<pt ;

FRANCE STELE

UMETNOST

v

PRIMORJU

Pr i

Akademski založbi
v Ljubljani

Pogledi

2/3

IVaM .Sr t \  OSCOOSS&S

Vi »teMoos’

i

Binkošti 1940

Tiskarna Veit in drug (Peter Veit)
na Viru pri Domžalah

Umetnost Primorja predstavlja nedvomno najzanimi¬
vejše poglavje slovenske umetnostne zgodovine, ker se
nikjer ne stika s tako pomembnim sosestvom kakor prav
tu. S stališča umetnostne geografije pa je to eno naj¬
zanimivejših poglavij kulturnega opisa Srednje Evrope
sploh ker vsebuje celo vrsto načelnih problemov kulturne
zgodovine. Redkokje se namreč tako jasno izraža vpliv
morja in celine na kulturno podobo kake dežele kakor

v Istriji, redkokje igra značaj zemlje s svojim prirodnim
gradivom tako vlogo v značaju umetnosti kakor na
Krasu, redkokje se je tako jasno izrazila v kulturnih spo¬
menikih politična razdelitev pokrajine in socialna struk¬
tura njenega prebivalstva kakor v Primorju, redkokje je
tako pomemben vpliv kulturne tradicije kakor v obmor¬
ski Istriji in redkokje se s tako silo stavi vprašanje o
vlogi rasnega elementa v kulturi in umetnosti kakor tu.

Kultura in umetnost te dežele ima izrazit prehodni
značaj; kljub temu pa so meje kulture tako ostro po¬
stavljene druga ob drugo kakor jeziki in narodnosti in
so si glede tega edini vsi dosedanji raziskovalci umet¬
nostnih spomenikov Primorja najsi so bili Italijani,
Nemci ali Slovenci. Ta značaj je podčrtal L. Planiscig
v svoji knjižici o umetnosti te dežele; 1  v marsikateri
potezi ga je pojasnil C. Budinich  v svojih razpravah o
gotskih cerkvah v Istriji; 2  prav točno pa ga je izrazil
oh raznih prilikah A. Morassi,  ki je že leta 1915 raz¬
pravljajoč o spomenikih baročnega kiparstva v Gorici 3
zapisal sledeče:

»Zadnje priče dveh velikih umetnostnih tokov se v
Gorici srečujejo (podobno tudi v ostalem obmejnem pasu
Furlanije proti severu). Eden prihaja čez Furlanijo iz
Benetk in predstavlja nekak zadnji val italijanske umet¬
nosti; drugega vodi pot preko slovenskega ozemlja s se¬
vera in prinaša izraz gotike. V vseh razvojnih dobah
lahko opazujemo, kako sta se ta dva heterogena elementa
med seboj borila, se vzajemno sprejemala in združevala.«
In ko je po vojni seznanjal italijansko javnost s pode¬
želskim slikarstvom na prehodu iz srednjega v novi vek
v Soški dolini 4  in v Istriji, 5  je prav tako brez obotav¬
ljanja ugotovil severno od Gorice:

»V solkansko sotesko stopamo; na desni je Sveta gora,
na levi Sabotin; in pokrajina se spremeni. Spremeni se
značaj vasi, prebivalcev; spremeni se govorica in umet¬
nost.« Svoja izvajanja o Istriji pa je strnil takole:

»Tudi tu se podobno kakor v Soški dolini, v Trentinu
in sploh v obmejnih krajih severne Italije srečujeta in

medsebojno borita dve močni struji, nemško-gotska in
italijanska.« Pisec pričujoče razprave je ta opazovanja
v marsičem dopolnil in konkretiziral na podlagi lastnih
opazovanj na spomenikih etnografske Slovenije . 6  Vlogo
ljubljanskega kulturnega središča v umetnosti Primorja
posebej pa je podčrtal posebno Fr. Mesesnel  v svojem
članku »Slovenačka likovna umetnost u Primorju «. 7

Tolika enodušnost raznorodnih raziskovalcev umet¬
nostnega gradiva Primorja celo v času najostrejšega na¬
rodnega boja za to ozemlje že sama zadostno priča, da
so dejstva, ki jih tu srečujejo, izredno jasna in bi bil vsak
poskus razložiti jih drugače obsojen na neuspeh ter bi se
srečal z očitkom neznanstvenosti.

Če danes pri popolnejšem poznanju gradiva pogle¬
damo na umetnostne spomenike Primorja s stališča
umetnostno kulturne geografije, nam postane celotna
slika kar enostavno jasna: Že skoraj tisoč let se srečujeta
na tem ozemlju dva glavna tokova in oblikujeta vse,
kar je vidnega in otipljivega ustvarila njegova kultura:
Srednja Evropa in Italija. Italija pomeni za te kraje
Benetke, ki jim služita morje in furlanska nižina, Sred¬
nja Evropa pa se pravi bližnje alpske dežele, to je v
glavnem etnografska Slovenija. Navidez si stojita obe ti
dve oblikujoči sili nepomirjeni in ostro nasproti v pri¬
morski Istriji, ob spodnji Soči in še v Gorici, pomirjeni
pa sta v Trstu, kjer je v veliki meri vozel vsega primor¬
skega kulturnega problema, pomirjenje vseh nasprotij
in disharmonij. Narodna meja med Italijani in Slovenci
je več ali manj tudi meja dveh umetnostnih izrazov:
morje in ravnina sta torišče italijanstva, do njih pa pri¬
tiska od severa, severovzhoda in vzhoda preko alpskih
predgorij, Krasa in Istre nasprotni tok, ki je v historič¬
nih dejstvih te zemlje močnejši od onega ter posega vanj
posebno v Furlaniji, kjer je stoletni naslon oglejske pa-
trijaršje moči na politične in kulturne sile severa ustva¬
ril predpogoje za kleno mešano kulturo.

S

UMETNOSTNO ZEMLJEPISNI OKVIR

Oglejmo si sedaj ozemlje Primorja v luči uvodnih
ugotovitev. Precej jasno se nam pokažejo trije od za-
pada proti vzhodu razvrščeni zemljepisni pasovi, v ka¬
terih se javlja delovanje obeh osnovnih sil, njuni pre¬
hodi in mešanja: 1. pas obsega furlansko nižino in
obmorsko Istrijo, 2. pas je jedro Primorja: Slovenska
Benečija z Bovškim kotom, Brda z Gorico, Kras s
Trstom in celinska Istrija do železnice Št. Peter—Reka,
3. pas obsega ozemlje Pivke s Postojno, Idrijo in severno
Goriško vzhodno od Soče. V drugem pasu se elementi
obeh tipov križajo, toda po večini.tako, da nastopajo drug
ob drugem neprebavljeni, kar je posebno jasno v stav¬
barstvu, kjer stoje kakor v Gorici ali istrskih mestih ob
cerkvah severnega tipa benečanske palače, ali na stavbah
severnega tipa izrazito benečanski motivi ali narobe
(n. pr. poleg severnogotsko profiliranega portala okroglo
okno z okvirom s pristno benečanskim zobčastim moti¬
vom na cerkvi sv. Jakoba ap. v Barbani). V splošnem pa
je v tem pasu severni značaj močnejši od benečanskega
in je značilno, da se javlja n. pr. v Gorici, ki je tako-
rekoč na meji obeh ozemljij, in da v Trstu in severno
od njega do Tržiča dosega morje samo. Za prvi in tretji
pas pa je značilno, da tja prodirajo v splošni italijanski
na eni, v splošni severnjaški značaj na drugi strani po¬
samezni elementi z nasprotne strani in to pogosto zelo
daleč. Tako so za prvi pas značilni spomeniki fevdal¬
nega ustroja, ki je v nasprotju z romanskim municipal-
nim severnega izvora; globoko silijo vanj tudi stavbe
čisto severnega gotskega arhitekturnega tipa, ki so raz¬
lite kot prevladujoči tip preko drugega pasu. Nasprotno
pa v 3. pasu in še 'daleč preko njega na zunaj označujejo
skrajno mejo prodiranja posameznih elementov iz prvega
odprte line za zvonove in samostoječi zvoniki benečan¬
skega, čeprav večinoma s severnjaško baročno kapo po¬
kritega tipa. Zvonike tega kompromisnega tipa sre¬
čamo n. pr. v Cerknici, v Sp. Bitnju in pri rožnovenški

