z nova zagrmi ves
kor. Najraji poj6 zjutraj in zvečer, časih po celo
uro brez presledka.

Vriskač skoro nikdar ne pride na zemljo, vodo
pije iz nizkih nad vodo visečih vej. Škode ne dela,
živi ga gozd, kjer je za-nj zmerom miza pogrnjena
in obilno obložena. Indijani ga streljajo, meso je neki
prav dobro, tudi evropski popotniki ga hvalijo, po¬
sebno za juho. Pečeno se s početka Evropejcu upira,
ker je pečen vriskač na videz popolnoma podoben
pečenemu detetu.

3<5. Lev.

Prostrana Afrika in sosedne dežele vroče Azije
so domovina najsilnije mačke. Lev je najmogočniša,
najpogumniša in najdrznejša žival. Nad druge silne
mačke povzdiguje ga njegovo dostojno in moško dr¬
žanje, neustrašena srčnost in svestna premišljenost,
in zarad teh lastnosti ga jo že od nekdaj basen in
pesem slavila kot „kra ja vsega živalstva^. Tudi zu¬
nanjost se strinja z njegovimi zmožnostmi. Izpod
širocega čela gleda resno in mirno okoli sebe, svest
si svoje moči; obilna griva obdaja mu glavo in pada
po plečih in prsih kakor kraljevski plašč; zemlja
bobni, človek trepeče in zver v gozdu skriva se
plaha, ko zagromi njegov glas iz širocih prs.

Lev je polšesti črevelj dolg, poltretji visok.
Kavno tako dolg (2 1 / a / ) je močen, na koncu čopast
rep, v čopu je pa skrit špičast rožiček. Močno truplo
je zalito in napeto, ali zraven vendar gibko in vitko.
V širokih capah (tacah) ima strahovito moč, z enim
samim udarcem pobije konja ali vola na tla in tudi

149

z repom zruši človeka. Sled starega samca meri
moški pedenj. Samica je manjša in nima grive. Dlaka
je kratka in gladka, jasnejše ali temnejše rumena,

griva je pri nekterili črnikasta. Kakor sploh mačke
ima tudi lev oster in razkav jezik. Star samec vaga
4 cente in tudi več.

Lev prebiva najrajši po dolinskih gozdih in goščah,
navadno je sam za se, le kedar ima levica mlade, dela

150

jej druščino in pomaga hraniti mlade. Po dnevi spi
v trnjevej hosti, časih pa tudi že za dne oprezuje
okoli in razgledava, kje se bode zvečer najlaže pe¬
čenka dobila. Pod noč se prebudi, vstane, strese
grivo, zapusti brlog in z grmečim rjovenjem na¬
znanja, da gre na rop. Njegov glas zbega vso na¬
ravo, gozdne živali se plahe skrivajo, živina v ogra¬
jenih stajah je vsa zmočena, privezane kamele in
konji hočejo se šiloma odtrgati in pobegniti, goveda
skačejo sem ter tje zamoklo mukajoča, ovce in koze
zaganjajo in spenjajo se na ograjo žalostno meketajo,
psi tulijo in cvilijo, potnika obhaja groza in tudi v
koči spečemu pastirju srce nemirno triplje. Od da¬
leč spremljajo kralja šakali in hijene nadajoči se
ostankov kraljeve večerje. Z drznim skokom pre¬
skoči poldrugi seženj visoko trnjevo ograjo in puhne
med živino, ki strahu ne ve kam se dejati. Mahne
s taco, pobije junico na tla, zgrabi jo za vrat ter je j
zmrvi kosti. Nekoliko časa ponosno stoji s povzdig¬
njeno glavo na svojem plenu in srdito opleta z repom,
potem ga zgrabi, visoko ga v gobcu držeč preskoči
spet plot in se izgubi v bližnjo goščavo.

Drugikrat preži pri vodi na gazele, čebre, žirafe,
in druge živali, ki hodijo tjekaj pit. Ako mu skok
izpodleti, ne skoči nikdar v drugo, kakor bi ga bilo
sram, obrne se in gre spet na prežo. Ako mu je
šlo po sreči, nažrč se do sitega, napije se vode in
grč spat. Ako je bila zaklana žival velika, pride
jest še drugo noč, ostanke pa prepusti hijenam, šaka¬
lom in drugej beraŠkej drhali. Časih se tudi več
levov — navadno ena rodbina — združi in takrat
gredo tudi po dnevi lovit.

Lev ni tako krvoločen, kakor so nektere druge
mačke. Nikdar ne kolje več, nego potrebuje. Sploh
je hladnokrvneji in lencji od drugih maček, kar mu
se je večkrat razlagalo za velikodušnost. Zarad lenobo
ne hodi rad daleč za plenom, naj raj še se drži v so-
sestvu velikih Čred, kjer si z naj mani im trudom priskrbi
potrebne hrane. Lačen lev je pa arzen in potuhnjen,
kakor vse mačko.

Človeka lev le rcdkokcdaj napade, ako ga ni
poprej razdražil in ako ni posebno lačen. Pravijo


da je lačnega leva poznati na tem, da z repom otepljc,
tak je neki človeku zmerom nevaren. Ako pa z repom
miruje, ni se ga bati, posebno če človek ne pokaže
strahu ter mu mirno gleda v oči. To ga osupne,
nasproti častitljive] človekovej postavi izgubi zaupnost
v svoje moči, začne se umikati in naposled zbeži
Človeku spred oči. Ako se ga pa človek prestraši
in pred njim pobegne — je izgubljen. Čudno je to,
da se lev otroka nikoli ne loti. Iz spanja predramljen
je plah in precej beži, ako ni ranjen.

V prejšnjih časih je bilo mnogo več levov, nego
dan danes. Živeli so celo na Grškem, sedaj jih pa
že v Egiptu več ni in tudi drugeje po Afriki se mo¬
rajo umikati človeku in ginejo vse bolj in bolj. Kako
lehko je nekdaj bilo dobiti tudi živo leve, spričuje
to, da jo Pompej dal za krvave igro v Rim na enkrat
dopeljati 600 levov in Cezar pozneje 400. Mark An¬
tonij vozil se je v kočiji, pred ktero so bili levi vpre-
ženi.

Sredi leta skoti levica v skrivnem brlogu navadno
2 — 3 mladiče, redkokedaj več in tudi malokedaj enega
samega. Mladiči nimajo niti grivo niti čopastega repa
in so črno lisasti in progasti, v drugem letu porumenč,
v tretjom pa začne samcem griva rasti. V 6 — 8 lotih
doraste in učaka kacih 35 let. Levica je mladim budna
in skrbna mati, gorjč vsacemu, ki bi se predrznil bli¬
žati brlogu. Ali vendar Arabci radi stikajo za mla¬
dimi, v mraku, ko grč starka na lov, poberč mladiče
iz gnjezda, je zavijč v svoje bele plašče in beže ž
njimi na hitrih konjih. Večkrat jim gre po sreči, ali
dostikrat plačajo to drzovitost z življenjem. Nektcri
poprej na preži ustrelč leva in levico in potom brez
strahu odnesč mlade.

Mladi levi sc dado krotiti, po zverinjakih pogosto
vidimo ukročene leve. Tak lev se večkrat sprijazni
s kako drugo žival i jo, n. pr. s kakim psičkom in voljno
trpi, da ga prijatelj cuka in ščipljc; ako gre od njega,
je žalosten. Gospodarja ali strežaja kmalo spozna,
iže mu roko in mu je hvaležen. Se črez več let pre¬
pozna tacoga človeka, če tudi ne po licu pa vsaj po
glasu. Toda navadno se ta hvaležnost in privrženost
precenjuje, mačja čud (natura) v levu sc no d& nikdar

i

152

popolnoma izkoreniniti, kar spričuje mnogo žalostnih
dogodkov. Najbolji in najpogumniši tomljači navadno
žalostno smrt storč.

Brehm  je imel levico, ki je hodila za njim
kakor pes, na traku privezano jo je vodil po ulicah.
Rada se je igrala in ni nobenemu nič žalega storila.
Pozneje jo je dal proč in ko ga je črez dve leti spet
videla, ko j ga je spoznala.

Škodljivo zver povsod na vse kriplje preganjajo
in love. Navadno se združi po več sto mož, eni go¬
nijo, drugi streljajo, časih pa tudi en sam lev razkadi
in zapodi celo vojsko. Ako se jim je posrečilo in
so ubili leva, prodado kožo in meso, ktero tudi Evro¬
pejci jedo, srce dado pa dečkom, da bi se od levovega
srca navzeli srčnosti. Kafri v južnej Afriki jih stre¬
ljajo z otrovanimi puščicami, drugod jih pa love v
glokoke jame, kjer jih potem pobijejo. Francoski
oficir Gr er ar d si je kakor levji lovec v Algiru pri¬
dobil največo slavo. Ustrelil je 25 levov.

Po vsej Ameriki od Patagonije do zedinjenih držav
po gozdih in po planjavah stanuje:

Amerikanski lev tudi puma in kuguar imenovan.

Dolg je 3V fl  črevlja, visok 2 črevlja in ravno tako
dolg je rep. Brez grive je in brez čopastega repa.
Dlake je rjavkaste, po trebuhu belkaste. Ta gibčna
in vitka mačka skače 20 črevljev daleč ter se zažene
z enim skokom na drevo. Po dnevi spi po gozdih
na drevji, po planjavah pa v visokej travi, zvečer in
po noči gre pa na lov. Človeku ni nikdar nevaren,
toliko večo Škodo dela pa med ovcami; dogodilo se
je že, da je v enej noči podavil 50 ov&c, izpil jim
je kri, meso je pa pustil. Veče živine nego ovce ne
upa se napasti.

Lov na to krvoločno mačko ni ravno nevarna.
Meso je neki tečno in okusno kakor teletina. Mla¬
dega kuguarja ni težko ukrotiti, star pa v sužnosti
po nobenej ceni neče jesti, raji lakote pogine.

37. Tiger.

Ravno tako močen, ravno tako gibek, kakor lev,
je tiger, prekosi ga pa v krvoločnosti, drzovitosti in

A...miDHElM‘X-*

44. Tiger.

prekanjenosti, samo srca nima levovega. Potuhnjenost
in krvoželjnost se strinjate v tej mački in jo delate
naj grozo vitej šo.

Tiger je lepa pisana mačka hudega pogleda.
Velik je skoro kakor lev, časih je še daljši. Trupla
je zleknjenega, glave okrogle, po licih je bradat, na
repu nima čopa. Samica je manjša in ima krajšo
brado. Dlake je rdečkaste, po bokih rumenkaste, po
trebuhu bele, poprek je črno progast. Njegov glas
je otlo rjovenje.

