LIKOVNA UMETNOST
ITALIJANSKO-JUGOSLOVANSKA RAZSTAVA V LJUBLJANI
Razstava je sicer končana, toda ker je prinesla marsikaj novega, njeni vtisi ne bodo takoj zbledeli. Kljub temu, da imamo v Ljubljani zadnja leta več razstav, kot smo jih imeli kdajkoli poprej, pa s kiparskimi preglednimi razstavami nismo razvajeni in je morda prav zaradi tega vzbudila sicer maloštevilna kiparska zbirka na Morgan's Paint veliko zanimanje obiskovalcev.
Poudariti pa moramo, da so bila razstavljena dela samo del tega, kar je prineslo italijanskemu kiparstvu svetoven sloves, potem ko se je po Martiniju pod vodstvom Marinija, Manzuja, Lardere in drugih naglo razširilo, dvignilo s kvaliteto, številom sodelujočih in iznajdljivostjo v tehničnih rešitvah. Zal so nagrajenci prejšnjih razstav zastopani z enim samim delom, kar je premalo, da bi jih lahko temeljiteje spoznali.
Minguzzija poznamo iz Male galerije, njemu se pridružita na razstavi še Consagra in Gio Pomodoro kot kiparja v kovini. Tu ne gre za odlivanje v bron, temveč za iskanje novih oblik, za katere bi bile različne kovine najprimernejši in najbolj izraziti nosilec. Consagrov rezani relief sicer nosi naziv Zanosni zbor, toda stilizacija figuralnega je tako močna, da niti ne iščemo človeških profilov v strogo plosko razporejeni celoti.
Njim se pridružujejo s svojimi deli Somaini, Cassani, Ghermandi, Milani in Franchina. Oblikovni koncepti se vrstijo od Ghermandijevih letečih oblik
—  ki z neverjetno vsiljivostjo prepričujejo gledalca, da smo še vedno v naravi, da so pred nami življenja sposobni organizmi, ki bodo vsak čas vzleteli
—  tja do Somainijevih gmot z mestoma bleščeče brušenimi urezi, ki jim sledijo hrapave strukture neobdelanega svinca. Ta ne spominja na nič drugega kot na to, kar je: na svinčeno gmoto. Ne bi mogli trditi, da je kovina človeku potrebna kot kruh, toda človeštvu je postala v štirih tisočletjih nepogrešljivo sredstvo za razvoj in možnost nadaljnjega obstoja. Obenem pa je stalno prisotna grožnja granatnih drobcev, bodeče žice okoli taborišč in iznakažene pločevine razbitih avtomobilov. Tudi to je naša stvarnost, pretekla in sedanja. Gotovo pa ni edino žvenket orožja kriv, da je kovina prodrla globoko v človekov notranji svet. V kiparstvu se njena poraba in njena vloga širi kot se morda od bronaste in železne dobe ni več.
Džamonja je prinesel s svojimi žebljastimi površinami, kombinacijo lesa in kovine in celo stekla tehnično novost, ki je — podrejena močnemu kiparskemu občutju — omogočila kiparju, da je izoblikoval nenavadna dela. Harmonično, mehko zaokroženi volumni, redkeje ostrih grozečih oblik, so na zunaj drobno zrnati od glavic žebljev, na znotraj naježeni od gostih skupin žebljevih konic, kar učinkuje deloma grozljivo, deloma spominja na notranjost sadežev. Lahko pa se pridružimo italijanski kritiki, ki je ugotovila, da razstavljena dela niso najboljše, kar je Džamonja naredil.
Leoncillovi kipi iz žgane gline z emajlnimi dodatki so fantastični in privlačni kot izbrane naravne kamenine, ki jih kot redkosti iščejo zbiralci. Ob tej naravni fantastičnosti pa ne moremo prezreti nasilne zgnetenosti gline, kateri se — vsaj zdi se nam — iz ranjenih mest cedi črna smolnata kri. Ni
80
nujno, du se strinjamo z včasih zapleteno literarno razlago vsebine, kot jo lahko preberemo v majhnih odlomkih v katalogu. Učinek plastike je sam dovolj zgovoren in dovolj močan, pa tudi vemo, da ustvarja umetnik iz globoke, z besedami pogosto nerazložljive notranje nujnosti, da je ob vsej jasnosti zamisli in ideje udeležen pri ustvarjanju ves njegov organizem, vsi čuti in ob zavestnem spoznanju tudi podzavest. Zaradi tega je bila vedno bolj stvar družbe kot umetnika, s kakšno simbolično vsebino napolnjuje njegova dela.