6

cerkvi v Kranju ter v obnovljeni obliki pri župni cerkvi
v Kranju. Vendar je ta tip manj pomemben za naša iz¬
vajanja kakor pojav tipično italijanskih in kraških od¬
prtih lin za zvonove mesto zaprtega zvonika, ker sega
daleč preko zgoraj omenjenega tretjega pasu skoraj do
osrčja etnografske Slovenije. Kolikor sem mogel doslej
ugotoviti razširjenje tega tipa preko tretjega pasu, kjer
je še zelo pogost (n. pr. Cerkniška kotlina), gre njegova
meja takole : 8  Od nekdanje goriške meje zapadno od
Idrije v smeri Ljubljane na Vrzdenec pri Horjulu (nek¬
danje line so skrite za zvonikom iz XVII. stol. in vidne
pod streho), odtod ob zapadnem robu Ljubljanskega barja,
kjer jih srečamo zopet pri cerkvi sv. Lovrenca pri Pre¬
serju; potem proti jugu in jugovzhodu k gornji dolini
Krke, kjer so pri cerkvi sv. Katarine na Plešivici pri
Šmihelu v lesenem zvoniku skrite take line, ohranjene
pa pri cerkvi sv. Nikolaja v Žužemberku in pri grajski
kapeli na Šumberku. Nato se njih črta ogne novomeške
kotline v smeri proti jugu ter se v zapadni Beli krajini
nadaljuje v vrsti cerkvic zapadno od Črnomlja in Dra-
gatuša do hrvatske meje pri Vinici, kjer je zadnji pri¬
mer na slovenskem ozemlju podružnica v Podklancu na
bregu nad Kulpo pod Žežljem. Na vzhod od tega pasu
sta mi znana samo dva primera, ki spadata v to vrsto, po¬
družnice v Olimlju blizu štajersko-hrvatske meje, kjer
je njen pojav mogoče v zvezi z bližnjim samostanom in
slučajen, in pri cerkvi sv. Pavla pri Sostrem pod Ljub¬
ljano, kjer imamo edini primer prehodne oblike med
linami za zvonove in pravim zvonikom. Oblika tega
zvonika je ploskovita, tako da ni dvoma, da je nastal pod
vtisom tipa odprtih lin; njegove stranske stene so po¬
daljšane do tal, prednja stena pa je postavljena na lok,
tako da tvori pritličje zvonika majhno vhodno lopo. če
bi stranski steni obesili na konzole in jih ne bi podalj¬
ševali do tal, bi dobili skoraj isto prehodno obliko med
linami in štiristranim zvonikom kakor jo srečamo n. pr.
pri zvoniku cerkve sv. Jakoba v Kopru, kjer poznamo
enega naj zanimivejših takih prehodnih primerov . 9

7

Iz povedanega je jasno, da je jedro umetnostno zgo¬
dovinskega problema Primorja v drugem pasu. Kakor
je to že ugotovljeno, 10  je za to ozemlje značilna trdo¬
živost gotskih oblik v cerkveni arhitekturi, ki so jo opa¬
zili že tudi v drugih alpskih pokrajinah na mejah pred¬
vojne Italije, n . pr. na južnem Tirolskem, kjer je ob¬
mejna lega med dvema narodoma podobna oni našega
drugega pasu. 11  Zdi se kakor da nastajajo na mejah
kulturnih območij, kjer bi pričakovali naj večji pritisk
elementov z ene in druge strani podobno kakor na stekih
rek nekaka zatišja, v katerih se trdovratno drže napla¬
vine z obeh strani, posebno pa z močnejše, in se dolgo
zadržujejo, dočim se glavni tokovi pretakajo po ovinkih.
Tako zatišje predstavlja ves drugi pas, posebno pa Kras
in to kljub temu, da so preko njega vodila najvažnejša
pota iz Italije na vzhod in narobe. Razumljivo je tudi,
da v takem zatišju nastajajo lokalne posebnosti, ki so
umetnostno topografsko važne četudi niso umetnostno
polnovredne. Tako imamo konec srednjega in na začetku
novega veka v slikarstvu pojave, ki so nesporno posledica
domačega razvoja (prim. Draguccio, delo Vincencija iz
Kastva ali način, ki je zastopan v skupini okrog fresk v
cerkvi na Silen Taboru). Kulturna podlaga, na kateri so
ta dela nastala, je nesporno srednjeevropska (razen
Draguccia), čeprav so mnoge posameznosti presenetljivo
lokalne ali celo romanske. Drug tak pojav je daleč v
baročni dobi vzdržujoče se gotsko stavbarstvo, ki se lo¬
gično naslanja na široko plast spomenikov v jugoslovan¬
ski Sloveniji. Tak pojav je končno baročno kamnoseštvo
in kiparstvo, ki se je oplodilo ob beneškem baroku, a se
je tu razživelo v oblikah, ki so posledica križanja sever¬
njaškega duha z benečansko oblikovnostjo. A. Morassi 12
zaključuje svoja izvajanja o mojstru prižnice v goriški
stolnici, da gre za italijanskega mojstra, ki se je oplodil
s severnimi vplivi, v goriškem kiparstvu 1. pol. XVIII.
stol. pa skuša ugotoviti zvezo med gotsko tradicijo, ki se
je vzdrževala po njegovem mnenju (str. 193) v sloven¬
skih delih Primorja daleč v barok zaradi splošne revščine

8

in odrezanosti od drugih kulturnih središč, ter iz Italije
okrog 1700 prodirajočim barokom. V luči takrat močno
se razcvetelega baročnega umetnostnega središča v Ljub¬
ljani, kjer je bila ena glavnih kiparskih delavnic izven
Italije, Robbova, pa dobi tudi goriško baročno kiparstvo
drugačno ozadje in mogoče bolj naravno razlago, če¬
prav je Morassijeva slutnja pravilna. Kiparska Gorica
in Kras sta bila nedvomno samo stopnja do resnično po¬
membne Ljubljane, ki je to pot začela zahodu vračati,
kar je od njega prejela. Gotovo pa je, da je prav v kam¬
noseštvu in kiparstvu Kras tako globoko zadihal iz last¬
nih pljuč, kakor razen preprostega kamenitega stavbar¬
stva nikjer. To stavbarstvo kaže, da se je kljub gotskemu
konzervatizmu istočasno bistveno oplodil od beneške
renesanse.

Za naše vprašanje je kolikortoliko važno tudi, po ka¬
terih potih so vdirali vplivi v eni ali drugi smeri. Za
benečansko smer je jasno, da predvsem preko morja in
furBmsTe nižine v vzhodni in severovzhodni smeri, glav¬
na vrata za prodor do tretjega pasu in čez sta bila ne¬
dvomno Kras in notranja Istrija. Vendar pa vsi ti vplivi
z malimi izjemami (motiv odprtih lin za zvonove, rene¬
sančno kamnoseško stavbarstvo) zamro že v drugem
pasu. Nasprotno so važni in otipljivi predvsem vplivi od
vzhodne strani, iz Kranjske, dočim so koroški vplivi
celo v sosednjih delih Primorja manj očividni in po¬
znamo na severu samo eno ime, ki izrecno priča o zve¬
zah s Koroško, v Slovenski Benečiji, kjer prevzame leta
1446 arhitekt Herbert (Everard, Gerard) sin Princiljev
(oz. Janciljev) iz Beljaka po smrti arhitekta J. di M. Da-
gura stavbo »hudičevega mostu« v Čedadu in tam umrje
1. 1453. 13  Na jugu v Istriji pa je istotako mogoča zveza
s koroško samo po picenskem  škofu Gregoriju di Carint-
hia (1418—1427), ki je leta 1425 posvetil cerkvico
sv. Marije v Gallignani, vendar ta stavba sama nima
nobenih stikov s severno gotiko in pripada preprostemu
istrskemu lokalnemu tipu. Nasprotno pa pripada »ško¬
fijska kapela« v njeni neposredni bližini čisto severno

9

gotski arhitekturi in je dober primer složnega sožitja obeh
tipov v drugem pasu. Toda njene arhitekture ne morem
izvajati iz zvez s koroško, 14  ampak iz goste mreže za
gotsko in renesančno dobo drugega pasu značilnih stavb,
katerih sledi kažejo na Kranjsko, posebej na Gorenjsko.
Kje je skupni vir te bogato dekorativne arhitekture, ki
ji pripada tudi »kranjski prezbiterij«, doslej ni mogoče
točno reči; vse pa kaže na to, da ga ni iskati na Ko¬
roškem. Za Istrijo kakor za severno Goriško in Sloven¬
sko Benečijo poznamo po imenu in delih dva kranjska ar¬
hitekta gotske dobe: Petra iz Ljubljane in Andreja iz
Loke. Peter iz Ljubljane (Petrus di Lubiana) je, kakor
priča napis, skupno z Matejem iz Pulja v 1. 1460—1492
sezidal cerkev Matere B. blizu Cepiča v Istriji. Steska
domneva da je ta Peter identičen s Petrom Bezlajem,
stavbarjem prejšnjega ljubljanskega rotovža. 15  Po ne¬
zadostno ilustriranem popisu te cerkve, 16  ki je že pred
vojno razpadala, kjer Budinich po Kukuljeviču (Slovnik
itd.) sporočenega važnega napisa ne omenja več, posna¬
memo samo toliko, da ta stavba ne spada v ožji krog
kraških gotskih cerkva, ampak se prav njena mreža
obočnih reber v prezbiteriju razlikuje od tipično ponav¬
ljajoče se mreže obokov drugih kraških cerkva, čeprav
severni značaj (po Budinichu) prevladuje, gre vseeno
v tem slučaju za svojevrstno stavbo, ki je brez ožje zveze
z ostalim istrskim in krašlrim gradivom, čisto nasprotno
temu neopredeljenemu Ljubljančanu pa delo drugega
Kranjca, Andreja iz Loke in njegovega pomočnika Ja¬
koba popolnoma ustreza splošnemu značaju teh stavb. Ta
stavbar, 17  ki je izvršil stavbe cerkva v Landarski jami
(1477) in v Briščah (Brischis) v Slov. Benečiji (1477)
ter v Ponikvah na Goriškem (okr. 1480) in se imenuje
kot priča v neki oporoki iz leta 1480 v St. Petru v Slov.
Benečiji, se nam zdi eden izmed najvažnejših propaga-
torjev gorenjskega, okrog Škofje Loke osredotočenega
stavbarskega tipa v Primorju. »Gorenjski« stavbarski
način, v katerega območje je spadala tudi Ljubljana
(podružnica na pokopališču na Viču), je po našem eno

10

izmed izhodišč goriško-kranjskega stavbnega načina, ki
v svojih zadnjih posledicah izumre šele v XVII. stol.

