PODOBARSKA DELAVNICA ANDREJA IN
IVANA CESARJA V MOZIRJU OD 1853 DO 1936^
Maruška Markovčič
IZVLEČEK
V prispevku je predstavljena podobarska
delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju
- ena največjih rezbarskih delavnic na
Slovenskem v drugi polovici 19. in prvi
polovici 20. stoletja. Prikazan je razvoj
delavnice, način izdelave in prodaje izdelkov,
delitev dela, odnosi med zaposlenimi in
mojstrom ter odnos okolice do zaposlenih v
tej obrti.
ABSTRACT
The article presents the woodcarving
workshop of Andrej and Ivan Cesar in
Mozirje - one of the biggest woodcarving
workshops in Slovenia in the latter half of
the 19"- and the first half of the 20"' century.
It provides a survey of the workshop's deve-
lopment, the production and sales procedures,
the division of labour, the relationships
between the employees and their master and
the attitude of the environment towards the
employees in the woodcarving's trade.
Uvod
Rezbarstvo in rezbarske delavnice imajo na območju današnje Slovenije že
dolgo tradicijo. Se ohranjeni leseni kipi iz 14. stoletja pričajo o začetkih te obrti
pri nas, ki je bila večinoma vezana na cerkvena naročila. V obdobju reformacije
so jih zamenjala posvetna, delavnice pa so izdelovale predvsem pohištvo in ostalo
opremo meščanskih hiš. Največji razcvet doživi rezbarstvo pri nas v 17. in 18.
stoletju, s pojavom t. i. zlatih oltarjev. Tako so jih poimenovaU ljudje, saj sta na
njih prevladovali zlata in srebrna barva, ki sta prekrivali bohotne baročne oblike.
Močan upad doživi ta obrt v 18. stoletju, ko Cerkev izgubi na veljavi, do
ponovnega porasta pa pride na začetku 19. stoletj, ko se Cerkev znova okrepi. V
tem obdobju se prekine kontinuiteta v številnih delavnicah, kjer je obrt prehajala
1 Prispevek je izsek iz diplomske naloge z naslovom Okvir je že notri, samo ven ga je treba vzet:
rezbarstvo na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja. Nalogo sem zagovarjala na Oddelku za etnologijo in
kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani leta 1998.
131
Maruška Markovčič
iz očeta na sina, stari mojstri pomrejo, ostanejo pa tisti, katerih znanje rü ruti
približno dosegalo prejšnje veličine te obrti. Tako obrt v tem času pade na raven
majših podobarsküi^ delavnic, v katerih prevladuje diletantizem. V tem obdobju
se pojavi veliko rezbarjev samoukov, ki ustvarjajo predvsem za potrebe kmečkega
prebivalstva (rezljane skrinje, modelčki za mali kruhek, rezljana vrata, številni
hišni oltarčki, kipi Križanega in sv. Duha,...).
Druga polovica 19. stoletja je skupaj s porastom naročil prinesla tudi večjo
kvaliteto rezljanih izdelkov. Števune rezbarske delavnice (Vumikova v Radovljici,
Šubičeva v Poljanski dolini. Jerebova v Metliki, številne delavnice v Ljubljani...)
niso več ustvarjale v baročni tradiciji, temveč so s svojimi izdelki sledile predvsem
klasicističnim slogom (neo barok, neo renesansa, neo gotika, neo romanika).
Velik mejnik v razvoju te obrti pri nas predstavljata tako prva, kot tudi druga
svetovna vojna. V prvi svetovni vojni je namreč padlo veliko kvalitetnih
pomočnikov in s tem tudi nosilcev obrti, nastala beda je povzročila upad naročil
in s tem tudi propad te obrti pri nas. Druga svetovna vojna pa je z zamenjavo
sistema prinese drugačen odnos do obrti nasploh, tako da večina rezbarskih
delavnic preneha z delovanjem z letom 1945, zadnje pa vztrajajo do šestdesetih
let. Po tem obdobju pri nas ni več velikih delavnic, obstajajo pa še nekateri
posamezni rezbarji, ki nadaljujejo tradicijo te obrti še danes (Jože Lapuh, Ivan
Pavlinec,...), pojavljajo pa se tudi nekateri mlajši (Erik Curk).
Delavnica Andreja in Ivana Cesarja
Andrej Cesar (1824-1885) se je rodil v Soteski pri Frankolovem.
Podobarstva in pozlatarstva se je izučil v Mastnakovi podobarski delavnici^
nato pa se je dve leti izpopolnjeval v Gradcu. Leta 1853 se je naselil v Mozirju
in izpolnjeval naročila po vsem Spodnjem Štajerskem in Koroškem. Njegova
dela najdemo po celi Savinjski dolini (Šmihel, Lepa Njiva, Rečica, Ljubno,
Solčava...). Umrl je v času izpolnjevanja naročila v Zagrebu, saj je delavnica
delala veliko tudi na Hrvaškem.
Imel je več otrok. Hči Ivanka (Johanna) je bila pozlatarka, sin Matija mizar,
sin Ivan Cesar (1864-1936) pa je prevzel delavnico. Ivan se je učil pri očetu, uk
pa je nadaljeval v Gradcu pri Jakobu Gschielu, istočasno pa je na obrtni šoli
obiskoval tudi tečaj risanja. Pri kiparju A. Hortu v Kesztehlyju ob Blatnem jezeru
se je naučil izdelave kamnite plastike. Zaključil je štiriletni študij na Umetno
obrtni šoli na Dunaju, po študiju pa je kot umetni podobar in pozlatar živel in
2 Ta naziv velja predvsem za vrsto delavnic od konca 18. stoletja do začetka 20. stoletja, ki so opravljale
tako kiparska kot tudi slikarska dela (Enciklopedija Slovenije, 1995:19).
3 v Frankolovem pri Vojniku sta v prvi polovici 19. stoletja uspešno delovali dve veliki podobarski
delavnici, delavnica Jerneja Rangusa in Jožefa Brenka (zasledimo lahko tudi priimek Wrenk), po domače
Mastnaka. Ukvarjali sta se z vsem, kar je povezano z rezbarsko obrtjo, poleg tega pa sta razvili tudi slikarstvo.
Obe sta delovali še globoko v drugo polovico 19. stoletja. Iz te delavnice je izšlo kar nekaj dobrih rezbarjev, ki so
kmalu začeli s svojo samostojno obrtno potjo. Med njimi je Andrej Cesar, ki je s svojo delavnico v Mozirju
ustvaril močno podobarsko središče (Curk, 1959:206).
132
Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936
Modeli rok, nog in draperije, ki so jih pri
svojem delu uporabljali pomočniki in vajenci.
Last delavnice Ivana Cesarja, danes hrani
Ivanov sin Ciril Cesar (foto M. Markovčič,
1997). ¦ Models of hands, feet and draperies,
used by assistants and apprentices. Property
of Ivan Cesar's workshop, today kept by
Ivan's son Ciril Cesar (photo M. Markovčič,
1997). ¦ Modeles des mains, pieds et
draperies, utilisés par les apprentis et les
assistants. Propriété de l'atelier d'Ivan Cesar,
aujourd'hui conservée chez son fils, Ciril
Cesar (photo M. Markovčič, 1997).
delal v Mozirju. Njegova dela najdemo v Mozirju, Kokarjih, na Brezju, Lučah,
Sv. Lenartu pri Rogatcu,...
Tako Andrejeva, še bolj pa Ivanova delavnica je veljala za eno večjih delavnic
v Sloveniji, izvrševala pa je naročila na Štajerskem in celo na Hrvaškem do
Zagreba. Ivan Cesar je prevzel delavnico od očeta Andreja Cesarja in ob prevzemu
dobil tudi 50 kubičnih metrov suhega lipovega lesa, kar je pomenilo, da bo
133
Maruška Markovčič
delavnica delala naprej brez začetnih zadreg. Vsaka delavnica je namreč
potrebovala določeno količino suhega lesa za svoje delo. Dokler les ni bil suh -
plohi lipovega lesa se sušijo štiri leta - niso mogli prevzemati naročil. Les je bil
shranjen pod kozolcem'', kjer so ga tudi pripravili za nadaljnjo obdelavo.
