Ljubljana, december 2024 Arheološka obvestila. Glasilo Slovenskega arheološkega društva, številka 41, leto 2024. Odgovorna oseba izdajatelja: Predrag Novakovic, predsednik SAD. Uredništvo: Tomaž Fabec, Luka Gruškovnjak (tehnicni urednik), Tamara Leskovar (glavna urednica), Crtomir Lorber, Danica Mitrova, Kaja Pavletic, Daša Pavlovic, Agni Prijatelj, Brina Škvor Jernejcic, Matic Zupan. Izdajateljski svet SAD: Andrej Gaspari, Tamara Leskovar, Zvezdana Modrijan, Brina Škvor Jernejcic, Boris Vicic, Anja Vintar, Matic Zupan. Znanstveni in strokovni prispevki v reviji so recenzirani. Recenzenti: Brane Mušic, Predrag Novakovic, Benjamin Štular. Naslov uredništva: Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, p. p. 580, SI-1001 Ljubljana (01 241 1558). Graficna zasnova: Ranko Novak. Naslovnica: Luka Gruškovnjak in Kaja Pavletic (z uporabo orodja DALL·E). Jezikovni pregled: Rok Janežic (slovenšcina), Jezikovne storitve Peresce (anglešcina). Stavek: Andrej Preložnik. Tisk: Collegium graphicum. Naklada: 300 izvodov. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Vsa dela so objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0. Tisk so financno podprli: Ministrstvo za kulturo RS in Oddelek za arheologijo FF UL. 5 Uvodnik Tamara Leskovar 7 Digitalno orodje za analizo srednjeveških grobišc z obsežno stratigrafijo. Primer grobišca Župna cerkev v Kranju A DigitalTool for Analysing Medieval Cemeteries with Extensive Stratigraphy. The Case Study of the Župna Cerkev Cemetery in Kranj (Slovenia) Jernej Rihter, Boštjan Rihter 31 Vloga medijskih porocil pri demokratizaciji upravljanja arheološke dedišcine – primer Slovenije Jelka Pirkovic 45 Kratek zgodovinski pregled arheološke geofizike v svetu in Sloveniji A Short Historical Overview of Archaeological Geophysics in the World and Slovenia Igor Medaric 65 Nekaj besed o odprti znanosti v Sloveniji Matej Petric 79 Roman Amphorae: a digital resource on the Internet Spletna podatkovna zbirka Roman amphorae: a digital resource David F. Williams 89 Razvoj, implementacija in uporaba informacijske podatkovne baze Kronos v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane Metka Štrajhar, Matija Skrt 97 Življenje na tej in oni strani – Novo mesto pred 3000 leti Petra Stipancic 101 Poletna šola arheologije v Slavini pri Postojni Boštjan Laharnar 105 Prvih sto let arheologije na Univerzi v Ljubljani Katarina Predovnik, Katharina Zanier 117 Deset let kasneje: Pogovor z dr. Adnanom Kaljancem in dr. Amro Šacic Beca o projektu BIHERIT in njegovem pomenu za razvoj arheologije v Bosni in Hercegovini Predrag Novakovic 123 Pogovor z nagrajenko Slovenskega arheološkega društva za življenjsko delo za leto 2022, dr. Marjeto Šašel Kos Nada Marija Grošelj 129 Intervju z dr. Snežo Tecco Hvala, dobitnico nagrade Slovenskega arheološkega društva za življenjsko delo za leto 2023 Brina Škvor Jernejcic, Elena Leghissa 139 Nagrade in priznanja Slovenskega arheološkega društva za leto 2023 Komisija za nagrado in priznanja SAD 141 Porocilo o delu Slovenskega arheološkega društva v letu 2023 Predrag Novakovic 145 Podatkovni clanek – Najava nove oblike znanstvenih prispevkov v reviji Arheo Luka Gruškovnjak 149 Klasifikacija pobocij Slovenije in rezultati terenskih pregledov izbranih najdišc z avtocest Slovenije: Podatkovna zbirka za preucevanje vpliva geomorfnih procesov na odkrivanje najdišc z arheološkimi terenskimi pregledi Luka Gruškovnjak 1.20 Predgovor, spremna beseda Uvodnik Spoštovane bralke, spoštovani bralci, predstavljamo vam 41. številko glasila Slovenskega ar­heološkega društva Arheo. Tokratna številka nas bogati s prispevki, ki odražajo pestrost in globino arheološkega raziskovanja v Sloveniji in širše, ter osvetljuje nekate- re najnovejše raziskave, projekte in dosežke arheološke skupnosti. Prvotni namen osredotocenosti na podatkovne baze, ki ga morda še najbolje odraža naslovnica, s katero želimo pokazati, da na bazah podatkov stoji tempelj zna­nja, je sicer le deloma uresnicen. Kljub temu je tokratna številka nekoliko bolj usmerjena v razlicne podatkovne baze ter njihovo uporabnost pri arheološkem delu in raz­ iskovanju. Izhajajoc iz te uporabnosti predstavljamo tudi novost oz. možnost nove oblike znanstvenih prispevkov, tako imenovanih podatkovnih clankov, s katerimi želimo ponuditi možnost objave in uporabe raziskovalnih podat­kov, vezanih na podrocje slovenske arheologije. Poleg tega številko polnijo raznoliki drugi prispevki, ki odra­ žajo bogato zgodovino arheologije na Slovenskem ter prikazujejo njeno širino in vpetost v sodoben družbeni diskurz in mednarodno okolje. Z željo po uskladitvi leta podelitve nagrade za življenjsko delo SAD in predstavi­tve nagrajenca ali nagrajenke z intervjujem leto »lovimo« z objavo intervjujev z nagrajenkama SAD za življenjsko delo za leti 2023 in 2024. S prestavitvijo skupšcine in s tem podelitve nagrad v nekoliko zgodnejši del leta je namrec prišlo do (pre)velikega zamika med podelitvijo in objavljenim intervjujem, s cimer je slednji izgubil kancek aktualnosti. Z veseljem vam sporocamo še, da smo v glasilu Arheo uvedli uporabo DOI (Digital Object Identifier). DOI je edinstvena in trajna oznaka, ki omogoca zanesljivo iden­tifikacijo digitalnih vsebin ter olajša njihovo dostopnost. Gre za pomemben korak naprej, s katerim prispevamo k vecji prepoznavnosti in citiranosti objavljenih prispevkov. In k vsebini. Prispevek Digitalno orodje za analizo sre­dnjeveških grobišc z obsežno stratigrafijo. Primer grobi-šca Župna cerkev v Kranju Jerneja in Boštjana Rihterja govori o prototipu digitalnega orodja »Link«, ki služi ana­lizi srednjeveških grobišc z obsežno stratigrafijo. Njego­vo funkcionalnost avtorja predstavita na primeru Župne cerkve v Kranju, kjer pokažeta obetavne nove pristope pri upravljanju kompleksnih stratigrafskih podatkov in vizu­alizacij ter odpirata nove dimenzije arheološke analize. S ciljem zaznave spremembe v odnosu javnosti do de­mokratizacije arheološkega diskurza Jelka Pirkovic v prispevku Vloga medijskih porocil pri demokratizaciji upravljanja arheološke dedišcine – primer Slovenije ana­lizira vlogo medijskih porocil pri povecevanju sodelova­nja javnosti pri upravljanju arheološke dedišcine. Njene ugotovitve o postopnem in ne odlocilnem prelomu v sme­ri demokratizacije slovenske arheologije so pomemben korak k razumevanju pomena komunikacije in možnosti spodbujanja aktivnega sodelovanja javnosti pri upravlja­ nju naše dedišcine. Igor Medaric v prispevku Kratek zgodovinski pregled arheološke geofizike v svetu in Sloveniji ponuja širok zgodovinski pregled arheološke geofizike, zlasti nje­nega razvoja v Sloveniji, ki ga spremljajo zanimivi po­ udarki o tehnicnih prebojih in prispevkih slovenskih raziskovalcev. Matej Petric se s prispevkom Nekaj besed o odprti zna­nosti v Sloveniji posveca vprašanjem odprte znanosti in upravljanja raziskovalnih podatkov. V prispevku predsta- vi splošen pregled stanja in dolocil o odprti znanosti v Sloveniji. Poleg tega poda koristne napotke o ravnanju z raziskovalnimi podatki, kar je aktualno za vse, ki se ukvarjamo z raziskovalnim delom. V prispevku Davida Williamsa izvemo vec o spletni podatkovni zbirki Roman Amphorae: a digital resource. Uporabniku prijazna platforma olajša identifikacijo am-for, saj omogoca dostop do podrobnih informacij o rim-skodobnih amforah. Metka Štrajhar in Matija Skrt s prispevkom Razvoj, implementacija in uporaba informacijske podatkovne baze Kronos v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane pri­našata pregled razvoja, uvedbe in uporabe informacijske podatkovne baze Kronos. Baza je pomemben korak k so-dobnemu in ucinkovitemu vodenju muzejskih dejavnosti ter omogoca dolgorocno hrambo, varovanje in dosto­pnost digitalnih podatkov. Petra Stipancic poda nekaj utrinkov z razstave Življenje na tej in oni strani – Novo mesto pred 3000 leti. Razstava je bila na ogled od decembra 2023 do julija 2024, obi- skovalcu pa je približala življenje in grobne rituale obeh novomeških bronastodobnih grobišc, Kapiteljske njive in Mestnih njiv. Boštjan Laharnar predstavi projekt Poletna šola ar­heologije v Slavini pri Postojni oziroma izobraževalni program letošnjega poletja, ki je odlicen pozitiven pri­mer sodelovanja med lokalnimi skupnostmi, razlicnimi domacimi in mednarodnimi ustanovami ter njihovimi raziskovalci. Nikakor ne moremo mimo 100. obletnice Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V prispevku Prvih sto let arheologije na Univerzi v Lju­bljani Katarina Predovnik in Katharina Zanier zbra-no predstavita stoletje obstoja oddelka in praznovanja te castitljive obletnice. V intervjuju, ki ga je Predrag Novakovic pripravil z Adnanom Kaljancem in Amro Šacic Beca, izvemo vec o pomenu in vplivu projekta BIHERIT, katerega glavni cilj je bila reforma ucnega nacrta študija arheologije na Uni-verzi v Sarajevu in dopolnitev ucnih nacrtov zgodovine z dedišcinskimi vsebinami na univerzah v Banja Luki in Tuzli. Nada Marija Grošelj je pripravila intervju z nagrajenko Slovenskega arheološkega društva za leto 2022, dr. Mar-jeto Šašel Kos, Brina ŠkvorJernejcic in Elena Leghissa pa z nagrajenko Slovenskega arheološkega društva za leto 2023, dr. Snežo Tecco Hvala. Oba intervjuja sta razgibana in predstavljata res zanimivo ter casa vredno branje. Skoraj povsem na koncu sta dve vsakoletni porocili. Prvo, Nagrade in priznanja Slovenskega arheološkega društva za leto 2023, je pripravila Komisija za nagrado in priznanja SAD. Drugo, Porocilo o delu Slovenskega arheološkega društva v letu 2023, je pripravil predsednik društva Predrag Novakovic. Številko zaokrožata dva dopolnjujoca se prispevka Luke Gruškovnjaka. Vcasu odprte znanosti in vse vecje vlo­ge raziskovalnih podatkov želimo tudi sami prispeva-ti k objavi in dostopnosti obstojecih podatkovnih zbirk ter spodbujati njihovo ponovno uporabo. Tako uvajamo novost, ki je predstavljena v prispevku Podatkovni cla­nek – Najava nove oblike znanstvenih prispevkov v reviji Arheo, njena izvedba oz. primer pa v prispevku Klasifi­kacija pobocij Slovenije in rezultati terenskih pregledov izbranih najdišc z avtocest Slovenije: Podatkovna zbirka za preucevanje vpliva geomorfnih procesov na odkriva­nje najdišc z arheološkimi terenskimi pregledi. Želimo vam prijetno branje, s katerim, upamo, boste do-bili tudi nekaj navdiha za zapolnitev naslednjih številk. Tamara Leskovar 1.01 Izvirni znanstveni clanek Digitalno orodje za analizo srednjeveških grobišc z obsežno stratigrafijo. Primer grobišca Župna cerkevv Kranju A Digital Tool for Analysing Medieval Cemeteries with Extensive Stratigraphy. The Case Study of the Župna Cerkev Cemetery in Kranj (Slovenia) © Jernej Rihter Inštitut za arheologijo ZRC SAZU; jernej.rihter@zrc-sazu.si © Boštjan Rihter Racunalniško svetovanje Boštjan Rihter s.p.; bostjan.rihter@gmail.com DOI: 10.5281/zenodo.14380423 Izvlecek: Velika grobišca z obsežno stratigrafijo prinašajo velike kolicine arheoloških podatkov. Njihova vizualizacija in obvladovanje sta kljucna izziva prvega koraka analize, zlasti kadar jih poskušamo vizualizirati in analizirati znotraj stratigrafskih povezav Harrisovega diagrama. Ta izziv je spodbudil razvoj prototipa digitalnega orodja »Link« za analizo srednjeveških grobišc z obsežno in kompleksno stratigrafijo, ki ga preizkušamo na (zgodnje)srednjeveškem grobišcu Župna Cerkev v Kranju. Primarna funkcionalnost orodja za analizo je povezovanje, cišcenje, združevanje in vizualizacija obstojecih spisovnih, stratigrafskih in prostorskih zbirk ter faziranje grobišca. Orodje omogoca poizvedovanje po atributih grobov z vizualizacijo znotraj Harrisovega diagrama ter vektorske in tabelaricne izvoze. Druga funkcionalnost je kronološki model, delujoc na osnovi Harrisovega diagrama, ki sprejema relativne in absolutne datacije ter uporablja arheološka nacela datiranja grobov, prevedena v algoritme na osnovi teorije grafov in Allenove algebre. V prvem delu prispevka predstavimo znacilnosti grobišca Župna cerkev in primerljivih ter še vecjih srednjeveških grobišc ob cerkvah, s poudarkom na analizah in pregledu uporabljenih orodij ter nacinov vizualizacije stratigrafskih, kronoloških in drugih podatkov. Pregled pokaže, da vecina raziskovalcev velikih srednjeveških grobišc za analizo razvije lastnim potrebam prilagojena orodja. Pregled sklenemo s podrobnim opisom dosedanjih strategij analize grobišca Župna cerkev kot motiva za razvoj lastnega analiticnega orodja. Vdrugem delu prispevka je opisano delovanje prototipa analiticnega orodja »Link« s prakticnimi primeri in nadaljnje smernice razvoja. Kljucne besede: stratigrafija, vizualizacija podatkov, digitalno orodje, srednjeveška grobišca, Župna cerkev Kranj Uvod V okviru projekta Analiza grobišca Župna cerkev v Kra­nju (Z6-4608),1 ki ga izvajamo na Inštitutu za arheologijo 1 Vec o projektu: Splet 1. Abstract: Large cemeteries with extensive stratigraphy yield large amounts of archaeological data. Their visualisation and management are key challenges in the first step of analysis, especially when trying to visualise and analyse them within the stratigraphic relations of a Harris matrix. This challenge has motivated the development of a prototype of a digital analytical tool Link for the analysis of medieval cemeteries with extensive and complex stratigraphy, which is currently being tested on the early (medieval) cemetery of the Župna Cerkev in Kranj. The primary functionality of the analytical tool is the integration, cleaning, merging, and visualisation of stratigraphic and spatial datasets, as well as the phasing of the cemetery. The tool enables queries of grave attributes by visualisation within a Harris matrix, as well as vector and tabular exports. The second functionality is a chronological model based on a Harris matrix, which incorporates both relative and absolute datations and applies archaeological principles of grave dating translated into graph theory and Allen's algebra-based algorithms. In the first part of the paper, we present the characteristics of the Župna Cerkev Cemetery and comparable as well as even larger, medieval churchyard cemeteries, focusing on analyses and a review of the tools, visualisation methods, and approaches used for stratigraphic, chronological, and other types of data. The review shows that most researchers of large medieval cemeteries develop tools tailored to their specific needs for analysis. The review concludes with a detailed description of the analytical strategies used thus far for the Župna Cerkev Cemetery as a motivation for developing our own analytical tool. The second part of the paper describes the functionality of the Link analytical tool prototype with practical examples and outlines future development directions. Keywords: stratigraphy, data visualisation, digital tool, medieval cemeteries, Župna cerkev Kranj ZRC SAZU, trenutno poteka arheološko datiranje gro­ bov celotnega grobišca. Grobišce je z 2943 arheološko izkopanimi grobovi eno najvecjih srednjeveških grobišc v Srednji Evropi in najvecje zgodnjesrednjeveško grobi-šce na obmocju jugovzhodnih Alp. Z neprekinjenem, vec kot 1000-letnim pokopavanjem med 8. in koncem 18. stoletja v Srednji Evropi (še) nima primerjave. Kot tako je grobišce unikatno in nosilno za pomemben del Srednje Evrope ter ni reprezentancno le za obmocje jugovzho­dnih Alp. Pri analizi se soocamo s podobnimi izzivi kot razisko­valci drugih primerljivih in vecjih arheološko izkopanih srednjeveških grobišc ob cerkvah s kompleksno strati-grafijo grobov. Zato najprej predstavljamo kratek pregled znacilnosti tovrstnih grobišc ter izzivov, s katerimi so se soocili, s poudarkom na poizkopavalnem delu raziskav. Arheologija velikih in dolgotrajnih srednjeveških grobišc pri cerkvah Grobišce Župna cerkev prištevamo med velika in dol­gotrajna (zgodnje)srednjeveška grobišca ob cerkvah. V Srednji Evropi je podobnih grobišc z vsaj 500-letnim trajanjem pokopavanja in vec kot 2000 arheološko do-kumentiranimi grobovi le pešcica. Še manj je takšnih, ki bi bila v celoti izkopana z moderno arheološko metodo; med njimi izstopata dve: Prvo je grobišce Domplatz (St. Pten, Avstrija), kjer so v prejšnjem desetletju in do leta 2022 arheološko izkopali 22.230 grobov ter ugotovili neprekinjeno pokopavanje med 11. stoletjem in letom 1779, pri cemer je nekaj grobov še iz 9. stoletja (Risy 2022, 321). Drugo je grobišce Petriplatz (Berlin, Nemci­ja), kjer so med letoma 2007 in 2010 ter leta 2015 arheo­loško izkopali 3196 grobov s 3865 okostji, datiranimi od sredine 12. stoletja do leta 1717 (Melisch et al. 2016a, 51; Melisch, Sewell 2014, 169, 175, 183). To grobišce je po številu grobov trenutno najbolj primerljivo našemu grobišcu in ga v nadaljevanju podrobneje predstavljamo. Med zahodnoevropskimi izstopa grobišce Spitalfields Market v sklopu najdišca St. Mary Spittal (London, VB), kjer so med letoma 1991 in 2007 arheološko izkopali 10.516 okostij, datiranih med 12. stoletjem in letom 1539 (Connell et al. 2012). Pri vseh grobišcih je razvidna kompleksnost nacrtovanja raziskav, dokumentiranja (prostorskih in drugih teren­skih podatkov) ter ustvarjanja podatkovnih zbirk (Risy 2022, 302–304; Melisch, Sewell 2011, 117–119; Powers, Rauhlox 2015, 9–11). Razvijali so lastnim potrebam pri­lagojene nacine dokumentiranja, nacrtovali arhitekturo podatkovnih zbirk oziroma prilagajali že obstojece ter jih med raziskovanjem dopolnjevali (Melisch, Sewell 2011, 117–119). Tako so pri izkopavanju grobišca Petripla­tz v Berlinu vzpostavili sistem dokumentiranja NADA2 (Melisch et al. 2016a, 52–54), ki je temeljil na konceptih dokumentiranja londonskega muzeja (MoLA), razvite­ga med izkopavanji najdišca St. Mary Spittal (Powers, Rauhlox 2015). Enoten metodološki pristop v tehnikah dokumentiranja in skupno ogrodje razlicnih podatkovnih zbirk omogocata primerljivost in povezovanje podatkov (Melisch et al. 2014, 1; Melisch, Sewel 2011, 118) v po­terenskih raziskavah dveh verjetno najvecjih evropskih srednjeveških serij okostij (Jakob 2014; Powers, Rauhlox 2015; prim. Melisch, Sewell 2014, 183; Melisch, Sewell 2011; Melisch et al. 2014; Melisch et al. 2016b). Za srednjeveškagrobišca ob cerkvah sta znacilni prostor-ska omejenost in intenzivna pokopališka dejavnost. Zara-di dolgotrajnega pokopavanja na razmeroma omejenem prostoru so mlajši pokopi posegali (nad in) v grobni pro-stor starejših grobov. To je ustvarjalo številne medseboj­ ne stratigrafske odnose, kar je sicer znacilnost evropskih srednjeveških grobišc pri cerkvah (Renshaw, Powers 2016, 63; Vargha, Mordovin 2019, 145). Pomemben ra­zlog zgostitve pokopov je pojav nacrtne zunanje omejitve grobišca, obicajno s kamnitim obzidjem (Kenzler 2019, 127), kot posledica religioznih pravil, duhovnih predstav in prakticnih vzrokov (podrobno: Sries 2003, 27–52). Arheološke posledice takšnega ravnanja se zrcalijo v ob-sežni in razvejani stratigrafiji grobov, kar je povsem dru­gace kot pri manjših, planih zgodnjesrednjeveških grobi-šcih brez cerkva (Knific 1974) ali grobišcih z vrstami, s pretežno neprekrivajoco razmestitvijo grobov in redkimi medsebojnimi odnosi (Fehring 1992, 66–70, Fig. 12–13). Dodatne zgostitve pokopov znotraj (zgodnje)srednjeve­ških grobišc na mikrolokacijah so lahko narekovali topo­grafija liturgicne simbolike (prim. Sattler 1983, 19, 71), razlicne kultne zgradbe (Svoljšak, Knific 1976, 71–75, sl. 24; Nowotny 2011, 455–458, sl. 12; Vargha, Mordo­vin 2019,145; Achino et al. 2019), simbolno pomembne prostorske tocke (prim. Sagadin 2001, 366–367, sl. 7) ter razlicne statusne, rodovne in druge povezave med pokoj­niki (Nowotny 2011, 458–463; Machácek et al. 2016). Dodaten problem nastopi, kadar imamo združeno oboje: spodaj prostorsko vecje zgodnjesrednjeveško grobišce, nad njim pa prostorsko skrceno in gosto srednjenovoveško 2 Podrobneje: Splet 2, ©NADA Software Entwickler André Teper, Archäologie Claudia M. Melisch, Dr. Jamie Sewell. grobišce, kar je lastnost grobišca Župna cerkev. V rela­tivnem kronološko-topografskem razvoju grobišca je šlo najprej za prostorsko širjenje, ki mu je sledilo krcenje in hkrati nalaganje pokopov v višino. Zato ustaljena nacela in metode prostorske kronološke analize grobišca tu niso mogoci. Osnovni cilj raziskav tega in podobnih grobišc je torej analiza, zasnovana na stratigrafiji. Harrisov diagram je standardno orodje za vizualizacijo in analizo stratigraf­skih odnosov, vendar postane pri obsežnih grobišcih za­radi velike kolicine podatkov preobsežen za vizualno za­jemanje in intuitivno interpretacijo celote. Metodološka pripomocka, kot sta faziranje in dolocanje stratigrafskih skupin (ang. stratigraphic group; Herzog 2004, 10), tu ne pomagata. Faziranje je neizvedljivo, dokler ni jasna celota, dolocanjestratigrafskih skupin pa je z obstojecimi orodji le delno uporabno in izjemno zamudno. Zato je za analizo potreben drugacen pristop in orodja, ki omo­gocajo »razplastitev« ter vizualizacijo posameznih delov kompaktne stratigrafije, obogatene z drugimi atributi (npr. tipološkimi in kronološkimi), shranjenimi v razlic­nih podatkovnih zbirkah. Pregled podobnih grobišc in drugih najdišc z obsežno stratigrafijo (v nadaljevanju) pokaže, da so bile za analize vecinoma razvite lastnim potrebam prilagojene metode in specificna racunalniška orodja. Osredotocamo se na primere, ki za izhodišce uporabljajo Harrisov diagram in izkorišcajo potencial obsežne stratigrafije pri datiranju. Analiza velikih srednjeveških grobišc: Od problemov vizualizacije stratigrafije in nacrtov do analiticnih orodij in kronoloških modelov Zagotavljanje dobre, za analizo uporabne vizualizaci­ je stratigrafskih odnosov (Mlekuž 2001; Opgenhaffen 2021) je problem, s katerim se je v poterenskem delu ve- cina raziskovalcev srednjeveških grobišc soocila najprej (Štular 2020a, 110–114, Sl. 3.15; Vargha 2015, Fig. 17; Marcu Istrate et al. 2015, Fig. III.7, 34–36; Kjřlbye-Bid­dle 1975, Fig. 20, 22; Valic 1985, 92). Poenostavljeno receno gre za zagato, kjer pri vizualizaciji kompleksnih skupin stratigrafskih odnosov grobov poskušamo si­ ceršnjo tridimenzionalno naravo grobišca (topografijo in stratigrafijo) prikazati na dvodimenzionalnih nacrtih (Powers, Rauxloh 2015; prim. Day et al. 2005, 156) in Harrisovih diagramih. Zaradi gostote in množice preple­tenih povezav je to skoraj nemogoce dovolj jasno prika­zati. Prihajalo je do razlicnih rešitev, kot je ustvarjanje nacrtov z locevanjem barvnih odtenkov grobov (Valic 1985, 92) ali ustvarjanjem 2,5D nacrtov, ki temeljijo na relativnih globinah (Dufton, Fenwick 2012, Fig. 11), toda za analizo izpovednejše vizualizacije so prišle šele z uvedbo 3D tehnik dokumentiranja stratigrafije (Day et al. 2005; prim. Demetrescu 2015; Opgenhaffen 2021). Uvedba 3D tehnik dokumentiranja stratigrafije na velikih srednjeveških najdišcih (in grobišcih) (Melisch, Assig 2011) je omogocala 3D modelirane vizualizacije strati-grafskih enot v okolju GIS ter s tem integracijo razlicnih podatkovnih zbirk (Derudas, Sgarella, Callieri 2018, 389, 394–397; Dufton, Fenwick 2012, 158). Opazovanje gro­bov v 3D okolju z razlicnih zornih kotov je omogocalo boljši nadzor nad medsebojnimi povezavami v nasprotju s tistimi v abstrahiranih 2D prikazih Harrisovega diagra-ma (prim. Powers, Rauhlox 2015, 12). Šlo je za neka­kšno funkcionalno alternativo klasicnemu Harrisovemu diagramu, ki pa zato ni bil nic manj pomemben. Ravno obratno; raziskovalci so pri analizah med prikazoma (2D in 3D) vseskozi iskali njune komplementarne ucinke ter ugotovili nujnost razvoja orodij za povezane 2D in 3D poglede stratigrafije (Day et al. 2005, 155), ki omogocajo tudi fluidnost med 3D prikazom stratigrafskih sekvenc in abstrahiranim 2D prikazom Harrisovega diagrama (Drap et al. 2012, 123–124; prim. Ortega-Alvarado et al. 2022, Fig. 14a–b; Neubauer et al. 2018, Fig. 4). Najsodobnejše tehnike 3D vizualizacije stratigrafije so interaktivne in vkljucujejo tudi casovno, t. i. 4. dimenzijo (4D) (Deme­trescu 2015). Omogocajo integracijo prostorskih in ca-sovnih informacij. Takšna orodja lahko s pomocjo razlic­nih filtrov in casovnih drsnikov ponujajo boljše možnosti vizualizacije najdišc v prostoru in casu (Ortega-Alvarado et al. 2022, Fig. 7–9). Konkretno, na grobišcu Petriplatz v Berlinu so se pro-blema vizualizacije stratigrafije lotili tako, da so v okolju GIS koordinatama groba x in y dodali komponento z, ki ni predstavljala neposredno izmerjene globine groba na terenu, temvec preracunano stratigrafsko globino glede na vse pokope v sekvencah. Standardne poizvedbe v oko­ lju GIS so prikazovali na 2D nacrt in v 3D stratigrafskem pogledu. Ta nacin so uporabili npr. pri antropoloških raz­iskavah, pri katerih so bila osrednji predmet opazovanja okostja. To je pomenilo, da je bilo treba za jasnejši prikaz sekvenc grobov ocistiti stratigrafsko podatkovno zbirko, tj. odstraniti vse »negrobne« enote (Powers, Rauxloh 2015, 12–13), ki zamegljujejo preglednost vizualizacije. Postopek »cišcenja odvecnih podatkov« s ciljem pregle­dnejše vizualizacije diagramov pri analizi grobov pome­ ni združevanje razlicnih stratigrafskih enot groba (npr. okostje, pridatki, polnilo) v enotno skupino (Dufton, Fenwick 2012, 160–161), zaradi cesar te v metodolo­škem smislu nastopajo kot stratigrafske skupine (Herzog 2004, 10), s ciljem zmanjševanja informacijskega šuma (Štular 2020a, 112), kar je pri nestratigrafsko izkopanih grobovih – kot pri grobišcu Župna cerkev z okoli 80 % tako izkopanih grobov – tako rekoc izhodišce analize (Rihter 2020, 48, 51, Sl. 1–2). Drug pomembenvidik berlinskega grobišca in vizualiza­cije je dejstvo, da so arhitekturo podatkovnih zbirk pri iz­kopavanjih sestavljali v mislih na poterenske analize, ki so jih nameravali opraviti sami. To je kasneje omogocalo njihovo nadgradnjo in optimizacijo funkcionalnosti, tudi kot analiticnega orodja (Melisch, Sewell 2011, 118). Eno takšnih (orodij) je razvoj »interaktivnega Harrisovega diagrama«,3 kot so poimenovali na vizualizacijo v obliki Harrisovega diagrama vezane atribute grobov, ki domu­ jejo v razlicnih podatkovnih zbirkah (Melisch, Sewell 2011, 118). S tem so premostili vrzel med »golim« upra­vljanjem podatkov in interpretativnim procesom raziska­ ve (Dufton, Fenwick 2012, 165). Interaktivni Harrisov diagram jim je pri analizi omogocil vizualizacijo strati-grafskih odnosov grobov in drugih elementov grobišca ter njihovih atributov (kot so datacije) in nanje vezane poizvedbe, hkrati pa – kar je korak dlje – je deloval kot datacijsko orodje (Melisch et al. 2016a). Pri modeliranju casovnega razmika med zaporednimi pokopi v sekven­cah (ki jih pesti pomanjkanje predmetov v grobovih) so npr. dodajali arbitrarne 5-letne razmike, posamezne gro­bove v sekvencah pa so utrdili z absolutnimi datacijami in njihov ucineksamodejno razširili po stratigrafskih po­vezavah (Melisch et al. 2014). S tem so izkoristili po­tencial Harrisovega diagrama, ki njegovo funkcionalnost pomika v smer delovanja kot kronološkega modela.4 Ce se ozremo še onkraj grobišc – na potrebe kronolo­škega modeliranja stratigrafskih sekvenc v srednjeveški arheologiji –, so na to opozorile tudi analize stratigrafije stojecih arhitektur, ki temeljijo na 3D fotogrametriji in 3 Podrobneje: Splet 3, in sicer: Interaktive Harris-Matrix. ©NADA Software (André Teper), Arheologija (Claudia Melisch). 4 Claudia Maria Melisch. Osebna komunikacija (21. 10. 2024). Harrisovem diagramu (Drap et al. 2017). Tod so razisko­ valci pri prenosu Harrisove paradigme na stojece objekte (3D kontekste) naleteli na njene omejitve, zlasti pri izra­ žanju koncepta trajanja stojecih stratigrafskih enot, kar je z uporabo novih 3D orodij postajalo vse bolj ocitno (Drap et al. 2017, 2). Zato so skušali razviti orodja, ki bi iz 3D vizualizacije samodejno generirala takšne Har­risove diagrame, ki bi bili v svojo kronološko strukturo sposobni vkljucevati nelinearne casovne modele – kot posledice zapletenih casovnih povezav med stratigraf­skimi enotami (Drap et al. 2017, 7). Rešitve so našli v omrežju kvalitativnih omejitev (Qualitative Constraints Networks – QCN) in Allenovi formalizaciji casovnih in-tervalov, ki omogocata natancnejšo analizo casovnih in prostorskih povezav pri modeliranju arheološkega casa (Drap et al. 2017, 21–27; za primere glej zlasti: Fig. 17– 21, Tab. 2–5). Podobne potrebe so se pojavile tudi pri preucevanju arheoloških krajin, kjer kronološko-prostorske analize topografskih podatkov zahtevajo vecjo prilagodljivost Harrisovega diagrama pri izražanju casovnih intervalov clovekovih dejavnosti in naravnih procesov, ki so lahko socasni ali se prekrivajo (Neubauer et al. 2022). Zaradi negotovosti v arheoloških metodah datiranja in prekri­ vanja razlicnih casovnih intervalov so razvijalci orodja Harris Matrix Composer (HMC) uporabili Allenovo in-tervalno algebro, ki ponuja teoreticni okvir za casovno sklepanje (ang. temporal reasoning), za združevanje casovnih razponov pojavov s stratigrafskimi sekvenca-mi (Neubauer et al. 2018). Te rešitve so vkljucili v novo razlicico HMC+, ki omogoca vizualizirano povezavo stratigrafije s prostorskimi podatki (GIS) in izboljšano usklajevanje casovnih ter prostorskih analiz (Neubauer et al. 2022, Fig. 3d). Ta pristop je bil že preizkušen (Do-neus et al. 2022), vendar orodje, razlicica 2.4.0a (Splet 4), raziskovalni skupnosti še ni širše dostopno. Razvoj racunalniških tehnologij, ki v poterenskih anali­zah omogocajo povezane poglede stratigrafije (Harrisov diagram) in topografije (2D, 3D) ter casa (4D), v ospred­je postavljajo funkcionalnost Harrisovega diagrama kot kronološkega modela, kar je eden kljucnih izzivov kronoloških in prostorskih analiz velikih srednjeveških grobišc, s katerim se spoprijemamo na Grobišcu Župna cerkev in kar opisujemo v naslednjem poglavju. Motivi za razvoj orodja »Link« za analizo grobišca Župna cerkev in stanje raziskav Izhodišce – stanje poterenskih raziskav grobišca do leta 2020 Grobišce je bilo izkopano v vec kampanjah med letoma 1953 in 2013. Vecji del je bil izkopan do leta 1984, z arbitrarno arheološko metodo (Pleterski, Štular, Belak 2016; 2017; Pleterski et al. 2019), kasneje pa s stratigraf­sko arheološko metodo (Urek, Rozman 2012; Urankar, Bešter 2014). Pristop k sistematicni poterenski objavi arheoloških podatkov se je pricel leta 2011, slabih 60 let po odkritju grobišca, ko je Inštitut za arheologijo skupaj s partnerji pricel s projektom »Grobišce Župna cerkev v Kranju« (J6-4057).5 Njegov rezultat so bile objave te­meljnih arheoloških virov najdišca, terenske risarske in pisne dokumentacije (Štular, Belak 2012a; 2012b; Valic, Štular, Belak 2013; Osmuk, Valic, Belak 2013; Sagadin 2014; Belak 2014; 2021), znanstvenokriticne izdaje kata­logov grobov in antropoloških analiz ter prvi skupni nacrt grobišca v modernem koordinatnem sistemu (Pleterski, Štular, Belak 2016; 2017; Pleterski et al. 2019). Ta (nacrt) je že omogocil nekatere prostorske analize (Achino et al. 2019), predvsem pa pristop k analizi stratigrafije grobov in nekaterih drugih elementov grobišca (Rihter 2020). Grobne jame – kot na mnogih drugih dolgotrajnih sre­dnjeveških grobišcih (Fenwick, Dufton 2012, 161) – pri najstarejših izkopavanjih povecini niso bile vidne (in do-kumentirane). Vecinoma so dokumentirali le posamezna okostja. Metodološko so bili grobovi nestratigrafskih iz­kopavanj dokumentirani kot stratigrafske skupine (prim. Herzog 2004, 10; Štular 2020a, 110–111). Stratigrafska analiza arhiva nestratigrafskih izkopavanj (podrobneje Clark 1993) je bila izdelana z uporabo metode retrogra­dne analize arheoloških podatkov na srednjeveških najdi- šcih (sensu Štular 2008). Rezultat analize stratigrafije je bila relativna kronologija grobov, ki smo jo vizualizirali v obliki Harrisovega diagrama (Rihter 2020). Ta korak je bil izhodišce za absolutno tipokronološko razvršcanje zgodnjesrednjeveškega naglavnega nakita in prstanov (Rihter 2020) ter analize stratigrafsko najstarejših grobov in s tem pricetkov pokopavanja na tem grobišcu (Rihter 2023a). 5 Gl. op. 1. Problemi analize grobišca Župna cerkev– motivi za razvoj orodja »Link« Pricetek analize grobov Župna Cerkev leta 2015 je te­meljil na metodološkem nacrtu, da bodo vse prostorsko--casovne analize grobišca temeljile na stratigrafiji grobov celotnega grobišca (Rihter 2016a; 2016b; 2017; 2018) in da bo datiranje grobov primarno potekalo znotraj obsto­jecih sekvenc in šele nato v sklopu topografsko-kronolo­ških lastnosti grobišca (Rihter 2020, 1–11). Toda ko je bila analiza stratigrafije koncana, rezulta-ti pa vizualizirani v obliki Harrisovega diagrama, se je pojavila težava. Njegova vizualizacija bi v natisnjeni in uporabni velikosti merila vec kot 16 metrov. Za cilj, ki je bil tipokronološka clenitev zgodnjesrednjeveškega naglavnega nakita in prstanov na podlagi relativne kro­ nologije ter obstojecih absolutnih tipokronologij (Rihter 2020, 1–11), je bil diagram kot tak neuporaben (Rihter 2020, 119–120, Sl. 5). Zato ga je bilo treba razstaviti na posamezne sestavne dele ali unikatne sekvence grobov in jih ustrezno vizualizirati. Ker obstojeca orodja za ana­lizo stratigrafije (Stratify, Harris Matrix Composer) te možnosti ne ponujajo, smo operacijo izvedli z orodjem EVAavtorja Primoža Jakopina (podrobneje o delovanju: Rihter 2020, 122–123) in s tem pridobili 16.0986 unika­tnih sekvenc grobov (Rihter 2020, 121–122, pril. 2; 2.2.). Ker so bili spodnji deli stratigrafskih sekvenc z zgodnje­srednjeveškimi grobovi razmeroma dobro omejeni s po­javom in izginotjem zgodnjesrednjeveških predmetov iz grobov, smo po tem kljucu izlocili ustrezne zgodnjesre­dnjeveške sekvence grobov in jih uredili kot »seznam«, v linearnih (stavcnih) oblikah, kjer najstarejši grob stoji na levi, mlajši pa mu sledijo na desni (Rihter 2020, Pril. 3). Ta nacin dela je omogocal dobro vizualno obvlado­vanje, s sistemom slovarskih zamenjav pa tudi dodajanje razlicnih kronoloških in drugih arheoloških podatkov za rocno datiranje grobov v sekvencah (Rihter 2020, 167– 206, pril. 2), saj delovanje ni bilo avtomatizirano (Rihter 2020, 201). Grobove v sekvencah pa je bilo treba ne le tipokronolo­ško datirati, temvec (zaradi ucinkov grobov brez pridat­kov) tudi »razlepiti«, tj. modelirati s casovnimi presledki med grobovi, kot je obicajno pri stratificiranih (zgodnje) srednjeveških grobišcih (Melisch et al. 2014; Koštová et 6 Novejše raziskave navajajo novejše podatke o številu sekvenc, ki so lahko (skladno s potekom analize) ponekod dopolnjene ali korigira­ ne (Rihter 2023a; 2024). al. 2022, 214, Graf. 11, Obr. 41), in hkrati upoštevati uci­nek tipokronoloških datacij na celotno sekvenco. Na ta nacin analize grobišca pa ni bil pripravljen nihce (Rihter 2020, 1–11), saj idealnih rešitev, kot smo videli v uvo­dnem pregledu (gl. Arheologija …), skorajda ni in gre le za razlicne poskuse. Vnašem primeru nismo želeli uporabljati arbitrarnih ca-sovnih presledkov (npr. Melisch et al. 2014) med gro­bovi, temvec smo iskali ustreznejše rešitve. Pri nas je predstavljal do tlej edini poskus soocenja s problemom velikega zgodnjesrednjeveškegagrobišca in ucinkov mo-deliranja superpozicij grobov na obstojece7 arheološke datacije grobov (pridobljene s tipokronologijami) leta 1990 pricet projekt A. Pleterskega – analiza bajuvarskega grobišca Altenerding. Tamkaj empiricno potrjen rezultat, ki bi ga bilo mogoce uporabiti in preveriti tudi na na­šem grobišcu, je bil, da se je povprecni 30-letni casovni razmik med nastanki zaporednih grobov izkazal za rea­len in uporaben kronološki element v okviru analize in kronologije celotnega grobišca (Losert, Pleterski 2003, 526–530). Seveda se je potrebno zavedati, da povprecni 30-letni ca-sovni razpon ne more zajeti vseh izjem, ki so na grobišcu nedvomno obstajale, kar potrjujejo tudi sodobne kombi­nirane naravoslovne, antropološke in genetske raziska­ ve, vkljucujoc stratigrafijo grobov (npr. Giostra 2022; Lemm, Meadows 2022; Leskovar et al. 2024). Prav tako je tudi mogoce, da je med dvema zaporednima grobovo-ma v stratigrafski sekvenci obstajal 200 ali vec let dolg casovni razmik. Toda nasprotno – dolge sekvence gro­bov, ki jih je mogoce zanesljivo datirati s pridatki, kaže­jo, da je bil casovni razpon (presledek) med zaporednimi pokopi navzdol omejen (Rihter 2023a). Razlicne raziska­ve kažejo, da ta v preteklosti ni bil neproblematicen ali zanemarljiv, temvec, da ga je moc utemeljevati tako bio-loško (npr. Skóra 2017, 200–201; Tab. 4–5), kot kultur-no ne glede na vzroke (podrobneje Rihter 2020, 15–32), znašal pa je lahko v veliki vecini najmanj 30 let (Losert, Pleterski 2003, 527–530; Štular 2020b, 176–179; prim. Koštová et al. 2022). Predlog povprecja 30 let se je v naših modelih, glede na tipokronologije in na celotno stratigrafijo (ter število vseh superpozicij) na podlagi dosedanjih poskusov, trenutno 7 Posebej poudarjamo vrstni red pristopa in razmerja – obstojece da­tacije/tipokronologije : stratigrafija in ne obratno (Pleterski 1982). izkazal za najprimernejšega (npr. Rihter 2023, 283). V kronološke modele pa ga vkljucujejo tudi drugod (npr. Lemm, Meadows 2022; Giostra 2022, Fig. 3). Modelira­nja posameznih sekvenc, s krajšimi, do 20-letnimi casov­nimi razponi, v našem primeru namrec niso bili skladni z obstojecimi, trenutno veljavnimi absolutnimi tipokro­nologijami (Eichert 2010; Pleterski 2013). Povedano tudi drugace, ce smo v relevantne zgodnjesrednjeveške sekvence grobov vrinjali prevelike casovne razpone (npr. daljše od 40 let), je to, trajanje, t. i. ketlaških predmetov v grobovih pomaknilo na prag 13. stoletja, kar je v na­sprotju z vsemi trenutno veljavnimi tipokronologijami in naravoslovnimi ter historicnimi datacijami. Ta nacin obravnave zgodnjesrednjeveških sekvenc je pomenil, da je mogoce vsako izolirano in zakljuceno sekvenco, ki je na kateremkoli mestu v zaporedju vse­bovala vsaj dva grobova s kronološko izpovednimi zgo­dnjesrednjeveškimi pridatki (tipokronološke datacije), obravnavati kot kronološki model, s 30-letnimi casovni-mi razponi pa datirati tudi ostale grobove (brez pridat­kov) med njima ter za njima v obeh smereh sekvence. V arheoloških raziskavah srednjeveških grobišc je mo-deliranje kronoloških podatkov razširjeno pri uporabi ra­diokarbonskih datumov (Machácek et al. 2021, Fig. 19; Koštová et al. 2022; Lemm, Meadows 2022, 74), kjer pa zaradi stohasticne narave razpada ogljika vrednotenje tako pridobljenih datacij temelji na verjetnostnih izracu­nih (Geeraerts, Levy, Pluquet 2017). Programi, kot so Oxcal (Splet 5), Bcal (Splet 6) in ChronoModel (Splet 7), zato temeljijo na Bayesovem teoremu, ki ob pridobitvi novih podatkov omogoca matematicni opis spremembe verjetnosti nekega dogodka. Zato vsi omenjeni programi ponujajo tudi orodja, ki omogocajo (v sistem datiranja) vpeljavo dodatnih kronoloških informacij (npr. relativne kronologije in drugih omejitev), na podlagi katerih mo­del izdela novo oceno starosti opazovanih spremenljivk. Poskusi na grobišcu Župna cerkev pa so pokazali, da to-vrstno modeliranje za zgodnjesrednjeveške sekvence ne prinaša novih spoznanj, saj so tipokronološke opredelitve grobov že sedaj v vecini primerov ožje. Na neuporabnost tovrstnega modeliranja sekvenc in zavajajoce posledice so nas opozorili predvsem rezultati preizkusov z dobro ti-pokronološko datiranimi sekvencami grobov, kjer so bili casovni razponi robnih grobov po modeliranju, ki vklju-cuje radiokarbonske datume, izrinjeni v obdobje, ko zgo­dnjesrednjeveških predmetov v grobovih jugovzhodno­ alpskega prostora že stoletje ni vec (podrobneje: Rihter 2020, 186–200). To moramo razumeti kot napacno izbiro metode za naš problem in ne kot napako orodja oz. meto­de kronološkega modela kot takega, ki iz zgoraj navede­nih razlogov temelji na verjetnostnih intervalih. V našem primeru smo namrec imeli prevec realnih relativnih in absolutnih kronoloških podatkov v dolgih sekvencah, kar je omogocalo strogo zunanjo kontrolo modeliranih sekvenc, v najvec 300-letnem obdobju pojava pridatkov zgodnjesrednjeveških predmetov v grobovih. Kjer ta­kšnih kontrol ni, se lahko zdijo rezultati metode realni. Zato smo radiokarbonske datacije zgodnjesrednjeveške starosti pri analizi našega grobišca uporabili kriticno, po­gosto le v funkciji TPQ in redkeje v TAQ (2s). Socasno s prvim delom naše raziskave, ki se je zaklju-cila sredi leta 2020, se je interdisciplinarna arheološko--naravoslovna skupina raziskovalcev (Geeraerts, Levy, Pluquet 2017) ukvarjala s formalizacijo postopkov da­tiranja v arheologiji,8 ki temeljijo na relativnih in abso­lutnih kronoloških podatkih (Geeraerts, Levy, Pluquet 2017, 13:5). Leta 2017 so predlagali model, ki vkljucuje formalizirane arheološke kronološke pogoje ter s pomo-cjo matematicnih algoritmov preracunava optimalne kro­nologije in hkrati preverja kronološke posledice na ravni celotnega modela. Napovedali so razvoj orodja, ki bo ar­ heologom omogocalo oblikovanje poljubnih kronoloških modelov z uporabo zahtevnih kronoloških pogojev (Ge- eraerts, Levy, Pluquet 2017, 13:1–2, 15). Leta 2020 je bilo na uporabo ponujeno kronološko orodje TPQ composer (Splet 8), namenjeno sinhroniziranju historicno datiranih artefaktov s plastmi mocno stratificiranih najdišc (Levy, Piasetzky, Finkelstein 2020). Naslednje leto (2021) pa je bilo na uporabo ponujeno orodje ChronoLog (Splet 9), ki združuje leta 2017 napovedane funkcionalnosti in je že bilo preizkušeno v praksi (Levy et al. 2022; Levy 2021). Kot je pokazal naš preizkus, zmogljivo orodje vkljucuje vse potrebne mehanizme za datiranje grobišca, vendar kot celota le deloma ustreza našim potrebam (v nadalje­vanju podrobneje). Ko smo leta 2022 v okviru projekta Analiza grobišca Župna cerkev v Kranju Z6-46089 nadaljevali z analizo grobišca, tokrat z namenom datiranja vseh grobov, so se težave pomnožile. Med visoko- in poznosrednjeveški­ 8 Z njihovimi deli me je aprila 2020 seznanil Dimitrij Mlekuž Vrhov­ nik, za kar se mu zahvaljujem. 