Tiger prebiva v južne j Aziji in se priklati časih
tje do hvalinskega morja in v južno Sibirijo, tudi v
Kini je navadna zver. Gosti lesovi, grmovje in trstovje
kraj rek so njegovo navadna prebivališča. Po istih
krajih prebiva tudi gizdavi pav, ki večkrat s kriča¬
njem izdd lovcem grdogledo mačko in tudi opice ga
časih ovadijo po svojem nemirnem in plašnem vedenji.
Tiger je popolna mačka. Po mačje se plazi, skače,
pleza in tudi izvrstno plava. Pred njim ni vama
nobena žival, loti se celo mladega slona. Skočivši
na žival jo podere na tla in jej globoko v meso za¬
sadi ostre kremplje. Od tigra izranjen človek rane
težko preboli, ako tudi same na sebi niso smrtne.
Cel6 majhne rane in praske se neznano nerade celijo
in že zaceljena rada spet regne, večkrat črez leto in dan.

Tiger je neznansko močan. Z enim udarcem je
kameli stegno zlomil in pretrl, v gobcu odnese jelena,
celo konja in vola in ga vleče milje daleč. Še veča
je njegova drzovitost. Sred vasi zgrabi človeka in
ga odnese. Dogodilo se je, da je videč Človeka v
čolnu skočil v vodo, plaval do njega ter ga potegnil
iz čolna. Ognja se sicer boji, ali kedar je lačen
skoči tudi med goreče ognje in odvleče človeka. Na
Javi je tiger predrl streho, skočil skozi luknjo, pograbil
moža pri ognji sedečega ter se ž njim v gobcu spet
splazil skozi luknjo.

No kakor je slepo drz&n, vendar ga lehko pre¬
straši nepoznana stvar, ki mu iznenada pride pred
oči. V senci kraj reke je sedela družba ljudi, kar
pritihotapi tiger in se bas pripravlja na skok. V tem
hipu ga ugleda neka gospd v družbi, strah jej zapre
besedo, zmočena pograbi solnčnik ter ga razpne proti
tigru, ki se je tako prestrašil, da je pobegnil v hosto.
— V Perziji jo ruski trobentar zaspal v grmovji in
se je prebudil v dnem trenutku, ko ga jo hotel tiger
napasti. Trobentar v strahu puhne v trobento in s
tem prepodi krvoločno mačko.

Š voj emu plenu bodi-si človek ali žival tiger na
mestu razporje truplo, posreblje kri in z največo
slastjo brodi po drobu. Potem si ga odvleče v go¬
ščavo in žrč, kolikor se mu ljubi. Sit se zavleče v
goščo, kjer lenari in spava po ves dan, časih še dalj.
Kakor leva spremljajo na roparijah tudi njega lisice,
jastrebi in druga lačna beraška drhal. Tiger, ki jo
enkrat okusil človeško meso, potem neki najraji zale¬
zuje ljudi in umori vsaki dan enega, časih tudi dva
Človeka. Iz ene vasi, kterej je sovražnik razdrl
trnjevi plot, odnesli so tigri v dveh letili 80 ljudi in
nektere vasi so morali ljudje popolnoma zapustiti,
ker nikdo ni bil varen pred temi strašnimi krvoloki.
V neke j soteski, skoz ktero pelje glavna cesta, ležala
je tigrica z dvema mladičema vedno na preži, skozi
dva meseca ni minul dan, da ne bi raztrgala enega
ali dva popotnika, med drugimi tudi 12 služabnikov, ki
so nosili vladina pisma. Naposled si živa duša ni
upala skozi sotesko. Necega dne je jezdil Johnson
s prijateljem na lov, njegovi hlapci s štirimi voli Šli

155

bo pred njima. Na enkrat slišita tigra zarjuti, in ko j
po tem človeški glas na pomaganje kličoč. Jezdeca
zdirjata za služabniki, ko prideta do njih, vidita tigra
bežati v hrib z Johnsonovim vernim služabnikom v
gobcu. Prestrašeni hlapci so povedali, da je hipoma
tiger skočil med nje, je pograbil nesrečnega služab¬
nika za stegno in ga odnesel, še predno so se strahu
prav zavedeli. Johnson je zdirjal po krvavem sledu
z nabito puško, ali pol ure daleč je našel pod grmom
nekoliko ostankov zvestega strežaja.

V gostem skrivišču skoti tigrica dva ali tri mlade,
za ktere mora ona sama skrbeti, ker se tiger ne
zmeni za nje. Ob tem času je tigrica najhuja, takrat
je strah in trepet cele okolice. Mlade tigre otimati
je strašno težavno in nevarno početje, razkačena sa¬
mica sledi cvileče mladiče milje in milje daleč in
navadno se jej tudi samec pridruži. Mlad tiger so
sčasoma privadi na Človeka in moči ga je nekoliko
ukrotiti, toda verovati mu ni nikdar. Hipoma so pre¬
budi v njem divja mačja čud in marsikteri tomljač,
ki je mislil, da ima mačko popolnoma v svojej moči,
plačal je svojo umetnost z življenjem. Rimski cesar
lleliogabal se je vozil s tigri.

Da-si to zverino na vso moč preganjajo, vendar
jih je se zmerom dosti. V pokrajini Kandeš pobili
so Angleži v štirih letih 1032 tigrov. Največega ju¬
naka se je skazal sodnik Ramus, ki je v svojem življenji
ustrelil §60 tigrov. Krotki in boječi Ilindostanci tigrov
ne streljajo in pogumni Angleži so pri njih zadobili
veljavo zarad pobijanja tigrov. Love je na vse mogočo
načine: v jame, mreže in pasti. Kjer se pokažejo
tigri, vzdigne se več vasi na hajko, le pogumni in
hladnokrvni lovci sami v gošči poiščejo tigra. V
prejšnjih časih so sami cesarji in kralji lovili tigre
za zabavo, vzdignili so celo vojske gonjačev na noge
in mnogo njih je poginilo na lovu. V enem tacem
lovu raztrgali so tigri 80 ljudi. Obstreljen tiger na¬
vadno pogine, tudi za majhno rano. Mrtev tiger
usmradi se jako hitro.

Razun ustanovljene streljine dobi lovec tudi lepo
pisano kožo, mast lehko drago prodaja za zdravilo
proti protinu in trganju v udih in kostčh, tudi jetra

in jezik se rabijo za vražna domača zdravila. Mesa
nikdo ne je.

38. Jaguar,

tudi amerikanski tiger imenovan, živi po deželah vroče
Amerike tj e do Mehike in do zedinjenih držav, ter
je onde največa in naj grozovitejša zver mačjega ple¬
mena. Dolg je 4 črevlje, rep meri 2 črevlja, nahajajo
se pa tudi jaguari skoro tigrove velikosti. Dlake je
rijaste, po dolgem ima 4—6 vrst črnkastih kolobarjev,
v vsacem kolobarji je svetla lisa s črno piko. Jaguar
ni skoro nič slabejši od tigra. Enkrat je od dveh
zapreženih konj enega pograbil, zadavil in odvlekel,
akoravno se je drugi upiral na vso moč. Ni tako
šibek in vitek, kakor druge mačke, videti je skoro
neukreten, toda le na videz, ker je bolj zajetnega
trupla in krajših nog.


Po dnevi spi, zjutraj zgodaj in zvečer grč pa
na rop, v mesečnih noččh tudi po noči. Kakor tiger
je tudi on strahovit mesar, bodi si žival majhna ali
velika, vse podavi in požrč, tudi ribe umč loviti in
želvo zna izluščiti iz trdoroge črepine. Po noči so
prikrade do hiš in odnese kar more, čo ni druzega,
dober je tudi pes. Neki Indijan čuje enkrat svojo
edino svinjo kruliti in cviliti, gre tedaj pogledat in

157

vidi jaguar a, ki je svinjo popadel za glavo in jo hotel
odvleči. Indijan, ne bodi len, pograbi jo za noge in
tako sta ubogo žival vlekla in mi mastila vsak na svojo
stran, dokler niso ženske priletele z ogorki in odpo-
dile hudoglede zveri.

Jaguar izvrstno plava in dobro pleza, ali iz drevja
vendar ne preži in ne skače na plen. Največ škode
dela ljudem med govejimi in konjskimi čredami, po¬
sebno napada mlado živino, starih se ne upa tako,
ker se znajo dobro braniti. Mule se ga tako prestra¬
šijo, da samo na njegov pogled ali glasna tla padajo.
Plen zavleče v goščavo , nažrč se in grč spat, toda
nikoli daleč od mesa. Drugo jutro ali zvečer gre še
v drugo jest, potem pa ostanke prepusti jastrebom.
Na enkrat ne zadavi nikdar več, nego samo eno žival.
V samotnih gozdih jaguar človeka nikdar ne napade,
Še ogiblje se ga in zvedavo od daleč gleda za njim.
Drugači je pa blizo rek in vasi, kjer je imel priliko
spoznati človekovo slabost, tam predrzno napada tudi
ljudi, zlasti ako je enkrat okusil človeško meso. Kakor
tiger se tudi jaguar rajši loti črnega zamorca ali
rdečokožnega Indijana, nego Evropejca. Zvečer se
nikdo ne upa iz hiše v krajih, kjer gospodarijo ja-
guari. Tudi za jaguarom so rane nevarne in se nerade
celijo.

Mladi jaguari so prav lepe in zabavne mačke,
igrajo se kakor naše domače. V Paraguaju jih sem
ter tam odrejajo po hišah, odpilijo jim zobe, prirežejo
jim kremplje, ali pri vsem tem so še zmerom nevarni.
Le kedar so siti, je smeti ž njimi se igrati.

Lehko si je misliti, da tudi to Škodljivo zver
pobijajo, kolikor morejo. Streljajo ga s krogkimi,
Indijani pa z majhnimi otrovanimi puščicami. Se raji
gredč na-nj z dolgimi sulicami in s psi. Ko jaguar
zagleda lovca, postavi so na zadnje noge in takrat ga
lovec zabode, ali pa ga draži, da skoči in v skoku
nastavi mu sulico tako, da se sam na-njo nasadi.
Lovčevi tovarši ga potem s svojimi sulicami popolnoma
usmrtijo. Ako lovec ni dobro meril, je izgubljen,
jaguar mu pretere kosti, predno morejo priti tovarši
na pomoč. Drzni lovci poiščejo jaguara tudi s samim
nožem v roki. Zver se postavi, lovec jej pomoli levo

158

v ovčjo kožo zavito roko, z desnico jej pa porine
nož med rebra.

Tudi stari svet ima lepe pegaste mačke. Ena naj¬
lepših je afrikanski leopard. Na rumenkastej dlaki
ima temnejše črno obrobljene lise, ki mu ob hrbtu
stoj6 po redu, sicer so pa raztresene. Dorasli samci
niso mnogo manjši od jaguara, po naših zverinjakih
se vč da vidimo same slabiče in pokveke. Leopard
je najvitkejša, najgibkejša, najpopolniša mačka. Zna
se zvijati in plaziti kakor kača, človek bi rekel, da
nima kosti. Po drevji ročno pleza in v drznih skokih
od veje do veje skače na opice, gazele, ovce, koze
in druge živali.