Andrej Cesar je prišel leta 1853 v Mozirje, kjer je kupil hišo, v kateri je bila
pred bankrotom usnjama. Polovica pritličnih prostorov je bila spremenjena v
delavnico, poleg nje pa je bil kabinet, kjer sta najprej Andrej, nato pa Ivan imela
spravljene knjige in kjer sta risala načrte za oltarje.
Delavnica je bila opremljena z mizarskimi delovnimi mizami - "ponki"
("bank", "ubelponk"), nad njimi pa so bile omarice, v katere so po opravljenem
delu spravljali dleta. Nekaj je bilo tudi stojal za izdelavo kipov. V kotu delavnice
je bila velika krušna peč (2X2 metra), saj so v tem prostoru tudi grundirali -
pripravljali krednato podlago za zlatenje, kar pa zahteva določeno toploto, da se
kreda hitro in enakomerno posuši. Prostor je bil sicer svetel, vendar pa je Ivan že
v dvajsetih letih napeljal v hišo elektriko, ki je služila predvsem za razsvetljavo.
Delo je potekalo ročno, tako razen stružnice niso imeli drugih električnih strojev.
Tla so pokrivale lesene deske, ki so omogočale hitro pospravljanje odpadnega
materiala.'
Poleg delavnice, kjer so kipe izdelovali, je bil še poseben prostor, namenjen
zlatenju in barvanju kipov.*" Ta je bil bistveno bolj čist, saj je prah lahko škodil
tako barvi kot tudi pozlati. Prostor je moral biti zračen, vendar pa zaradi pozlate
ni smelo biti prepiha, saj bi veter lahko odpihnil tanke lističe zlata, ki so bili
izredno dragi in se jih pri nas sploh ni dobilo. V prostoru so bile police z barvami
in čopiči, pribor za zlatenje in zlato. Glavno besedo v tej delavnici je imela Ivanova
sestra Joharma (Ivanka), ki je izredno dobro poslikavala obraze - bila je izredno
dobra "fasmalerica", in je temu opravilu posvetila vse svoje življenje.
Cesarjeva delavnica je pogosto dobila tudi naročilo za izdelavo celotnega
oltarja. Vsa mizarska dela je naredil Ivanov brat Matija, ki je bil vodja mizarske
¦* Tudi druge večje delavnice so imele poseben prostor za spravljanje lesa (Vumikova) ali pa so mojstri
les spravljali in sušili pri kmetih pod kozolci, kjer je bil pokrit s slamo. Tako je les pri okoliških kmetih spravljal
celjski rezbar Hohnjec Miloš, saj v mestu, kjer je imel delavnico, ni imel prostora. Mojstri majhnih delavnic so
ponavadi manjše količine lesa, saj je bilo naročil manj, spravljali pod kozolci ali pa so ga zložili tudi pod
nadstreške ob hišah. Le redko se je zgodilo, da so kakšno stvar zavrgli, zato so se pod nadstreški kopičili tudi
manjši ostanki lesa, ki so pogosto prišli prav pri izdelavi omamentov, rok, nog, potrošnega materiala (puščice,
zvezdice,...).
5 Delavnice so večinoma izgledale podobno. Pogosto so bile del stanovanjske hiše, ponekod (Hohnječeva
delaviüca) pa so bile samostojni leseni prostori s steklenimi stenami. Notranja oprema delavnic se je od delavnice
do delavnice le malo razlikovala. Nekatere so imele notranje ogrevanje, s katerim pa nikoli niso smeli pretiravati,
saj so morali paziti na raztezanje lesa. Večina večjih delavnic je bila že na začetku 20. stoletja opremljena z
elektriko, medtem ko manjše, tako kot individualne hiše, niso imele elektrike vse do tridesetih let (Podkrižnikova
delavnica v Šentjurju pri Celju). Kljub temu pa električruh aparatov v teh delaviücah skoraj ne zasledimo, imeU
so kvečjemu kakšno stružnico ali pa obodno žago.
6 Pri večiiu večjih delaviüc je bil prostor za pozlato in barvanje ločen od delavnice, v njem pa sta
vladala tišina in mir, saj je bilo takšno tudi samo delo. V manjših delavnicah so kipe zlatili in barvali v prostoru,
kjer so jih tudi izdelovali.
134
Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936
delavnice/ Delavnica je bila v osem metrov visoki leseni lopi na dvorišču, kjer
so izdelovali in sestavljali oltarje. Tu so imeli shranjeno mizarsko orodje - različne
oblice, za katere je profile izrisal Matija sam, naredil pa jih je kovač iz Lok pri
Mozirju. Zaposlenih je bilo nekaj mizarjev, ki so delali pod Matijevo taktirko.
Vajenci in pomočniki
Rezbarstvo in podobarstvo sta bili že od nekdaj izredno spoštovani obrti,
mojstri pa so veljali za umetnike. Sprva je bil uk rezbarskih spretnosti mogoč le
v podobarskih delavnicah, kjer je imel glavno besedo mojster, sledili so mu
pomočniki po kvaliteti, vrsto pa so zaključui vajenci. Razmere v delavnicah se
od samega začetka niso bistveno spreminjale in tako lahko takšno cehovsko
ureditev srečamo še v prvi polovici 20. stoletja.
V uk v rezbarsko delavnico so prišli fantje takoj po končani osnovni šoli, v
starosti 14 ali 15 let. Velikokrat so se za to obrt odločaH sinovi rezbarjev, ki so
nameravali prevzeti obrt. Le redko se je zgodilo, da so se ti fantje izučili v očetovi
delavnici. Znanje so si večinoma nabirali v več drugih delavnicah. Ker je bila to
obrt, ki je izpolnjevala predvsem cerkvena naročila, je od nekdaj veljala za ugledno
in izredno donosno. Zato ni čudno, da so si starši, predvsem na podeželju, želeli,
da bi se njihovi sinovi izučili v tako spoštovanem poklicu. Za uk so se očetje
dogovorili osebno z mojstrom.
Ivan Cesar je zahteval od svojih bodočih vajencev, da so mu prinesU kakšen
kipec iz lesa ali iz gline, na osnovi česar se je potem odločil, ali bo fanta vzel v uk
ali ne. Večinoma so vajenci prihajali v uk na podlagi ustnega dogovora, zgodilo
pa se je tudi, da je mojster dal v časopis oglas, da išče vajenca. Tako zasledimo v
Slovenskem gospodarju oglas, s katerim je iskal vajenca Ivan Cesar: Učenec za
podobarsko obrt se takoj sprejme pod ugodnimi pogoji pri Ivanu Cesarju, podobarju v
Mozirju! {Slovenski gospodar, 1925: 4)
Po dogovoru je večinoma sledila poskusna doba enega aU dveh tednov, v
kateri je mojster videl, aH bo iz fanta kaj ali ne. Tisti, ki so imeli smisel, so ostali v
delavnici in po štirih letih zaključili vajeniško dobo (za ostale obrti je trajala vajeniška
doba tri leta). Takoj po prihodu v delavnico se je začelo privajanje na dleta. Vse,
tudi najmanjše stvari (puščice za sv. Boštjana, zvezdice za Marijino krono, žeblje
za Kristusa) so morali narediti z dleti. Nožič, ki ga je bua večina vajena in s katerim
so pred prihodom v delavnico rezljali razne lesene živaHce, je bü v delavnici strogo
7 Takšen prostor, namenjen le izdelavi ogrodij in sestavljanju oltarjev, so si zaradi prostorske stiske
lahko privoščili le redki mojstri. Tako Hohnjec kot Vumik sta imela delavnici v mestnem okolju. Večinoma so
oltarne nastavke izdelovaU kar v delavnici, kjer so rezali kipe. Sestavljali so jih na dvoriščih pred delavnicami,
pri čemer so bili odvisni predvsem od vremena. Manjše delavnice so le redko dobile naročila za izdelavo celih
oltarjev, večinoma so namreč izdelovaU posamezne kipe aU pa popravljali dele oltarjev, ki pa so jih lahko
razstavili in po kosih prinesli v delavnico. Posebrüh mojstrov mizarjev manjše delavnice niso imele, vendar pa
je veljalo nepisano pravilo, da za vsakim dobrim rezbarjem stoji tudi dober mizar. Tako je imel Maks Bergant za
stalnega sodelavca kamniškega mizarja Staneta Čeha, Čehov oče pa je bil mizar pri Bergantovem učitelju,
Ivanu Klemenu.