9 Gl. op. 1. mi grobovi je zaradi prostorskega zmanjšanja grobišca bistveno vec medsebojnih stratigrafskih povezav kot v starejših sekvencah, medtem ko so grobne najdbe v teh sekvencah skorajda izjema (Rihter 2022; 2024). Prehod iz zgodnjesrednjeveških v visokosrednjeveške grobne sekvence (ki jih zaznamujejo grobovi brez pridatkov) je pri radiokarbonski metodi datiranja zaradi ucinka viso­kosrednjeveškega platoja okoli let 1040–1160 (Lemm, Meadows 2022) casovno težje dolocljiv. Radiokarbonske datacije zadnjih zgodnjesrednjeveških grobov z znacilni-mi, vendar razlicnimi poznimi oblikami zgodnjesrednje­veškega nakita se namrec pricenjajo usklajeno, in sicer šele med letoma 1022 in 1047 (2s). Te datacije sicer lah­ko potrjujejo pozen in še možen pojav nekaterih poznih oblik nakita v grobovih (kar neodvisno predvidevajo ob­ stojece tipokronologije), vendar trenutno njihovo trajanje pricakujemo najvec do okoli 1030–1050. Glede na obsto­jece tipokronologije in stratigrafsko sliko grobišca Župna cerkev, bi pricakovali, da bi najstarejši robovi casovnih razponov teh grobov morali zajemati vsaj še cas zadnje cetrtine 10. stoletja, kar sicer zajema tudi cas t. i. 5. Miya­ke dogodka10 leta 993 (Miyake et al. 2022). Drug vidik visokosrednjeveških in predvsem kasnejših sekvenc so tudi nekatere prednosti. Najširši casovni raz­poni radiokarbonskih datacij grobov iz 12.–15. stoletja so obcutno ožji od zgodnjesrednjeveških. Sedaj dolge in razvejane sekvence se zakljucujejo z novoveškimi gro­bovi, ki ponovno vsebujejo dele noše in devocionalije, ki jih je mogoce bolj ali manj natancno datirati. Povecan obseg števila medsebojnih povezav in številnejši razno­ rodni kronološki viri v sekvencah v skupnem povecujejo število ožje datiranih grobov, zatika pa se pri izvedbi da­tiranja in obvladovanju množice podatkov. Dolgotrajno in sistematicno raziskovanje grobišca je namrec rezultiralo v izjemno obsežnih podatkovnih zbirkah, ki obsegajo dokumentacijo skoraj 3000 grobov (prostorske podatkovne zbirke) ter vec kot 2000 katalo­giziranih in klasificiranih predmetov v podatkovni zbir­ki ZBIVA (Belak, Pleterski, Rihter 2023; Štular 2019), njihove medsebojne odnose pa opisuje vec kot 14.000 unikatnih stratigrafskih sekvenc (Rihter 2023b) ter vec kot 23.000 meritev v enajstih dimenzijah, pridobljenih z analizo predmetov. 10 Splošno: Splet 10. Obstojeca orodja, kot sta npr. ChronoModel in TPQ composer, trenutno ne zmorejo procesirati tako velikih kolicin relativnih in absolutnih kronoloških podatkov, rocno obvladovanje pa ni možno ali je vsaj zelo zaplete-no (prim. Rihter 2020, 198). Rocno modeliranje relativ­nih in absolutnih kronoloških podatkov znotraj vec kot 14.000 sekvenc, ki jih premoremo za naše najdišce, bi v orodju ChronoLog zahtevalo (pre)velik casovni vložek, predvsem pa orodje ne bi odpravilo naše osnovne potrebe vizualiziranega obvladovanja celotne stratigrafije grobov skupaj z vsemi atributi (podatkovne zbirke ZBIVA), kar je predpogoj za uspešno nacrtovanje kronoloških analiz, torej še pred modeliranjem grobišca. Potrebujemo torej namensko orodje, prilagojeno poseb­nostim zgodnjesrednjeveškega grobišca z velikimi ko-licinami razlicnih podatkov in našim zahtevam po nji­hovi vizualizaciji znotraj Harrisovega diagrama; takšno orodje torej, ki ima funkcionalnost kronološkega modela z delovanjem znotraj celotnega diagrama in ki upošteva ustaljena nacela arheološkega datiranja. Prototip takšne­ga orodja predstavljamo v nadaljevanju. Slika 1. Analiticno orodje »Link«. Zajem zaslona prikazuje vse posamezne stratigrafske sekvence, ki jih tvori dvojni grob 1972_ z0177/177a z ostalimi grobovi. Podatki iz nabora atributov (na desni) lahko z izbiro zapolnijo okenca grobov v sekvencah. Figure 1. The „Link“ analytical tool. The screenshot displays all individual stratigraphic sequences formed by the double grave 1972_z0177/177a in relation to other graves. Data from the attribute set (on the right) can be selected to populate the fields of graves in the sequences. Predstavitev digitalnega orodja – »Link« Osnovno delovanje orodja »Link« je prototip orodja za analizo srednjeveških gro­bišc z obsežno stratigrafijo, ki temelji na sodobnih po­datkovnih tehnologijah in konceptih. Združuje zmoglji­vosti podatkovnega skladišca (ang. data warehouse) ter relacijske (ang. relational database) in grafne podatkov­ne zbirke (ang. graph database), kar omogoca celovito obvladovanje odnosov (ang. relationships) med raznoro­dnimi arheološkimi podatki (slika 1). Uporaba podatkovnega skladišca zagotavlja enoten in zanesljiv referencni vir (ang. single source of truth) ter omogoca analize precišcenih podatkov. Relacijska po­datkovna zbirka ucinkovito upravlja s strukturiranimi podatki, medtem ko grafna podatkovna zbirka posebej naslavlja kljucni izziv mocno stratificiranih grobišc – tj. vizualizacijo in ucinkovito upravljanje s kompleksnimi casovnimi in prostorskimi relacijami med grobovi in najdbami. Orodje ponuja širok nabor funkcionalnosti, ki podpirajo proces arheološke analize grobišca. Omogoca enostavno integracijo z obstojecimi podatkovnimi zbirkami (kot so v našem primeruZBIVAin prostorske podatkovne zbirke v okolju GIS) ter fleksibilno vzpostavljanje namenskih povezav z zunanjimi viri podatkov (kot so namenske po­ datkovne zbirke). Vgrajena orodja za analizo in cišcenje podatkov identificirajo in odpravijo nedoslednosti iz po­datkovnih zbirk, pri cemer beležijo statistiko opravljenih popravkov za zagotavljanje sledljivosti procesa (slika 2). Uporabniški vmesnik omogoca dinamicno raziskovanje in vizualizacijo podatkov v realnem casu, vkljucno z na­prednimi graficnimi prikazi stratigrafskih odnosov med grobovi in drugimi elementi grobišca znotraj Harrisove­ga diagrama (sliki 1 in 3). Za namen nadaljnje obdelave in izmenjave podatkov orodje podpira izvoz v razlicne formate, od strukturiranih tekstovnih datotek (ang. com­ma separated values file – CSV) do vektorskih graficnih datotek (ang. scalable vector graphics file – SVG), kar omogoca ucinkovito integracijo z drugimi raziskovalni-mi orodji in platformami, kot npr. z informacijskimi sis-temi (GIS). Napredno delovanje orodja – kronološki model Druga funkcionalnost orodja vkljucuje napreden krono­loški model za datiranje grobov v sekvencah. Kronološki model deluje znotraj povezav obstojecega Harrisovega diagrama, kar pomeni, da vkljucuje vse stratigrafske po­vezave in omogoca datiranje grobov v sekvencah na pod-lagi razlicnih vrst vhodnih kronoloških podatkov, kot jih prinašajo relativne in absolutne, arheološke, historicne ter naravoslovne datacije (slika 4). Kombinacija razlicnih absolutnih in relativnih datacij v stratigrafskih sekven­ cah omogoca casovno opredelitev tudi tistih grobov, ki ne vsebujejo casovno opredeljivih arheoloških najdb. Bi-stveno je, da v kronološkem modelu istocasno nastopajo vsi grobovi, tudi tisti brez medsebojnih odnosov, ki sprva pridobijo najširšo možno datacijo, tj. med zacetkom in koncem trajanja grobišca, kasneje pa jih lahko datiramo glede na druge kontekste, skladno z analizo (npr. pridobi­jo datacijo po predmetih, usmerjenosti ipd.). Slika 2. Zajem zaslona prikazuje diagnosticno sporocilo, ki opozarja na napako v procesu faziranja in na nekonsistenco v podatkih za grob 1972_p0856. Figure 2. The screenshot displays a diagnostic message indicating an error in the phasing process and an inconsistency in the data for grave 1972_p0856. Slika 3. Analiticno orodje »Link«. Zajem zaslona prikazuje vse stratigrafske povezave dvojnega groba 1972_z0177/177a in nabor atributov, ki jih je možno vizualizirati (primer: Azimut). Z dvojnim klikom na posamezen okvir/grob lahko sekvenco širimo lateralno, krcimo pa jo s filtriranjem (levo). Figure 3. The „Link“ analytical tool. The screenshot displays all stratigraphic relationships of the double grave 1972_z0177/177a, along with the attribute sets that can be visualized (e.g., azimuth). By double-clicking on an individual frame/grave, the sequence can be expanded laterally and contracted through filtering (on the left). Kronološki model trenutno deluje na naslednjih arheo­loških predpostavkah: 1. Posamezen pokop je – razen dolocenih izjem – najverjetneje nastal v enem dnevu. 2. Kadar gre za grobove v stratigrafski sekvenci grobov, je lahko pokop nad poljubnim grobom relativno mlajši, ti-sti pod njim pa relativno starejši. Grobova sta lahko tudi socasna (npr. nastala drug za drugim, a v istem letu). 3. Grob je mogoce posredno ali neposredno datirati z raz-licnimi arheološkimi in naravoslovnimi metodami. V grobovih je lahko vec predmetov z razlicnimi datacijami. V zgodnjesrednjeveški arheologiji se za datacijo grobov najpogosteje uporablja presecna datacija razlicnih abso­lutnih datacij (Štular 2020b, 172, 178). Seveda je tu vrsta mejnih primerov, ki jih je potrebno pred vnosom v model individualno razrešiti s skrbno analizo materialne kulture (kot je izlocitev starih predmetovv mlajših grobovih). 5. Med zaporednimi pokopi v sekvencah je lahko preteklo vec ali manj casa, povprecno pa okoli 30 ali vec let (vec gl.: Motivi …). 6. Trajanje pokopavanja v modelu je treba omejiti kot pri drugih kronoloških modelih. Na grobišcu Župna cerkev je pokopavanje v absolutnem in najširšem smislu trenutno omejeno med letoma 654 (C14, Rihter Slika 4. Analiticno orodje »Link«. Zajem zaslona prikazuje situacijo stratigrafije omejeno na vse sekvence grobov 1972_z0177 in 1972_z0177a povezane v podgraf, faze grobov, njihove casovne razpone in dolocevalce. Iz slike lahko razberemo, da grobu 1972_z0210 pripada casovni razpon 750-860, dolocen po tipokronologiji (ang. by-typochronology) in da pripada fazi zgodnjega srednjega veka, ki jo doloca predmet (ang. phase_source: by-item). Figure 4. The „Link“ analytical tool. The screenshot displays the stratigraphic situation restricted to all burial sequences 1972_ z0177 and 1972_z0177a, which are linked in a subgraph, including the burial phases, their time spans, and their determining factors. The figure illustrates that grave 1972_z0210 belongs to the time span 750–860, established by typochronology, and that it is assigned to the Early Medieval phase, determined by a particular object (phase_source: by-item). 2023a, 300, Tab. 2: Št. 3) in 1798 (opustitev grobišca, casovno sklepanje prevajamo v Boolovo algebro, ki je Žontar 1982, 280), glede na analizo stratigrafsko najsta-osnova logicnega sklepanja v matematiki (podrobneje v rejših grobov pa v cas okoli 700–1798 (Rihter 2023a, nadaljevanju). 300). Slednji letnici omejujeta delovanje trenutnega kro­nološkega modela. Teorija grafov Formalizacija opisanih arheoloških predpostavk za delo- Kronološki model arheološko najdišce predstavi kot vanje kronološkega modela je predstavljena v nadaljeva­ usmerjen graf nju. Teoreticno ogrodje kronološkega modela povezuje teorijo grafov in Allenovo algebro, pri cemer slednjo za Množica vozlišc V vsebuje arheološke entitete vrh ( ) in dno ( ) – tj. skrajni tocki, ki oznacujeta pricetek in konec casa trajanja grobišca, grobove in druge strati-grafske enote), množica robov E pa njihove medsebojne odnose. Vsakemu vozlišcu in robu so dodeljeni atributi iz mno­žice arheoloških podatkov (kot so tipološke, kronološke in merske znacilnosti grobov in predmetov …) A v oziro-ma A . e Allenova algebra Allenova algebra je formalni sistem za sklepanje o ca-sovnih odnosih med intervali, ki temelji na trinajstih od­ nosih med dvema casovnima intervaloma, ki omogocajo formalno predstavitev casovnih odnosov med dogodki (Allen 1983, 835). Kronološki model uporablja dva izmed sedmih temeljnih Allenovih postulatov (Allen 1983, Fig. 2). Prvi postulat, imenovan pred (ang. precedes), opisuje od-nos med dvema intervaloma, kjer se prvi interval X kon-ca pred zacetkom drugega Y, brez prekrivanja. Ta odnos vzpostavlja casovno zaporedje dogodkov (slika 5). Cetrti postulat, imenovan prekrivanje (ang. overlap), opi­suje odnos, kjer se intervala delno prekrivata – zacetek drugega intervala Y se pricenja pred koncem prvega X ali obratno (slika 6). Ta postulata skupaj z usmerjenimi robovi grafa zadošca­ta za izražanje casovnih odnosov, potrebnih za datacijo groba. Slika 5. G1 < G2, kar beremo kot: »G1 je nastal pred G2.« Figure 5. G1 < G2, which is interpreted as: „G1 preceded G2.“ Slika 6. G1 o G2, kar beremo kot: »Casovni razpon G1 se prekriva s casovnim razponom G2.« Figure 6. G1 o G2, which is interpreted as: „The time span of G1 overlaps with that of G2.“ Mehanizem delovanja Model datacije grobov postopoma izboljšuje s konver­gencnim pristopom približevanja koncni dataciji. Konvergencni pristop je nacin reševanja problemov, kjer se zacetni približek rešitve postopoma izboljšuje skozi ponavljajoce se korake (iteracije), dokler ne dosežemo želene natancnosti ali stabilnosti sistema. To lahko ponazorimo z matematicno formulo: kjer je: trenutna rešitev naslednja izboljšana rešitev funkcija, ki izboljša trenutno rešitev Ta pristop se uporablja pri numericnem reševanju enacb, optimizacijskih algoritmih, strojnem ucenju in raznih ite­rativnih simulacijah. Datiranje Algoritem za vsako vozlišce (tj. grob) v grafu hrani mno­žico datacijskih kandidatov in trenutno datacijo. Kandi­dati so predstavljeni kot pari števil (zacetek, konec), kjer števili predstavljata leto zacetka in leto konca casovnega intervala. Pri dodajanju novih casovnih kandidatov algo­ritem najprej preveri, ali kandidat v množici že obstaja. V primeru novih kandidatov te dodamo v množico, nato pa izvedemo postopek ocene in prileganja. Pri oceni dolocimo skupni casovni razpon vseh kandida­tov, kjer med njimi poišcemo najzgodnejše zacetno leto in najpoznejše koncno leto. Za vhodno množico kandidatov: kjer sta: zacetno leto koncno leto Nato funkcija prileganja poišce optimalni casovni inter­val, ki je skladen z vsemi kandidati. To stori tako, da kan­ didate uredi po koncnem letu in iterativno gradi presek intervalov, dokler ne pride do prekinitve – situacije, ko se intervala ne prekrivata vec (sliki 7 in 8). kjer so: kandidati urejeni po koncnem letu padajoce predstavlja trenutni interval predstavlja naslednji interval v zaporedju Slika 7. Primer odnosa C1 o C2, kjer funkcija prileganja vrne rezultat v obliki novega casovnega razpona, ki predstavlja presek obeh casovnih razponov. Figure 7. An example of a C1 o C2 relationship, in which the fit function returns a new time span representing the intersection of the two existing time spans. Slika 8. Primer odnosa C1 < C2, kjer funkcija prileganja vrne rezultat v obliki novega casovnega razpona, ki je enak casovnemu razponu mlajšega groba. Figure 8. An example of a C1 < C2 relationship, in which the fit function returns a new time span corresponding to that of the younger grave. Opomba: Pravilo, kjer je C1 < C2 (kjer funkcija prilega­ nja vrne rezultat v obliki novega casovnega razpona, ki je enak casovnemu razponu mlajšega groba), ne dopušca izjem, zato model uporabniku med izvajanjem sporoci, v koliko in v katerih primerih gre za neprekrivajoce ca-sovne intervale, kot so prikazani na sliki 8, da jih uporab­ nik – strokovnjak – individualnoponovno preuci. Realna sestava grobnih celot v povezavi s stratigrafsko situacijo v nekaterih primerih narekuje izbiro drugacne datacije groba, npr. v celoten razpon C1 in C2 ali v razpon med C1 in C2 (prazen presek). Dosedanje izkušnje kažejo, da je takšnih primerov med izvajanjem algoritma izjemno malo, saj jih vecinoma izlocimo že med pripravo/cišce­njem vhodnih podatkov (npr. dolocanje starih predmetov v grobovih). Proces iterativno posodablja interval x dokler niso obde­lani vsi intervali ali je najden interval, ki se ne prekriva . Iterativni proces lahko zapišemo kot: Koncni rezultat je tako najmlajši in hkrati najožji možni interval, ki je skladen z vsemi casovnimi kandidati. Vsa­ka uspešna posodobitev datacije se zabeleži v sled spre­memb skupaj z zaporedno številko spremembe in virom podatka, ki je spremembo povzrocil. Algoritem Algoritem, ki je uporabljen v orodju »Link«, deluje po na-celu postopne stabilizacije sistema. Ob pricetku se vzpo­stavi zacetno stanje, ki ga sistem obravnava kot nestabilno konfiguracijo datacij. Vhodni arheološki podatki se pre­tvorijo v podatkovno strukturo graf, nato pa se sproži ite­rativni proces reševanja sistema, ki poteka v treh korakih. Zacetno datiranje grobov Za zacetno datiranje grobov vsakemu vozlišcu v grafu priredimo casovni interval na podlagi tipokronoloških podatkov. Za vsako vozlišce v grafu algoritem doloci casovni interval na naslednji nacin: Ce za grob obstajajo specificni tipokronološki podatki , jih uporabi za dolocitev datacije: kjer je casovni interval groba in tipokronoloških casovnih intervalov za grob . V nasprotnem primeru uporabi privzeto datacijo, ki jo dolocata vozlišci (vrh) in (dno): kjer je: zzacetno leto vrhnjega vozlišca kkoncno leto spodnjega vozlišca Tako dolocen casovni interval priredimo vozlišcu kot za-cetno vrednost za nadaljnje korake algoritma. Stratigrafski odnosi med grobovi Nato algoritem analizira neposredne stratigrafske odnose med grobovi. Obravnava tri vrste stratigrafskih odnosov: vertikalno superpozicijo (ang. above), casovno sosledje (ang. later) in socasnost (ang. contemporary). Vertikalna superpozicija Pri vertikalni superpoziciji imamo dva grobova, kjer je eden stratigrafsko nad drugim. V tem primeru algoritem doloci casovni interval tako, da je spodnji grob starejši od zgornjega, pri cemer lahko oba grobova casovno sovpa-data. Formalno za grobova in , kjer je nad : kjer sta in zacetna casovna intervala grobov. Casovno sosledje Pri odnosu casovnega sosledja je en grob nedvoumno mlajši od drugega, njuna casovna intervala pa se ne prekri­vata. Formalno za grobova in mlajši od : Socasnost Pri odnosu socasnosti algoritem predpostavi, da sta grobova nastala v istem casovnem obdobju, zato njuna casovna intervala združi v presek obeh intervalov. Za grobova in : Za vsak par grobov , ki je v stratigrafskem odnosu, algoritem ustvari nove casovne kandidate. Pri vertikalni superpoziciji (odnos nad, ang. above) in ca-sovnem sosledju (odnos kasneje, ang. later) ustvari kan­ didata z zacetkom, ki je enak zacetku mlajšega groba, ter koncem, ki je enak koncu starejšega groba. Pri socasno­sti za oba grobova uporabi množico casovnih intervalov obeh grobov kot kandidate za nov casovni interval. Nato nove kandidate doda obstojecim casovnim intervalom obeh grobov z uporabo funkcije prileganja. Analiza stratigrafskih sekvenc Za konec algoritem analizira stratigrafske sekvence. Za vsako posamezno sekvenco izdela casovno matriko, kjer vrstice predstavljajo zacetna in koncna leta grobov, stolp­ci pa posamezne grobove v sekvenci. Matrika se polni v dveh prehodih. V prvem prehodu od najstarejšega do najmlajšega groba postopoma dolo- camo najzgodnejša možna leta. Pri tem za vsak grob upoštevamo: kjer je: izhodišcno zacetno leto groba zacetno leto doloceno s stratigrafskimi odnosi: zzacetno leto, ki je za 30 let poznejše od predhodnega groba: V drugem prehodu od najmlajšega do najstarejšega groba dolocamo najpoznejša možna leta. Za vsak grob upoštevamo: kjer je: izhodišcno koncno leto groba koncno leto doloceno s stratigrafskimi odnosi: kkoncno leto, ki je za 30 let zgodnejše od naslednjega groba: Nato za vsak grob v sekvenci iz matrike dolocimo nov casovni interval kot kombinacijo najzgodnejšega in naj­poznejšega možnega leta, ki daje najkrajše casovno ob-dobje. Casovni interval je veljaven samo ce: Ob vec možnih intervalih izberemo tistega z najkrajšim trajanjem: kjer so kandidati množica vseh možnih parov iz množic in . Proces reševanja sistema izvajamo, dokler je mogoce za katerokoli vozlišce v grafu (tj. grob) dolociti boljšo (ožjo) datacijo. Ko datacij ni vec mogoce izboljšati, sis-tem obravnavamo kot stabilen in algoritem ustavimo. Statistika Trenutno je za stabilnost kronološkega modela potreb­nih 5 ponovitev. V sklopu reševanja sistema za 17.641 datacij grobov izvedemo 115.850 izracunov, kar na pov­precnem osebnem racunalniku traja manj kot 1 minuto. Takšna hitrost izracunov mocno olajša znanstveni pro-ces, saj je tako na voljo vec casa za analizo rezultatov in nadaljnji razvoj metode. Zakljucek, omejitve in nadaljnje delo Z razvojem prototipa analiticnega orodja »Link« smo zasnovali preverljiv in stabilen sistem za analizo in da­ tiranje grobov grobišca Župna cerkev. Naš koncni cilj je sistem, ki omogoca preizkušanje novih ali drugacnih datacij, vselej kadar so na voljo, saj so vse arheološke kronologije zgolj zacasne in jih je treba nenehno posoda­bljati (prim. Smith 1992, 29; Neustupný 1993, 178–179; Fehring 1992, 45; Pleterski 2013, 320; Harding 1999, 182–183, 216). Grobišce Župna cerkev je namrec v vseh pogledih – glede števila grobov, najdb in stratigrafskih povezav – reprezentativno in nosilno ter ima velik, a doslej skorajda neizkorišcen potencial. Presenetljivo je, da omogoca celo dopolnitve tipokronologije zgodnje­srednjeveške materialne kulture jugovzhodnoalpskega prostora (prim. Rihter 2024) in s tem preverjanje drugih kronoloških vprašanj, ki jih zaradi kratkotrajnosti grobišc drugod ni mogoce obravnavati, npr. kronologijo položaja rok (prim. Rihter 2023b). Izhodišce analiz grobišc so obicajno individualne data-cije grobov, ki naj bi bile cim manj ohlapne. Množica razlicnih vhodnih kronoloških podatkov za grobove v obstojeci mreži povezav Harrisovega diagrama na gro­bišcu Župna cerkev to omogoca,vendar je zaradi obilice podatkov rocno težko izvedljiva naloga. Prototip našega orodja omogoca obvladovanje podatkov in datiranje gro­bov, vendar ima tudi omejitve, ki jih vidimo kot prostor za izboljšave, ki so v teku: 1. Implementacija dinamicnih casovnih razponov v sekvencah: Trenutni model uporablja staticne, tj. 30-letne casovne razpone med vozlišci (grobovi), kar lahko v dolocenih primerih pomeni omejitev pri modeliranju kompleksnejših casovnih odvisnosti. 2. Samodejna zaznava kljucnih vozlišc: Samodejno zaznavanje kljucnih vozlišc bo omogocilo optimi­zacijo izbire grobov za radiokarbonsko datiranje. Metoda bo identificirala vozlišca z najvecjim števi­lom povezav, kar bo omogocilo osredotoceno ana­lizo najustreznejših grobov kandidatov za datiranje najvecjega možnega števila grobov ob najmanjšem potrebnem številu radiokarbonskih datacij. 3. Izboljšanje napovedne natancnosti: Za izboljša­nje napovedne natancnosti modela predlagamo razvoj novih metrik, ki bi kvantificirale natancnost rezultatov pri izbiri poljubnih casovnih razponov med nastankom dveh zaporednih grobov (npr. od 1 do 1000 let = cas trajanja grobišca) in evalvacijo razlicnih arhitektur nevronskih mrež. Predstavljeno orodje trenutno deluje kot prototip in ni pripravljeno za zunanjo uporabo. Orodje lahko prilaga­jamo in nadgrajujemo ob vsaki novi priložnosti upora-be, npr. pri analizah novih grobišc ali najdišc. Uspešna izvedba nacrtovanih in dodatnih izboljšav bi omogocila širšo uporabo razvitih metod tudi v drugih arheoloških kontekstih,. Za dosego koncne produktizacije bo potreb­na širša uporaba na razlicnih vrstah najdišc, kar zahteva dodatna prizadevanja in sredstva za uspešno izvedbo. Vir financiranja Clanek je nastal v okviru projekta Z6-4608 Analiza grobi-šca Župna Cerkev v Kranju, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS. Literatura / References ACHINO, K. F, B. ŠTULAR, J. RIHTER, J. RIHTER 2019, Assessing the intentionality of spatial organization. Cemetery of Župna Cerkev (Kranj, Slovenia) case study. – Arheološki vestnik 70, 297–313. https://zalozba.zrc-sa­zu.si/p/9212. ALLEN, J. F. 1983, Maintaining knowledge about tem­poral intervals. – Communications of the ACM 26/11, 832–843. https://dl.acm.org/doi/10.1145/182.358434. BELAK, M. (ur. / ed.) 2014, Grobišce Župna cerkev v Kranju. Grobni zapisniki. – E-Monographiae Instituti Archaeologici Sloveniae 7. – Ljubljana, Založba ZRC. https://doi.org/10.3986/9789612547042. BELAK, M. (ur. / ed.). 2021, Grobišce Župna cerkev v Kra­nju, Bloki, terenske risbe 1969–1973. – E-Monographiae Instituti Archaeologici Sloveniae 12. – Ljubljana, Založ­ba ZRC. https://doi.org/10.3986/9789610505778. BELAK, M., A. PLETERSKI, J. RIHTER 2023, Zbiva v4.1. – Ljubljana. http:// zbiva4.zrc-sazu.si/. CONNELLB., A. JONES, R. REDFERN, D. WALKER 2012, A bioarchaeological study of medieval burials on the site of St. Mary Spital. Excavations at Spitalfields Market, London E1, 1991–2007. – London, Museum of London Archaeology. CLARK, P. R. 1993, Sites without princples: Post-exca­vation analysis of “pre-matrix” sites. – V / In: Harris, E. C., M. R. Brown III, G. J. Brown (ur. / eds.), Practices of archaeological stratigraphy. – London, Academic Press, 276–292. DAY, W., J. COSMAS, N. RYAN, T. VEREENOOGHE, L. VAN GOOL, M. WAELKENS, P. TALLOEN 2005, Linking 2D harris matrix with 3D stratigraphic visuali­sations: an integrated approach to archaeological docu­mentation. – V / In: Figueiredo, A., G. Leite Velho (ur. / eds.), The world is in your eyes. CAA2005. Computer Applications and Quantitative Methods in Archaeology. Proceedings of the 33rd Conference, Tomar, March 2005. –Tomar, CAA Portugal, 155–160. DERUDAS, P., M. C. SGARELLA, M. CALLIERI 2018, A 3D Digital Approach for the Study and Presen­ tation of the Bisarcio Site. – V / In: Matsumoto, M., E. Uleberg (ur. / eds.), CAA2016. Oceans of Data. Procee­dings of the 44th Conference on Computer Applications and Quantitative Methods in Archaeology. – Oxford, Ar-chaeopress, 389–398. DEMETRESCU, E. 2015, Archaeological stratigraphy as a formal language for virtual reconstruction. Theory and practice. – Journal of Archaeological Science 57, 42–55. https://doi.org/10.1016/j.jas.2015.02.004. DONEUS, M., W. NEUBAUER, R. FILZWIESER, C. SEVARA 2022, Stratigraphy from topography II. The practical application of the Harris Matrix for the GIS­-based spatio-temporal archaeological interpretation of topographical data. – Archaeologia Austriaca 106, 223– 252. https://doi.org/10.1553/archaeologia106s223. DRAP, P., D. MERAD, J. SEINTURIER, J. M. BOĎ, D. PELOSO, G. VANNINI, M. NUCCIOTTI, E. PRUNO 2012, An information system for medieval archaeology based on photogrammetry and archaeological database: the Shawbak Castle Project. – V / In: Ioannides, M., D. Fritsch, J. Leissner, R. Davies, F. Remondino, R. Caffo (ur / eds.), Progress in Cultural Heritage Preservation. EuroMed 2012. Lecture Notes in Computer Science, vol 7616. – Springer, Berlin, Heidelberg, 119–128. https:// doi.org/10.1007/978-3-642-34234-9_12. DRAP, P., O. PAPINI, E. PRUNO, M. NUCCIOTTI, G. VANNINI 2017, Ontology-based photogrammetry sur­ vey for medieval archaeology: Toward a 3D geographic information system (GIS). – Geosciences 7/4, 93. https:// doi.org/10.3390/geosciences7040093. DUFTON, A., C. FENWICK 2012, Beyond the grave: developing new tools for complex cemetery analysis at Villa Magna, Italy. – V / In: Chrysanthi, A., P. Murrieta Flores, C. Papadopoulos (ur. / eds.), Thinking beyond the Tool: Archaeological Computing & the Interpretive Pro­cess. – Oxford, BAR Publishing, 155–167. EICHERT, S. 2010, Die frühmittelalterlichen Grabfunde Kärntens. Die materielle Kultur Karantaniens anhand der Grabfunde vom Ende der Spätantike bis ins 11. Ja­hrhundert. – Klagenfurt, Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten. GEERAERTS, G., E. LEVY, F. PLUQUET 2017, Mo­dels and Algorithms for Chronology. – V / In: Schewe, S., T. Schneider, J. Wijsen (ur. / eds.), 24th Internatio­nal Symposium on Temporal Representation and Rea­soning (TIME 2017), Leibniz International Proceedings in Informatics 90. 1–18. – Saarbrücken/Wadern, Schloss Dagstuhl, Leibniz-Zentrum f Informatik. https://doi. org/10.4230/LIPIcs.TIME.2017. GIOSTRA, C. 2022, Genetica e statistica per una miglio- re conoscenza della cultura materiale barbarica. – Hortus Artium Medievalium 28, 222–230. HARDING, A. 1999, Establishing archaeological chro­nologies. – London, New York, Routledge. HERZOG, I. 2004, Stratify 1.5. - Bonn. http://www. stra­tify. org/Download/Stratify_Manual. Pdf (17. 10. 2024). FEHRING, G. P. 1992, The Archaeology of Medie­val Germany. An introduction. – London, New York, Routledge. JAKOB, T. 2014, A Bioarchaeological Study of Medie­val Burials on the Site of St Mary Spital: Excavations at Spitalfields Market, London E1, 1991–2007. – Enviro­nmental Archaeology 19/1, 88–89. https://doi.org/10.117 9/1461410313Z.00000000046. KENZLER, H. 2011, Totenbrauch und Reformation. Wandel und Kontinuität. – Mitteilungen der deutschen Gesellschaft für Archäologie des Mittelalters und der Neuzeit 23, 9–34. KENZLER, H. 2019, Post-medieval burial customs in Germany – an archaeological perspective on materiality and spatiality. – Mortality 24/2, 123–144. https://doi.org/ 10.1080/13576275.2019.1585781. KJŘLBYE-BIDDLE, B. 1975, A cathedral cemetery: problems in excavation and interpretation. – World Ar­chaeology 7/1, 87–108. https://doi.org/10.1080/0043824 3.1975.9979623. KNIFIC, T. 1974, Horizontalna stratigrafija grobišca Bled – Pristava II = Die horizontale Stratigraphie des Gräberfeldes Bled – Pristava II. – Situla 14/15, 315–326. KOŠTOVÁ, N., K. KAPUSTKA, E. ZAZVONILOVÁ, R. KRIVÁNEK, S. D. KAUPOVÁ, H. VONDROVÁ, A. BRAJER, R. KOCÁROVÁ 2022, Rane stredoveké po­hrebište v Prezleticích (okr. Praha-východ). – Památky Archeologické 113, 183–255. https://doi.org/10.35686/ PA2022.4. LEVY, E. 2021, Chronology of the Iron Age in the Le­vant: a Computational Approach (Neobjavljeno doktor­sko delo / Unpublished PhD Thesis, Tel Aviv University). – Tel Aviv. LEVY, E., I, FINKELSTEIN, M. A. MARTIN, E. PIA­SETZKY2022, The date of appearance of philistine Pot­tery at Megiddo: a computational approach. – Bulletin of the American Society of Overseas Research 387/1, 1–30. https://doi.org/10.1086/719048. LEVY, E., E. PIASETZKY, I. FINKELSTEIN 2020, Strata, Scarabs and Synchronisms: A Framework for Synchronizing Strata and Artifacts. – Journal of Com­puter Applications in Archaeology 3/1, 1–17. https://doi. org/10.5334/jcaa.41. LEMM, T., J. MEADOWS 2022, Die Grablege der Udo­nen in Harsfeld. – Zentrum für Baltische und Skandinavi­sche Archäologie, Jahresbericht 2022, 74. LESKOVAR, T., T. KNIFIC, I. ZUPANIC-PAJNIC, D. POTOCNIK, M. CREŠNAR 2024, Potencial inter-disciplinarnih raziskav cloveških skeletnih posmrtnih ostankov: cetverni grob s poznoanticnega grobišca Bled – Pristava = The Potential of Interdisciplinary Research of Human Skeletal Remains: Quadruple Grave from the Late Antique Cemetery at Bled. – Arheološki vestnik 75, 323–354. https://doi.org/10.3986/AV.75.11. LOSERT, H., A. PLETERSKI 2003, Altenerding in Oberbayern: Struktur des frühmittelalterlichen Grä­berfeldes und „Ethnogenese“ der Bajuwaren. – Berlin; Bamberg; Ljubljana, Scrîpvaz. MACHÁCEK, J., M. BERNER, P. DRESLER, S. D. KA­UPOVÁ, R. PRICHYSTALOVÁ, V. SLÁDEK, 2021, Arms-bearers in separate graves from Great Moravia and the emergence of the Early Medieval military-aristocra­tic organization in East-Central Europe. – Praehistori­sche Zeitschrift 96/1, 248–285. https://doi.org/10.1515/ pz-2021-0020. MACHÁCEK J., P. DRESLER , R. PRICHYSTALOVÁ, V. SLÁDEK 2016, Breclav – Pohansko VII. Kostelní po-hrebište na Severovýchodním predhradí. – Opera Facultatis philosophicae Universitatis Masarykianae 455. – Brno, Filozofická fakulta,Masarykova univerzita. https://doi.org/10.5817/CZ.MUNI.M210-8455-2016. MARCU ISTRATE, D., M. CONSTANTINESCU, A. SOFICARU 2015, The medieval cemetery from Sibiu (Hermannstadt) Huet Square. Archaeology, Anthropo­logy, History. – Tübinger Forschungen zur historischen Archäologie 6. – Büchenbach, Verlag Dr. Faustus. MELISCH, C. M., M. ASSIG 2011, Die Wiedergewin­nung des mittelalterlichen Cölln am Petriplatz: Moderne Dokumentations-und Visualisierungsverfahren in der ar­ chäologischen Praxis. – Acta Praehistorica et Archaeo­logica 43, 81–94. MELISCH, C. M., I. GARLISCH, B. JUNGKLAUS, K. KILLGROVE, M. NAGY, N. POWERS, J. ROTHE, B. TEßMANN, M. TICHOMIROWA, K. WHITE 2016a, Auf der Suche nach den ersten Berlinern. Das internati­onale Forschungsprojekt „Medieval Space and Populati­on“. – Mitteilungen der Berliner Gesellschaft für Anthro­pologie, Ethnologie und Urgeschichte 37, 51–64. MELISCH C. M., P. RAUXLOH, N. POWERS 2016b, Harris-Matrix as key for understanding time in cemeteri­es. – V/ In : Djuricic, A., P. Dorninger, S. Rasztovits, C. Nothegger, M. Harzhauser, O. Mandic, N. Pfeifer, N. (ur. / eds.), Proceedings of the 21st International Conferen­ce on Cultural Heritage and New Technologies (CHNT) held in Vienna, Austria, November 16-18, 2016. https:// archiv.chnt.at/harris-matrix-as-key-for-understanding-ti­me-in-cemeteries. MELISCH, C. M., P. RAUXLOH, N. POWERS, I. GARLISCH 2014, Medieval space and population. –V / In: Proceedings of the 19th International Conference on Cultural Heritage and New Technologies, Vienna 2014. https://archiv.chnt.at/chnt-19-2014-proceedings. MELISCH, C. M., J. SEWELL 2011, Historische Chan­ce – eine umfangreiche, mittelalterliche bis neuzeitliche Skelettserie vom ehemaligen St. Petri-Kirchhof in Ber-lin-Mitte. – Mitteilungen der Berliner Gesellschaft für Anthropologie, Ethnologie und Urgeschichte 32, 107–120. MELISCH, C. M., J. SEWELL2014, Omnia mors aequat and other problems with processing large data from a ce­metery. – V / In: Nijboer, A., P. Attema, S. Willemsen, J. Seubers (ur. / eds.), Research Into Pre-Roman Burial Grounds in Italy, Caeculus: Papers in Mediterranean Ar­chaeology and Greek and Roman Studies 8. – Leuven, Paris, Dudley, Peeters, 169–183. MIYAKE, F., M. HAKOZAKI, K. KIMURA, F. TO­KANAI, T. NAKAMURA, M. TAKEYAMA, T. MO­RIYA 2022, Regional differences in carbon-14 data of the 993 CE cosmic ray event. – Frontiers in Astronomy and Space Sciences 9, 886140. https://doi.org/10.3389/ fspas.2022.886140. MLEKUŽ, D. 2001, Harrisovi Diagrami in Racunalnik. – Arheo 21, 43–48. NEUBAUER, W., C. TRAXLER, A. LENZHOFER, M. KUCERA 2018, Integrated Spatio-temporal Docu­mentation and Analysis of Archaeological Stratifications Using the Harris Matrix. – V / In: Fellner, D. W., R. Sa­blatnig, M. Wimmer (ur. / eds.), Eurographics Workshop on Graphics and Cultural Heritage. – Goslar, Euro-graphics Association, 235–239. https://doi.org/10.2312/ gch.20182025. NEUBAUER, W., C. TRAXLER, A. BORNIK, A. LEN­ZHOFER 2022, Stratigraphy from Topography I. Theo­retical and Practical Considerations for the Application of the Harris Matrix for the GIS-based Spatio-temporal Archaeological Interpretation of Topographical Data. – Archaeologia Austriaca 106, 203–221. https://doi.org/ 10.1553/archaeologia106s203. NEUSTUPNÝ, E. 1993, Archaeological method. – Cam­bridge; New York, Cambridge University Press. NOWOTNY, E. 2011, Mehrfachgräber im Gräberfeld von Thunau, Obere Holzwiese. Methodik, Ausprägun-gen, Deutungsmöglichkeiten = Vícecetné hroby na po­hrebišti Thunau – Obere Holzwiese. Metody, charakte­ristika, interpretace. – Archeologické rozhledy LXIII, 443–465. OPGENHAFFEN, L. 2021, Visualizing archaeologists: a reflexive history of visualization practice in archae­ology. – Open Archaeology 7/1, 353–377. https://doi. org/10.1515/opar-2020-0138. ORTEGA-ALVARADO, L.M., ÁL. GARCÍA-FER­NÁNDEZ, F. CONDE-RODRÍGUEZ, J. M. JURA­DO-RODRÍGUEZ 2022, Integrated and interactive 4D system for archaeological stratigraphy. – Archaeologi­cal and Anthropological Sciences 14, 203. https://doi. org/10.1007/s12520-022-01667-3. OSMUK, N., A. VALIC, M. BELAK 2013, Grobi-šce Župna cerkev v Kranju. Dnevniki izkopavanj 1969 do 1973. – E-Monographiae Instituti Archaeologici Sloveniae 5. – Ljubljana, Založba ZRC. https://doi. org/10.3986/9789612546557. POWERS, N., P. RAUXLOH 2015, Medieval burial and the necessity of stratigraphy. – Acta Praehistorica et Ar-chaeologica 47, 9–14. PLETERSKI, A. 1982, Casovna izpovednost plastovi­tosti staroslovanskega grobišca Sedlo na Blejskem gra­du = Stratigraphy of the Old-Slavic Cemetery Sedlo na Blejskem gradu as a Source for Datation, – Arheološki vestnik 33, 134–150. PLETERSKI, A. 2013, Korak v kronologijo zgodnjesre­dnjeveškega naglavnega nakita vzhodnih Alp/A step to­ wards the chronology of early medieval head ornaments in the Eastern Alps. – Arheološki vestnik 64, 299–334. https://zalozba.zrc-sazu.si/p/9044. PLETERSKI, A., B. ŠTULAR, M. BELAK 2016, Izko­pavanja srednjeveškega in zgodnjenovoveškega grobišca pri Župni cerkvi v Kranju v letih 1964–1970. – Opera In-stituti Archaeologici Sloveniae 35. – Ljubljana, Založba ZRC. https://doi.org/10.3986/9789612549732. PLETERSKI, A., B. ŠTULAR, M. BELAK 2017, Arheo­loška raziskovanja grobov najdišca Župna cerkev v Kra­nju med letoma 1972 in 2010. – Opera Instituti Archaeo­logici Sloveniae, 37. – Ljubljana, Založba ZRC. https:// doi.org/10.3986/9789610500315. PLETERSKI, A., B. ŠTULAR, M. BELAK, H. BEŠTER 2019, Zacetek in konec raziskovanj grobišca pri Župni cerkvi v Kranju (1953 in 2011–2013). – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 38. – Ljubljana, Založba ZRC. https://doi.org/10.3986/9789610501503. RENSHAW L., N. POWERS 2016, The archaeology of post-medieval death and burial. – Post-Medieval Archa­eology 50/1, 159–177. https://doi.org/10.1080/00794236 .2016.1169491. RIHTER, J. 2016a, Digitalna arheologija? Primer upora-be digitalnih orodij za analizo arheološkega najdišca. – V / In: Erjavec, T., D. Fišer (ur. / eds.), Zbornik konference Jezikovne tehnologije in digitalna humanistika, 29. sep­tember - 1. oktober 2016, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija. – Ljubljana, Znanstve­na založba Filozofske fakultete, 259–260. RIHTER, J. 2016b, Uporaba digitalnih orodij pri izdelavi relativne kronologije grobišca: (primer Župna cerkev v Kranju) = The Use of Digital Tools in Establishing Re­lative Chronology of a Burial Ground: (Example of the Kranj Parish Church Site). – V / In: Lux, J., B. Štular, K. Zanier (ur. / eds.), Zbornik povzetkov = Book of Abstracts / Simpozij Slovani, naša dedišcina, Kranj, Slovenija, 28.