Ta ugotovitev nam kaže tudi eno najvažnejših vdor¬
nih smeri iz Kranjske v Primorje: Od Škofje Loke po
obeh dolinah k Soči in čez v Slovensko Benečijo, ob Soči
navzdol pa na Kras. To prodiranje v zapadni smeri do
Čedada potrjuje tudi delovanje slikarja Jerneja iz Lo¬
ke, 18  čigar delo na Gorenjskem v 1. pol. XVI. stol (1522
do 1535) je zadostno ugotovljeno, pa tudi za Goriško in
Slovensko Benečijo dokazano. Na Goriškem so se ohranile
njegove freske v sledečih cerkvah: Volarje pri Tolminu,
cerkev sv. Danijela p ri Volčah  (1. 1525) in Kre stenica.
Da je deloval tudi v Slovenski Benečiji, dokazuje nje¬
govo ime v oporoki 1. 1531 kot kurata v Št. Petru pri
Čedadu umrlega Klementa Bernarda Naistotha, ki je bil
rojak stavbarja Andreja in slikarja Jerneja iz Loke in
je verjetno pospeševal svoja rojaka umetnika.

Da ta vdor umetnostnega toka z Gorenjskega ni bil
slučajen, dokazuje tudi ostalo poznogotsko slikarstvo v
Soški dolini, kjer smo ugotovili zveze z Gorenjsko 19  v
ostankih fresk v prezbiteriju cerkve s v. U rha pri Tol¬
minu (prim. slog fresk v prezbiteriju cerkve sv. Urha na
Križni gori nad Staro Loko), v Avčah (slogovna sorod¬
nost s prezbiterijem na Suhi prT*"Škofji Loki) in sorod¬
nost s poslikanimi »kranjskimi prezbiteriji^ji, Prilesju
pri Plaveh. Prilesje spada v stilski krog slikarja prez¬
biterija na Suhi.

Vendar nam ta močni severni tok, kljub svoji stranski
težnji ob Soči navzdol na Kras, ni zmožen popolnoma in
prepričevalno razložiti odločilne vloge tipa arhitekture,
kakor jo zastopa na Goriškem in v Slovenski Benečiji
delo Andreja iz Loke, tudi za Kras in Istro, kjer se ta
arhitektura trdovratno drži globoko v XVII. stoletje in
prav tu tudi sega globoko nazaj v tretji pas do Cerknice
in še čez. Ta velika vloga je razložljiva le po vzporednem
drugem toku, ki se je širil v južni smeri mimo Ljub¬
ljane in od Logatca na jug in zapad čez Cerknico, Po¬
stojno, Vipavo na Kras in v Istrijo, na Krasu pa se je

11

spojil s slabšim lokom od severa in tako posebno močno
prodrl v črti od Devina (Sv. Ivan) do Trsta (Kontovelj)
prav do morskega brega.

Vsa zemljepisna konstelacija spomenikov torej kaže
na to, da gre za bližje izhodišče na Gorenjskem, kjer so
najvažnejši spomeniki tega sloga velike cerkve v Škofji
Loki, Kranju, Radovljici in Crngrobu ter nekaj malih,
z izrazitimi znaki udomačenih, dobro vpeljanih kamno¬
seških in zidarskih delavnic, dočim se Dolenjske ta tip
z izjemo velike cerkve v Št. Rupertu ogiblje, v smeri
Krasa pa ga sledimo mimo Ljubljane (Vič), skozi vrh¬
niško dekanijo do Cerknice (župna cerkev kot eden poz¬
nih pojavov), pd tam pa podobno kakor na severu Go¬
riške in v Vipavski dolini v strnjenem toku do meje
prvega pasu. Kulturnogeografsko zatišje v drugem pasu
pa je kljub temu, da gre naravnost za ena glavnih vrat
Italije, očividno prijalo temu poljudnemu stavbinskemu
tipu, ki je našel na kršnem Krasu radi svojih velikih
možnosti za udejstvovanje kamnoseške obrti še prav po¬
sebno netivo.

Če upoštevamo torej glavne tokove, ki so delovali po¬
sebno živahno konec srednjega veka in v 1. pol. XVIII.
stol. v baroku, se zdi po povedanem, da se je glavni
vdor iz srednje Evrope vršil konec srednjega in na za¬
četku novega veka predvem preko Gorenjske v severno
Goriško ter se od tam širil na zapad in na jug, pri če¬
mer v drugih primerih posebno glede severne Slovenske
Benečije in Goriške ne izključujemo prenosa oblik iz
sosednje Koroške in preko severne Furlanije mogoče
celo iz Tirolske. Drugi tok, ki ima svoj bližnji vir prav
tako na Gorenjskem, je po južni poti mimo Ljubljane
dosegel Kras, od tam pa je šlo izžarevanje oblik na vse
strani posebno tudi v Istrijo in v dobi renesanse deloma
nazaj do Cerknice in deloma še čez. V dobi baroka pa
je prišel tok iz Benetk in preko Krasa prodrl globoko v
Slovenijo, si v Ljubljani v Cussovi, Mislejevi in Rob¬
bovi delavnici ustvaril važno žarišče, od koder je vplival
najprej do Zagreba, do Celovca in daleč v južno Štajer-

12

sko, pa tudi nazaj daleč na Kras. Isto velja za slikar¬
stvo, kjer vodijo sledovi buditelja slovenskega iluzio¬
nizma G. Quaglia preko Gorice, Trsta in Krasa v Ljub¬
ljano; novo žarišče v Ljubljani pa oddaja novo smer na
vse strani, deloma tudi nazaj na zapad (Jelovšek v Vi¬
pavi, Metzinger v Gorici itd.).

SPLOŠNA OZNAČBA SPOMENIŠKE
POSESTI PRIMORJA

Poglejmo sedaj na kratko splošni značaj umetnostnih
spomenikov Primorja: V prvem pasu je treba razlikovati
med Istrijo in furlansko nižino. Primorska Istrija se je
razvijala na močnih osnovah antične in starokrščanske
kulture, konec srednjega veka pa je dobila svojo sedanjo
obliko pod vplivom beneške umetnosti. Značilna za njo
so utrjena mesta, katerih središče je forum — trg, po
vzoru Markovega v Benetkah z mestnimi hišami, cerk¬
vami, stolpi posnemajočimi benečanskega, loggiami in
pod. Podeželsko stavbarstvo se razvija na starokrščanskih
tradicijah in ima kamnoseški značaj; po tem je ozko na¬
vezano na naravne predpogoje svojega kraja. Furlanija
je bila dolgo pod oblastjo oglejskih patriarhov, ki so
skozi stoletja vodil cesarsko, srednjeevropsko politiko;
po nji je prodrla globoko v Furlanijo srednjeevropska
fevdalna kultura; o nji pričajo mnogi plemiški gradovi,
ki imajo pogosto germanska imena. To stanje je pospe¬
ševalo tudi prodor severne gotike globoko v Furlanijo.
Poznejše beneško gospostvo je dalo mestnim naselbinam
pečat beneške kulture, ki je bila posebno močna v rene¬
sančni in baročni dobi in o nji pričajo tipične beneške
vile in palače. V mestih pa, med katerimi se je do vojne
dobro ohranila utrjena Gradiška, nastopa beneški zna¬
čaj pogosto združen s fevdalnim, severnjaškim, za kar je
značilen Videm s svojim forumom in gradom. Značil¬
nost furlanske zunanjosti je oglejski zvonik, ki je posnet
prosto po beneškem sv. Marka; v ravninski Furlaniji

13

pa sili v izredno višino in se po tem bistveno loči od
kraško- ali istrsko-benečanskega.

V drugem pasu, ki je po politični zgodovinski pre¬
teklosti (med vlado srednjeveških fevdalcev in poznejšo
habsburško oblastjo v kulturnih posledicah ni bistvenih
razlik) precej enoten, po zemljepisnih predpogojih pa se
rezko loči v severni alpski, gozdnati del in južni kraški,
kršni del, se uveljavlja drug tip mesta, ki kaže na zunaj
predvsem fevdalni značaj po tem, da ga krona grad ka¬
kor v Gorici ali Pazinu, da se oblika mesta prilaga
položaju okrog te osnovne točke in se hiše odličnejših
rodbin zbirajo v bližini gradu. Temu tipu pripada tudi
najvažnejše mesto drugega pasu, Trst. Na griču sv. Justa
je postavljen grad s cerkvijo s tako monumentalno stvar¬
nostjo, da smemo smatrati Trst za višek, dosežen v ok¬
viru tega drugega tipa primorskih mest. V mestih tega
pasu je vpliv beneške kulture še močan, a se kaže le v
posameznih pojavih. Značilna za ta pas je množina gra¬
dov. Zvonik je tudi tu še pretežno posnet po benečan-
skem vzoru, vendar prehaja njegova streha pogosto v
druge, severnemu okusu primernejše oblike čebule,
zvonca in pod. Značilno za ta pas je stavbarstvo malih
podeželskih cerkvic, katerih tip je vidno enoten, prevzet
iz srednje Evrope in je tu v deželi cvetočega kamnose¬
štva doživel posebno obogatitev. Kakor je mala istrska
cerkvica prvega pasu, ki se pojavlja deloma tudi v 2.
pasu, takorekoč samorastel pojav v tej kameniti zemlji,
tako je tudi kraška in goriška gotska cerkvica ozko zve¬
zana z gradbenimi možnostmi domačega gradiva. Ze na
Gorenjskem so ta tip bogato kamnoseško krasili, na Go¬
riškem in na Krasu pa se je ta težnja še povečala. V
figuralnih in dekorativnih konzolah in sklepnikih se iz¬
življa preprosti nagon rojenih kamnosekov po kiparskem
oblikovanju. Primere takega preprostega prav nagon¬
skega kiparskega oblikovanja nam kaže konec XV. stol.
t. zv. canonica pri Sv. Križu pri Trstu. V vseh stanjih od
čisto primitivnega oblikovanja do precej veščega kipar¬
jenja pa nam ga kaže okras teh cerkvic od srede XIV.