]35
Maruška Markovčič
prepovedan. Po prihodu v Cesarjevo delavnico je vsak vajenec dobil svoj set dlet,
za katera je moral ob prevzemu tudi podpisati. Zanje je skrbel sam, pripadala so
samo njemu, po končani vajeniški dobi pa jih je moral vrniti.
Vsakemu vajencu je mojster postopek izdelave nekega izdelka pokazal samo
enkrat. Sprva so mojstri vajencem zaupali le izdelavo majhnega potrošnega
materiala. Vajenci so morali izredno paziti, da se niso urezali, saj poškodovani
niso mogli izpolnjevati naročil, delo pa je stalo. Veljalo je: Če se boš urezal, boš
tepen! Tudi drugače vajencem mojstri niso prizanašali s klofutami. Delavrük je
bil izredno naporen. Delali so vsak dan od 7.-12. in od 13.-17. ure, razen nedelje,
tudi v soboto dopoldne, v soboto popoldne pa so čistili orodje in delavnico.
Vzporedno z ukom rezbarjenja je mojster vsako nedeljo dopoldne po maši vajence
učH risanja.
Po kakšnem letu uka so večinoma že vsi vajenci dobili v delo tudi
zahtevnejše izdelke (okvirje, kipe svetnikov, omamente,...). Poleg rezbarjenja so
vajenci v delaviücah spoznavali les, njihov osnovni delovni material. Učili so se
tudi modeliranja v glini, saj so bile glinene skulpture modeli za lesene kipe. Za
mlade fante je bil uk pogosto zelo naporen, dokončali so ga le najbolj vztrajni.
Pogosto se je izkazalo, da sploh niso primerni za to obrt. Na to kaže tudi anekdota,
ki je ostala v spominu Cirilu Cesarju. Pogovarjala sta se sin in oče:
Oče: "Kako si Franček?"
Sin: "Kar v redu."
Oče: "Pa ti gre, kaj znaš?"
Sin: "Seveda. 14 dni sem Boga delal, potem pa se mi je hudič stri."
V času uka so vajenci, če so bili iz oddaljenih krajev, stanovali kar v
mojstrovi hiši.* Poleg stanovanja je mojster svojim vajencem dajal tudi hrano.
Pri Cesarju so imeli dnevno tri glavne obroke in maHco. Malico so dobivali
vsakodnevno, razen v nedeljo, ko je bil dela prost dan. Tisti, ki so prihajali na
delo od doma, pa so maUco prinašali s sabo. Poleg napornega delovnika so
vajencem življenje grenili tudi pomočniki. Pri Cesarju je bila navada, da so
vsak dan posebej pospravili delavnico. V velikih koših so odnašali odpadni
les, ki se je nabral pri rezbarjenju, tesanju in raznih mizarskih opravilih.
Pospravljali so vedno vajenci, pri čemer so morali izredno paziti, da niso skupaj
z odpadki odnesli tudi kakšnega dleta. Ko je vajenec že vse pregledal in napolnil
koš, ga je pomočnik poklical na stran, drugi pomočnik pa mu je skril v koš
dleto. Na vprašaje, ali je vse pregledal, je vajenec odgovoril, da je, pomočnik
pa je stresel koš in tam "našel" dleto. Vajenec je moral delo opraviti še enkrat,
kar je bila po napornem delavniku velika kazen.
Vajenci so bili poceni delovna sila. Prvo leto uka so velikokrat delali tudi
na mojstrovem posestvu. Pogosto so namreč imeli mojstri poleg velike delavnice
(Cesar, Hohnjec, Subie) tudi veliko zemlje. Prostih dni vajenci skoraj niso imeU.
8 v Hohnječevi delavnici so imeli sobe zraven delavnice, pri Cesarju pa na podstrešju.
136
Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936
Anton Blatnik' je imel v Cesarjevi delavnici na voljo en prost dan na leto, pri
čemer je lahko izbiral med trgatvijo aU božičem. Pogosto je izbral trgatev, saj so
imeU doma vinograd. Denar za pot domov mu je vedno poslal oče. Vajenci namreč
za svoje delo niso bih plačani, saj so imeli pri mojstru vse, kar so potrebovali.
Ivan Cesar je plačeval vajencem minimalne vsote denarja, vendar tega denarja
vajenci niso videU, saj ga je pošiljal njihovim očetom. Menil je, da lahko denar
pokvari človeka in povzroči, da ne misli več na delo, temveč le na zabavo. Večja
plačila so dobivali šele pomočniki.
V delavnici ni bilo nič zastonj. Vsako stvar, ki so jo narediU zase, so morali
vajenci plačati, tako za les kot tudi za barve, delaU pa so lahko le v svojem
prostem času, se pravi v nedeljo. Vajeniški uk je trajal štiri leta, sledili pa sta še
dve leti pomočniške dobe, ki so jo izučeni rezbarji večinoma opravljali v delavnici,
kjer so se izučili. Po zaključku dveh pomočniških let so pogosto zamenjali
delavnico, s čimer so spremenili navade in obogatili svoje znanje. Takšno dodatno
izpolnjevanje je trajalo še nadaljnji dve ali tri leta, preden so dosegli takšno
samostojnost, da so, če so jim to dopuščala sredstva, odprli svojo delavnico.
Po odhodu iz delavnice so morali narediti tudi pomočniški izpit. Sprva
ga je bilo mogoče opravljali le v Gradcu ali v Celovcu. Ivan Cesar je v ta namen
ustanovil v Mozirju Obrtno zadrugo, ki je združevala mizarje, podobarje,
ključavničarje,... Zadruga je pokrivala ozemlje Zgornje savinjske doline, za
opravljanje kiparskih pomočniških izpitov pa je bila edina za celo Štajersko. Po
opravljenem izpitu so pomočniki dobili tudi pomočniško spričevalo.
Izdelava načrtov
Načrt za nov oltar je mojster najprej narisal. Ivan Cesar je prinesel nekaj
načrtov že iz Umetno obrtne šole na Dunaju, kjer se je šolal. Ti načrti so natančno
predstavili razpored kipov, omamentiko, okrasje, posamezne elemente, med njimi
tudi Božje oko, ki je bilo sestavni del vseh oltarjev. Narisaiü so bili v pravih
razmerjih, ki so jih rezbarji in mizar kasneje le prenesli in povečali. Večinoma so
bili kolorirani, kar je olajšalo predstavo, kako bo oltar izgledal na koncu. Ivan je
načrte spravljal v kabinetu. Vsak oltar je bil nekaj posebnega, vendar pa sta tako
Ivan kot tudi Andrej pred njim črpala ideje iz že narejenih načrtov. Velikokrat
sta samo spremenila razpored svetniških kipov, pri čemer sta upoštevala želje
naročnikov, vedno pa sta dodala tudi kip farnega patrona.
Za kipe je mojster najprej izdelal glineni model svetniške podobe. To so
bile 25-30 centimetrov visoke ženske in moške svetniške figure, ki so imele
popolnoma oblikovano draperijo in telesna razmerja. Te modele so nato vHü v
mavec, sledua pa je izdelava iz lesa. ModeU so bui shranjeni na policah v delavnici
in vedno dostopni. Ponavadi so za vsak svetniški kip izdelali nov model, zgodilo
pa se je tudi, da so uporabili že narejenega. Ko je bil model narejen, so ga morali
9 Cesarjev učenec, rezbar, ki je živel in delal v Mariboru (1911-1997).
137
Maruška Markovčič
pomočniki in vajenci v ustreznem merilu povečati (5-krat ali 10-krat) in prenesti
na leseno klado. Najprej so izmerili dolžino od palca do kolena, sledila je razdalja
do nosa, nato pa še dimenzije obraza. Razdalje so pod strogim mojstrovim
nadzorom prenašali s šestilom. Ivan Cesar je vedno govoril: "Pazi na maštap
(merilo)!" V delavnici so na stenah viseli leseni modeli rok, nog in draperije. To
so bili vzorčni primeri izdelave, kjer so bile vidne posamezne faze izdelave in
potek linij. Vajenci in pomočniki so prenašali razmerja in tako izdelovali
šablonirane dele telesa.'"
