Narodna vzgoja. (Spisal Jos. Ciperle.) 1. ^||tari pisatelji in zgodovinarji pišoči o Slovanih in posebe o Slovencih naglašali so posebno njih delavnost, odkritosrčnost, pri'jaznost, gostoljubnost, njih Ijubezen do svojega vladarja in do domovine, njih bister um in njih pohlevnost. — Narod s tacirai krepostimi, kojih ne najdemo tako lehko v taki obilici pri kakem drugem narodu, zaslužil bi, da bi ga čislal vsak človek, a smel bi se čislati pred vsem tudi sam. Toda žalibog, da ni tako. Zalibog, da so v našem narodu prevladale od paintiveka nekatere teh navedenih kreposti, osobito prevladala je pohlevnost. Slovenci bili smo in smo tudi še vedno jako pohleven in potrpežljiv narod. Pohlevnost je jako lepa in divna krepost, kjer se rabi v pravem razrnerji z druzimi krepostimi. Ali prevladati ne sme dan danes, in tudi vedno je bilo to na kvar vsakomu, pri koraur se je pojavljala v preobilni meri. Dan danes ni treba onemu, ki te udari po jednem lici, nastavljati še drugo. On je najde že sarn, da te udari še po tem. Ta pohlevnost slovenska dovela je narod do brezkrajne popustljivosti, v mnozih slučajih celo do brezbrižnosti, in vzela mu je ves naroden pogum in ponos. To, da si Slovenec premnogokrat ni upal kazati se Slovenca, da si ni upal naglašati svoje narodnosti, da ni hotel ali ni znal ponašati se ž njo, to kopalo je našemu narodu leta in leta grob, v koji se morda še pogrezne s časom. »Bili so Slovenci!" reklo bi se 1* potem. Prihodnji zgodovinarji pa jemali nas bodo v žaloston izgled tedaj, kedar bodo dokazovali, kaj se dogaja z narodi, ki ne čislajo in ne goje svoje narodnosti. Zalostno, a resnično. 2. Ne smemo se tedaj čuditi, da se naš narod predostikrat prišteva tako zvanim inferijornim narodora. Ni čuda tudi, da se trdi z vso resnobnostjo, da Slovencev še pred 1. 1848. bilo ni. Ako bi kdo takovo budalost trdil o kakem drugem narodu, reklo bi se takoj: Je li ta človek bolan na urau, ali ka-li? Toda o nas ne osupne taka trditev nikogar. Ali vprašajmo se resno: Ni li naše brezrnejno samozatajevanje, naša velikanska pohlevnost, ali pa rccimo naravnost, naša lenoba največ pripomogla k temu, da se trosijo take budalosti o nas po svetu? Ne bodem se trudil poučevati naših nasprotnikov o nas. Oni dostikrat bolje poznajo našo zgodovino in naše duševno delovanje, nego rai sami. Ali ceniti nočejo vsega tega po nobeni ceni, kajti s tem izpulili bi si sami vse orožje, koje rabijo proti natai. Zato je pa naša sveta dolžnost, brigati se za vse to, kar zadeva naš narod; dolžnost vsacega Slovenca je in bodi, oborožiti se z uraa svitlimi meči, ter se poganjati in boriti za svoj narod, njega svetinje in njega pravice. Le bati se ne ničesa. Pač premalo cenimo prelepih besed našega Koseskega: ,,Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!" Roko na srce Slovenci! Ali je bil to vedno naš ponos? Ne, ni bil, pri nas vseh ni bil. Saj se poznamo, saj vemo, da naš naroden ponos tiči vedno v najskrivnejšem kotičku. Bog nas je pač potipal že dostikrat z najdebelejšim prstom; dosti zatiranja, dosti zgub smo že prestali in zabeležili; toda sparaetovali se še vendar nismo, še vedno in vedno smo podlaga tujčevi peti. 3. Kaj pa vendar prav za prav počenjarao mi? Narodnost gojiti ter se boriti za njo, to prav z lehko vestjo prepuščamo našira časnikarjem in pisateljem. Oni naj se praskajo z nasprotniki, kakor se hočejo. K večemu citamo to, ter rekamo potem zadovoljno: Smentano so se dobro skavsali! To je vse. Ali pa še celo ne čitamo