Leopard je potuhnjen, zvit, hudoben, krvoločen
in nezasiten. Vse podavi, kar mu pride pred oči in
kar more obladati. Predrzno se priklati v vas in po¬
kolje v enej noči po 30—70 ovac. Pritepe se celč
v mesto in odnese ljudem spred oči, kar si bodi.
Kamor se je navadil, rad zahaja. Človeka navadno
napade le takrat, kedar je ranjen, primerilo se je pa
tudi že, da se je leopard iz čistega mira vrgel na
človeka.

Lepo pisana koža ima prilično ceno. Zobe, krem¬
plje in repe obešajo si Kafri okol vratu in okoli pasu,
s tem se ponašajo in gledajo zaničljivo na druge, ki
nosijo samo opične repe. Mladega ni težko na toliko
ukrotiti, da pozna človeka, da se mu d& čebljati in
božati in da mu liže roko. Kakor pa pride iz gajbe,
je spet zver in mačka. Rimljani so ga iz Afrike na¬
ročevali za svoje zverske igre. V Afriki ga jedč.

V Aziji živi visokonogi gepard, kterega v Indiji
tomljajo za lov.

•r 39. Hijena.

Že nekolikokrat omenjena hijena je grda in zo-
perna zver. Njena postava opominja nas na psa, toda
tudi pasja podoba je v njej le spačena in pokvečena.
Trupla je zastavnega in trščatega, vrata debelega in
neokretnega, glave debčlkaste, gobca močnega. Ne¬
mirne oči se jej po noči zelenkasto svetijo, potuhnjenost


— 159  —

in hudoba gleda iz njih. Prednji noge ste viši od
zadnjih in grivast hrbet spušča se strmo do košatega
repa. Pri hoji se zadnji nogi udajate v kolenih (kleca)
in človeku se zdi, kakor bi bila hroma. Pod repom
ima s smradnim sokom napolnjeno žlezo, od ktere
smrdi vsa žival. Zamazano siva dlaka je pri enej po¬

vprek temnorjavo progasta, pri enej pa samo pegasta,
prva se zato imenuje progasta, druga pa pegasta hi¬
jena. Tudi njihov glas je zopern, neusečno vriščč,
zamolklo rjovč in zavijajo ali pa se porogljivo kroho-

160

tajo, da človeka zona prehaja. Zato Arabci mislijo,
da so to od Boga prokleti vešČeci (copernjaki) r  ki
se po noči v hijene spremene.

Tudi hijenine lastnosti in navade so malopridne,
ostudne in zoperne. Neizrečeno je lakomna in po¬
žrešna, pohlepno pogoltne vse, bodi-si presno meso
ali mrha, kost ali kri, ni ga tako gnjusnega živin¬
skega odpadka, da ga ne bi ona pohlastala. Mrho
ovoha iz daljave, rjoveča prihaja druga za drugo,
vsaka bi rada vse sama požrla, režanja in odrivanja
ni konca ni kraja, dokler je še kaka troha, tako
dolgo se za-njo grizejo in koljejo. Za karavanami
se zmerom klati trop gladnih hijen, kakor bi vedele,
da jim mora zapasti onemogla kamela. Resnica je,
da v srednjej Afriki izkopava plitko zakopane mrliče,
sem ter tam jim celo ljudje prostovoljno prepuste
siromašnega mrtveca, kterega nikdo neče zakopati.

No pri vsej požrešnosti je hijena vendar plaha
in bojazljiva žival. Pastirski pes jo odžene od staj
in cel trop zbeži, ako človek vrže kamen med nje.
Oel6 svoje tri ali Štiri mladiče, ako so le malo od¬
rasli in spregledali, v nevarnosti malodušno prepusti
sovražniku.

Hijena je nočna zver. Po dnevi leži v podze-
meljskej jami ali pa v skalnatem brlogu in ga zapusti
še le, ko se je noč vlegla na zemljo. Tedaj rjoveča
dirjasti za žretjem, druga druge j odgovarja in kmalo
se zbere trop. Poželjivo stikujejo in oprezovajo okoli
trnjevih ograj, kjer čutijo drobnico ali svinje, ki
strahu mekečejo in krulijo. Kakor pa psi planejo
na-nje, precej se razkropč, toda se od druge strani
spet pritepč in skušajo v ograji napraviti vrzel. Sploh
napadajo le slabše živali, ki se ne morejo braniti, go¬
veda ali konja si navadno ne upajo. Kar je hijena
zgrabila, ne spusti z lepa, prej bi se dala ubiti. Pozno
v noči prihajajo tudi v mesta in pobirajo vsakoršne
smradne ostanke in mrho, ktero Muhamedani ne za¬
kopavajo. S tem, da pobero vsakoršni smrad, so res
koristne ali vendar na drugej strani delajo človeku
večo škodo med domačimi živalimi, zlasti ako se
pomisli, da bi to kužnino tudi druge manj škodljive
živali s pota spravile.

161

v

Škodljivo zver love v jame, nastavljajo jej pasti
in progle ali pa jej zavdajo z otrovanim mesom.

Mlado hijeno je moči s tepežem in gladom ukro¬
titi, da grč za človekom kakor pes. Po zverinjakih
tomljači navadno pri hijenah kažejo svojo umetnost.

Progasta hijena živi po severnej Afriki in južnej
Aziji, velika je kakor mesarski pes, jako je bojazljiva,
na človeka si nikdar ne upa. V zverinjakih kažejo
navadno progasto hijeno.

Pegasta hijena je močnejša in tudi hudobniša od
progaste, in je časih tudi človeku nevarna; dogodilo
se je, da je zgrabila in odvlekla otroka in napadla
je cel6 spečega možaka. Rup p el pravi o njej: Pe¬
gasta hijena je sicer plahe čudi, toda lakota jo ohra¬
bri do neverjetne drzovitosti. Lačna hijena pritepe
se celo ob dnevi v hišo in odnese dete, na odraslega
človeka si vendar le ne upa. Ko se zvečer vračajo
ovce iz paše, skoči med zadnje, pograbi eno in jo
odnese vkljub pastirjevej potin.

Pegasta hijena živi v srednjej in južnej Afriki.

40. Žirafa.

Ako prebiramo kakove bukve z živalskimi podo¬
bami, ali če stopimo v velik zverinjak, ustavi se
nam oko nehotč na živali čudovite vzrasti — na žirafi.
Žirafa je najviša četveronoga žival, od prednjih park¬
ljev do vrh glave meri tri sežnje, prednji nogi ste
za dva črevlja viši od zadnjih, zato jej hrbet od
pleč strmo visi proti čopastemu repu. Truplo — da-si
polno in zalito — je za tako visokost nekam prekratko,
meri namreč samo 7 črevljev. Na kratkogrivnatem
od strani stisnjenem vratu ziblje se suha, lepo izre¬
zana, skoro bi rekel konjska glava, iz ktere krotko
in milo gledate veliki in prijazni očesi. In kakor bi
žival še ne bila dosti visoka, krasita jej glavo dva
s kožo obrasla roglja, ki pa ne odpadeta, kakor
pri jelenih. Rumeno-belkasta, na hrbtu temnejša, na
trebuhu jasnejša dlaka posuta je z nepravilnimi ogla-
stimi lisami, čop na repu je pa črnikast. Razklani
parklji na tenkih nogah so majhni, kolena so žuljava,

Živali v podobah. 11

162

na nje poklek
ne, ako hoč<
leči. Dorasli
žival odvagi
10 centov.

Ta poseb
na in čudo
vita žival živ
po planjava!
srednje in juž¬
ne Afrike ^
majhnih tro
pili, po 8—1C
skupaj, vide¬
vali so pa lovci
tudi po 40 gla\
v enem tropu.
Zarad dolzega
vratu in viso-
cih prednjih
nog se ne more
pasti po zem¬
lji, toliko laže
pa objeda list¬
je in brstovje,
posebno ker
ima tudi dolg
in hrapav je¬
zik. Z njim
prijemlje mla¬
dike, osmuče
listje in zmasi
v usta; jezik
jej tedaj služi
pri jedi skoro
ravno tako ka¬
kor slonu tro¬
bec. Kedar kaj

od tal pobira ali pije', razkorači prednji nogi tako
Široko, da more z gobcem do zemlje ali do vode.
Žirafa navadno mogočno in pristojno prestavlja nogo
ter ima v hoji in v držanji nekaj vcličanskega. Vsa

47. Žirafa.

163

drugačna je pa, ako se uplašena spusti v dir. Bežeča
žirafa sili človeka na smeh, kajti ne moreš si skoro
misliti kaj bolj neukretnega in bolj štramastega. Za-
rad velike težine v prednjem životu se no more po¬
gnati naprej, zato pa vrže vrat nazaj in si s tem
zlajša prednji nogi, da poskoči ž njima korak dalje,
ob enem pa spet zažene vrat naprej in se požene
tudi z zadnjima nogama. Žirafa tedaj prav za prav
ne dirja, terauč skače in pri tem skakanji se nepre¬
nehoma ziblje dolgi vrat, sedaj nazaj, sedaj naprej.
Ali pri vsem tem nerodnem skakanji je vendar le
urna, ker ima velik korak; dober konj jo težko do¬
haja in se upeha poprej nego ona.

Kakor sploh preŽivaČi (prežvekovalci), je tudi
žirafa mirna, krotka in dobročudna žival. Pred so¬
vražnikom pobegne in le v sili se brani z zadnjima
nogama, v kterih ima toliko moč, da tudi leva na
tla pobije. Zlasti kedar svojega mladiča brani, se
jej ni varno bližati brez orožja.

Žirafina koža se stroji za usnje in jirhovino, iz
parkljev so delajo razne posode in druge stvari, naj¬
več jo pa vredno meso, ki je prav okusno, zlasti od
mladih je neki bolje od teletine. Lov na to žival je
prav težaven, tedne in tedne hodijo časih lovci za
njimi, prodno jih najdejo. Stare po streljajo, mlade
pa, ako je mogoče žive vjamejo, ker se iehko pro-
dad6. Mlada žirafa sc kmalu udomači in postane
krotka kakor krava ali ovca. V vročih krajih živi
dolgo v sužnosti, pri nas pa boleha in navadno kmalo
pogine. Julij Cezar je prvi osupelim Rimljanom v
gledališče pripeljal živo žirafo, pozneje je v Evropi
ni bilo videti do leta 1834. Sedaj jo pa držč po
vseh večih zverinjakih.

41. Povodni konj.

Predno se ločimo od Afrike, poglcdimo si še
silnega velikana — povodnega konja.  Ni mnogo
manjši od slona, ali jo še bolj neroden in telebast.
Dolgemu sodu podobno vampasto truplo vleče mu se
skoro po tleh, v ker so štorasto nogo s štirimi parklji
jako kratke. Se grša jo glava. Zabuhli gobec z vise¬
li*

164

čimi čobami je tako širok kakor čelo, glava je skoro
štirivoglata in kakovej kladi podobna. Majhne be¬
baste oči in v razmerji še manjša špičasta ušesa so
pomaknjena na čelo in tudi nosnice stoj6 visoko na
gobcu. V žrelu nam koj padejo v oči veliki zakriv¬
ljeni očnjaki, posebno 6na dva v spodnjej čeljusti

sta neznano velika in pri starem samcu časih 2 l / q
črevlja dolga, in vendar ne molita iz ust. Terano-
rjava zgoraj zamolkla, zdolaj bledejša koža je skoro
gola in je podstavljena s Špehom nekoliko palcev
debelim. Star povodni konj je do 13 črevljev dolg,
brez poldrugi črevelj dolzega repa, visok pa samo

165

nekaj črez 5 črevljev. Tak velikan tehta črez 50
centov, debela koža sama vaga 8 —10 centov. Po¬
vodni konj je na suhem najgrji in najneukretniši
Četveronožec.

