NEKROPOLA Nedeljski popoldan je in asfaltirani trak, ki se vzpenja gladek in ovinkast zmeraj više v planine, ni tako samoten, kakor bi mi bilo prav. Avtomobili me prehitevajo, drugi se vračajo v Schirmek, v dolino, tako da mi turistični promet trga in banalizira pričakovano zbranost. Saj vem, tudi jaz sem s svojim vozilom del motorizirane procesije, a predstavljam si, da bi, če bi bil sam, zavoljo nekdanje spojenosti s tem ozračjem, moja pričujoč-nost zdaj ne spreminjala sanjske podobe, ki skozi ves povojni čas nedotaknjena počiva v senci moje zavesti. Razumem, nekakšen nerazločen upor se prebuja v meni, upor proti temu, da je zdaj odprt in razgaljen ta planinski kraj, ki je sestavni del našega notranjega sveta; temu odporu pa je hkrati primešan občutek ljubosumja, ker ne samo, da se tuje oči sprehajajo po okolju, ki je bilo priča naše anonimne ujetosti, ampak turistovski pogledi (in tega se nezgrešljivo zavedam) ne bodo nikdar mogli prodreti v prepad zavrženosti, s katero je bila kaznovana naša vera v človekov ponos in v prostost njegovega osebnega odločanja. A obenem, glej, od nekod se nepoklicano in rahlo vsiljivo tihotapi skromno zadoščenje, da vogeška planina ni več skrito področje odmaknjene, same v sebi izgorevajoče pogube, ampak so vanj usmerjeni koraki številne množice, ki je, čeprav domišljijsko nezrela, po svoji srčni nagnjenosti vendar pripravljena na to, da zasluti nedojemljivo enkratnost usode svojih izgubljenih sinov. Gotovo, to vzpenjanje na odročno pobočje gorskega sveta spominja na romarsko vnemo po strmih obronkih božjepotnih gor. A vendar ni to romanje v ničemer sorodno s čaščenjem, ki se je proti njemu tako vneto bojeval gospod Primož, ko je želel, naj se slovenski človek dokoplje do notranjega prebujenja, namesto da se razdaja in razmrvlja v zunanji množični obrednosti. Tukaj se ljudje iz vseh evropskih dežel zbirajo na visokogorskih terasah, kjer je človeško zlo zmagovalo nad človeško bolečino in skoraj vtisnilo poginu pečat večnosti. Sodobnih romarjev ni priklicala čudežna sublimacija njihovih želja, ampak prihajajo sem, da bi stopili na resnično sveta tla in se poklonili pepelu človeških sobitij, ki s svojo nemo pričujočnostjo postavljajo v ljudsko zavest nepremakljivi mejnik človeške zgodovine. Na tesnih ovinkih najbrž ne pomislim na guganje tovornjaka, ko je vozil iz tedanjega Markircha zaboj z našim prvim rajnkim, jaz pa nisem vedel, da sedim na tako žalostni skrinji; pa bi mi ledena sapa, ki je prihajala od snega, verjetno omrtvičila sleherno misel, ki bi se priplazila v zavest. Ne, razločno ne mislim na nobeno izmed podob, ki v meni zamotane in zgrbljene trajajo kakor suh grozd, na katerem so jagode ovenele in oplesnele. Gledam plast gladkega asfalta pred ščitnim steklom svojega vozila in bi rajši imel pred sabo staro razrito in kotanjasto cesto, ki bi me peljala v bolj pristno ozračje preteklosti; hkrati pa se seveda pojavlja tudi razvajenost in sebičnost modernega voznika, ki se je navadil na ugodje mehkega brzenja. Obenem skušam najti na slovenskih tleh planinsko pot, ki bi z njo lahko primerjal to vijugasto cesto od Schirmecka do Struthofa. Saj, prikazale so se mi že serpentine pod Vršičem; a tam se razgled odpira na izreden amfiteater skalnatih vrhov, ki jih tukaj ni. Cesta iz Kobarida v Drežnico? Ta bi skoraj lahko bila. Pa spet ne docela, zakaj tukaj ni Krna s svojimi slepečimi čermi. Mogoče je ta vogeška pot še najbolj sorodna ovinkasti poti, ki se iz Kobarida vzdiguje na Vrsno. Tam se prav tako gozd zdaj pa zdaj umakne ob strani, ni predaleč, predvsem pa ni nikjer skal, ampak se povsod svet preliva iz