_ 22 ----- Narodne črtice. Matija Ličan, „stari Slovenec". Zivljenjepisne črtice; spisal J. Bile. Bil si, častiti bralec, morebiti kedaj v notranjski Bistrici, ter se zoabiti krepčal s kozarcem dobrega vina v Andraževi gostilnici. Gotovo si videl starčeka, mo-žička male postave, sivih las, živih in bistrih očes, oblečenega v slovansko surko pred hišo sedeti. Prijazno smehljaje se te je pozdravil, in ko si par besedi ž njim pregovoril, te je, tobacnico poBujaje, radovedno popra-šal: no, kaj pa je v „Novicah" novega? kaj delajo •Slovenci? ali bodo že kedaj prišli do svojih pravic? — Ako je mož zapazil, da ima pred seboj narodnjaka, je tem vprašanjem sledil daljši razgovor; Če je pa opazil, da ima pred seboj mlačnega ah celo nasprotnega človeka, se je tiho, klavern in poparjen ta klop pred hišo vsedel. Ta čudni možiček bil je stari Matija Ličan> znan po vsi BistrišRi okolici pod imenom ^starega Slovencau. Ko sem predlanskem v ,.Novicah4' naznanjal smrt rajneega, sem častitim bralcem obljubil, da bom kaj več o njegovem življenji pisal. ,;Obijuba dolg nareja", pravi naš pregovor. Zatorej hočem danes mož beBeda biti ter nekoliko o vrlem možu pisati. RodU se je rajnki Matija Ličan 25. februarija leta 1785. v Bistrici , kjer je pozneje po svojem očetu kmetijo podedoval. V svoji mladosti se je izučil čevljarstva. Tega rokodelstva ee je do svojega 50. ali 60. leta marljivo držal, Sploh je bil skrben in priden gospodar, pa tudi marljiv obrtnik, tako, da je, čeravno je imel veliko družino, vendar lahko izhajal, zato ga niso menda akrbi za vsakdanji kruh nikdar posebno tlačile. Imel je vec sinov in unukov, katere je Bog posebno z imetjem in blagostanjem blagoslovil. Ti so za moža, ko se je postaral, popolnoma skrbeli: mogel je starček mirno in brez skrbi z vsem previden živeti. Večidel je bival pri gostilničarju Andražu, poštenem Hrvatu, kateri mu je bil zet, ter ga srčno ljubil in spoštoval. In ondi si ga, dragi bralec, pred hišo sedečega, s slovenskim časnikom v roki, zagledal in pozdravil. Kar je prostega moža posebno odlikovalo, bil je njegov posten značaj, bister um, domorodno srce ter lepo krščansko življenje. Bil je ranjki Ličan mož stare korenine, skoz in skozi poštenjak. Dano besedo je zvesto držal. O nikomur ni slabo govoril. Obnašati se je znal — tudi z visoko gospodo tako olikano, da so ga tudi imenitni gospodje, kakor baron Lazzarinijeva družina, dasiravno je bil priprost rokodelec, radi v svoji družbi imeli. Prekiiojati ah nespodobno govoriti ga nisem nikdar slišal. Lep izgled današnjemu svetu, ko je skorej ni družbe, da bi se prepogostoma nespodobno ne govorilo! Žalibog, da je tudi na Slovenskem mnogo takih, ki mislijo, da imajo tem več veljave, čem čvr-steje kolnejo ali celo zoper vero in njene služabnike zabavljajo. — V družbe pošteno-vesele je rajnki L čaa rad zahajal ter prepeval vesele pesmi, po svojih originalnih napevih. Skor nikjer ni bilo vesele družbe zbrane, da ne bi bili ,,starega Slovenca" povabili. Mnogokrat je kaj deklamirati moral, kajti nikdar ni bil v zadregi, kaj bi govoril, ker znal je iz glave vse bolj znane Prešernove poeaije in gotovo tudi vse Vodnikove pesmi. Posebno rad je prepeval pesem o „milici", „na Vršacu", „od straže Hrovaške" in druge. Zares čuditi se mu je vsakdo moral, da ni pozabil celo najdaljših Prešernovih poezij, kakor „Rozamunde", ,;Leonore"y katere bi bil po svojem originalnem napevu, enako slepim srbskim pevcem, do kraja spel, da ga niso poslušalci ustavili in prosili: „oče, dovolj bo; nehajte za danes, bote drugič, ko se zopet snidemo, nadaljevali!" Ko je še včasih kot dva- in devetdesetletni starček kako pesem govoriti hotel, pa mu je včasih gradiva zmanjkalo, je ves nevoljen djal: »zdaj vidim, da me je spomin zapuščati začel. Pa saj tudi mojih „Novic" ne morem več brez očal brati". Bil je starec posebno bistrega uma. Sam