Ta pošastni teleban živi družbeno po rekah in
vodah srednje in južne Afrike. Sv. pismo ga imenuje
Begemot in pravi o niem „da rad leži v senčnatem
trstji in v blatu, da reko v sč požira in da si domi-
šljuje, da bi reko Jordan izpil“. Nekdaj je živel
tudi v dolnjem Nilu — zato so ga tudi imenovali
nilski konj — sedaj sc nahaja samo Še v modrej in
bclej reki, predno se stekate v veliki Nil, mnogo
več jih pa prebiva po drugih afrikanskih rekah.
Potnik L and er sporočuje: Vozeči se po Nigru na¬
leteli smo na nekaj, na kar nismo mislili poprej.
Prikazala se je neznanska množica povodnih konj,
dvigali so glave okoli naših čolnov, sopihali so in
ploskali po vodi in se zopet potapljali. Mislili smo,
da jih bodemo prepodili, ako strelimo med nje —
ali strel je iz bližnjih tomunov privabil še druge in
kmalo jih je bilo vse črno okoli nas. Naši brodarji
so strahu upili in tarnali rekoč, da še nikdar niso
bili v takej nevarnosti. Pripovedovali so, da ti konji
prevračajo čolne in da smo potem vsi izgubljeni.
Prišli so tako blizo, da bi jih bili lchko po glavah
mahali. S prvim strelom sem menda ranil enega,
kajti grozeči so se vsi prikazali iz vode in so tako
hitro pritiskali za nami, da smo jim komaj ušli. Po
drugem strelu so jezno zarjoveli ali k sreči smo jih
pustili za seboj.

Po dnevi muli vodna zelišča, plavajoč pod vodo
pomoli nosnice iz vode, kedar mu je treba dehniti,
tudi se rad solnči na pesku ali pa se valja po blatu
kakor svinja. Po noči gre iz vode na pašo v gozd
ali na bližnja polja in ljudem dela veliko škodo, ker
desetkrat več potepta nego požrč, ali pa še celč po¬
valja se po njivi. Odganjajo ga z ognjem in bobna¬
njem. Zamorci mislijo, da se je sam živ peklenšček
v povodnega konja spremenil, samo da njim pregla¬
vico dela.

Mirnega človeka navadno ne napada, le debelo
ga gleda, ako ga je pa s Čim razdražil, zakipi togota

166

v njem. Togoten povodni konj je strahovita pošast.
Vse, kar vidi, popade, podere, potlači in pomandra,
v vodi prevrne velik čoln in ga razdrobi; enkrat je
eden štiri vole ob enem pretrl in podrobil.

Lehko si je misliti, kako težaven in nevaren je
lov na povodnega konja. Navadno je lovč po noči,
zamorci je ubijajo s težkimi ostvami in sulicami, ev¬
ropski lovci je pa tudi streljajo z dobrimi puškami
in debelimi kroglami, ker navadne ne morejo kože
predreti. Lovec najraje meri v oko, ker drugde
skoro ni moči črepinje prebiti. Sem ter tam mu
zamorci tudi kopljejo globoke jame, v ktere pada
na nočnih potih.

Lov se dobro izplača. Meso je neki prav dobro,
zlasti od mladega, še večo ceno ima pa mast, ki je
boljša od svinjske. Jezik in noge se .čislajo kakor
posebna slaščica. Star konj ima po 8—10 centov
masti. Iz kože se režejo biči in jermeni, očnjaki
veljajo za slonovo kost, iz njih se ponarejajo človeški
zobje. '

Še teže nego mrtvega je dobiti v pest živega
povodnega konja, star se nikakor ne d d vjeti in
tudi mladi težko, ker mati nad njim skrbno čuje.
Naj pred morajo ubiti staro, ako je ona mrtva, potem
ni ravno težko obladati mladega, ki se ne gane od
mrtve matere. S početka res razsaja, ali pozneje se
umiri in celo tako se privadi človeka, da hodi za
njim. Take na pol krotke mladiče imajo sedaj skoro
vsi zverinjaki po večih evropskih mestih, kjer se
dosti dobro počutijo. Stari Rimljani so pa za svoje
priljubljene igre dobivali tudi stare povodne konje.

Razun človeka ta žival nima nobenega sovražnika,
vsaj nobeden se ga ne upa lotiti. Največ ga mučijo
krvopijne žuželke in pijavke, ki se skrivajo po kož¬
nih gubali. Največi prijatelji in verni drugovi so mu
nektere ptice, ki po njem pobirajo in zobljejo nadležne
goste.

42. Nosorog.

Nosorog nas po svoj e j neotesane j vnanjosti neko¬
liko opominja na povodnega konja. Tudi on je vam-

167

mesnat rogljiček, ž njim prijema in trga krmo, očnja¬
kov nima in tudi prednji zobje mu zgodaj izpadejo,
navadno ima tedaj same kočnike. Temnosiva, kakor
deska debela koža je gola, razpokana in po globokih

pastega trupla in kratkih stebrastih nog, na kterih
ima pa samo po tri parklje. Kratek vrat nosi podolgasto
glavo, na njej nam precej pade v oči do dva črevlja
dolg špičast rog, od kterega je žival dobila ime. Ta
rog stoji nad gobcem in je videti, kakor bi bil iz
samih ščetin zrastel. Majhni brljavi očesi slabo vidite,
toliko bolje pa slišite špičasti ušesi in tudi nos neiz¬
rečeno dobro voha. Gornja ustnica je podaljšana v

168

gubah na rožene ščite razdeljena. No pri vsej debe¬
losti ni tako trdna, kakor bi človek mislil, kajti sulica
jo lehko prebode in tudi kroglja iz puške jo prebije.
Star nosorog je brezrepa 10—12 črevljev dolg, 5—7
črevljev visok in blizo 50 centov težak.

Ta strahoviti lomast prebiva v južnej Aziji, po¬
sebno v Indiji, sem ter tam tudi v Kini. Ondi živi
v majhnih družbah po močvirnih krajih blizo velikih
rek, kjer ima vedno dosti paše. Največe veselje mu
je, ako se more po všečnosti valjati po blatu, takrat
tudi kruli in hroče kakor svinja. Da-si ravno je tudi
po dnevi buden, vendar je po noči živahneji, ob
vročini se skrije v gosto grmovje in sjri. Nosorog
ima čudovito trdno spanje in zraven glasno smrči in
hrči, da ga je čuti od daleč. Spečemu se lovci brez
strahu približajo in ga takrat najlaže ubijejo. V krmi
ni izbirčen, zadovoljenje z ločjem in trnjem, ali po
noči časih pride tudi na obdelano polje in dela veliko
škodo, ker še mnogo več zgazi nego požrč.

Nosorog je sploh malomarna, lena in topa žival,
razhudi se le, ako ga kaj ujezi, kar se pa časih ne¬
znano hitro zgodi. Večkrat ga razvname najmanjša
stvarca, zopernc so mu vso žive barve, zlasti rdeča.
Razkačen nosorog skače sem ter tj e, z rogom razko¬
pava zemljo, podira in teptd grmovje in drevje, na¬
posled pobesi glavo in se zaleti v sovražnika. Takrat
'ne pozna strahu, slepo se zakadi na veliko množico
oboroženih ljudi in ne neha, predno ni uganobil so¬
vražnika dokler da sam mrtev ne obleži. Ako ne more .
neprijatelju do živega, izkali svojo jezo nad drugimi
stvarmi, z rogom rije po zemlji, ruje in lomi debela
drevesa. Posebno so starke potnikom nevarne, ki
imajo mladiče pri sebi.

Kakor druge debeluhe zajeda tudi njega vsakorŠni
mrčes, kajti njegova koža, kakor je debela, je vendar
jako občutljiva. Največo preglavico mu delajo brenclji
in obadi, da bi se jih rešil, valja so po hlatu tako
dolgo, da se ga prime debela blatna skorja. Ali ta
skorja se posuši in odpade, zlasti v gubali, in nad¬
ležna golazen ga tukaj najhuje pika. Naredč se mu
hraste, v ktere te sitne žuželke pokladajo svoja jajca,
iz kterih vampežu izraste j o novi trapilci.

169

Najverniši, nerazdružni nosorogov prijatelj je neki
tič, kljun or ožeč  imenovan, ki mu po koži in po
hrastah pobira 6no nadležno nesnago. Po dnevi in
po noči je tič vedno na nosorogu, naj se ta pase ali
spi. Potniki celo pripovedujejo, da ta tič prebudi
spečega nosoroga, alco mu preti nevarnost od kake
strani. Glasoviti lovec Cumming  piše, da je po
noči ustrelil nosoroga, ki je prišel na vodo pit. Tič
je ostal do jutra na nosorogu misleč, da spi in ko
je zjutraj lovec blizo prišel, jo tič vse mogoče poče¬
njal, da bi prijatelja prebudil in ga rešil nevarnosti.

Nosoroga vse živali puste z mirom, le edini Člo¬
vek ga povsod strastno lovi in preganja. Panjeni no¬
sorog strašno divja, s pobešeno glavo se mižeč zakadi
na lovca, toda spreten strelec skoči v stran in besna
žival dere naprej. Zato lov na nosoroge ravno ni tako
nevaren, kakor bi si kdo mislil.

Od ubitega velikana se porabi vse. Meso in
mast so povžije, iz kože se delajo ščiti in oklepi.
Posebno ceno ima rog. Azijanci najrajše pij6 iz tacega
roga, ker imajo prazno vero, da v njem zakipi vsaka
strupena (otrovna) pijača.

Ujet nosorog, zlasti mlad, se s časom ukroti, ali
vedno ostane pust in top, človek ga ne more biti vesel.

Pompej je prvega nosoroga pripeljal v rimsko
gledališče.

Drugde živč še drugi nosorogi. Na otoku Su¬
matra živi nosorog z dvema rogoma, ki stojita eden
za drugim, zadnji je manjši. Afrika ima tudi neko¬
liko vrst nosorogov, vsi imajo po dva roga in koža
jim ni tako razgubana, kakor indijskemu.