Ideje za ornament so povečini dobili v knjigah, ki so jih imeli na voljo, pri
čemer so upoštevali tudi značilnosti sloga, v katerem so ustvarjali. V Cesarjevi
delavnici se je z oblikovanjem in izdelavo omamentov ukvarjal predvsem Matija
Cesar, pri čemer so mu pomagali tudi pomočniki in vajenci. Pri izdelavi
ornamenta so najprej izrisali obHko na papir ali karton in nato obrise prenesli na
les. Danes uporabljajo rezbarji za prenos indigo papir, včasih pa so spodnjo plast
papirja namazali s sajami. Risbe omamentov so skrbno shranjevali in jih vedno
znova uporabljali.
Izbira materialov
Rezbarjev osnovni material je les." V različnih evropskih deželah so na
izbiro lesa vplivali možnost za preskrbo z materialom, doba in slog, namen izdelka
in želja, da bi se določeni izdelki dolgo ohranili v danih klimatskih razmerah.
Tako še danes v Nemčiji uporabljajo za rezljane izdelke predvsem hrast, v južni
Franciji pa oreh. V Sloveniji je izobilje lesa omogočalo nastanek in obstoj rezbarstva
tako na področju ljudske likovne umetnosti kot tudi v umetniškem kiparstvu
{Enciklopedija Slovenije, 1996:190).
Les so mojstri kupovali pri kmetih. Pri lipovem lesu so pazili predvsem na
to, da so kupili tisto lipo, ki je rastla na trdi podlagi, saj so bile tako njene letnice
bolj skupaj in ni bilo velike nevarnosti, da bo les začel prhneti. Steblo drevesa je
moralo biti ravno in ni smelo imeti preveč vej. Drevo so razdelili na tri dele,
najuporabnejši del debla je bil del v višini enega do treh, štirih metrov nad zemljo.
Višje postanejo rasti redkejše in zopet se poveča verjetnost, da bo les začel prhneti.
Poleg izbire pravega drevesa je bil pomemeben tudi letni čas, v katerem so drevo
posekali. Vedno se je les sekal v obdobju od božiča do februarja, pazili pa so tudi
na to, da je bila luna v mlaju. Posekanemu deblu niso popolnoma olupiU skorje,
temveč so na obeh koncih pustili trideset centimetrske obroče, ki so držali deblo
skupaj, da ni razpokalo. Za kipe so pustih cela debla, za omamentiko pa so jih
10 Tako je bilo verjetno tudi v starih delavnicah, saj umetnostni zgodovinarji določajo delavnice po
oblikovanju določenih delov telesa ali draperije. Kljub temu, da izdelka ni naredil mojster sam, pa so imeli
njegovi pomočniki na voljo takšne vzorce, po katerih so se ravnali in s tem zapustili mojstrov "podpis".
11 v Hohnječevi delaviüci so se učili izdelovati tudi štuk (stropni in stenski okraski iz mavca), v nekaterih
delavnicah (Vumikova in Tomčeva) pa so izpolnjevali tudi naročila za kamnite plastike in oltarje, kar so opravljali
v delavnicah zaposlerü kamnoseki. Poleg kamna in lesa pa je Matija Ozbič v šestdesetih letih 19. stoletja izdeloval
tudi kipe iz portlandskega cementa.
138
Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936
Zbirka dlet, postavljenih tako, da se
rezUa ne skrhajo. Last Erik Curk, Bled
(foto M. Markovčič, 1997). ¦ Set of chisels,
set up so as not to nick the cutting edges
Property of Erik Curk, Bled (photo M.
Markovčič, 1997). ¦ Collection des
burins posés de façon a ce qu'ils
ne s'abîment pas. Propriété
de Erik Curk, Bled
(photo M. Markovčič, 1997).
razžagali na 3-8 cm debele plohe. Les se je nato sušil od 5 do 6 let na zraku, saj je
moral biti za nadaljnjo obdelavo popolnoma suh.'^
Rezbarji so večinoma uporabljali lipov les, izbira lesa pa je bila predvsem
odvisna od končnega izdelka. Če so končni izdelek nameravaH pozlatiti, so
uporabljali večinoma lipov les, ki je mehak in ima dolga vlakna, s pozlato pa so
lahko pokrili nekatere manjše nepravilnosti. V primeru, da so pustili izdelek
nepozlačen, so uporabljali plemenitejše vrste lesa - hruško, češnjo, oreh, hrast,
kostanj. Trše vrste lesa so uporabljali tudi za izdelavo nekaterih miniatur in pa
pri izdelavi rezljanih aplikacij za stilno pohištvo. Pri končru izdelavi izdelkov iz
trdega lesa so z uporabo voskov in politure poskrbeli, da so prišle do izraza tudi
rasti, ki so izdelku dale dodatno estetsko komponento.
Les je bil osnovni in največji gmotni kapital delavnice.
Orodje
Rezbarjevo osnovno orodje so bila in so dleta. Obstajala so v najrazličnejših
velikostih in oblikah, vsako pa je namenjeno izdelavi določenega zavoja aU
ploskve. Dlet se včasih pri nas ni dobilo. Mojstri so jih kupovali večinoma na
Dunaju, v Gradcu ali v Celovcu, nekateri pa so hodili ponje tudi v Italijo. Dleta
so prodajali tudi potujoči trgovci, še danes pa veljajo za ena boljših švicarska
dleta. Orodje je vedno prehajalo iz rok v roke, iz roda v rod; pogosto so ga
12 Jože Lapuh je delal tudi z manj suhim lesom. Neobdelane kose in že narejene kipe je nosil sušit v
parno sušiliuco na Parmovo ulico v Ljubljarü. Podobno parno sušilno peč je imelo in jo ima še danes pogrebno
podjetje Meiüna v Kamniku. Na dežeU so nekatere izdelke sušili kar na krušnih pečeh.
139
Maruška Markovčič
Nož za rezanje in čopič za nanašanje zlatih
hstičev. Last Erik Curk, Bled (foto M.
Markovčič, 1998). ¦ Carving knife and brush
for applying gold leaf. Property of Erik Curk,
Bled (photo M. Markovčič, 1998). ¦ Couteaux
a couper et pinceau a poser les feuilles d'or.
Propriété de Erik Curk, Bled (photo M.
Markovčič, 1998).
kupovali tudi v delavnicah, ki so prenehale s svojim delovanjem.
Vsak pomočnik, v Cesarjevi delavnici tudi vajenec, je imel svoj set dlet, ki
je štel od 45 do 60 kosov. Za ta dleta je moral skrbeti vsak sam. Na koncu vsakega
delovnega dne so morali pomočniki dleta očistiti in jih nabrusiti. Brusili so jih na
brusnih kamnih," ki so jih pred brušenjem namazali z lanenim oljem. Čista dleta
so pokrili z brisačo, da do njih nista prišla vlaga in prah. Pri Hohnjecu so imeli
pomočniki dleta zložena na lesenih stojalih na mizi, da se rezua niso poškodovala,
pri Cesarju pa so jih spravljali v stenske omarice nad delovnimi mizami - "ponki".
Izdelava rezlj anega izdelka
Pripravi načrtov za izdelavo kipa ali ornamenta je sledila izbira in priprava
lesa. Izbrani kos so najprej obtesali kar pod kozolcem, kjer je bil les shranjen. Za
vsako svetniško figuro so morali pripraviti kos debla ustrezne debeline in dolžine.
Na napol obdelan del debla - "surovec" - so nato zarisali obrise svetniške figure
in jo grobo izsekali ter z zarezami nakazali glavo, ramena, trup, tako da je nastal
nekakšen štirikotni kubus, pripravljen za fino rezbarjenje. Prinesli so ga v
delavnico in vpeU na stojala za kipe. To so bile deset centimetrov debele lesene
mize z močnimi nogami. Vsaka miza je imela v sredini luknjo, skozi katero je
vodila železna palica (debeline od tri do štiri centimetre), ki je imela spodaj
kovinski, zgoraj pa leseni navoj, na katerega so navili les za izdelavo svetnika.