se je prav gladko brati in pisati navadil. Bral je pa, posebno v starosti, ko je brez dela, brez skrbi živel, vedno; kjer- ----- 23 ------ koli je nove slovenske bukve staknil, si jih je izposodil; kjerkoli je videl sloveaski časnik , si je brž naočnike nataknil ter pazljivo brati začel. Posebno ,,Novice" so bila priljubljene njemu, ki je prebiral uže Vodnikove „Novice". Imel je navado, da je z veseljem, kar je v časnikih bral, drugim pripovedoval. Smejal sem se včasih starČeku, ko je bil že zadnja leta slabejega spomina, in sem mu razkladal, kaj časniki pišejo o vojski in drugih dogodbah, mi je druzega dne prišel povedat, kaj se je novega pripetilo ter mi je ravno tisto, kar je pj meni doznai, kot novosti veselo naznanjal. Da ga nisem razžalil, sem vse do konca pazljivo poslušal. Ko je slišal ali bral, da so Turki tepeni in zmagani, bil je vesel in zadovoljen; ko je pa zvedel, da se kriatijanom slabo godi, bil je tužen in klavera. To starčekovo domoljubje so n^k^teri tukajšnji nemškutarji zlorabili, ter se ž njim norčevali, dokler jih ni spoznal in dobro izplača!. „Oče Lčan, uni dan so Rusi izgubili 3000 vojakov ter so se morali popolnoma tepeni umakniti iz Turčije" —to je zadostilo, da je bil starček žalosten tako, da mu ni jed dišala. Pozneje jih je še le spozaal in jim je srdito odgovoril: ,,To ste Vi v turškem „Tag-blattu" brali, jez sem pa bral v„Novicah", da je bedak, kdor kaj takega verjame." (Konec prihodnjič.) ----- 29 ----- Narodne črtice. Matija Ličan, „stari Slovenec". Življenjepisne črtice; spisal J. Bile. (Konec.) Bil je Matija Ličan od svoje mladosti iskren domorodec. K temu je mnogo pripomogel njegov svak France Bile (rojen 1783., umrl kot ekspozit v Ha-rijah pri Bistrici leta 1826), učeni jezikoslovec, marljiv nabiralec slovenskih besed za slovnik in dobri pesnik. Več o njem lahko bereš v Costovem „Vodoik-A!bum" in koledarčeku družbe sv. Mohora leta 1864. Bil je ta mož Vodnikov poseben prijatelj; spisal je o njegovi snarti lepo elegijo („žaiostinko"), katera je natisnena v Vodnikovem spominku. Mnogo jezikoslovnih spisov njegovih sta hranila ranjki Metelko in Zalo kar; kje da je ta zbirka sedaj, ni mi znano. Mnogo lepega gradiva iz njegovega peresa se je pa zgubilo. Ličan je očeta naše literature dobro poznal in o njem vedno z navdušenjem govoril. Od tistih časov, ko je slovenščina še v zibelki ležala, je bil stari Ličan vedno domoljub in je zaslužil častno ime „starega Slovenca*'. Smehljaje se je večkrat rekel: „Še nemšku-tarji mi pravijo stari Slovenec, cel6 taki, ki me ne poznajo. Bil sem pred nekaj leti s svojim vnukom Aleksandrom v Ljubljani. Peljali so me Souvanovi trgovski pomočniki v čitalnico. Sli smo mimo nekega sprehajališča, kjer so oficirji pred hišo črno kavo srkali, in ko sem jez starec v surki mimo njih šel, je eden izmed njih za mano zarenčal: „du verfluchter alter Slobene". Ko so bile volitve bodi-si v soseskin, deželni ali pa državni zbor, bil je sivi starček , dokler je mogei hoditi, neutrudljiv agitator. Šel je mnogokrat od hiše do hiše ter je ljudi nagovarjal, naj pridejo volit, ter jim svetoval, koga naj volijo. Imel je enkrat zarad volitev v kupčijsko zbornico veliko sitnosti. Poslal ga je nekdo, naj po hišah podpisane volilne liste, kdor mu jih prostovoljno dati hoče, pobere, da se domorodna imena v nje zapišejo — in 10 je tudi storil; petinoaemdesetletni starček se je moral zarad tega pred sodnijo zagovarjati. Bil je pa osloboden, ker mu niso mogli nikakoršne krivice skazati in ker je sodnik dejal, da mož več ne ve, kaj dela, ali prav ali napačno ravna. Ličan se je smejal. — Pri ustanovitvi Bistriške čitalnice, ki je bila med prvimi ustanovljena, med najbolj cvetečimi društvi, pa je tudi med prvimi ugasnila, se je rajnki „stari Slovenec" mnogo trudil. O kako vesel je bil starček, ko je mogel pri prvi besedi videti in pozdraviti dr, Bleiweisa in rajnkega dr. Costo. „To so Vam možaki" — je večkrat djal — „naj pa naši nasprotniki take može pokažejo, ako jih imajo!" Eaekrate je tudi kako staro narodno ali drugo slovensko pesem pri besedi govoril. Splošno veselost je včasih obudilo, ___ 30 ___ ko je v dolgi deklamaciji brez „soufleurja" obtičal, ker ga je spomin zapustil; a znal si je pomagati; povedal Je kaj smešnega ter odstopil med ploskanjem in sme-hom poslušalcev. Meseca maja 1. 