43. Tapir.

Preverili smo se že pri mačkah in opicah, da so
amerikanske živali manjše in slabše od sorodnih afri-
kanskih in azijanskih. To isto velja tudi za debelo-
kožce. Slonu, povodnemu konju in nosorogu je v
rodu: tapir. Tapir je naj veča pozemeljska žival v
Ameriki in je svojim mogočnišim sorodnikom podoben
v vnanjosti in tudi v navadah. Loči ga sivo-rjavkasta,

170

50. Tapir.

kratka in gosta dlaka, ki na vratu dela kratko grivo,
v kratek, gibek rilec podal jšan nos in kratek rep. Na
prednjih nogah ima po 4, na zadnjih po 3 parklje.
Po dolgem meri črez 6 črevljev, visok je pa samo
nekaj črez tri črevlje.

Tapir živi v gostih gozdih vroče južne Amerike.
Po dnevi leži v senci ali pa se valja po blatu, zvečer
vstane in trapa vso noč okoli in pride zarad dobre
paše tudi na polje. Na svojih potih hodi zmerom po
istih stezah stikaj e z rilcem po zemlji kakor svinja.
Plaha in mirna žival pobegne pri naj manjše j nevarnosti
ako le zavoha ali začuje kaj nenavadnega in sumnjivega,
ko j plane v vodo — ako je blizo — ali pa se zakadi
v goščavo pred seboj vse podirajoč in teptajoč. Od
začetka dere strašno hitro naprej, no s časom se
utrudi in urni psi ga doidejo.

Lov ni prav nič nevarna, le redko kedaj se zgodi, da
bi se tapirka postavila lovcu braneča svojega mladiča.
Tapirovo meso je jako dobro, podobno je skoro go¬
vedini, tudi mast in koža se porabi. Razun človeka
nevarne so mu — zlasti mladim — velike mačke.

Ujet tapir udomači se za nekoliko dni. Vsacemu se
da čebljati in praskati, posebno privržen je strežaju
ali gospodarju, povsod gre za njim kakor pes. V
sužnosti j6 vse, kakor svinja, posebno rad zoblje sol.

V Indiji živeči sabrakar je veči in ima tudi
veči rilec.

171

%

44. Bober ali daber.

Imeli smo dosle že večkrat priložnost občudo¬
vati nektere živali zarad posebne ročnosti in spret¬
nosti, ki jo pokazujejo pri napravi svojih stanovanj.
Toda vsi ti umetniki naj se skrijejo pred mojstrom,
kterega, ljubi bralec, vidiš v podobi pred seboj. To
je namreč bober ali daber,  tudi p ib er imenovan.
No predno se seznanimo ž njegovo umetnostjo, po-
glcdimo si malo bliže mojstra samega.

C-A4U4*

51. bober ali daber.

Bober je debelega in okornega trupla, visocega
hrbta in kratkih nog; zato mu se ohlapna potrebu-
ščina v hoji vlači po tleh. Od brkastega gobca do
repa meri skoro tri črevlje in luskav plošnat rep je
blizo enega črevlja dolg. V kratkej glavi svetijo mu
se majhne črne oči, ušesa so pa skoro ne vidijo iz
dlake. Štirje ostri dletasti zobovi, namreč v vsakej
Čeljusti en par, nam oznanujejo glodavca. Na pred¬
njih nogah ima ostre kremplje, na zadnjih so pa
prsti zvezani s plavno kožico, kar nam spričuje po¬
vodno žival. Med bedri ima dve žlezi, v kterih sc
zbira neka rumenkasta, jako dišeča in zdravilna mast
grenkega okusa, imenitna in draga bobrovina ali
pibrovina.  Bober ima dvojno dlako, spodnja rjavo-
rumenkasta je neizrečeno gosta in mehka, gornja
daljša je pa svetlo-rjava. Pisani bobri so zelo redki,
beli pa še rej si. Star bober vaga 40—50 iuntov.

172

Ta glodavec je nekdaj prebival povsod v Evropi
kraj vseli večih rek in jezer, ali danes je po
srednjej Evropi — in tedaj tudi pri nas — skoro
povsod že iztrebljen in zatrt, vsaj v večej družbi
tukaj ne živi več. Posamesni pari nahajajo se Še sem
ter tam po Nemškem okoli Donave, Odre, Labe in
Vezere, kjer jim prizanašajo. Več bobrov prebiva
še sedaj na Ruskem, Švedskem in Norveškem, zlasti
pa v Sibiriji. Najbolje mu pa vendar ugajajo vod¬
nate puščave po severnej Ameriki, toda tudi tamkaj
ginejo od leta do leta, kajti dobička željan lovec jim
tudi on d uk a j ne da miru.

Po Evropi stanujejo bobri v luknjali, ktere si
izkopljejo na bregovih z gostim grmovjem obraščenih;
le v Aziji in v Ameriki si delajo hiše še po starej
navadi, in kdor hoče njihovo zanimivo življenje opa¬
zovati, mora je poiskati v teh krajih.

Bober je pravi povodnjak, izvrsten plavač in
potapljač, najrajši je v vodi, na suho gre le takrat,
cedar si mora zunaj vode živeža iskati. Plava samo
z zadnjima nogama, prednji nogi stisne pod glavo,
z repom pa kormani. Na kopnem je neroden in po¬
časen, človek ga lahko doide, ali ne uda se z lepa,
krepko se stavi v bran in posebno z zobmi hlasta
okoli sebe. In baŠ v zobčh je vsa njegova moč, psu
na mah pregrizne in zdrobi nogo, zato se ga tudi
vse živali ogibljejo, edina vidra se ukrade časih v
njihovo hišo in podavi mlade, ako stare ni doma.
Kedar vidi, da na suhem človeku ne more uiti,
niti mu se ne more ubraniti, začne vekati, kakor
majhno dete.

Bober je vsakoršno korenstvo vodnih zelišč, naj¬
rajši pa gloda skorjo vrbovo, jelšovo, brezovo in to¬
polovo. Ali iz stoječega debla ne more glodati, kakor
n. pr. zajec in drugi glodavci, temuč mora drevo
poprej posekati. Prst debelo šibo z enim grizom od¬
striže, kakor bi jo z naj ostrejšim nožem odrezal.
Loti se pa tudi debelih dreves, posebno tacih, ki
stojč blizo vode; to se vč, da mu tako drevo dd več
opraviti. Naprej si drevo dobro ogleda, potem se
vsede k njemu in je začne glodati in dolbsti od vseh
strani. Med delom večkrat preneha in hodi gledat,

173

kam drevo visi in na ktero stran bi je bilo najbolje
podreti. Najrajši je podere tako, da pade v vodo ali
vsaj blizo vode. Posekanemu in na tleh ležečemu
drevesu najprej odreže vse veje in je razreže na tri
črevlje dolge palice in porungeljne. Skorjo na mestu
ogloje in poje, ali pa jo le oguli in nese spravit za
zimo. Jedoč se vsede na zadnje noge, prime vejo s
prednjima kakor z rokama in jo silno hitro vrti pod
zobmi pridno glodaje. Lesa ne jč, ali ogloiene šibe
in porungeljne potrebuje za zidanje svoje hiše. Po
letu so po hišah same samice z mladimi, samci se
pa klatijo okoli, niti spat ne hodijo domu, ampak
prespe zunaj v kakej goščavi, kjer si iz trave in
dračja napravijo gnjezdo. Meseca velikega srpana
pa navadno začnč zidati nove hiše. Stanovanje po¬
stavijo najrajši blizo mehkega brega, kjer ni skalovja,
ali pa sred vode pri kacem otoku. Naj pred začnč
izpod brega kopati zemljo, med izkopano prst vtikajo
debelejše veje, med nje namečejo šibe in aa je stavba
trdnejša, vdelajo tudi trstov ja, peska in kamenja. Ne¬
utrudljivo kopljejo prst in blato, donašajo veje in
šibe in nagromadijo veliko okroglasto kopico. Pri
delu in sploh zmerom so neizrečeno previdni in oprezni
in postavljajo tudi posebno stražo, ki na zadnjici
sedeča skrbno gleda in posluša. Kakor čuti ali sluti
najmanjšo nevarnost, koj zabrlizgne in vsa zidarska
družba izgine v globočine.

Kopica je do 7 črevljev visoka, na dnu dva
sežnja dolga in poldrugi seženj široka. Znotraj je
otla in velikej krušnej peči podobna, njene stene
so dva črevlja debele in dno ali pod je toliko nad
vodo, da ga voda ne more poplaviti. Iz hiše so iz¬
peljane dve ali tri poti pod vodo, od zunaj pa ni
nikjer nobenih vrat. Zunaj pred hišo ima vsaka
družina pod vodo svoje hrame, kjer si hrani korenstvo,
oguljeno skorjo in šibe za dolgo zimo. Te šare je časih
toliko, da bi je na vozu ne mogel odpeljati.

Voda mora nad vrati stati 4 črevlje visoko, ker
sicer bi jim po zimi vrata zamrznila, bobri ne bi
mogli v svoje hrame in bi morali od lakote poginiti.
Toda tudi tej nesreči znajo te živali v okom priti.
Ravno tako, kakor so poprej zidali hišo, zidajo si

174

za hišo jez, ki ustavlja vodo, da se nabira pred hišo.
Tudi ti jezovi so iz kolov, med ktere so prepletene
šibe in vse je z dračjem, trstov jem in z ilovico za¬
delano in zamazano, da voda nikjer skozi ne more.
Jezovi so spodaj do dva sežnja široki, zgoraj se pa
bolj in bolj zožujejo in nad vodo niso sir j i nego dva
črevlja, dolgi so pa časih do 100 črevljev in tako
trdni, da more človek po njih hoditi, kakor po brvi.
Bobri so delavni, dokler vode ne zamrznejo, potem
še le ostanejo doma in se živč s svojimi zalogi. Gasili
ostanejo bobri po več let v tej iste j hiši, časih si pa
vsako leto delajo novo stanovanje, večkrat pa staro
zapuščeno stanico samo malo popravijo. Mladi se
radi naselijo zraven svojih starišev, še večkrat pa
ostanejo v rojstnej hiši, in stari si zidajo novo.

V letu skoti bobrovka 2—4 slepe mladiče, s kte-
rimi prav ljubeznjivo ravna. Za 6 tednov je izpelje v
vodo in je po malem priučava na skorjevo hrano. V
tretjem letu dorastejo in do tega časa vsa rodbina
ostane skupaj.

Mlade boberčke je lehko ukrotiti, kmalo se pri¬
vadijo človeku. Pri Indijanih v Ameriki se pogostoma
vidijo bobri, ki so domači kakor psi. Zmerom se
držč hiše, še celo vode se odvadijo, samo pit hodijo
v vodo. Gospodarja poznajo in ga veselo pozdravljajo,
dobrikajo mu se, ter so žalostni, ako ga dolgo ne
vidijo. Jed6 vse, kar ljudem ostane, celč na ribe in
meso se priučč.

