2
Aleksandrov: Na piru.
J4a piru.
T,
o se danes vse raduje kakor še nikdar, danes, ko svoj pir piruje Feodor boljar.
In vesel boljar odzdravlja gostom svojim vsem; slugam svojim pa ponavlja: »Vina dajte sem!«
Godci zaigrajo burno z novimi močmi, v plesu zavrtijo urno gostje se mladi.
Hej, pa v uri tej veseli pokne zunaj bič! Vstopi sosed zakasneli — Gleb Ivanovič.
»Preje priti v megli sivi ni mi bilo moč; sneg visoki, nagajivi, pa ta temna noč!
Zunaj mete, zunaj brije, sneg je nov zapal; tu pa ti nevesta sije kot demant svetal! —
Pa dovoli mi, dovoli, da bi enkrat smel plesati z nevesto okoli z drugimi vesel —«
In Ivanovič odvel je
tja med vrste njo,
a med plesom pa ji del je
tiho bil tako:
»Ni bil novi sneg ovira, niti noč temna, da sem prišel sredi pira — to si ti bila . . .
Ti, ki si bila na sveti meni vse blago, ti, ki rekla, da imeti smel te drug ne bo .  . .
Pa ti laž si govorila — zdaj nevesta si; pa ti mene si slepila, ker nezvesta si! . . .
Ah, ne veš ti, kaj  storiti si mi mogla s tem! Misliš morda, da pustiti drugemu te smem ?«
In Ivanovič  okoli zavrti se z njo; hitro kakor še nikoli zavrti se z njo.
In Paraša, mlada žena, pade mu na tla — in za večno poročena v drugič je bila. — —
Kriknil in obmolknil hkrati v strahu vsak je par; obledel, omahnil hkrati Feodor boljar . . .
Aleksandrov.