Leseni navoj ima namreč drugačne zavoje in ne poškoduje lesa. Na kovinskem
navoju so imeli močne krilne matice in lesene podložke, debele tudi do tri
centimetre, s katerimi so trdno privili kip, da je stal pri miru in je bil tako
pripravljen za nadaljnjo obdelavo. Ponavadi so tako postavljali kipe, ki so merili
od enega do dveh in pol metra. Ko je bil kos lesa postavljen, so začeU s finejšim
obtesavanjem, pri čemer so uporabljali najprej široka dleta (deset centimetrov).
13 Danes jih brusijo tudi s strojnimi brusi, vendar ti prehitro "pojedo" rezila.
140
Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936
nato pa vedno ožja, ki so bila različnih okroglin. Pri delu so si pomagaU z lesenim
batom (največji so tehtaU tudi do tri kilograme), s katerim so tolkH po ročaju
dleta.
Svetniške figure, višje od enega metra in pol, so zadaj izdolbli, manjše -
do 80 centimetrov, pa so samo povrtali, da so preprečili raztezanje lesa in
omogočili hitro sušenje. Prav tako so, da bi preprečih pokanje in omogočili
stalen pretok zraka, figuri (tako so pogosto pravili svetniškim kipom) naredili
v glavo do tilnika luknjo. Ko so prišli do debeline plašča šest cm, so začeli s
fino obdelavo, pri čemer so se zanašali predvsem na moč svojih rok in na
ostrino dlet. Celega svetnika se ni dalo narediti iz enega kosa, še zlasti, če je
imel iztegnjene roke. Tako so posamezne dele telesa posebej izdelali in jih na
kip prilepili. Poleg stoječih kipov so na mizarskih mizah - "ponkih", izdelovali
tudi ležeče kipe in ornamentiko.'* Rezanju je sledilo brušenje kipa. Na grobo
so ga obrusili z rašpljami in različnimi pilami, ki so bile ukrivljene, ravne,
okrogle, skratka različnih oblik, da so lahko z njimi prišli v vsako gubo. Sledilo
je še fino brušenje z brusnim papirjem. Po tem opravilu je bil kip pripravljen
za grundiranje.
Izdelava podlage za barvanje in zlatenje - grundiranje
Klej'' so najprej raztopili v vodi ki ga segreU v vodni kopeli. Pri delu so
uporabljali predvsem zajčje kleje. Najprej so les premazaU s tako pripravljeno
"limnato vodo".'*^ Lim je šel 3-4 milimetre v globino lesa in ko se je strdil, naredil
prevleko, ki je kip varovala pred črvi.
Sledila je priprava krede. Presejano kredo so dali v limnato vodo in počakali,
da se je med segrevanjem sama potopila.'^ Krede niso smeli preveč segreti, saj so
se v tem primeru v njej naredili zračni mehurji. Ko se je kreda posušila, so iz
mehurjev nastale drobne luknjice, ki so oteževale zlatenje. Ko se je kreda potopila,
so jo zmešali in jo v 5- do 6-ih nanosih - "rokah", nanesli na kip. Vsakič so morali
počakati, da se je kreda posušila. Ko je bilo nanešeno 2-3 milimetre krede in ko je
bilo vse suho, so začeli z brušenjem.'** Najprej so večje kose odstrarüli s posebiumi
l-l Danes imajo nekateri rezbarji (Podkrižnik Anton iz Šentjurja pri Celju) tudi pantograf. To je kopirka,
s katero se lahko na grobo naredi naenkrat 8 do 24 kipov, odvisno od tega, koliko nastavkov ima. Deluje po
podobnem principu kot stružnica za ključe. Operater pantografa gre z vodilom po osnovnem izdelanem kipu
in vse vijuge se prenesejo na kopije. Rezbarji tako dobijo kopije kipov, ki jih še fino obdelajo in pobarvajo aU
pozlatijo. Tak princip izdelovanja kipov je v rabi predvsem v Nemčiji pa tudi na Tirolskem, kjer morajo s
ponudbo slediti velikemu povpraševanju.
15 Lepilo pridobljeno zlasti iz nekaterih živalskih snovi - kože, kosti.
I*" Franc Ropret je zapisal v svojo beležko: "Najprej se vzame redek hm ali limnata voda, tako močna,
da, če se vzame med prste, da se prsti sprijemljejo." (Beležka Franca Ropreta. Hrani jo Gorenjski muzej v
Kranju.)
17 Kamniški rezbar Maks Bergant je prepoznal dobro kredo: če se je potopila v času, ko si zmolil molitev
"Zdrava Marija", je vedel, da pri zlatenju ne bo težav.
1** Ropret piše: "Kreda se push, da se dobro osuši, zatem pa se z usnjem namočerum v vodi, zamaže vse
od čopiča napravljene poteze." (Beležka Franca Ropreta. Hrarü jo Gorenjski muzej v Kranju.)
141
Maruška Markovčič
strgalci, ki so bila prav tako različnih oblik, sledilo pa je še fino brušenje z brusnim
papirjem. Kredo so obrusili in skrtačili do sijaja in tako je bua površina pripravljena
za barvanje.
Barvanje
V Cesarjevi delavnici je imela glavno besedo pri barvanju kipov Ivanova
sestra Johanna. Imela je izreden občutek za barve, saj je nekatere, ki niso bile
dovolj sijoče, označila za umazane. Barve je sama mlela in mešala s fimežem in
domačim oljem. Poleg svetniških figur je barvala tudi dekoracijo, pri čemer je
uporabljala veliko kardinalsko rdeče, barvo žgane siene, veliko zlate in bele barve,
torej vse barve, ki so tedaj veljale za lepotni ideal. Znala je tudi marmorirati
stebre, pri čemer je uporabljala številne tanke čopiče. Posebno veliko pozornosti
je namenila barvanju obrazov, pri čemer je sledila kriterijem dunajske šole, kjer
je moral biti človeški Inkarnat naslikan tako, da si imel občutek, da je živ. Za ta
del postopka nimamo danes nobenega posebnega imena, v preteklosti pa so
uporabljali predvsem izraz "fasmaler".
Popolnoma realistično je posnemala barve inkarnata obraza in rok, še
posebno veliko pozornosti pa je posvečala barvanju oči. Najprej je bilo oko belo,
nato je narisala pimčico in barvasto šarenico, na koncu pa je v kotičku očesa
dodala roza piko; tako je oko zaživelo. Poskrbela je, da je bilo vsako oko drugačno,
tako kot pri živem človeku. Kot je povedal Ciril Cesar, je med delom delovala
zelo spokojno, skoraj posvečeno. Johanna je tudi zlatila, tako na mat - "mat", kot
tudi do visokega sijaja - na "hoch glänz".
Zlatenje
Za pozlato je bilo potrebno površino še dodatno obdelati. Najprej jo je bilo
potrebno dvakrat premazati z bolosom." Bolos se danes dobi že v zmleti obliki,
včasih pa ga je bilo potrebno fino zmleti na marmorni ploskvi, da so dobili
nekakšno pasto, za kar so potrebovaU kar nekaj ur dela. Tako zmleti bolos so
zmešaU z jajčnim beljakom, ki so ga uporabljaU za vezivo, in ga še dodatno
zmešali z vodo. Dvakrat so ga nanesli na kip in ga, ko se je posušil, skrtačili do
visokega sijaja. Sledilo je nanašanje zlata.
Zlato so kupovali predvsem v Gradcu ali na Dunaju, kjer so kupovaU tudi
drug material. Včasih so jim zlato trgovci tudi pošiljali. Bilo je v obliki zelo tankih
lističev velikosti 10x10 centimetrov, ki so bili shranjeni med Usti v posebnih
knjižicah. V eni knjigi je bilo 50-100 lističev.