Figuralni del kiparstva, ki ga predstavljajo Tršarjeva, Perezova, Bati-čeva, Tavernarijeva in druga dela, je zelo različen po vsebini in tehniki. Tršarjeva že domača skupinska upodobitev je postala čistejša, strožje kompo-nirana in trdneje grajena, bolj prefinjena in daje s pobliski brušene kovine bolj dragocen vtis. Perezove glave in figure so slikovitejše kot ostalo kiparstvo na razstavi, figure se zde nakazane, brez podrobnosti, bolj sugerirane kot kiparsko jasno in dokončno omejene. Tavernarijevi leseni reliefi so komaj še kiparstvo, saj je marsikatera sodobna slika bolj reliefno obdelana kot te plošče, na katerih pazljivi gledalec po sencah in svetlobah obrezane površine bolj zasluti kot vidi zabrisane obline ženskih torzov.
Batičevi rudarji so primer dobro zlite snovi in oblike, kjer se vzajemno podpirajo težka masivnost teles in grafično razčlenjene površine, prva kot osrednji motiv in drugo kot spremljajoča pripoved. V Ljubljani pa ni bil razstavljen Vianijev kip iz mavca, ki bi kot močnejši dopolnil elegantno čistost Donegovih lesenih oblik in Franchinijevih nemirnih, vegetativnih form.
Slikarstvo, ki nam ga odkriva razstava Morgan's Paint, ima nekaj skupnih značilnih potez, po katerih lahko razstavljeno gradivo v širokih skupinah razporedimo. Temperamentna in raznolika zbirka sega od barvitega in stili-zirancga Cantatorejevega figuralnega slikarstva preko deloma ekspresio-uističnih del, postopnega izginjanja še spoznavnega človeka do dramatične barvne in nič manj dramatične črno-bele abstraktne kompozicije in končno do umirjene abstrakcije. Celoten vtis ni prav nič mediteransko skladen, temveč prej špansko in severnjaško dramatičen.
Bolj očitno kot na manjših dosedanjih razstavah smo lahko spoznali, da izginjanje človeške figure še ne pomeni izginotja človekove prisotnosti, predvsem pa ne občutka, da je podoba izpoved človeka in namenjena človeku. Ohranjevanju te človeške prisotnosti pomaga v veliki meri vznemirjeni, z barvo ali kontrasti svetlega in temnega izraženi notranji svet, dramatični konflikti tega sveta, izraženi nasilno in zgovorno. Pri Shugiju je drama človekove osamelosti in obupa nekako filmsko naslikana, pri Nigru se drama izpremeni v boj rdečega s temnomodrim in zelenim. Figure so izgubile človeške mere in človeški obraz, ohranile pa so izrazitost pregiba, moč kretnje, vso ostalo izpoved pa je prevzela barva. Nič ni več ostalo, nič podrobnosti, nič postranskega, kar bi lahko odvrnilo čustvo in misel od neposrednega učinka doživetja rdečega in temnega nasilja. Manj ekspresivno neposredno, bolj premišljeno in bolj komplicirano je doživetje Preglja in Saronija, še bolj Srbinoviča.
Pri njih postaja človek del nekega organizma, je manj tragična osebnost v konfliktu z okolico in je kot njen skladni del še vedno nosilec človeških čustev. Slikarska celota je lahko odsev neke resnične vsklajenosti človeka 7. okoljem, lahko strastna potreba po skladnosti, v življenju nikoli ali le za kratek hip realizirana.
6   Naša sodobnost                                                    81
Nihanje med nasilno izbruhanim doživetjem in bolj umirjenim, bolj premišljenim oblikovanjem lahko zasledujemo še naprej. Francesejevi ptiči, ki udarjajo s krili v nevidne šipe, Saronijeva ranjena figura, Vacehijeve podobe se bližajo meji prepoznavne forme. Kot pri Nanniju so pred nami skrčene, plazeče se oblike, ki bi se lahko dvignile in postale človeška podoba, pa imajo na slikah le neko daljno, nekako notranjo sličnost z obrisom človeka, senco ptiča, skrčenostjo ranjenca, ki učinkuje strašneje kot vsa jasna resničnost, prav zaradi te možnosti, da je enkrat to, nato zopet nekaj drugega. Barva je s svojo grozljivo močjo glavni igralec in ji lahko izmerimo učinek prav tam, kjer naslikana stvar sama ne povzroča čustvene reakcije pri gledalcu. Kontrasti črno-belega so številni in že odsotnost barve same je odsev določenih težkih razpoloženj.
Zunanji svet izginja s preostalimi drobnimi znamenji, kot je fina mreža Slanovih kozolcev, Guerreschijevih fragmentov tehničnega sveta, Bernikove zemlje in Glihovih glomač, Raspijevega tlaka in Morlonijeve kakteje. Tu zasledimo še vedno svet, v katerem se gibljemo, svet znane in lahko umljive govorice, toda izpremenjen v materiji in strukturi, torej nov. Poezija pokrajine in staro panteistično doživetje narave je še živo, pa čeprav podobe niso več naslikane, kot so bile v dobi romantike. V primerjavi z deli, ki kriče naravnost človekovo bolečino in njegov zanos, so te podobe odsev in projekcija rahlejših in trajnejših doživetij. Od tod njih ravnotežje, umerjenost in moč.
Na razstavi pa so še drugačna platna. Kot da je eksplodirala zemlja in kot da barve podaljšujejo njen krik, je v skrajnji, skoraj nevzdržni napetosti izbruhal slikar na platno vso v notranjosti zaprto silo. Tu odpovedujejo klasična pravila metjeja, slikanje je boj, platno in barve orožje, slikar pa napadalec in napadeni obenem, ki mora za ceno zmage pustiti del sebe na sliki. Sodba ni lahka. Ferrari, de Vita, Scanavio, Scordia, Moreni, de Gregorio in drugi so se z delom in vajo pribojevali do stopnje, ko zadene »gib« roke struno srca. Gledalec pa pogosto obstane ob vtisu improvizacije, ki jo dajejo te slike, in pozablja na številna dela, vajo in iskanje tiste edine »moje« barve in »mojega« giba, ki lahko izrazi »moj« enkratni svet in po katerem bodo umetnika presojali kot močno, samostojno osebnost ali samo dobrega obrtnika.
Ob tej spontani in dramatični abstraktni skupini pa so mnoga dela umirjena, subtilnejša v barvnih harmonijah, z bolj premišljeno organizacijo celotne ploskve. Romitijeve bežne kompozicije, Protičeve sivo vokvirjene temno sijoče barve, Mandellijeve bogate zelene in rjavkaste poteze, Santo-rove tišine in Soffiantinove svetlobe, Biondove porajajoče se beline in Kregar-jeve muzikalno ubrane barvne lise, ves ta slikarski svet hoče biti — ne več v sonetni obliki — vendar pa v vezani podobi izpeto doživetje.
To je samo nekaj misli o razstavi, ki je za nas pomembno srečanje z italijansko umetnostjo. Premio Morgan's Paint je bil ustanovljen 1957. leta s podporo mednarodne industrije barv. Vsaki dve leti zbere večje število slikarjev in kiparjev ter nagradi najboljše z denarnimi, letos samo častnimi nagradami. Stalnemu organizacijskemu odboru je uspelo, da je pridobil razstavi v Italiji velik ugled, vendar je grozilo, da bo v poplavi domačih razstav postala udeležba na Morgan's Paint manj zanimiva za vodilne umetnike. Razširitev razstave na ozemlje sredozemskega bazena je pokazala nove možnosti,
82
in da je bila Jugoslavija povabljena kot prva k sodelovanju, je dokaz, da si je s svojo umetnostjo tudi v Italiji pridobila ugled.
Iz Riminija je bila razstava prenesena v Ljubljano, sedaj je v Zagrebu in gre kasneje v Beograd. V sedanji sestavi šteje 29 italijanskih slikarjev in 10 kiparjev ter 7 slikarjev in 5 kiparjev nagrajencev prejšnjih razstav. Jugoslovanski del je prispevalo 12 slikarjev in 4 kiparji. V tej razdelitvi razstava nima značaja odprtega tekmovanja, ker je Jugoslavija številčno mnogo šibkejša, pomeni pa enakovredno srečanje po kvaliteti posameznikov.
Premio Morgan's Paint je zbral na letošnji razstavi lepo število italijanskih slikarjev in kiparjev srednje in mlajše generacije, toda v kiparski in slikarski skupini manjka več pomembnih imen, na primer Santomaso, Vedova, Buri, Mastroiani, Guerrini, ki bi bila z njimi vsaj podoba italijanskega abstraktnega slikarstva in kiparstva popolnejša. Figuralni del pa je v celoti številčno toliko šibkejši, da se dela ne podpirajo med seboj in ne sestavljajo jasnejše celote. Odbor za prirejanje teh razstav pač vsakokrat izbere le določeno število umetnikov v hotenju, dati celotni razstavi neko zaključeno podobo s poudarkom na eni smeri.
Na svetu so danes tudi močnejši slikarji, bolj poglobljeni v pereče probleme sodobnega človeka, ki bi dali, pritegnjeni v primerjavo, drugačen poudarek temu ali onemu delu. V tej fragmentarni antologiji italijansko-jugoslovanske umetnosti pa se je Jugoslavija uveljavila v kiparstvu in slikarstvu z deli, ki odsevajo našo resničnost, kar je tudi italijanska kritika opazila. Res je, da je ta morda preveč poudarjala našo bizantinsko dediščino, toda ocenjevanje je podčrtalo svežino naše umetnosti. Za celoto velja, kar velja na primer za Ivančiča: da namreč izdajajo svetlobe v topli temi njegovih slik človekovo prisotnost, da prinašajo napetost, toda ne bolestne občutljivosti, vznemirjenost, toda ne groze, prav kot kaže naš človek veliko mero odpornosti proti razjedajočim sestavinam zahodnoevropske civilizacije in njene umetnosti.
Špelca   Čopič
83