1862. so na Grobničkem polji pri Reki slovesno blagoslovili zastavo županije Reške. Povabili ao k tej slovesnosti tudi prevzvišenega škofa djakovaškega gospoda J. J. Str os s maj er j a. Na bistriški pošti ga je čakalo ter pozdravilo obiio število domoljubov. Spremljala sta slavnega biškupa tudi znana učenjaka prečastiti gosp. kanonik Fr. Rački, sedanji predsednik jugoslavenske akademije, in velecenjeni jezikoslovec rajnki gospod Franjo Kurelac. Dobro se spominjam, kako je blagemu mecenatu kazal Kurelac na njegove troške pisano knjigo „Fluminensia ali ko jesta pisana i spevana na Reci44, rekoč: „ Vidite, presvitli, knjigo, po Vaši milosti tiskano''. Biskup mu odgovori: ,,Vi nam kažete knjigu, kao giadnomu kus pečenke. Dajte nam ju." Uzame iz rok Kurelcu bukve, ter jih daruje dekanu gosp. Grašiču, kateri ga je bil prišel sprejet in se mu poklonit s svojimi pomočniki. S t rosama j er se je odpeljal proti Reki med slava- in živio-klici zbranega ljudstva. Slovesnost na zgodovinsko slavnem Grobniškem polji je bila krasna, velečastna; ljudstva zbranega kot listja in trave. Pa ko se je na večer 25. maja Strossmajer v Reko povrnil, so mu nesramni Magjaroni Reški take demonstracije narejali, da se mi roka ustavlja, jih zapisati. Pustimo to, naj 3 3 pozabi! Kurelac, ki je meni, svojemu nekdanjemu učencu to popisoval, se je jokal. Pravil mi je tudi, da je na večer tužoega srca raztrgal biskup darilno pismo, s katerim je hotel mestnim napravam veliko svoto darovati, boječ se, da jo zagrizeni Magjaroni še sprejeli ne bi. Ko se je škof, vračaje se iz Reke, zopet v Bistrici ustavil, je pri Andražu obedoval. Duhovni in nekaj druzih domorodcev ga je zopet pozdravilo. Pevci so mu pod vodstvom tadanjega učitelja g. Gerbica par lepih pesem čveterogiasno zapeli. Stari Ličan stopi, ko biskup to privoli, v sobo, ter ga pozdravi, rekoč: „Gospod, zdaj pusti svojega hlapca v miru umreti, ker moje oči so videle škofa Strossmajerja!" Strossmajer ustane, objame in poljubi starca ter mu natoči kupico vina in mu jo poda. Vsi smo bili srčno ginjeni tega prizora. Poslovil se je od nas biskup ter se odpeljal vidno razveseljen med siava-klici iz Bistriške doline. Rajnki Ličan je pa tudi do zadnjega izdiha ostal zvest sin svete matere katoliške cerkve. Svoje dolžnosti kot kristjan je natanko spolnoval. Dokler je hoditi mogel, ni bil nikdar njegov prostor pred velikim altarjem v nedeljah in praznikih prazen. Pazljivo je cerkvene govore poslušal. Bil je zel6 vesel, ko je slišal govore v lepi gladki slovenščini. „Ta gospodje čvrst Slovenec", je domii pridši večkrat ponavljal. Ce se je primerilo, da se je v gostilnici, kjer je bival, zoper cerkev in duhovne govorilo, je bil ves nevoljen. Včasih je molče v kotu sedel; mnogokrat se je pa jezno oglasil, s palico po mizi udaril, da so kozarci žvenkljah, ter rekel: „Vi govorite o stvari, o kateri nič ne razumete; znabiti še vere moliti ne znate; kaj pravi o tem sveto pismo, kaj je v katekizmu, kaj nas uči zdrava pamet?!" In ker je sv. pismo rad prebiral in cele odstavke iz glave znal, je zabavljivce tako posekal, da so kar molčali , ali pa s praznimi šalami pogovor na drug predmet zasukali. Rad je pripovedoval, kako je nekdaj v tem obziru vse drugače bilo. Kako so najveljavniši možaki radi k popoldanski službi božji hodili, se pod lipo o soseskinih in drugih zadevah pomenkovali in potem polič vina