tega rekoč: Jaz sem že sit prepira! — Koliko je pa tudi Slovencev. ki ne bero leto in dan nič slovenskega, ki zajemajo vso svojo politično in nepolitično modrost iz tujih nam nasprotnih časopisov in knjig. Mnogo jih je tudi tacih, ki se boje žaliti koga, ako bi jih videl čitati kak slovenski časnik, ali ako bi vsaj Čul kaj tacega o njih. Da ostajajo pri tem nevedni o vsem našem napredku v literaturi in na vseh drugih poljih, to jih ne vznemirja čisto nič. Njira je le to prav, da se ne rnisli o njih nič slabega; in slabo zdi se jim to, ako bi se mislilo, da so Slovenci. Ako ocitaš takemu človeku, da njegovo počenjanje ni pravo, odgovarja ti: ,,Kaj hočete, saj sem v srci Slovenec!" Oj ti sveta preprostost! Ali naj se smejemo tem možakarjem? Ne, kajti takovi sluoaji so prežalostni. Razsrditi se nad njimi, to nič ne pomaga; poučevati jih je toliko, kot metati bob ob steno. Tako imenovani ,,v srciSlovenec" je največa a tudi najpredrznejša kukavica, in ravno toliko vreden, kot najočitnejsi renegat. Ce tudi Bv srci-Slovenec" ne dela naravnost škode narodu, vendar mu tudi ne koristi nič. On je mrtva veja na narodovem deblu. Kako se mogo neki ti ljudje postaviti po robu, ako slišijo grditi ime slovensko, saj ne vedo ničesa o našem napredku. Mnogo jih je tudi, — jaz sam jih poznam nekaj — celo tacih, ki so pozabili popolnera svoj materin jezik, in to celo v krajih, kjer bi ga bili lehko gojili ter se vadili v njem. Toda čemu, saj so živeli in se debelili tudi brez inaterinega jezika. In vendar materina beseda je najživejŠa priča ljubezni do rnatere; in kdor mater zataji, matere vreden ni. 4. Oj ti ljuba slovenska pohlevnost, ti premilo saraozatajevanje slovensko, ti prinašaš že obilen a žalosten sad! Ti ne razcvitaš se samo pri tako zvanih nv srci-Slovencih", ampak tudi pri onih, ki imajo v prvi vrsti nalog, boriti se za pravice naroda. Tu menira namreč večino naših narodnih zastopnikov po raznih zborih. Dosti pisalo se je že po raznih časopisih o njih pohlevnosti, njih bojazljivosti, njih neodločnosti in popustljivosti. Zato se ne bodem pečal tu obširneje ž njitni. Le toliko rečem: Ako je bil kdo izveličan že samo zaradi pohlevnosti, potem pridejo ti naši zastopniki gotovo med svetnike. Ali narod slovenski ne bode jih častil tako, kakor časti druge svetnike. 0 tem naj bodo pa tudi prepričani. 5. A tudi slabe lastnosti imeli so naši pradedje. Glavna izmed njih je bila ta, da niso poznali vzajemnosti, in te lastnosti niso se slovanski narodje otresli še do današnjega dne. Toda otresli se je bodo pač takrat, kedar bode vse slovanske rodove prešinjala zavest, da so sinovi jedne matere, da so govorili nekoč vsi jeden jezik, in da so bivali nekoč vsi v iedni in isti državi in deželi. Zalibog, da so se Slovani že zgodaj razšli ter se naselili po raznih deželah, daleč drug od druzega. Nekoč bilo je pa tudi občevanje raznih rodov med seboj jako težavno, in tako je prišlo, da so pozabili drug na druzega, ter vsak rod skrbel le za se, a za obče blagostanje in srečo vseh rodov ni mu bilo mar. Zdaj odpalo je že mnogo teh ovir. Občevanje slovanskih narodov polajšalo se je ranogo, kajti železnice vežejo razne oddaljene kraje med seboj. — Razne narodne slavnosti in razstave so jako ugodne prilike, da se shajajo slovanski narodi zdaj tu, zdaj tarn, da se spoznavajo in uče ceniti drug druzega. — Tudi to, da se prevajajo slovstvena dela slovanskih narodov v druge slovanske jezike, je jako vspešen korak k slovanski vzajeranosti. — Veselo znamenje pa je posebno to, da se novejši čas mnogi Slovani pridno uče druzih slovanskih jezikov, in da se celo teži po občeslovanskem književnem jeziku. Tako je pač upati, da se obistini nekoč ona divna slovanska vzajemnost, o koji se sedaj še le poje v pesnih raznih slovanskih pesnikov. Pač je še daleč do njene obistinitve. Vso premalo resnobe je še za njo; in zraven tega pa še razni domači prepiri \n razpori ovirajo nas, da se bavirao resneje s tem predmetom. 