Drugo razjasnjenje zastran kmetijskih reči.
V sklepu deržavniga zbora od kmetijskih reči je na dalje v 7. razdelku izgovorjeno, de nehajo pravice v gojzdih in na pašah kakor sužne pravice med go-sposkami in med njih dozdanjimi podložnimi s primernim odkupila m.
Veliko podložnikov je bilo, kteri so imeli pravico do lesa v grajšinskih gojzdih za svoje cimpre pri hišah in poslopjih in za kurjavo. Grajšaki so jim ob navadnim času v gojzdih drevesa odkazati dali, ktere so podlož-niki posekovali in v svoje potrebe obračali. Koliko zoper-nost so kmetje in grajšine pri ti ravnavi imeli, vsak dobro ve iz svoje skušnje , če je imel kaj opraviti v ti reči. Kmet se je oglasil pri borštnarji za odkazovanje lesa — zdaj je bil kmet v borštnarjevih pesteh. Ako ni bil ž njim dober, ali če mu ni kaj v roke stisnil, mu je slabe debla odkazal ali pa v takim gerdim kraji, de jih je komej vun spravil. Taka se je večkrat godila — tode goljufija ali krivica, oboje je napčno.
Kmet, ker je bil zatert, si je sam pomagal, je na skrivnim kaj več posekal. ali pa na drugim kraji, kakor mu je bilo odkazano. Borštnarji so ga zalezli, so ga zatožili ali rubili; po tem se je pa pričela druga kon-dercija. Kmet je bil v kancelijo klican, kakor hudodel-nik izpraševan , tudi dostikrat v kazin ali štrafingo obsojen. On je zoper obsoje pritožbe delal, dohtarje ali pa kake zakotne pisače plačeval in tako je zavoljo zgube časa in denarnih potroskov več imel škode, kakor če bi bil derva na vago kupil. Zraven tega se je pa še grajšin-skimu oskerbniku zameril, in to je bilo dostikrat še hujši, kakor vse drugo.
Ravno tako so tudi grajšine imele velike sitnosti, Pervie so od gojzdov cesarske davke plačevale; redile in plačevale so tudi celo tropo borštnarjev, kteri so dostikrat na dva kraja služili, tako de je bila graj-
sina osleparjena, boršt pa pokvarjen. Ti gojzdni varhi so na drugi plati ojstro pazili, kako bi bili kteriga za-lezli, de bi bili svoje pregrehe s ptujimi slabostmi zakrili. Delali so na grajšinsko oskerbništvo zatožbe, včasih pravične, včasih pa tudi krivične; oskerbništvo je cele litanije do kantonskih gosposk dajalo, je moglo boršt-narje k spraševanju pošiljati, pritožbe do vikših gosposk vkladati, in vender se jim je pri vsim tem po skrivni $ili dostikrat velika škoda zgodila. Zraven tega so bili pa vender v vednim prepiru in sovražtvu s kmetam.
Vse to so zoperne reči, in treba je, de se tudi ta napčnost poravna, ker je zdaj tisti čas prišel, de bi se vsi hribi ponižali in vse doline zasule.
Ta zaveza bo tedaj nehala z odškodovanjem, to je, z odkupilam. To de ni treba misliti, de bi mogel kmet za te pravice denarjev jemati. To bi ne bil dober svet, — zakaj denarje bi zapravil , kmetištvo bi pa ne cem-pera gojzda ne imelo in nasledniki bi mogli za drage denarje od grajšakov derva kupovati. Nar bolj važno bo namreč, de se bojo gojzdi po primeri razdelili. Cez vse to bo odbor tukaj razločbo naredil, kakor bo po različnosti dežela in po dozdanji zavezi med grajšinami in kmetovavci nar bolj prav.
Do tistihmai pa , dokler se imenovana razločba ne stori, mora še dozdanje ravnanje veljati, zakaj, ako se to ne stori, bi kmetje tako dolgo brez vse lesnine mogli omagati; tudi bi se znala kaka sila zgoditi.
Rekel bo pa mende kdo: „kmet od tehmal grajši-nam nič ne odrajtuje , zakaj bi pa zastonj les in derva dobival?" Ta misel je napčna. Nekteri kmetovavci imajo v tacih zavezah pravico do lesa, kolikor ga potrebujejo, in ta pravica se jim bo mogla odškodovati. Dokler odškodovanje ne bo vgotovljeno, tako dolgo jim gre les in se jim mora odkazovati. — De grajšine od kmetov več davkov in žitnice in drugih reči ne dobivajo , jim njih pravic ne overže; zakaj za nektere teh davkov se bo odškodovanje dalo. To odškodovanje pa bo tako de-lječ nazaj seglo, od kodar so nehale odrajtvila kmetov ; tedej se grajšiiiam druga škoda ne godi, kakor de bojo mogle enmalo počakati. Grajšine pa ložej čakajo odškodovanja, kakor pa ko bi ubogi kmet od tehmal več lesa ne dobival.
Nobeden pa vender ne more misliti, de bi grajši-nam tudi za odneho kmetijskih odrajtvil že zdej ne bilo nekoliko polajšano. Grajšinske gosposke nimajo za sodniško in politiško vladbo več potroškov; tudi za šole, cerkve jim ne bo treba več toliko prikladati, kakor do zdaj; za bolnike v bolnišnice ali pri kužnih boleznih ne bo treba več plačevati, oskerbnikov in druzih kancelir-jev ne bo treba imeti i. t. d. Zatorej ne more nobedin govoriti, de bi grajšine že od tehmal za zgubo kmetijskih odrajtvil clo nič ne bile pridobile.
Ce pa ravno enmalo počakujejo plačila , naj pomislijo, kako dolgo je mogel pa ubogi kmet čakati, de mu je zarja odrešenja zasvetila!                   Ambrož.
172