izpili in — kar je vsakrat dostavil — tudi kako pametno zapeli. „Zdaj pa— je rekel— ljudje za petje mnogo ne porajtajo; le kvarte in kvante jih veselijo. Grajščaki so imeli svoje duhovne ter so zvečer z družino molili. Vidite staro podrtino Jablanškega gradu, katero uže 50 let mah in bršljan obrašča; ona je bila nekdaj lep in ponosen grad; v njem sem jez kot mladeneč baronu šival; ukazal mi je baron zvečer delo pustiti, da sem z družino njegovo skupno večerno molitev opravil. Kako je pač sedaj vse drugače!" Tako je večkrat starec tožil. Slovensko slovstvo, kar sem ža prej omenil, je dobro pozoal, posebno stareje, ko je še lože bral ter si, kar je bral, bolj v spominu ohranil. Da mu je zadnja leta s telesno močjo tudi spomin nekoliko opešal, je razumno. Zadnje leto življenja 1877. leta je pa zelo oslabel. Vendar je še zmiraj počasi okrog taval, časnike sem ter tje bral, ter se vedno za vse narodove zadeve živo zanimal. Posebno ga je veselilo, da se so stari in mladi Slovenci sprijaznili in združili. Večkrat me je povprašal: ,,Kaj pa prav za prav zahtevajo, kaj hočejo Mladoslovenci? kaj je vzrok, kaj namen raz-pora?" In ko sem mu to stvar nekoliko pojasnil, sem ga šaljivo poprašai: ,,Oše! vi ste menda tudi Mlado -slovenec?" Smejaje se mi je odgovoril: „Kaj ne da bi bila to čudna prikazen , da je „stari Slovenec" Mlado-slovenec!" ,>^s* 8mo Slovenci" — je dalje dejal — ,,prepir mora nehati, in bo gotovo nehal. Vodnik (njega je gotovo vsak dan v mislih imel) se bo v grobu obrnil, ako se bomo med seboj prepirali. Nemčurji se nam smejajo." — Mož je doživel spravo narodnih strank. Bog naj bi hotel, da se ne bi nikdar več razdrla in ako ta sprava ni resnična , ni stanovitna — smo Slovenci zgubljeni. Imejmo Slovenci vedno pred očmi osodo Slo-vanstva po prepiru bratov na Ko s o ve m polji. Imejmo vedno v spominu nauk starega Svatopluka, katerega je dal na smrtni postelji svojim sinom. Leta 1877. je naš ,,stari Slovenec" začel hudo pešati. Čutil je, da so njegove ure štete. Par dni pred smrtjo je šel v cerkev sv. Jurija in prejel je sv. sakra-mente. Kmalu potem se nekega večera s solznimi očmi poslovi s svojimi ljudmi „pri Andražu" rekoč: ,,nikdar več me k vam ne bo." Potem pa počasi kakor po navadi koraka proti svojemu stanovanju, ter ne gre tje, temuč se ustavi v hiši svojega sina Jožefa. Vlegel se je, in — ni več ustal. Brž, ko sem izvedel, da je stari Ličan bolan, grem k njemu, a brž sem spoznal, da je ž njim pri kraju. Tobak mu ni dišal več, in govoriti je že komaj mogel. Prejel je ^še enkrat sv. sakramente umirajočih in glasno molil „Ceščena kraljica, mati Milosti" in več drugih lepih molitev, dokler mu ni besede zaprio. Umrl je ob 3. uri popoldne 3. maja 1877., 92 let in 3 mesece star. * *• * Zdaj sem na koncu opisa priprostega moža. Naslikal sem s peresom, kolikor je bilo v moji moči življenje moža, katerega ni Bog postavil na kako imenitno mesto, v kako znamenito službo, kateri ni zapustil bogastva in premoženja. Bil je le prost človek, pa pod prosto obleko je bilo blago srce, vneto za dom in vero. Mnogo je on z besedo io zgledom koristil in pripomogel za razvoj in razcvet narodnega življenja v Bistriški dolini. Zavoljo tega in zarad bistrega uma, poštenega, moškega značaja, bo ljudem še dolgo v spominu. Dasiravno je imel tudi človeških slabosti, kakor vsakdo, vendar pa moremo z dobro vestjo reči, da takih mož se najde malo med našim ljudstvom. Zdaj počiva na pokopališču Trnovskem , prav tik cerkve staroslavne sv. Petra; žalibog , da ti še zdaj spominek ne kaže kraja, kjer je „stari Slovenec" pokopan. ----- 31 ----- Upajmo, da mu bojo otroci in muki v kratkem grob pozabljivosti rešili, *) *) „Novice" Vam, prečastiti gospod, za pričetek nagrobnega spominka velicega spoštovanja vrednega Matija Ličana pošiljajo 5 gold. Slovenija takim rodoljubom ne sme nehvaležna biti! Vred.