poraslih poraslih gozdnatih oblin v vzvalovane travnate vložke, ki jih na spodnjem koncu spet zadržuje temna gozdnata gmota. Samo tega ne vem več, če so tudi po pobočju pod Vrsnim smreke kakor tukaj. Najbrž niso. Cesta se še vije v hrib, a zdaj jo tu pa tam spremlja belina razsekanega skalovja kakor povsod, kjer je človeško orodje ranilo zeleno črto zemljinih bokov in se zagrizlo v njeno zgoščeno skrito moč. Na levi se zdaj odcepi širok in dolg pas zemljišča, ki pelje k vhodu. Nekoč bo najbrž tukaj drevored, vsekakor pa je zdaj prostor ves zadelan z avtobusi in osebnimi vozili, ki so se razvrstili po dolgem in počez, da se ne morem ubraniti misli na parkirni prostor pred Postojnsko jamo. In z vsemi močmi se upiram sekvenci podob s postaranimi švicarskimi in avstrijskimi turisti in sivolasimi turistkami. Zvesto držijo v roki pas staromodne torbice in obračajo glave za vodnikovim glasom kakor cibe, ki se ob svarilnem kriku prebudijo iz drobnjakarske, pritlikave zaposlenosti in hitro vzdignejo svoj rdeči periskop. Najbolj iskreno in najbolj pošteno bi bilo, ko bi se odpeljal in se vrnil jutri zjutraj, ko bo ozračje delovnega dne bolj milostno varovalo odmaknjenost stopničastih paštnov. A za jutrišnji dan se mi napovedujejo nove pokrajine, tako da stopam proti vhodu z zavestjo avtomatične in zato neplodne vezanosti na popotni načrt, namesto da bi se vnaprej predal kraju ali pa se iz njega izločil. A kakor zmeraj tudi tokrat ob potrebi po hitrem in nemirnem popotovanju hkrati spet čutim prisrčni dih domotožja po mirni, neomejeni zbranosti, ki bi v nji človek našel pristno razmerje do zemlje in morja, do mestnih ulic in njihovih hiš in prav tako do obrazov in oseb, ki mu jih približa življenje; a hitrost in naglica ga mrzlično poganjata naprej, da njegove oči nabirajo samo površinske vtise, ki se razletavajo kakor pena ob premcu drvečega motornega čolna. Saj, in nazadnje se človek tolaži, da je bogat že zavoljo tega, ker čuti domotožje po tihem trajanju, kakor daje dandanes že zavest o svoji okrnjenosti že sama po sebi dragocenost. A saj najbrž tudi je. Pa je verjetno zmeraj bila, samo za manjše število ljudi. Dandanašnji smo pravzaprav siromašni zavoljo prevelike množice podob in vtisov; razmrvili smo svojo ljubezen in se ji oddaljili. Naredili smo prav narobe od tega, kar delajo čebele; raztrosili smo cvetni prah nad milijon predmetov in kljub tihemu glasu, ki nam to zanika, zmeraj še upamo, da bomo nekoč imeli toliko časa na razpolago, da bomo spet napolnili svoj izpraznjeni panj. Bedasto je, a zdi se mi, da me turisti, ki se vračajo k svojim vozilom, opazujejo, kakor da se je naenkrat poveznil na moje rame zebrasti jopič in da moje lesene cokle tarejo kamenčke na poti. Saj, nenadzorovan utrinek, ki v človeku pomeša preteklost s sedanjost jo; vendar je tudi res, da se v nekaterih trenutkih v človeku spočenja neviden, a močen fluid, ki ga drugi občutijo kot bližino njim nevsakdanjega, izrednega ozračja, in se zdrznejo kakor čoln ob nenadnem valu. Zato je na meni morebiti zares nekaj mene iz davnih dni; in pri tej misli skušam hoditi zbrano sam zase, čeprav me moti, da so moje sandale tako lahke in je zato moj korak dosti bolj prožen, kakor bi bil, ko bi bilo moje obuvalo spet platneno in bi še imelo podplate iz debelega lesa. Lesena vrata so prepredena z bodečo žico in zaprta kakor takrat; vse je nedotaknjeno, samo straže ni v lesenih stolpih. In tudi počakati je treba pred vrati; razloček je samo v tem, da se zdaj iz lesene kolibe prikaže čuvaj, ki odklepa vrata in spusti skupine v strogo določenih presledkih v brezdušno višavsko stajo. Zavoljo tega reda je na taboriških terasah zbranost, julijsko sonce pa vztrajno nadzoruje tišino in samo nekje nizko spodaj se kdaj utrne odmev vodnikovih besed kakor hitro pretrgan glas od mrtvih vstalega pridigarja. Da, čuvaj me je spoznal in me presenetil, ker nisem mislil, da se bo spomnil mojega predlanskega obiska. »Ca va?