14

stol. do srede XVI. stol. dalje, Dočim je v srednji Evropi
in na Gorenjskem, kjer je ta tip popolnoma razvit, gra¬
divo mehak peščenec, ki se lahko obdeluje, nastopa v
Primorju skoraj izključno (n. pr. kamnoseški okras cer¬
kve na Slapu pri Vipavi) sivkasti, precej trd apnenec, ki
nudi obdelovalcu mnogo večji odpor. Iz tega stavbin-
skega tipa z bogato razvitim omrežjem obokov se je raz¬
vil tip tlorisno si enake, pogosto v prezbiteriju še v
XVII. stol. gotsko obokane renesančne cerkvice, v kate¬
rem je kamnoseška obrt opustila kiparske nagibe in se
omejila predvsem na lično izdelavo okvirnih delov stav¬
be. Ti kamnoseško izdelani okvirni deli stavbe, ki ustre¬
zajo struktivni jasnosti prve renesanse, dajejo tem skrom¬
nim stavbam izredno solidno in gradbeno pretehtano
lice. Stroga, skromna mera, ki vlada v njih, je značilna
za kraško renesanso, katera se izživlja v vsem XVII. stol.
in vpliva v vsem južnem delu tretjega pasu ter preko
njega skoraj po vsem bivšem Notranjskem. Dočim so v
stavbah prvega in v večjem delu 2. pasu neobokani deli
cerkvic navadno odprti v ostrešje, tako, da se vidijo
strešne grede in opečno kritje ter to ostrešje lepotno iz¬
popolnijo z dekorativnim poslikanjem, se že v 2. pasu
pojavljajo tudi leseni ravni stropi. Na Vipavskem n. pr.
čisto ravni (prim. podružnica v Grižah), drugod pa ne¬
koliko dvignjeni v ostrešje.

Razen tega gotsko-renesančnega stavbinskega tipa
malih cerkvic je za drugi pas značilno tudi veliko število
fresk iz poznega srednjega in začetka novega veka, kar
zbližuje te spomenike s sodobnimi v ostali Sloveniji.

V primeri s prvima dvema je tretji pas Primorja zelo
reven spomenikov. Tudi tu pripada severni del gozdna¬
temu alpskemu miljeju, južni kraškemu. Vseeno pa je v
vsem tem pasu, ki se naslanja na gozdnato Kranjsko in
Koroško, vloga lesa v stavbarstvu mnogo večja in odlo-
čivnejša kakor v prvih dveh. To velja predvsem za ob¬
likovno bogatejše iz lesa sestavljene, z deščicami pokrite
in pobarvane strehe zvonikov prijetnih baročnih oblik,
le v južnem delu še precej sili v ospredje beneški zvonik

in kamnoseško izdelane odprte line za zvonove. Les na¬
stopa dalje v lesenih poslikanih stropih cerkva, ki so v
severnem delu čisto ravni, v južnem, na Kras prislonje¬
nem pa dvignjeni v ostrešje (prim. Šilen Tabor) s čemer
se ta pas druži s Cerkniško in starotržko kotlino, kjer
imamo politično zemljepisno že izven tega pasu, kul¬
turno zemljepisno pa tesno ž njimi zvezane odlične pri¬
mere tega načina. Poleg poznosrednjeveške cerkvice go-
renjsko-kraškega tipa igra tu največjo vlogo prej opisano
renesančno kamnoseško stavbarstvo XVII. stol., ki po-
menja skoraj povsod zadnjo zgodovinsko obliko teh stavb.

Tako vidimo, da sta drugi in tretji pas tesno zvezana
drug z drugim in njuno zaledje sega globoko na Kranj¬
sko; resna kulturna meja pa obstoji samo med prvim in
drugim pasom, pri čemer se vrši posebno po vplivu mest¬
nih naselbin v precejšnjem pasu prodiranje elementov z
ene in druge strani.

Umetnost Primorja se je oblikovala, kakor je iz po¬
vedanega jasno razvidno, na meji dveh za zapadno in
srednjo Evropo najvažnejših kulturno oblikujočih sil, se¬
vera in juga; sever je predstavljala tu germanska kul¬
tura in politika, katere socialni okvir je bil fevdalni
ustroj družbe; njena višja vodilna plast, plemištvo in
pogosto tudi duhovništvo, narodu, med katerim je tu
nastajala, plemensko tuja, njen vidni znak pa utrjeni
grad, kateremu ustreza v njegovi senci se razvijajoče
utrjeno mesto. Po svojem ustroju in ljudskem elementu
je tudi mesto pogosto tujerodno, gmota naroda pa, ki je
prebival na tem ozemlju strnjeno kot kmet ali pastir, je
bila slovanska. Znak podeželske kulture in umetnosti je
mala cerkev; ona je nositeljica krajevne tradicije, ona je
nositeljica tistih strnjenih tokov, o katerih smo govorili.

Evropski jug je predstavljala tu romanska italijanska
kultura in politika; njen socialni okvir je bil, kjer je ostal
nedotaknjen od fevdalizma, municipalen, meščanski,
družba pa, ki jo je zastopal ta element, narodno enotna.
Tako so si stali do zadnjega na tradicionalni kulturni
in narodni meji med prvim in drugim pasom nasproti

16

trije družabni in narodni elementi: na zapadu roman¬
ski, na vzhodu slovanski, katerega udarno silo je zastiral
kot kulturno vodeči tretji, germanski vrhnji sloj. Ko je
v novejši dobi razpadel fevdalni okvir, se je naenkrat
znašel na tej črti edini legalni tekmec romanskemu, slo¬
vanski element, ki je naglo začel prebavljati ostanke
germanskega meščanstva, le da je meščansko močnejši
romanski element spretno zavzemal borbene postojanke
v mestih in tako na celi črti ustvarjal kulturno in na¬
rodno politično nove situacije.

ZNAČAJ ZEMLJE IN UMETNOST
PRIMORJA

Da je rezultat medsebojne borbe obeh odločilnih struj
v Primorju tak, so pa povzročile, kakor smo deloma že
doslej videli, razne konkretne sile, ki so delovale od časa
naselitve Slovanov do danes na tem ozemlju kot poli¬
tični, socialni ali zemljepisni činitelji.

Ako smo ločili v navpičnih prerezih zemljepisne plo¬
skve Primorja na tri pasove, se njena ploskev prav tako
določno loči v vodoravnem prerezu v dva pasova. Zem¬
ljepisno si stojita tu nasproti gozdnati alpski svet in krš-
ni Kras. Značaj enega in drugega, vpliv njunih prirod-
nih gradiv in izrazov deluje v vseh treh pasovih, tako
da druži njih severne oziroma južne dele po svoje v re¬
lativne enote. V prvem pasu se ta razlika javlja v kul¬
turnem licu primorske Istrije in Furlanije, v drugem in
tretjem pasu pa v razliki kraško-istrskega dela od alp¬
skega. Važen činitelj pri razvoju posebnega obmorsko
istrskega tipa je morje. Ono je omogočilo v visokem
srednjem veku, kakor že tudi v antiki, skoraj neposreden
stik z nasprotnim bregom Jadrana, z Italijo, katere eks¬
panzijo na političnem in kulturnem polju so sedaj po¬
menile Benetke. Tako je značaj umetnosti Istrije v prvem
pasu skoraj brez ostanka razpoložljiv iz sodelovanja pred¬
pogojev antične tradicije v najširšem smislu, prirojenega
značaja zemlje in beneštva, osredotočenega v meščan-

17

skem ustroju družbe. Okvir in središča kulture in umet¬
nosti tega dela sta skoraj izključno romanska.

Da severni del prvega pasu, Furlanija, po svoji kul¬
turi in umetnosti, ni tako čisto romanska, še manj tako
izrazito meščanska po svojem ustroju, je vzrok večsto¬
letna pregrada napram Benetkam in širitvi njihove kul¬
ture, ki jo je pomenila oblast oglejskih patriarhov v
visokem srednjem veku in njen politični naslon na sever.
Tako leži tu benečanski značaj kot vrhnji, danes najbolj
vidni značaj preko starejšega, nastalega pod vplivom
germanskega severnjaštva. Prirojeni značaj zemlje in
njen vpliv na izraz umetnosti sicer ni tako značilen
kakor na Krasu in stopa vidno v ozadje pod kulturno
voljo enega in drugega toka; ustrezata pa mu značilno
po beneško - oglejskem vzoru uresničeno stremljenje
zvonikov v višino in zleknjenost bivališč in poslopij
po zemlji. Oboje soglaša z zemljepisnim značajem dežele
in izvira na eni strani iz občutja ugodja, ko se ukloniš
ritmu melanholične brezbrežne ravnine in se zleknjen
potopiš v nji, na drugi strani pa simbolizira nenadne
vzlete duha, ki se skuša povzpeti nad enoličnost in utru¬
jajočo materialnost brezodmevne ravnine in se rešiti nje¬
nih uspavajočih vezi.