W Rudnina, bel ali rdečkast aluminijev silikat z vodo in nekaj železa. Včasih niso mazali le z bolosom,
Ropret piše: "... vse se še prevleče z rujavim šelakom in sicer tolikokrat, da se vse lepo enkomemo sveti. Nato
namažemo z miztionom, potem se pusti približno dan sušiti, ter se nato pozlati." (Beležka Franca Ropreta.
Hrani jo Gorenjski muzej v Kranju.)
142
Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936
Še danes obstajata dva načina zlatenja:
Pozlata "na mat". Površino namažejo s posebnim, hitro sušečim kovinskim
fimežem. Ko se površina še lepi, pritisnejo nanjo zlate ali druge kovinske lističe.
Pri tem lahko zlato površino še tonirajo z različnimi barvami in tako dobijo
zelene ali rdeče odtenke. Takemu načinu pozlate pravijo tudi "neprava pozlata".
Pozlata z visokim sijajem - "na hoch glänz". Izvedljiva je na suhih vpojnih
podlagah (predvsem na lesu), prekritih z debelo klejno kredno podlago. To je
suh način zlatenja, kjer za pritrjevanje zlatih lističev uporabljajo alkohol. Visok
sijaj dosežejo z nadaljnjim poliranjem {Likovna umetnost, 1979: 208).
Lističe so najprej prijeU s pomočjo ploščatih čopičev iz veveričjih dlak, ki
so jih predhodno naelektrili na laseh. Položili so jih na blazinico, oblečeno v
jelenovo kožo. Tu so listič s pomočjo posebnega noža razrezali na kose poljubnih
dimenzij. Podlago so namazali z alkoholom, ki je listič "potegnil" na podlago.
Najlažje je bilo zlatiti velike površine. Manjši kot so bih ornamenti, več dela in
zlata so porabili. Ko je bila določena površina pozlačena, so jo v nekaterih primerih
tudi spolirali. Za to opravilo so uporabljali predvsem ahate (minerali kalcedona
s kremenom)^" - poldrage kanme različnih barv na lesenih ročajih. Z njimi so
drgnih zlato površino, dokler se ni svetila.
Oltarji
Načrt za oltar je vedno naredil Ivan, mizarji v Matijevi delavnici pa so ga
morali natančno, v pravem merilu povečati. Delo je stalno nadzoroval tudi
mojster. Izdelovanje osnovne konstrukcije za oltarje in izdelavo omamentike je
vodil Ivanov brat, Matija Cesar s skupino treh mizarjev. Zaradi narave njegovega
dela so ga klicali arhitekt. V leseni lopi zraven hiše je imel svojo delavnico, kjer
so narediU vsa potrebna mizarska dela. Uporabljali so večinoma doma narejeno
orodje. Najpogosteje so uporabljali velike oblice, s katerimi so izdelovali profile
- "ksimse", najrazličnejših oblik in debelin, od najbolj finih, ki so okrožali
tabemakelj, pa vse do profilov, ki so dosegli tudi meter debeline. Tako rezila
obličev, za katere je profile izrisal Ivan, kot tudi velike ročne svedre, ki so dosegli
tudi do 1 m dolžine, je izdelal kovač iz Lok pri Mozirju, ogrodje za oblice in
ročaje za svedre pa Matija.
Ko je bilo ogrodje narejeno, so ga pobarvali v ustreznih barvah (rdeče,
zlato, modro) in oltar popolnoma sestavili; tako so se izognili neprijetnostim, ki
bi lahko nastopile pri postavljanju v cerkvi. Pri sestavljanju so nanj postavili
tudi kipe. Ponavadi so jih postavili v školjčne niše. Vsak oltar je imel na sredini
tudi "božje oko". Oltarji so bili večinoma simetrično oblikovani, z visokimi
oltarnimi čeli in omamentiko, ki je obrobljala niše in stranice. Narejeni oltar so
20 Preden so začeli uporabljati ahate, so polirali tudi s čekani divjega merjasca, ki so bili edini tako
gladki, da so zlato površino spolirali in niso na njej puščali raz. Včasih so uporabljali ahate nepravilnih obUk,
danes pa se dobijo v obliki zaobljenih konic različnih velikosti, s katerimi lahko rezbarji pridejo hidi v najmanjše
gube.
143
Maruška Markovčič
znova razstavili in ga po kosih z vozovi prepeljaU do cerkve. Izredno pomembno
je bilo, da so posamezne dele med prevozom zaščitili. Predvsem kipe in
omamentiko so zavih v slamo in vrečevino. Natančno skladanje delov ja
omogočilo, da so oltar v cerkvi postavili v enem dopoldnevu ali dnevu. Postavljali
so ga mizarji sami, pri čemer je delo nadzoroval Matija Cesar.
Prodaja izdelkov
Dokler so bili rezbarji oz. rezbarske delavnice še neuveljavljeni, so morah
svoje delo in znanje ponujati sami in iskati naročila; ker pa že ljudski pregovor
pravi: "Dober glas seže v deveto vas", so naročniki kmalu začeli prihajati sami.
Ivan Cesar je izdal katalog, kjer je predstavil kipe, ki jih je izdeloval, in dmga
dela, ki jih je opravljal. Ta katalog je bil njegov prezentacijski material, s katerim
je pridobival naročnike. V njem je navedel tudi velikost in ceno posameznih
kipov. Kataloge je pošiljal predvsem župnikom, saj je Cerkev veljala za največjega
naročnika.^' Predvsem oltarje so pri Ivanu Cesarju pogosto naročali najprej s
pismom, nato pa sta se naročnik in obrtnik srečala in uskladila interese.
Cesarjeva delavnica je imela vedno veliko naročil. Andrej Cesar se je moral
ravno zaradi velikega povpraševanja nekajkrat obrniti tudi na tirolskega kiparja
Stufflesserja, pri katerem je naročal kipe. Ker je imel Ivan več pomočnikov, ki so
sproti izpobijevali naročila, po tej pomoči ni več posegal.^^ Ko je v tridesetih letih
nastopila splošna gospodarska kriza, so naročila za rezbarske delavnice močno
upadla. Rezbarji so v tem času začeli posegati tudi po drugih delih. Niso več
toliko izdelovali novih izdelkov, temveč so bolj popravljaH stare. Tako se je začelo
obdobje restavriranja, ki ima svoje korenine že v koncu prejšnjega stoletja. Največji
razmah restavriranja pri nas zasledimo po drugi svetovni vojni, ko je bil to skoraj
edini način preživetja za rezbarje.
21 Vse večje delavnice so imele kataloge, s katerimi so predstavile svojo ponudbo, ponekod (npr. Sojč v
Mariboru) tudi cele oltarje. Podobarji, ki so imeli manjše delavnice v mestih, so svoje delo predstavljali v oglasih
v dnevnem oz. tedenskem časopisju. Veliko oglasov in tudi seznamov posameznih rezbarskih delavnic najdemo
v različnih adresarjih in kronikah. Tu ne najdemo le popisa delavnic, temveč so bile te izdaje tudi idealen način
oglaševanja, v pomenu današnjih rumenih strani. Tako zasledimo leta 1906 tudi oglas podobarja Aleksandra
Götzla z Wolfove ulice 1 v Ljubljani, ki pravi:
"Priznano dovršeno delo. Kipar, pozlatar in izdelovatelj oltarjev, Ljubljana, Wolfova 1 (nasproti
frančiškanski cerkvi - poleg Lessnikove prodajalnice) se priporoča precastiti duhovščiiu za izdelavo v njegovo
stroko spadajočih del. Na razpolago so načrti, katere na zahtevo pošlje na ogled. Nadalje se priporoča tudi za
vsa, v stroko spadajoča, popravila, katera izvršuje točno in v najnižjih cenah.
Na skladu so vedno razni okvirji najnovejših vzorcev in oblik (kakor tudi secijonistični) in razpela po
najnižjih cenah." (Hribarjev najnovejši splošni naslovnik uradov, 1906:50)
22 Delavnice, ki so imele veliko naročil, niso nikoli delale "na zalogo", ampak samo po naročilu. Veliko
naročil je prihajalo iz Slavonije in Vojvodine, kjer so obnavljaU stare cerkve in od koder so prihajala tudi
naročila za stilno pohištvo. Večino naročeruh izdelkov so tako iz Hohnječeve delavrüce prepeljali po Savinji in
Savi s splavi.