« je vprašal. In to je zadostovalo, da je ustvaril tovariško razpoloženje, ki je na mah odpravilo sleherno zvezo s turističnim vrvežem. Črnolas je in nelep. Nizek in žilav in gibčen je; če bi imel še svetilko in čelado, bi bil pravi rudar. Zelo pa je odrezav in vse kaže, da je tudi samovoljen; videti je, da ob meni, nekdanjem taboriščniku, čuti uporno zadrego, ker si služi kruh z razkazovanjem kraja našega umiranja. Tako je v njegovem hitrem dovoljenju, da lahko stopim samo v območje bodeče žice, poleg tovariške naklonjenosti tudi drobec želje, da bi se me čimprej rešil. Prav gotovo. In mu nič ne zamerim, ker tudi zase vem, da ne bi nikakor mogel govoriti skupini obiskovalcev, ko bi me poslušal kdo, ki je bil z mano v krematorijskem svetu. Sleherno besedo bi mi nadzoroval strah, da ne bi zdrknil v plehkost. Pa sploh, tudi o smrti kakor o ljubezni se človek lahko pogovarja samo sam s sabo ali pa še z ljubljenim bitjem, s katerim se je zlil v eno. Niti smrt niti ljubezen ne preneseta prič. In ko govori kot vodnik molčeči skupini, se v resnici na glas pogovarja s svojimi spomini, njegov samogovor je samo sproščanje notranjih podob, in ni gotovo, da je po teh številnih razkrivanjih zadoščen in nekoliko pomirjen. Skoraj bi rekel, da je po nizu takšnih pričevanj v sebi bolj razklan in nemiren, vsekakor pa osiromašen. Zato sem mu hvaležen, da grem sam po neslišnem svetu; in to zadovoljstvo je kakor zadoščenje ob zavesti prednosti, posebnega privilegija, ki upošteva mojo pripadnost kasti zavržencev , obenem pa je ločenost tudi nadaljevanje nekdanje ločenosti in nekdanjega molka. Zakaj kljub množici in čredniškemu življenju se je vsak soočeval samo s svojo notranjo samoto in brezglasnim mrakom. Tako da zdaj ne znam izmeriti prave razdalje med sabo in stopnicami, ki so mi v soncu preveč domače in blizke, namesto da bi čutil, kako visi nad njimi pridih niča. Preproste so, kakor so bile preproste suhe roke, ki so nosile in uvrščale kamne, iz katerih so sestavljene. A nekoč so se mi zdele bolj strme; in pri tem mislim na odraslega človeka, ki se povrne v kraj svojega otroštva in se začudi, kako majhna je v resnici stavba iz njegove detinske domišljije. Saj je kot otrok meril višino zidu s postavo drobnega palčka. Mi se po teh stopnicah seveda nismo spuščali in vzpenjali v svojih nezrelih letih, vendar je bila naša ranljivost dosti večja kot ranljivost otroka ali dojenčka, ker nam ni mogla pomagati še nerazvita misel. Znašli smo se vsak s svojo nagoto v uveli koži lačne živali, ki izgoreva v svoji onemogli ujetosti in vsak dan sproti nagonsko izračunava oddaljenost peči od sesušenega koša svojih prsi in svojih preklastih udov. Gotovo, zdaj se človeku v mirni asociaciji lahko utrne misel na Collodijevega lesenega fantiča, ker menda je bilo tudi Pinocchiu usojeno, da ga je oplazil plamen, a mu je njegov dobrosrčni stvarnik nadomestil poškodovani del, medtem ko ni pri našem sežiganju nihče mislil na nadomestne dele. Kajpada je Pinocchieva podoba nekak nepridiprav, ki nima tukaj domovinske pravice, vendar je spet tudi res, da bomo morali prej ali slej dobiti sodobnega Collodija, ki bo otrokom povedal zgodbo naše preteklosti. Vprašanje pa je, kdo se bo upal približati otroškemu srcu tako, da ga hudobija ne bo ranila, a da bo hkrati obvarovano pred