Bobra zarad dragocene kože in zdravilne bobro-
vice hudo preganjajo, zato jih je vedno manj in tudi
ti se vedno bolj umikajo v samote. Lovci je streljajo
in lovč v stave in progle, po zimi jim sekajo duske
v led in je čakajo, da se pridejo odclehniti; kakor se
pokaže iz luknje, poči ga lovec po glavi. Daljša
dlaka se izpuka in se iz nje delajo najdražji klobuki,
ostala koža s kratko volnasto dlako se stroji in dd,
lepo krzno. Bobrova koža so iz prve roke prodava
po 15-30 gold. Bobrovica je zdravilo zoper krče
in se po lekarnicah prav drago plačuje, 1 lot pride
po priliki na 10 goldinarjev. Pravijo, da je meso
po letu prav okusno, 3 do 4 funte težek rep je pa

mnogočislani oblizek, kterega so časih s cekinom

je moralo časih biti bobrov v Ameriki,
lehko se posname iz tega, da je nekdaj en lovec v
enem letu nalovil po 15—20.000 bobrov. Leta 1823
je na Angleško prišlo poldrugi milijon bobrovih kož,
sedaj jih pa ne dohaja še 100.000 ne.

plačevali.

Koliko

45. Kenguru j ali klokan.

Ako primerjamo posamezne dele zemlje glede
njihovih lastnih sesavcev, kmalo se prepričamo, da
je Avstralija najsiromašniša, kar se tiče števila, in da
tudi v tem številu ni 6ne mnogovrstnosti, kakor jo
nahajamo po drugih krajih in kakor bi jo po pravici
mogli pričakovati podtopljim podnebjem. Tune naj¬
demo nobene opice, nobene mačke, sploh razen enega
divjega psa nobene zveri in nobenega parkljarja, ki
So drugod velikani med sesavci. Avstralija tudi nima,
kakor je že enkrat bilo povedano, nobene svoje udo¬
mačene živali, kajti konja in govedo, ovco in kozo,
kakor tudi svinjo so še le evropski naselniki seboj
pripeljali in onde udomačili.

Avstralska naj veča žival je klokan ali kengu¬
ru  j, ki je v mnogem obziru čudna in zanimiva žival.
Ze v svojej zunanjej podobi ima nekaj posebnega.
V glavo je največ podoben srni ali od pleč se začne
truplo proti repu nenavadno širiti in debeliti. Tudi v
nogah je nerazmerno velik razloček, prednji ste kratki
in tenki, drobnim ročicam podobni; zadnji ste pa
petkrat daljši, močni in debeli, zlasti v mesnatih
bedrih v  Tudi tri črevlje dolgi rep je močen in zasta¬
ven. Zo iz tega je lehko soditi, da žival ne more
hoditi po vseh štirih, ampak da mora skakati z zad¬
njima nogama. In res v miru žival sedi sključena
na zadnjih nogah in so podpira z debelim repom.
Kakor ga pa kaj vznemiruje, koj se spne, pritegne
prednji nožiči k sebi, se požene in skoči seženj visoko
in štiri sežnje daleko; kakor bi letel skače črez gr¬
movje in prek grabnov ter je na dveh nogah tako
uren, kakor jelen na štirih. V begu rad postoji in
se ozira nazaj za sovražnikom. Po ravnem se več

176

ur ne utrudi; huja se mu godi, kedar mora bežati
navzdol, ker se lehko prekucne.

Sedeč kenguru j je človekove velikosti, kedar se
pa spnč na zadnjih nogah, meri od krempljev do

vrh glave 8 črevljev. Na prednjih nogah ima 5
majhnih na zadnjih pa 4 velike in ostre kremplje, s
kterimi se brani v nevarnosti. Tudi s krepkim repom
bije okoli sebe.

Ta žival ima še nekaj posebnega, kar doslej še
pri nobenej nismo opazili. Samica ima namreč na
trebuhu med zgubano kožo neko torbo ali vrečo, ka¬
mor dene svojega mladiča, ki pride na svet slab in
nezrel. Kengurujev mladič je po rojstvu samo en
palec dolg, slep in gol; nčg mu skoro ni videti in
vsa živalca je več debelemu črvu nego komu drugemu
podobna. Precej po rojstvu prime samica mladega
z gobcem, odpre si s prednjima nogama torbo na
trebuhu, in ga dene k sescu. V tej vreči ostane
mladič do 8 mesecev, da se popolnoma zgodi. Ko si
je malo opomogel, rad gleda iz torbe, kako se mati
pase in sem ter tam tudi on odgrizne kakovo bilko.
Ko je dorastel, gre iz vreče ter se pase z drugimi,
pri nevarnosti pa še tudi pozneje rad skoči v varno
torbo in mati z urnimi skoki odnese sebe in svoj zarod.

Vse sesavce, ki imajo na trebuhu tako vrečo za
nezrele mladiče, imenujemo vrečarje. Avstralija je
domovina vrečarjev, kajti od 140 avstralskih sesavce v,
je 110 vrečarjev, tudi v južnej Ameriki jih živi ne¬
koliko. Evropa ne premore nobenega in tudi Azija
in Afrika ste brez njih.

Kenguruj je mirna in boječa žival brez velikih
umnih zmožnosti. Po neizmernih planjavah nove Ho¬
landije pase se navadno 10—30 glav skupaj, ali ne
držč stalne druščine. Prva nevarnost je razkroju na
vse vetrove in vsak se pridruži prvemu krdelu, na kte-
rega naleti. Paseč se spusti na prednji nogi in ne¬
rodno kobaca po vseh Štirih in muli travo. Ako je
našel dober zalogaj, prime ga s prednjima nogama
ter ga sedeč zložno pohlasta. O velikej vročini po¬
čiva v senci ležeč. Po noči počene na vse štiri
noge in rep podvije pod trebuh.

Kenguruja lovč posebno evropski naselniki zarad
mesa in kože, zato blizo evropskih selišč gine, in
gotovo ga bodo zatrli, ako ne bodo skrbeli, da bi si
ga udomačili, kar menda ne bi bilo težko. Lovč ga
v zanke in mreže, še rajši ga pa gonijo s psi. Posa¬
mezen pes pri njem nič ne opravi, če ga tudi doide.
Kenguruj obstane in če more, stisne se h kacemu
drevesu, da ima hrbet zavarovan. Ako pride pes
preblizu, objame ga s prednjima nogama, pritisne k

v

Živali v podobah. 12

178

sebi in razporje mu trebuh z ostrim krempljem zadnje
noge. Tudi v vodo pred psi rad pobegne in se zna
tudi več psov ubraniti; on namreč na svojih dolgih
nogah lehko stoji v globokej vodi, kjer morajo psi
plavati. Kakor se mu približa plavajoč pes, ga po¬
grabi s prednjima nogama, ga potopi in drži tako
dolgo pod vodo, da se zaduši, če ga med tem drugi
tovariši ne rešijo iz sovražnikovih krempljev. Psa,
ki je živ utekel kenguruju, lovec ne bode ni z lepa
ni z grda spravil drugič v vodo. Star klokan da
150—180 funtov dobrega mesa.

Klokan se privadi tudi na naše podnebje, sem
ter tam so v zverinjakih že živeli 10—15 let, ali
ostali so zmerom plašni in boječi.

Naj omenimo še enega avstralskega vrečarja,
namreč: trapastega vombahl, ki je nekoliko našemu
jazbecu podoben, samo da je teži in okorniši. Vombat
je znabiti najbedastiši sesavec, pravi „zaletel“ je, zme¬
rom grč v eno mčr, ne zmenivši se za nič, kar se
godi okoli njega. Zadovoljen je, da ima le jesti, za
vse drugo ne mara. Ako ga človek vzame k sebi v
hišo in mu dč jesti, mu je to prav všeč, ali za člo¬
veka se ne zmeni kratko ni malo. Teleban je nočna
žival, po dnevi leži v luknji, ki si jo jo izkopal glo¬
boko pod zemljo.

46. Kij unaš.

Razen vrečarjev ima Avstralija med svojimi ži-
valimi še druge prav čudne in nenavadne prikazni.
Ena najskrivnostniših in naj čudo vitiših živali je klju-
naš  iz nove Holandije. Ni še tega ravno dolgo, kar
se je učeni svet prepiral zarad te živali; nekteri so
trdili, da nese jajca s trdo lupino, drugi so  pa doka¬
zovali, da koti žive mlade. Sedaj sicer vemo, da je
kljunaš sesavec, kakor kteri koli doslej opisanih, ali
vendar ne moremo reči, da to čudno žival poznamo
popolnoma, še sedaj je na njej marsikaj nejasno.

Na prvi pogled vidimo, da je kljunaš povodna
žival; o tem nas podučuje med prsti razpeta plavna
kožica, ki na prednjih nogah sega daleč črez prste

179

• #  V % | # *t #

in črez kremplje. Se bolj čudna so usta. Največ so
podobna širocemu ploščatemu kljunu, ki je spredaj
zaokrožen in zobčast na robeh, kakor račji kljun.
Spredaj ste nosnici, zadaj je pa kljunova koža nagu¬
bana in proti oččm kakor klobasa privihana, ravno
tako na spodnjej strani. V čeljustih ima na vsakej
strani po dva rožena zoba in tudi jezik je zgroženimi

53. Kljunaš.

špicami obraslen. Iz goste sivkasto-rjave dlake sve¬
tijo se majhne črne oči, uhljev pa nima. Samec ima
na zadnjih nogah neki rožen trn, od kterega se je
poprej govorilo, da je strupen in da more žival ž
njim človeka otrovati, kar pa ni res.

Ta trn nas spominja na petelinove ostroge, in
sploh je kljunaš razen kljuna tudi v notranjei rasti
nekoliko pticam podoben in zarad tega je soselmo za
učenjake znamenita žival. Sicer je v truplu precej
podoben vidri, samo da je manjši in da ima bolj
košat rep. Po dolgem meri z repom vred do dva
črevlja.

Kljunaš prebiva pri rekah in stoječih vodah.
Najljubši so mu senčnati in mirni kraji, kjer je voda
s travami in vsakoršnim dračjem prerastena. Tu si
izkoplje na bregu iz vode navzgor dolgo zavito luknjo,

12 *

180

ki pelje v večo s suho travo nastlano kotanjo. V hišo
ima dvoja vrata, ena pod vodo, druga pa malo nad
vodo; kotanja leži pa tako visoko, da tudi pri večih
povodnjah suha ostane. V mirnih vodah ga je tudi po
dnevi časih videti, vendar veči del dneva prespi.
Najživahniši je o mraku. Vsa njegova gibanja spri-
čujejo pravega povodnjaka, brez najmanjšega upora
plava sem ter tje, sedaj z vodo, sedaj proti vodi.
Vsaki čas zgine pod vodo, brodi s kljunom po blatu
in med vodnim zeliščem. Kakor raca prebrba in pre-
žveka blato in grez, kjer živč mnoge žuželke, črvi,
polži in druge male živalce. Vodo in blato precedi
skozi nazobčan kljun, živalce pa spravlja v ustne
mošnjice in je pozneje zunaj vode zložno poje.

Kakor vsaka s pluči dihajoča žival tudi kljunaš ne
more dolgo pod vodo ostati, za nekoliko minut se pride
oddehnit. A ko je bistro oko zagledalo kaj nenavadnega,
ali tenko uho zaslišalo kaj suinnjivega, koj se skrije
in potem ga ni tako hitro videti. Ka suhem se rad
liže, čisti in pere s kljunom, kakor raca.

