1092
EDINA  PROŠNJA
Jože   Javoršek
Na cesti kamen sem pobral, a glej:
ko čiste roke sem razprl, ptič
iz nje je zletel v vrh košatih vej.   —
Prijel sem kačo — pa iz nje brstič
pomladne češnjice je rdeče vzklil:
bila ni kača več, le drobna veja,
ki z njo po srcih sem pomlad škropil. —
Zverjad sem srečal, ki ugriz jo žeja,
pa sem zapiskal pesemco tenko,
da zbudil v nji bi srečnega človeka,
ki poje, ljubi, dela in zvesto
voz sreče vleče iz nesreče veka.
A zdaj so hiše hiše. strop je strop in okno okno, stol navaden stol, po cestah se premikam suh in gol, srce pa sem zagrebel v prsi — v grob.
Razcveti, pesnik, zame svet lepote! Navdahni marčeve jutranje ptiče, da bodo peli v ozki hišni lini, naj sonce spet me slavnostno pokliče, da raztopi me v biserni sinjini. Razvezi sape, stki oblakov volno, naj spet zapleše stvarstvo razigrano,
naj željno v vreme planejo vetrovno drevesa, z njimi cvetje neučakano, naj piskajo trobentice po travi, naj sence se love po mladi gori, če sonce v svoji večno zlati slavi se hoče skriti za oblaček nori. Naj vzvalovi ves svet in naj preplavi vso pusto stisko mojih zdanjih dni!
Vse to stori lahko le pesnik pravi, zato te prosim: ogenj pesmi vžgi!
1093