skušnjavami prihodnosti. No, a na teh stopniščih, ki se ob vsaki terasi prelamljajo kakor kamnita kolena, smo se v resnici vračali v svet razumske omejenosti; to je bilo takrat, ko se je zavoljo pomanjkanja soka v citoplazmi naših celic možganska snov v koščenem loncu sušila kakor želatina meduze na prodnih kamnih. Tedaj so se stopnice vzpenjale pred nami, kakor se vzdigujejo stopnice v zvoniku; in tako paštnov ni hotelo biti konca, mi pa smo na vrh navpičnega stolpa lezli celo večnost tudi zato, ker so bila naša stopala kljub paličastim nogam zavoljo edema mesnati beli čoki. Pahor, Boris (2008): Nekropola. Ljubljana: Mladinska knjiga, 7-13. NECROPOLIS Es domingo por la tarde y la cinta de asfalto que, pulida y encorvada, sube cada vez mas alta a las montanas, no es tan solitaria como me hubiera gustado. Algunos coches me adelantan, otros vuelven a Schirmek, en el valle, de manera que el trafico de turistas me rompe la concentracion, banalizando lo que habia esperado encontrar. Se que tambien yo con mi vehiculo formo parte de esta procesion motorizada, pero aun asi pienso que al estar solo, por mi antigua vinculacion con el lugar, la presencia actual no cambiaria la imagen onirica que ha permanecido, intacta, en la sombra de mi conciencia ya desde el final de la guerra. Dentro de mi noto despertar una comprensible rebelion vaga, una rebelion contra el hecho de que este lugar montanoso que forma parte de nuestro mundo interior ahora este abierto y desnudo. Y a esta rebelion se le unen tambien los celos: no solo porque los ojos ajenos de los turistas se paseen por el ambiente que fue testigo de nuestra anonima cautividad, sino tambien porque sus miradas (y de eso estoy comple-tamente seguro) nunca podran penetrar en el abismo del mal con la que fue castigada nuestra fe en la dignidad humana y en la libertad de nuestras decisiones personales. Pero, a la vez, desde no se sabe donde, inevitable, casi inoportuna, se introduce la satisfaccion de que el monte de Vosges ya no es un lugar escondido de aniquilacion retirada que se consume dentro de si mismo, sino que a el se dirigen los pasos de una numerosa multitud predispuesta emocionalmente a intuir lo singular del inconcebible destino de sus hijos perdidos, aun cuando no es lo suficientemente madura para poderselo imaginar. Es cierto que esta subida a la vertiente remota del mundo montanes recuerda al afan peregrino hacia las faldas escarpadas de los montes sagrados. Pero esta romeria nada tiene que ver con aquella veneracion contra la que solia luchar con tanto empeno el senor Primož,1 quien deseaba que el hombre esloveno despertase a una fe interior, en vez de desperdigarse en una ritualidad superficial y multitudinaria. Aqui, la gente de todos los paises europeos se une en las terrazas de las altas montanas en las que la maldad humana triunfaba sobre el dolor humano, casi imprimiendole al exterminio el sello de eternidad. Pero los peregrinos modernos no han venido en busca de una milagrosa sublimacion de sus deseos, sino que han subido aqui para pisar un suelo verdaderamente sagrado, y para rendir homenaje a las cenizas de personas iguales a ellos, que con su presencia muda erigen en la conciencia de los pueblos un hito inamovible de la historia humana. En las curvas estrechas seguramente no pienso en aquel camion que avanzaba balan-ceandose desde el Markirch de entonces llevando un baul con nuestro primer difunto sin que yo supiera sobre que arca tan triste estaba sentado; aun asi, el aire frio de la nieve me hubiera paralizado todo tipo de pensamiento que hubiera podido haberse introducido en