Vjeti mladi kljunaši so prav lepe in prijazne ži¬
valce. Človeku se dadč potipati in čebljati, samo za
kljun jih ne sme prijeti, bojda je jako čutljiv. Spe,
kedar se jim zdi, po dnevi in po noči, speči ležč na
hrbtu ali pa se zvij6 v klobčič in kljun z repom po¬
krijejo. V spanji se jim tudi sanja in če jih kdo
vznemiruje, renčč in momljajo. Budni se med seboj
igrajo, tekajo sem ter tje, grizejo se in prekucujejo,
kakor mladi psi, tudi človeka za salo v prst grizejo.
V plitkej vodi so prav veseli in razposajeni, v glo-
bokej se pa krnalu utrudijo in če ne morejo ven, se
zadusč. Prisedši iz vode se čistijo in gladijo. Stari so
nemirni, zlasti po noči, kopljejo in praskajo in sku¬
šajo pobegniti.

Škoda davjetili ni moči dolgo živih ohraniti, celo
v Avstraliji ne. Anglež B e n n e 11 popotoval je dvakrat
v Avstrali jo nalašč zato, da je kljunaše opazoval.
Mnogo si je prizadeval, da bi jih ohranil žive in peljal
seboj v Evropo — ali vse zastonj. Živega kljunaša
v Evropi še ni bilo videti.

181

47. Lenivec.

Tudi južna Amerika ima razim že popisanih sesavcev
še nekoliko prečudnih živali, ki tako rekoč osamljene
brez bližnjih sorodnikov životarijo topasto in žalostno,
kakor bi se jim dozdevalo, da ne spadajo v današnji
svet. Med temi je tudi lenivec.

54. Lenivec.

Lenivec je na suhem edina četveronoga žival, ki
ne more niti stati niti hoditi, temuč samo plezati in
je zato za vse življenje obsojen na drevo. Na drevesu
se rodi, na drevesu živi, na drevesu tudi pogine.
Zato je pa tudi njegovo teloustvarjeno za tako živ¬
ljenje. S prednjima daljšima nogama se oklene drevesa
ali veje kakor z rokama inzasadi va-nje dolge in močne,
kakor srp zakrivljene kremplje. S temi kremplji se
drži, kakor, bi bil k veji pribit in ni ga moči od¬
trgati. Z ostrimi kremplji se tudi brani sovražnikom,
komur je zasadi, ta je izgubljen, ker se ne more rešiti
jeklenih kavljev. Pravijo, da celč močni .jaguar
pogine v lenivčevih krempljih in da ž njimi tudi veli¬
kanskim kačam trebuh raztrga.

Akoravno je vsaka noga za se dosti močna nositi
težo njegovega telesa, vendar se zmerom drži vsaj s
tremi nogami. Varno in oprezno pomakne eno nogo
naprej, poskuša, ali je veja dosti močna ali ne, in
ko se je prepričal, da ga more nositi, poprime se z
drugo, potem s tretjo in naposled s četvrto nogo.
Tako lazi počasi od veje do veje in ker v goščavi
stoji drevo pri drevesu ter segajo veje med veje, tudi
gre od drevesa do drevesa. Najhuje mu se godi,


182

ako po kacem naključji pacle na zemljo. Noge niso
ustvarjene, da bi nosile truplo, zato mora ležati na
trebuhu in vse štiri od sebe moliti. Ko vidi, da tako
ne pride naprej, upre z veliko težavo eno zadnjo nogo
ob zemljo in ob enem poseže s prednjo nogo iste
strani malo dalje, zasadi kremplje v zemljo in se s
celim truplom težavno pomakne malo naprej, potem
ravno tako na drugej strani. Tako se do vleče do bliž¬
njega drevesa. Čudno je pa, da ta pokveka Še precej
dobro plava, ako pade v vodo. Po noči ali kedar je
utrujen, objame vejo z vsemi Štirimi in viseč ob veji
spi in počiva. Časih po več dni visi na enem in
istem mestu, kakor bi bil mrtev. Tako počivajočega
tudi ostrovidni Indijan jako težko zapazi, ker je groba
suha dlaka siva kakor skorja ali mah na drevesu.

Do poldrugi črevelj dolga žival je okrogle glave
in plošnatega skoro golega lica ter je v glavo neko¬
liko opici podobna, toda v medlem in topem očesu
kakor tudi na nagrbančenem starikavem licu ni videti
nikakoršnega življenja. Lenivec ne pokaže nikdar
kacega veselja ali strahu, nikakoršne zadovoljnosti
ali razdraženosti, ven in ven je Čemeren in žalosten.
Malomarno in otožno gleda tje v svet, videti jo, kakor
bi bil vedno bolan in tudi žalostno tožeči glas: ai,
ai, s kterim se časih glasi, bi človeka le potrdil v
tej misli. Zraven je neobčutljiv za vsako bolečino,
ne zmeni se, naj bo še tako hudo ranjen, najhuji^strup
ga umori le počasi in brez vidnega trpljenja. Čuditi
se moramo tudi njegovej trdoživosti, ni ga skoro moči
ubiti, srce izrezano iz ubitega še pol ure bije in tudi
noge se še dolgo po smerti krčijo in segajo naprej,
kakor bi hotel dalje plezati.

Lenivec živi po gostih temnih lesovih vroče južne
Amerike. Onde trga liste in brstovje s trdimi ust¬
nicamiprednjih zob nima, ampak same kočnjake.
Škode po drevji ne dela, ker je onde rastlinstvo jako
hobato in bujno, in obgrizene veje hitro spet ozelene
z novim listjem. Ako je potrebno, strada tudi lehko
več tednov. Ni mi treba praviti, da ne hodi na zeml o
pit, temuč zadovoljen je z roso, ki jo zjutraj naje e
na listji.

183

Mladič se precej po rojstvu oklene z nogami svoje
matere, kakor mlada opica, in starka se plazi ž njim po
vejah, dokler ne odraste.

lndijani ga love in jedč njegovo meso.

48. Pasanec.

Pasanec je soroden z lenivcem, akoravno mu po
vnajnosti ni prav nič podoben, v svojim življenji in
ponašanji pa ravno nasproten. Živi namreč, kakor
nas jazbec, v podzemeljskih luknjah, kterih nobena
žival ne zna tako ročno kopati, kakor on. V kopanji
je mojster. Ako čuti kacega sovražnika za seboj, ne
misli na beg, kajti dobro ve, da se na urnost svojih
nog ne more zanašati, toliko hitreje pa začne kopati
in v treh minutah si izrije luknjo, da se ves va-njo
skrije, akoravno je poldrugi črevelj dolg. S pred-

55. Pasanec.

njima koplje, z zadnjima pa izkopano prst meče iz
rova. Pasanec pa ni samo izvrsten kopač, ampak
tudi močan korenjak. Ako je z vsem truplom v
luknji, se z nogami in truplom tako vpre, da ga tudi
najmočnejši možak ne more za rep izvleči. Pasančev

184

rov je črez seženj dolg, navzgor in navzdol izpeljan
ter se konča z večo kotanjo, da se more v njej obra¬
čati. V tej hiši prelezi ves dan in še le mrak ga iz¬
vabi ven.

Pogledimo si malo bliže čudnega puščavca.

Pasanec nas po svoje j postavi skoro spominja na
velikansko podgano; glava, ušesa, nizke noge in dolgi
rep bi vsakej podgani čast delali. Nekaj posebnega
nam doslej še neznanega ima pa pasanec v svojem
pokrivalu. Njegovo zatrepano in polno truplo je namreč
po hrbtu in po straneh pokrito s trdim koščenim okle¬
pom, ki je videti, kakor bi Človek rožene niške na
žival poveznil. Oklep je prav za prav sestavljen z
dveh črepin, namreč s prednje ali plečne in zadnje
ali križne, med njima je pa 7—9 gibčnih pasov ali
obročev, da se more žival zvijati in obračati in po
teh pasek se tudi imenuje: pasanec. Crepina kakor
tudi pasovi so zloženi iz oglatih roženih pločic v kožo
vrasenih. Tudi glava in noge so obložene s tacimi
pločicami rep pa ves tiči v roženih kolobarjih. Po tre¬
buhu je obrasten s ščetinastimi dlakami in tudi med
pasovi in med oklepovimi pločicami je sem ter tam vi¬
deti kaka dlaka. Naposled moramo še omeniti veliko
in močne kremplje na prednjih nogah, ki ga delajo iz¬
vrstnega grebača.

Pasanec je plaha, topasta in dolgočasna žival,
nemareča za družbo. V mraku pride iz luknje in
potem vso noč capa okoli in stiku j e za črvi in žužel¬
kami, zlasti za mravljami, jč pa tudi sadje in korenje
in tudi mrhovine ne zameta. Na nočnih potili ga največ
vodi nos, ker brljave oči niso baš pridne. Ko napoči
zarij a, vrne se v luknjo ali pa si tam, kjer ga najde
dan, izkoplje novo. Ako je na svojih ponočnih potih
našel mravljišče, precej si pod njim izgrebe luknjo
in ostane v njej, dokler je kaj mrav jincevv mravljišči.

Samica skoti 3—9 mladih, ki pa kmalo zapuste
staro ter se razkropi ne zmenivši se drug za druzega.

Južno-amerikanskilndijani pobijajo pasanca zarad
okusnega mesa, ki tudi Evropejcem ni zoperno. Iščejo
ga v mesečnih noččh s psi. Ako ga pes zaloti zunaj
jame, izgubljen je. Pasanec se zvije ali potuhne, pes
ga pa z nogami iz z gobcem tišči tako dolgo, da pride

185

lovec, ter ga udari s palco po glavi. Tudi ga izkapajo
iz lukenj, ali mu nastavljajo pasti, ali pa ga zalijd z
vodo in ga tako prisilijo, da mora priti iz luknje. Iz
oklepa delajo Indijani košare.

Tudi druge zveri strežejo na-nj, posebno volk in
lisica.

Po hišah so nevšečni zarad vednega rovanja in
kopanja in človek s to bedasto živali j o nima nikakor-
šnega veselja. Proti strupu je neobčutljiv.

49. Mravljinčar.

V sosestvu dolgočasnih puščavcev, lenivca in
pasanca, živi še en pust samotarec, s kterim končamo
popis četveronogih živali. To je namreč mravljin¬
čar.  Do štiri črevlje dolga žival in tudi tri črevlje
dolgi metlasti rep obrasten je z dolgo kocasto dlako,

56. Mravljinčar.

ki je po vratu in po hrbtu v grivo podaljšana. Steg¬
njena glava se konča v valjast proti koncu tanji go¬
bec z neznano majhnimi usti. Usta so prav za prav
samo majhna luknjica, skoz ktcro pomoli tenek in

186

lepljiv jezik, ki je najbolj podoben dolgemu slina¬
stemu črvu. Usta so brezzčb, oči in ušesa so majhna.
Čvrste noge, posebno prednje, oborožene so z moč¬
nimi zakrivljenimi kremplji.