6. Mi Slovenci posebno iraamo doma še dela dovolj, da se zjedinimo. Malo nas je, a še mi nismo jedini. Se te prav male slovenske vzajemnosti ni. V istini je to žalostno. Pač smo še tam, kjer nam je prav krvava potreba boriti se proti tujerau nasilstvu, vsi jedne misli, jednega čuta. Ali tam, kjer smo dosegli najmanjši vspeh, celo navidezen vspeh, tam začenjamo se takoj puliti raed seboj. In kaka je ta naša bratovska borba! Nikdar si nismo upali proti tujerau nasilstvu postopati s takim orožjem, s tako silo, s takirai psovkami, koje si mečemo v obraz v domačem boji. Tujca hotečega kratiti nam naše pravice, odganjali smo k večenm s tenko šibico, kakor bi se bali, da ga ne udarirao prevoč; a bratu svojemu postavljamo se nasproti z gorjačo. Ne, ne, tega ni treba. Bratovski boj je naša nesreča. In čudno, jako čudno je to, da v tem domačem boji ni sledu več one pohlevnosti, ki nas prešinja v vsakem drugem slučaji. Tu smo kar na raah odločni, brezobzirni in neupogljivi. A kaj smo dosegli s tera? Naš mali narod smo razdvojili, naše duševne sile smo razcepili in preranogokrat zaraorili. Ne morimo jih še dalje. Poraislimo vendar, da s zadnjim Slovencem zginil bode tudi zadnji verni človek na slovenskih tleh. Toda ne obupajmo. Vsak narod se preroja; jedna tretjina vsacega naroda je njega rnladina, in ta je in bodi naš up in naš biser. Upajrao, da popravi nekoč ona to, kar smo pokvarili mi; ali v to treba ji je pred vsem — stroge narodne vzgoje. 7. Narodna vzgoja! — Veličasten pojem, prekrasen in velevažen nalog osobito za nas Slovence. V času stisek in nadlog, v kojem živi naš narod posebno dan danes, je gotovo zanj neprecenljive vrednosti: narodna vzgoja. Med tem ko se tudi med Nemci in druzirai narodi, ki bivajo med nami in okoli nas, posebno poudarja in razmotrava ravno dan danes vprašanje o narodni vzgoji, bila bi neodpustljiva malomarnost, bil bi greh zoper našo narodnost, ako bi se ne ganili tudi mi, ter se z vso odločnostjo ne poprijeli tega predmeta. Lehko bi se stavilo vprašanje: Ali ni taka vzgoja jednostranska, ali ni morda celo v nasprotji z nauki tako zvane splošne vzgoje, ki teži jedino po tem, da napravi iz otroka človeka, človeka za svet, človeka sploh? — Da, v istini, to je nalog tako zvani splošni vzgoji, in to rnisel pretresovali so vedno in vedno pedagogi vseh narodov. Iz otroka narediti, ali recimo vzgojiti človeka sploh, — kako je to mislibi? Ali je morda kdo človek sploh? Ali ne pripada vsako človeško bitje temu ali onemu narodu? Nikdar se ne čuje v življenji izraz: Glejte, to je človek sploh! K večerau dalo bi se to reči o onih, ki niso ne krop ne voda, ne mis ne tic, ne Slovenec ne Nemec, ne Turek ne Kitajec. Toda o teh vendar ne bode trdil nikdo resnobno, da so cvet in vrhunec človeške vzgoje; marveč sraatrajo se povsod izrodkom človeštva. A tudi pri vsem tem, da se je vzgojalo na podlagi naukov te splošne vzgoje, ostali so vendar gojenci vedno le Nemci, Franoozi, It.alijani, Cehi, Slovenci i. t. d., ali pa so postali — renegatje. (Dalje prih.)