mi conciencia. No, no soy capaz de pensar de manera clara en ninguna de las imagenes que, envueltas y encorvadas, permanecen dentro de mi como un racimo de uvas marchitadas y enmohecidas. Miro la capa del asfalto pulido delante del salpicadero de mi vehiculo y preferiria tener delante un camino revuelto y lleno de agujeros que me introdujera en un ambiente mas propio del pasado. Pero noto a la vez la molicie y el egoismo de un conduc- Primož Trubar (1508-1586), reformador protestante y autor del primer libro escrito en esloveno. (N. de la T.) tor moderno, acostumbrado a avanzar rapidamente y con suavidad. De pasada, procuro encontrar en el territorio esloveno un camino montanes con el que podrla compararse el camino sinuoso que va desde Schirmech hasta Struthof. Evidentemente, en seguida se me aparece el camino serpenteante del paso de Vršič, pero alli la vista se abre sobre un anfiteatro unico de picos rocosos que aqui no aparecen. ^Acaso la carretera que lleva desde Kobarid a Drežnica? Podrla ser. Aunque tampoco del todo, porque aqui no hay ningun monte de Krn con sus cegadores escollos. Tal vez este camino de Vogers mas bien se parece al camino encorvado que sube desde Kobarid hacia Vrsno. Al igual que aqui, tambien alli el bosque de vez en cuando se aparta sin alejarse del todo; sin embargo, aqui no hay rocas sino que el terreno se disemina suavemente desde las redondeces cubiertas de los bosques a los ondulantes prados para volver a detenerse al fondo en una oscura masa de arboles. Ya no puedo acordarme si en la ladera bajo Vrsno hay abetos, como aqui. Probablemente no. La carretera sigue subiendo por la montana, pero ahora de vez en cuando viene a acompanarla la blancura de las rocas talladas en donde las herramientas humanas han danado la linea verde de las caderas de la tierra para encarnizarse en su concentrada fuerza oculta. En este momento, desde la izquierda de la carretera se separa una franja amplia y larga de terreno que lleva hacia la entrada. Seguramente en el futuro aqui habra una arbo-leda, pero ahora todo el lugar esta lleno de autobuses y coches particulares, distribuidos a lo largo y ancho, asi que no puedo evitar pensar en el aparcamiento delante de la cueva de Postojna. Y con todas mis fuerzas me resisto a la secuencia de imagenes de turistas suizos y austriacos envejecidos, y de sus encanecidas companeras que con sus manos aprietan firmemente las cintas de sus bolsos pasados de moda y giran sus cabezas en direccion a la voz del guia como unas gallinas que en un grito de alarma despertaran de su minucioso y diminuto trabajo, y rapidamente levantaran su periscopio rojo. Lo mas sincero y hones-to seria irme y volver al dia siguiente por la manana, cuando el ambiente de la jornada laboral protegiera con mas piedad el aislamiento de las terrazas escalonadas. Pero para manana ya me esperan nuevos paisajes, de manera que me dirijo hacia la entrada con la consciencia de ceder ante una automatica, y por lo tanto tambien esteril, fidelidad al itinerario preestablecido, en vez de dejarme entregar a un lugar o alejarme de el. Como siempre, tambien esta vez siento la necesidad de un viaje rapido e intrepido, ahora que sobrevive en mi la nostalgia de poder concentrarme con tranquilidad y sin limites, para establecer una relacion autentica entre la tierra y el mar, las calles de las ciudades y sus casas, las caras y las personas que la vida me ha colocado en el camino; pero la veloci-dad y la rapidez me empujan febrilmente hacia delante, y asi mis ojos tan solo registran imagenes superficiales que se dispersan como espuma contra la