V kraškem in istrskem delu drugega pasu pa imamo
klasičen primer za to, kako zemlja soustvarja z ljudmi
značaj svoje materialne kulture. Osnovni element Krasa
je kamen, pomožni element predvsem les in deloma gli¬
na. Poleg tega elementa sodeluje predvsem soseščina
višje, municipalne kulture primorske Istre, pa tudi do¬
mača antična tradicija v tem, da so tudi tu naselja str¬
njena kakor v mestih, da so njih elementi, posamezne
zgradbe, nekam kristalinično prvotni in jasni, kakor bi
jih narava sama poganjala iz zemlje in jih oblikovala po
osnovnih zakonih kristalizacije ali lepotnih načelih či-„
stega kubizma. Kamen, najnaravnejši pridelek te zemlje,
s svojimi možnostmi in naravnimi složnostmi narekuje
izraz vsemu od preprostega do preračunanega. V posa¬
meznih primerih je ta konsekventnost izvedena do tiste

18

najvišje stopnje, ki jo 1  je dvignila v svetovno umetnostno
pomembnost katedrala v Šibeniku, do stopnje, ko kamen
ne gradi samo opor in okvira, ampak sam tudi krije svoje
prostore in je prostor take stavbe kakor izdolben iz
enotne, sebi primerne klade gmote.

V naseljih kakor sta po trpki strogosti svojih oblik
nepozabni Zgonik ali bolj mestni Prosek in nebroj dru¬
gih, prilikuje strogi kubični stvarni značaj, ki je ideal
sodobne kristalične konstruktivne stvarnosti, umetne po¬
jave naravnim toliko, da se kar izgubljajo v svoji okolici.
K tej prilagoditvi okoliški naravi razen kamena pripo¬
more tudi v svoji položnosti naravi podrejena resnično
monumentalna streha iz kor cev, ki jo lahko smatramo za
kulturno prastreho te zemlje. Značaj prirodnega stvora
dobi ta streha posebno, kadar jo ožge solnce in jo utrdijo
vremenske menjave, tako da obtežena s kamenjem in iz¬
prana kakor skalovje okoliške prirode popolnoma utone
kot soroden element med sosednimi elementi, utrjenimi
v življenjski odpornosti po skoraj neskončni vrsti let.
Imenujem jo kulturno prastreho Primorja ker ni dvoma,
da jo je v tej Slični obliki kakor v vsi ogromni rimski
državi tudi tu uvedla mesto domače prastrehe rimska
civilizacija in je ona v svoji sedanji, izrazito mediteran¬
ski kulturni obliki po vojni ponovno zavladala od dobe
baroka sem kot znak civilizatorične penetracije od morja
in iz Italije. Po ovinku preko te ponovne penetracije
imamo tu tudi primer zveze z antično tradicijo, ki pa je
bila v večini tega ozemlja, kakor vse kaže, v srednjem
veku vsaj v veliki meri prekinjena po oživitvi še starejše
tradicije, ki jo smemo smatrati za prazgodovinsko tradi¬
cijo te zemlje in ki se javlja v strehah zloženih iz velikih
skal škrilja. To streho smemo v primeri z ono smatrati
za prakulturno streho te dežele. Če jo pogledamo v njeni
geografski razširitvi, bomo njene primere našli, kakor v
celem drugem pasu Primorja, po vsem vzhodnem obrežju
Jadrana skozi Dalmacijo, Albanijo in Grčijo do naj¬
južnejše točke Peloponeza in na otokih. Opazili bomo,
da je tem bolj razširjena, čembolj primitivna je civili-

19

zacija dežele in da jo v naprednejših civilizacijskih pla¬
steh izpodriva, kolikor je že ni izpodrinila, korcasta gli¬
nasta streha. Ta streha je značilna za zapadni obmorski
Balkan in se v naših kraških, goriških in istrskih krajih
drži tako za kritje hiš, kakor za kritje malih podeželskih
cerkva prav do našega časa. Pred tako stavbo se ti zdi,
kakor -da je rastoč iz zemlje dvignila breme skal, ležečih
na svojem zemljišču in jih s previdnim stresanjem glave
zravnala v več ali manj slučajen, v svojih legah usta¬
ljen položaj. Bolj urejeno obliko kakor pri navadnih po¬
slopjih ima seve te vrste streha na cerkvah. Da gre za
starejšo obliko kakor je korcasta streha, o tem priča
dejstvo, da na stavbah z zvoniki pred fasado, ki so danes
krite s korci, pogosto lahko ugotovimo na zvoniku obris
starejše strehe, ki je bila višja. Korcaste strehe so nam¬
reč bolj položne, dočim so škriljeve strehe bolj strme in
dosegajo v prerezu nekako višino pravokotnega trikota.
Takih streh je tudi pri cerkvah še več ohranjenih in bi
bilo v interesu ohranitve kulturnih spomenikov dežele
želeti, da jih ne bi odstranjevali. Ta prastreha ima svojo
tradicijo nedvomno do pradavnine človeške kulture na¬
zaj. Kakor se tu srečujemo s sledovi človeškega civili-
zatoričnega prainstinkta, tako se tudi v kraškem kamno¬
seštvu srečujemo s pojavi kiparskega likovnega prana-
gona, o katerem pričajo primitivni izdelki kakor iz konca
srednjega veka na že omenjeni hiši pri Sv. Križu nad
Trstom, v kipih iz 1. pol.XIX. stol. iz Sanabora pri Vi¬
pavi ali v mnogoterem okrasu gotskih obokov podežel¬
skih cerkva.

Umetnostno kulturni obraz kraškega in istrskega dela
drugega pasu je tako praoblikoven. da druži v enotnem
pojavu kulturne oblike od prazgodovinskih preko antič¬
nih in srednjeveških do sodobnih.

Temu primitivno kulturnemu značaju kraškega mi-
ljeja dobro ustreza še ena poteza, ki veže ta pas proti
zapadu in jugu z Italijo, primorsko Istrijo in Dalmacijo,
odprto ostrejše v malih in včasih tudi pri večjih cerkvah.
Lepotni prainstinkt je spretno izrabil za naše lepotne

20

pojme naravnost nemogoče odprto ostrešje za res učin¬
kovit, lepotno' resnično popolen del prostornine. To do¬
segajo s tem, da tramovje barvajo ali dekorativno slikajo,
nad ostrešnim ogrodjem vidno ploščnato strešno opeko,
ki tvori pod korci ležečo ravno krovno plast, pa prebar¬
vajo tako, da z belo barvo pokrijejo ogle in ostane sre¬
dina v obliki romba vidna v naravni barvi. Ta enako¬
merni rudeče beli vzorec razpet med vso mrežo poslika¬
nih tramov je tako enostaven in tako iz danega položaja
porojen, tako nesporno pravilno oblikovan, da po svoji
dekorativni popolnosti in neoporečnosti daleč nadkriljuje
celo mnoge pojave iz višjih kulturnih plasti. Dokaz nam
je tudi kako nepokvarjeni, čeprav naj preprostejši okus
tudi v navidez najneugodnejšem položaju bistro najde
pot do naravnost rafiniranih lepot. Primitivna točnost se
v tem slučaju kosa s pogosto nenadkriljivo točnostjo le¬
potnih sestavin dekorativnih prakultur, kakor je n. pr.
ameriško indijanska keramika, pletenine itd. Dobri pri¬
meri so: Uršulinska cerkev v Gorici, Sužid, Gor. Mjersa,
Lipa v Slov. Benečiji, Štivan pri Devinu, Sveto' pri
Komnu, Dolina, Štorje, Sbandatti pri Poreču itd.

ZGODOVINA IN POLITIČNE USODE
DEŽELE IN NJE UMETNOST

Videli smo, kako iz tradicije in predpogojev zemlje
ter iz zavestne ah instinktivno človeške dejavnosti na¬
staja obraz te kulture. Pozabiti pa ne smemo, da ga v
mnogem določa okvir politike in socialnega sestava druž¬
be, katerih veliki pomen smo že zgoraj orisali. Najožje
pa so zvezane kulturne in umetnostne usode kake dežele
z nje političnimi usodami, nje politično podrejenostjo ali
samostojnostjo. V političnih usodah, katerih jedra smo
se že doslej večkrat dotaknili, je tudi ključ do osnovnih
potez v umetnostnem značaju te zemlje. Pozabiti ne
smemo, da kulturna rast kakega naroda ah prebivalstva
kake dežele ni pojav, ki bi bil neodvisen od pojavov v nje-

21

govi soseščini, ampak tudi narod kakor posameznik ne¬
prenehoma sprejema vtise in jih slabše ali močneje pre¬
bavlja in asimilira. Ko so Slovenci in drugi Slovani te¬
kom 7. stol. dosegli v Primorju nekako svojo današnjo
etnografsko mejo in se na teh ozemljih stalno naselili,
so našli povsod ostanke visoke antične kulture, kar ni
moglo ostati brez vpliva nanje, če že ne kot okvir nji¬
hovega zunanjega izražanja, vsaj kot duhovna vsedlina
in pogosto mogoče nezavedna pobuda. To tem bolj ker
so v njihovem sosedstvu živele naprej romanske komune
s svojo tradicionalno kulturo in nehote stalno vplivale
nanje. Antični in starokrščanski spomeniki v Pulju,
Trstu, Ogleju in drugod še do danes pričajo o ti visoki,
Slovanom sicer v njenem bistvu takrat še nedostopni a
brez dvoma učinkoviti kulturi. Na antičnih podlagah se
razvijajoča kultura primorske Istrije, ki je dokazana tudi
kot osnovni element v razvoju cerkvenega stavbarstva
(Gnirs  je dokazal zveze med srednjeveškim tipom istrskih
cerkvic in starokrščanskim stavbarstvom) in je živela v
glavnih potezah dalje v oblikah in kulturi mest, pa ima
svoj pomen za marsikako potezo in marsikatero značil¬
nost v kulturnih pojavih med Slovani. V  neposredni so¬
seščini primorskih Slovanov torej antika ni nikdar po¬
polnoma umrla, čeprav se je menjal njen zunanji videz
in čeprav je manje očividna in otipljiva vsaj med istr¬
skimi in kraškimi Slovani vztrajala kot soodločujoč
element.