­ 30. September 2016 = Symposium Our Heritage: The Slavs, Kranj, Slovenia, September 28-30, 2016. – Lju­bljana, Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, 41–42. RIHTER, J. 2017. Dolgoletna izkopavanja ob kranjski župni cerkvi in urejanje arheoloških podatkov. – V / In: Perko, V. (ur. / ed.), Povzetki predavanj: v spomin zace­tnikoma slovenske povojne arheologije, raziskovalcema in uciteljema prof. dr. Josipu Korošcu in dr. Paoli Koro­šec. 7. Valicev arheološki dan, Kranj, 4. december 2017. – Kranj, Gorenjski muzej, 38–45. RIHTER, J. 2018, Managing the Archaeological Data. Cemetery Župna cerkev v Kranju (Slovenia). – V / In: Krznar, S. (ur. / ed.), Life and Death in Mediaeval and Early Modern Times : Book of Abstracts = Život i smrt u srednjem i ranom novom vijeku : knjiga sažetaka / 5th International Conference of Mediaeval Archaeology, Za­greb, 6th - 7th June 2018 = 5. medunarodni znanstveni skup srednjovjekovne arheologije, Zagreb, 6. - 7. lipnja 2018. – Zagreb, Institute of Archaeology, 12–13. RIHTER, J. 2020, Stratigrafija grobišca Župna cerkev v Kranju in tipokronologija zgodnjesrednjeveškega nakita: doktorska disertacija = Stratigraphy of Župna cerkev in Kranj Cemetery and Typochronology of Early Medieval Jewellery (Neobjavljeno doktorsko delo / Unpublished PhD thesis, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta). – Ljubljana. https://doi.org/10.5281/zenodo.8188314. RIHTER, J. 2022, The last Early Medieval and first High Medieval burials with grave goods from the Župna Cerkev in Kranj Cemetery Slovenia in the light of stra­tigraphy and material culture (Neobjavljeno predavanje na mednarodnem posvetovanju / Unpublished lecture at the international symposium Power in Numbers: The Role of the Rural Population in Christianisation and State Formation II, Panel 7 Charles University Facul­ty of Arts Prague, 12. 5. 2022). https://doi.org/10.5281/ zenodo.8188314. RIHTER, J. 2023a, Stratigrafsko najstarejši zgodnjesre­dnjeveški grobovi in zacetek pokopavanja na grobišcu Župna cerkev v Kranju = Stratigraphically Lowest Early Medieval Graves and Beginnings of Burial in the Župna cerkev Cemetery in Kranj (Slovenia). – Arheološki ve­stnik 74, 263–308. https://doi.org/10.3986/AV.74.08. RIHTER, J. 2023b, Analysis of the Cemetery Župna Cer­kev in Kranj (Slovenia). Preliminary observations of the research project (Z6-4608) (Neobjavljeno predavanje na mednarodni konferenci / Unpublished lecture at the inter­ national conference). – Maribor. https://doi.org/10.5281/ zenodo.10046192. RIHTER, J. 2024 (v tisku / in press), Chronological Re­marks on Early Medieval Jewellery and Evidence for Pilgrimage. The Case Study of the Župna Cerkev Ceme­tery in Kranj (Slovenia). – V / In: Mária Vargha, M., I. Štefan (ur. / eds.), Power in Numbers. State Formation and Christianization on the Eastern Edge of Europe. – Turnhout, Brepols, 155–175. RISY, R. 2022, Der Domplatz von St. Pölten. Eines der herausforderndsten innerstädtischen Grabungsprojekte Österreichs Pannonia Underground. – V/ In: Bíró, S. (ur. / ed.). Pannonia underground: proceedings of the inter­national conference held at Szombathely, 25-26 Novem­ber 2021. – Szombathely, Savaria Museum, 299–329. SAGADIN, M. 2001. Staroslovansko grobišce na Malem gradu v Kamniku = The Early Slavic Cemetery at Mali grad in Kamnik. – Arheološki vestnik 52, 359–375. SAGADIN, M. 2014, Grobišce Župna cerkev v Kranju. Dnevnik izkopavanj 1984. - E-Monographiae Instituti Archaeologici Sloveniae 6. – Ljubljana, Založba ZRC. https://doi.org/10.3986/9789612547035. SATTLER, J. B. 1983, Ikonographische und psycholo­gische Aspekte der „Seitigkeit“ in der Kunst: dargestellt an ausgewählten Beispielen der romanischen Plastik in Burgund (Neobjavljeno doktorsko delo / Unpublished PhD thesis). – München. SMITH, M. E. 1992, Braudel’s temporal rhythms and cronology theory in archaeology. – V / In: Knapp, B. A. (ur. / ed.), Archaeology, Annales, and Ethnohistory. – Cambridge, New York, Port Chester, Melbourne, Sy­dney, Cambridge University Press, 23–34. SKÓRA, K. 2017, Opening of Graves in the Cemetery of the Wielbark Culture in Kowalewko. A Preliminary Analysis. – Fasciculi Archeologiae Historicae 30, 193– 200. https://doi.org/10.23858/FAH30.2017.016. SÖRRIES, R. 2003, Der mittelalterliche Friedhof Das Monopol der Kirche im Bestattungswesen und der so ge­nannte Kirchhof. – V/ In. : Sörries, R. (ur. / eds.), Raum für Tote. Die Geschichte der Friedhöfe von den Gräber­straßen der Römerzeit bis zur anonymen Bestattung. – Braunschweig, Thalacker Medien, 27–52. SVOLJŠAK, D., T. KNIFIC 1976, Vipavska dolina: zgodnjesrednjeveška najdišca. – Situla 17. – Ljubljana, Nova Gorica, Narodni muzej, Goriški muzej. ŠTULAR, B. 2008, Analiza dokumentacije nestratigraf­skih izkopavanj. - Arheo 25, 45-52. ŠTULAR, B. 2019, The Zbiva web application: a tool for early medieval archaeology of the Eastern Alps. – V/ In: Richards, J. D., F. Niccolucci (ur. / eds.), The ARIADNE Impact. – Budapest, Archaeolingua Foundation, 69–82. https://doi.org/10.5281/zenodo.3476712. ŠTULAR, B. 2020a, Stratigrafska analiza in analiza ne­stojecih stavbnih ostankov = Stratigraphic analysis and analysis of non-standing building remains. – V/ In: Štu­lar, B. (ur. / ed.), Srednjeveški Blejski otok v arheoloških virih, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 42. – Lju­bljana, Založba ZRC, 93–114. ŠTULAR, B. 2020b, Kronologija = Chronology. – V / In: Štular, B. (ur. /ed. ) Srednjeveški Blejski otok v arheo­loških virih, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 42. – Ljubljana, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC, 171–182. ŠTULAR, B., M. BELAK (ur. / eds.) 2012a, Grobišce Župna cerkev v Kranju. Dokumentacija o izkopavanjih v letu 1953. – E-Monographiae Instituti Archaeologi­ci Sloveniae 1. – Ljubljana, Založba ZRC. https://doi. org/10.3986/9789612544232. ŠTULAR, B., M. BELAK (ur. / eds.) 2012b, Gro­bišce Župna cerkev v Kranju. Kartoteka najdb iz leta 1953. – E-Monographiae Instituti Archaeologi­ci Sloveniae 2. – Ljubljana, Založba ZRC. https://doi. org/10.3986/9789612544263. URANKAR, R., H. BEŠTER 2014, Arheološka izko­pavanja v Kranju, mestno jedro Kranja, Trubarjev trg s Pungertom, Cankarjeva, Vodopivceva ulica, Glavni trg, Poštna ulica in vrt Kieselsteina, prvo strokovno porocilo o raziskavi (Neobjavljeno porocilo / Unpublished report, hrani ZVKDS OE Kranj). – Kranj, PJP d.o.o. UREK, M., L. ROZMAN 2012, Porocilo o arheoloških zašcitnih izkopavanjih na lokaciji Tomšiceve – Tavcar­jeve / južni del 2008–2010 v Kranju (Neobjavljeno po­ rocilo / Unpublished report, hrani ZVKDS OE Kranj). – Kranj, Magelan Skupina d.o.o. VALIC, A. 1985, Osnovna izhodišca arheoloških prouce­vanj mesta Kranja (Carnium). – Kranjski zbornik 1985, 88–94. VALIC, A., B. ŠTULAR, M. BELAK 2013, Grobišce Župna cerkev v Kranju. Dokumentacija o izkopavanjih v letih 1964, 1965 in 1966. – E-Monographiae Instituti Archaeologici Sloveniae 4. – Ljubljana, Založba ZRC. https://doi.org/10.3986/9789612544775. VARGHA, M. 2015, Hoards, grave goods, jewellery : Objects in hoards and in burial contexts during the Mon­gol invasion of Central-Eastern Europe. – Archaeolingua 8. – Oxford, Archaeopress. ŽONTAR, J. 1982, Zgodovina mesta Kranja (Ponatis). – Kranj, Skupšcina obcine Kranj. Spletni viri / Online references SPLET 1 /WEB 1: https://iza2.zrc-sazu.si/sl/progra-mi-in-projekti/grobisce-zupna-cerkev-v-kranju#v (23. 10. 2024). SPLET 2 /WEB 2: http://www.teper.de/screenshots.html (17. 9. 2024). SPLET 3 /WEB 3: http://www.teper.de/screenshots.html (17. 9. 2024). SPLET 4 /WEB 4: https://www.youtube.com/ watch?v=rXaruMkg81Y (23.10.2024). SPLET 5 /WEB 5: https://c14.arch.ox.ac.uk/OxCal/ OxCal.html (1.5.2020). SPLET6 /WEB 6: http://bcal.sheffield.ac.uk. (1.5.2020). SPLET7 /WEB 7: https://chronomodel.com (1.5.2020). SPLET 8 /WEB 8: https://github.com/Eythan31/TPQ­-Composer (16. 5. 2020). SPLET 9 /WEB 9: https://chrono.ulb.be/download/ (31. 10. 2024). SPLET 10 /WEB 10: https://en.wikipedia.org/wiki/ Miyake_event (23.10.2024). A Digital Tool for Analysing Medieval Cemeteries with Extensive Stratigraphy. The Case Study of the Župna Cerkev Cemetery in Kranj (Slovenia) (Summary) The article discusses the challenges of analysing large medieval churchyard cemeteries, which are characteri­sed by an intensive stratification of graves and a wealth of archaeological data. Their visualisation and manage­ ment is one of the major challenges in the first step of the analysis, especially when trying to visualise and analyse them within the Harris matrix. We approach this topic by examining the Župna Cerkev Cemetery in Kranj (Slove­nia). With 2,943 archaeologically documented graves, it represents an outstanding example of large and long-la­sting (early)medieval churchyard cemeteries. The buri­ als took place in the same place without interruption for more than 1,000 years, from the 8th to the end of the 18th century. Cemeteries with at least 2,000 graves and a time span of 500 years are already very rare in Central Euro­pe, for example. Even fewer have been fully excavated using modern archaeological methods. Notable examples are the cemeteries at the Domplatz in St. Pten (Austria) and Petriplatz in Berlin (Germany). Among the Western European cemeteries, the Spitalfields Market cemetery in London (United Kingdom) stands out. Medieval churchyard cemeteries are characterised by spatial limitations and intensive burial activities that lead to overlapping graves and complex stratigraphic relation­ships. The enclosure of the cemeteries by walls increased the density of burials, which distinguishes their strati­graphy from smaller early medieval cemeteries without churches, where the graves generally do not overlap as much. The situation at the Župna Cerkev Cemetery is characterised by both an early medieval spatial expan­sion and a later spatial contraction, which led to a dense accumulation of medieval and post-medieval burials. The cemetery contains more than 14,000 unique stratigraphic sequences of graves, which presents a great challenge for efficient visualisation and analysis. Traditional spatial and chronological approaches to analysis prove ineffective with such complex strati-graphies. Therefore, alternative methods and tools are required to dissect the compact stratigraphy and visua­ lise its individual components, enriched with typological and chronological attributes. A comparison with similar cemeteries and other archaeological sites that have exten­sive stratigraphy shows that researchers often develop their own methods and computational tools for this type of analysis. The development of computer technologies that enable a linked representation of stratigraphy (Har­ ris matrix), topography (2D, 3D), and time (4D) in post­-excavation analyses underlines the functionality of the Harris diagram as a chronological model. This represents a key challenge in the chronological and spatial analysis of large medieval cemeteries. For our analysis, we have developed a prototype of a be­spoke tool “Link” adapted to the characteristics of an ear­ly medieval and medieval cemetery with a large amount of diverse data and our requirements for their visualisa­ tion within a Harris diagram, with the functionality of a chronological model working within the overall matrix and following established principles of archaeological dating. Link is a tool for analysing medieval cemeteries with extensive and complex stratigraphy. It combines the ca­pabilities of a relational database, a graph database, and graph theory, enabling comprehensive management of relationships among diverse archaeological data. The relational database efficiently manages structured data, while the graph database specifically addresses the challenge of heavily stratified cemeteries – the visualisa­tion and efficient management of complex temporal and spatial relationships between graves and archaeological finds. The tool offers a wide range of functionalities that su­pport the process of archaeological analysis of burial sites. It enables seamless integration with existing data­bases (such as ZBIVA and spatial databases in GIS en­vironments) and connections with external data sources (for example, bespoke data exports). Built-in tools for data analysis detect and correct inconsistencies within the databases, recording detailed statistics of the correcti­ons made to ensure full traceability of the process. The user interface enables dynamic exploration and re-al-time visualisation of data, including display of strati­ graphic relationships between graves and other cemetery elements within the Harris matrix. For further proces­sing and data exchange, the tool supports export in va­rious formats, from structured text files (CSV) to vector graphic files (SVG), enabling efficient integration with other research tools and platforms like geographic infor­ mation systems (GIS) (Figures 1–3). A chronological model for dating graves in stratigraphic sequences is included. This model operates based on the connections of the existing Harris matrix, incorporating all stratigraphic relationships and enabling dating based on various types of input chronological data provided by relative and absolute, archaeological, historical, and sci­ entific datings. Combining different absolute and relative datings in stratigraphic sequences allows temporal defi­nition even for graves that lack datable archaeological finds. The article presents the foundational archaeological pre­mises underlying the chronological modelling frame­work. The theoretical framework establishes a connec­tion between graph theory and Allen’s temporal algebra, effectively translating temporal logical constructs into Boolean algebraic expressions—a basis of logical reaso­ning in mathematics (Figures 4–8). Although the tool effectively manages the data and da­ting of graves, it has several limitations that offer oppor­tunities for further development. Further enhancements could extend the methodology’s applicability to other archaeological contexts with extensive and complex stra­tigraphy. Furthermore, development into a full product would require testing at different archaeological sites, which would require additional research and implemen­tation resources. Funding The author acknowledges the financial support from the Slovenian Research and Innovation Agency as part of the Z6-4608 project titled „Analysis of the Cemetery Župna Cerkev in Kranj (Slovenia)“. 1.01 Izvirni znanstveni clanek Vloga medijskih porocil pri demokratizaciji upravljanja arheološke dedišcine – primer Slovenije © Jelka Pirkovic Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta; Nova univerza, Fakulteta za slovenske in mednarodne študije; jelka.pirkovic@guest.arnes.si DOI: 10.5281/zenodo.14354329 Izvlecek: V zadnjem casu je upravljanje arheološke dedišcine postalo ena najzahtevnejših nalog na podrocju varstva kulturne dedišcine. Njegov cilj je vkljuciti obmocja dedišcine v sodobno življenje lokalnih skupnosti, zato moramo izboljšati sodelovanje javnosti. Vsebinska analiza je bila izbrana kot najprimernejša metoda za pridobivanje podatkov o arheoloških temah v slovenskih tiskanih medijih. V skladu s to metodo smo dolocili osnovni koncept, to je »arheološka paradigma«, ter dopolnilne koncepte z dodatnimi kategorijami in kodami. Dopolnilni koncepti so »odnos do arheološkega dela«, »odnos do vloge arheološkega najdišca«, »pristop k upravljanju arheoloških najdišc« in »pomen arheološke dedišcine«. Uvod1 Vzadnjih letih je upravljanje arheološke dedišcine posta-lo ena najzahtevnejših nalog na podrocju varstva dedišci­ne. Tudi ce so arheološke ostaline prepoznane in situ in pravno zašcitene, ni mogoce odpraviti škodljivih ucinkov naravnega propadanja, nezakonitih izkopavanj in razvoj­nih pritiskov. Poleg tega je cilj varstva dedišcine vkljuciti spomenike v sodobno življenje lokalnih skupnosti. Zato morajo oblasti, služba za varstvo dedišcine in strokov­njaki izboljšati sodelovanje z javnostjo. Ta proces je v skladu s splošnimi politikami, ki si prizadevajo za demo-kratizacijo evropskih družb, ki presegajo skrb za politic­no demokratizacijo. Študije, ki bi analizirale odnos državljanov do kultur­ne dedišcine, so v Sloveniji redke. Pri nas izvajamo le statisticne raziskave o številu obiskovalcev muzejev. Po drugi strani pa so bili vzorci in motivi muzejskega obi-ska uvedeni v devetdesetih letih (Rovšnik 1997). Vendar raziskav o obiskovalcih nismo izvajali v vecjem obsegu. Na mednarodni ravni velja omeniti pionirsko publikaci­jo Nicka Merrimana Beyond the Glass Case (1991, prva izdaja). V Sloveniji nimamo raziskav, ki bi ovrednotile odnos javnosti do arheoloških najdišc. 1 Angleško besedilo clanka je bilo objavljeno v znanstveni reviji ANNALES (Pirkovic 2023), ki je nosilec materialnih avtorskih pravic na originalu. Revija soglaša z objavo slovenske inacice. / The English text of the article was published in the scientific journal ANNALES (Pirkovic 2023), which holds the material copyright on the original. The journal agrees to the publication of the Slovenian version. Cilj raziskave je bil zaznati spremembe v odnosu javnosti do demokratizacije arheološkega diskurza oziroma do udeležbe javnosti v arheoloških dejavnostih. Aktivno sodelovanje javnosti pri upravljanju dedišcine (in dedišcina je globoko vpeta v dolocen kraj in sedanji cas) lahko štejemo kot dokaz vecje družbene soudeležbe. Glavna ugotovitev je, da vsebina novinarskega porocanja v izbranem obdobju razkriva le postopen trend demokratizacije slovenske arheologije in ne odlocilnega preboja v tej smeri. Kljucne besede: arheološka paradigma, demokratizacija, dedišcinske vrednote, participativno upravljanje dedišcine, arheologija za javnost Moj namen je analizirati odnos javnosti do arheološke dedišcine na najdišcih. Primarni vir raziskave niso bile ankete med obiskovalci, temvec novinarski clanki, obja­vljeni v slovenskih tiskanih in spletnih informativnih me-dijih, pridobljeni iz digitalnega korpusa medijskih objav s komercialnim imenom Kliping.2 Ob primerjavi korpusa Kliping s slovenskim nacionalnimin univerzitetnim knji­žnicnim informacijskim sistemom COBISS3 sem ugoto­vila, da COBISS ni katalogiziral vseh clankov, zajetih v Klipingu. Poleg tega le nekaj clankov, katalogiziranih v COBISS-u, ni prisotnih v korpusu Kliping. To opažanje me je pripeljalo do sklepa, da je korpus Kliping ustrezen vir podatkov za mojo analizo, saj vsebuje ustrezno koli-cino digitaliziranih casopisnih clankov.4 Tipologija novinarskih clankov je naslednja: • porocila o aktualnih arheoloških raziskavah, • porocila o drugih arheoloških projektih, • intervjuji z arheologi in drugimi strokovnjaki za dedišcino, 2 Kliping, d. o. o., Zbirka medijskih publikacij, narocnik ZVKDS, 2005–2021. 3 Kooperativni spletni bibliografski sistem in storitve, ki tvorijo eno­ tno spletno bibliografsko/kataložno podatkovno zbirko (Splet 1). 4 Seznamtiskanih medijev, ki smo jih pregledali, je zajemal casopise (Delo, Dolenjski list, Gorenjski glas, Loški utrip, Novi tednik Celje, Primorske novice, Štajerski tednik in Vecer) ter revije (Družina, ISG Magazin, Manager, National Geographic Slo, Reporter, SLO casi, kraji in ljudje). Nekaj clankov je bilo objavljenih na spletnih novi-carskih portalih (RTV, Siol.net, STA). • porocila o nezakonitih ali škodljivih dejavnostih, povezanih z arheološko dedišcino. Na zacetku je moja analiza zajela clanke, objavljene v letih 2016–2021. Vdrugi fazi sem razširila casovni okvir raziskave od leta 2005 do leta 2015. Leta 2005 je namrec Okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dedišcine za družbo (v nadaljnjem besedilu: Konvencija iz Fara) naznanila politicni premik v smeri demokrati­zacije dedišcine z opredelitvijo pravice do dedišcine in dedišcinskih skupnosti, ki imajo pravico do uživanja, ohranjanja in posredovanja dedišcine (Konvencija iz Fara, 2. in 4. clen). Daljši casovni okvir raziskave in vecje število clankov sta omogocila primerjavo odnosa porocil do vec arheolo­ških vprašanj. Za pokritje celotnega obdobja od leta 1991 dalje (ko je Slovenija postala samostojna država) pa bi bil potreben skupen napor pri iskanju podatkov iz nedigi­taliziranih casopisov in revij v letih 1991–2004; ta naloga caka druge raziskovalce. Namen in cilji Ne da bi se spušcala v sociološko razpravo o procesu demokratizacije na splošno (podrobnejše informacije dobite v van Assche et al. 2014, 16–19), naj »demokra­tizacijo«, »sodelovanje javnosti« in »družbeno integra­cijo« opredelim kot tri medsebojno povezane koncepte, ki so bistveni za ustvarjanje vkljucujoce, pravicne in participativne družbe. Demokratizacija je krovni pojem, ki oznacuje razširitev sistema politicne moci z voljenih predstavnikov in demokraticnih institucij na državljane in jim daje pravico do sodelovanja v procesih odlocanja, zlasti glede pravic in svobošcin posameznika ter spod­bujanja pravne države. Sodelovanje javnosti se nanaša na razlicne strategije in orodja za vkljucevanje posame­znikov, skupin in skupnosti v procese odlocanja, kot so pravocasno posredovanje informacij, izmenjava mnenj, udeležba na javnih srecanjih ter sodelovanje na posve­tovanjih in v državljanskih pobudah. Družbeno vkljuce­vanje je faza sodelovanja javnosti, ko posamezniki ali skupine iz razlicnih okolij, socialno-ekonomskih razmer, kulturnih ozadij in razlicnega porekla oblikujejo kohe­zivno in vkljucujoco družbo. Vkljucuje ustvarjanje ob­cutka pripadnosti, medsebojnega spoštovanja in enakih možnosti za vse clane skupnosti. Demokratizacija dedišcine kot politicni cilj je tesno povezana z decentralizacijo postopka odlocanja in po­sledicno z odpiranjem storitev na podrocju varstva. Za dosego tega cilja je treba spodbujati javno razpravo o vprašanjih dedišcine (Pirkovic 2009, 26). Pri upravljanju dedišcine se demokratizacija sooca s posebnimi ovirami v obliki prevladujocega avtoritarnega pristopa politicnih odlocevalcev in strokovnjakov, ki se ukvarjajo z identifi­ciranjem, varovanjem in interpretacijo dedišcine. Namen tega prispevka je pojasniti nekatere vidike demokrati­zacije, povezane z arheološko dedišcino v slovenskem prostoru. Namen raziskave je podati dokaze o morebitnih spre­membah v odnosu javnosti do sodelovanja pri arheolo­ških dejavnostih v vsakdanjem okolju državljanov, kot se odražajo v medijih. Po drugi strani mediji nedvomno vplivajo na stališca javnosti in prispevajo k sprejemanju ali zavracanju dolocenih pojavov (McCombs, Guo 2014; Reese 2011, 3–4). Skratka, medijske vsebine je nujno preucevati, saj dokazano oblikujejo javno mnenje (Riffe et al. 2019, 7–15 in tam navedene reference). Tako kot novicarski mediji javnosti prikazujejo arheološke teme, lahko mediji vplivajo na javno dojemanje in razumevanje teh tem. Razumevanje in aktivno vkljucevanje javnosti v delo na podrocju dedišcine (ki je nelocljivo vpeta v dolocen kraj in sedanji cas) lahko štejemo za kazalnik demokratizaci­je na najnižji družbeni ravni. Humanistika, v našem pri­meru še posebej arheologija, je bistvenega pomena, saj je vektor medkulturne komunikacije v družbi, podpira vzpostavljanje demokraticnih procesov ter krepi znanje o verskih, kulturnih, filozofskih in zgodovinskih vidikih naših skupnosti (Jain 2019, 210). Da bi to dokazala, sem analizirala, kako so slovenski casopisi, revije in novicarski portali predstavljali arhe­ološke teme. Nekateri medijski viri, ki sem jih uporabi-la v analizi, imajo najvec obcinstva na nacionalni ravni, medtem ko so lokalni mediji pomembni pri porocanju o arheoloških temah v posameznih slovenskih regijah. Metode Izbrala sem pristop, ki se razlikuje od bibliometricnih metod. Te se uporabljajo predvsem za analizo znanstve­ne literature iz Web of Science (WoS), Scopus in Google Scholar. »Bibliometricne metode uporabljajo kvantitativni pristop za opis, vrednotenje in spremljanje objavljenih raziskav. Te metode lahko potencialno uvedejo sistema-ticen, pregleden in ponovljiv postopek pregledovanja ter tako izboljšajo kakovost pregledov. Bibliometricne metode so koristen pripomocek pri pregledih literature« (Zupic, Cater 2014, 420). Bibliometricna analiza je na-celoma omejena na informacije,pridobljene iz naslovov, kljucnih besed, povzetkov in citatov raziskovalnih clan-kov ter poglavij knjig. Poleg tega pomaga zagotoviti pre­gledne informacije o raziskavah na dolocenem podrocju; z njo je mogoce odkriti trende in vrzeli ter oceniti, kateri dokumenti imajo najvec citatov in so zato najvplivnejši v raziskovalnih skupnostih (Salleh, Bushroa 2022). Glede na cilj raziskave sem morala uporabiti metodo, pri­merno za analizo vsebine celotnih clankov. Ociten razlog za to je, da novinarska produkcija sama po sebi ne raz­polaga z znanstvenim aparatom. V našem primeru me-todološki pristop spominja na analizo stališc in custev v politicnih sporocilih, posredovanih v tvitih, komentarjih in spletnih novicarskih portalih (Valmarska et al. 2021). Najprimernejša metoda za naš primer je tako imenovana vsebinska analiza.5 Uporablja se predvsem v družboslov­ju in v omejenem obsegu v humanistiki. Moja raziskava je sledila tehniki, opisani v temeljnem delu o vsebinski analizi množicnih medijev Analyzing Media Messages (Riffe et al. 2019). Velja omeniti, da sem v nasprotju s številnimi arheološkimi bibliometricnimi analizami6 na­letela le na eno raziskavo, kjer je bila uporabljena takšna metoda za podrocje arheologije (Rosenswig 1997), ki pa ni najbolj aktualna, saj ne pokriva sedanjih družbenih izzivov. Razvoj vsebinske analize in njeno teoreticno ozadje sta dobro znana in sta dostopna na drugih mestih (Mayring 2004, 266–267). Metoda za analizo objavljenega gradiva zahteva opredelitev konceptov in z njimi povezanih ka­tegorij. Odlocila sem se za en osrednji koncept in štiri, njemu podrejene koncepte. Osrednji koncept je skladen z Merrimanovo širšo opredelitvijo arheologije za javnost. Merriman arheologijo za javnost opredeljuje kot dejav­nost, ki »odpira prostor za razpravo ne le o arheoloških storitvah (kot so izobraževalni programi, muzejske raz­ 5 Glej primerjavo pomembnih metod pregleda v Donthu et al. (2021, 287). 6 Za arheološke raziskovalne teme lahko navedemo prve in zadnje bibliometricne analize, ki ponazarjajo spremembo teme v zadnjih nekaj desetletjih; glej Mallia, Vidal 2009; Jakobson 2022. stave in ogledi najdišc), temvec tudi o procesih, s kateri-mi se ustvarja pomen arheološkega gradiva v javni sferi. Arheologija za javnost torej zajema razprave, ki se odpi­rajo med institucionalno arheologijo, ki deluje v imenu javnosti, in razlicnimi javnostmi, ki jih arheologija za­nima in ki med seboj pogosto razpravljajo o pomenih in vrednostih arheoloških virov« (Merriman 2004, 5). Osrednji koncept, poimenovan »arheološka paradigma«, zastopata dve nasprotujoci si kategoriji, ki dolocata od-nos med arheologi, arheološkimi dokazi in prakso na eni strani ter javnostjo na drugi. Prva osrednja kategorija je tako imenovani »deficitarni model« (Merriman 2004; Grima 2016). Nekateri avtorji po Laurajene Smith go-vorijo o avtoritativnem (Smith 2004, 66, 84) ali avtori­ziranem arheološkem diskurzu (Smith 2006; 2022).7 V skladu s to kategorijo arheologi menijo, da so edini va­ruhi arheološkega znanja. Po drugi strani naj bi javnost imela pri razumevanju preteklosti bistven primanjkljaj, zato lahko dostopa le do omejenih, filtriranih arheoloških informacij. Druga osrednja kategorija odraža nedavni razvoj arheologije in družboslovnega pristopa: »Disci­plinarni teoreticni premiki v zadnjih nekaj desetletjih, zlasti v arheologiji, ter razlicna družbena in politicna gibanja, ki so se pojavila od šestdesetih let 20. stoletja dalje, so v številnih državah omogocili vse vecji pouda­rek na družbenih vrednotah pri upravljanju dedišcine« (Schofield 2016, 182). Posledicno so razlicne skupine in skupnosti postale enakovredni partnerji strokovnjakom, ki se ukvarjajo z dedišcino. Zato je participativni ali de­mokraticni arheološki model druga kategorija arheološke paradigme kot osrednjega koncepta. Zanimivo je, da avstralska arheologinja Yvonne Marshall v svojem clanku o arheologiji za javnost navaja sedem komponent arheologije za javnost. Te vkljucujejo opre­delitev raziskovalnih vprašanj ali interesnih podrocij, projekta, terenskih praks, zbiranja, analize, hranjenja in razširjanja podatkov ter prezentacije javnosti (Marshall 2002, 211). Trdim, da je njeno razumevanje teh sedmih kategorij znacilno za deficitarno arheološko paradigmo in ne za širšo paradigmo, kot jo je opredelil Merriman. 7 Smith trdi, da »obstaja hegemonski ‚avtorizirani dedišcinski dis-kurz‘, ki se opira na zahteve po moci/znanju strokovnjakov s po­drocij tehnike in estetike ter je institucionaliziran v državnih kultur­nih agencijah in društvih, ki se ukvarjajo z okoljem in dedišcino« (Smith 2006, 11). Jedro analize sem usmerila v pojasnjevanje, v kakšnem obsegu casopisna sporocila odražajo vztrajanje pri defi­citarni kategoriji oziroma porocajo o uveljavljanju parti­cipativne oziroma demokraticne kategorije. Kot že omenjeno, sem opredelila štiri dopolnilne kon­cepte. Pobudo zanje sem našla v kategorijah, izbranih za primerjavo uveljavljanja arheologije za javnost v razlicnih državah; analiza je bila opravljena v okviru doktorske raziskave (Curk 2022, 375–381). Dopolnilni koncepti dodatno osvetljujejo razliko med deficitarnim, avtoriziranim pristopom k arheološki dedišcini in parti­cipativnim, demokraticnim pristopom. Razlike postanejo ocitne z iskanjembesed, ki imajo negativno ali pozitivno konotacijo glede arheološkega dela in ravnanja z arheo­loškimi najdišci. Tu sem uvedla dva koncepta: »odnos do arheološkega dela« in »odnos do vloge arheološkega najdišca«. Cetrti koncept, »Pristop k upravljanju arhe­oloških najdišc«, beleži premik k širšemu razumevanju ravnanja z arheološko dedišcino in situ (ne v muzejskem kontekstu). Peti koncept, »Pomen arheološke dedišcine«, je namenjen temu, kako casopisna sporocila porocajo o pomenu arheoloških najdišc za današnjo družbo. V tem primeru kodiranje ne kaže neposredno na pozitiven ali negativen odnos, saj se vsaka kodna oznaka nanaša na dolocen pomen. Pri tem številcna vrednost spremenljivke odraža stopnjo pomena, ki je pripisana dolocenim arhe­ološkim najdišcem. Ce je vrednost spremenljivke 0, to pomeni, da ni zabeležen noben pomen. Vsakega od prvih štirih konceptov sem razdelila v po dve kategoriji, pri cemer ima prva negativno in druga pozi­tivno konotacijo. Zadnji, peti koncept ima štiri kategori­je, ki ponazarjajo pomen arheološke dedišcine in situ za današnjo družbo, in sicer za obcutek pripadnosti (iden­titeto), osebnostno rast, gospodarski in družbeni razvoj ter vlogo dedišcine na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni. Vpreglednici 1 je predstavljena drevesna struktura konceptov, kategorij in kod. Ce povzamem, je namen naše raziskave odgovoriti na raziskovalno vprašanje, ki sem ga oblikovala po vzoru Pierra Noraja, ki se je pred tridesetimi leti spraševal o zmogljivosti dedišcine v sodobnih družbah.8 8 Vprašanje Pierra Noraja se jeglasilo: »Ali je dedišcina sposobna mobilizirati skupnost, da se vkljuci v razvoj demokratizacije druž-be in se pozitivno vkljuci v upravljanje skupnega življenja?« (Nora 1997, 396). Ali novinarsko porocanje v izbranem obdobju odraža de­mokratizacijo slovenske arheologije, in ce da, na katerih tematskih podrocjih je demokratizacija najbolj ocitna? Analiticni proces V raziskavi nisem uporabila nobenega racunalniškega analiticnega orodja, saj je bil vkljucen le omejen korpus clankov (zaradi omejenih sredstev). Enako velja za sode­lovanje koderjev. Faza identifikacije in vzorcenja Za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2021 sem v korpu­su medijskih objav Kliping identificirala 458 zapisov s kljucnimi besedami »arheologija«, »Center za preventiv-no arheologijo« in »Emona 2000«. V prvem obdobju, od 1.1.2005 do 31.12.2015, je v podatkovni zbirki Kliping pod temi kljucnimi besedami 182 zapisov. V drugem ob-dobju (od 1.1.2016 do 31.12.2021) je v korpusu 276 vno­sov. Razmerje med obdobjema 2005–2015 in 2016–2021 je ugodnejše za drugo obdobje (276/182 = 1,5 povecanja). Pri vzorcenju vnosov, ki zajemajo casopisne clanke, spletne novice ter prepise televizijskih in radijskih po­rocil, sem zabeležila in izlocila dvojnike, kratka porocila (manj od 500 besed) ter prepise televizijskih in radijskih porocil.9 Koncno število analiziranih clankov je bilo 86 (41 iz obdobja 2005–2015 in 45 iz obdobja 2016–2021). Stopnja izkljucenih clankov je visoka. Kljub temu se iz­locitev sklada z namenom osredotociti se na clanke z iz­razitejšo vsebino in bolj raznolikim besedišcem. Faza kodiranja Prvi korak kodiranja je obsegal zacetno prepoznavanje izrazov iz vzorca clankov. V drugem koraku sem termi­ne iz prvega koraka preoblikovala v splošnejšo obliko, npr. nadomestila sem razlicne oblike slovenskega jezika v eno splošno slovnicno obliko in sinonime nadomestila z le enim reprezentativnim terminom ter jih nadgradila v kode, kot jih opredeljuje metodavsebinske analize (Riffe 2019). V 76 clankih sem najprej dolocila 72 kod, ki se nanašajo na sedem predhodno opredeljenih konceptov. Vsak sklop kod je bil razporejenv afirmativno ali opozi­ 9 Izkazalo se je, da prepisi nisoustrezen vir informacij, saj je bilo zaradi nejasnih zvocnih posnetkov prevec tiskarskih napak, poleg tega pa je bilo prvotno sporocilo avdio- in videovsebin pomanjklji­vo posredovano. Izloceno je bilo 54 prepisov. KONCEPTI KATEGORIJE KODE 1. Arheološkaparadigma Deficitarna(avtorizirana) arheologija arheolog arhitektura / arhitekt projektiranje / projektant stroka /strokovnjak zgodovina /zgodovinar Participativna(demokraticna) domacin / mešcan /vašcanr društvo/prostovoljec/ ljubitelj javnost kraj prebivalec skupnost / skupen 2. Odnos doarheološkega dela Slabšalen detektoraš /nedovoljen iskalec grd / žlickar negativen ropar / vandal slab / nujno zlo unicevalec Spoštljiv dober/dobro lep / lepo odprt pozitiven / s posluhom pravocasen privlacen 3. Odnos do vloge arheološkihnajdišc Kriticen ogrožujoc / ogrožati ovira / ovirati / povzrocati probleme povzrocati,dopušcatipropadanje škoditi /oteževati zapletati zamuda / zamujati Podporen dati možnost / omogocati podpirati dati priložnost nuditi prednost / prioriteta nuditi rešitev spodbujati 4. Razumevanjeupravljanjaarheološkihnajdišc Konvencionalno izkopavanje muzej / muzealizacija predstavitev raziskava rekonstrukcija tuj arheolog /tuj strokovnjak Celostno interpretacija nove tehnologije / ITKdaljinsko zaznavanje,vizualizacija, digitizacija park (arheološki) / pot (arheološka) potencial (arheološki) prezentacija upravljanje 5. Pomen, pripisan arheološki dedišcini Identitetni bogastvo identiteta / ponos / pripadnost pomen /vrednota spomin Osebnostni razvoj doživetje obcutenje razumevanje Razvojni pomen zagospodarstvo razvojni potencial trajnost pomen za turizem Primerjalni državni / nacionalni / slovenski evropski lokalni regionalni svetovni Preglednica 1. Vsebinska analiza medijskih sporocil o arheologiji: klasifikacija konceptov, kategorij in kod. Slika 1. Trend deficitarnih in participativnih arheoloških paradigem. cijsko kategorijo, ki izraža participativno ali deficitarno arheološko paradigmo. Pri kodiranju vsebine clankov ni­sem upoštevala nominalne vrednosti besed, temvec de­janski pomen besed v kontekstu. Vtretjemkoraku sem ocenila ustreznost kategorij in kod v okviru sedmih zacetnih konceptov. V tem koraku sem izlocila dva koncepta (skupaj s povezanimi kategorijami in kodami), ki se nista izkazala kot pomembna za razi­skovalno vprašanje.10 Cetrti korak je obsegal kodiranje vseh izbranih clankov v skladu s koncno sprejetimi kon­cepti, kategorijami in kodami (skupaj 56 kod, glej pre­glednico 1). 