658
Mihael Mihajlov: Jesen.
In nekoč se izgubi brez sledu, kakor se kapljica vode izgubi v ti vlažni megli okrog njega . . . Brez sledu! Nihče ne bo žaloval za njim, nihče se ga spominjal, nihče mu zasajal potočnic na grob ...
Da, da — to je življenje brez namena, brez smotra . . .
In v srcu je čutil gospod Bobek grozno zapuščenost in praznoto.
In petinštiridesetletni mož je postal sredi ceste, se prijel za glavo ter vzdihnil globoko in žalno — kakor bi hotel spet priklicati od-beglo mladost, minola leta . . .
*
Par dni pozneje je naznanil gospod Bobek predsedniku podružničnemu, da odloži čast in posel tajnika . . .
Tu in tam se je še kdo pošalil z gospodom Bobkom radi njegovega tajništva, a ta je molčal na vse zabavljice . . .
Spet se je povsem posvetil zaprašenim in nezaprašenim aktom, med katerimi mu enakomerno poteka življenje brez vsakršnih vzbur-jajočih dogodkov sicer, a tudi brez — namena! —
Jesen.
vJj šumi, šumi, les, šumljaj, šumljaj, Potoček moj, oj sapica, pihljaj! Trpi mi zapuščena duša, vzdiše, Jaz mislim, mislim, v gozd grem tiho, tise . . .
»Pozdravljen! Si-li ti, moj ljubček, kaj?« Strmeč in plašen se ozrem nazaj, Ne vidim nič! ... V obraz mi vetre piše In vznaša listje više, vedno više.
Kam greš, jesen? Nekoliko postoj!
»Na jasni jug jaz grem, v toplejše kraje,
Na dvor zeleni, beli gradič svoj.
Krog oken, vrat visi sadje najslaje, Tam krasne so noči.« Jaz grem s teboj, O starka ljuba, tam bi bil najraje!
Mihael Mihajlov.