Ob svoji naselitvi pa so se srečali Slovenci in drugi
primorski Slovani z območji dveh sodobnih kultur, ki
sta tudi zapustili med njimi več ali manj dognane sle¬
dove, nedvomno pa se vtisnile vsaj v njihovo spoznanje
in spomin. To sta bizantinska kultura v primorski Istriji
in langobardska v Furlaniji. Bizantinska pomeni nadalje¬
vanje antične, čeprav stoji v bližini slovanskih naselij
eden najvažnejših spomenikov ravenatsko-bizantinske
cerkvene umetnosti, v 11. 535—543 sezidana bazilika v
Poreču z odličinimi mozaiki, ne moremo govoriti o ka¬
kem vidnem vplivu te umetnosti na slovansko v Primorju

22

in se vloga bizantinizma v Primorju omejuje v glavnem
na pomen nadaljevalke antične kulturne tradicije.

Večji pomen je imela nedvomno tudi za Slovane v
Primorju langobardska umetnost, katere oblika in pojavi
so bili enaki s starohrvatsko v severni Dalmaciji in dru¬
god in poantično v zelo velikem obsegu tudi v severni
Italiji in alpskih deželah. Ta umetnost, katere postanek
iz starokrščanske je v mnogem dokazan, katere antična
podlaga pa je še vedno nedognana in jo prav z istimi
argumenti proglašajo za svojo Hrvatje kakor pristaši
langobardske teorije, katere glavni spomeniki se osredo-
točujejo razen Hrvatske na Čedad, Oglej itd., je bila
razširjena, kakor pričajo mnogi ostanki iz zgodnjega
srednjega veka, tudi preko slovanske in romanske Istrije.
V kontinuiteti umetnostne kulture od starokrščanske do
srednjeveške igra ta kultura važno vlogo ker so bile nje¬
ne primitivizirane oblike Slovanom gotovo dostopnejše
od visokokultumih antičnih. Ostanki značilne tritračne
pletene ornamentike so raztreseni po vsi Istriji, izmed
večjih spomenikov pa je najpomembnejša cerkev v Starih
Miljah iz 10. stoletja.

Za nadaljne kulturne usode dežele je važna frankov¬
ska nadoblast, ki je sledila langobardski in bizantinski
in začasno združila pokrajine prvega in drugega pasu v
upravnih enotah. Frankovski je po umiku Madjarov v
XI. stol. sledila oblast oglejskih patriarhov, s katero se
začenja tesno politično sožitje velikega dela teh ozemelj
s Kranjsko. 10.—12. stol. je za kulturno bodočnost Pri¬
morja osnovno važno, ker pomeni radi politične orien¬
tacije patriarhov dobo germanske kulturne penetracije
za vse njeno ozemlje in za Furlanijo, s čimer se je pri¬
pravila tudi podlaga za utrditev kulturne meje med
prvim in drugim pasom, predvsem za tako važno poli¬
tično narodnostno in kulturno ločitev primorske Istrije
od celinske Istrije. V prvi so kot naslednik patriarhov po¬
litično zavladale Benetke, v drugi in v vsem drugem
pasu najprej razni gospodarji severni fevdalci, za njimi
pa Habsburžani, ki so konec srednjega in na začetku no-

23

vega veka postali gospodarji vsega ozemlja vzhodno od
meje med prvim in drugim pasom. Tako je bila za sto¬
letja ustaljena kot kulturna in narodnostna meja črta,
ob kateri so se Slovani v 7. stol. ustavili pred Langobardi
in Bizantinci in obdržala svoj pomen do današnjih najno¬
vejših časov. 20  V okviru te politične razdelitve je doži¬
velo Primorje dve važnejši dobi razvoja umetnosti, go¬
tiko, ki je bila ozko zvezana še tudi z renesanso, in barok.
Razcvet prve spada na konec srednjega veka, razcvet
druge v XVIII. stol. V prvi je v primorski Istriji odloča¬
joča sila benečanska umetnost, pogosto oprta na lokalno
tradicijo, segajočo prav do starokrščanske in antične
dobe v notranji Istriji in v vsem drugem in deloma celo
v severnem delu prvega pasu pa severna gotika. Ti ele¬
menti se v obeh pasovih tesno vežejo s pogoji zemlje,
kar ustvarja izrazito, čeprav skromno lokalno tradicijo.
Pri drugem razcvetu v dobi baroka so merodajne Benetke
skoraj na vsem ozemlju; bujen razcvet doživi lokalno
kamnoseštvo in zidarstvo. Kljub splošnemu beneškemu
valu pa postaja za razvoj umetnosti razen v primorskem
pasu vse bolj pomembno novo središče v Ljubljani. Umet¬
nost dobi mednaroden značaj, vezanost na domače delav¬
nice in ukoreninjena tradicija pa povzročita, da se v tem
splošnem okviru razvije tudi sedaj poseben lokalni zna¬
čaj, ki živi tako v Gorici kakor v važnejši Ljubljani.
Nova doba se odpre razvoju umetnosti v Primorju od
Napoleonskih vojsk dalje, ko so bile pod avstrijsko
oblastjo združene s slovenskimi tudi italijanske pokra¬
jine z Benetkami vred in je vsaj dejansko odpadla sto¬
letna meja tako v Istriji kakor v furlanski nižini. Za
slovenski del Primorja se sedaj pomen Ljubljane stalno
veča, posebno od srede XIX. stol., ko se vloga slovenskega
življa iz teh krajev v splošni kulturi vedno bolj ojačuje.
Osnovni pomen pripade sedaj mesto stare politične meje,
ki jo pa kmalu zavzame zopet nova Italija, narodnostni
meji, ki je skoraj ista kakor nekdanja politična, kultur¬
ne dobrine pa se odslej do svetovne vojne prosto in ži¬
vahno izmenjavajo, pri čemer je v dajanju močnejši,

24

kar je čisto razumljivo, italijanski del, v oblikovanju
lica skupne domovine pa slovenski zadnji čas ne zaostaja
za njim. Konec svetovne vojne prekine ta živahni kul¬
turni razvoj Primorja in se po novi politični razmejitvi
obnova krajev, ki so nosili v stoletjih zakoreninjeni lo¬
kalni značaj, vrši smotrno v duhu romanskih oblik fur¬
lanskega dela prvega pasu. To je tudi prvi organizirani
poseg zapadnih oblik preko skoraj tisočletne meje in
utegne njegov pomen biti zopet tako odločivno pomem¬
ben za umetnostno kulturo te dežele v bodočnosti kakor
v srednjem veku vdor severnih oblik pod okriljem fev¬
dalnega družabnega reda.

UMETNOSTNI OKVIR PRIMORJA

Po teh uvodnih ugotovitvah glavnih vidikov, po kate¬
rih presojamo umetnostno gradivo Primorja, je jasno,
da je za nas važno predvsem gradivo 2. in 3. pasu,
ostalo le toliko, kolikor je predpogoj za to in kolikor
predstavlja okvir vsega, kar se tu umetnostno dogaja.
Tako že naprej odpadejo iz pregleda v našem smislu
stavbe in umetnine, ki so importirane iz Italije ali ki so
v primorski Istriji in Furlaniji nastale kot izrazi visoke
umetnostne kulture a so ostale brez vpliva na splošni
umetnostni značaj dežele. Istotako odpadejo iz takega
pregleda spomeniki, ki so nastali tekom srednjega in no¬
vega veka, a so to bili posamezni visokovredni pojavi,
ki so v splošni kulturi dežele ostali brez odmeva. So to
predvsem spomeniki Čedada, Ogleja, deloma Trsta, Po¬
reča, Pulja in drugih romanskih istrskih mest. Ti stoje
na meji kulturnega okrožja, ki nas zanima, niso pa na¬
stali kot posledica sil, ki so oblikovale umetnost sloven¬
skega podeželja te zemlje. Za nas so zanimivi samo, ko¬
likor so tudi oni, čeprav samo enkratni, splošni okvir
daleč presegajoči pojavi, spontan izraz razpoloženj svoje
celote. V tej luči pa dobivajo poseben pomen za nas
oglejska bazilika, tržaški sveti Just in marsikak po svoji
kvaliteti in značaju osamljen spomenik Istrije.