10 Namen prvega izlocenega koncepta in njegovih kategorij je bil obravnavati, kako so porocila casovno usmerjena (ali so pretežno porocala o preteklih dogodkih ali so obravnavala sedanje dejavno­sti). Tu kategoriji in kode niso bile prepricljive, saj bi morala biti porocila natancneje casovno opredeljena. Drugi koncept in njegovi kategoriji so bili namenjeni financiranju, pri cemer sem želela od­kriti pozitiven ali negativen odnos, povezan s stroški arheološkega dela. Tu je bila višina spremenljivk prenizka, da bi imela kakršen koli pomen. Kodiranje je bilo zakljuceno s sestavo tabelaricnih podat­kovnih nizov spremenljivk za vsak clanek, urejenih po letih objave. Poleg tega sem beležila spremenljivke po­sebnih kod, ki sem jih odkrila v vsakem clanku. Znacilni grafi s spremenljivkami kod, ki se pojavljajo v doloce­nem letu, predstavljajo letno nihanje javnega razumeva­nja in vrednotenja arheoloških projektov, na katere so se casopisna sporocila nanašala. Tabele in grafi s podrobni-mi podatki so shranjeni v mojemarhivu in jih je mogoce uporabiti za prihodnje raziskave. Rezultati faze vrednotenja so predstavljeni v nadaljeva­nju v razdelku razprava, skupaj s povzetki grafov, ki po­nazarjajo splošne trende v nihanju konceptov. Rezultati in razprava Koncepti, kategorije in spremenljivke kod so omogocili ovrednotiti spremembe v javnem dojemanju pomena ar­heološkega dela in dedišcine, ki se odražajo v medijskih sporocilih v vec kot desetletju in pol novega tisocletja (2005–2021). Rezultati kažejo, da je premik bolj posto-pen, kot sem pricakovala na zacetku. Slika 2. Intervjuji z arheologi ter trend deficitarnih in participativnih paradigem. Razlika med obravnavanima obdobjema (2005–2015 in 2016–2021) je kvantitativna: število izbranih casopisnih clankov se je nekoliko povecalo (z 41 v prvem obdobju na 45 v drugem). Povecanje se odraža tudi v skupnem številu clankov v podatkovni zbirki Kliping (s 182 v pr-vem obdobju na 276 v drugem). Zgolj statisticni podatki ne dokazujejo povecanja demokratizacije arheološkega javnega diskurza; to je treba dokazati šele s poglobljeno vsebinsko analizo. Število analiziranih clankov na leto se giblje od 2 do 16. Vrh je bil dosežen v predkovidnem letu 2019, medtem ko se je število za leti 2020 in 2021 zaradi zmanjšanja terenskega dela v casu pandemije zmanjšalo. Za ustrezno spremljanje trendov sem izracunala povprecje za vsako leto. Vdrugem obdobju se je povecala tudi dolžina clan-kov, zaradi cesar je bilo v drugem obdobju odkritih vec kod in s tem višje vrednosti spremenljivk. »Raziskava« je najpogostejši izraz v korpusu analiziranih clankov (višina spremenljivke 293). Ce izraza »arheolo­gija« (višina spremenljivke 266) in »arheolog« (višina spremenljivke 234) upoštevamo skupaj, sta številcnejša od prvega. Med 86 clanki se najveckrat pojavi tema Pa­norama na Ptuju (osem, vec od 9%).11 Ce primerjamo obe obdobji, se kvalitativno razlikujeta po prevladujocem številu porocil o nedovoljenih dejav­nostih in škodljivih dejanjih zoper arheološko dedišcino v prvem obdobju (deset clankov) v primerjavi z drugim obdobjem (dva clanka) in podobno po vecjem številu in-tervjujev z arheologi v prvem obdobju (osem intervjujev) v primerjavi z dvema intervjujema v drugem obdobju. Neugodna porocila in intervjuji so najverjetneje vpliva­li na razpoloženje javnosti do arheoloških tem v prvem obdobju. Naslednji sliki razkrivata kljucne podrobnosti vsebinske analize arheološke paradigme kot osrednjega koncepta. Grafikona primerjata porazdelitev afirmativnih in opozi­cijskih kod v 86 clankih (slika 1) v primerjavi z deseti-mi clanki z intervjuji z arheologi (slika 2). Primerjava potrjuje sklep, da so stališca arheologov iz intervjujev 11 Arheološko najdišce Panoramavsebuje ostanke osrednjega dela rimskega mesta Poetovio (današnji Ptuj), ki so še vedno skriti pod zemljo. Hkrati je bilo kmetijsko obmocjepred kratkim spremenjeno v javni park. Slika 3. Gibanje pejorativnega in spoštljivega odnosa do arheološkega dela. prispevala k temu, da se je v tem obdobju ohranila splo­šna prevlada deficitarne paradigme. Ce so novinarji in-formacije pridobivali od arheologov, lahko razumemo, da je arheološka stroka najverjetneje dajala splošni ton casopisnim porocilom. Naslednja dvojica grafikonov prikazuje gibanje dveh dodatnih konceptov: odnos do splošnega arheološkega dela in odnos do vloge arheoloških najdišc v dolocenem kraju (sliki 3 in 4). Prvi grafikon (slika 3) prikazuje vr­hova negativnega odnosa na zacetku in na koncu. Vrho­va se nanašata na dve temi, ki sta dajali ton v porocilih iz leta 2005 in 2021: prva je neuspeh pri programiranju arheološkega parka na Panoramiin vprašanje zagotavlja­nja depoja za arheološke najdbe na Ptuju, leta 2021 pa so porocali o nedovoljenih vandalskih izkopavanjih na Dolenjskem. Grafikon na sliki 4 prikazuje dva pozitivna vrhunca v ob-dobju 2011–2014 med izvajanjem vec omembe vrednih arheoloških projektov, kot so predstavitev rimskih ostan­kov na Glavnem trgu v Celju, rezultati preventivne arhe­ologije, Interreg projekta Claustra in Parsjad ter obnova treh arheoloških najdišc v Ljubljani (v okviru projekta Emona 2000). Vrhunec leta 2021 napoveduje uspešnost arheoloških projektov, kot so odkritje rimskih fresk pod Muzejskim trgom v Celju, nove perspektive prezentacije najdišca Panorama na Ptuju in podvodne raziskave v Fi­zinah v Portorožu. Naslednji grafikon (slika 5) prikazuje nihanja v razume­vanju koncepta upravljanja arheoloških najdišc. Znacaj tega dodatnega koncepta je bolj strokoven, saj njegove kode oznacujejo razlicne metode upravljanja najdišc. S prikazom spremenljivk v teh kodah, razvršcenih v dve kategoriji – konvencionalno in celostno upravljanje (ki podrobneje ponazarjata dve splošni arheološki paradigmi – deficitno oziroma participativno) –, sem skušala odkriti razliko v razumevanju upravljanja arheološke dedišcine. Prvo je bolj tradicionalno in zajema metode, ki jih na­vaja Yvonne Marshall (2002; 2011). Drugo sledi duhu Konvencije iz Fara (clena 11 in 12). Primerjava med Slika 4. Gibanje kriticnega in podpornega odnosa do vloge arheoloških najdišc. obdobjema potrjuje le rahlo rast celostnega razumevanja upravljanja. Vendar konvencionalna paradigma še vedno prevladuje nad celostno. Poleg tega je bila koda z najvišjo spremenljivko »razi­skovanje«, kar kaže na prevlado konvencionalnega pri­stopa. Sklepamo, da je v javnem arheološkem diskurzu do nedavnega prevladovala deficitarna paradigma upra­vljanja. V nasprotju s tem sodobna arheološka doktrina poudarja, da je treba arheološka najdišca upravljati z dru­gimi, bolj demokraticnimi ukrepi, zlasti tistimi, ki jih je razvila arheologija za javnost (Curk 2022, 157–283), in ne le z izkopavanji in raziskavami. Zadnji dopolnilni koncept zajema pomen arheološke dedišcine za slovensko družbo. Naša analiza kaže, da je tradicionalno razumevanje te teme v javnosti še vedno precej prisotno. Prevladujejo kode, kot sta pomen in vrednote, ki zazna­mujeta identitetno razsežnost dedišcine (slika 6). To kate­gorijo ponazarja s strmim trendom narašcanja. Spremen­ljivke, povezane s kodami gospodarskega (turisticnega) pomena, so na drugem mestu, medtem ko se trajnostni pomen v drugem obdobju pojavlja le obcasno. Ni prese­netljivo, da so kode, kot so »spomin«, »izkušnja«, »obcu­tek« in »razumevanje«, ki kažejona osebno povezanost z arheološko dedišcino in njihovo odmevnost v sedanjosti, bistveno manj zastopane v novinarskih porocilih. Kar zadeva gradacijo pomena (slika 7), novinarska po-rocila obicajno poskušajo poudariti pomen arheološke dedišcine tako, da ji pripisujejo nacionalni ter celo evrop-ski in mednarodni pomen. Regionalni in lokalni pomen porocila omenjajo le obcasno, kot da bi takšna stopnja pomembnosti dokazovala manjši ugled arheološke dedi-šcine. S psihološkega vidika je to razumljivo. Kljub temu je lahko pretiravanje s pomenom kontraproduktivno kot argument, ki se prepogosto uporablja. Slika 5. Prikaz konvencionalnih in celostnih konceptov upravljanja arheološke dedišcine. Sklepne ugotovitve Študije, ki skušajo analizirati vsebine z obsežnim laten­tnim pomenom, predpostavljajo, da vzorcenje, oprede­litev kategorij, ocena zanesljivosti in statisticna analiza zbranih podatkov o vsebini ne zajamejo nekaterih bistve­nih znacilnosti komunikacije. Namesto tega so ustrezna presoja, vrednotenje in interpretacija vsebine komunika­cije v rokah raziskovalca (Riffe et al. 2019, 145–146). To omejitev sem skušala odpraviti z oblikovanjem izpo­polnjenega okvira konceptov, kategorij in kod, s katerim sem podrobneje opisala trende demokratizacije arheolo­škega podrocja v raziskovanem obdobju. Z analizo razmeroma obsežnega kvalitativnega nabora podatkov iz novinarskih clankov sem omogocila vpo­gled v to, kako so novicarski mediji javnosti predstavljali arheološke teme. Poleg tega sem odkrila nekatere spre­membe v vrednotah, ki jih je javnost pripisala arheološki dedišcini v realnem casu. Ceprav to morda ni takoj ocitno, velja poudariti, da so de­dišcinske teme in vrednote vedno politicne, ne glede na to, ali jih opredeljujejo organi varstva dedišcine ali dedi-šcinske skupnosti. Kot pravi David Held: »Demokracijo je treba razumeti kot privilegirano pojmovanje politicne­ga dobrega, ker ponuja – vsaj v teoriji – obliko politike in življenja, v kateri obstajajo pošteni in pravicni nacini raz­pravljanja o vrednotah in sporih glede vrednot ter poga­janj o njih« (Held 2006, 260). V skladu s Konvencijo iz Fara (clen 2b) imajo dedišcinskeskupnosti kljucno vlogo pri oblikovanju in pogajanjih o dedišcinskih vrednotah ter upravljanju dedišcine z organi varstva dedišcine na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni. Par-ticipativni dedišcinski proces, utemeljen na mednarodnih standardih, ki jih je najprej dolocil Svet Evrope (Konven­cija iz Fara in z njo povezane dejavnosti), pozneje pa še Evropska unija12 in UNESCO,13 zagotavlja, da vrednote 12 Svet Evropske unije 2014, SklepiSveta o participativnem upravljanju kulturne dedišcine, Uradni list Evropske unije C 463, 23.12.2014. 13 Odbor za svetovno dedišcino 2021, Delovne smernice za izvajanje Konvencije o svetovni kulturni in naravni dedišcini, odst. 64, 119, 123. Slika 6. Identitetni, osebnostni in razvojni pomen arheološke dedišcine. Slika 7. Primerjava pomena arheološke dedišcine v novinarskih clankih. dedišcine odražajo vrednote in prepricanja vseh zaintere­siranih strani. Lokalni pomen dedišcine je pomemben, saj se demokra­tizacija dedišcine zacne predvsem od spodaj navzgor. To potrjujejo tudi porocila slovenskih lokalnih casopisov, ki se sklicujejo na pomen arheološke dedišcine, ukoreninje­ne na obmocju lokalnih skupnosti, kar pomeni, da ob-stajata »dva mocna sklopa stališc, ki se osredotocata na dedišcinski diskurz, pri cemer je prvi bistveno bolj pesi­misticen od drugega. Prvi ... vidi dedišcino kot predvsem konservativen in nostalgicen projekt. Vkljucuje roman-tiziran in idealiziran pogled na preteklost ... Nasprotni pogled je precej bolj optimisticen in na podlagi pretežno binarnih opozicij, kot so amatersko/profesionalno, sou-deleženec/obstranec, zgodovina/dedišcina, priznava bolj demokraticno obliko dedišcine ... ‚Duh [manjšega] kraja‘ je v tej konstrukciji pomemben, prav tako kot mestni kra­ji« (Robertson 2016, 143). Na podlagi raziskave, predstavljene v tem prispevku, lahko sklepamo, da je najbolj smiseln odgovor na naše raziskovalno vprašanje naslednji: • Vsebinska analiza novinarskega porocanja v izbra­nem obdobju razkriva postopno težnjo k demokra­tizaciji slovenske arheologije. Še vedno pa nismo zbrali dokazov, ki bi pricali o odlocilnem prelomu. • Analiza je najpozitivnejši trend zabeležila pri cetr­tem konceptu »Odnos do vloge arheoloških najdišc«, kjer je bilo preseganje deficitarne arheološke para­ digme najbolj ocitno. • Vsebinska analiza novinarskih prispevkov je zaznala vecjo obcutljivost za posamezna najdišca, kar dokazuje poseben premik v odnosu javnosti do demokratizacije arheološkega diskurza. • Zato se evidentirano zanimanje za arheološka najdišca v slovenskih regijah in mestih izkazuje kot najvecji potencial za sodelovanje javnosti pri upravljanju arheološke dedišcine. Glavna ugotovitev, ki izhaja iz podpornih podatkov, poja­snjenih v prejšnjem poglavju, je: Demokratizacija javne­ga arheološkega diskurza je odvisna od zavezništva med arheološkimi strokovnjaki in dedišcinskimi skupnostmi. Strokovnjaki morajo za krepitev tega zavezništva upora­biti komunikacijske kanale medijev. Poleg tega morajo strokovnjaki in novinarji sodelovati pri spodbujanju lo-kalnih akterjev k neposrednemu sodelovanju pri upra­vljanju dedišcine (Pirkovic 2020, 833–834). Javnost bo jasneje razumela, da dedišcina (tudi arheološka) ponuja razlicne možnosti za trajnostni lokalni razvoj. Hkrati je treba uvesti analiticna orodja za merjenje dovzetnosti za priložnosti, povezane z dedišcino. Vsebinska analiza no-vinarskih clankov, ki porocajo o arheološki dedišcini v Sloveniji, je le eno od njih. Literatura COUNCIL OF THE EUROPEAN UNION 2014, Council Conclusions on Participatory Governance of Cultural Heritage. – Official Journal of the European Union C 463, 23.12.2014. COUNCIL OF EUROPE FRAMEWORK CONVEN­TIONONTHEVALUEOFCULTURALHERITAGE FOR SOCIETY. Council of Europe Treaty Series - No. 199, Faro, 27. 10. 2005. CURK, T. 2022, Vkljucevanje javnosti v obravnavanje arheološke dedišcine v urbanih naseljih (Neobjavljena doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta). – Ljubljana. DONTHU, N., S. KUMAR, D. MUKHERJEE, N. PANDEY, W. M. LIM 2021, How to Conduct a Bibli­ometric Analysis: An Overview and Guidelines. – Jour­nal of Business Research 133, 285–296. https://doi. org/10.1016/j.jbusres.2021.04.070. HELD, D. 2006, Models of Democracy (3. izd.). – Cam­bridge, Malden, Polity Press. JACOBSON, M. J. 2022, Archaeological Evidence for Community Resilience and Sustainability: A Bibliomet­ric and Quantitative Review. – Sustainability 14, 16591. https://doi.org/10.3390/su142416591. JAIN, S. 2019, Research Methodology in Arts, Science and Humanities. – Oakville, Society Publishing. MALLIA, M. S., A. S. VIDAL2009, From the Opposite Corner: ABibliometric Analysis of Research on Ameri­can Archaeology in European Publications. – Archaeol­ogies: Journal of the World Archaeological Congress 5, 446–467.https://doi.org/10.1007/s11759-009-9118-8. MARSHALL, Y. 2002, What is community archaeolo­gy? – World Archaeology 34/2, 211–219. https://doi.org/ 10.1080/0043824022000007062. MAYRING, P. 2004, Qualitative Content Analysis. – V: Flick, U., E. Von Kardorff, I. Steinke (ur.), A Compan­ion to Qualitative Research. – London, Thousand Oaks, Sage, 266–269. MCCOMBS, M. E., L. GUO 2014, Agenda Setting Influ­ence of the Media in the Public Sphere. – V: Fortner, R. S., P. M. Flacker (ur.), The Handbook of Media and Mass Communication Theory. – Chichester, Wiley, 251–268. https://doi.org/10.1002/9781118591178.ch14. MERRIMAN, N. 2004, Introduction: Diversity and Dis­sonance in Public Archaeology. – V: Merriman, N. (ur.), Public Archaeology. – London, New York, Routledge, 1–18. MERRIMAN, N. 2016, Beyond the Glass Case: The Past, the Heritage, and the Public in Britain. – New York, London, Routledge. NORA, P. 1997, Conclusion des entretiens. – V: Nora, P. (ur.), Science et conscience du patrimoine. – Paris, Fa-yard, 391–397. PIRKOVIC, J. 2009, Unpacking the Convention into Challenging Actions for Member States. – V: Council of Europe, Heritage and Beyond. – Strasbourg, Council of Europe Publishing, 23–27. PIRKOVIC, J. 2020, Heritage Management at the Lo­cal Level: Heritage Communities and Role of Local Authorities. – Etnoantropološki Problemi/Issues in Eth­nology and Anthropology 15/3, 829–842. https://doi. org/10.21301/eap.v15i3.7. PIRKOVIC, J. 2023, The Role of Media Reports in the Democratisation of Archaeological Heritage Manage­ment – The Case of Slovenia. – ANNALES 33/3, 557– 570. https://doi.org/10.21301/eap.v15i3.7. REESE, S. D. 2011, Understanding the Global Journal­ist: A Hierachy-of-Influence Approach. – V: Berkowitz, D. A. (ur.), Cultural Meanings of News: A Text-reader. – Thousand Oaks, Sage, 3–16. RIFFE, D., S. LACY, B. WATSON, F. FICO 2019, Ana­lyzing Media Messages: Using Quantitative Content Analysis in Research (4. izd.). – New York, London, Routledge. https://doi.org/10.4324/9780429464287. ROBERTSON, I. J. M. 2016, Heritage from Below: Class, Social Protest and Resistance. – V: Howard, P., B. Graham (ur.), The Routledge Research Companion to Heritage and Identity. – London, New York, Routledge. ROSENSWIG, R. M. 1997, Ethics in Canadian Ar­chaeology: An International, Comparative Analysis. – Canadian Journal of Archaeology/Journal Canadien d‘Archéologie 21/2, 99–114. ROVŠNIK, B. 1997, Istraživanjemuzejske publike. – In­formatica museologica 28, 1–4. SALLEH, S. Z., A. R. BUSHROA 2022, Bibliometric and Content Analysis on Publications in Digitization Technology Implementation in Cultural Heritage for Re­cent Five Years (2016–2021). – Digital Applications in Archaeology and Cultural Heritage 25, e00225. https:// doi.org/10.1016/j.daach.2022.e00225. SCHOFIELD, J. (ur.) 2016, Who Needs Experts? Coun­ter-mapping Cultural Heritage (1. izd.). – New York, London, Routledge, Taylor and Francis. SMITH, L. 2004, Archaeological Theory and the Politics of Cultural Heritage. – London, New York, Routledge. SMITH, L. 2006, Uses of Heritage. – London, New York, Routledge. SMITH, L. 2022, Heritage, the Power of the Past, and the Politics of (Mis)Recognition. – Journal for the The­ory of Social Behaviour 52/24, 623–642. https://doi. org/10.1111/jtsb.12350. VALMARSKA, A., L. A. CABRERA-DIEGO, E. LIN­HARES PONTES, S. POLLAK 2021, Exploratory Anal­ ysis of News Sentiment Using Subgroup Discovery. – V: Babich, B., S. Pollak (ur.), Proceedings of 8th BSNLP Workshop on Balto-Slavic Natural Language Processing, co-located with the 16th European Chapter of the Asso­ciation for Computational Linguistics (EACL), 20 April 2021. – Stroudsburg, The Association for Computational Linguistics, 66–72. VAN ASSCHE, K., R. BEUNEN, M. DUINEVELD 2014, Evolutionary Governance Theory. – Cham, Hei­delberg, New York, Dordrecht, London, Springer. https:// doi.org/10.1007/978-3-319-00984-1. WORLD HERITAGE COMMITTEE 2021, Opera­tional Guidelines for the implementation of the World Heritage Convention. – Paris, UNESCO. ŽUPIC, I., T. CATER 2015, Bibliometric Meth­ods in Management and Organization. – Organiza­tional Research Methods 18/3, 429–472. https://doi. org/10.1177/1094428114562629. Spletni viri SPLET 1: https://www.cobiss.si/en/cobiss.htm (16. 9.2024). 1.02 Pregledni znanstveni clanek Kratek zgodovinski pregled arheološke geofizike v svetu in Sloveniji A Short Historical Overview of Archaeological Geophysics in the World and Slovenia © Igor Medaric Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo; igor.medaric@ff.uni-lj.si DOI: 10.5281/zenodo.14418406 Izvlecek: Prispevek prinaša kratek zgodovinski pregled arheološke geofizike s poudarkom na razvoju geofizikalnih tehnik, pomenu arheološke geofizike in njenem razvoju v Sloveniji od prvega preizkusa leta 1964 do danes. Posebej obravnava zacetke, kljucne mejnike in pomembne prispevke tujih in slovenskih raziskovalcev na podrocju arheološke geofizike. Zacetnim prizadevanjem raziskovalcev Zavoda za varstvo kulturne dedišcine v šestdesetih letih je v sedemdesetih sledil krajši premor, nato pa ponoven razcvet v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja. Do konca devetdesetih let je bila geofizika pri nas že uspešno vkljucena v standardne arheološke metode. Kljucne besede: arheološka geofizika, Slovenija, zacetki, zgodovina, razvoj Uvod Leta 2024 mineva 60 let od prvega dokumentirane­ga preizkusa uporabe ene izmed geofizikalnih metod na arheološkem najdišcu pri nas. Ob tej obletnici je v prispevku podan strnjen zgodovinski pregled razvoja geofizike v arheologiji po svetu, s poudarkom na njenih zacetkih, razvoju in uveljavljanju v Sloveniji. Geofizikalne raziskave so danes sestavni del standardnih arheoloških raziskav. Podrocje v domeni plitve geofizi­ke, za katero je od srede osemdesetih let prejšnjega sto­letja v veljavi izraz arheološka geofizika, vkljucuje in-tegracijo razlicnih neinvazivnih geofizikalnih tehnik, ki merijo spremembe v fizikalnih poljih Zemlje ali umetno ustvarjenih fizikalnih poljih za kartiranje podpovršinskih ostankov na arheoloških najdišcih (Scollar et al. 1990). Tehnike omogocajo poceni, hitro in ucinkovito razisko­vanje obsežnih obmocij in, v idealnem primeru, celovi­tega razumevanja podpovršinske razporeditve pokopanih arheoloških ostankov. Danes jih rutinsko uporabljamo pri odkrivanju novih oziroma kartiranju že znanih arheolo­ških najdišc in ocenjevanju njihovega arheološkega po­tenciala ter imajo pomembno vlogo pri varovanju kultur­ne dedišcine. Apliciranje geofizikalnih raziskav, ki so se Abstract: The paper provides a brief historical overview of archaeological geophysics with an emphasis on the development of geophysical techniques, the importance of archaeological geophysics, and its development in Slovenia from the first test in 1964 to the present. It specifically discusses the beginnings, key milestones, and important contributions of foreign and Slovenian researchers in the field of archaeological geophysics. The initial efforts of the researchers of the Institute for the Protection of Cultural Heritage in the 1960s were followed by a short break in the 1970s, and then by a revival in the second half of the 1980s. By the end of the 1990s, geophysics had been successfully integrated into standard archaeological methods. Keywords: archaeological geophysics, Slovenia, beginnings, history, development nih geoloških, inženirskih, geotehnicnih ipd. problemov, v arheologijo ni bil enkraten dogodek, temvec postopen proces, na katerega so vplivali razlicen razvoj instrumen­tov in stopnje zanimanja za njihovo apliciranje v arhe­ologijo v razlicnih regijah sveta. Pot do njihovega pos­topnega vkljucevanja v arheološko stroko je bila dolga in zanimiva, zaznamovana s številnimi prizadevanji po­sameznikov in institucij, ki so vsak po svoje prispevali k uveljavitvi arheološke geofizike kot posebnega podrocja. Vkljucevanje geofizikalnih raziskav v arheološke ra­ziskave v Sloveniji je potekalo v vec fazah, vsaka pa je bila tesno povezana z napredkom metod in tehnologij v svetovnem merilu. Všestdesetih letih 20. stoletja so pio­nirske poskuse in prizadevanja za njihovo uveljavitev v Sloveniji zaceli raziskovalci zavoda za varstvo kulturne dedišcine, sledila sta kratek premor v sedemdesetih letih in ponoven interes v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja. Do konca devetdesetih let je bila geofizika us-pešno vkljucena v standardni del arheoloških raziskav. Kljucno vlogo pri njeni vkljucitvi v arheološko stroko je odigral Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Uni-verze v Ljubljani. že od zacetka 20. stoletja uporabljale za reševanje razlic­ Kratek pregled razvoja arheološke geofizike v svetu Obdobje pred letom 1945 Teoreticne osnove za razpravo o uporabi geofizikalnih metod v arheologiji segajo v trideseta leta 20. stoletja. Francoski arheolog Robert du Mesnil du Buisson je leta 1934 v delu La technique des fouilles archéologiques (Tehnika arheoloških izkopavanj) prvi predstavil mož­nosti uporabe razlicnih geofizikalnih tehnik, vkljucno z gravimetrijo, magnetometrijo, elektricno upornostjo in seizmicnimi tehnikami, pri odkrivanju razlicnih arheolo­ških ostankov (Hesse 2000). Prva neinvazivna tehnološka orodja za odkrivanje po­sameznih arheoloških artefaktov v medvojnem obdobju so bili detektorji kovin. Ta elektromagnetna metoda je bila zaradi razmeroma preproste zasnove in široke dos-topnosti zelo priljubljena najprej med iskalci zakladov v Združenih državah Amerike (Santschi 1929), nato pa so njeno uporabnost zaceli prepoznavati tudi arheologi. Prvi testni poskusi v arheologiji so bili opravljeni v Združe­nem kraljestvu v tridesetih letih 20. stoletja (Passmore, Jones 1930). Temu je sledila prva uspešna sistematicna uporaba za identifikacijo in razmejitev obmocij razlicnih namembnosti na najdišcu Provincial Fort Manucy v ZDA (Scoff 1937). Danes za prvo sistematicno geofizikalno raziskavo v arheologiji veljajo meritve, ki jih je opravil ameriški ge­ofizik Mark Cyril Malamphy v Združenih državah Ame-rike na najdišcu kolonialnega Williamsburga novembra 1938. V raziskavi, ki jo je izvedlo podjetje Hans Lund­berg Ltd.,1 so za iskanje zakopanega oboka, za katerega so domnevali, da je povezan z zgodnjo cerkvijo, upora­bili meritve elektricnih potencialov (Bevan 2000). Leta 1946 je isto podjetje, tokrat pod vodstvom Hansa Lun­dberga, izvedlo še eno pionirsko raziskavo v Mehiki. Z isto metodo, pri kateri s pomocjogalvanometra spremlja-mo napetostne razlike med dvema vzporednima linijama ozemljenih elektrod s konstantnim tokom (Bevan 2000), 1 Hans Lundberg (1893–1971) jebil švedski rudarski inženir, geofi­zik in inovator, ki je v tridesetih letih 20. stoletja emigriral v Kana-do. Najbolj znan je po inovacijah in napredku na podrocju metode elektricne upornosti ter pionirskih magnetnih in elektromagnetnih raziskavah iz zraka. Geofizikalno raziskavo v kolonialnem Willi-amsburgu bi verjetno izvedel sam, vendar je bil ravno takrat udele­žen v prometni nesreci (Bevan 2000). so odkrili fosilne ostanke cloveka iz Tepexpana (de Terra 1947; 1949). Pionirsko obdobje (1946–1970) Po prvih poskusih z detektorji kovin in meritvami elek­tricnih potencialov na ameriški celini so bile kmalu po koncu druge svetovne vojne geofizikalne metode prvic uporabljene na arheoloških najdišcih v Evropi. Leta 1946 je britanski arheolog Richard Atkinson na arheološkem najdišcu Dorchester ob Temzi z merilnikom upornos-ti, imenovanim »Megger earth tester«, z Wennerjevo razvrstitvijo elektrod kartiral navidezno upornost tal. Med letoma 1946 in 1952 je v Združenem kraljestvu z isto metodo izvajal meritve na vec arheoloških najdišcih iz razlicnih arheoloških obdobij (Atkinson 1953). Kartiranje navidezne upornosti, imenovano tudi geoelek­tricno kartiranje, se je v arheologiji postopoma uveljavilo v petdesetih letih 20. stoletja in je bilo do redne uporabe magnetometrov v zacetku šestdesetih let 20. stoletja edi­na metoda, ki se je uporabljala za arheološko prospek­cijo. Do leta 1960 so jo preizkušali in uporabljali v vec evropskih državah. Raziskovalcem v Veliki Britaniji so leta 1953 sledili avstrijski (Schwarz 1959), leta 1954 so jo prvic uporabili na najdišcih v Italiji (Lerici 1958), sledili so raziskovalci iz Nemcije (Scollar 1959), Švice (Schwarz 1959) in Francije leta 1959 (Hesse 2000). V petdesetih in šestdesetih letih so preizkušali razlicne nacine merjenja upornosti in preverjali razlicne razvrs­titve elektrod, da bi ugotovili, katere bi najbolj ustrezale arheološki prospekciji. Pot se je zacela z uporabo Wen-nerjeve razvrstitve, ki ji je sledilo preizkušanje Schlum­bergerjeve, pozneje pa so raziskovalci preizkušali mož­nosti razvrstitve z dvojnim dipolom (Scollar et al. 1990). V arheologiji se je nato najbolj uveljavilo geoelektricno kartiranje z razvrstitvijo elektrodnih dvojckov, ki izhaja iz klasicne Wennerjeve elektrodne razvrstitve in se je brez vecjih sprememb ohranilo vse do danes. Njegova preprosta zasnova, uporaba in interpretacija omogocajo jasno zaznavanje arheoloških ostalin brez vecjih zunan­jih vplivov. Metodo so v sedemdesetih letih 20. stoletja izpopolnili in popularizirali raziskovalci na Oddelku za arheološke vede Univerze Bradford v Angliji (Scollar et al. 1990). Proces termoremanentne magnetizacije železovih ok­sidov v žganih materialih pri ohlajanju v prisotnosti zemeljskega magnetnega polja je bil prepoznan že v 19. stoletju (Scollar et al. 1990), vendar so bili instrumenti za kartiranje v arheološke raziskave vkljuceni šele konec petdesetih let 20. stoletja. Po uspešnih terenskih poskusih z razlicnimi magnetometri konec leta 1957 so angleški raziskovalci leta 1958 za odkrivanje ostankov rimskih peci prvic uporabili protonski magnetometer (Aitken 1958; Scollar et al. 1990). Uporaba magnetometra se je zaradi sposobnosti zaznavanja širokega spektra arheolo­ških ostalin in razmeroma hitrega pridobivanja podatkov v šestdesetih letih hitro razširila med arheološke razisko­valne skupine po vsem svetu. Angleškim raziskovalcem so sledili nemški, ki so leta 1959 na arheoloških najdišcih prvic uporabili napredne magnetometre lastne izdelave (Scollar 1961). Leta 1961 so magnetne meritve prvic izvedli v Italiji (Lerici 1961), v ZDA, Švici, Franciji in Sovjetski zvezi leta 1962, leto kasneje na Poljskem in leta 1965 na Danskem (Herbich 2015). Sprva so uporabljali predvsem protonske magnetomet-re, vendar so meritve zaradi njihove teže, pocasnosti (1 meritev na minuto) in omejene obcutljivosti (1 nT) po­menile precejšenizziv (Aitken 1958). Kljub tem poman­jkljivostim so bili protonski magnetometri priljubljeni zaradi cenovne dostopnosti in enostavne izdelave (Her-bich 2015). Da bi odpravili omenjene pomanjkljivosti in izboljšali magnetne raziskave, so raziskovalci kmalu zaceli preizkušati še protonske gradiometre in pretocne magnetometre (Aitken 1960; Tite 1961). Izkazalo se je, da so ti magnetometri manj obcutljivi na dnevna nihanja magnetnega polja in na motnje geološke podlage ter da so primernejši za arheološke raziskave (Tite 1961). Nato so leta 1964 uvedli še obcutljivejše rubidijeve magneto-metre, ki so uporabljali opticno crpanje. Ti instrumenti, ki so omogocali tudi hitrejše pridobivanje podatkov, so omogocili zaznavanje šibkejših razlik med naravnimi in antropogenimi materiali (Ralph 1964; Breiner 1965). Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja so v arheologiji preizkusili Overhauserjeve magnetometre (Salvi 1970). V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je v arheolo­ških raziskavah mocno razširil nabor uporabljenih geofi­zikalnih metod. Poleg magnetometrije in geoelektricnega kartiranja so raziskovalci zaceli eksperimentirati z drugi-mi tehnikami. Ena prvih takšnih metod so bile nizkofrek­vencne elektromagnetne metode, zlasti elektromagnetna indukcija (EMI). Prvi poskusi uporabe instrumentov EMI za odkrivanje arheoloških ostankov so bili opravljeni leta 1962, vendar niso dali prepricljivih rezultatov (Scollar et al. 1990). Kasnejše raziskave so pokazale, da so ti instru­menti primernejši za kartiranje magnetne susceptibilnosti (Howell 1966; 1968; Scollar et al. 1990). Preizkušene so bile še razlicne seizmicne metode, vkljucno s seizmicno refrakcijo (Carson 1962), metodo sonicnega spektrosko-pa (Carabelli 1966) in seizmicno refleksijo (McGhee et al. 1968). Varheologijo sta bili prvic uvedeni tudi gravi­metrija (Linington 1966) in metoda inducirane polariza­cije (Aspinall, Lynamm 1970). V tem izredno pestrem pionirskem obdobju so bili usta­novljeni prvi oddelki in specializirani centri, namenjeni prvenstveno arheološki geofiziki. Med najdejavnejšimi sta bila raziskovalni laboratorij za arheologijo in zgodo-vino na Univerzi v Oxfordu, ustanovljen v Angliji leta 1955, in Arheološki inštitut Fundacije Lerici, odprt leto prej na Univerzi v Milanu, ki ga je vodil Carlo Lerici.2 Slednja ustanova je imela pomembno vlogo pri popu­larizaciji arheološke geofizike v vzhodni Evropi in pri nas (Lerici 1980). Konec 50. let je zacel pod vodstvom Irwina Scollarja s preizkušanjem in apliciranjem geofi­zike v arheologiji laboratorij za terensko arheologijo pri Rheinisches Landesmuseum v Bonnu (Nemcija) (Scol­lar 1959). Podoben center je v 60. letih deloval v Gar-chyju v Franciji (Centre de Recherches Geophysiques), C.N.R.S., ki se mu je leta 1960 pridružil Albert Hesse. Vsi omenjeni centri in raziskovalci so bili pomembni za uveljavitev in inovacije arheološke geofizike v svojih dr­žavah, pa tudi izven njihovih meja. Pomembno vlogo pri zacetnem razvoju in sistematicnem apliciranju arheolo­ške geofizike v Evropi je imela v tem casu tudi Univerza v Pensilvaniji (ZDA), ki je sodelovala z inštitutom Lerici v Italiji (glej Ralph 1964). Manjši centri so nastali tudi v Sovjetski zvezi (Laboratorij za uporabne tehnologije v arheologiji na inštitutu za arheologijo, ki je bil del takrat­ne leningrajske podružnice Akademije znanosti ZSSR) in na Poljskem (Univerza v Varšavi) (Herbich 2015). Razvoj in uporaba arheološke geofizike v tem obdobju sta bila dokumentirana v uvodnih številkah britanske re­ 2 »Instituto Lerici – Sezione Prospezioni Archeologiche della Fonda-zione Lerici del Politecnico di Milano« je bil inštitut, specializiran za arheološko geofiziko, ki je od leta 1954 geofizikalne raziskave ucinkovito uporabljal najprej na arheoloških najdišcih v Italiji, po­zneje pa je svoj vpliv razširil na druge države (Egipt 1961, Turcija in Bolgarija 1963, Jordanija in Španija 1964, Poljska 1965, Ceška in Jugoslavija 1969) (Bonghi Jovino, Cavagnaro Vanoni, Linington 1980). vije Archaeometry (1958–). Kljucno vlogo pri razširjanju razvoja na podrocju arheološke geofizike prek uglednih znanstvenih publikacij pa je imela Fundacija Lerici iz Milana, pobudnica prvih konferenc, ki so vkljucevale te­matiko arheološke geofizike. Od leta 1963 je organizirala letne seminarje, namenjene usposabljanju arheologov na podrocju najnovejših metodologij. Izdajala je revijo Ri-vista di Geofisica Applicata, med letoma 1966 in 1974 pa še specializirani reviji Prospezioni Archeologiche in Prospezioni Archeologiche – Quaderni ter posamezne monografije, ki so predstavljale najpomembnejšo litera­turo o arheološki prospekciji v tem obdobju. Tehnicne izpopolnitve in razvoj racunalniške opreme (1970–1999) Veliko vecino metod, ki se danes uporabljajo v arheo­loški geofiziki, so preizkusili do leta 1970. V naslednjih dvajsetih letih je sledilo obdobje tehnicnega izpopolnje­vanja, utrjevanjain prilagajanja za njihovo širšo uporabo. Pomemben napredek pri arheogeofizikalnih raziskavah je pomenil razvoj racunalnikov. Prvi preizkusi racunalni­kov za arheološko geofiziko so bili izvedeni v šestdesetih letih (Scollar, Kruckeberg 1966), vendar so jih zaceli šir­še uporabljati šele v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih. Splošen tehnološki napredek, še posebej opazen pri ob-delavi in vizualizaciji podatkov v 80. letih, je vplival tudi na razvoj geofizikalnih instrumentov in izboljšave, kot sta vecja zmogljivost shranjevanja podatkov in možnost preklapljanja med razlicnimi funkcijami, razmiki elek-trod ipd. Pomembne spremembe, kot je bilo izboljšanje locljivosti magnetometrov, so dodatno vplivale na ka­kovost in kolicino podatkov, zbranih med posameznimi raziskavami. Poleg teh tehnoloških inovacij so se v arhe­ologiji pojavile nove metode – predvsem za zagotavljan­je želenih globinskih informacij, zlasti georadar – GPR (ang. Ground penetrating radar) – in elektricno profi­liranje – ERT (ang. Electrical resistivity tomography). Ponovno so preizkušali tudi seizmicno refrakcijo (glej Ovenden 1994). Georadar so na arheoloških najdišcih zaceli uporabljati v zacetku sedemdesetih let 20. stoletja v ZDA. Prvic je bil uporabljen leta 1973 za odkrivanje arheoloških os­talin v kanjonu Chaco v Novi Mehiki (glej Bevan, Ke­nyon 1975).Georadarski sistemi so bili v zacetku okorni. Sprejemnik in oddajnik sta bila prek kablov povezana s tiskalnikom, ki je ustvarjal zapise odbojev radarskih va­lov na termicnem papirju, zaradi cesar jih niso množic­no uporabljali za arheološko prospekcijo. Vendar se je zaradi možnosti zajema vertikalnih globinskih prerezov, ki omogocajo kakovostno tridimenzionalno vizualizaci­jo, metoda hitro razvijala, njena uporaba na arheoloških najdišcih pa se je z razvojem opreme na prehodu tiso-cletja mocno povecala. Vtem obdobju so preizkušali tudi vecdimenzionalne me-ritve upornosti, zlasti elektricno upornostno tomografijo (ERT), ki so jo prvic uporabili na arheološkem najdiš-cu Verulamium v St. Albans leta 1989 (Noel, Xu 1991). Prednosti ERTpred drugimi metodami vkljucujejo mož­nost raziskovanja vecjih globin ter podroben vpogled v stratigrafijo arheoloških in geoloških plasti, zato se je ta metoda hitro vkljucevala v arheološke raziskave. Druga, manj pogosto uporabljena, vendar preizkušena metoda v arheologiji je metoda lastnih potencialov (MLP), ki sta jo prvic uporabila Wynn in Sherwood (1984) na razlicnih arheoloških najdišcih v ZDA. V sedemdesetih letih 20. stoletja so v Franciji za identifikacijo arhitekturnih ostan­kov prvic preizkusili termicne metode (Tabbagh 1974). Z razvojem vseh teh metod se je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja povsem uveljavil vecmetodni pristop, ki je težil k celovitejšemu razumevanju arheolo­ških ostankov (Brizzolari et al. 1992). Od zacetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja so imele kljucno vlogo pri razvoju in uporabi geofizikalnih me-tod v arheologiji izobraževalne ustanove v Združenem kraljestvu, ki so geofiziko aktivno vkljucevale v svoje programe. Predvsem Univerza v Bradfordu je ob semi-narjih in predavanjih iz arheološke geofizike v vec letih preizkusila in razvila vec prototipov instrumentov in programsko opremo, specializirano za arheološko pro-spekcijo, vkljucno z elektromagnetnimi, magnetnimi in upornostnimi metodami (Gaffney, Gater 2003). Leta 1984 je Roger Walker, diplomant in sodelavec uni-verze v Bradfordu, ustanovil podjetje Geoscan Research, ki se je osredotocilo na izdelavo geofizikalnih merilnih instrumentov za arheologijo. Ti instrumenti, zlasti rocni pretocni gradiometer in merilnik elektricne upornosti, so v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Angliji postali zelo priljubljeni in imeli velik pomen pri arheoloških raziskavah po vsej Evropi, tudi pri nas. Leta 1994 je bila na pobudo raziskovalcev iz Bradforda ustanovljena revija Archaeological Prospection. Ta pub-likacija je odpravila vrzel in razdrobljenost clankov na podrocju arheološke geofizike, do katerih je prišlo zaradi prenehanja izhajanja revije Prospezioni archaeologice. Re-vija, posvecena arheološki prospekciji, je še danes ugledna platforma za objavljanje clankov s podrocja geofizike, pa tudi širšega podrocja arheološke prospekcije. Od leta 1995 vsaki dve leti organizira redna mednarodna srecanja. Vtem casu je bilo tudi nekaj inovacij pri nizkofrekvenc­nih (do 50 kHz) elektromagnetnih sistemih. VFranciji je geofizik Alain Tabbagh, znan po prispevkih s podrocja geoelektricnega in elektromagnetnega raziskovanja, razvil elektromagnetni sistem Slingram, ki je omogocal socasno pridobivanje razlicnih vrst informacij, vendar je bilo treba na instrumente za uspešno razlikovanje med prevodnimi in magnetnimi znacilnostmi na razlicnih globinah še pocakati (Tabbagh 1986). V Veliki Britaniji so izdelali Bartingtonov MS2 elektromagnetni sistem z možnostjo delovanja z dvojno frekvenco, ki je bil upo­raben predvsem pri študijah magnetne susceptibilnosti in kartiranja vrhnjega dela tal (Scollar et al. 1990). V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so znatno napre­dovale arheološke raziskave z magnetometri. Uvedba obcutljivejših cezijevih magnetometrov, ki temeljijo na opticnem crpanju, je omogocila natancno kartiranje izjem-no šibkih oziroma majhnih odstopanj v magnetiziranosti podzemnih struktur. Velik preskok so pomenile tudi razis­kave konec devetdesetih let s posebej zasnovanimi vozicki z vec senzorji, ki so omogocili hitro in natancno pokri­vanje velikih obmocij, kar je pomenilo velik napredek v raziskavah arheologije krajine. Pri uporabi teh tehnologij v praksi, s posebnim poudarkom na preucevanju prazgo­dovinskih struktur, so bili v ospredju nemški raziskovalci (Becker 1995). Zaradi velike kolicine izjemno kakovost­nih podatkov in razvoja programske opreme je sledil prvi vecji poudarek na kvantitativni analizi magnetnih podat­kov z neposrednim in inverznim nacinom interpretacije (Eder-Hinterleitner, Neubauer 1997). Še pred tem so bile uvedene in preizkušane možnosti izvajanja geoelektricnih meritev na vec globinskih inter-valih socasno in mobilne motorizirane elektrode, ki so omogocile še hitrejše pokrivanje vecjih površin, vendar pa se zaradi neprakticnosti, okornosti in omejenosti na le travnate terene brez podrastja niso povsem prijele (Scol­lar et al. 1990, 344; Panissod et al. 1998). Obsežni podatki visoke locljivosti, kombinacija vec metod, kvantitativne analize (2000–danes) V zadnjih dveh desetletjih se je izjemno povecala ucin­kovitost pridobivanja obsežnih geofizikalnih podatkov visoke locljivosti za arheološko prospekcijo, in sicer pri magnetnih, georadarskih in ERT raziskavah. Uvajanje motoriziranih meritev je olajšalo raziskovanje celotnih arheoloških najdišc in pokrajin. Vospredju teh dosežkov je bil dunajski Inštitut Ludwiga Boltzmanna za arheolo­ško prospekcijo in virtualno arheologijo (LBI ArchPro). Omeniti velja raziskave, ki jih je inštitut opravil na rim-skem najdišcu Carnuntum (Avstrija) (Neubauer et al. 2002; 2012) in v Stonehengeu (Velika Britanija) (Gaff­ney et al. 2012; 2018). Ta razvoj je posledicno pripeljal do bistveno vecjega nabora geofizikalnih podatkov, kar zahteva sorazmerno povecanje ucinkovitosti obdelave podatkov in analiticnih zmogljivosti. V luci tega tehno­loškega napredka je opazen premik v smeri poudarjanja avtomatiziranega dolocanja anomalij (Pregesbauer et al. 2018; Verdonck, de Smedt, Verhegge 2019; Küçükde­mirci, Sarris 2020), kvantitativnih analiz in interpreta­cije nacina inverzije, pa tudi natancnih analiz okoljskih dejavnikov, naravnih struktur in arheoloških znacilnosti (Cuenca-Garcia et al. 2018). V tem casu je mocno napredovala georadarska tehno­logija v smislu hitrosti, pokritosti velikih obmocij in zmogljivosti programske opreme. Z uvedbo veckanalnih sistemov v arheologijo na prelomu tisocletja je georadar postal eno glavnih orodij za dolocanje tridimenzionalnih podpovršinskih dimenzij (Trinks et al. 2018). Pri obrav­navi zelo gostih naborov georadarskih podatkov novi pristopi k 3D prostorskemu upodabljanju omogocajo bolj realisticno vizualizacijo podatkov (Verdonck et al. 2020). Velik napredek na podrocju instrumentarija in programske opreme je bil v zadnjih 10 letih dosežen tudi pri študijah profiliranja ERT z razlicnimi elektrodnimi razvrstitvami ter pri izdelavi inverznih modelov, ki omo­gocajo vse bolj kakovostno kvantitativno interpretacijo in se vse pogosteje uporabljajo na arheoloških najdišcih (Piro et al. 2019). Pri nizkofrekvencnih elektromagnetnih metodah je viden napredek predvsem pri senzorjih z vec sprejemnih tuljav (ang. multi coil), ki delujejo socasno na eni ali vec frek­vencah, kar omogoca sinhrono in zelo kvalitetno zaje­manje meritev na razlicnih globinskih intervalih. Danes je najbolj uveljavljen nizkofrekvencni EM instrument CMD Mini – explorer (GF Instruments). Instrument socasno meri elektricno prevodnost, ki je sorazmerna spremembam magnetne susceptibilnosti tal (Bonsall et al. 2013). Uporaba brezpilotnih letalnikov za letalske raziskave, te­hnologije LiDAR (Light Detection and Ranging) za ana­lizo pokrajine in 3D-modeliranja za namene vizualizaci­je je še dodatno razširila možnosti arheološke geofizike. Poleg tega so bila v prakse magnetometrije nedavno vkl­jucena brezpilotna letala, ki že dajejo obetavne rezultate pri magnetnih meritvah iz zraka (Stele et al. 2023). Pri-cakovati je, da bo na tem podrocju svoj potencial kmalu pokazala tudi umetna inteligenca. Pregled arheološke geofizike v Sloveniji Zacetki (1964–1970) Zanimanje za uporabo geofizikalnih metod v arheologiji v Sloveniji sega v šestdeseta leta 20. stoletja. Pomembno vlogo pri njihovi popularizaciji pri nas ter v drugih regi­jah srednje in vzhodne Evrope so imele raziskave, ki jih je izvajal italijanski inštitut Lerici. Dosežki pri neinva­zivnem odkrivanju etrušcanskih grobnic na grobišcu Cer­veteri so odmevali tudi v slovenskem dnevnem casopisju (Ljudska pravica 1957; Tovariš 1958; Delo 1961) in v strokovni literaturi (Petru 1967). Italija je v tem casu na­sploh postala središce arheološko-geofizikalnih raziskav v Evropi, saj je inštitut pritegnil vse vidnejše svetovne ra­ziskovalce in organiziral mednarodna srecanja, na kate­rih so imeli slovenski arheologi verjetno prvo priložnost bolje spoznati geofizikalne tehnike. Eno prvih srecanj je bilo marca 1962 v Benetkah, kjer so lahko prisluhnili predavanju M. J. Aitkena (1962a) o prvih magnetomet­ricnih raziskavah v Italiji ter predstavitvam Carla Lerici­ja in njegovih italijanskih kolegov (Lerici 1962). O tem srecanju so obsežneje porocali tudi pri nas (Tedenska tri­buna 1962). Jeseni 1962 je M. J. Aitken predaval na kon­gresu prazgodovinarjev v Rimu (Aitken 1962b), in sicer o možnostih uporabe geofizikalnih metod v arheologiji – prisotni so bili tudi naši arheologi (Korošec 1962). O možnostih prakticne uporabe in izvajanja sodobnih neinvazivnih metod so prvi resno razmišljali konserva­torji Inštituta za varstvo kulturne dedišcine (Petru 1967). Pionirskim prizadevanjem v zacetku šestdesetih let, ko so se za izvedbo geofizikalnih meritev dogovarjali z arheologi iz tujine (Petru 1967),3 je 26. maja 1964 sle­dil prvi prakticni preizkus ene od geofizikalnih metod na arheološkem najdišcu v Sloveniji. Na rimskem vojaškem taboru v Locici ob Savinji so uporabili protonski magne­tometer (Petru 1964; 1967). Preizkus je bil vezan na posodobitev in preverbo uporab­nosti na razlicnih podrocjih protonskega magnetometra v gradientnem nacinu, ki ga je fizik Stane Vršcaj izdelal na Institutu Jožef Stefan.4 Meritve so bile izvedene na pobudo arheologa in elektroinženirja Rudolfa Berceta5 z Instituta Jožef Stefan, s podporo takratnega Zavoda za varstvo spomenikov in narave (Petru 1964; 1967).6Preiz­kusu je prisostvoval takratni vodja Arheološkega referata pri Zavodu za spomeniško varstvo Slovenije Peter Petru, ki je rezultate opisal kot »vzpodbudne«. Naprava je po Petrujevih besedah »na razlicnihsektorjih v tem rimskem taborišcu dajala razlicne zvocne signale« (Petru 1964, 163).7Iz zapisanega je mogoce sklepati, da je bila napra­va uspešna pri zaznavanju razlik v magnetizaciji razlicnih materialov pod površjem.Ta pionirski preizkus kartiranja s protonskim magnetometrom v gradientnem nacinu je bil ne glede na to, da ni imel pravega epiloga in nadalje­ 3 Nekaj let pred prakticnim preizkusomv Locici ob Savinji leta 1964 so se za sodelovanjedogovarjali s Krzysztofom Dabrowskim, enim izmed pionirjev arheološke geofizike na Poljskem. Že od leta 1961 je s preprostimi torzijskimi magnetnimi tehtnicami presenetljivo ucinkovito odkrival razlicne arheološke ostanke (glej Dabrowski 1963, Herbich 2015). Žal do sodelovanja zaradi pomanjkanja fi­nancnih sredstev ni prišlo (Petru 1967). 