proa de una lancha que corre a toda velocidad. Y al final me consuelo, diciendo que tan solo por el hecho de sentir nostalgia por el tiempo que transcurre silenciosamente ya soy rico, como si fuera la misma conciencia sobre su ausencia ya en si un gran valor. Probablemente eso sea cierto. Y seguramente siempre deberia de haber sido asi, aunque para un numero reducido de personas. Por lo contrario, hoy en dia somos pobres por el exceso de imagenes e impre-siones; hemos desmenuzado nuestro amor, alejandonos de el. Hemos hecho justamente lo contrario de lo que hacen las abejas dispersando el polen sobre un millon de cosas, y a pesar de que una voz silenciosa nos lo esta negando, seguimos esperando que un dia podamos disponer del tiempo preciso para llenar la colmena que hemos vaciado. Es absurdo, pero me parece que los turistas que vuelven a sus vehiculos me miran como si de repente mis hombros hubieran sido cubiertos por una chaqueta a rayas y mis zuecos volviesen a triturar las piedras pequenas del camino. Es una ocurrencia incontro-lada que dentro de uno confunde el pasado con el presente; pero no deja de ser cierto que hay momentos en los cuales el hombre emite un fluido invisible y fuerte que los demas perciben como la presencia de algo ajeno, extraordinario, que les sacude como un barco que se encuentra ante una ola inesperada. Quiza dentro de mi de veras queden algunos restos de mi pasado; y con esta idea procuro andar concentrado, pero me molesta que mis sandalias sean tan ligeras y mi paso mucho mas agil de como seria si llevara calzado de tela con la suela de madera gruesa. La puerta de madera esta entrelazada con alambre de espino y cerrada como enton-ces. Todo esta intacto, faltan unicamente los guardias en las torres de madera. Hay que esperar delante de la puerta. Lo que es distinto es que ahora desde la caseta hecha tambien de madera viene un guardia que abre la puerta y deja entrar al establo sin alma situado en lo alto, a grupos de personas en intervalos minuciosamente distribuidos. A causa de esta sucesion en las terrazas del campo de concentracion predomina una especie de recogi-miento y el sol de julio controla persistentemente el silencio; tan solo de vez en cuando nace desde abajo el eco de las palabras del guia que resuenan como la voz entrecortada del predicador resucitado. Efectivamente, el guardia me reconoce, lo cual me sorprende porque no podia ima-ginar que recordaria mi visita de hace dos anos. «Ca va?» me pregunta. Y esto basta para crear un ambiente de camaraderia que rompe instantaneamente todas las conexiones con el bullicio turistico. Es un hombre de pelo moreno y no muy guapo, bajo, nervudo y agil; de haber llevado una linterna y un casco, podria pasar por un verdadero minero. Pero es muy seco y todo indica que tambien testarudo; se nota que delante de mi, de un antiguo prisionero del campo de concentracion, siente una vergüenza dificilmente dominable por ganarse su sueldo mostrando el lugar de nuestra agonia. De ahi que en el hecho de dejar-me entrar solo al territorio del alambre de espino se esconda, ademas de un afecto entre camaradas, tambien un apice de deseo de quitarme cuanto antes de encima. Eso seguro. Pero no se lo tomo a mal porque se que tambien yo mismo tendria dificultades de hablar ante un grupo de visitantes si tuviera que escucharme quien estuvo conmigo en el mundo del crematorio. Cada palabra mia seria entonces controlada por el miedo a deslizarme en la banalidad. Y, ademas, sobre la muerte, como tambien sobre el amor, uno puede hablar tan solo consigo mismo y con la persona amada con la que