2f

1

2

2 »

\

Oglejska bazilika  je zgovorna priča o enem najvaž¬
nejših zgodovinskih činiteljev Primorja, o patriarhatu.
Vsa zgodovina krščanskega Ogleja se zrcali v njenih spo¬
menikih. Izkopavanja so ugotovila, da je bila prva oglej¬
ska cerkev, ki jo je sezidal prvi znani oglejski škof Theo-
dorus, na začetku IV. stol., triladijska, v tlorisni obliki
pravokotna brez apside, ki bi ležala izven tega okvira.
Ta tlorisni tip je važen za pojasnitev poznejšega razvoja
krščanske oblike mnogih cerkva v Primorju. Ohranila so
se nam tudi krasna mozaična tla te cerkve. Sedanjo cer¬
kev, ki stoji na ostankih prvotne, pa je postavil v XI.
stol. patriarh Popo v obliki troladijske romanske bazilike
s prečno ladjo, ki presega širino ladij, vhodno lopo, kripto
in polkrožno apsido. Ta stavba je po eni strani nadaljeva¬
nje starokrščanske stavbne tradicije, ki je, čeprav v skrom¬
nejših oblikah, preživela preseljevanje narodov, dala pod¬
lago stavbarstvu Langobardov in Frankov in se je v tipih
ravenatskega bizantinskega stavbarstva, ki ga zastopa na
sev. vzh. Adrije stolnica v Poreču, spojila z bizantinsko
umetnostjo, po drugi strani pa priča, da je do sem segel
vpliv iz Francije po vsej zapadni in srednji Evropi raz¬
širjajočega se romanskega sloga. Združitev elementov
severa in juga v tej stavbi je monumentalna priča ne
samo političnih, ampak tudi kulturnih nagnenj takrat¬
nega patriarhata. Starokrščanska tradicija je značilna za
zemljo, kjer ta cerkev stoji, novi romanski slog pa za
kulturno voljo tistih, ki so vodili usodo te cerkve v viso¬
kem srednjem veku. Tudi freske iz leta 1031 s podobo
utemeljitelja cerkve Popona kažejo severnjaški značaj.
V naslednjem stoletju XIII./XIV. so nastale freske v
kripti, ki se naslanjajo na bizantinske vzorce in so v
tem oziru vzporedne sodobnim tendencam v slikarstvu
v Benetkah. Kakor dokazuje zgodovina slikarstva XIII.
stoletja na severu, posebno v Salzburgu, je takrat val
naslona na bizantinske vzore zajel sploh poznoromansko
slikarstvo srednje Evrope; in prav Ogleju je radi njego¬
vih ozkih vezi s severom pripadla pri razvoju te struje
poleg Benetk važna posredovalna vloga. 21  V naslednjem

26

5

6

\

Z

3

XIV. stol. pa so nastale pod zapadnjaškimi slikami pol-
kupole v apsidi na stenah čisto italijanske freske, katerih
slog izvira od Giotta in Siencev. Za položaj Ogleja zna¬
čilno je dalje, da se je v 2. pol. XIV. stol. izvršila teme¬
ljita restavracija Poponove bazilike v gotskem duhu. V
teku XV. stol. pa je patriaršjo oblast zamenila beneška že
tudi v njenem središču, kar se kaže v umetnosti v delih
na novi ureditvi prezbiterija cerkve, ki so jih izvršili
v duhu sodobne benečanske renesanse Domenico de Maf-
feis, Bernardino da Bissone in Sebastiano da Osteno.
Tudi oltarna slika Pelegrina da S. Daniele iz 1. 1503 je
čisto benečanska. In zvonik, ki je postal simbol furlan¬
ske nižine in ga je 1. 1549 postavil neki Tadeus Lau-
ranus je v bistvu samo variacija beneškega tipa.

Tržaški sveti Just  je drugi spomenik naravnost sim¬
bolične važnosti za umetnostno ozračje, iz katerega je
nastajala umetnostna kultura Primorja. Redkokje razen
v mestih klasične kulture je živa zveza stoletne krščanske
kulture z antiko tako očividna in tesna kakor tu. V IV.
stoletju je tu nastala iz antičnega templja, od katerega
je del prednje lope ohranjen v zvoniku, cerkev Matere
božje v podobi triladijske bazilike s polkrožno apsido, ki
je bila vrisana v tlorisni pravokotnik kot zaključek sred¬
nje ladje. Ta tip pravokotne cerkve z apsido, skrito v
okvirnem pravokotniku, srečujemo pozneje kot enega
osnovnih tlorisnih tipov v primorski Istriji. Južno od te
prve cerkve je nastala nekako v VI. stol. grobna cerkev
sv. mučenika Justa kot troladijska centralna stavba s ku¬
polo in tremi na zunaj pravokotno maskiranimi, znotraj
polkrožnimi apsidami. Tudi ta bizantinsko vplivani tip
se kot rešitev apsidnih delov stavb še večkrat srečuje v
poznejšem istrskem gradivu. Ta stavba je bila v XI.
stol. podaljšana proti zapadu in spremenjena v podolž¬
no, cerkvi sv. Marije vzporedno stavbo. V XII. stol.
je bila obnovljena tudi Marijina cerkev, ki je kmalu
nato dobila v apsidi okras iz mozaikov, dočim je pol-
kupola cerkve sv. Justa dobila svoje mozaike nekoliko
popreje. Oboji mozaiki so tesno zvezani s beneško mo-

27

zaično umetnostjo XII./XIII. stol. V XIV. stol. sta bili
obe cerkvi po odstranitvi južne oziroma severne stranske
ladje združeni z novo srednjo apsido v eno na ta način,
da je nastala iz obeh petladijska cerkev s tremi pol¬
krožnim apsidami. Nova cerkev je bila posvečena 1. 1585,
kar je tem bolj zanimivo, ker se takrat povsod zmago¬
slavna gotika tu ni uveljavila razen v velikem okenskem
kolesu nove skupne fasade. Srednja apsida (odstranjena
1. 1842) je bila 1. 1422 poslikana s freskami, ki so pred¬
stavljale kronanje Marije in skupine svetnikov še čisto v
italijansko trecentističnem slogu (ikonografski naslon na
srednjeveški apsidni okras nekaterih rimskih bazilik).
Slike sta izvršila videmska slikarja Antonio Bietti in
Domenico detto lu Domine, ki sta znana iz Furlanije.
Konec XIV. stol. so nastale na steni apside nekdanje
cerkve sv. Justa v severoital. slogu Altichierove smeri iz¬
vršene, slogovno ostankom na stenah apside v Ogleju
vzporedne freske iz legende sv. Justa. Njihov slogovni
značaj je našel svoj odmev deloma tudi na Gorenjskem
(druga vrsta slik v Crngrobu).

Po naravnost barbarski smelosti in brezobzirnosti, s
katero so bili v sedanjo strogo, trpkoresno in naravnost
prakultumo enoto združeni deli stavb iz več ko tisoč¬
letnega razdobja, je sveti Just naj izrazitejši simbol pri¬
stne, klene, naravnost prirodno enostavne, ker iz nujne
rasti izvirajoče kraške kulture. Kljub otipljivim izpo-
soditvam motivnega, ikonografskega in slogovnega zna¬
čaja je njegova celota vendarle edinstvena, samosvoja
in nikjer posneta. Ta vsemogoča svoboda, ki se udejst¬
vuje tudi v hrvatskem Primorju in Dalmaciji, je nekam
posebno srečna v svojih posledicah ravno v Istriji. V
pojasnilo povedanega bomo navedli še tri spomenike, ki
prav tako kakor sveti Just smelo in prepričevalno pri¬
čajo o tem duhu. Marijina cerkev v Starih Miljah  pri
Trstu je troladijska slopna bazilika iz X. stol. To je stav¬
ba z najstvarnejšo, naravnost puritansko zunanjščino,
ki je čista formulacija ideje o starokrščanski kristalinični
stvarnosti in smotrnem sestavu. Podobno kakor pri sv.

28

Justu v Trstu diha tudi tu duh čiste kraške kulture.
V svoji notranjščini hrani ta cerkev ostanke fresk iz
konca XIII. ali začetka XIV. stol., ki so zanimivi v zvezi
z onimi kripte v Ogleju ali s sodobnimi mozaiki cerkve
sv. Marka v Benetkah.

Druga stavba take pomembnosti je fasada župne cer¬
kve v Miljah.  Datirana je z letnico 1467 in kaže v sploš¬
ni zasnovi kakor v podrobnostih nedvomno poreklo v be¬
neški gotiki, na drugi strani pa prav tako nedvomno kri¬
žanje z uveljavljajočimi se renesančnimi ideali. Fasada
je zložena iz resnih kamenitih klad in čisto gladka do
roba, ki dosti energično poudarja njen obris, in do ne
ravno odločnega vodoravnega pasu, ki loči spodnji del
od gornjega trilistnega. V tem delu se na originalen
način družita renesansa v stranskih, po benečanskih vzo¬
rih iz krožnih delov zasnovanih in vrhnjem vsločeno
priostrenem listu. Le daleč od živih vrelcev vodilnih
umetnostnih tokov je mogoča tako brezobzirna a na dru¬
gi strani tako enostavno- posrečena spojitev kakor tu.

Tej rešitvi podobna a še bolj brezobzirna in smela,
ker ne računa več niti z dejstvom dane stavbe, ki naj bi
jo zakrila, je rešitev fasade stolnice v Kopru.  Fasada
sestoji iz dveh vodoravno razdeljenih delov, katerih spod¬
nji je izveden v precej bogatih oblikah beneške gotike,
zgornji pa v najčistejši renesansi. Spodnji del je nastal
okrog srede XV. stol., gornji pa po daljšem presledku
šele na začetku XVI. stol. Edino v Dalmaciji bi še mogli
pričakovati tako brezobzirno spojitev elementov dveh
slogov.

ZAKLJUČEK

Ozračje, v katerem se razvija umetnost Primorja, je,
tako se nam zdi, s tem zadostno označena. Že tu vidimo,
da se uveljavljajo naravnost prašile, katerih delovanje
se še bolj kakor v izrednih delih občuti v podeželskih
pojavih, v malih cerkvicah, njih slikarijah in opremi.