4 Stane Vršcaj je leta 1965 za razvoj protonskega magnetometra pre­jel nagrado sklada Borisa Kidrica. Ob nagradi so zapisali: »Pred-met iznajdbe je izboljšava protonskega magnetometra, ki služi za natancnejše meritve zemeljskega magnetnega polja. Aparatura je prakticno pomembna v geologiji, astrofiziki in seizmologiji. Na-tancnost, ki jo dosega, je na meji teoretsko dosegljive natancnosti protonskih magnetometrov. Predmet tehnicne izboljšave je proton-ski gradientni magnetometer za meritve majhnih razlik vrednosti magnetnega polja zemlje. Prednost te izvedbe v primerjavi s podob­nimi aparaturami v tujini je izredna okretnost in uporabnost meritve na terenu ter daljinsko odcitavanje rezultatov, in je zlasti uporabna za arheološke raziskave« (Fatur 1966, 16). 5 Rudolf Berce, elektroinženir in arheolog (1910–1990), je bil sou-stanovitelj radia Kricac, ilegalne radijske postaje OF. Po vojni je v Narodnem muzeju Slovenije dobil nalogo vzpostaviti preparatorski laboratorij po sodobnih standardih in metodah (Nemecek 2014). Razvil je metodo cišcenja kovinskih arheoloških najdb s pomocjo elektrolize (Berce 1949a), med prvimi v Sloveniji je pisal o aero­fotografiji v arheologiji (Berce 1949b) in objavil prvi prirocnik za arheološka izkopavanja (Berce 1951). 6 Instrument so izdelali na Institutu Jožef Stefan pod vodstvom inže­nirja Igorja Levsteka (Petru 1967). 7 Merilni odcitek se je najverjetneje prenašal kot ustrezno število zvo­kov, odvisno od stopnje motnje. Slika 1. Dolge njive pri Vrhniki (levo) in Simonov zaliv (desno). Rocno izrisani karti navidezne specificne elektricne upornosti tal (prirejeno po Mikl Curk 1969; Lapajne, Kelhar 1970). Figure 1. Dolge njive pri Vrhniki (left) in Simonov zaliv (right). Hand-drawn maps of apparent specific electrical resistivity of soil (adapted from Mikl-Curk 1969; Lapajne, Kelhar 1970). vanja, povsem primerljiv z zgodnjimi raziskavami, ki so bile izvedene s tovrstnimi napravami drugod po svetu.8 Omeniti je treba, da so bile meritve v Locici ob Savinji tudi prvi geofizikalni preizkus na arheološkem najdišcu v Jugoslaviji, saj so bile opravljene štiri leta pred prvi-mi, sicer zelo uspešnimi sistematicnimi meritvami na najdišcu Lepanski vir v Srbiji poleti 1968 pod vodstvom geofizika Ranka Mužijevica (1969).9 Po teh zelo obetav­ 8 Uporabo protonskih magnetometrov v gradientnem nacinu v arhe­ologiji je leta 1960 prvic preizkusil Aitken (1960). Zdi se, da je bil pred našim preizkusom gradientni nacin meritev v arheologiji upo­rabljen le še v Nemciji (Scollar 1964). 9 Meritve so bile opravljene s protonskim magnetometrom z obcu­tljivostjo 0,5 gama, izdelanim na Geomagnetnem inštitutu Grocka (Mužijevic 1969). Oktobra istega leta je Ranko Mužijevic z istim instrumentom meritve opravil še na neolitskem najdišcu Grivac, ju­nija 1969 pa je Elisabeth K. Ralph z Univerze v Pensilvaniji (ZDA) na istem najdišcu uporabila obcutljivejši cezijev magnetometer MASCA, ki je omogocil jasno identifikacijo ostankov hiš z ostanki žgane gline (McPherron, Ralph 1970). Med letoma 1969 in 1971 je geofizikalne meritve v Jugoslaviji izvajala fundacija Lerici, in sicer na najdišcih Salona, Citluk, Stari Grad in Stobrec (Lerici 1980). nih zacetkih so magnetne meritve v slovenski arheologiji povsem zastale. Na naslednje magnetometricne meritve je bilo treba pocakati 25 let. Konec šestdesetih let 20. stoletja so naši arheologi na arhe­ološkem najdišcu prvic preizkusili metodo geoelektricne upornosti. Pobudnik je bil ponovno Republiški inštitut za varstvo naravne in kulturne dedišcine. Septembra 1969 so na pobudo arheologinje Ive Mikl Curk raziskovalci Geološkega zavoda Ljubljana pod vodstvom geologa Ja­neza Lapajneta opravili meritve specificne upornosti tal na najdišcu Dolge njive pri Vrhniki (Mikl Curk 1969) (slika 1).10 Leto pozneje, oktobra 1970, so z isto metodo izvedli meritve na arheološkem najdišcu Izola – Simonov zaliv (EŠD: 195) (Lapajne, Kelhar 1970). Vse meritve so bile opravljene z merilnikom upornosti z izmenicnim 10 Priprave za gradnjo avtomobilske ceste v neposredni sosešcini naj­dišca so zahtevale vecja zašcitna izkopavanja v letih 1969 in 1970. Pri geofizikalnih meritvah in izkopavanjih je bil prisoten tudi takra­tni študent arheologije Božidar Slapšak (Mikl Curk 1974; Slapšak 2024). Slika 2. Hrastje ob Bistrici. Rezultati meritev z merilnikom navidezne upornosti (Bradphys Mark IV Earth Resistance Meter) iz leta 1986 na levi in interpretacija na desni. Gre za enega prvih primerov racunalniško generiranega graficnega prikaza geofizikalnih podatkov v Sloveniji (po Waters 1989, 74–77). Figure 2. Hrastje ob Bistrici. Results of the 1986 Bradphys Mark IV Earth Resistance Meter measurements on the left and the interpretation on the right. This is one of the first examples of computer-generated graphical display of geophysical data in Slovenia (after Waters 1989, 74–77). napajalnim tokom, izdelanim na Oddelku za geofiziko Geološkega zavoda iz Ljubljane. Specificna upornost tal je bila kartirana z Wennerjevo elektrodno razvrstitvijo s štirimi elektrodami. VSimonovem zalivu so poleg geoe­lektricnega kartiranja na treh lokacijah izvedli vertikalno geoelektricno sondiranje in meritve navidezne elektricne upornosti vzorcev kamnin za boljšo potrditev geofizikal­nih rezultatov (Lapajne, Kelhar 1970). O interesu Zavoda za varstvo kulturne dedišcine za ge­ofizikalne metode prica tudi dejstvo, da sta se leta 1970 dva naša arheologa11 v Rimu udeležila štirinajstdnevne­ga informativnega tecaja o uporabi sodobnih metod v arheologiji, ki ga je od leta 1963 vsako leto organizira-la Fundacija Lerici. Na predavanjih in na terenu so se seznanili z naceli uporabe aerofotografije, z merjenjem elektricne upornosti tal in zemeljskega magnetizma ter s seizmicnimi tehnikami. Tu so se naši arheologi seznanili z možnostmi in omejitvami posameznih metod ter pri­merjali rezultateže opravljenih meritev na dveh najdišcih v Sloveniji (Mikl Curk 1970). 11 Tecaja se je udeležila avtoricaIva Mikl Curk. Verjetno jo je spre­ mljal Marijan Slabe (Kreft 1991, 236). Leta 1972 se je tecaja udele­ žil tudi prof. Božidar Slapšak (2022, 140; 2024a). Ceprav so na obeh najdišcih pri nas uspešno prepoznali anomalna obmocja povišane vrednosti navidezne upor­nosti potencialnih anticnih zidov, je zaradi pomanjkljive interpretacije, morda tudi zaradi neprilagojenosti instru­mentov za arheologijo, pocasnega pridobivanja in roc-nega zapisovanja podatkov ter izdelave kart, zanimanje arheologov pri nas tudi za to metodo razmeroma hitro za­mrlo.12 Tudi drugod po svetu se po zacetnem navdušenju posameznikov, ki so preizkušali instrumente in ugotavl­jali ucinkovitost metod pri arheogeofizikalnih raziskavah v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih, kaže stag-nacija raziskav in publikacij. Ob zgoraj omenjenih razlo­gih lahko ta splošni hiatus povežemo tudi z dejstvom, da je vse slonelo na posameznih navdušencih za geofiziko, ki pa so pocasi zapušcali oder (Herbich 2015). Sodelovanje z univerzo v Bradfordu (1986–1989) Na konkretne korake pri uporabi geofizikalnih metod v Sloveniji je bilo treba pocakati do obdobja pomembne modernizacije slovenske arheologije v osemdesetih in 12 Sredi sedemdesetih let je prof.Božidar Slapšak skupaj z geologom Ljubom Žlebnikom iz geološkega zavoda z metodo kartiranja speci­ficne upornosti tal raziskoval še na enem najdišcu v bližini Vrhnike, vendar brez rezultatov (Slapšak 2024b). devetdesetih letih 20. stoletja, ko sta bila z uvajanjem konceptov angloameriške arheologije jasno opredeljena tudi prostorski in krajinski pristop. Z razvojem metodo­logije terenskega dela na Oddelku za arheologijo FF UL so se hitro uveljavljale nove tehnike: stratigrafska izko­pavanja, sistematicni terenski pregled, aerofotografija in geofizikalna prospekcija (Novakovic 2003). Prve geofizikalne raziskave na arheoloških najdišcih po letu 1970 so bile izvedene spomladi 1986 v sodelovanju z Oddelkom za arheološke vede Univerze v Bradfordu v Veliki Britaniji, in sicer prek mednarodnih povezav Božidarja Slapšaka (1989; Waters 1989). Z merilnikom navidezne upornosti »Bradphys Mark IVearth resistance meter«, izdelanim na isti univerzi, ki je bil prirejen za arheološke terene, je študent arheologijeAndy Waters v sklopu programa študijske prakse izvajal meritve na vec rimskih najdišcih po Sloveniji (Brešcak 1988; Slapšak 1989; Waters 1989).13 Ta merilnik navidezne upornosti brez samodejnega za­pisovalnika podatkov je bil zgodnejša razlicica kasnej­šega instrumenta Geoscan RM4, Geoscan Research. Pri teh raziskavah sta bila prvic pri nas uporabljena prenosni racunalnik (EPSON HX-20) in specializirana geofizikal­na programska oprema. Programsko opremo, namenjeno vizualizaciji podatkov, so razvili na Oddelku za arheolo­ške vede Univerze v Bradfordu (Waters 1989) (slika 2). Spodbudni rezultati, ponekod preverjeni z izkopavanji, so bili predstavljeni na konferenci v Bradfordu decembra 1987 in v Sloveniji na Filozofski fakulteti v Ljubljani ja­nuarja 1988 (Slapšak 1989). Delo sta v sklopu skupnega arheološkega projekta prek pogodbenih del na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani v letih 1988 in 1989 nadaljevala Andy Waters in Chris Gaffney – takratni sovodja skupine za geofizikalne raziskave v Bradfordu v Veliki Britaniji. Meritve so izvajali s posodobljenima instrumentoma na­ 13 Leta 1986 je Andy Waters v sodelovanju z našimi strokovnimi in znanstvenimi ustanovami kot zunanji sodelavec Znanstvenega in-štituta Filozofske fakultete v Ljubljani opravil meritve na naslednjih lokacijah: Simonov zaliv (EŠD: 195) (Stokin, Zanier 2012), Pomjan – Arheološko najdišce Straža (EŠD: 17031), Pomjan – Arheološko najdišce Monte Romano (EŠD: 20887) (Stokin 1987, 262); Hrastje ob Bistrici – Rimska naselbina Banova njiva (EŠD: 4602), Loke pri Gorici – Villa rustica Kolenovca (EŠD: 21218) (Žbona - Trkman 1987, 259), Trebnje - Rodine (Brešcak 1987a, 267), Zloganje - Rim-skodobna naselbina (EŠD: 8628) (Brešcak 1987b, 272) in Velike Malence (Belak 1987, 271). videzne upornosti (Geoscan RM4, Geoscan research in Geoscan RM4 s samodejnim zapisovalnikom podatkov DL-10; Geoscan research) (Waters 1989). Geofizikalne metode so ponovno preizkušali predvsem na anticnih najdišcih, vendar so prvic vkljucili tudi srednjeveška in prazgodovinska najdišca.14 Najobsežnejše in zelo uspe­šne raziskave, pri katerih so z merilnikom elektricne upornosti izmerili skoraj 4 ha, so potekale na mestu an-ticnega naselja Benecija pri Trebnjem v okviru nacrtova­ne širitve avtoceste (slika 3) (Brešcak 1988; 1989; 1990). Poleg tega so leta 1988 za izvedbo meritev prvic usposo­bili nekaj študentov arheološkega seminarja na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Slapšak 1989).15 Jeseni 1989 so bile poleg elektricnih meritev v Sloveniji izvedene prve uspešne meritve z magnetometrom. Pre­tocni gradiometer angleške izdelave (Fluxgate gradiome­ter Geoscan FM36; Geoscan Research) so prvic uporabili 14 Leta 1988 so meritve izvajali na naslednjih najdišcih: Benecija pri Trebnjem (Brešcak 1989, 220), Velike Malence (Brešcak 1989, 263), Maribor – Villa rustica in staroslovansko grobišce Radvanje (EŠD: 6406) (Strmcnik-Gulic 1989, 236), Sveto pri Batah (Osmuk 1989, 243) ter Centur – Arheološko najdišce Mali in Veliki Centur (EŠD: 1408) (Mušic 1996, 90). 15 Ena izmed raziskav, ki jih je Oddelek za arheologijo FF ULopravil samostojno, je bila izvedena na najdišcu Sveto pri Batah. Meritve sta izvajala študenta arheologije V. Janežic in A. Djurdjevic (Osmuk 1989, 243). na treh lokacijah v Ljubljani: na Ljubljanskem gradu, na obmocju izkopavanj Nuk II, na Zoisovi cesti (Vidmajer 1989) in na najdišcih Trebnje - Benecija (Brešcak 1990, 187) ter Rigonce (Brešcak 1990, 185).16 Vzpostavitev sistematicnih geofizikalnih raziskav na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pristop uporabe vec metod (1990–2000) Leta 1989 je Oddelek za arheologijo FF UL s pomocjo raziskovalne skupnosti kupil racunalniško in geofizikal-no opremo: merilnik navidezne elektricne upornosti (Ge-oscan RM4 s samodejnim zapisovalnikom podatkov DL­10; Geoscan research) in pretocni gradiometer (Fluxgate gradiometer Geoscan FM36; Geoscan Research) (Budja 1989). S tem so bili postavljeni pomembni temelji za za-cetek izvajanja sistematicne geofizikalne raziskave v Slo­veniji. Hkrati so leta 1991 na oddelku zaposlili mladega raziskovalca, geologa Branka Mušica (Novakovic 2003, 93). Po nekaj testnih meritvah, izvedenih v Ljubljani, so prve meritve z novimi instrumenti poleti 1991 izvedli na obmocju legijskega tabora na Ravni pri Knjaževcu (Mu­šic 1994; Slapšak 2024c). Sledilo je desetletje, ko so se geofizikalne meritve uvel­javile kot povsem standardni del arheološke prospekcije. Pod vodstvom Branka Mušica so bili v arheološko geofi­ziko vpeljani inovativni pristopi, preizkušali so vec raz­licnih metod in uvajali metodologijo prekrivanja razlic­nih geofizikalnih podatkov (Mušic 2000). Vtem obdobju velja izpostaviti raziskave na poznoanticnem gradišcu Aj­dovšcina nad Rodikom. Na tem arheološkem najdišcu je bil uporabljen edinstven pristop s kombinacijo nedestruk­tivnih tehnik, kot so magnetometrija, meritve elektricne upornosti in navidezne magnetne susceptibilnosti, meritve z georadarjem in analiza lastnih potencialov, kar je prvi primer tako celovitega pristopa na arheološkem najdišcu pri nas (Mušic 2000). Vsodelovanju z drugimi ustanova-mi in zasebnimi podjetji so bili pri arheoloških raziskavah preizkušeni tudi razlicni instrumenti, kot sta protonska magnetometra Geometrics G-819 in GemSystem GSM19 ter georadar GSSI SIR 3, opremljen s 500 MHz anteno (Mušic, Orengo 1999). Poleg tega je vkljucitev geoloških in geokemicnih študij ter laboratorijskih meritev magnet-ne susceptibilnosti tal dodatno obogatila geofizikalna pro-spekcijska prizadevanja na najdišcu (Mušic 2000). 16 Poleg meritev v Sloveniji so izvajali še meritve na Hrvaškem, in sicer na Brionih in v Glasincu (Budja 1989; Gaffney 2013). Med letoma 1991 in 2000 je Oddelek za arheologijo FF UL pod vodstvom Branka Mušica izvedel vec kot 150 geofizikalnih raziskav na arheoloških najdišcih v Slove­niji in tujini. Te raziskave so zajemale razlicna arheološ­ka obdobja ter so bile metodološko prilagojene specific­nim arheološkim strukturam in posebnostim naravnega okolja (Mušic 1999, Soklic 2000). Geofizikalna opre-ma na oddelku je bila leta 1999 dopolnjena z nakupom merilnika konduktivnosti in magnetne susceptibilnosti (nizkofrekvencna elektromagnetna metoda) (Geonics EM38). Raziskave, ki so vkljucevale inovativne pristope, so bile povsem primerljive z raziskavami v svetu. Odde­lek za arheologijo FF UL je v devetdesetih letih izvajal raziskave tudi v drugih republikah nekdanje Jugoslavije ter na projektih v Franciji in Avstriji (Mušic 1999). Med letoma 1994 in 2008 so imele geofizikalne raziska­ve, ki jih je izvajal Oddelek za arheologijo FF UL v so-delovanju z Zavodom za varstvo kulturne dedišcine med gradnjo avtocestnega križa, pomembno vlogo tudi pri uvajanju metodologij preventivne arheologije v Sloveniji (Guštin 2012; Novakovic 2021, 71). V okviru odkrivan­ja potencialnih najdišc je bilo na trasi bodoce avtoceste izvedenih vec deset geofizikalnih raziskav. Vtem obdob­ju je Oddelek za arheologijo FF ULarheološko geofiziko vkljucil v svoj ucni nacrt – najprej kot posamezna preda­vanja pri predmetu metodologija, nato pa kot del pred-meta naravoslovje v arheologiji, prvic v študijskem letu 1998/99 (Novakovic 2003, 96). Vzporedno z raziskavami, ki jih je izvajal ljubljanski arheološki oddelek, so od zacetka devetdesetih let 20. stoletja arheološke-geofizikalne raziskave ponujala naj­prej tuja (Sogest, Tecno futur Service idr.), nato pa še do­maca zasebna podjetja,17ki so izvajala predvsem še ved-no drage georadarske meritve (slika 4). Georadar je bil v Sloveniji prvic uporabljen julija 1993 v Pretorski palaci v Kopru (Sogest, 1994). Metoda se je zaradi ucinkovi­tosti prepoznavanja ostankov temeljev zidov in arhitek­tur najprej uporabljala le v urbanih okoljih (glej Sogest 1994; Eurocos 1996; Maselli, Monti 1997), kasneje pa so jo uporabili tudi v kompleksnejših raziskovalnih okoljih, npr. v okviru raziskav Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani na Ajdni nad potokom, Rodiku, žicki kartuziji itd. (Mušic 1999). Razvoj in dosežki geofizikalnih raziskav na Oddelku za arheologijo FF UL: od uvedbe novih instrumentov prek kvantitativnih analiz do interdisciplinarnih mednarodnih projektov (2000–danes) Nakup cezijevega magnetometra Geometrics G-858 leta 2001 je omogocil hitrejše in natancnejše magnetno karti­ranje ter se še danes najpogosteje uporablja pri raziskavah Oddelka za arheologijo. Instrument je bil prvic uporabljen na lokaciji Družmirje pri Šoštanju novembra 2001 (Mu­šic 2002). Od leta 2000 se je uspešnost metod, izkušenj in znanj oddelka odražala v pomembnih sodelovanjih geofizi­ 17 Kot prvo podjetje v Sloveniji jeod sredine devetdesetih let geofizi­ kalne raziskave z georadarjem (GSSI SIR-3) ponujal MIC, d. o. o., ki ga je vodil arheolog Damijan Snoj. Slika 5. Sagalassos – Turcija (julij 2009). Izvajanje georadarskih meritev z georadarjem GSSI 3000 in 200 MHz anteno s prenosno kontrolno enoto (zgoraj) in magnetnih meritev s cezijevim magnetometrom na opticno crpanje Geometrics G-858 (spodaj) (foto: T. Šoba in U. Kirn). Figure 5. Sagalassos - Turkey (July 2009). GPR measurements with a GSSI 3000 and a 200 MHz antenna with a portable control unit (top) and magnetic measurements with a Geometrics G-858 caesium magnetometer on a Geometrics G-858 optical pumping unit (bottom) (photos: T. Šoba and U. Kirn). kalne ekipe s tujimi univerzami pri odmevnih mednarodnih projektih. Med letoma 2001 in 2015 je geofizikalna ekipa Oddelka za arheologijo FF ULpod vodstvom Branka Mu­šica sodelovala pri raziskovalnih projektih na arheoloških najdišcih v Grciji (Univerza Leiden) in Turciji (Univerza Leuven) (slika 5), Dominikanski republiki (Univerza Le­iden), Italiji (Univerza Ghent), na Mauritiusu (Univerza Cambridge), v Rusiji (Univerza Pittsburgh) itd.18 18 Jedro ekipe so sestavljali arheologi in študentje Oddelka za arheolo­gijo FF UL: Uroš Kirn, Igor Medaric, Matjaž Mori in Jurij Soklic. Ceprav je bilo v zadnjih dvajsetih letih pri nas opravljene­ga veliko dela in bi bilo preobsežno zajeti vse raziskave, je treba omeniti zelo uspešne geofizikalne raziskave in anali­ze, izvedene v naselbinskih kontekstih iz rimskega obdobja (Mušic, Horvat 2007; Martens et al. 2012; Groh, Sedlmayer 2017; Mušic, Horvat 2020), ter raziskovalna prizadevanja, namenjena raziskovanju in reševanju izzivov, povezanih z geofizikalnimi raziskavami na arheoloških najdišcih v kom­pleksnih kraških okoljih. Pri tem je bila preizkušena ucinko­vitost razlicnih metod v takšnih okoljih, raziskane pa so bile možnosti razlicnih nacinov pridobivanja podatkov, napred­nih tehnik obdelave, transformacij, vizualnih predstavitev in kvantitativnih analiz (glej Mušic 1997; Mušic, Orengo 1999; Medica, Mušic, Samson 2010; Medaric, Mušic, Vyn­ke 2011; Mušic et al. 2015; Horn et al. 2018). Omeniti je treba tudi raziskave, ki potekajo od leta 2010 in so usmerjene v raziskovanje potenciala geofizikalnih raziskav pri preucevanju prazgodovinskih najdišc (Mu­šic, Crešnar, Medaric 2014; Mušic et al. 2015, Medaric 2018). Interdisciplinarne raziskave so bile opravljene na razlicnih prazgodovinskih naselbinah, med drugim na Pošteli (Mušic, Crešnar, Medaric 2014), Novinah (Mušic et al. 2015), Creti (Mušic, Medaric, Horn 2017), Cvin­gerju (Crešnar et al. 2019), Debeli griži (Mušic, Meda­ric, Horn 2018), Kaštelirju pri Kortah (Medaric 2023), pa tudi na naselbinah na Hrvaškem, Madžarskem in v Avstriji. V okviru nacionalnih in mednarodnih razisko­valnih projektov so bile geofizikalne meritve prvic pri nas zelo uspešno uporabljene za odkrivanje vsebine praz­godovinskih gomil (Teržan, Crešnar, Mušic 2012; Meda­ric 2018; Mušic et al. 2018) ter žganih grobišc (Medaric, Mušic, Crešnar 2016; Mušic, Crešnar, Medaric 2017). Leta 2015 je bila na arheoloških najdišcih v Sloveniji prvic uvedena elektricna upornostna tomografija (Mušic et al. 2015) (slika 6). Poleg tega je bil v okviru razisko­vanja prazgodovinskih najdišc eksperimentalno preizku­šen in dosledno uporabljen instrument elektromagnetne indukcije EMI (Basar 2018). V geofizikalne raziskave so bile prvic pri nas vkljucene meritve totalnega Zemlji­nega magnetnega polja z baznim magnetometrom (Geo­metrics G-856AX) in georadarski sistem RTAs 50 MHz anteno (Mušic, Crešnar, Medaric 2014). Rezultate vseh teh geofizikalnih raziskav, ki vsebujejo podatkovne sloje razlicnih metod, danes rutinsko združujejo z rezultati te­renskih pregledov, geokemicnih, pedoloških in geoarhe­oloških analiz, testnih sondiranj in drugih. Leta 2008 je bil predmet Arheološka geofizika uveden kot del dodiplomskega bolonjskega študijskega pro-grama. Danes oddelek arheološke geofizikalne vsebine ponuja pri predmetih arheometrija ter geoarheologija in arheološka geofizika, kjer študenti svoje znanje redno preverjajo tudi v praksi. Po letu 2000 so v Sloveniji arheološke geofizikalne raziska­ve zacela izvajati tudi domaca zasebna podjetja. Nekatera, kot npr. Tica Sistem, d. o. o., in Arhej, d. o. o., katerih osre­dnja dejavnost so bile arheološke raziskave, so geofizikal­ne metode (predvsem georadar in geoelektricno kartiranje) uporabljala le obcasno. Edino podjetje v Sloveniji, speciali­zirano izkljucno za arheološko geofiziko, je Gearh, d. o. o., ki vodi po številu izvedenih raziskav in raznolikosti upora­bljenih geofizikalnih metod. Podjetje poleg obsežnega dela po Sloveniji deluje tudi v mednarodnem prostoru. Z ustanovitvijo Centra za preventivno arheologijo leta 2009 so po 45 letih geofizikalne raziskave koncno zaceli izvajati tudi na Zavodu za varstvo kulturne dedišcine (glej Rutar et al. 2012), kjer se je pravzaprav zacela zgodba o arheološki geofiziki pri nas. Geofizikalne raziskave so po-stale ena izmed standardnih metod, ki jih Center za pre­ventivno arheologijo izvaja pri predhodnih arheoloških raziskavah. Vkljucevanje rezultatov geofizikalnih raziskav v GIS podatkovne zbirke je prispevalo k razvoju ucinko­vitejših raziskovalnih strategij in izboljšanemu upravljanju dedišcine ter pomembno optimiziralo nacrtovanje izkopa­vanj. Danes center uspešno deluje na podrocju arheološke geofizike, podprt z dolgoletnimi izkušnjami in obsežno podatkovno zbirko. Vzadnjih 15 letih je zavod izvedel že 103 geofizikalne raziskave na arheološko zašcitenih ob-mocjih, kjer so bile uporabljene razlicne metode, kot so georadar, magnetna metoda, metoda elektricne upornosti in elektromagnetna indukcija (Rutar 2024). Zakljucek Razvoj arheološke geofizike v Sloveniji je potekal bolj ali manj vzporedno s svetovnim napredkom na tem podrocju, naši raziskovalci pa so pozorno spremljali rezultate med-narodnih raziskav. To se kaže v komunikaciji in sodelo­vanju z vodilnimi svetovnimi raziskovalci in ustanovami, kot sta bila inštitut Lerici v šestdesetih letih 20. stoletja in Univerza v Bradfordu v osemdesetih letih 20. stoletja. Do devetdesetih let se je arheološka geofizika v Sloveniji že povsem uveljavila. Zaznamovalo jo je tesno sodelovan­je med arheologi, geofiziki, geologi, pedologi in drugimi strokovnjaki. Za to obdobje so bile znacilne nenehne ino­vacije ter uvajanje najsodobnejših instrumentov in metod v skladu s svetovnimi standardi. Danes slovenski razisko­valci še naprej uvajajo novosti pri uporabi razlicnih tehnik obdelave podatkov in pomembno prispevajo k razvoju podrocja z reševanjem kriticnih izzivov, kot sta uporaba in preizkušanje razlicnih merilnih metod v specificnih na­ravnih okoljih ter na razlicnih tipih arheoloških najdišc in posameznih struktur. Skratka, uvedba podrocja arhe­ološke geofizike je pomembno prispevala k izboljšanju arheoloških raziskav in razumevanja naše preteklosti. Z združevanjem najsodobnejše tehnologije s »tradicional­nimi«arheološkimi metodami raziskovalci v Sloveniji še naprej uspešno razkrivajo skrivnosti bogate zgodovinske in kulturne dedišcine pod zemeljskim površjem. Zahvala Iskreno se zahvaljujem Božidarju Slapšaku, Mitji Gušti-nu, Danilu Brešcaku in Gašperju Rutarju za deljenje spominov, ki so pripomogli k mojemu boljšemu razu­mevanju posameznih faz razvoja arheološke geofizike v Sloveniji. Prav tako se zahvaljujem Snježani Karinja za posredovano literaturo in vsem avtorjem za dovoljenje za uporabo njihovih fotografij. Literatura AITKEN, M. J. 1958,Magnetic prospecting. I – The Wa­ter Newton Survey. – Archaeometry 1, 24–29. AITKEN, M. J. 1960, Magnetic prospecting—the proton gradiometer. – Archaeometry 3, 38–40. AITKEN, M. J. 1962a, The proton magnetometer—prin­ciples of operation and its use in archaeology. – V / In: Relazione presentata al Convegno Promosso dal Con-siglio Nazionale delle Ricerche. May 1962, Venezia. – Benetke, Fondazione Cini, 1–12. AITKEN, M. J. 1962b, Archaeological applications of geophysical methods. – V/ In: Atti del VI Congresso In-ternazionale delle Scienze Preistoriche e Protostoriche I. – Firenze, G. C. Sansoni, 21–32. ASPINALL, A., J. T. LYNAM 1970, An induced polari­sation instrument for the detection of near surface featu­res. – Prospezioni Archaeologiche 5, 67–75. ATKINSON, R. J. C. 1953, Field Archaeology (2. izd. / ed). – London, Methuen. BASAR, P. 2018, Geofizikalne raziskave prazgodovin­skih najdišc z nizkofrekvencno elektromagnetno metodo CMD Mini-Explorer (Neobjavljeno magistrsko delo / Unpublished master‘s thesis, Univerza v Ljubljani, Filo­zofska fakulteta). – Ljubljana. BECKER, H. 1995, From Nanotesla to Picotesla – a New Window for Magnetic Prospecting in Archaeology. – Ar­chaeological Prospection 2, 217–228. BELAK, M. 1987, Velike Malence. – Varstvo spomeni­kov 29, 271. BERCE, R. 1949a, Konserviranje železa. – Varstvo spo­menikov 2/3–4, 28–30. BERCE, R. 1949b, Letalski posnetki in arheologija. – Proteus 11/1, 10–16. BERCE, R. 1951, Tehnicna dokumentacija na arheo­loškem terenu. – Zbornik zaštite spomenika kulture 2, 125–142. BEVAN, B., J. KENYON, 1975, Ground-penetrating ra­dar for historical archaeology. – MASCA Newsletter 11, 2–7. BEVAN, B. 2000, An early geophysical survey at Wil­liamsburg, USA. – Archaeological Prospection 7, 51–58. BONGHI JOVINO, M., L. CAVAGNARO VANONI, R.E. LININGTON 1980, Gli Etruschi e Cerveteri: nuo­ve acquisizioni delle civiche raccolte archeologiche : la prospezione archeologica nell‘attivitŕ della Fondazione Lerici: Milano, Palazzo Reale, settembre 1980 - gennaio 1981, Issue 16263. – Milano. BONSALL, J., R. FRY, C. GAFFNEY, I. ARMIT, A. BECK, V. GAFFNEY 2013, Assessment of the CMD Mini-Explorer, a New Low-frequency Multi-coil Elec­tromagnetic Device, for Archaeological Investigations. – Archaeological Prospection 20, 219–231. BREINER, S. 1965, The rubidium magnetometer in ar­chaeological exploration. – Science 150, 185–193. BREŠCAK, D. 1987a, Rodine pri Trebnjem. – Varstvo spomenikov 29, 267–268. BREŠCAK, D. 1987b, Zloganje pri Škocjanu. – Varstvo spomenikov 29, 272. BREŠCAK, D. 1988a, Kaj vse bo izkopala avtomobilska cesta? – Dolenjski list XXXIX/13, (31. 3. 1988), 12. BREŠCAK, D. 1989, Benecija pri Trebnjem. – Varstvo spomenikov 31, 220. BREŠCAK, D. 1990, Benecija pri Trebnjem: Trebnje. – V / In: D. Brešcak (ur. / ed.), Arheološka najdišca Do-lenjske, Posebna številka Arhea, izdana ob 100 letnici arheoloških raziskav v Novem mestu 13. 9. 1890 - 13. 9. 1990, Novo Mesto. – Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo. BRIZZOLARI, E., F. ERMOLLI, L. ORLANDO, S. PIRO, L. VERSINO 1992, Integrated Geophysical Methods in Archaeological Surveys. – Journal of Applied Geophysics 29, 47–55. BUDJA, M. 1989, Napovednik. – Arheo 9, 79–80. CARSON, H. A. 1962, Seismic survey at Harpers Ferry. – Archaeometry 5, 119–122. CARABELLI, A. 1966, New tool for archaeological pro­specting – the sonic spectroscope for the detection of ca­vities. – Prospezioni Archeologiche 1, 25–35. CUENCA-GARCIA, C., K. ARMSTRONG, E. AIDO­NA, P. DE SMEDT, A. ROSEVARE, M. P. SCHNEID­HOFER, C. WILSON, J. FASBINDER, I. MOFFAT, … K. LOWE 2018, The Soil science & Archaeo-Geophys­ics Alliance (SAGA): going beyond prospection. – Rese­arch Ideas and Outcomes 4, 25. DABROWSKI. K. 1963, Application of geophysical methods to archaeological research in Poland. – Archae­ometry 6, 83–88. Delo 1961: Tehnika pomaga arheologiji. – Casnik Delo, 13. 8. 1961 (letnik III, št. 220). DE TERRA, H. 1947, Preliminary note on the discove­ry of fossil man at Tepexpan in the Valley of Mexico. – American Antiquity 13, 40–44. DE TERRA, H. 1949, Early man in Mexico. – V / In: De Terra, H., J. Romero, T. D. Stewart, Tepexpan man, Viking fund publications in anthropology 11. – New York, Viking Fund, 13–86. EDER-HINTERLEITNER A., W. NEUBAUER 1997, Improvements of 3D magnetic modelling and reconstru­ction through an archaeological-geophysical experiment. – Annales Geophysicae 15/Supplement I, 84. EURECOS 1996, Indagine G.P.R (Ground Probing Ra­dar) per l‘individuazione di strutture sepolte a Capo-distria in piazza Tito e dietro la rotonda (Neobjavljeno porocilo / Unpublished report, hrani ZVKDS, OE Piran). – Portoguaro. FATUR, B. (ur. / ed.) 1966, Sklad Borisa Kidrica. Poro-cilo o delu za leto 1965. – Ljubljana. GAFFNEY, C., J. GATER 2003, Revealing the Buried Past: Geophysics for Archaeologists. – Stroud, Tempus publishing. GAFFNEY, C., V. GAFFNEY, W. NEUBAUER, E. BALDWIN, H. CHAPMAN, P. GARWOOD, H. MO­ULDEN, T. SPARROW, R. BATES, … M. DONEUS 2012, The Stonehenge Hidden Landscapes Project. – Ar­chaeological prospection 19, 147–155. GAFFNEY, V., W. NEUBAUER, P. GARWOOD, C. GAFFNEY, K. LOCKER, R. BATES, P. De SMEDT, E. BALDWIN, H. CHAPMAN, A. HINTERLEITNER 2018, Durrington walls and the Stonehenge Hidden Landscape Project 2010–2016. – Archaeological pro­spection 25, 255–269. GAFFNEY, C. 2013, Geofizikalne meritve v Simonovem zalivu, Brionih in Glasincu leta 1989 (osebni vir / perso­nal communication, 18. 3. 2013). – Ljubljana. GROH, S., H. SEDLEMAYER 2017, Otium cum digni­tate et negotium trans mare, La villa marittima di San Simone (Simonov zaliv) in Istria (Slovenia). – Ricerche series Maior 7. – Bologna, Ante Quem. GUŠTIN, M. 2012, Odstiranje prostora in zgodovine. – V / In: Migotti, B., P. Mason, B. Nadbath, T. Mulh (ur. / eds.), Scripta in honorem Bojan Djuric, Monografije CPA1. – Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, 33–55. HERBICH, T. 2015, Magnetic prospecting in archaeolo­gical research: a historical outline. – Archaeologia Polo-na 53, 21–68. HESSE, A. 2000, Count Robert du Mesnil du Buisson (1895–1986), a French Precursor in Geophysical Sur­vey for Archaeology. – Archaeological Prospection 7, 43–49. HORN, B., B. MUŠIC, M. CREŠNAR, P. BASAR 2018, Geofizikalne raziskave v kraškem okolju: rezultati elekt­ricne upornostne tomografije in nizkofrekvencne elektro­magnetne metode na primeru utrjene naselbine Gradišni-ca pri Dolenjem Gradišcu. – Arheo 35, 7–31. HOWELL, M. 1966, A Soil Conductivity Meter. – Ar-chaeometry 9, 20–23. HOWELL, M. 1968, The soil conductivity anomaly de­tector (SCM) in archaeological prospection. – Prospezio­ni archeologiche 3, 101–104. KOROŠEC, J. 1962, VI. Internacionalni kongres praz­godovinarjev in protozgodovinarjev 1962. leta v Rimu. – Zgodovinski casopis 16, 233–236. KREFT, I. 1991, Kdo je kdo za Slovence. – Ljubljana, Založba FAGO. KÜÇÜKDEMIRCI, M., A. SARRIS 2020, Deep lear­ning based automated analysis of archaeo-geophysical images. – Archaeological Prospection 27, 107–118. LAPAJNE, J., T. KELHAR 1970, Simonov zaliv – Izola. Geofizikalne raziskave (Neobjavljeno porocilo / Unpub­lished report, hrani Pomorski muzej Sergej Mašera, Pi-ran). – Ljubljana. LERICI, C. M. 1958, Le applicazioni geofisiche nella ri­cerca archeologica. – Studi Etruschi 26, 297–301. LERICI, C. M. 1961, Archaeological surveys with the proton magnetometer in Italy. – Archaeometry 4, 76–82. LERICI, C. M. 1962, New archaeological techniques and international cooperation in Italy. – Expedition 4/3, 5–10. LININGTON, R. E. 1966, Test use of a gravimeter on Etruscan chamber tombs at Cerveteri. – Prospezioni Ar-chaeologiche 1, 37–41. Ljudska pravica 1957: Brez krampa in lopate. – Ljudska pravica, 18. 