LISTEK. fRudolf Završnik. Učiteljska pot. Ni široka. Tudi hoja po nji ni najugodnejša. Ali hodi nas po nji mnogo, saj držijo k vzvišenemu cilju . .. In ti, tovariš, si bodil z nami po tej poti. Pa razmaknila se je, in tvoji koraki so obstali na poti za ciljem. Tvoja pot se je stekla 7 grob, mi romamo dalje. Ali pot je zopet ožja za en prostor, cilj je bolj oddaljen, zakaj iz srede naše se je izluščilo nekaj, kar je pomagalo 7 skupnem delu Ti, — nepozabni Budolf! Jesen je bila tistikrat, ko sem ga spoznal. Mlad, neizkušen, neznan 7 Olše^ku, kamor sem prišel na S70J0 pr70 službo, sem bil takrat. Na klopci pied šolo sem sedel. Sosed je klepal pred hišo koso, ko je prišel on proti šoli. Nisem ga poznal; pa duša mi je zaslutila, da je to^ariš ta, ki prihaja proti meni, ki ga pozdravlja sosed s takim spoštovanjem. In je odzdra^il sosedu; mimogrede je rekel nekaj galji^ega, pa pristopil k meni: nZdra7, Andreje!" — In od takrat sva si bila prijatelja, zakaj 7 istem trenotju sta se našli najini srci. — Eoliko sem se naučil od Tebe, dragi! Po T^ojih stopnjah sem želel hoditi: tako spošto7anje sem hotel doseči med ljudst^ora, ki sem imel med njim delo^ati, kot Ti. Stopal sem za Tabo, dosegel, ra^naje se po T^ojih navodilih, tudi precej T^ojega, a bil sem pač šele T70J učenec. In kako lepo življenje S7a ži7ela potem! Spomini, ali ne morete miro^ati?! Tako temno se mi zdi sedaj po onih solnčnih dneh, da mi je solzno oko ob spominu nanje. Bad bi pozabil. — Često sem se že ta čas 7prašal: MAli je res mogoče, da je umrl tudi on ?" Težke so moje misli in 7prašujem se s to7arišem Lebanom: BEaj bo z nami — učitelji? V malo mesecib. — in 7 enem okraju smo pokopali — š t i r i!" Pa čemu tožbe, kaj žalost? Tebe, Eudolf, Tebe nisem videl nikdar žalostnega! Gemu naj pripisujem T^oje solnee, T70J0 7edno 7eselost in ži^ahnost ? Morda rojstnemu kraju T^ojemu solnčnemu Eranju, kjer si dne 6. aprila 1867. leta zagledal luč s^eta? Boditeljim T^ojim li? Ženi? Deci T^oji? Ne 7em. Ampak 7em, da življenja boj člo^eku marsikdaj ogreni življenje Tebi ga menda ni mogel ogreniti. Morda pot, ki si hodil po nji? Mogoče, zakaj bil si — učitelj. Po tej poti si hodil Z7est S7ojim 7zorom, samemu sebi, 7net za napredek šole že, ko si nastopil pr?o službo 7 Oerkniei 1888.1., pa potem, ko si 1889 prišel 7 Bloke, 1890 v prekrasni in ljub Ti Olže^ek in 1893 7 takisto lepi Predd^or, kjer se je stekla dne 14. junija t. 1. Tvoja lepa, dela bogata, vesela, dasi s trnjem posuta učiteljska pot 7 grob. In tako se je zgodilo, da smo spremili k zadnjemu počitku tovariša Budolfa Završuika. Edo je bil Za^ršnik, kaj je bil? Vsi so ga poznali! Eaj naj 7am, Podgorci, pra^im 0 njem? Od malega otroka pa do starčka 7 Predd^oru in, lahko' bi rekel, 7 7sem Podgorju 80 poznali 7si Ijubezni^ega moža, ki je zahajal, z malo palčico mabaje, rad po okolici na izprehod ter za 7sakega imel primerno besedo, šaljivo ali poučno, ki jo je čul rad starec, pa tudi otrok. Vsi so poznali moža, ki si je s 87ojim 7ljudnim 7edenjem, s 87ojim možatim značajem pridobil Ijubezen in spoštovanje 7seh, ki 80 prišli z njim 7 dotiko. Bil je odkrit, brez fraze, brez praznih komplimento7, a vsekdar pošten in lojalen, pravi sin naše zdrave slovenske matere. Naj se li 7 teh spominih na Rudolfa dotikam kolegialnosti ? Nego^al jo je z 730 skrbjo in žalil ni, nikogar ne z besedo in ne z dejanjem. V prirojeni mu 7ljudnosti in naobraženosti, 7 znanju, ki si ga je izpopolnje^al vztrajno, zakaj vedel je, da mu šola ne nudi 7 zadostni meri tega, kar potrebuje učitelj, je dajal, bogat po izkušnjab, dasi še mlad, prebivalcem rad dobre nas^ete in na^odila. Z Budolfom ni izgubila samo ljubeča soproga moža, ne le otroci očeta. Ljudst7o, ki je med njim delo^al, s^ojega S7eto7alca in odkritega prijatelja, učenci njego^i izbornega učitelja, to^ariši izrednega prijatelja. 0 njeg07i priljubljenosti je pričal krasen pogreb, Iepi 7enci, pa takisto odkrite aolze, ki 80 močile njeg07 prerani grob. Plakali so Z70no^i in jokala je pesem nad S7ežo gomilo, ki je nanjo 7sadilo Ijudst7o C7et resnične, globoko občutene Imležnosti. Ta C7et bo dehtel nad skromnim zadnjim domom in bodi tolažba ostalim. Ti pa, s^etla, dobra duša, poči^aj, počivaj sladko! Andrej Eape.