144
Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936
Plačilo
Pri plačilu so vedno upoštevali naslednje:
- število ur, ki so jih porabili za izdelavo;
- porabljeni material (les, zlato, barve,...);
- energijo (oz. koliko ljudi je to delalo);
- dodah so tudi imietniško komponento.
Pri velikih naročilih je bilo v navadi, da so dobiU najprej predujem, ko je
oltar stal, pa še ostanek. Cesarji so bih eni najpremožnejših v Mozirju. Pogosto
se je vedelo, kdaj gredo po plačilo, saj je to ponavadi sovpadalo tudi z
blagoslovitvijo novega oltarja. Ponavadi so se odpeljali z zapravljivčkom, pražnje
oblečeni. Tako so jih nekega dne, ko so se vračaU s Koroške, tudi napadli in jih
poskušali oropati, vendar pa je Matija roparje prestrašil s strelom iz pištole, ki jo
je nosu s sabo na take poti.^^
V času, ko je bilo naroču malo, so mojstri prodali tudi tiste izdelke, ki so
jim bili posebej pri srcu in jih nikoli niso nameravali prodati. Tako je Ivan Cesar
prodal tudi tri metre visoko razpelo, danes v cerkvi v Radmirju v Zgornji savinjski
dolini.
Statusni položaj rezbarjev
Ivan Cesar je sodil med sedem najpremožnejših meščanov v Mozirju. Imel
je veHko zemlje in njiv, predvsem pa sadovnjakov, na katerih so delali hišni
hlapci in dekle, poleti in jeseni pa so za delo najemali ženske, ki so prišle obirat
jabolka aU okopavat krompir.
Ivan Cesar je bil lovec in imel je tudi svoj lovski revir. Skoraj vsako nedeljo,
na dela prost dan, so premožnejši hodili na lov; kar so naloviU, so morali predati
Ivanu, ta pa jim je za vsako ustreljeno žival ustrezno plačal. Lov je družini prinesel
tudi dodatno meso, ki ga ni manjkalo na mizi. Vsako leto enkrat je Ivan povabil
svoje lovske tovariše, med katerimi je bil tudi župan, na lovsko pojedino, ki jo je
pripravila njegova žena.
Ivan, Matija in Johanna so povsod uživali veliko spoštovanje. Poleg
premožnosti je temu botrovalo predvsem dejstvo, da so bih tesno povezani s
Cerkvijo, ki je v tistem obdboju imela veliko moč in besedo. Ciril Cesar se še
spomni, kako so Johanni iz hvaležnosti in spoštovanja poljubljali roke
(staroavstrijska navada - "rokopoljub").^^ Tudi sami sebe so visoko cenili, tako si
je npr. Ivan obesil na hišo in delavnico napis: akademski podobar in pozlatar.
23 Po pripovedovanju Cirila Cesarja. Ljubljana, september 1997.
24 Podoben sloves so uživali tudi mojstrovi sorodrüki. Tako so npr. soprogo Janeza Vurrdka ml. klicali
"gospa umetnikova" in se ji globoko klanjali. Pri obnašanju so prevzeli popokioma meščai\ske navade, tako so
jezdili, se vozili z zapravljivčki, vabili goste na večerje ipd. Seveda pa niso bili vsi tako premožni. Mojstri
majhnih rezbarskih delavnic nikoli niso dosegU te družbene stopnje, vendar pa so imeU med ostalimi obrtiüki
višji položaj.
145
Maruška Markovčič
kljub temu, da je opravil le Umetno obrtno šolo. Poleg tega, da so bili obrtniki,
so veljali tudi za umetnike. Kljub spoštovanju pa so bili deležni tudi milejšega
posmeha. Vsako leto so k Cesarjevim za pusta prišle maškare in pred hišo najavue,
da bodo zaigrali eno za "črvive svetnike". Velik ugled so uživali tudi Cesarjevi
pomočniki, ki so bÜi glede na pomočnike iz ostalih obrti najbolje plačani. Plačilo
- "colngo" so dobili vsako soboto, ponjo pa so prihajali v mojstrovo pisarno, kjer
je mojster vsakemu posebej na roko odštel denar. Ob nedeljah so se ponavadi
lepo opravili. Nosili so bele srajce in metuljčke, pogosto pa tudi klobuke.
Odnosi med mojstrom in pomočniki
Kdo je kdo, se je v Cesarjevi delavnici videlo že na daleč. Mojster je vedno
nosu bel ateljejski plašč,^' pomočniki so imeli modre ali črne predpasnike, vajenci
pa bele. Kljub temu, da so v delavnici veljala stroga hierarhična pravila, pa je bilo
v prvi polovici 20. stoletja še v navadi, da so mojster in njegovi pomočniki v družbi
delovaU homogeno, kar se kaže v njihovem skupnem obiskovanju maš. Pri Ivanu
Cesarju so vsako nedeljo skupaj odšU k maši in v cerkvi tudi skupaj sedeli.
Tudi pri jedi so se zbrali vsi in sicer v osrednjem prostoru, postregla pa jim.
je gospodinja sama. Bila je namreč izredno dobra kuharica in je v Mozirju tudi
organizirala kuharske tečaje. Ciril Cesar se spominja nekega dogodka, ki kaže,
kaj je pomenilo, če si bil najboljši pomočnik. Nekega dne so bili vsi pri zajtrku.
Gospodinja je prinesla na mizo vročo kavo. Najboljši pomočnik, Franc Kitak, je
kavo poskusil in se opekel. V besu je skodelico s kavo zabrisal skozi okno in na
presenečeno in prizadeto gospodinjino vprašanje, kaj je zdaj to, samo zavpil:
"Prevroča!" Gospodinja mu je nato brez besed prinesla novo skodelico kave, oče
pa ga ni niti okaral. Kitak je namreč vedel, da ga mojster ne more pogrešiti, in si
je v svoji objestnosti privoščil marsikatero nesramnost. Kitak je bil tako dober
pomočnik, da mu je mojster, če je bil sam odsoten, tudi zaupal vodenje delavnice.
Cesarjeva delavnica je bila v manjšem okolju in večina pomočnikov je živela
pod isto streho, delovali pa so nekako kot velika družina. Drugače je bilo v
mestih, kjer so pomočniki prihajaH vsak dan v delavnico in med njimi in mojstrom
razen delovnega razmerja ni bilo večje povezave. Rezbarji, ki so se izšolaH še v
tako hierarhično urejenih delavnicah, so potem te navade prenesH tudi v svoje.
Nikoli ni bilo v navadi, da bi mojster vajenca kdaj pohvalil, s klofutami pa skoraj
niso varčevali.
Propad delavnic
Kot že rečeno, so delavnice prehajale z očeta na skia. V trenutku, ko to ni
bilo mogoče, se je pojavilo vprašanje obstoja delavnice. Konec prejšnjega in prvo
desetletje 20. stoletja so bila naročila še tako številna, da so se rezbarji še odločali
za samostojne obrti, z upadom naročil pa se je zmanjšalo tudi število prevzemov
25 O tem pričajo tudi nekatere stare fotografije.
146
Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936
delavnic. Po smrti Ivana Cesarja 1936. leta je pravico nad upravo delavnice dobila
njegova soproga. Ker sama ni znala rezbariti, je umetruško vodstvo pripadlo
njenemu bratu Francu Prislanu, ki je bil že prej Ivanov pomočnik. Ker sam ni bil
tako dober rezbar in ker sta bila tako svak Matija kot tudi svakinja Johanna, ki
sta bila prav tako nosilca obrti, že precej stara, so začela naročila počasi upadati.
Prvo leto po očetovi smrti se je pri stricu učil tudi Ciril Cesar, Ivanov sin, ki pa
ga je stričeva nepravičnost pripravila do tega, da je zbežal od doma in odšel na
Umetno obrtno šolo v Ljubljano, kjer je eno leto obiskoval kiparsko-rezbarski
oddelek, nato pa dokončal študij na Likovni akademiji v Ljubljani. S samo obrtjo
ni nadaljeval, posvetil se je predvsem industrijskemu oblikovanju. Tako se je
končala 80 let dolga tradicija Cesarjeve rezbarske delavnice.