se ha fundido. Ni la muerte ni el amor soportan testigos. Cuando el guia habla al silencioso grupo, en realidad esta conversando con sus propias memorias; su monologo es una constante liberacion de imagenes interiores, y no hay ninguna garantia de que estas numerosas revelaciones puedan satisfacerle y tranquilizarle un poco. Mas bien diria que despues de esta serie de testimonios, dentro de si hasta se siente mucho mas dividido e inquieto, y sobre todo, empobrecido. For ello le agradezco el hecho de poder ir solo por este mundo inaudible; esta satisfaccion mia es como una recompensa por la conciencia de mi ventaja, un privilegio especial que tiene en cuenta mi pertenencia a la casta de los abandonados; pero esta separacion a la vez perpetua la separacion y el silencio de aquellos tiempos. Forque a pesar de la multitud y de la vida en el rebano, aqui cada uno se enfrentaba a su propia soledad interior y a su crepusculo silencioso. De ahi que en este momento no sepa medir la distancia real que me separa de las escaleras que, bajo el sol, siento demasiado conocidas y cercanas, en vez de sentir que sobre ellas flota la aureola de la nada. Son tan simples como lo fueron las manos delgadas que llevaban y colocaban las piedras de las que estan compuestas. Fero enton-ces me parecian mas empinadas: y eso me hace pensar en el hombre adulto que vuelve al lugar de su infancia y se asombra de lo pequena que es la casa de su memoria infantil. Forque ya se sabe que de nino se mide la altura de una pared desde la perspectiva de un pequeno enano. Es obvio que nosotros no bajabamos ni subiamos estas escaleras a una edad temprana, pero, no obstante, nuestra vulnerabilidad era mucho mayor que la de un nino o un bebe, porque entonces no podia asistirnos el mismo pensamiento que en los ninos esta todavia en vias de desarrollo. Nos encontrabamos cada uno con su desnudez bajo la piel marchita de un animal famelico que se consumia en su extenuada prision y calculaba diariamente y por instinto la distancia que separaba el horno crematorio de la disecada cavidad de su pecho y de sus huesudas extremidades. En la tranquilidad que hoy prevalece aqui, uno puede asociar la imagen con la del muneco de madera creado por Collodi, porque tambien el destino de Finocho hubiera sido haber sido rozado por las llamas, pero su benevolente creador le sustituyo posteriormente la parte danada, mientras que en el caso de nuestra cremacion nadie penso en las piezas de recambio. Sin embargo, la imagen de Finocho es una especie de intruso que no tiene derecho a permanecer aqui, aunque por otro lado tambien es cierto que tarde o temprano tendremos que buscar un nuevo Collodi que cuente a los ninos la historia de nuestro pasado. Fero es dificil acercarse al corazon de un nino de tal manera que la vileza no le haga dano, sino que le prevenga de las tentaciones del futuro. Ahora bien, estas escaleras que en cada terraza se rompen como unas rodillas de piedra, mas bien nos conducian a un mundo de inteligencia limitada, que a causa de la falta de liquido en el citoplasma de nuestras celulas, la masa encefalica de nuestro craneo huesudo se secaba como la gelatina de una medusa sobre los guijarros. Entonces, las escaleras subian delante de nosotros como si fuesen las escaleres de un campanario; habia un sinfin de terrazas y nuestra subida a la cumbre de la torre duraba toda la eternidad, porque nuestros pies, al final de las delgadas piernas, eran, por sus edemas, troncos de carne blancuzca. Fahor, Boris (2010): Necropolis. Madrid: Anagrama, 25-32. Traduccion: Barbara Fregelj y Gemma Santiago Alonso