4.1957 (letnik XXXIII, št. 92). MASELLI, G., F. MONTI 1997, Relazione sulle indagini diagnostiche effettuale della tecno future service (TFS) nella cattedrale di santa maria di Capodistria (Slovenia). – Annales: anali za istrske in mediteranske študije. Se­ries historia et sociologia 7, 37–42. MCGHEE, M., B. LUYENDYK, D. BOEGEMEN 1968, Location of an ancient Roman shipwreck by modern acoustic techniques. – V / In: A critical look at marine technology; Marine Technology Society, 4th annual con­ference and exhibit, 8-10 July, 1968, Washington, D.C. – Washington, Marine Technology Society, 127–132. MCPHERRON, A., E. K. RALPH 1970, Magnetometer Location of Neolithic Houses in Yugoslavia. – Expediti­on 12, 10–17. MEDARIC, I., B. MUŠIC, K. VYNCKE 2011, Vredno­tenje rezultatov magnetne metode z uporabo 2D ma-gnetnega modeliranja na primeru arheološkega najdišca Düzen Tepe v Turciji. – Arheo 28, 35–72. MEDARIC, I., B. MUŠIC, M. CREŠNAR 2016, Tracing the flat cremation graves using integrated advanced pro­-cessing of magnetometry data (case study of Poštela near Maribor, NE Slovenia). – V/ In: Armit, I., H. Potre­bica, M. Crešnar, P. Mason, L. Büster, (ur./eds.), Cultural encounters in Iron Age Europe, Archaeolingua, Series Minor 38. – Budapest, Archaeolingua alapítvány, 67–93. MEDARIC, I. 2018, Kvantitativna analiza arheoloških struktur z uporabo 2D in 3D magnetnega modeli­ranja (Neobjavljena doktorska disertacija / Unpublished doctoral dissertation, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta). – Ljubljana. MEDARIC, I. 2022, Project MagIstra - magnetic ma­pping of archaeological structures in soils on flysch: case studies from Slovenian Istria. – V / In: Miloglav, I. (ur. / ed.), Proceedings from the 8th and 9th Scientific Confe­rence Methodology and Archaeometry. – Zagreb, Faculty of Humanities and Social Sciences, University of Zagreb, 47–62. MEDICA, D., B. MUŠIC, A. SAMSON 2010, Prepo­znavanje in interpretacija plitvih mikroreliefnih oblik v apnencevi podlagi s pomocjo georadarske metode na primeru El Caba v Dominikanski Republiki. – Arheo 27, 15–43. MIKL CURK, I. 1969, Zapažanja ob orientacijskem raz­iskovanju arheološkega terena na Vrhniki z merjenjem specificne upornosti tal. – Varstvo spomenikov 13–14, 39–40. MIKL CURK, I. 1970, Mednarodni tecaji, ki jih prire­ja Fondazione Lerici v Rimu. – Varstvo spomenikov 15, 244–245. MIKL CURK, I. 1974, Utrdbe Nauporta ob Ljubljanici na Vrhniki = Nauportus fortresses by the river Ljubljani-ca at Vrhnika. – Arheološki vestnik 25, 370–386. MUŠIC, B. 1994, Geofizikalne raziskave v arheologiji (Neobjavljeno magistrsko delo / Unpublished master's thesis, Univerzav Ljubljani, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo). – Ljubljana. MUŠIC, B. 1996, Geofizikalne raziskave anticnega po­deželja Slovenije. – V/ In: Guštin, M., P. Novakovic, D. Grosman, B. Mušic, M. Lubšina Tušek (ur. / eds.), Rim-sko podeželje = Roman countryside, Razprave FF. – Lju­bljana,Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 83–137. MUŠIC, B. 1997, Magnetic susceptibility measurements in dolinas. – Annales 10, 37–42. MUŠIC, B., L. ORENGO 1999, Magnetometricne razi­skave železnodobnega talilnega kompleksa na Cvingerju pri Meniški vasi. – Arheološki vestnik 49, 157–186. MUŠIC, B. 2000, Raziskave arheoloških najdišc z me-todami geoelektricne upornosti in geomagnetizma (Ne­objavljena doktorska disertacija / Unpublished doctoral dissertation, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta). – Ljubljana. MUŠIC, B. 2002, Porocilo o geofizikalnih raziskavah na lokaciji Družmirje pri Šoštanju (Neobjavljeno po­rocilo / Unpublished report, hrani ZVKDS, OE Celje). – Ljubljana. MUŠIC, B., J. HORVAT2007, Nauportus – an Early Ro­man trading post at Dolge njive in Vrhnika, the results of geophysical prospecting using a variety of independent methods. – Arheološki vestnik 58, 219–283. MUŠIC, B., M. CREŠNAR, I. MEDARIC 2014, Možno­sti geofizikalnih raziskav na najdišcih iz starejše železne dobe. Primer arheološkega kompleksa Poštela pri Mari-boru. – Arheo 31, 19–48. MUŠIC, B., M. VINAZZA, M. CREŠNAR, I. MEDA­RIC 2015, Integrirane neinvazivne raziskave in terensko preverjanje. Izkušnje s prazgodovinskih najdišc seve­rovzhodne Slovenije. – Arheo 32, 37–64. MUŠIC, B., I. MEDARIC, M. MORI, E. NAS 2015, Ge-ofizikalne raziskave na Novinah in Plackem vrhu. – V / In: Crešnar, M., M. Mele, K. Peitler, M. Vinazza (ur. / eds.), Arhäologische Biographie einer Landschaft an der steirisch-slowenischen Grenze : Ergebnisse des grenzü­bergreifenden Projekts BorderArch-Steiermark = Arheo­loška biografija krajine ob meji med avstrijsko Štajersko in Slovenijo, rezultati cezmejnega projekta BorderArch--Steiermark. – Graz, Universalmuseum Joanneum; Lju­bljana, Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 86–119. MUŠIC, B., I. MEDARIC, B. HORN 2017, Porocilo o geofizikalnih raziskavah na lokacijah Creta pri Slivnici, Botanicni vrt na Pivoli in Hocko pohorje (Neobjavljeno porocilo / Unpublished report, hrani ZVKDS, OE Lju­bljana). – Ljubljana. MUŠIC, B., I. MEDARIC, M. CREŠNAR 2017, Poroci-lo o geofizikalni raziskavi: Brinjeva gora (Neobjavljeno porocilo / Unpublished report, hrani Univerza v Ljubl­jani, Filozofska Fakulteta, Oddelek za Arheologijo). – Ljubljana. MUŠIC, B., M. CREŠNAR, I. MEDARIC, B. HORN 2018, Neinvazivne raziskave gomil, pomnikov starejše železne dobe pod Poštelo pri Mariboru. – V/ In: Crešnar, M., M. Vinazza (ur. / eds.), Srecanja in vplivi v razisko­vanju bronaste in železne dobe na Slovenskem, zbornik prispevkov v cast Bibi Teržan. – Ljubljana, Znanstvena za­ložba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 317–334. MUŠIC, B., I. MEDARIC, B. HORN 2018, Porocilo o geofizikalnih raziskavah na arheološkem najdišcu De-bela griža (Neobjavljeno porocilo / Unpublished report, hrani Gearh d. o. o.). – Maribor. MUŠIC, B. 2020, Geofizikalne raziskave. – V / In: Horvat, J., B. Mušic, A. Dolenc Vicic, A. Ragolic (ur. / ed.), Arheološka najdišca Ptuja = Archaeological sites of Ptuj: Panorama. – Ljubljana, Založba ZRC, 14–27. MUŽIJEVIC, R. 1969, Geofizicka ispitivanja. – V / In: Srejovic, D. (ur. / ed.), Lepenski Vir, nova praistorijska kultura u Podunavlju. – Beograd, Srpska književna za­druga, 193–202. NEUBAUER, W., A. EDER-HINTERLEITNER, S. SE­REN, P. MELICHAR 2002, Georadar in the roman civil town Carnuntum, Austria. An approach for archaeolo­gical interpretation of GPR data. – Archaeological pro­spection 9, 135–156. NEUBAUER, W., M. DONEUS, I. TRINKS, G. VER­HOEVEN, A. HINTERLEITENER, S. SEREN, K. LÖC­KER 2012, Long-term Integrated Archaeological Pro­spection at the Roman Town of Carnuntum/Austria. – V/ In: Johnson, P., M. Millett (ur. / eds.), Archaeological Sur­vey and the City. – Havertown, Oxbow Books, 202–221. NEMECEK, N. 2014, Zgodovinski razvoj konserva­torsko-restavratorske dejavnosti v Narodnem muzeju Slovenije. – V / In: Motnikar, A. (ur. / ed), Konserva-tor-restavrator: povzetki strokovnega srecanja 2014. – Ljubljana, Skupnost muzejev Slovenije in Društvo restavratorjev Slovenije, 79–85. NOEL, M., B. XU 1991, Archaeological investigation by electrical resistivity tomography: a preliminary study. – Geophysical Journal International 107/1, 95–102. NOVAKOVIC, P. 2003, Osvajanje prostora. Razvoj prostorske in krajinske arheologije. – Ljubljana, Filozof-ska fakulteta. NOVAKOVIC, P. 2021, The History of Archaeology in the Western Balkans. – Ljubljana, Založba Univerze v Ljubljani. OVENDEN, S. M. 1994, Application of Seismic Refrac­tion to Archaeological Prospecting. – Archaeological Prospection 1, 53–63. OSMUK, N. 1989, Sveto pri Batah. – Varstvo spomeni­kov 31, 243. PASSMORE, A. D., A. J. JONES 1930, An Aid to Exca­vators. – The Antiquaries Journal X, 389. PANISSOD C., M. DABAS, N. FLORSCH, A. HES­SE, A. JOLIVET, A TABBAGH, J. TABBAGH 1998, Archaeological prospecting using electric and electros­tatic mobile arrays. – Archaeological Prospection 5/4, 239–251. PREGESBAUER, M., I. TRINKS, W. NEUBAUER 2014, An object oriented approach to automatic classifi­cation of archaeological featuresin magnetic prospection data. – Near Surface Geophyics 12/5, 651–656. PETRU, P. 1964, Poizkus ugotavljanja arheoloških osta­lin s pomocjo protonskega gradientnega magnetometra. – Argo: casopis slovenskih muzejev 3–4, 143. PETRU, P. 1967, Sodobni nacini preucevanja arheolo­ških spomenikov. – Varstvo spomenikov 12, 84–90. PIRO, S., E. PAPALE, D. ZAMUNER, M. KUCUKDE­MIRCI 2019, Multimethodological approach to investigate urban and suburban archaeological sites. – V/ In: Persico, R., S. Piro, N. Linford (ur / eds.), Innovation in Near Surfa­ce Geophysics. Instrumentation, application and data pro­cessing methods. – Amsterdam, Elsevier, 461–504. POSCETTI, V., G. ZOTTI, W. NEUBAUER 2015, Im­proving the GIS-based 3D mapping of archeological fea­tures in GPR data. – V/ In: Rzeszotarska-Nowakiewicz, A. (ur / ed.), Archaeological Prospection, Proceedings of the 11th International Conference on Archaeological Prospection, Warsaw, Poland, 15–19 September 2015. – Varšava, The Institute of Archaeology and Ethnology, Polish Academy of Sciences, 603–607. RALPH, E. K. 1964, Comparison of a Proton and a Ru­bidium Magnetometer for Archaeological Prospecting. – Archaeometry 7, 20–27. RUTAR, G., M. BRICELJ, M. CREŠNAR, Š. KARO, B. NADBATH, T. MULH, T. ŽERJAL 2012, Preventivna arheologija v Centru za preventivno arheologijo. – Ljubl­jana, Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije. RUTAR, G. 2024, Število geofizikalnih prospekcij, ki jih je opravil center za preventivno arheologijo med leto-ma 2008 in 2024 (osebni vir / personal communication, 13. 6.2024). – Ljubljana. SALVI, A. 1970, Perfectionnements Apportés aux Mag-netomčtres a Résonance Magnétique Nucléaire a Pom-page Électronique. – Revue de Physique Appliquée 5, 131–134. SANTSCHI, R. J. 1928, Modern ‚Divining Rods’: A History and Explanation o f Geophysical Prospecting Methods, Including Descriptions of Instruments, and Useful Information for Prospectors and Treasure Seekers (2. izd. / ed.). – Illinois, CreateSpace Independent Pub­lishing Platform. SCHWARZ, G. T. 1959, Geoelektrische Bodenuntersu­chungen als Hilfsmittel der Archäologie: Test - Versuche in Aventicum. – Jahresbericht der Schweizerischen Ges­ellschaft für Urgeschichte 47, 96–102. SCOFF, H. L. 1937, The Excavation of the Site of Pro­vincial Fort Manucy. – The Pennsylvania Archaeologist 7, 9–11. SCOLLAR, I. 1959, Einführung in die Widerstandsmes-sung, eine geophysikalische Methode zur Aufnahme von archäologischen Befunden unter der Erdoberfläche. – Bonner Jahrbücher 159, 284–313. SCOLLAR, I. 1961, Magnetic Prospecting in the Rhine­land. – Archaeometry 4, 74–75. SCOLLAR, I., F. KRUCKEBERG 1966, Computer tre­atment of magnetic measurements from archaeological sites. – Archaeometry 9, 61–71. SCOLLAR, I., A. TABBAGH, A. HESSE, I. HERZOG 1990, Archaeological Prospecting and Remote Sensing. – Cambridge, Cambridge University Press. SOGEST 1993, Palazzo Pretorio – Capodistria. Indagi­ne georadar sulle pareti e sulle pavimentazioni dei vani dell‘ex-ristorante »Capris«. (Neobjavljeno porocilo / Unpublished report, hrani ZVKDS, OE Piran). – Koper. SOKLIC, J. 2000, Podatkovna baza geofizikalnih teren­skih pregledov. (Neobjavljeno diplomsko delo / Unpub­lished diploma thesis, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta). – Ljubljana. SLAPŠAK, B. 1989, Arheogeofizika - podpora nacrtovan­ju prostorskega razvoja. Bodo odslej arheologi brez lopat in krampov.– Delo, 18. januar 1989 (letnik XXXI, št. 13). SLAPŠAK, B. 2020, Mojih arheoloških petdeset let na filozofski fakulteti. – V/ In: Pompe, G., B. Pihler Ciglic. (ur. / ed.), Slavnostni zbornik ob 100-letnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. – Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze, 140–142. SLAPŠAK, B. 2024a, Udeležitev seminarja Leri­ci v Rimu 1972 (osebni vir / personal communication, 18. 3. 2024). – Ljubljana. SLAPŠAK, B. 2024b, Meritve specificne upornosti tal sredi 70. let. (osebni vir / personal communication, 18. 3. 2024). – Ljubljana. SLAPŠAK, B. 2024c, Prve meritve z geofizikalno opre-mo oddelka za arheologijo (osebni vir / personal commu­nication, 18. 3. 2024). – Ljubljana. SLAPŠAK, B. 2024, Sodelovanje pri izvajanju meritev specificne upornosti tal na arheološkem najdišcu Dolge njive pri Vrhniki. (osebni vir / personal communication, 18. 3. 2024). – Ljubljana. STELE, A., R. LINCK, M. SCHIKKORA, J. W. E. FASSBINDER 2022, UAV Magnetometer Survey in Low-Level Flight for Archaeology: Case Study of a Se­cond World War Airfield at Ganacker (Lower Bavaria, Germany). – Archaeological Prospection 29, 645–650. STOKIN, M. 1987, Pomjan. – Varstvo spomenikov 29, 262. STOKIN, M., K. ZANIER 2012, San Simone – Simonov zaliv. – Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije. STRMCNIK GULIC, M. 1989, Radvanje – villa rustika. – Varstvo spomenikov 31, 236–239. TABBAGH, A. 1974, Les propriétés thermiques des sols, premiers résultats utilisables en prospection archéolo­gique. – ArcheoPhysica 6, 128–148. TABBAGH, A. 1986, Applications and advantages of the slingram EM method for archaeological prospecting. – Geophysics 51, 576–584. Tedenska tribuna 1962: Najnovejša »igracka« arheolo-gov. Kje je Sibaris? – Tedenska tribuna, 12. junij.1962 (letnik X, št. 23). TERŽAN, B., M. CREŠNAR, B. MUŠIC 2012, Pogledi v preteklost: Poštela – »staro mesto« na obronkih Pohorja in njegova okolica: o arheoloških raziskavah. – Dialogi 48/1–2, 17–58. TITE, M. S. 1961, Alternative instruments for magnetic surveying: comparative tests at the iron age hill-fort at Rainsborough. – Archaeometry 4/1, 85–90. Tovariš 1958: »2000 let stara tajna«. – Tovariš, 19. 1. 1958 (letnik XIV, št. 2). TRINKS, I., A. HINTERLEITNER, W. NEUBAUER, E. NAU, K. LOCKER, M. WALLNER, M. GABLER, R. FILZWIESER, J. WILDING, H. SCHNIEL2018, Large area high-resolution ground-penetrating radar measure­ments for archaeological prospection. – Archaeologial Prospection 25, 171–195. VERDONCK, L., P. DE SMEDT, J. VERHEGGE 2019, Making sense of anomalies: practices and challenges in the archaeological interpretationof geophysical data. – V / In: Persico, R., S. Piro, N. Linford (ur. / ed.), Innovation in Near-Surface Geophysics. Instrumentation, applica­tion, and data processing methods. – Amsterdam, Else-vier, 151–194. VERDONCK, L., A. LAUNARO, F. VERMEULEN, M. MILLETT2020, Ground-penetrating radar survey at Fa-lerii Novi: Anew approach to the study of Roman cities. – Antiquity 94/375, 705–723. VIBERG, A., I. TRINKS, K. LIDEN 2011, A review of the use of geophysical archaeological prospection in Sweden. – Archaeological Prospection 18, 43–56. VIDMAJER, S.1989, Geofizikalne arheološke raziskave v Ljubljani. – Delo, 13. november 1989 (letnik XXXI, št. 13). WATERS, A. 1989, Merjenje specifcne upornosti tal v arheološkem terenskem pregledu na podrocju Slovenije. – Arheo 9, 74–77. WYNN, J. C., S. I. SHERWOOD 1984, The self-poten­tial (SP) method: an inexpensive reconnaissance and ar­chaeological mapping tool. – Journal of Field Archaeo­logy 11, 195–204. ŽBONA TRKMAN, B. 1987, Loke. – Varstvo spomeni­kov 29, 259. A Short Historical Overview of Archaeological Geophysics in the World and Slovenia (Summary) The theoretical foundations for the use of geophysical methods in archaeology date back to the 1930s, when the French archaeologist Robert du Mesnil du Buisson first explored their potential. The first systematic archae­ological survey using geophysical methods took place in 1938 in Williamsburg, USA, where electrical potential measurements were used to locate a buried vault. Be­tween 1946 and 1970, archaeological geophysics entered its pioneering phase. During the 1950s and 1960s, meth­ods such as resistance mapping and magnetometry were widely used in Europe. The 1960s also saw the introduc­tion of other methods, including low-frequency electro­magnetic induction and seismic techniques. Specialised centres for archaeological geophysics were established, and publications dedicated to the field began to appear, along with the organisation of conferences to share and develop research and advances in these techniques. One of the key centres during this period was the Leri­ci Institute in Milan, the contributions of which played a crucial role in the dissemination of these methods to other countries, including those of Central and Eastern Europe. From 1970 to 1999, the field underwent signif­icant technical advances. A major development during this period was the introduction of computer technolo­gies, which revolutionised data processing and visualis­ation in geophysical surveys. The 1970s saw the intro­duction of Ground Penetrating Radar (GPR), a technique that enabled the ability to collect data on the depth of buried archaeological structures (Figures 4 and 5). For the same reason, electrical resistivity tomography (ERT) was introduced in the late 1980s (Figure 6). During the 1980s and 1990s, further innovations in electromagnetic systems and high-sensitivity magnetometers advanced archaeological research. These technological advances were complemented by the development of new software and multi-sensor platforms that allow archaeologists to conduct faster, more accurate surveys and to collect more data with greater efficiency. The use of geophysical methods in Slovenian archaeolo­gy began in the 1960s, inspired by early Italian research using geophysical techniques for detecting Etruscan tombs. In 1964, Slovenia conducted its first trial of geo­physical methods at the Roman military camp at Locica pri Savinji, using a proton magnetometer in gradiometer mode. This trial marked the beginning of geophysical experimentation in Slovenian archaeology, supported by the Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia. In the late 1960s, resistivity measurements were carried out in co-operation with the Geological Sur­vey of Slovenia at the sites of Dolge njive near Vrhnika and Simonov zaliv (Figure 1). After this, interest in ge­ophysical methods in Slovenia waned for a while. The 1980s saw a revival in the use of these methods, largely due to the modernisation of Slovenian archaeology and the adoption of Anglo-American research practices. In 1986, due to the international connections of Božidar Slapšak, the Department of Archaeology at the Univer­sity of Ljubljana, in collaboration with the University of Bradford, conducted extensive geophysical surveys of Roman sites in Slovenia using resistivity instruments (Figure 2, 3). This marked a significant step forward in the application of advanced archaeological techniques. It also marked a turning point in the introduction of com-puterised data analysis of geophysical data to Slovenian archaeology. In 1989, the Department acquired its own geophysical equipment, which allowed for more de­tailed and systematic surveys of archaeological sites. By the 1990s, geophysical methods had become an integral part of both archaeological surveys and the educational curriculum of the Department of Archaeology in Slove­nia. By the year 2000, over 150 sites had been surveyed under the direction of geologist Branko Mušic. Tech­niques such as magnetometry, resistivity measurements, and ground penetrating radar (GPR) were often used in combination. These methods integrated disciplines such as geology and geochemistry to improve the interpreta­tion of geophysical data. During and after this period, geophysical methods also expanded beyond academic institutions, with private companies offering services to archaeologists. The Department of Archaeology at the University of Ljubljana continued to play a central role in the institutionalisation and standardisation of geophys­ical techniques, both in Slovenia and internationally. In 2009, archaeological geophysics was established at the Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slo­venia, where the history of archaeological geophysics in Slovenia began. 1.04 Strokovni clanek Nekaj besed o odprti znanosti v Sloveniji © Matej Petric Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta; matej.petric@ff.uni-lj.si DOI: 10.5281/zenodo.14418539 Izvlecek: Sistem odprte znanosti, kakor velja v Evropske raziskovalnem prostoru, kljub vsem sprejetim zakonskim in podzakonskim podlagam v Sloveniji zaenkrat še ni zaživel v polnem obsegu. Ker lahko prihodnje leto z zacetkom izvajanja novih ARIS-ovih projektov, pri katerih bo kot novost zahtevano zlasti ravnanje z raziskovalnimi podatki, na tem podrocju pricakujemo dolocene premike, ki bodo zadevali vse raziskovalce, ni odvec napisati nekaj besed o tem, katera dolocila o odprti znanosti veljajo v Sloveniji. Ta zapis naj raziskovalcem služi predvsem kot strnjen splošni pregled trenutnega stanja s kratkimi napotki, kako naj delujejo oziroma na kaj naj bodo pri svojem delu pozorni. Vecja pozornost je posvecena slovenskim dolocilom, ker lahko upraviceno domnevamo, da se bo veliko raziskovalcev z novimi zahtevami srecalo predvsem pri slovenskih projektih, prav tako je prispevek osredotocen na raziskovalce, ki so zaposleni na Univerzi v Zakonodajni okvir Slovenija je v svojo zakonodajo v zvezi z odprto znano­stjo sprejela dolocila, ki veljajo tudi drugod po Evropi. Zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti (ZZrID 2021) prinaša dolocila o odprti znanosti v clenih 40–42, kjer je med drugim doloceno (41. clen), da mora pri raziskavah, ki so z javnimi viri sofinancirane v višini najmanj 50 %, financer zahtevati, izvajalec znanstveno­raziskovalne dejavnosti pa zagotoviti odprti dostop do recenziranih znanstvenih objav ter raziskovalnih podat­kov. Zahteve, ki jih prinaša ZZrID (2021), so podrobneje opredeljene in razdelane v Uredbi o izvajanju znanstve­noraziskovalnega dela v skladu z naceli odprte znanosti (Uredba 2023), ki bo veckrat omenjena v tem prispevku. Poleg navedenih dokumentov je Slovenija sprejela Reso­lucijo o znanstvenoraziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2030 (ReZrIS30 2022), v kateri je odprti zna­nosti posvecen cilj 6.2, »Odprta znanost za izboljšanje kakovosti, ucinkovitosti in odzivnosti raziskav«. Med šest ukrepov, ki jih na tem podrocju predvideva resoluci­ja, spadata uvedba vrednotenja znanstvenoraziskovalne dejavnosti v skladu z naceli odprte znanosti (ukrep 6.2.2) ter zagotavljanje skladnosti rezultatov znanstvenih razi­skav v skladu z naceli FAIR. Izvedbeni akt te resolucije je Akcijski nacrt za odprto znanost za izvedbo Ukrepa 6.2: Odprta znanost za izboljšanje kakovosti, ucinkovito­sti in odzivnosti raziskav v okviru Resolucije o znanstve­noraziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2030 (Akcijski nacrt 2023), v kateremso podrobneje razdelane Ljubljani. Ce bodo v besedilu veckrat citirana pravna dolocila, je to v želji, da bi zainteresirani bralci jasno videli, kaj je podlaga za zahteve na podrocju odprte znanosti pri nas. Prispevek je sestavljen iz vec delov – splošnemu uvodu sledita razdelka o znanstvenih publikacijah in raziskovalnih podatkih, na koncu pa sta še krajši zakljucek ter razdelek s koristnimi nasveti in povezavami. Prispevek je nastal v okviru projekta SPOZNAJ: Podpora pri uvajanju nacel odprte znanosti v Sloveniji, financiranega s sredstvi Evropske Unije – NextGenerationEU, Nacrta za okrevanje in odpornost ter Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije (št. pogodbe C3360-23-952001). Kljucne besede: odprta znanost, raziskovalni podatki, znanstvene publikacije, repozitorij posamezne aktivnosti, ki bodo izvedene na podlagi Reso­lucije, kazalniki,casovni okvir, višina potrebnih sredstev ter viri financiranja. Poleg tega najvišjega okvira, ki doloca, kaj na podrocju odprte znanosti velja pri nas, obstajajo predpisi na nižjih ravneh. Vokviru Univerze v Ljubljani je tako v povezavi z raziskovalnimi podatki za podrocje arheologije poleg Pravilnika o doktorskem študiju UL (Pravilnik 2021a) ter Pravilnika o stabilnem financiranju znanstvenorazisko­valne dejavnosti Univerze v Ljubljani (Pravilnik 2024) pomemben še Pravilnik o programu tretje stopnje FF (Pravilnik 2021b). Oba pravilnika o doktorskem študi­ju med drugim dolocata, da mora študent pripraviti nacrt ravnanja z raziskovalnimi podatki (NRRP), ki ga odda skupaj z dispozicijo in ki je v koncni obliki del same di­sertacije. Pravilnik (2024) v 26. clenu doloca, da so preje­mniki stabilnega financiranja zavezani k izvajanju znan­stvenoraziskovalnega dela v skladu z Uredbo (2023). Publikacije Objava prek repozitorija Pri publikacijah velja, da morajo biti vse recenzirane znanstvene publikacije objavljene v odprtem dostopu, ka­dar so raziskave, v okviru katerih so te publikacije nasta­le, javno sofinancirane vsaj v višini 50% (41. clen ZZrID 2021 in 2. clen Uredbe 2023). Že Nacionalna strategija odprtega dostopa do znanstvenih objav in raziskovalnih podatkov v Sloveniji 20152020 (Strategija 2015) je v 6. poglavju dolocala, da morajo biti recenzirane znanstve­ne publikacije, ki so nastale v okviru nacionalno finan­ciranih raziskav, odprto dostopne prek repozitorijev. Z Uredbo (2023) se je nato uveljavila zahteva, da mora biti recenzirana publikacija shranjena v zaupanja vrednem repozitoriju1 (Uredba 2023, clen 3). Vprimeru publikacij zaposlenih na Univerzi v Ljubljani je tak repozitorij RUL (Repozitorij Univerze v Ljubljani). Nacini zagotavljanja odprtega dostopa 3. clen Uredbe (2023) doloca, da je publikacija v od­prtem dostopu na voljo takoj ob izidu, pri cemer imajo raziskovalci dve možnosti. Vrepozitoriju lahko objavijo: • objavljeno razlicico znanstvene publikacije (oziro- ma VoR – Version of Record; gre za publikacijo s koncno postavitvijo v obliki pdf datoteke); • recenzirani rokopis (oziroma AAM – Author Accep­ted Manuscript; gre za recenzirani rokopis brez dokoncnega oblikovanja v obliki besedilne datote­ke, npr. docx). Vslednjem primeru je treba na zacetek besedila dopisati, kje je prispevek izšel, in dodati povezavo do založniko­vega spletnega mesta. Ceprav Uredba (2023) predvideva takojšen odprti dostop do publikacij, pa v 14. clenu do­loca prehodno obdobje do junija 2025, v katerem lahko raziskovalci v utemeljenih primerih clanek objavijo v narocniški reviji in odprti dostop zagotovijo tako, da v repozitorij shranijo recenzirani rokopis, ki je lahko pod embargom (torej zacasno nedostopen za javnost) najvec 12 mesecev za humanistiko in družboslovje ter do 6 me-secev za druge vede. Navedba financerjev in afiliacija Zaradi preverjanja izpolnjevanja pogodbenih obveznosti morajo raziskovalci pri vseh publikacijah ter pri objavi raziskovalnih podatkov dosledno navajati afiliacijo in vse financerje. V skladu s Splošnim aktom o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja znanstvenoraziskovalne dejavnosti (Splošni akt 2024) Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko 1 To seveda velja samo za publikacije, objavljene po zacetku veljave Uredbe. Merila za to, kateri repozitoriji veljajo za zaupanja vredne, sprejme ARIS, o cemer bo nekaj vec govora v nadaljevanju. dejavnost Republike Slovenije (ARIS) morajo clani pro-jektne skupine v porocilih, pri objavi rezultatov ter jav­nih predstavitvah raziskovalnih dosežkov navesti afilia­cijo raziskovalne organizacije, številko projekta ter naziv ARIS-a kot sofinancerja (82. clen). Priporocljivo je še, da raziskovalci poleg ARIS-ove šifre raziskovalcev, ki se uporablja za domace projekte, pridobijo ORCID številko (Splet 1). Kot trenutno kaže, bo nacionalni monitor odprte znanosti (Splet 2) za preverjanje uporabljal nadgrajeno aplikacijo COBISS-a, tj. dCOBISS. V bodoce bo tako potrebno za vsako recenzirano publikacijo izdelati bibliografski za-pis v COBISS-u, zapis s podatki o projektih, financerjih, vrsti odprtosti in licencah v dCOBISS-u ter na koncu še zapis v institucionalnem repozitoriju. Avtorske pravice pri publikacijah in raziskovalnih podatkih O avtorskih pravicah in odprti znanosti je nedavno izšel clanek v reviji Knjižnica (Fidler, Žuželj Ogrizek 2024), v katerem je bralcem na voljo vec informacij o tej temi. Na kratko lahko ponudimo sledece poudarke. Materialne avtorske pravice morajo sedaj obvezno osta-ti v rokah avtorjev oziroma njihovih delodajalcev, kadar so v skladu z zakonom te pravice prenesene nanje. To velja tako pri publikacijah (6. clen Uredbe 2023) kot pri raziskovalnih podatkih (7. clen), ce na slednjih nastanejo avtorske pravice. Zlasti v primeru publikacij je torej na-pacno, ce so sicer odprto dostopne, vendar na njih piše © Založnik ipd., saj to ni v skladu z naceli odprte znanosti. Uredba (2023) v sozvocju z evropsko prakso za publika­cije in podatke priporoca uporabo licenc Creative Com­mons (Splet 3), ki na enostaven nacin dolocajo, kaj vse lahko tretje osebe pocnejo s tako opremljenimi rezultati znanstvenega raziskovanja. Najbolj priporocljiva je li­cenca CC BY, ki vsakomur dovoljuje, da s publikacijo/ podatki ob ustrezni navedbi avtorstva (BYv licenci ozna-cuje zahtevo po atribuciji) pocne, kar želi. Obstajajo tudi bolj restriktivne licence, ki so po Uredbi (2023) dopušce­ne za monografije, ki so recenzirane ali pa so tretje osebe lastnik dolocenih pravic na njih (4. odstavek 6. clena). Takšni licenci sta CC BY-NC (NC – non commercial; licenca prepoveduje uporabo izdelka v komercialne na­mene) in CC BY-ND (ND – non derivative; prepovedane so predelave). Za metapodatke, torej podatke o podatkih (npr. kdo je avtor, cas nastanka itd.), Uredba (2023) v primeru pu­blikacij (5. odstavek 6. clena) in raziskovalnih podatkov (5. odstavek 7. clena) doloca, naj bodo objavljeni pod licenco CC BY ali, kadar je to mogoce in pravno dopu­stno, CC0 (ta licenca omogoca, da lahko z izdelkom vsak pocne, kar želi, pri cemer mu ni treba navajati izvornega avtorja). Iskanje ustreznih revij za objavo Ko se raziskovalci odlocajo, kje bodo objavili naslednji clanek, merijo predvsem na to, da je želena revija dovolj ugledna in da ima veljavo na njihovem podrocju. Kljub temu jih mora pri izbiri voditi tudi misel, da mora objava izpolnjevati zahteve financerja glede odprte znanosti. Publikacija mora biti odprto dostopna že ob objavi. Ker so odprte objave v mednarodnem založništvu pogosto placljive, Uredba (2023) v zvezi s tem v 9. clenu dolo-ca, kateri stroški so upraviceni pri znanstvenoraziskoval­ni dejavnosti za potrebe odprte znanosti. Upraviceni so stroški objave clankov v odprtodostopnem znanstvenem založništvu (torej kadar je dolocena revija v celoti odprto dostopna; 1. odstavek 9. clena), za objave v narocniških oziroma hibridnih revijah, kjer je le del clankov odprto dostopen, pa Uredba (2023) izrecno doloca, da s tem po­vezani stroški niso upraviceni (3. odstavek 9. clena). Ne glede na to Uredba (2023) v 15. clenu prinaša dolocbo o prehodni upravicenosti stroškov objave v narocniških revijah do junija2025, pri cemerso tovrstni stroški upra­viceni v štirih primerih: • ce so z založniki sklenjene preoblikovalne pogodbe • ce javna raziskovalna organizacija ni clanica kon­zorcija za preoblikovalne pogodbe • ce zmanjka APC (Article Processing Charge) vavcerjev • ce narocniške revije niso del preoblikovalnih pogodb. Ker je individualno pregledovanje zahtev, ki jih posame­zne revije postavljajo glede odprtega objavljanja, placila APC-ja ter zlasti glede možnosti shranjevanja clanka v institucionalnem repozitoriju, zamudno opravilo, obstaja nekaj pripomockov, s katerimi si lahko raziskovalci po­magajo pri izbirirevije, že preden oddajo svoj prispevek. Glavno tovrstno orodje je Open Policy Finder (Splet 4) (do nedavnega Sherpa Romeo), ki med drugim omogoca iskanje po naslovih revij, pri cemer se nato ob kliku na posamezen zadetek pokažejo vse možnosti, ki jih doloce­na revija avtorjem ponuja v zvezi z odprto znanostjo. Ti lahko hitro in enostavno vidijo, kakšne zahteve založnik postavlja glede objave objavljene razlicice publikacije ali recenziranega rokopisa, kje sta lahko objavljena, ali obstaja obdobje embarga in kako dolgo je ter ali založnik zaracunava APC za odprti dostop. Open Policy Finder je torej zelo koristno orodje, vendar je priporocljivo, da si avtorji po okvirni izbiri revije natancneje ogledajo za­ložnikovo spletno stran in se tam prepricajo o dejanskih zahtevah glede odprtega dostopa. Druga podobna stran je Directory of Open Access Jour­nals (DOAJ) (Splet 5), ki ponuja pregled razlicnih odpr­todostopnih revij z vsega sveta. To orodje med drugim ponuja informacije o stroških objave za posamezen pri­spevek, odprtih CC licencah, ki jih clanki dobijo, vrstah trajnega identifikatorja, ki ga revija uporablja, itd. Zadnje koristno orodje, ki naj ga omenimo, je Journal Checker Tool (Splet 6). Z njim lahko avtorji s pomocjo kombinacije naslova revije, financerja (na seznam je vkljucen tudi ARIS) in raziskovalne organizacije hitro preverijo, ali objava v doloceni reviji zadosti zahtevam financerja in organizacije. Raziskovalni podatki Kaj so podatki ZZrID (2021) in Uredba (2023) se, morebiti modro, iz­ogibata definicijam, kaj tocno so raziskovalni podatki, vendar pa jih uvršcata med »rezultate raziskav« oziro-ma »raziskovalne rezultate«, kamor po Uredbi (2023, 2. odstavek 1. clena) poleg raziskovalnih podatkov so-dijo znanstvene publikacije, druge vrste recenziranih publikacij, programska oprema, ki je nastala kot rezul-tat raziskav, ter druge vrste raziskav v digitalni obliki. Definicij, kaj tocno raziskovalni podatki so, je seveda vec, najbrž pa ima glede tega arheologija vecjo sreco kot številne druge vede na podrocju humanistike, kjer stvari niso vselej povsem jasno zacrtane. Po prvem slo­venskem prirocniku o odprti znanosti so raziskovalni podatki »podatki, pridobljeni z razlicnimi metodami, ki služijo za spoznavanje, preverjanje ali potrditev hipotez in izpeljavo zakljuckov, ki so nastali ali bili obdelani v raziskavi« (Bezjak 2024, 126).2 Nekaj koristnih definicij raziskovalnih podatkov je na voljo tudi na spletni stra­ni DiRROS Data (Splet 8) Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani (CTK). Tu naj za ponazoritev na­vedemo definicijo organizacije OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development): »Raziskovalni podatki so definirani kot stvarni zapi­si (numericni rezultati, besedilni zapisi, slikovno in zvocno gradivo), ki se uporabljajo kot primarni viri za namene znanstvenih raziskav in so v znanstveni skupnosti splošno sprejeti kot nujni za potrditev raz­iskovalnih izsledkov. Nabor raziskovalnih podatkov predstavlja sistematicno, delno predstavitev razi­skovalne tematike. Ta pojem ne vkljucuje: labora­torijskih dnevnikov, preliminarnih analiz, osnutkov znanstvenih clankov, nacrtov bodocih raziskav, stro­kovnih recenzij,komunikacije s kolegi in predmetov (npr. laboratorijskih vzorcev, bakterijskih sevov in testnih živali, kot so miši).« (v originalu je ta defini­cija dostopna v Principles 2007, 13) Nacrt ravnanja z raziskovalnimi podatki (NRRP) Z nacrtom ravnanja z raziskovalnimi podatki (NRRP, v anglešcini DMP – Data Management Plan) so se doslej srecevali predvsem raziskovalci z evropskimi projekti ter doktorski študentje, od Uredbe (konca maja 2023) pa je izdelava NRRP-ja predpisana tudi za slovenske razisko­valne projekte. Kaj torej je NRRP? Gre za dokument, v katerem razi­skovalci med drugim nacrtujejo, katere raziskovalne podatke bodo med projektom ustvarili, katere obstojece podatke bodo ponovno uporabili pri svojem delu,3 kje in kako se bodo podatki hranili, kako bodo dokumentirani, v kakšnih formatih bodo, kako bodo raziskovalci ravnali z metapodatki ter kje, kako in v kolikšnem obsegu bodo ustvarjeni podatki javno objavljeni. Smisel NRRP-ja je, da raziskovalci že na samem zacetku raziskave kolikor je 2 Slovar odprte znanosti, ki je deltega prirocnika, je na voljo tudi na strani Splet 7. 3 Glede tujih podatkov, ki jih bodo raziskovalci ponovno uporabili, Obrazložitve (2023, 6) predvidevajo: »Uporaba obstojecih podat­kov, ki jih zaradi dolocenih omejitev ni mogoce prenesti v podat­kovne repozitorije, se samo citira (na primer lastniški podatki) in, ce je to mogoce, dokumentira z objavo metapodatkov v repozitoriju skupaj s spremljajocimi orodji za analizo (racunalniška koda in po­dobno), ki zagotavljajo ponovljivost.« mogoce natancno predvidijo, kako bodo ravnali s podat­ki, kar nato omogoca enostavno poenotenje prakse zno­traj raziskovalne skupine ter sistematicni razmislek o te­meljnih vidikih ravnanja s podatki, kot so njihova hramba ter strukturiranje in poimenovanje datotek. S tem ko se morajo raziskovalci že v zgodnji fazi odlociti, v kateri repozitorij bodo shranili svoje podatke, NRRPomogoca, da raziskovalci že od samega zacetka podatke urejajo na nacin, ki bo skladen z zahtevami izbranega repozitorija in ki bo omogocal, da bo njihova objava zahtevala manj dodatnega napora raziskovalne skupine. Obicajno glede na vrsto projekta oziroma raziskovalne­ga podrocja obstajajo razlicne predloge NRRP-jev, ki jih lahko pri pisanju uporabljajo raziskovalci. Primeri so predloga za projekte Obzorje Evropa (Splet 9), predloga za European Research Council (ERC) projekte (Splet 10) in predloga, ki jo je za projekte s podrocja družboslov­ja pripravilo evropsko združenje CESSDA (Consortium of European Social Science Data Archives) (Splet 11). V tujini je prav tako pogosta praksa, da imajo posame­zne univerze za svoje projekte lastne predloge NRRP­-jev. Univerza v Ljubljani se za tak korak zaenkrat (še) ni odlocila; za tuje projekte se uporabljajo tuje predloge, za slovenske pa je ARIS nedavno objavil svojo predlogo (Splet 12), ki temelji na tisti za projekte iz sheme Ob-zorje Evropa. Za doktorske študente v okviru UL poleg tega obstaja posebna poenostavljena predloga NRRP-ja (Splet 13). Pri izpolnjevanju NRRP-jev lahko raziskovalci na svoj racunalnik prenesejo besedilno datoteko in jo nato do-polnjujejo, lahko pa uporabijo razlicna spletna orodja za izpolnjevanje in shranjevanje NRRP-jev. Kot primere slednjih naj navedemo: • ARGOS, ki je nastal v okviru OpenAIRE, neprofi­tnega partnerstva za evropsko raziskovalno infra-strukturo (Splet 14) • britansko orodje DMPonline (Splet 15) • Data Stewardship Wizard, ki je razvil ELIXIR (združenje, ki povezuje evropske organizacije, ki izvajajo raziskave na podrocju ved o življenju) in ki je na voljo tudi v slovenšcini (Splet 16) • ARIS-ovo aplikacijo NRRPAsistent (Splet 17). Raziskovalci se lahko sami odlocajo, ali bodo uporabljali ta orodja, pri tempa naj sledijo morebitnim priporocilom oziroma zahtevam financerjev. Kar se tice slovenskih projektov, je nova ARIS-ova predlo­ga NRRP-ja sestavljena iz sedmih poglavij, ki zajemajo: 0. Splošne informacije 1. Povzetek in opis raziskovalnih podatkov 2. Shranjevanje in varnostno kopiranje podatkov 3. Zagotavljanje podatkov na nacin FAIR 1. Zagotavljanje najdljivosti podatkov (F) 2. Zagotavljanje dostopnosti podatkov (A) 3. Zagotavljanje interoperabilnosti podatkov (I) 4. Zagotavljanje ponovne uporabe podatkov (R) 4. Eticni in pravni vidiki 5. Drugi raziskovalni rezultati 6. Financna sredstva Med vprašanja, pri katerih bodo raziskovalci morali opraviti temeljitejši razmislek, sodita 3.1.2, ki se nanaša na uporabljene metapodatkovne standarde, ter 3.3.1, ki zadeva uporabljene geslovnike in šifrante. Kot posebnost ARIS-ove predloge naj omenimo, da predvideva naved­bo osebe, ki je na raziskovalni organizaciji zadolžena za podporo ravnanja z raziskovalnimi podatki (vprašanje 0.5), ter navedbo internih pravil organizacije glede razi­skovalnih podatkov (vprašanje 0.6), ce oboje pri doloceni organizaciji obstaja. Prav tako vprašanje 3.4.2 predvide­va, da bodo raziskovalni podatki prvenstveno objavljeni pod odprto licenco CC0, ce bodo raziskovalci uporabili drugo licenco (npr. CC BY), pa morajo navesti, katere nacine ponovne uporabe podatkov taka licenca omogoca. Ceprav Uredba (2023) izrecno ne predpisuje casovnice za pripravo NRRP-ja, je ARIS tudi na tem podrocju prevzel zahteve Obzorja Evropa, v skladu s katerimi mora biti za vsak projekt NRRPizdelan v prvih 6 mesecih po zacetku izvajanja. Ker je NRRPživ dokument, ga je mogoce med izvajanjem projekta z ustrezno utemeljitvijo dopolnjevati ali spreminjati, ce se zaradi razlicnih okolišcin izkaže, da prvotno zamišljeni nacin ravnanja z raziskovalnimi po­datki ni vec izvedljiv. Obseg in podrobna razdelanost vsakokratnega NRRP-ja se spreminjata glede na vrsto projekta in kompleksnost vprašanj, povezanih z raziskovalnimi podatki. Ce bo ustvarjenih in/ali ponovno uporabljenih vec razlicnih vrst podatkov in ce bo pri tem npr. prišlo do sodelovanja z go-spodarsko družbo, bo treba posamezne vidike ravnanja s podatki razdelati podrobneje kot pri projektih, ki so glede ravnanja z raziskovalnimi podatki manj zapleteni. Na tem mestu naj omenimo, da Javni razpis za (so)finan­ciranje raziskovalnih projektov za leto 2025 (Splet 18) za projekte že predvideva izdelavo NRRP-ja in njegovo re-dno posodabljanje, NRRPpa bo tudi obvezna zahtevana sestavina projektne spletne strani. Za konec se lahko na kratko dotaknemo NRRP-ja pri doktorskem študiju na Univerzi v Ljubljani. Tam je že nekaj let v Pravilniku o doktorskem študiju Univerze v Ljubljani4 (Pravilnik 2021a) zapisano dolocilo, da mo-rajo doktorski študentje ob oddaji dispozicije doktorske disertacije priložiti NRRP, za katerega obstaja posebna poenostavljena predloga. Koncna verzija NRRP-ja je tudi sestavni del doktorske disertacije. FAIR podatki Zahteva pri projektih Obzorja Evropa, ki je vkljucena tudi v Uredbo (2023, 1. odstavek 4. clena), je, da mo-rajo raziskovalni podatki ustrezati nacelom FAIR. Ta so nastala leta 2014 na delavnici na Univerzi v Leidnu, v obliki znanstvenega clanka pa so bila objavljena spomla­di 2016 (Wilkinson et al. 2016). Gre torej za razmeroma novo stvar, ki pa temelji na že prej obstojecih potrebah po ucinkovitejši izrabi podatkov. Cilj avtorjev je bil pred­vsem povecati ponovno uporabnost znanstvenih podat­kov, kar je v zadnjih letih z razvojem umetne inteligence dodatno pridobilo na pomenu. Sledenje nacelom FAIR zagotavlja, da so podatki v vecji meri kot sicer najdljivi (Findable), dostopni (Accessi­ble), interoperabilni (Interoperable) ter ponovno upo­rabni/uporabljivi (Reusable). Nacela, ki so bila formu­lirana leta 2016, so: Najdljivost: • (meta)podatkom je dodeljen globalno enolicen trajni identifikator 4 Dolocbe glede NRRP-ja prinašajo cleni 36, 40, 43 in 45. • podatki so opisani z bogatimi metapodatki • metapodatki na jasen in razlocen nacin vkljucujejo identifikator podatkov, ki jih opisujejo • (meta)podatki so registrirani oziroma indeksirani v iskalnem viru Dostopnost: • do (meta)podatkov je mogoce dostopati prek njiho­vega identifikatorja ob uporabi standardiziranega komunikacijskega protokola • protokol je odprt in brezplacen ter ga je mogoce implementirati povsod • protokol po potrebi omogoca avtentikacijski in avtorizacijski postopek • metapodatki so dostopni, tudi ce podatki niso vec na voljo Interoperabilnost: • (meta)podatki uporabljajo formalen, dostopen, sku-pen in široko uporaben jezik za predstavitev znanja • (meta)podatki uporabljajo besednjake, ki sledijo nacelom FAIR • (meta)podatki vkljucujejo sklice na druge (meta) podatke Ponovna uporabljivost: • meta(podatki) so bogato opisani z množico natanc­nih in relevantnih lastnosti • (meta)podatki so objavljeni z jasno in dostopno licenco, ki doloca njihovo rabo • (meta)podatki so opremljeni z natancnimi infor­macijami o izvoru • (meta)podatki ustrezajo podrocnim standardom v znanstveni skupnosti Nacela FAIR ne predvidevajo, da so podatki odprti in javno dostopni. Tudi povsem zaprti podatki so lahko FAIR in s tem za njihove uporabnike znatno bolj uporab­ni kot »navadni« podatki. Raziskovalci bodo nekaterim od teh nacel zadostili že z objavo v repozitoriju, saj repozitorij med drugim poskrbi za dodelitev trajnih identifikatorjev in opremljanje podat­kov s strojno berljivimi licencami, ustrezno upravlja do-stop do podatkov, skrbi, da so trajno varno shranjeni, ter objavi strojno berljive metapodatke, ki morajo ustrezati dolocenim standardom. Med zahteve po interoperabilnosti sodi tudi dolocilo, da so podatki (ce je le mogoce) objavljeni v odprtih ne­lastniških formatih, pri cemer imajo repozitoriji vcasih tudi lastne zahteve glede formatov, ki jih sprejemajo. V zvezi s Uredbo (2023) je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije skupaj s strokovnjaki, ki so Uredbo (2023) pisali, pripravilo Obrazložitve vsebinskih rešitev Uredbe (Obrazložitve 2023), ki za raziskovalce ponujajo nekaj smernic glede objave podatkov, zato jih bomo v tem prispevku veckrat navedli. O izbiri formatov v Obra­zložitvah (2023)piše: »Raziskovalci naj si v okviru usklajevanja s FAIR prizadevajo za pretvorbo in shranjevanje podatkov v nelastniških formatih. Ce to ni mogoce, bodo lastni­ški format datotek uporabljali tisti, ki imajo ustrezno programsko opremo. Predvsem je pomembno, da je to obrazloženo v NRRP (Obrazložitve 2023, 9).