Podobno usodo so doživele tudi ostale delavnice. Kjer ni bilo problema
glede potomcev, pa je predstavljalo vprašanje preživetja število naročil. Dolgo je
pomembno tržišče predstavljala Hrvaška, kjer so v prvi polovici 20. stoletja
obnovili veliko dvorcev in cerkva in kjer so premožnejši naročali velike količine
stilnega pohištva. Z že omenjeno krizo tridesetih let pa so tudi ta naročila usahnila
in kar naenkrat je bilo, kljub temu, da jih je bilo malo, preveč rezbarjev za obstoječe
potrebe. Najmočnejši so naročnike uspeli obdržati in so preživeli do konca 50-ih
let (Hohnječeva delavnica), pogosto tudi za ceno nelojalne konkurence. Tako je
Hohnjec pogosto hodil v Maribor in ponujal svoje izdelke pod ceno, samo da je
dobil naročilo. Pri tem so seveda ostaH brez dela domači rezbarji.
Velik mejnik pri razvoju rezbarske obrti pri nas je predstavljala prva
svetovna vojna. Večino mladih pomočnikov so vpoklicaH in kar nekaj se jih ni
vrnilo. Druga svetovna vojna je predstavljala neslednji veliki mejnik. Po letu
1945 je namreč dosti obrtnikov, ne samo rezbarjev, zaprlo svojo obrt. V tem času
so zaradi nacionalizacije lastiüne zaprli tudi veliko trgovin in gostiln, saj so
obrtniki kar naenkrat postali nezaželen družbeni razred. Izgirdle so tudi velike
delavnice, ostali so le posamezrü rezbarji. Delavniško izročilo je skoraj izumrlo,
ni pa še izumrlo znanje rezbarjenja. Še so ljudje, ki bi ga lahko prenesli naprej.
Sklep
Rezbarsko delavnico Andreja in Ivana Cesarja bi lahko vzeU kar za vzorčni
primer spoznavanja razmer v rezbarskih delavnicah od druge polovice 19. stoletja
do konca druge svetovne vojne. Popolnoma cehovsko urejene delavnice so,
gledano z današnjega zornega kota, res pomenile trdo učenje pod veHkitni pritiski,
vendar pa lahko vseeno trdimo, da je edino ta način pogojeval popolno obvladanje
materiala in znanja, kako izdelati določen rezljan izdelek. Tradicija baročnih
delavnic, kjer se je delo delilo in kjer so bili rezbarji specializirarü za samo eno
vrsto opravil, se je tako na začetku 20. stoletja zaradi razmer, ki so nastopile
(premalo naročil za preživetje), umaknila posamezniku, ki je znal vse - zlatiti,
rezbariti, polihromirati, marmorirati in celo slikati.
Znanje rezbarstva se je v današnje dni preneslo preko redkih posameznikov.
147
Maruška Markovčič
ki SO S tem delom nadaljevali v okviru restavratorskih delavnic vezanih na muzeje
in galerije. V devetdesetih letih sta prevzeli iniciativo prenosa te obrti na mlajše
rodove Srednji lesarski šoU v Škofji Loki in v Novi Gorici, ki v obliki fakultativnega
pouka obujata to obrt in jo ponujata mladim kot možni način preživljanja.
LITERATURA IN VIRI
CURK, Jože 1959: Umetnost v Celju in okolici v zadnjih 150 letih. V: Celjski zbornik 1959, str.
196-229. Celje 1959.
ENCIKLOPEDIJA Slovenije 9: Plo/Ps. Ljubljana 1995.
ENCIKLOPEDIJA Slovenije 10: Pt/Savn. Ljubljana 1996.
HRIBARJEV najnovejši splošni naslovnik uradov, društev, tvrdk in zasebnikov deželnega
stolnega mesta Ljubljana ter Vojvodine Kranjske. Ljubljana 1906.
LIKOVNA umetnost. Leksikoni Cankarjeve založbe. Ljubljana 1979.
MARKOVČIČ, Maruška: Terenski zapiski, sept. - nov. 1997.
ROPRET, Franc: Beležka (neobjavljeno gradivo). Hrani Gorenjski muzej, Kranj.
SLOVENSKI gospodar 1925: Mala oznanila, 22.1.1925, št. 6, str. 4. Celje.
BESEDA O AVTORICI
Maruška Markovčič, diplomima etnolo-
ginja. Ukvarja se z raziskovanjem načina
življenja na Ljubljanskem barju in je tudi
predsednica Turističnega društva Barje. Kot
mentorica se udeležuje osnovnošolskih etno-
loških taborov na avstrijskem Koroškem.
Objavila je več člankov in recenzij.
ABOUT THE AUTHOR
Maruška Markovčič is a graduated
ethnologist and studies the way of living in the
Ljubljana Marsh. She is also chairman of the
Tourist Society Barje. She participates as mentor
in primary-school ethnological camps in
Carinthia. Mrs. Markovčič has published
several articles and book reviews.
148
Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936
SUMMARY
THE WOODCARVING WORKSHOP OF ANDREJ AND IVAN CESAR
IN MOZIRJE BETWEEN 1853 AND 1936
In 1853 Andrej Cesar bought a house at the junction of major trade routes
in Mozirje and set up a woodcarving workshop which executed commissions
from Štajerska and from the territory of present-day Croatia and Austria. After
his death the workshop and its biggest asset - the stock of wood - were taken
over by his son Ivan, who together with his sister Ivanka and brother Ivan ran
the workshop until 1936 when his death also meant the gradual decUne of the
business. Ivan Cesar was highly respected in Mozirje since he was one of the
seven wealthiest citizens. He foimded the crafts co-operation and was co-foimder
of the power works which suppHed the area of Mozirje and surrounding villages
with electricity. His workshop employed an average of up to nine apprentices
and three assistants. The jobs in the workshop were divided into three sections:
preparing and carving sculptures (lead by Ivan himself), painting and gilding
them (painting was supervised by Ivana) and the production of altarpieces (lead
by brother Matija who also made the ornaments), into which the previously
made sculptures of saints were arranged.
The work in a woodcarving workshop required co-ordinated teamwork to
produce whole altarpieces. In Luce ob Savinji, Ljubno and even in Zagreb there
are stul altarpieces to witness to the master skills of the woodcarvers from Cesar's
workshop.
RESUME
ATELIER DE SCULPTURE SUR BOIS D'ANDREJ ET IVAN CESAR A
MOZIRJE ENTRE 1853 ET 1936
En 1853, Andrej Cesar a acheté a Mozirje, a la aoisée des voies commerciales,
une maison, dans laquelle il a ouvert un ateUer de sculpture sur bois qui satisfaisait
les commandes des clients de la Štajerska, mais aussi de ceux des territoires actuels
de la Croatie et de l'Autriche. Apres la mort d'Andrej, l'ateUer et son capital
principal - le bois, ont été repris par son fils Ivan, qui tint l'atelier avec sa soeur
Ivanka et son frere Matija, jusqu'a sa mort, en 1936, qui entraîna aussi la fin des
activités de l'atelier. Ivan Cesar était toujours un homme tres respecté a Mozirje,
car il était l'un des sept bourgeois les plus riches. Il a été le fondateur de la
coopérative des artisans et partenaire dans la construction de la centrale
hydroélectrique qui aUmentait Mozirje et ses environs. Dans son atelier, il
149
Maruška Markovčič
employait toujours jusqu'a neuf apprentis et jusqu'a trois assistants. Le travail
était partagé en trois parties: la préparation, ou bien, la création des sculptures
(ce tiavail était dirigé par Ivan), la peinture et la dorure des sculptures (dirigées
par sa soeur Ivanka) et la réalisation de la totalité de l'autel, dans lequel ils
intégraient les sculptures des saints et saintes, crées préalablement.
Le tiavail dans cet atelier exigeait une équipe coordonnée, capable de créer
un autel dans sa totalité. Aujourd'hui on peut admirer les autels réalisés par les
maîties de l'atelier de Cesar a Luce ob Savinji, a Ljubno et meme a Zagreb.
150