Kljub temu, da leži Primorje na enem izmed najpro¬
metnejših delov Evrope, postaja po tem umetnostno zgo-

29

dovinskem in umetnostno zemljepisnem pregledu njegov
značaj kot značaj kulturno zatisne dežele le še bolj jasen
—■ kratko bi jo lahko nazvali deželo velikih predpogojev,
a pri tem vsestransko nerazvitih zmožnosti. Pojavi sve¬
tovne umetnosti se redno omejujejo na njene robove, v
globino pa ne sežejo, oziroma le redko raznetijo tlečo
žerjavico. Kadar se ta dežela odzove velikim tokovom
kulture, je to vselej le tedaj, če ustrezajo njenim na¬
ravnim, naravnost prvinskim predpogojem. Tako se je
prebudila duša te zemlje v prakulturi, ki je povsod izha¬
jala od predpogojev grude, tako se je odzvala v strogo
usmerjeni, s kamenom kot gradivom spojeni antiki, in
je ni mogla pozabiti globoko v srednji vek, tako se je
željno oklenila gotike, kot sloga, ki je mislil in sestav¬
ljal s kamenom, tako je iz nje kar nevede kedaj in kako
prešla v oblike stroge renesanse, tako se je razbohotila
v kamnoseško kiparski obrti baroka, a je prav tako
zvesto ostala gluha za vabe raznih, njene predpogoje
prezirajočih novejših gesel.

Nadarjenost sinov te zemlje se nujno nagiblje k stav¬
barstvu, klesarstvu v kamnu in kiparstvu. Njen tip je iz¬
razito plastičen in zato bistvena sestavina celote sloven¬
ske likovne zakladnice, ki je le ž njo popolna. V nasprotju
ž njo predstavlja izrazito slikarski tip nadarjenost Go¬
renjca, kolikor ne večine ostalih Slovencev in temu ustre¬
zajo tudi dejstva iz naše umetnostne zgodovine: »Kranj¬
ski« poslikani prezbiterij; v cvetočem ljubljanskem ba¬
roku so slikarji domačini »Kranjci«, kiparji pa, kolikor
niso Italijani, domačini s Krasa; v novejšem času je naj¬
bolj »slikarski« pojav v zgodovini našega slikarstva, im¬
presionizem, »kranjska«, kolikor ne »gorenjska« zadeva
Dolenjca brata Kralja enako vleče k kiparstvu kakor k
slikarstvu in sta oba tuja »čistemu« slikarstvu; izmed
treh glavnih arhitektov je Fabiani Goričan, Plečnik po
poreklu Kraševec, Vurnik, Gorenjec, pa je nedvomno
mešano nadarjen, kar mu daje čisto posebno stališče.

Kras je za nas najvišja šola arhitekture in neizčrpna
zakladnica pobud v stavbarski in kiparski smeri.

30

OPOMBE

1  Denkmale der Kunst in den siidlichen ICriegsgebieten. Ison-
zoebene, Istrien, Dalmatien, Siidtirol. Dunaj 1915. Str. 7: »Auch
die Kunst tragt den Stempel eines Uebergangslandes. Romani-
sche und germanische Elemente treten miteinander verguickt
oder auch selbststandig zu wiederholten Malen auf, und was
bodenstandig geheissen werden darf, benotigt beider Elemente
zu seiner Erklarung«.

2  Die St. Jakobskirche in Illyrisch-Castelnuovo (Castelnuovo
del Carso) und venvandte Bauten v Kunstgesch. Jahrbuch d. k.

k. Zentralkomm. f. D. 1910, str. 127—138 in Spitzbogige Bau-
werke in Istrien und den angrenzenden Gebieten v Jahrbuch
des ICunsthist. Institutes der k. k. Zentralkomm. f. D. 1916,
Beibl. Str. 1—67.

3  Skulpturwerke der Barokzeit im Goerzer Dome v Mitteil.
d. k. k. Zentralkomm. f. D., III. F. zv. XIV. (1915) str. 193. —
Isto ugotavlja že 1.1571 Hugo Blotius, ki pravi o Gorici: »Tu
se prvič opazi, da imajo dežela in ljudje italijanski značaj in se
končuje vse nemško.« Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo
XX. (1939), str. 308.

4  Antiča pittura popolare in Val dTsonzo v Le vie dTtalia,

l. XXIX. (1923), str. 1335—1342.

B  Antiča pittura popolare nelFIstria v Le vie dTtalija, 1. XXX
(1924), str. 1064—1072.

6  Dr. F. Stele,  Freske v Soški dolini v ZUZ IV. (1924), str.
203—205; Stavbar Andrej iz Loke v ZUZ V. (1925), str. 47 sl;
Magister Martinus Petr(ich) v ZUZ VI. (1926), str. 147—156;
Slikani svodovi gotskih prezbiterija u Slovenačkoj v Starinarju
za 1928—301., str. 70—87; Umetnost Dolenjske v Etnologu V.
(1933), str. 177—200; Gotske dvoranske cerkve v Sloveniji, ZUZ
1938 (XV.), str. 1—43; Cerkveno slikarstvo med Slovenci I.,
str. 108—126, 217—242, 265—276; Die geographische Stellung
der gotischen Malerei in Slovvenien, XIVe Congrčs intern.
d’histoire de Part 1936, Actes I., str. 89—91.

7  V Julijska krajina. Nacionalno-kultumi pregled, Ljubljana
1930, str. 67—73.

3  Prim. ZUZ. VI. (1926), str. 154 in Etnolog V. (1933), str.
182—184.

9  Gl. sl. 14 in 15 v Jahrbuch d. Kh. Inst. d. k. k. Zentralkomm.
f. D. X. (1916), Beiblatt.

H

10  C. Budinich  v o. c. v Kg. Jahrb. d. Zkomm. 1910, str. 127
do 138.

11  Prim,. A. Frova,  Chiese gotiche cadorine v Rassegna d’Arte
1908, str. 58 (po Budinichu, ki opozarja na frapantno podobne
pojave).

12  A. Morassi,  v Mitt. d. Zkomm. f. D., III. vrsta, XIV. (1915),
str. 194, 195 in 198.

13  Kukuljevič-Sakcinski,  Slovnik umjetnikah jugoslav. (1859)
in A. Leiss  in L. Planiscig,  Lessico biografico d. artisti friulani
v Forum Juli, IV. str. 85.

14  C. Budinich  v Jahrb. d. K. h. Inst. der k. k. Zentralkomm.
f. D. X (1916), Beibl. str. 32 in drugod se sicer rad sklicuje na
sorodnosti s koroškimi stavbami, toda očividno bolj iz neke slut¬
nje kakor pa iz poznanja koroškega gradiva.

15  ZUZ III. str. 2.

16  Budinich  v Jahrb. des k. h. Inst. der k. k. Zentralkomm.
f. D. X (1916), Beibl. str. 15—19 in sl. 17 in 18.

17  Prim. Fr. Stele,  Stavbar Andrej iz Loke v ZUZ VI. (1926),
str. 152—154; ZUZ XV (1938), str. 24, 25.

18  Prim. Fr. Stele  v Glasnik Muz. dr. za Slovenijo IV./VI.
(1924/5) str. 24, sl. in Thieme-Becker,  Allgem. Lexikon der bil-
denden Kiinstler itd., Leipzig.

19  ZUZ IV. (1924),s tr. 203—205.

20  Prim. M. Kos,  Zgodovina Slovencev od naselitve do refor¬
macije, str. 36-—39.

21  Prim. P. Buberl,  Die romanischen Wandmalereien im Klo-
ster Nonnberg in Salzburg, Wien 1910.

Sl. 2. STARE MILJE, ZUNANJŠČINA CERKVE

Sl. 3. POREČ, NOTRANJOST STAROKRŠČANSKE BAZILIKE

Sl. 4. TRST, ZUNANJŠČINA STOLNICE SV. JUSTA

Sl. 5 OGLEJ, STOLNICA, POGLED V LEVO POLOVICO PREČNE LADJE

Sl. 7. GOLJEVICA PRI KANALU, CERKEV SV. VOLFGANGA

Sl. 8. KOŠANA, PODRUŽNICA

Sl. 9. PIRANO, PO BENEŠKEM POSNETI ZVONIK STOLNICE

Sl 11. SV. IVAN V ČELfi (stavbenik Andrej iz Loke 1477)

Sl. 13. MINIATURA V GLAGOLSKEM ROKOPISU IZ BERMA V UNIV. BIBL.
V LJUBLJANI (K. 14. stol.)

Sl. 14. GOLJEVICA PRI KANALU, FRESKA IZ CERKVE SV. VOLFGANGA
(2. pol. 15. stol.)

SI. 15. ŠT. VID PRI VIPAVI. ŽUPNA CERKEV, FRESKA SV. AHACIJA
(2. pol. 15. stol.)

(Foto Fr. Mesesnel)

Sl. 16. SVINO PRI KOBARIDU, FRESKE (okr. 1600)

Sl. 17. SVETA MARIJA NA SKRILJU PRI BERMU
(Vincenc iz Kastva 1174)

SL. 18. PRILESJE PRI PLATEH, FRESKA IZ KROGA SLIKARJA
PREZBITERIJA NA SUHI (sr. 15. stol.)

Sl. 19. SVINO PRI KOBARIDU, FRESKA (okr. 1500)


SI. 21. SV. DANIJEL PRI VOLČAH, FRESKE JERNEJA IZ LOKE (okr. 1530)

SL 22. NARIN, PODRUŽNICA SV. JAKOBA, OLTAR (sr. 17. stol.)

Sl. 23. PODBRJE PRI VIPAVI, DEL OLTARJA (sr. 17. stol.)

Sl. 24. VIPAVA, ŽUPNA CERKEV, GLAVNI OLTAR (1. pol. 18. stol.)


Sl. 25. SANABOR PRI VIPAVI, KIPI (1. pol. 19. stol.)




• . ' -4 -> « > .4'.

: V 'A** '




7 '

V,,*


: ~t. '■ t .

■ &  f

.S




-•

■











:. ''  «

- ><

f®


•.-.iv.


NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA