c/ iGtni tm\ joij našega f]3. Ob 671etnici vladanja so se vse slovenske šole z navdušenjem in Ijubeznijo spominjale svojega sivoJasega vladarja. Patriotično delo slovenskega učiteljstva je odsevalo v živih plamenih iz tisočev in tisočev src slovenske šolske mladine! Mogočno je po vseh svetiščih in po vseh učilnicah odmevala dvigajoča pesem — govor src in duš: Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo! V nastopnem prijavljamo poročila o teh patriotičnih slavnostih, kolikor srao jih prejeli. Prva mestna šestrazredna deška Ijudska šola v Ljubljani je praznovala ta jubilej dne 2. t. m. po tem vzporedu: I. Ob 9. uri sv. maša z »Zahvalno« in »Cesarsko pesmijo«. II. Šolska slavnost v okrašeni telovadnici: 1. Prisega vdanosti in zvestobe našemu presvetlemu vladarju. (Govor). 2. Otrokova cesarska pesem. (Petje). 3. Ob nastopu vladanja. (Deklamacija). 4. Popotriica vojaška. (Petje). 5. Ob 671etnem vladarskem jubileju. (Deklamacija). 6. Ena ptička priletela. (Petje). 7. Odlikovanje. (Deklamacija). 8. Regiment po cesti gre. (Petje). 9. V dnevih bojev. (Deklamacija). 10. Tam za laškim gričem. (Petje). 11. Prostovoljni strelci. (Deklamacija). 12. Oj, ta soldaški boben. (Petje). 13. Na boj, na boj! (Deklamacija). 14. Nobene bukvice niso tak' lepfe. (Petje). 15. Ob svetovni vojni. (Deklamacija). 16. Cesarska pesem. — Dan poprej sta se prečitala in razložila učencem cesarjeva manifesta »Mojim narodom« z dne 28. julija 1914 in z dne 23. maja 1915 ter pripovedovale in razlagale starosti učencev primerne pripovedke in zgodbe iz življenja našega cesarja, iz avstrijske zgodovine in iz svetovne vojne. V spomin na ta redki patriotični praznik in pa v spomin na svetovno vojno so se učenci 2., 3., 4., 5. in 6. razreda obdarovali z Adamičevo spevoigro »Slava cesarju Franu Jožefu I.!« in pa z »Letnim poročilom I. mestne šole v vojnem šolskem letu 1914/15«. Učenci 1. razreda pa so prejeli cesarjevo sliko z napisom: 1848 — 2. december — 1915« in pa »Spominski list«, ki ga je avstrijski deci v trajen spomin na orjaško vojno izdalo c. in kr. vojno ministrstvo. Dne 2. decembra se je pa udeležila šolska mladina z učiteljstvom slovesne službe božje, pri kateri je pod vodstvom učiteja-pevovodje in orglavca Jos. Ambrožiča pela mladina lepe cerkvene pesmi, učiteljica Jelica Sadarjeva je pa zapela krasni samospev »Bone Deus«. Po končani maši je šolska mladina zapela »Zahvalno« in »Cesarsko pesem«. Po cerkvenem opravilu se je zbrala mladina v telovadnici, ki je bila okrašena s cesarjevini kipom, zelenjem, šolsko zastavo in primernimi slikami, k šolski slavnosti. Slavnost je otvoril nadučitelj Jakob Dimnik s primernim nagovorom, ki se je v njem spominjal našega presvetlega vladarja Franca Jožefa I. in naših hrabrih vojakov. Po tem nagovoru je izrazila šolska mladina svoja patriotična čuvstvovanja s to-le vdanostno izjavo: »Šolska mladina I. mestne deške ljudske šole in nje učiteljstvo, zbrana na današnji slavnosti v proslavo 671etnega premodrega vladanja Njegovega Veličanstva, se usojata v najčistejši ljubezni in vdanosti polagati v znožje Najvišjega prestola prisego neomahljive vdanosti in zvestobe ter iskrene ljubezni do posvečene osebe Njegovega Veličanstva in do prejasne vladajoče rodovine Habsburške«. Njegovemu Veličanstvu presvetlemu ce- sarju Francu Jožefu I.: Slava! Slava! Slava! Na to se je vršila slavnost po zgoraj navedem vzporedu, le pevskim točkam je dodala učiteljica Jelica Sadarjeva Adamičev samospev: »Tam na zelenem travniku leži junak mrtev«. Dovršeno petje, tožna melodija in času primerno besedilo te pesmi je ganilo prisotne starše šolske mladine do solz. Lepo uspela slavnost se je zaključila z našo večnokrasno »Cesarsko pesmijo«. Naslednji teden so se pripravljale in pisale po razredih na slavnost se nanašajoče spisovne vaje in naloge. Tretja mestna deška ljudska šola v Ljubljani je praznovala 671etni jubilej vladanja Njega Veličanstva presvetlega cesarja Franca Jožefa I. dne 2. decetnbra t. 1. Zaradi pomanjkanja primernega prostora se je že dan poprej pojasnil s primernim nagovorom v posameznih razredih učencem pomen tega znamenitega dne, zlasti v letošnjem letu, pele so se »Cesarska pesem« in druge patriotične pesmi ter obdarovali učenci v trajen spomin na redki jubilej z Adamičevo spevoigro »Slava cesarju Francu Jožefu I.« Pridnejši učenci so tudi proizvajali slavnosti primerne deklamacije, kakor: »Ob sedeminšestdesetletnici vladanja presvetlega cesarja Franca Jožefa I.«, »Ob nastopu vladanja«, »V dnevih bojev«, »Na boj«, »Prijatelj šole«, »Oče sirot« in »Pred Tabo letos zbrani«. — Na slavnostni dan se je udeležila šolska mladina z učitelji maše v frančiškanski cerkvi, pri kateri so peli učenci petega razreda, končno pa vsi skupaj prav navdušeno »Cesarsko pesem«. Ta dan je bil pouka prost. Mestni dekliški licej v Ljubljani. Zaradi nedostatnih prostorov je slavil mestni dekliški licej 671etnico vladanja našega sivolasega in častitljivega cesarja Franca Jožefa I. preprosto, toda povsem presrčno. Na preddan jubileja je strokovna učiteljica zgodovitie v posameznih razredih liceja v vznesenem govoru slavila osebo našega vladarja in njegovo delovanje v blagor vseh podanikov ter slikala njega neprecenljiv pomen za Avstrijo in našo domovino zlasti v teh težkih časih. Učenkam ljudske šole so pa učiteljice v svojih razredih posebno poudarjale nerazrušljive vezi, ki združujejo vse narode širne Avstrije v hvaležnosti in vdanosti z vladarjem in prestolom. Vsem učenkam se je pa polagalo na srce, da naj tudi nadalje vztrajajo v delu za našo hrabro armado, zbirajoč zanjo zimska branila in darila, da tako dejanjsko kažejo svoja iskrena patriotična čuvstva ter naj se spominjajo z darovi tudi vdov in sirot za domovino padlih junakov. — Na dan jubileja samega se je zbral učiteljski zbor in vse učenke v slavnostnem razpoloženju k slovesni službi božji v uršulinski cerkvi, da na vreden način proslavi ta velik praznik Avstrije. Prof. verouka Janko Mlakar je imel ob tej priliki globoko zamišljen in ganljiv cerkveni govor, s katerim je vzpodbujal učenke, da si vzamejo stremljenje in neumorno delovanje presvetlega vladarja za najboljši vzor svojega življenja. »Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo!« naj nam ne bodi samo izraz dinastičnega čuta, ampak iz srca prihajajoča iskrena molitev za srečo in blagor Avstrije in njenega vladarja. Temu govoru je sledila sv. maša, po kateri se je s »Cesarsko pesmijo« zaključila ta pomembna slavnost. Tržaški Slovenci in 67letnica cesarievega vladanja. Iz Trsta nam pišejo: 2. dan decembra, ko se je dopolnilo 67 let, kar je naš vladar zasedel prestol svojih pradedov, je bil za Trst velik praznik, in vse tržaško prebivalstvo je tekmovalo med seboj, kako bi čim svečaneje praznovalo ta častitljivi jubilej. Samo ob sebi je razumljivo, da v tej tekmi nismo hoteli zaostajati tudi mi tržaški Slovenci. Storili smo vse, kar je bilo v naših skromnih močeh. da smo donesli tudi naš prispevek k skupnemu namenu. Ker je bilo za večer 2. decembra določenih že več drugih prK reditev, si je izbrala naša ženska podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda za svojo prireditev predvečer tega praznika, torej 1. decembra. Priprave so bile skromne; zakaj večina naših najboljših moči se bije za čast in obrambo domovine na vseh mogočih bojiščih. Na odrasle torej nismo mopii računati: osinla pa narn je naša tnladina, in ravno mladina je tista, ki more dati taki prireditvi najidealnejši značaj. Proslavili smo torej preteklost s svojo bo^ dočnostjo, s svojimi upi in nadejami. Velika dvorana v »Narodnem domu« je bila okrašena s cesarskimi in avstrijskimi barvami, zunaj na palači pa je pozdravljala goste tudi naša slovenska trobojnica. 2e zdavnaj pred napovedanim časom so začele prihajati naše množice, da je bila dvorana kmalu napolnjena do zadnjega kotička. Spodaj v veži so pričakovali visokih gostov naši poslanci in pa podružnični odbor. Našemu vabilu se je prijazno odzval namestnik baron Fries-Skene z gospo soprogo, tržaški škof mnsgr. dr. Karlin, mestni poveljnik generalni major pl. Wasserthal, ces. komisar pl. KrekichStrassoldo z gospo soprogo in več drugih odličnjakov. Navzočih je bilo tudi posebno veliko število častnikov. Obema visokima damama so deklice naših slovenskih šol s kratkim nagovorom izročile lepa cvetična šopka. Ob zvokih »Cesarske pesmi« so visoki gostje stopili v zanje pripravljeno ložo in so ostali med nami vse do konca vzporeda. Po kratkem nagovoru, ki ga je govorila učenka naše šole, se je pokazala na odru krasna živa slika: Slovenci se klanjajo svojemu vladarju. Cesarjev kip sredi zelenja, pred njim slovenska trobojnica, vsenaokolo1 pa naša slovenska deca v slovenskih narodnih nošah. Občinstvo je navdušeno ploskalo, prvi pa je pričel namestnik sam. Druga točka vzporeda so bile naše slovenske in pa hrvatske narodne pesmi, ki jih je pel dvoglasni dekliški zbor naših C. M. D. šol. »Škrjanček poje, žvrgoli«, »Barčica«, »Gozdič je že zelen«, potem pa »Tamburica«, »Bojna truba«, »Vrbniče nad morem«, »Lepa naša domovina« in »Još Hrvatska«. — Visoki gostje so naravnost navdušeno' ploskali tem našim pesemcam: milina naše narodne pesmi1 je zopet enkrat zmagovito obvladala človeška srca. Ko je ob prvih zvokih »Lepe naše domovine« završalo po dvorani viharno odobravanje, ki so se ga s pravo vnemo udeleževali tudi naši visoki gostje, se je marsikomu v dvorani zalesketala solza radosti v očesu. — Končno točko vzporeda je tvorila spevoigra »Habsburški rod«, ki so jo izvajali dečki in deklice naših šol. Skladba, ki opeva najznačilnejše dogodke iz zgodovine naše vladarske hiše, je prav ljubka stvar. Menjajo se dvoglasni zbori s sopranskimi in altskimi samospevi, in ta mnogoličnost z vpletenimi deklamacijami in dogodke pojasnjujočimi skioptičnimi slikami naravnost priporoča skladbo za take prilike. Izvajali so^ jo pa tudi res tako izborno, da so v polni meri zaslužili obilo pohvalo občinstva. S »Cesarsko pesmijo«, ki jo je pel isti zbor, se je zaključila slavnost. Z očividnim zadovoljstvom so i naši visoki gostje i občinstvo zapuščali dvorano, kjer smo tržaški Slovenci pokazali zopet enkrat, da v naših prsih bije srce slejkopfej neomajno za našo sveto domovinsko stvar. Tam zunaj na bojnih poljanah se bijejo s sovragom naši bratje, naši sinovi, naši očetje, mi pa, ki smo ostali tu ob obali naše sinje Adrije, mi, naše ženstvo, naša deca pa polagamo na oltar naše skupne velike domovine Avstrije vse, kar Ie moremo utrpeti v sedanjih težkih časih, da vsaj kolikortoliko ublažimo muke in trpljenje tistih, ki prelivajo' svojo kri za nas, za našo domovino, za našega cesarja. Tak prinos bodo tudi lepi dohodki naše prireditve, h katerim je prispeval tudi gospod namestnik z znatno vsoto 300 K. Hvala njemu in vsem drugitn, ki so nam tako pripomogli, da smo mogli tako! častno proslaviti cesarjev dan! — Za popolni uspeh te priredbe gre priznanje in zahvala našim tržaškim tovarišem Karlu Mahkot i, Cirilu P e t r o v c u in Avgustu Waschtetu. »Edinost« z dne 5. t. m., št. 337, piše: V sredo zveeer — t. j. dne 1. t. m. — smo imeli v našem »Narodnem domu« znamenit in redek dogodek. Proslavili smo 671etnico vladanja našega častiljivega, sivolasega vladarja. Povabilu naše ženske podružnice družbe sv. Cirila in Metoda se je odzvala cela vrsta gostov odličnega službenega in socialnega položaja. Vemo, da se je to zgodilo v prvi vrsti zaradi vzvišenega povoda naši prireditvi. Toda srečno naključje je bilo, da so ti redki gostje prisostvovali absolutno najlepši in najuspeleji slavnosti, kar so jih naši šolski zavodi kdaj priredili s svojo mladino. Gostje so gledali na svoje oči uspehe našega vzgojevalnega in kulturnega dela — v naši narodni in javni šoli. Gostje so se divili in so z odkritim in najlaskavejim priznanjem glasno govorili o vsem, kar so videli in čuli. Na svoje oči, na lastna ušesa so se uverili, kako in v kakem duhu se vzgaja mladina v naši narodni šoli. Njihovi sodbi je dal iskrenega izraza odličen Nemec v privatnem razgovoru, kakor smo povedali v petkovi številki. Divil se ie nastopu naše mladine in s slastjo je poslušal našo narodno pesem — to verno zrcalo naše narodne duše. Milina te pesmi mu je segala do duše. *) A mi pravimo, da narod, ki ima toliko zakladov blagega čuvstvovanja, lepote in miline v svoji pesmi, in ki to pesem prepeva s tako vernostjo, tako ljubeznijo — notri iz duše ven — mora biti dober, blag in pošten v svoji duši, kakor je mila in lepa njegova pesem. *) Dotični Nemec, glasbenik-strokovnjak, je dejal: »Izredno mi je ugajala ta Vaša prireditev. Da, te Vaše narodne pesmi! Koliko glasbe, koliko žvenka je v njih! Krasne so! In kako precizno so jih izvajali otroci, s kako gotovostjo! Čast pevovodji, (to je naš tovariš Karel M a h k o t a. Op. ured.) ki je v kratkem času treh tednov dosegel tak uspeh. In glasovi! Sopranček je žvrgolel kakor škrjanček. Pa tudi alt. In še nekaj, kar mi je ugajalo najbolj: Vi ste vsi tako lepo med seboj (da uporabljamo prav njegov izraz), pri Vas ni nobene razlike med zgoraj in. spodaj, kakor ena družina ste. Glejte, ravno v tem je Vaš uspeh. Pri nas, žal, ni tako. Pri nas je prevelika razlika med posameznimi sloji, in zato tako beži naše delavstvo v socialno demokracijo!« — Kako dobro de človeku, ki ljubi svoj narod, če čuje take besede iz ust resnega moža-poštenjaka druge nar-^nosti, ki je prvikrat imel priliko, da čuje našo krasno narodno pesem, ki is prvikrat preživel nekoliko trenutkov med nami. — Da, ko bi vsi itsti, ki so nam hote ali nehote prizadejali po krivem toliko gorja, vsaj enkrat prišli med nas, da bi nas spoznali! In kako lahko bi nas spoznali! Saj ni nič narejenega v nas in na nas. Kakor je nenarejena in prav zato tako lepa naša narodna peseu, da se mora priljubiti vsakomur, kdor jo čuje in posluša ne samo z ušesi, temveč tudi s srcem, tako nenarejena, preprosta, a prav zato poštena in lepa je duša našega naroda. Vrzite od sebe predsodke, pridite k nam in spoznavajte nas, pa nam ne boste več delali krivice, ne nehote, še manj pa hote! Op. ured. Malčki na odru, ki so peli to našo pesem in ki so govorili na odru, so bili tolmači čuvstev, duše in srca svojega naroda. Bili so njegovi predstavitelji pred odličnimi