Mravljinčar je počasen, miren in tih samotarec.
S povzdignjenim repom krivenca nerodno po skrčenih
krempljih in z gobcem ob tleh stikuje za mravljami.
Ako najde mravljišče, razkoplje ga s prednjima no¬
gama, potakne gobec va-nje in spusti skoro poldrugi
črevelj dolgi glistasti jezik med razdražene mravlje.
Srdite živalce planejo na jezik ter se zagrizejo va-nj,
kar je mravljinčarju prav všeč. Ko je jezik poln
mravelj, smukne ž njim hitro v usta in požre na sto¬
tine mravelj, koj pa spet spusti jezik med razkačeno
druščino, neprestano mu igra jezik, sedaj v usta,
sedaj iz ust, v enej samej minuti ga more 50krat
iztegniti in spet nazaj potegniti. To je pa tudi po¬
trebno, da se precej velika žival nasiti majhnih in
drobnih mravljincev. Ravno tako je povsod za pe¬
tami zelo škodljivim belim mravljam ali termitom, ki
si zidajo iz gline in peska do dva sežnja visoka po¬
slopja, pečem podobna, ki so tako trdna, da jih
Človek more samo z železnim orodjem razrušiti, mrav¬
ljinčar je pa razkoplje z velikimi jeklenimi kremplji
in polovi z jezikom prestrašene prebivalce.

Mravljinčar tava brez stalnega domovanja po polji
in po gozdih; ako pride do vode, plava črez njo z
povzdignjenim repom. Kjer ga noč prehiti, onde se
vleže in prespi v travi ali v grmovji. V nevarnosti se
brundajoč spnč na zadnji nogi in se brani s prednjima.
Strašne kremplje sovražniku zasadi tako globoko, da
jih časih sam ne more ven potegniti.

Samica edinega mladiča nosi seboj na hrbtu tako
dolgo, da pride k moči.

Indijani pobijajo s palicami to koristno žival
zarad mesa in kože.

V postavi in rasti in tudi po navadah je mrav¬
ljinčarju podoben luskovcc, samo da je mesto dlake
obrasten s trdimi, na robčh ostrimi roženimi luskami,
ki se pokrivajo druga drugo, kakor črep na strehi.

187

Žival je nekoliko podobna velikemu smrekovemu če¬
šarku. V nevarnosti se zvije in takrat se luske vzdig¬
nejo in srše, kakor noževe špice na vse strani.

Dolgorepi liiskovee živi v Afriki, kratkorepi pa v

vzhodnej Indiji.

Pregled sesavcev.

Vse v lanskem in letošnjem zvezku opisane živali,
naj si že žive na kopnem ali v vodi, naj si bodo po
velikosti, po vnanjosti in po vedenji še tako razločne,
vjemajo se vendar v tem, da imajo rdečo toplo kri,
da dihajo s pluči in da kote (rajajo) žive mlade, ktere
v prvej mladosti s e s a j o mleko, in zato vse te živali
imenujemo sesavCC.

Navadno ima vsak sesavec štiri ude za gibanje,
no ti udje so pri raznih sesavcih različni, o čemer
se prepričamo na prvi pogled. Nekteri imajo na udih
gibljive prste z nohtom ali krempljem na koncu; pri
drugih so pa prsti obuti v rožene nožnice ali parklje;
naposled so pri nekterih prsti negibčni, v kožo zaviti
in ves ud je spremenjen v plavuto.

Po tem razdelimo sesavce lehko na tri krdela,
namreč na:

prstarje, parkljarje in plavnlarjc.

Pogledimo si ta krdela malo bliže.

V prvem krdelu kmalu zapazimo nektere, ki
imajo na vseh štirih udih roke  za prijemanje, ker
se palec na vseh lehko stiče z vsakim drugim prstom.
Zobovje je pri njih popolno brez škrbin in oči so
naprej obrnjene. Vse take sesavce imenujemo: Opice.

Gorila, Šimpanz, pongo ali orangutan , magot ,
pavijan , mandril , vriskaš so opice.

Nekteri prstarji imajo na prednjih udih sosebno
dolge in tenke prste, med njimi je razprostrta gola
mrenica, ki sega ob životu do zadnjih nog in tudi
rep objema. Zobovje je popolno, nekteri jed6 žuželke,

188

nekteri pa sočno sadje. Nočne živali so, z 6no mreno
ne morejo prav za prav letati, ampak le prhutajo,
zato jim pravimo. Prhutarji.

Prhutarji so: Netopirji, krvoses in leteči psi.

Drugi imajo na prstih ostre zakrivljene kremplje,
popolno in ostro zobovje, posebno so očnjaki dolgi
in špičasti. Ti sesavci strežejo na druge živali, je
napadajo in koljejo, pijo kri in žr6 meso, le nekteri
jed6 mrho in nekoliko njih se razen mesa hrani tudi
z rastlinami. To so:. Zveri.

Med zveri spadajo: Psi  (<domači pes , lisica , volk,
sakalj, pešec), mačke  (domača mačka, divja mačka, ris,
tiger, lev , jaguar, leopard, panter), hijena , kune (kuna
zlatica in belica, dihur, podlasica, hermelin sobol),
vidra, jazbec, smrdljivec, medvedje (javi, beli, Urni,
hudi medved), jez, krt, rovka .

Nekoliko je sesavcev, ki so sicer po vnanjosti
podobne zverčm ali glodavcem, ali se od njih ločijo
v tem, da imajo na trebuhu neko kožnato torbo ali
vrečo, v kterej se njihovi nezreli in slabi mladiči
gode. Zarad te vreče jim je zdeto ime: Vrečarji.

Kenguruj ali ldokan in vornbat sta vrečarja.

Med sesavci jih je mnogo, ki imajo v vsakej
čeljusti spredaj po dva dletasta ostra zoba, očnjakov
nimajo in zato je med prednjimi zobmi in med kočnjaki
prazen prostor. S prednjimi dletastimi zobmi grizejo
in glodajo, zato se jim pravi: ....  Glodavci.

Med glodavce se vvrstujejo: Miši in podgane, ve¬
verica, polh, hrček, svizec ali marmotica, zajec  (divji
in domači), ježevec, morski presiček in bober .

V vročej Ameriki in v Avstraliji prebiva neko¬
liko čudnih sesavcev, ki so drugim prav malo podobni
in tudi med seboj se jako razločujejo, le v tem se vsi
vjemajo, da imajo nepopolno zobovje. Prednjih zob
nima nobeden in nekteri so cel6 brez zob, zato jim
po pravici grč ime:. Rcdkozobi.

Kljunas, lenivec, pasanec, luskovec in mravljinčar
se prištevajo redlcozobom.

Pri parkljarjih  nam koj pade v oči, da se
med seboj razločujejo po številu parkljev.

189


Nekoliko jih je, ki imajo na vsakej nogi en velik
parkelj, kterega navadno kopito  imenujemo in tem
živalim zato pravimo:. Kopitarji.

Konj, osel, mula, kulan, zebra so kopitarji.
Drugim je pa videti, kakor bi bilo kopito po
sredi razklano, imajo tedaj dva parklja in imenujemo

je:.. Dvoparkljarji.

Vsi dvoparkljarji imajo to posebnost, da se jim
pri počitku pogoltnjena krma iz želodca povrača v
usta, kjer jo žival drugikrat do dobrega zmelje in
spet pogoltne. Zarad tega prežvekanja ali preživanja

jim velimo tudi: prežvckači ali preživači.

Med dvoparkljarje ali preživaČe Štejemo: goveda,
ovcej koze, bivola, zubra (tura), bizona, gazelo, divjo
kozo (gamsa), kozoroga, srno, jelena , losa, žirafo, eno-
in dvogrbo kamelo, lamo in gvanako.

Naposled so še taki parkljarji, ki imajo na vsakej
nogi več nego dva parklja, namreč tri, štiri ali pet.

To so:. Mnogoparkljarji.

Zavoljo debele kože pravimo jim tudi (lebclokožei.

Med nje spadajo : svinja (domača in divja), sloni,
nosorogi, povodni konj in tapir.

Tudi med plavutarji je razloček.

Nekteri imajo vse štiri ude spremenjene v pla-
vute, zadnji nogi ste negibčni in nazaj obrnjeni. Koža
jo dlakava, zobovje zversko. Na suhem so neukretni
in ne gredč daleč od vode. Zarad plavutastih nog
so zovejo:. Plavutonožci*

Plavutonozcem prištevamo: Tulnja, mroža, mor¬
skega leva, morsk. medveda, morsk. slona.

Poslednjič so plavutarji, ki so po svojem golem
telesu in po vnanjosti bolj ribam nego sesavcem po¬
dobni. Prednja uda sta v plavuti spremenjena, mesto
zadnjih udov imajo samo veliko repno plavuto. Iz
vode nikoli ne gredč. Po naj imeni tnišem med njimi,
namreč po kitu imenujemo je: . . . . Kitovce.

Razen kita vvrstujemo semkaj tudi: glavača ali
kaŠelota, pliskavko ali delfina, in narvala ali samoroga.

Imenik

živali v tem zvezku opisanih ali omenjenih.

Na strani

osoro g.106

)pice.138

pica turška.145

)rangutan.144

*ako.17

Pasanec.183

avijan.146

csec .76

es loteči .49

, morski.119

.171

.69

»uliskavka .120

jfPodgana . 23

5 odkovnjak.49

odlasica . 33

olh . 66

'ongo .144

Psoglavec.146

Puma. 162

Ris .83

Rovka .43

,, povodna.44

i

l

ibor

ižmar

K a z a 1 o.


I

1


I. Živali po tujih krajih udomačene.

- „3

trn

Na str«

3. Dvogrba kameli . . .

4. Lama . . ....

1. Severni jelen

Na strani
. . 4

2. Velblod ali kamela

II. Divje četveronožne živali.

6. Mi* .18

6. Podgana.23

7. Hrček ali skriček . . r 28

8. Kune * .. 1  30

9. Vidra. • . • 36*

10. Jež. .v ,38

11. Krt.41

12. Rovka.43 -

13. Netopirji . 44

14. Veverica.52

15. Polh.55

IG. Zajec .58

17. Srna.61

18. Jelen.G3

19. Los.G7

20. Lisica . . . i  .

21. Volk.

22. Ris ..

23. Divja mačka . . .

24. Jazbec . . . . . .

25. Medved.

2G. Divja koza ali gams

27. Kozorog . . . . .

28. Svizec ali marmotica

29. Zuber (Tur) . . .

30. Ježevec.11

31. Tulenj ali morski pes .11

32. Mrož.

33. Kit.

• r« J

III. Tnjozeniske četveronožne živali.

43. Tapir ....

44. Bober ali daber .

45. Kenguruj ali klokan
40. Kljunaš ....

47. Lenivec ....

48. Pasanec ....

49. Mravljinčar . .

Pregled vseh sesavcev

? •

1






















COB ISS

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA


t