« Ce zaradi nezdružljivosti formatov podatkov s tistimi, ki jih predpisuje kak podrocni repozitorij, prevzem podat­kov vanj ne bo mogoc, lahko avtorji podatke v izvornih formatih vedno shranijo v mednarodni ali institucionalni splošni repozitorij (Obrazložitve 2023, 9). Na splošno si lahko raziskovalci pri vprašanju, v kakšnem formatu naj bodo njihovi podatki (to je tudi del NRRP-ja), pomagajo s seznamom na strani UK Data Service, kjer so navedeni priporoceni formati za potrebe odprte znanosti (Splet 19). Za podrocje arheologije je priporocljivo, naj si ogledajo morebitne zahteve izbranega repozitorija, v katerem bodo shranili svoje podatke, na voljo pa imajo tudi koristen pregled formatov, ki jih sprejema britanski repozitorij Archaeology Data Service (Splet 20). Metapodatki Metapodatki so, na kratko, podatki o podatkih oziroma »informacije, ki opišejo vsebino digitalnega objekta, njegovo kakovost, format objekta ali vira pa tudi, kje se nahaja in kakšne so pravice dostopa do njega« (Bezjak 2024, 47). Nekateri metapodatki nastanejo že avtomat­sko ob uporabi naprav za raziskovanje, sicer pa je meta-podatke mogoce beležiti tudi rocno. Posebej dolocena struktura metapodatkov, ki sledi pravi­lom in smernicam, je metapodatkovna shema, poznamo pa tudi metapodatkovne standarde, ki so navadno mednaro­dno preverjene in s strani pristojne organizacije potrjene metapodatkovne sheme (Bezjak 2024, 48). Na podrocju družboslovja in humanistike je najbolj uveljavljen standard Dublin Core, ki ga sestavlja 15 elementov (Splet 21).5 Upo­rablja se tudi za podrocje arheologije, za katero pridejo v poštev še ARIADNE Dataset Catalogue Model (Splet 22), MIDAS-Heritage (Splet 23) ter CIDOC CRM (Splet 24). Vrste metapodatkovnih shem in standardov, ki bodo upo­rabljeni za namene ravnanja z raziskovalnimi podatki, so pogojene tudi s tem, v katerem repozitoriju bodo podatki objavljeni. Za iskanje standardov lahko raziskovalci upo­rabijo poseben iskalnik FAIRsharing (Splet 25), katalog metapodatkovnih standardov Univerze v Bathu (Splet 26) in katalog Digital Curation Centra Univerze v Edin-burghu (Splet 27). Uredba (2023) ne doloca, kateri stan­dard je treba uporabljati, zato je izbira ustreznega meta-podatkovnega standarda (ce financer ne postavi posebnih zahtev) prepušcena raziskovalcem. Ce v repozitoriju me-tapodatki niso predstavljeni v standardizirani obliki, jih je treba vkljuciti vsaj v datoteko »preberi me«. Datoteka »preberi me« Doloceni repozitoriji za zapis metapodatkov uporabljajo t. i. datoteko »preberi me« (README). Gre za besedilno datoteko, najbolje v odprtem formatu txt, ki vsebuje glav­ne informacije o doloceni podatkovni objavi, med drugim naslov, ime in kontaktne podatke raziskovalca ter njego­vo afiliacijo, seznam datotek in kratek opis, kaj vkljucuje­jo, informacije o pogojih dostopa in licencah, informacije o metodi, s katero so bili podatki zbrani, ter morebitne dodatne informacije, ki bi lahko koristile komu, ki želi te podatke ponovno uporabiti. Pri pisanju datotek »preberi me« si lahko raziskovalci pomagajo s kratkimi navodili in predlogo Univerze Cornell (Splet 28). Kdaj morajo biti podatki objavljeni Pri objavi podatkov morajo biti raziskovalci pozorni na dve stvari. Po Uredbi (2023, 1. odstavek 5. clena) morajo biti raziskovalnipodatki objavljeni cim prej po nastanku, najkasneje pa ob izteku pogodbe o sofinanciranju, kar vkljucuje tudi pogodbo o stabilnem financiranju. 5 Med elemente sodijo ustvarjalec, naslov, datum, identifikator itd. Kadar na raziskovalnih podatkih temeljijo znanstvene publikacije, morajo biti podatki objavljeni že pred samo publikacijo in v njej citirani s stalno oznako mesta dosto-pa oziroma trajnim identifikatorjem. V kakšnem obsegu morajo biti podatki objavljeni V idealnem svetu bi bili pri vsakem projektu objavljeni vsi podatki, ki nastanejo, kar pa zaradi razlicnih okolišcin ni vedno mogoce. Podatkov je lahko kolicinsko prevec, nekaterih morebiti niti ni smiselno objaviti, drugih pa vcasih ni zaželeno objaviti – npr. zaradi varstva zaseb­nosti pri delu z ljudmi ali zaradi zašcite še neraziskanih arheoloških najdišc. Vrste podatkov, ki morajo biti objavljeni Kar se tice vrste podatkov, ki naj bodo objavljeni – torej ali samo obdelani podatki ali pa tudi surovi –, pri evrop­skih projektih velja, da surovih podatkov ni treba objavi-ti, ce to ni mogoce zaradi njihovega obsega (Splet 29, 3 in 5; Splet 30, 377). Surovi podatki morajo biti objavljeni zlasti v primeru,ce so bistveni za ponovljivost rezultatov raziskave (Splet 30, 377), se je pa treba izogibati »data dumpingu« in predvsem poskrbeti, da so podatki dovolj kakovostni ter opremljeni z dovolj kakovostnimi meta-podatki, da lahko koristijo znanstveni skupnosti (Splet 29, 6). Slovenska Uredba (2023) ne govori podrobneje o tem, ali morajo biti tudi surovi podatki objavljeni. V 1. odstavku 4. clena je zapisana zahteva, da izvajalci znanstvenoraziskovalne dejavnosti zagotovijo »odprti dostop do raziskovalnih podatkov in drugih rezultatov raziskav v skladu z nacelom ‚odprti, kolikor je mogoce, zaprti, kolikor je nujno‘«. V 2. clenu Uredbe (2023) je poleg tega v povezavi s publikacijami navedeno, da iz­vajalci zagotovijo »odprti dostop do digitalnih razlicic znanstvenih publikacij in drugih rezultatov raziskav, ki so obravnavani v teh publikacijah ter so nujno potrebni za ponovitev raziskav ali za ponovno uporabo rezultatov raziskav v drugih raziskavah«. Pri presoji, kateri podatki morajo biti objavljeni, raziskovalce torej veže zahteva, da objavijo vsaj tiste podatke, ki so neobhodno potrebni za ponovljivost raziskave (Obrazložitve 2023, 9). Izbira, kateri podatki bodo objavljeni, je tako v precejšnji meri prepušcena raziskovalcu in slednji jo mora utemelji-ti v NRRP-ju. Vnjem je treba jasno zapisati, katere vrste podatki bodo ustvarjeni in kaj od tega bo objavljeno. Po Obrazložitvah (2023) je predvideno: »Odgovornost glede presoje, kateri podatki so nuj-no potrebni za ponovitev raziskav, imajo izvajalci/ raziskovalci. Ti presodijo, kakšen obseg rezultatov raziskav mora biti odprto dostopen za ponovljivost ali ponovno uporabo. Pri tem upoštevajo norme in ustrezne prakse na posameznih znanstvenih podro-cjih v skladu z integriteto v znanosti (Obrazložitve 2023, 4).« Kar se tice velepodatkov (ang. big data), je v Obrazloži­tvah (2023) pojasnjeno: »Pri odlocitvi o odprtem dostopu do velikih surovih podatkov in obdelanih podatkov, ki so obravnavani v recenziranem clanku, se za izvedbo obsega dosto-pa upoštevajo podrocni standardi glede ponovlji­vosti in možnosti ponovne uporabe. Med drugim nacela FAIR usmerjajo k preoblikovanju podatkov v standardne strukture za doloceni tip podatkov in podrocje raziskovanja, ki v cim vecji meri omogo-cajo povezljivost in ponovno uporabnost. Surovi po­datki, ce je ugotovljeno, da jih zaradi neuporabnosti ni smiselno deliti, se predelajo v oblike, primerne za nadaljnjo uporabo, pri tem pa je treba zagotoviti sledljivost postopkov predelave ter pregledno skozi dokumentacijo in strojno berljivemetapodatke pred­staviti koncne strukture in vsebino podatkov (Obra­zložitve 2023, 6).« Na splošno je glede raziskovalnih podatkov predvideno, da ne objavimo le tistih, ki so podlaga za publikacijo v okviru projekta: »Raziskovalci morajo v podatkovne repozitorije od­dati tudi surove ali predelane podatke, ki niso vezani na nobeno objavljeno publikacijo, kadar jih zaradi svoje celovitosti in pomena za znanost lahko upo­rabijo drugi raziskovalci za izvajanje raziskav. Te podatke kot samostojne rezultate raziskovalnega projekta že na zacetku raziskovanja raziskovalec opredeli v NRRP. Kot za druge podatkovne nabore mora tudi v tem primeru avtor poskrbeti, da so po­datkovne strukture ustrezno urejene in dokumentira­ne za namen druge rabe ter da so podatki kolikor se da dostopni (Obrazložitve 2023, 6).« Tocen obseg objavljenih podatkov bo torej v vsakem pri­meru stvar individualne presoje raziskovalca, ki pa bo moral svojo odlocitev dobro utemeljiti v NRRP-ju. Omejitve pri odprti objavi podatkov Drug vidik pri vprašanju, katere podatke objaviti, je nara­va podatkov. V Evropi in s tem v Sloveniji v povezavi z raziskovalnimi podatki velja že omenjeno nacelo »odprti, kolikor je mogoce, zaprti, kolikor je nujno«, ki predvsem zagotavlja, da zahteve po odprtemdostopu ne bi posegale v legitimne gospodarske interese, v interese držav po za­prtosti dolocenih podatkov ter v pravice ljudi, kadar gre za obcutljive osebne podatke. Uredba (2023) o izjemah pri popolnoma odprtem dosto­pu do raziskovalnih podatkov pravi (4. clen): (3) Izjeme od popolnoma odprtega dostopa do razi­skovalnih podatkov in drugih rezultatov raziskav so dopustne v utemeljenih primerih, ko popolnoma od­prt dostop preprecuje varstvo intelektualne lastnine, varstvo osebnih podatkov, varnost oseb ali države ali druge zakonske omejitve. Utemeljitev izjeme mora biti obrazložena v NRRP. (4) V primeru utemeljenih izjem iz prejšnjega od­stavka morajo biti raziskovalni podatki in drugi re-zultati raziskav, kadar je to mogoce, odprto dosto­pni v anonimizirani obliki ali nadzorovano omejeno dostopni. (5) Kadar raziskovalni podatki in drugi rezultati raz­iskav zaradi utemeljenih izjem iz tretjega odstavka tega clena ne morejo biti odprto dostopni in ni za­konskih omejitev, da povezani metapodatki ne bi bili odprto dostopni, morajo biti odprto dostopni vsaj metapodatki. Kadar torej podatki ne morejo biti odprto objavljeni, mora raziskovalec poskrbeti, da so prosto dostopni vsaj metapodatki, ce za to ni omejitev, saj je tako vsaj javno dokumentirano, da je v okviru raziskave prišlo do dolo-cenega rezultata, cetudi ni javno dostopen. Na tem mestu naj omenimo, da dolocila o dostopu do raz­iskovalnih podatkov v 6.c clenu prinaša tudi Zakon o do-stopu do informacij javnega znacaja. Tam je za izvajalce javne službe na podrocju raziskovanja ter izobraževalne dejavnosti, višje od srednješolske stopnje, doloceno, da: »zagotavljajo ponovno uporabo raziskovalnih po­datkov s posredovanjem v svetovni splet z objavo v odprtih formatih, ki upoštevajo formalne odprte standarde, v strojno berljivi obliki, skupaj z metapo­datki, razen kadar bi bilo to v nasprotju z izjemami od dostopa iz 5.a ali 6. clena tega zakona« (ZDIJZ 2003, 1. odstavek clena 6.c). Žal 6. clen ni usklajen z Uredbo (2023, 1. clen) ter ZZrID--om (2021, 41. clen), ki zahteve po odprtosti omejujeta na raziskave, ki so javno sofinancirane v višini najmanj 50 %. ZDIJZ (2003) namrec ne doloca, kakšen mora biti obseg javnega financiranja, da bi morali biti podatki ob-javljeni. Prav tako clen ne omenja nacela »odprti, kolikor je mogoce, zaprti, kolikor je nujno«, temvec usmerja na izjeme, pri katerih pa lahko prosilec še vedno pridobi do-stop do zahtevane informacije, ce je javni interes glede razkritja mocnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa, razen v nekaterih specificnih primerih (ZDIJZ 2003, 2. odstavek 6. clena). Kje morajo biti podatki objavljeni Podrobnejše informacije o tem, kje naj bodo raziskovalni podatki objavljeni, Uredba (2023) prinaša v 5. clenu. Po njem morajo biti podatki objavljeni v zaupanja vrednih repozitorijih, pri cemer naj bodo prednostno objavlje­ni v nacionalnih ali mednarodnih podrocnih središcih za posamezno znanstveno vedo, ce pa ta niso na voljo, so lahko podatki shranjeni v drugih zaupanja vrednih repozitorijih.6 Raziskovalci imajo torej na voljo dve možnosti – podroc­no specificne in splošne repozitorije. Ce zacnemo pri za­dnjih, med zaupanja vredne repozitorije sodijo slovenski institucionalni repozitoriji, kot sta npr. RULali DKUM, ter skupnostni repozitorij DiRROS (Digitalni repozitorij raziskovalnih organizacij Slovenije), vendar pa ti za raz­liko od podrocnih repozitorijev obicajno vsebujejo bolj splošne metapodatke, saj so vnosna polja narejena za vse znanstvene vede in torej niso posebej prilagojena npr. za potrebe podatkov, ki jih ustvarjajo arheologi. Podatki, ki so shranjeni v takšnih repozitorijih, lahko torej nacelom FAIR ustrezajo v manjši meri kot podatki v podrocnih re-pozitorijih. Specificno je bil Repozitorij Univerze v Lju­bljani (RUL) prvenstveno zasnovan za publikacije, tako da so vnosna polja, ki jih mora zaposleni na univerzi ozi­roma zanj pristojna knjižnica izpolniti pri kreiranju nove­ga zapisa, prilagojena vnašanju publikacij, ne podatkov. Vec o zaupanja vrednih podatkovnih repozitorijih lahko bralci naj­dejo na strani Splet 31. Merila za to, kateri repozitoriji so zaupanja vredni, po Uredbi (2023, 3. odstavek 5. clena) doloca ARIS, ki je decembra 2024 objavil dokument Merila za opredelitev zaupanja vrednih repozitorijev (obrazložitev) (Merila 2024). V obliki kontrolnega seznama, ki ga lahko upo­rabljajo raziskovalci, in z razlagami posameznih meril je ARIS pripravil 20 meril za zaupanje vredne repozitorije, od katerih jih je 11 obveznih, 9 pa priporocljivih. Obve­zna merila, ki jih mora repozitorij izpolnjevati, so: • informacija o politikah in storitvah • podeljevanje trajnih identifikatorjev digitalnim objektom • metapodatki, ki omogocajo deljenje rezultatov raziskav po nacelih FAIR • informacija o vrsti dostopa • neprekinjeno delovanje • zagotavljanje stalne podpore uporabnikom • mehanizmi zagotavljanja integritete in avtenticnosti digitalnih vsebin • zagotavljanje dolgotrajne hrambe digitalnih objektov • dostop do digitalnih objektov z uporabo standardnih mehanizmov interoperabilnosti • skladnost metapodatkov s smernicami OpenAIRE • vzpostavljen iskalnik po metapodatkih digitalnih objektov Kot zaupanja vredni repozitoriji so nadalje opredeljeni (Merila 2024, 5): • certificirani; certifikat dokazuje, da je repozitorij vreden zaupanja • podrocni, ki jih raziskovalne skupnosti priznavajo in so mednarodno priznani • splošni ali institucionalni • nacionalni repozitoriji za raziskovalne podatke razlicnih podrocij znanosti. Ce se ustavimo samo pri nekaterih ARIS-ovih obveznih zahtevah, je zlasti pomembno, da raziskovalci izberejo tak repozitorij, ki digitalnim objektom dodeli trajni iden­tifikator (PID – Persistent Identifier), saj to omogoca ucinkovit in zanesljiv dostop do raziskovalnih podatkov, kar je pomembno pri njihovem citiranju. Zelo pogosta sta trajna identifikatorja DOI in Handle, obstajajo pa še drugi. Pri metapodatkih, s katerimi naj bo v repozitoriju opremljen posamezen digitalni objekt, ARIS predpisuje (Merila 2024, 5–6): • opisan mora biti z najmanj vsemi zahtevanimi me-tapodatki, ki so potrebni za katalogizacijo digitalne­ga objekta v sistemu COBISS • imeti mora podano informacijo o licenci (CC ali njim enakovredne) digitalnega objekta • ce je digitalni objekt znanstvena publikacija, mora biti eksplicitno navedena vrsta shranjene razlicice znanstvene publikacije • imeti mora informacijo o statusu odprtega dostopa (npr. takojšnja dostopnost ali s casovnim zamikom); pri raziskovalnih podatkih obstaja tudi zaprt dostop (opcija »varna soba«) • metapodatki morajo vsebovati popolne in zaneslji­ve informacije o financerju (vkljucno z imenom financerja in oznako projekta ter njegovim trajnim identifikatorjem, ce ta obstaja, v okviru raziskav, (so)financiranih z javnimi viri v višini, navedeni v Uredbi 2023). Iskanje repozitorijev Kadar raziskovalci podatkov ne bodo shranili v instituci­onalni repozitorij, lahko za iskanje primernih podrocnih repozitorijev uporabijo razvid re3data.org (Registry of Research Data Repositories) (Splet 32). V njem lahko išcejo po imenu repozitorija oziroma po podrocju, omo-goceno pa je tudi podrobnejše iskanje po vrstah licenc, ki jih repozitorij ponuja, državi, kjer se nahaja, tipu ponuje­nih trajnih identifikatorjev itd. Re3data s sistemom ikon ob posameznih zadetkih omogoca enostaven pregled nad tem, ali dolocen repozitorij uporablja trajne identifikator­je, kakšne licence in pogoje ima dolocene za uporabo po­datkov ter ali ima razvito politiko. Poleg tega je re3data za raziskovalce dober vir informacij, kje je mogoce najti podatke za doloceno znanstveno podrocje. Novembra 2024 ob iskanju kljucne besede »archaeo­logy« v re3data dobimo 48 repozitorijev, izmed kate­rih lahko raziskovalci izberejo tistega, v katerem bodo objavili svoje podatke. Vsi seveda niso primerni, npr. domnevamo lahko, da slovenski arheologi svojih po­datkov ne bodo objavljali v BAS – British Antarctic Survey (Splet 33), prav tako je kar nekaj repozitorijev osredotocenih na podatke, ki se nanašajo na državo, v kateri delujejo. Kot primer dveh repozitorijev za arhe­ološke podatke naj navedemo nizozemski DANS (Data Archiving and Networked Services)Data Station Archa­eology (Splet 34) ter britanski Archaeology Data Servi­ce (Splet 35). Ko raziskovalci identificirajo repozitorij, ki se jim zdi primeren, naj si podrobneje ogledajo, ali bi bil ustrezen tudi z vidika zahtev financerja in ali bo sploh sprejel nji-hove podatke, saj je kar nekaj repozitorijev usmerjenih v zbiranje podatkov iz domace države oziroma lokalnega okolja. Prav tako priporocamo, da po potrebi že v zgo­dnji fazi raziskav kontaktirajo repozitorij in pridobijo natancnejše informacije, katere zahteve bodo morali iz­polnjevati pred oddajo svojih podatkov ter kako dolg in zapleten je postopek objave. To jim bo znatno olajšalo kasnejše ravnanje z raziskovalnimi podatki, saj ga bodo lahko že od vsega zacetka prilagodili zahtevam repozito­rija, v katerem bodo podatki objavljeni. Izbira ustreznega repozitorija je v vsakem primeru v do-meni raziskovalcev, ki morajo svojo odlocitev navesti in ustrezno utemeljiti v NRRP-ju. Za razliko od nekaterih tujih institucij Univerza v Ljubljani ne predpisuje, da bi morali biti raziskovalni podatki njenih raziskovalcev shranjeni v RUL-u. Cetudi je mišljeno, da gredo razisko­valni podatki pri arheoloških raziskavah prvenstveno v repozitorije za arheologijo, jih lahko raziskovalci objavi­jo v splošnem repozitoriju, kot sta Zenodo in RUL, ce je to v skladu s politiko financerja. Podatkovni clanek Poleg objave podatkov s kakovostnimi metapodatki v re-pozitorijih se lahko raziskovalci odlocijo tudi za objavo podatkovnega clanka (data article), v katerem predsta­vijo objavljeno zakljuceno zbirko podatkov ter metodo­logijo zbiranja in obdelave. Obstaja nekaj revij, ki obja­vljajo podatkovne clanke, med drugim Elsevierjev Data in Brief (Splet 36) ter Springerjev Scientific Data (Splet 37), za podrocjearheologije pa Journal of Open Archae­ology Data (Splet 38) in Internet Archaeology (Splet 39). Drugi rezultati raziskav Kot smo omenili na zacetku prispevka, kjer smo navedli, kaj je po Uredbi (2023) opredeljeno kot rezultat raziskav, je predvideno, da so poleg raziskovalnih podatkov prek repozitorija odprto dostopni tudi drugi rezultati raziskav, npr. programska oprema. Prispevek se je osredotocil na odprtost recenziranih znanstvenih publikacij in razisko­valnih podatkov, ker sta ti dve vrsti rezultatov raziskav najbolj podprti s priporocili za izvajanje in z ustrezno infrastrukturo. V bodoce bo na teh »drugih rezultatih« gotovo vecji poudarek in se bodo najbrž izoblikovala priporocila, kako z njimi ravnati. Na tem mestu naj ome­nimo le, da ima npr. programska oprema v nasprotju z raziskovalnimi podatki dolocene lastne posebnosti in da zanjo ni priporocljivo uporabljati licenc CC temvec dru­ge, bolj primerne licence. Sklepne besede Podrocje odprte znanosti ostaja dinamicno in se nepre­stano razvija. VSloveniji so bile z zakonskimi spremem­bami, zlasti z Uredbo iz leta 2023, dokoncno implemen­tirane evropske zahteve glede odprte znanosti nasploh in zlasti glede ravnanja z raziskovalnimi podatki. Prihajamo v obdobje, ko se bodo vse te zahteve zacele odražati tudi na novih projektih. Za konec naj omenimo, da v poveza-vi z razvojem zahtev glede odprte znanosti v Sloveniji trenutno poteka projekt SPOZNAJ: Podpora pri uvaja­nju nacel odprte znanosti v Sloveniji, ki je financiran v okviru Nacrta za okrevanje in odpornost.7 V njem sode­luje dvajset javnih raziskovalnih organizacij v Sloveniji, rezultat projekta pa bo med drugim vecja prilagoditev delovanja organizacij v skladu z naceli odprte znanosti. Vta namen so bili ponekod zaposleni sodelavci, ki bodo v pomoc raziskovalcem zlasti pri ravnanju z raziskoval­nimi podatki. Univerza v Ljubljani je tako po tujih zgle­dih vzpostavila sistem petih podatkovnih skrbnikov ozi­roma strokovnjakov8 ter vecjega števila kontaktnih oseb na ostalih clanicah Univerze, ki bodo raziskovalcem in doktorskim študentom v pomoc pri vprašanjih, poveza­nih z ravnanjem z raziskovalnimi podatki in z NRRP-ji, obenem pa bodo skrbeli za usposabljanje o dolocilih in novostih na tem podrocju. 7 Vec informacij je na strani Splet 40. 8 Koordinator na Rektoratu in štirje skrbniki na fakultetah z najve- cjim številom raziskovalcev ter doktorskih študentov. Koristne povezave Vec informacij o raziskovalnih podatkih lahko bralci pri­dobijo na naslednjih straneh: O raziskovalnih podatkih na splošno: • https://dirrosdata.ctk.uni-lj.si/ • Prirocnik Spoznaj FAIR (Bezjak 2024): https://doi. org/10.26493/978-961-293-328-9 Priporoceni formati datotek: • https://ukdataservice.ac.uk/learning-hub/re-search-data-management/format-your-data/ recommended-formats/ Priporoceni datotecni formati za arheologijo: • https://archaeologydataservice.ac.uk/help-guidance/ instructions-for-depositors/files-and-metadata/ Nekaj informacij o poimenovanju datotek: • https://archaeologydataservice.ac.uk/help-guidance/ instructions-for-depositors/file-naming/ • https://dmeg.cessda.eu/Data-Management­-Expert-Guide/2.-Organise-Document/ File-naming-and-folder-structure Informacije, povezane z zahtevami ARIS-a: ARIS-ova priporocila, ki prinašajo pregled zahtev na podrocju odprte znanosti, ki veljajo pri programu Obzorje Evropa, in primerjavo z dolocili slovenske Uredbe: • https://www.aris-rs.si/sl/obvestila/24/inc/3/Priporo­cila%20AGA.pdf ARIS-ova merila za zaupanja vredne repozitorije: • https://www.aris-rs.si/sl/akti/24/inc/Merila-ZVR-ob­razlozitev.pdf ARIS-ov seznam priporocenih repozitorijev, ki lahko raziskovalcem služijo za orientacijo: • https://www.aris-rs.si/sl/akti/24/inc/Seznam%20re­pozitorijev.pdf Literatura Akcijski nacrt 2023: Akcijski nacrt za odprto znanost za izvedbo Ukrepa 6.2: Odprta znanost za izboljšanje kako­vosti, ucinkovitosti in odzivnosti raziskav v okviru Reso­lucije o znanstvenoraziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2030. BEZJAK, S. (ur.) 2024, Spoznaj FAIR: prirocnik o od­prti znanosti v Sloveniji. – Koper, Založba Univerze na Primorskem. FIDLER, A., M. ŽUŽELJ OGRIZEK 2024, Odprta zna­nost in avtorske pravice. – Knjižnica 68/2–3, 29–66. Merila 2024: Merila za opredelitev zaupanja vrednih repozitorijev (obrazložitev)(verzija 1.0). – Ljubljana, ARIS. Obrazložitve 2023: Obrazložitve vsebinskih rešitev ured-be o izvajanju znanstvenoraziskovalnega dela v skladu z naceli odprte znanosti (Uradni list RS, štev. 59/23). – Ljubljana, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije. Guidlines 2007: OECD Principles and Guidlines for Access to Research Data from Public Funding. – Paris, Les éditions de l‘OCDE. Pravilnik 2021a: Pravilnik o doktorskem študiju Univer­ze v Ljubljani. – Ljubljana, Univerza v Ljubljani. Pravilnik 2021b: Pravilnik o programu tretje stopnje FF. – Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Pravilnik 2024: Pravilnik o stabilnem financiranju znanstvenoraziskovalne dejavnosti Univerze v Ljubljani (2024). – Ljubljana, Univerza v Ljubljani. Splošni akt 2024: Splošni akt o postopkih (so)financira­nja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja znanstveno­raziskovalne dejavnosti (2024). – Ljubljana, Javna agen­cija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS. Strategija 2015: Nacionalna strategija odprtega dostopa do znanstvenih objav in raziskovalnih podatkov v Slove­niji 20152020. – Ljubljana, Vlada RS. ReZrIS30 2022: Resolucija o znanstvenoraziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2030 (ReZrIS30), Uradni list RS, št. 49/2022, 2961–2980. Uredba 2023: Uredba o izvajanju znanstvenoraziskoval­nega dela v skladu z naceli odprte znanosti, Uradni list RS, št. 59/2023, 5107–5110. WILKINSON, M. D., M. DUMONTIER, IJ. JAN AAL­BERSBERG, G. APPLETON, M. AXTON, A. BAAK, N. BLOMBERG, J.-W. BOITEN, L. B. DASILVASAN­TOS, … B. MONS 2016, Comment: The FAIR Guiding Principles for scientific data management and steward­ship. – Scientific Data 3, 1–9. https://doi.org/10.1038/ sdata.2016.18. ZDIJZ 2003: Zakon o dostopu do informacij javnega znacaja, Uradni list RS, št. 51/2006, 5585–5591; Zakon je bil dopolnjen leta 2022 (ZDIJZ-G 2022: Zakon o spre­ membah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega znacaja (ZDIJZ-G), Uradni list RS, št. 141/2022, 10704–10706). ZZrID 2021: Zakon o znanstvenoraziskovalni in inova­cijski dejavnosti (ZZrID), Uradni list RS, št. 186/2021, 10929–10955, in št. 40/2023, 3595–3598. Spletni viri SPLET 1: https://orcid.org/ (26.11.2024). SPLET 2: https://monitor.openscience.si/ (26.11.2024). SPLET3: https://creativecommons.org/share-your-work/ cclicenses/ (26.11.2024). SPLET4: https://openpolicyfinder.jisc.ac.uk/ (26.11.2024). SPLET 5: https://doaj.org/ (26.11.2024). SPLET 6: https://journalcheckertool.org/ (26.11.2024). SPLET 7: https://terminoloski.slovenscina.eu/ slovarji/48/o-slovarju?sentFromEntryId=dictsList (26.11.2024). SPLET 8: https://dirrosdata.ctk.uni-lj.si/raziskovalni-po­datki/ (26.11.2024). SPLET 9: https://ec.europa.eu/info/funding-tenders/ opportunities/docs/2021-2027/horizon/temp-form/re­port/data-management-plan_he_en.docx (26.11.2024). SPLET 10: https://erc.europa.eu/sites/default/files/ document/file/ERC-Data-Management-Plan.docx (26.11.2024). SPLET 11: https://www.adp.fdv.uni-lj.si/media/publi­kacije/predavanja/2020/DMPExpertGuide_SI_v1.docx (26.11.2024). SPLET 12: https://www.aris-rs.si/sl/obvestila/24/inc/3/ NRRP_obrazec.pdf (26.11.2024). SPLET 13: https://www.uni-lj.si/assets/Sluzba-za-dok­torski-studij/Ravnanje-z-raziskovalnimi-podatki/Obra­zec-NRRP-ob-prijavi-dispozicije-doktorske-disertacije. docx (26.11.2024). SPLET14: https://argos.openaire.eu/home (26.11.2024). SPLET 15: https://dmponline.dcc.ac.uk/ (26.11.2024). SPLET 16: https://slovenia.dsw.elixir-europe.org/wizard /?originalUrl=%2Fwizard%2Fsignup (26.11.2024). SPLET 17: https://nrrp.openscience.si/ (26.11.2024). SPLET 18: https://www.arrs.si/sl/progproj/rproj/razpi­si/24/razp-proj-25.asp (26.11.2024). SPLET 19: https://ukdataservice.ac.uk/learning-hub/re­search-data-management/format-your-data/recommen­ded-formats/ (26.11.2024). SPLET 20: https://archaeologydataservice.ac.uk/help­-guidance/instructions-for-depositors/files-and-metada­ta/ (26.11.2024). SPLET 21: https://www.dublincore.org/resources/meta-data-basics/ (26.11.2024). SPLET 22: http://ariadne-support.dcu.gr/ (26.11.2024). SPLET 23: https://historicengland.org.uk/images-books/ publications/midas-heritage/ (26.11.2024). SPLET 24: https://cidoc-crm.org/ (26.11.2024). SPLET 25: https://fairsharing.org/ (26.11.2024). SPLET 26: https://rdamsc.bath.ac.uk/subject/Archaeolo­gy (26.11.2024). SPLET 27: https://www.dcc.ac.uk/resources/metadata- -standards/disciplinary/archaeology (26.11.2024). SPLET 28: https://data.research.cornell.edu/data-mana­gement/sharing/readme/ (26.11.2024). SPLET 29: https://erc.europa.eu/sites/default/files/docu-ment/file/ERC_info_document-Open_Research_Data_ and_Data_Management_Plans.pdf (26.11.2024). SPLET 30: https://ec.europa.eu/info/funding-tenders/ opportunities/docs/2021-2027/common/guidance/aga_ en.pdf (26.11.2024). SPLET 31: https://dirrosdata.ctk.uni-lj.si/repozitoriji/za­upanja-vredni-repozitoriji/ (26.11.2024). SPLET 32: https://www.re3data.org/ (26.11.2024). SPLET 33: https://www.re3data.org/repository/ r3d100010928 (26.11.2024). SPLET 34: https://dans.knaw.nl/en/archaeology/ (26.11.2024). SPLET 35: https://archaeologydataservice.ac.uk/ (26.11.2024). SPLET 36: https://www.sciencedirect.com/journal/data­-in-brief (26.11.2024). SPLET37: https://www.nature.com/sdata/ (26.11.2024). SPLET 38: https://openarchaeologydata.metajnl.com/ (26.11.2024). SPLET 39: https://intarch.ac.uk/authors/data-papers. html (26.11.2024). SPLET 40: https://projekt-spoznaj.si/ (26.11.2024). 1.04 Strokovni clanek Roman Amphorae: a digital resource on the Internet Spletna podatkovna zbirka Roman amphorae: a digital resource © David F. Williams University of Southampton, Department of Archaeology; dfw@soton.ac.uk DOI: 10.5281/zenodo.14380563 Abstract: The field of Roman amphora studies has been growing at a tremendous rate during the last 50 years, with an increasing number of new forms and fabrics coming to light, some of which are only known regionally. The Southampton Amphorae Web site was published in 2006 under the auspices of the Archaeology Data Service (ADS), thanks to a generous grant from the Arts and Humanities Research Board of the UK. The aim of the site was to create a digital database on the internet with a searchable interface in which detailed information on as wide a type series of Roman amphora forms as possible would be readily available to a wide range of researchers and archaeologists in the field. This would start with the Greco-Italic forms of the late Roman Republic and continue down to the Byzantine period. Thus, it is a comparative collection of vessels that is presented, rather than the finds from one particular site. The aim of the website was to produce an electronic database incorporating digital images of Roman amphorae that could readily be accessed by archaeologists working in the field, ancient historians, museums, and laboratories. With the help of many distinguished colleagues not attached to the University of Southampton, the amphora database now has around two hundred and fifty amphora types listed. Each type, or variant division, has one »page« per amphora form. The latter contains a short text on provenance, dating, distribution, and an extensive bibliography of the more important published works. There are line drawings to scale, normally 1:10, of complete or almost complete type-vessels, backed up where possible by colour photographs. Also available are clear colour images of hand specimen fabrics at ×10 and ×20 and colour photomicrographs of petrological thin sections. The database is an interrogatory searchable relational resource, which is easily accessible and does not require any particular computer skills to use. Hopefully, this resource should particularly help those working in the field or on post-excavation publications to more easily identify diagnostic amphorae forms or even bodysherds. Keywords: Roman Amphora, Database, Production Centres Introduction It is difficult to underestimate the importance of ampho­rae to our understanding of trade and commerce in the Roman Empire. These large, heavy, clay vessels were used primarily as containers for long-distance seaborne commerce, mainly for liquid commodities such as wine, olive oil, and fish products like garum, liquamen, and muria, although on occasion various other items, includ­ing fruit and nuts, were also carried. They are one of the most common finds on all kinds of Roman archaeological sites. They provide a ready source of information about the production, transport, and supply of foodstuffs across the Roman Empire. It is important to understand that the Izvlecek: Študij rimskodobnih amfor se v zadnjih 50 letih izjemno hitro razvija, saj je odkritih vse vec novih tipov in faktur, med katerimi so nekatere poznane zgolj na regionalni ravni. Spletna zbirka Roman Amphorae: a digital resource je bila vzpostavljena leta 2006 pod okriljem repozitorija Archaeology Data Service (ADS), zahvaljujoc velikodušni financni podpori raziskovalnega sveta Arts and Humanities Research Board Združenega kraljestva. Zasnovana je bila z namenom vzpostavitve digitalne podatkovne baze z iskalnim vmesnikom, ki bi širokemu krogu raziskovalcev in arheologov omogocala dostop do podrobnih informacij o cim vecjem številu tipov rimskodobnih amfor, od grško-italskih oblik poznorepublikanskega obdobja do oblik bizantinskega obdobja. Ne gre torej za predstavitev repertoarja enega samega najdišca, temvec za primerjalno elektronsko bazo amfor, ki bi bila z vkljucitvijo digitalnih fotografij primerkov v pomoc tako arheologom na terenu kot zgodovinarjem, muzejem in laboratorijem. Za trenutni nabor 250 razlicnih tipov amfor zbirke je zaslužno sodelovanje s številnimi mednarodno priznanimi strokovnjaki. Vsakemu tipu ali varianti je posvecena locena »stran«, ki vsebuje kratek opis o izvoru, dataciji in distribuciji ter obsežen seznam pomembnejše relevantne literature. Opremljena je tudi z risbami celih ali skoraj v celoti ohranjenih primerkov, obicajno v merilu 1 : 10, ki jih pogosto dopolnjujejo barvne fotografije. Dostopne so tudi barvne fotografije vzorcev svežih lomov pri desetkratni in dvajsetkratni povecavi ter barvne mikrofotografije petrografskih zbruskov. Podatkovna zbirka je uporabnikom prijazna, saj ne zahteva posebnih racunalniških vešcin. Upamo, da bo posebej olajšala prepoznavanje tipov ali odlomkov posameznih delov amfor arheologom na terenu ali pri pripravi poizkopavalnih objav. Kljucne besede: rimske amfore, baza podatkov, proizvodna središca range of bulk items these distinctive vessels transported were second only to corn in importance in the agricul­tural economy of the Roman Empire. Amphorae were in essence the trade packaging of the ancient world, and they come in a bewildering variety of forms and sizes. The aim of this website is to provide an online introduc­tory resource for the study of Roman amphorae. Their fragments litter archaeological sites of all kinds on land and at sea and have been a subject of serious study for over 100 years. They are crucially important to archaeol­ogists in providing direct evidence for inter-regional and long-distance movement of agricultural products within the empire and have been an important source of data in the increasingly sophisticated debates about the scale and structure of the Roman economy. The different types and proportions of amphorae found on land sites, and of course those associated with shipwrecks, graphically il­lustrate direct evidence for the movement in some bulk of agricultural produce of great economic significance in the Roman world. Add to this the fact that these roughly-made containers were widely distributed in very great numbers, both within the borders of the Roman world and also, as is becoming increasingly apparent, outside of them, and it is easy to see how they can provide vital evidence of commerce and tradenot easily acquired from other sources – literary or material remains. Recent research means that we now know more about the origins, contents and trading patterns of amphorae than ever before. Nevertheless, the field is a highly complex one, particularlyfor the non-specialist. Large numbers of amphora sherds in museum basements and on archaeo­logical sites across Europe attest to the scale of the am­phora trade. Furthermore, detailed research has revealed that there are very considerable regional variations in the form and clay fabric of amphorae across the Roman Em­pire. Finally, although there is an established framework of study for Roman amphorae, contrasting academic tra­ditions have led to significant differences in approach to their study, particularly in recent years. This is an issue that has been exacerbated by the publication of new data and studies in journals and conference volumes that are often difficult for even the specialist to locate. There are thus only a few archaeologists working in any one coun­try, or region, who can readily relate their finds to pub­lished material with any degree of confidence. All of this makes it difficult to gain an overall sense of the full range of amphora production in the Roman provinces. This website is intended as a first step in a process where­by the same range of information on amphora studies could be within reach of all scholars irrespective of coun­try, the