gosti. Vršili so vzvišeno narodno misijo, in zbrano občinstvo je z gromovitimi aplavzi sankcioniralo to njihovo po slanstvo. Nastopali so kot klasične priče o vzgoji, ki jo dobivajo v naši narodni šoli, kot priče proti — naj se nam ne zanieri, da vpletemo tu to grenko in trpko noto — raznim surnničenjem, ki SO1 v prejšnjih, a nadejamo se, da za vedno minulih časih izkušali spravljati to našo šolo v slabo in — krivično luč. Kar in kakor so govorili in peli, je zvenelo kot glasen protest proti takim poizkusom od strani, ki nam ali niso prijazne, ali pa nas ne poznajo. Zgodovinski momenti1 iz našega vladarskega rodu, ki so jih oživljali naši mali s toliko ljubeznijo in samozavestjo, in narodna pesem, ki so jo pevali z vsem žarom duše, so govorili o dvojni meri vzgoje v naši narodni šoli: zvestobo do širše domovine, do države, in ljubezen do ožje naše douovine — do svojega naroda! Za vladarja, za državo in za svoj mili narod vzgaja naša narodna šola našo mladino! Otroci, ki jih vzgaja ta šola, so žive priče, kako lepo, harmonično se združujeta dva velika pojma: oni zvestobe do države in oni zvestobe do svojega naroda! Kot žive priče so nastopali, da si lahko pošten državljan in pošten Slovenec! Ne, nismo rekli dovolj, zakaj reči moramo iz po>lnega prepričanja, da je narodno poštenje jamstvo za državljansko poštenje. Toda, onega večera niso odlični gostje samo gledali, poslušali in občudovali naših otrok; opazovali so tudi zbrano občinstvo in so govorili o njem — kar je tudi naglašal oni odlični Nemec — z odkrito navdušeno pohvalo. In v tem občinstvu so bili zastopani vsi sloji našega življa, od preprostega delavca do inteligenta. Bili so ena harmonično združena rodovina, ki jo vodi ista vzgoja. Javna vzgoja je pri nas verna nadaljevalka šolske vzgoje. Učiteljstvo na naši narodni šoli, ki tako vzorno, s toliko vnemo in vestnostjo vzgaja poverjeno mu mladino, ustvarja temelje za bodočo javnO' vzgojo. Ne vzgaja nam torej le mladine, ampak je tudi misionar na vzgajanju skupnega našega naroda. In ker je temu tako, smemo reči, da je naše učiteljstvo graditelj naše narodne bodočnosti, najzaslužneji sotrudnik na delu za splošni naš kulturni napredek,, našo narodno obrambo, naš narodni obstanek na tem ozemlju, ki ga hočerao ohranhi skupni domovini in sebi! To uoramo posebno naglasiti na naslov odličnih gostov, ki so s toli živo besedo dajali izraza svojemu razveseljivemu presenečeniu in ki so s tako živimi in globokimi vtiski odhajali z naše prireditve. Videli so nas in mOrejo nas pravično^ soditi: da smo eleinent, ki zaslužuje vsega uvaževanja, dobrohotnosti, enake pravičnosti in podpore od strani državnih činiteljev, ker je vreden vsega zaupanja! Hvalo, iskreno hvalo izrekamo še enkrat našim narodnim gospem in gospicam pri ženski podružnici družbe sv. Cirila in Metoda, ki so dale iniciativo za to velepomembno prireditev, vsem organizatorjem — v prvi vrsti našemu zglednemu učiteljstvu — našemu občinstvu, sploh vsem, ki so kakorsibodi pripomogli, da smo pred gosti v tako lepi luči pokazali naše življenje in snovanje, naše stremljenje, in kr so pripomogli d'o te — zmage. Da, to je bila res zrrtaga — dela naše narodne šole! Zaključujemo z rodoljubno željo v interesu našega prihodnjega narodno-kulturnega in obrambnega dela, da ga ne bonikdar več našinca, ki bi hotel pobirati kamen, da ga zaluča na to naše šolstvo. Naša, narodna šola je to v najeminentnejšem smislu te besede — naša skupna last, ki smo jo dolžni vsi ljubiti, pospeševati, podpirati in braniti pred vsakim neprijateljskim napadom!