quality of libraries or the availability of compara­tive material. This will allow better informed identifica­tions of amphorafinds on archaeological sites, leading to the unsuspected »appearance« of new types in different regions for the first time and, as a consequence, a better appreciation of the flow of trade across the provinces of the Roman Empire than is possible at the moment. The established amphora specialist will be familiar with much of what is presented here. This is because it is pri­marily aimed at archaeologists unfamiliar with ampho­rae, curators in museums, and students interested in find­ing their way around the subject. Its key feature is that it provides consistently recorded details of form and fabric for each type, in a way that will allow for a much broader range of possible comparanda for any one form than has hitherto been possible. It is difficult to think of any previ­ous publication that presents such a very wide range of amphorae types and fabrics in one place. It is hoped that the Amphora Website will thus provide sufficient basic information for the non-specialist to be able to navigate their way around the main amphora types and their often confusing naming systems, discover the main works of reference associated with them, and attempt preliminary identifications of amphora sherds. The varied distribution patterns of different forms of am­phorae recovered from excavations, including the many cargoes associated with shipwrecks, not only provide us with evidence of the main markets for the export and import of vital foodstuffs during particular periods but can also help to mark out the actual trade routes involved (see, for example, Arthur 1985 and Tomber 1993 for land sites and McCann, Oleson 2004 for shipwrecks). In view of the potential commercial information of trade hat a study of amphorae can provide, it follows that we must also be able to locate the exact source or sources for the major Roman amphora types, as in the vast majority of cases this will also be the source of the agricultural con­tents as well. The first step in this process must be the correct identification of the actual forms involved. Then follows the exacting task of locating the geographical origin of the vessels and lastly the goods that were likely to have been carried. There are, unfortunately, probably only a minority of amphorae forms which were uniquely made at one particular production centre or restricted region. The Liparian Richborough 527, which seems to have carried the locally found alum (double-hydrated al­uminium and potassium sulphate) is a good case in point (Peacock, Williams 1986, Class 13; Borgard, Cavalier 2003) and the recognition of this distinctive looking type may be enough to attribute source and contents without further work. However, in recent years it has become in­creasingly apparent that many amphorae which share a similar-shaped form were in fact produced at a number of widely dispersed centres around the Mediterranean and even beyond. The Dressel 2-4 or Koan type (Peacock, Williams 1986, Class 10), for example, was widely adopted at many dif­ferent amphora production centres as a carrier for the locally produced wine, perhaps because the variety of wine carried was based on that originally made on the Greek island of Kos (Cato, de Agri Cultura, CXII), and the adoption of the same form, often with some slight local variation, was for easy recognition by the consum­ers. It is becoming increasingly apparent that many other amphora forms were also »copied«by secondary centres for reasons which are not entirely clear at present (Rauh 2004). In those cases where nuances of form are lack­ing, one is forced to consider the fabric of a particular vessel or broken sherd for an indication of origin. Un­fortunately, the clays and temper constituents of many amphorae are not distinctive enough to be identified and characterized in the hand-specimen and the numbers of those that can be recognized in this way are generally limited. Of the latter, those that immediately spring to mind are the »black sand« fabric of the Bay of Naples region, caused by an abundance of small glassy dark-coloured grains of pyroxene, mostly augite, scattered throughout the clay of the vessel (Peacock 1977). The »granitic« fabric of some Catalan amphorae (Tchernia, Zevi 1972) and the gritty heterogeneous Dressel 20 and 23 fabricfrom the Guadalquivir Valley of southern Spain (Peacock, Williams 1986, Classes 25 and 26). There will be other amphorae forms which can be recognized by an experienced eye as being »locally made« by their fabric similarities to the local coarse ware. However, in many cases a petrological or chemical examination of the fab­ric is the only way to try to tie down origins of imported amphorae or, in the absence of distinctive fabrics, at least to restrict the possibilities of source areas. In a number of cases, characterizing the fabric and tying down the geo­graphical source can often help in suggesting what goods may have been carried, based on the known exports of a particular region. Fortunately, many amphora forms seem on the whole to have carried just one principal item or, a particular production area or region, with its own local amphorae kilns, may have specialised in wine or olive oil, etc., though the broad question of commodity specific amphorae is one that needs further examination. The identification and classification of Roman amphorae is thus of prime importance to both archaeologists and economic ancient historians. Moreover, since the Roman Empire covered such a very wide area and the majority of amphorae forms were so widely distributed, including many find-sites well out­side of the imperial borders, a digital amphora database covering the major forms should have a broad appeal. Amphorae are much better placed for such an electronic resource than most fine wares or other forms of coarse pottery, due to their wide distribution, length of pro­duction, and variety of coarse fabrics used, all offering opportunities for characterization and provenance. In practical terms, the aim of this database project is to pro­duce a catalogue of the most common, widely travelled types of Roman amphorae, from the Roman Republic (Greco-Italic) to the Byzantine period. The resource can be used in a number of ways. It first of all gives a ba­sic identification of the many different amphorae forms. This allows amphorae identifications to be made simply by access to a computer or laptop, whether on-site, in the pottery shed or museum storeroom, etc. At present, a great deal of identification information is widely dis­persed in a plethora of journals and excavation reports, which can sometimes be difficult to get hold of and are not normally seen by many practising archaeologists. Moreover, colour hand specimen photographs and thin section photomicrographs of the fabrics allow compari­sons to be made with excavated material and the origins of particular amphorae to be confidently sourced. Ac­companying illustrations of forms and fabrics are short texts on chronology and distribution, which allow a bet­ter understanding of the find-site and its relative place in the province and wider empire as regards amphorae imports and the goods that they transported. Such an in­novative and widely available approach to the classifi­cation of Roman amphora types on the internet, instead of, as in the past, being restricted to being paper-based, will help to unify Roman amphora studies and, by ex­ample, pottery studies in general. An electronic database incorporating digital images of Roman amphorae could be readily accessed by archaeologists or ancient histo­rians working in the field, together with museums and laboratories. Moreover, widely available illustrations of form and clear colour images of fabric (hand specimen and petrographic) will to a large extent obviate the need for the current practice of needless repetition of pages of vessel illustrations and detailed fabric descriptions in excavation reports. This would have far-reaching impli­cations for publishing pottery beyond this present project and do much to save time and money. Methodology The object of this project is to make as widely avail­able on the Internet in digital format a detailed Roman amphora type and fabric series which will make such information much more readily available to ampho­rae researchers. This is an idea that has been discussed with European colleagues for some years. Much infor­mation on Roman amphorae is at present only available to those scholars who are able to keep up to date with a very disparate and fragmented reading list. Over the years, there have been a number of publications which have attempted to list a general corpus of amphorae forms, all of them, to a greater or lesser degree, using Dressel’s amphora »sketches« (1899) as a basis for clas­sification (Callender 1965; Beltrán Lloris 1970; Peacock, Williams 1986; Sciallano, Sibella 1991). Other classifi­cations have been based on regional or period divisions (Zemer 1977; Keay 1984; Laubenheimer 1985; Tchernia 1986; Laubenheimer 1990; Opait1996; Panella 2001) or excavation reports (Hawkes, Hull 1947; Martin-Kilcher 1994). All of these works, and others, were initially con­sulted to provide a starting point for the proposed digital classification. However, a number of these publications are now seriously out of date. The upsurge in amphorae studies in recent years has been accompanied by a huge wealth of newly published infor­mation in the form of individual studies and excavation reports. This means that many of the forms listed by the mentioned works now need drastic revision in terms of chronology and origins. In addition, there has been an impressive emergence of new types that were not cov­ered at all by some of the above publications. Obtaining up-to-date information on the wide variety of currently known amphora forms has been a lengthy task. This has been mainly due to the wide variety of publication out­lets used by scholars, many of which are dispersed in a myriad of publications – books, journals, and excavation reports, covering a variety of languages. A lesser, but nevertheless important point, is the problem which arises from the different terminology applied to amphorae of the same or similar type. The Southampton Amphora Data base now has around two hundred and fifty »primary« amphora types listed, around ten of which are subdivided into common variants, e.g. Dressel 1 and 2–4 with their many scattered production centres. Each type, or variant division, has one »page« per amphora form (Figures 1 and 2). The latter contains a short text on provenance, dating, distribution, and a short bibliography of the more important published works that relate to each particular type. There are line drawings to scale, normally 1:10, of complete or almost complete type-vessels, backed up where possible by colour photographs (Figure 3). Also available are clear colour images of hand-specimen fab­rics at ×10 and ×20 and colour photomicrographs of thin sections, which characterise each type or each production centre, where the same form was made at different loca­tions (Figure 4). The database allows the selection of a particular type or range of types when presented with only partial infor­mation (Figures 5 and 6). It has also been designed to be interrogatory and searchable, promoting greater user-interactivity, which will be easily accessible and avail­able on the internet via the ADS at York. Digital images have been captured and stored in high-resolution JPEG Figure 5. Search for Amphora by Characteristics (Web 2). Slika 5. Iskalnik dolocenega tipa amfore po lastnostih (Splet 2). format for long-term archival purposes, according to TASI guidelines (Technical Advisory Service for Imag­es). The remote access granted to the project by the ADS to utilise its Oracle and ColdFusion software provides a live environment for ongoing testing and development. It also includes interactive features which can be read­ily updated in the future. The transition and transferral of the application to the ADS’s control at the end of the project has proceeded with minimal effort. It was recognised early on that the subject is so broad and expertise so widely spread that collaboration would be needed. This has been actively sought from colleagues and museums who specialise in this field, most notably in Rome (Universitŕ di Roma – La Sapienza, the Soprinten­denza Archeologica di Etruria Meridionale, and the Brit­ish School at Rome), Ostia Antica (the Soprintendenza Archeologica di Ostia), Aix-en-Provence (Centre Camille Jullian), Barcelona (Universidad de Barcelona-CEIPAC and Universitat Oberta de Catalunya), Tarragona (Museu Nacional Arqueolgic de Tarragona), Seville (Univer­sidad de Sevilla), Vienna (Institut für Kulturgeschichte de Antike der Österreichischen Akademie der Wissen­schaften), Leuven (Katholieke Universiteit Leuven), Lis­bon (Universidade de Lisboa), Rmermuseum Augusta Raurica, Musée romain d’Avenches, the British Muse­um, Museum of London and the Greco-Roman Museum at Alexandria. The institutions mentioned above have kindly supplied the project with a wide range of images, samples and a variety of valuable information. Moreover, a number of internationally known »amphoraologists« have actively participated in the text pages for particular amphora types for which they have specialist knowledge. These include: Prof. Paul Arthur, Dr Tamás Bezeczky, Dr Michel Bonifay, Dr Carlos Fabia, Dr Sergio Fontana, Dr Francis Grew, Dr Lazaro Lagostena, Dr Fanette Lauben­heimer, Dr John Lund, Dr Andrei Opait, Prof. Tina Pan-ella, Prof. David Peacock, Prof. Cesar Carerras, and Dr Paul Reynolds. For Spanish Dressel 20 and 23 amphorae, we co-operated closely with the Universitat de Barcelona (CEIPAC) and with Fanette Laubenheimer, publication editor for amphorae produced in modern-day France: the amphora website Terres d’Amphores (Web 1 / Splet 1). The former institution has developed a digital resource for the hand-impressed stamps on the Baetican Dressel 20 and 23 Roman amphorae forms, which accounts for a large proportion of all Roman amphora stamps, while collaboration with Prof. Laubenheimer has allowed ac­cess to the Terres d’Amphores website. The CEIPAC and Terres d’Amphores websites have been hot-linked to the corresponding types on our database. There is little doubt that this will greatly enhance the value of our resource. It is to be hoped that during the course of the project, we can establish a network of collaborators for future years, who will help to update the database with new material and information. Utilising The Southampton Amphorae Web Site (Web 2 / Splet 2) went up and running in 2006 and, since that time, it has become ADS’s most visited site, recording an astound­ing number of visitors. On average, it has some 25,000 pageviews each month, year after year (Wright 2020). By no means all of these visitors are practising archae­ologists or ancient historians. They include, for example, fishermen who have picked up a »strange«vessel in their nets, scuba divers who have accidentally found an am­phora on the sea floor, families who have come across an amphora »heirloom«and, perhaps slightly less welcome, those who wish to check on the validity of auction items. Open, digital collections, like the one under discussion, can also be more easily incorporated into other types of research, and the website is, for example, actively being used by the project Production and distribution of food during the Roman Empire: Economic and political dy­namics (EPNet n.d.) (Remesal et al. 2014). In addition, Roman amphorae, as illustrated by the many examples from the website, were one of three forms of archaeo­logical pottery vessel chosen for study by ARCHAIDE. The latter is a project funded by the European Commis­sion, to »design an app. to speed up the time-consuming process of (archaeological) pottery identification«, and participated in by the ADS (Wright 2020). The digital re­source archive already created of amphorae illustrations and photographs of many forms was already at hand and, in fact, turned out to play a crucial role for the main aim of the project, namely in the training of algorithms for the automated image recognition for archaeological pottery (Wright 2020). The ARCHAIDE portal (Web 3 / Splet 3) has now been attached to the amphora pages on the website, so that visitors can now see 3D images of each amphora form (Figure 7). In conclusion, it will be obvious to many practising ar­chaeologists that the major pitfall of digital archiving, indeed in publishing in general, is that information can soon become out of date. This is particularly true with such a strong growth area as Roman amphorae, where the many excavations that are undertaken each year can readily reveal new details on dating and distribution, even new forms recognised or kiln sites found. Also, am­phorae producing regions during the Roman period, like the Black Sea area, have recently appeared much more important than originally thought and, unfortunately, were mostly left out of the original website. The latter was first published almost 20 years ago and, thanks to the goodwill and generosity of the ADS, a number of small additions have been made to the site during that time. However, due to financial restrictions, no major overhaul of the site, adding new information and new forms, has been possible. However, having said that, the vast ma­jority of the information listed on the website still holds true, as regards forms, origins, fabrics, and dates. Per­haps the most single pressing need is for new forms to be added, hopefully a task for the future. Acknowledgements This project would not have been possible without a generous grant from the Arts and Humanities Research Board of the UK in 2002. The project has been archived by the ADS (Archaeology Data Service) at York to en­sure the longevity of the resource, as the ADS has a se­ries of standards which will ensure the preservation of digital information. Simon Keay was in overall charge of the project until his recent untimely death. This has now devolved to David Williams, who is also running the project on a day to day basis. Together with DW, the database was designed by Paul Cripps and its look, feel and functionalityowes much to Paul’s hard work and ex­pertise. Grateful thanks must go to Penny Copeland, who has not only been responsible for the drawing through­out, but has also given much general help. References / Literatura ARTHUR, P. 1985, Naples: notes on the economy of a Dark Age city. – In / V: Malone, C., S. Stoddart (eds. / ur.), Papers in Italian Archaeology IV. Part IV: Classical and Mediaeval Archaeology, BAR International Series 246. – Oxford, BAR Publishing, 247–259. BELTRÁN LLORIS, M. 1970, Las ánforas romanas en Espa. – Zaragoza, Instituci »Fernando el Católico«. BORGARD, P., M. CAVALIER 2003, The Lipari origin of the »Richborough 527«. – Journal of Roman Pottery Studies 10, 96–106. CALLENDER, M. H. 1965, Roman Amphorae. – Lon­don, Oxford University Press. DRESSEL, H. 1899, Corpus Inscriptionum Latinarum XV, Pars II, Fasc. 1. – Berlin, G. Reimerum, Berolini. HAWKES, C. F. C., M. R. HULL 1947, Camulodu­num. First reports on the excavations at Colchester, 1930-1939. – Reports of the Research Committee of the Society of Antiquaries of London 14. – London, Soci­ety of Antiquaries of London. https://library.oapen.org/ handle/20.500.12657/50357. KEAY, S. J. 1984, Late Roman Amphorae in the Western Mediterranean. A typology and economic study: the Cat­alan evidence. – BAR International Series 196. – Oxford, BAR Publishing. LAUBENHEIMER, F. 1985, La production des am-phores en Gaule Narbonnaise. – Annales Littéraires de l’Universitéde Besançon 327. – Besançon, Universitéde Franche-Comté. LAUBENHEIMER, F. 1990, Le temps des amphores en Gaule. Vins, huiles et sauces. – Paris, Errance. MARTIN-KILCHER, S. 1994, Die rmischen amphoren aus Augst und Kaiseraugst. Ein Beitrag zur rmischen Handels- und Kulturgeschichte II: Die Amphoren für Wein, fischsauce, Südfrüchte (Gruppen 2-24) und Gesa­mtauswertung. – Forschungen in Augst 7/2. – Augst, Rmermuseum. McCANN, A. M., J. P. OLESON (eds. / ur.) 2004, Deep Water Shipwrecks off Skerki Bank. The 1997 Survey. – Journal of Roman Archaeology Supplementary Series 58. – Portsmouth R.I., Journal of Roman Archaeology. OPAIT,A. 1996, Aspecte ale vietii economice din provin­cia Scythia (secolele IV-VI p. Ch.). Productia ceramicii locale si de import. – Bibliotheca Tracologica XVI. – Bu­charest, Institutul Român de Tracologie. PANELLA, C. 2001, Le anfore di etŕ imperiale nel Medi­terraneo occidentale. – In / V: Levéque, P., J.-P. Morel (eds. / ur.), Céramiques hellénistiques et romaines III. – Besançon, Presses Universitaires Franc-Comtoises, 177–275. PEACOCK, D. P. S. 1977, Pompeian red ware. – In / V: Peacock, D. P. S. (ed. / ur.), Pottery and Early Commerce: Characterization and Trade in Roman and Later Ceram­ics. – London, New York, Academic Press, 147–162. PEACOCK, D. P. S., D. F. WILLIAMS, 1986, Amphorae and the Roman Economy: An Introductory Guide. – Lon­don, Addison-Wesley Longman Ltd. SCIALLANO, M., P. SIBELLA1991, Amphores. Com­ment les identifier?. – Aix-en-Provence, Edisud. RAUH, N. 2004, Pirated Knock-offs: Cilician Imitations of Internationally Traded Amphoras. – In / V: Lund, J., J. Eiring (eds. / ur.), Transport Amphorae and Trade in the Eastern Mediterranean, Acts of the International Collo­quium at the Danish Institute at Athens, September 26­29, 2002, Monographs of the Danish Institute at Athens 5. – Ĺrhus, Ĺrhus University Press, 329–336. REMESAL, J., A. DIAZ-GUILERA, B. RONDELLI, X. RUBIO, A. AGUILERA, D. MARTIÍN-ARROYO, A. MOSCA, G. RULL 2014, The EPNet Project. Produc­tion and distribution of food during the Roman Empire: Economics and Political Dynamics. – In / V: Orlandi, S., R. Santucci, V. Casarosa, P. M. Liuzzo (eds. / ur.), Infor­mation Technologies for Epigraphy and Cultural Heri­tage. Proceedings of the first EAGLE International Con­ference. – Rome, Sapienza Universitŕ Editrice, 455–464. TCHERNIA, A. 1986, Le vin de l’Italie romaine. Essai d’histoire économique d’aprčs les amphores. – Biblio­thčque des Écoles françaises d’Athčnes et de Rome 261. – Rome, École française de Rome. TCHERNIA, A., F. ZEVI 1972, Amphores vinaires de Campanie et de Tarraconaise ŕ Ostie. – In / V: École fran­ çaise de Rome (ed. / ur.), Recherches sur les amphores romaines. Actes du Colloque de Rome (4 mars 1971). – Publications de l’École française de Rome 10. – Rome, École française de Rome, 35–67. TOMBER, R. 1993, Quantitative approaches to the question of long-distance exchange. – Journal of Ro­man Archaeology 6, 142–166. https://doi.org/10.1017/ S104775940001151X. WRIGHT, H. 2020, Digital archives, open data and un­expected legacies. – The Archaeologist Issue 110, 16–18. ZEMER, A. 1977, Storage Jars in Ancient Sea Trade. – Haifa, National Maritime Museum Foundation. Online references / Spletni viri WEB 1 / SPLET1: http://www.mae.u-paris10.fr/terresd­amphores/ (9. 12. 2024). WEB 2 / SPLET 2: https://doi.org/10.5284/1028192 (9. 12. 2024). WEB 3 / SPLET 3: https://doi.org/10.5284/1050896 (9. 12.2024). Spletna podatkovna zbirka Roman amphorae: a digital resource (Povzetek) © Danica Mitrova Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo; danica.mitrova@ff.uni-lj.si Amfore so velike in težke keramicne posode, ki so jih primarno uporabljali za prevoz dobrin, namenjenih tr-govini na dolge razdalje. V njih so prevažali predvsem tekoca živila, denimo vino, oljcno olje in ribje omake (garum, likvamen, muria) ter obcasno tudi druge izdel­ke, kot so sadje in orešcki. Kot transportno posodje so pomemben vir informacij o proizvodnji, transportu in oskrbi s prehranskimi izdelki rimskega imperija ter na­stopajo kot kljucen element v razpravah o strukturi rim-ske ekonomije. Spletna zbirka Roman Amphorae: a digital resource je bila vzpostavljena leta 2006 pod okriljem repozitorija Archaeology Data Service (ADS) in z britansko držav-no financno podporo. Primarno je namenjena študentom, muzejskim kustosom in arheologom brez specialisticne­ga znanja o tem podrocju, saj ponuja orodja za doloca­nje odlomkov amfor ne glede na lokacijo uporabnika ali dostopnost do primerjalnega gradiva. Z vkljucevanjem glavnih tipov amfor od rimskega republikanskega do bi-zantinskega obdobja je cilj zagotoviti osnovne informa­cije za orientacijo med pogosto zapletenimi klasifikacij­skimi shemami, dostop do kljucne referencne literature in možnost preliminarne identifikacije odlomkov. Kljucna lastnost spletne zbirke je dosledno beleženje podrobnosti o fakturah in oblikovanosti posameznih tipov, kar omo­goca precej širši nabor primerjav, kot je bil mogoc prej. Spletna zbirka trenutno vsebuje 250 »glavnih« tipov am-for, od katerih je približno deset razdeljenih na pogoste variante z razlicnimi proizvodnimi središci. Vsakemu tipu ali varianti je posvecena locena »stran« (sliki 1 in 2), ki vkljucuje kratek opis o izvoru, dataciji in distribu­ciji ter seznam pomembnejše relevantne literature. Opre­mljena je tudi z arheološko risbo celih ali skoraj v celoti ohranjenih primerkov (slika 3), obicajno v merilu 1 : 10, ki jih pogosto dopolnjujejo barvne fotografije. Poleg tega so dostopne visokolocljive barvne fotografije vzorcev svežih lomov pri desetkratni in dvajsetkratni povecavi ter barvne mikrofotografije petrografskih zbruskov, ki prikazujejo znacilno sestavo loncarske mase posamezne­ga tipa oziroma vsakega loncarskega obrata v primerih, ko je bil isti tip izdelan na razlicnih lokacijah (slika 4). Podatkovna zbirka omogoca tudi iskanje dolocenega tipa ali nabor tipov, tudi ko uporabnik razpolaga z nepopol­nimi ali delnimi informacijami (sliki 5 in 6). Napredne funkcije, kot so iskalni vmesniki in povezava s spletnim portalom ARCHAIDE, izboljšujejo interaktivnost in omogocajo raziskovanje 3D modelov amfor (slika 7). Že v zgodnji razvojni fazi projekta je bilo prepoznano, da je tematika tako obsežna in strokovno znanje tako razpršeno, da bi bilo sodelovanje z institucijami in po­samezniki, specializiranimi na tem podrocju, kljucnega pomena. Številne institucije so tako prispevale obsežen nabor fotografskega gradiva, vzorcev in raznovrstnih po­datkov, mednarodno priznani strokovnjaki pa so aktivno sodelovali pri pripravi besedil za posamezne tipe amfor v okviru svoje strokovne domene. Želeli bi si razširiti mre­žo sodelovanja v prihodnje, kar bo omogocilo posoda­bljanje zbirke z novimi podatki in gradivom. Glavna pomanjkljivost digitalniharhivov je, da informa­cije hitro zastarajo. Regije, kjer so v rimskem obdobju proizvajali amfore, kot je obmocje Crnega morja, so se nedavno izkazale za precej pomembnejše, kot smo sprva mislili, žal pa so bile v zacetni fazi projekta vecinoma izpušcene. Ceprav je spletna zbirka v skoraj dveh dese­tletjih delovanja doživela nekaj manjših dopolnitev, so financne omejitve preprecile obsežnejše posodobitve. Kljub temu vecina vsebine, predvsem v zvezi s tipi, izvo­rom, fakturami in kronologijo, še vedno ostaja veljavna. Dodajanje novih tipov je verjetno najbolj pereca potreba, kar bo, upamo, naloga za prihodnost. 1.04 Strokovni clanek Razvoj, implementacija in uporaba informacijske podatkovne baze Kronos v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane © Metka Štrajhar Samozaposlena v kulturi, arheologinja; metkastrajhar@yahoo.com © Matija Skrt Muzej in galerije mesta Ljubljane; matija.skrt@mgml.si DOI: 10.5281/zenodo.14380970 Izvlecek: V clanku so predstavljeni 30-letni razvoj, uveljavljanje in uporaba informacijsko-dokumentacijskih podatkovnih zbirk v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane s poudarkom na podatkovni bazi Kronos za vodenje muzejskih dejavnosti in dokumentacije. Implementacija skrbno izbranih programskih orodij ter nosilcev in formatov zapisov dolgorocno omogoca varovanje in trajno hrambo digitalnih podatkov ter dostopnost, uporabnost, celovitost in Uvod Dokumentiranje je ena poglavitnih nalog javne službe muzejev, zato ima dobra, urejenain pregledna dokumen­tacija eno kljucnih vlog pri muzejskem delu. Uporaba racunalniških informacijsko-dokumentacijskih sistemov je povecala možnosti dokumentiranja, zaradi povecane­ga obsega podatkovnih baz pa je bilo nujno vzpostaviti kriterije, standardizirano terminologijo in hierarhijo po­datkov, da so podatki obvladljivi in celoviti ter da so in-formacije sledljivo povezane z dolocenim predmetom ali zbirko predmetov. Muzeji upravljajo z razlicnimi zbirka-mi predmetov in podatki, zato je izdelava in implemen­tacija baz ena zahtevnejših in kompleksnejših nalog mu-zejev, ki bo postala še pomembnejša po zagonu registra premicne kulturne dedišcine pri Ministrstvu za kulturo. Razvoj in uporaba muzejskega informacijsko­dokumentacijskega sistema v 80. in 90. letih prejšnjega tisocletja Muzej in galerije mesta Ljubljane (v nadaljevanju: MGML; od ustanovitve 1935 do leta 2008 deloval kot Mestni muzej Ljubljana in posamezne mestne galerije) od leta 1988 razvija sodoben hibriden sistem dokumen­tiranja, ki s pomocjo prilagoditev in uskladitev delovnih procesov ter racunalniške relacijske baze podatkov zdru­žuje klasicen dokumentacijski arhivski sistem in racunal­niško aplikacijo Kronos. Informacijsko-dokumentacijski sistem je vsebinsko in strokovno zasnoval Martin Horvat (kustos, muzejski avtenticnost dokumentov. S sistematicnim in celovitim pristopom je MGML pripravljen na nadaljnje širjenje in transparentno upravljanje digitalnih vsebin v skladu s strateškimi usmeritvami Nacionalne strategije za muzeje in galerije za obdobje 2024–2028. Kljucne besede: razvoj in uporaba podatkovnih zbirk, Kronos, trajnostna hramba in celovita dostopnost podatkov svetnik in vodja Dokumentacijske službe MGML) v so-delovanju z Ireno Šinkovec (muzejska svetnica, kustosi­nja za prazgodovino v MGML) za potrebe arheoloških izkopavanj na Ljubljanskem gradu v drugi polovici 80. let (Horvat 1995). Pri vecletnih kontinuiranih raziskavah so se arheologi soocali z veliko kolicino gradiva (okvirno 150.000 predmetov) in podatkov, ki so jih beležili roc­no in fizicno hranili na papirju. To je za muzej pomenilo veliko obremenitev in odgovornost. Izkopavanja so bila zahtevna, zaradi kombinacije sistematicnih in zašcitnih raziskav se je pogosto menjala lokacija izkopnega po­lja na najdišcu, zato je bil pri klasicni obdelavi gradiva in dokumentacije velikokrat oviran nemoten potek del (Horvat 1995). Problem so skušali rešiti s prenosno ra-cunalniško opremo, zato je bilo nujno vzpostaviti racu­nalniški sistem beleženja podatkov in dokumentiranja na mestu izkopavanj. Sistem je bil zasnovan tako, da je v osnovi zajemal tri sklope podatkov. Glavni sklop je omo­gocal zajemanje in posredovanje informacij o zgodovin­skih virih in analogijah za odkrite strukture, jedro druge­ga sklopa je tvorila podatkovna baza z informacijami o stratigrafskih enotah, tretji sklop pa so sestavljale infor­macije o predmetih, ki so imele v kontekstu stratigrafske enote poseben pomen (Horvat 1991). Martin Horvat je za pripravo baze uporabil prvi splošno dostopni sistem za racunalniško zajemanje vecje kolicine podatkov dBase III. Sistem dBase je bil eden prvih sis-temov za upravljanje podatkovnih baz in najuspešnejši v svojem casu. Slika 1. Shema muzejskih dejavnosti pri obdelavi gradiva v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (avtor: M. Horvat 2022). Slika 2. Shema avtomatizacije muzejskih procesov s pomocjo racunalniške aplikacije (avtor: M. Horvat 2022). Muzejska podatkovna zbirka je delovala na osebnih racu­nalnikih z operacijskim sistemomDOS. Preprosta, trenu­tnim potrebam arheološke ekipe na Ljubljanskem gradu prilagojena aplikacija je bila v uporabi med letoma 1987 in 1992 (leta 1991 je bila podatkovna zbirka nadgrajena s sistemom dBase IV). Programsko orodje je imelo ome­jene možnosti pri manipuliranju s slikovnim in fotograf-skim gradivom. Zato je bil leta 1992 pripravljen poseben elaborat, s ka­terim je muzej za vzpostavitev novega informacijsko-do­kumentacijskega sistema (IN-DOK) v sodelovanju s pod-jetjem za racunalniški inženiring in consulting Abraxas, d. o. o., izbral MS Windows tehnologijo (verzija 3.0) in v tem kontekstu program SuperBase 4 (proizvajalec Preci­sion Software), ki je omogocil vkljucevanje fotografij. K izdelavi aplikacije je tako muzej prvic povabil informa­tike, ki pa so kmalu ugotovili, da je »tržišce« za prodajo takega produkta premajhno, zatoso od projekta odstopili. Muzej je leta 1993 prevzel dokumentacijski sistem z aplikacijo MODES (Museum Object Data Entry System) (Splet 1), ki so jo razvili v Veliki Britaniji (Museum Do­cumentation Association – MDA) leta 1987. Sistem je pomenil korak k bolj organiziranemu delu, saj je pred tem vsa dokumentacija temeljila na vodenju fizicne inventar­ne knjige, katalogizaciji, reverzih posojenih predmetov ter akcesijski evidenci, kustosi pa so za svoje zbirke skr­beli individualno in neodvisno. Kot partner Spectruma, enega najbolj razširjenih standardov za upravljanje mu-zejskih zbirk, je MODES pomagal muzejem aplicirati te standarde v praksi. Vendar MODES ni podpiral vseh mu-zejskih procesov, sama aplikacija pa ni sledila modernim trendom v racunalniški tehnologiji. Zato je strokovna ekipa muzeja pripravila izhodišca za vzpostavitev novega IN-DOK sistema, v pripravo kate­rega so bile vkljucene izkušnje iz omenjene aplikacije, izdelane v programu SuperBase, in osnovne ravni vno­sov iz muzejskega dokumentacijskega paketa MODES. Sistem IN-DOK je bil predstavljen na mednarodnem kongresu Mednarodnega komiteja za dokumentacijo pri ICOM, CIDOC leta 1993 v Ljubljani (Zdravic Polic 1993). Zaradi suboptimalnih izkušenj z informatiki se je muzej odlocil, da podatkovno zbirko izdela z lastnimi zmogljivostmi. Tako je leta 1995 kustos Martin Horvat zacel razvijati re-lacijsko bazo podatkov z imenomMuzejske zbirke (Hor-vat 2000), ki je bila že v osnovi namenjena avtomatizaciji muzejskih aktivnosti pri obdelavi gradiva (slika 3), od evidentiranja, inventarizacije, konservacije in populari­zacije (sliki 4 in 5). Za uporabniški vmesnik je bil izbran Slika 6. Kronos – Obrazec za vnos v podatkovno zbirko Evidentirane lokacije, Podatkovna baza Kronos2. MS Access (sestavni del standardnega paketa Microsoft Office), za programski jezik pa Visual Basic for Appli­cations (VBA). Podatkovna zbirka je bila namešcena na strežniku, uporabniki pa so do nje dostopali prek delovnih postaj. Kompleksen informacijsko-dokumen­tacijski sistem je bil zaradi velike kolicine podatkov in vedno bolj zahtevnih povezav z graficnimi datotekami nadgrajen z zmogljivejšim orodjem za obdelavo podat­kov, strežnikom MS SQL(Structured Query Language). Zaradi dodatnih stroškov z licencninami in lažje imple­mentacije podatkovne zbirke Mestnega muzeja na stre­žnike v drugih ustanovah (Tehnicni muzej Slovenije) ga je kmalu zamenjalo odprtokodno orodje MySQL. Apli­kacija Muzejske zbirke je bila za uporabnike iz drugih ustanov brezplacna. Mestni muzej Ljubljana je nudil tudi osnovno svetovanje in organiziral izobraževanja za uporabnike. Martin Horvat je za uporabnike infor­macijsko-dokumentacijskega sistema Muzejske zbirke pripravil osnovno shemo muzejskih dejavnosti pri ob-delavi gradiva v Mestnem muzeju Ljubljana (slika 1) in shemo avtomatizacije muzejskih procesov s pomocjo racunalniške aplikacije (slika 2) (Horvat 2022). Kot je zapisala Martina Orehovec, so bile na prehodu v novo tisocletje med najnaprednejšimi pionirskimi racu­nalniškimi bazami za dokumentiranje muzejskih zbirk v slovenskih muzejih prav Muzejske zbirke Mestnega muzeja Ljubljana. Pomenljivo je, da je bazo vsebin­sko zasnoval in racunalniško sprogramiral muzealec, pri cemer je strokovno znanje muzejske stroke združil z lastnim znanjem informatike in racunalniškega pro-gramiranja (Orehovec 2010). Pri koncipiranju baze je Horvat upošteval aktualno slovensko zakonodajo s podrocja dedišcine ter uporabil dva najbolj razširjena mednarodna standarda za obdelavo muzejskih predme­tov: SPECTRUM, strokovni standard za dokumentacijo in upravljanje s podatki v muzejski in arhivski stroki, ter Object ID, mednarodno priznani dokumentacijski standard, zasnovan za identifikacijo in beleženje kultur­nih dobrin. Podatkovna baza Kronos Hiter razvoj in vse vecji vpliv globalnih informacijskih sistemov, predvsem svetovnega spleta, sta konec 90. let zahtevala ustrezne spremembe tudi pri aplikaciji Muzej­ske zbirke. Tokrat je Mestni muzej k sodelovanju povabil informatike oz. programerje iz podjetja Dimenzija, d. o. o. Glavni namensodelovanja je bil nadgradnja obstojece muzejske aplikacije v spletno okolje. Sistem se je sprva imenoval Dimenzija Museums in je z imenom Kronos zaživel leta 2005. Mestni muzej je za aplikacijo odkupil materialne avtorske pravice, sistem pa je brez licencnin poleg Tehnicnega muzeja Slovenije za-cel uporabljati tudi Dolenjski muzej Novo mesto. Obstojecim uporabnikom sta se pridružila še Muzej za arhitekturo in oblikovanje ter Moderna galerija. Informa­cijsko-dokumentacijski sistem je bil izdelan v spletnem okolju, za tehnicno podporo in razvoj je skrbelo podjetje Dimenzija, d. o. o., Mestni muzej pa je pokrival vsebinski del projekta ter svetovanje in izobraževanje za uporabnike. Kronos je poleg avtomatizacije muzejskih procesov, sprotnega sledenja statusu gradiva in zmanjševanja po­treb po fizicnem manipuliranju s predmeti omogocal hi-trejši, lažji in stalni dostop do vseh vrst digitalnega oz. digitaliziranega gradiva v hrambi muzeja. Uporaba je bila dolocena z obrazci za vnos, ki so pred­pisovali standardizirano oblikovane posamezne kora­ke procesa (slika 6), uporaba šifrantov pa je olajšala in standardizirala vnose ter omogocila lažji nadzor in kla­sifikacijo zapisov. Iskanje gradiva je bilo enostavno po poljubno nastavljivih iskalnih kriterijih. Informacijsko--dokumentacijski sistem Kronos je zajemal celotno de­javnost muzeja, kot je razvidno iz shematicnega prikaza muzejskih dejavnosti, in sicer evidentiranje, pridobiva­nje, muzealizacijo, dokumentiranje, izposojo, konserva­cijo, hrambo, komunikacijo in drugo (slika 1). Leta 2023 je bil vpeljan nov program Kronos2, pri ce-mer Kronos še vedno ostaja na voljo za branje in dostop do podatkov kot pomoc pri uporabi Kronosa2. Narocnik Kronosa2 je MGML, vsebinsko in strokovno je projekt vodil Martin Horvat, izdelala pa sta ga Uroš Kristan iz podjetja Urosk.NET – informacijski inženiring in Tine Kump iz podjetja ACME informatika. Nov sistem uporabnikom zagotavlja prijazno in intuitivno zasnovano digitalno okolje, ki ne zahteva kompleksnih ra-cunalniških znanj, celotna uporaba pa poteka prek spletne­ga vmesnika, ki je domac vecini uporabnikov. Prednosti Slika 7. Kronos2 – pregled aktivnih modulov (leto izdelave 2024). programa so obvladovanje vseh muzejskih procesov, vec kot 150 šifrantov olajša in standardizira vnose ter omo­goca lažji nadzor in klasifikacijo zapisov. Ponuja hkraten dostop neomejenemu številu uporabnikov in enostavno iskanje gradiva po zbirkah, oznacujejo pa ga nezahtevna integracija v obstojece racunalniško omrežje, varna, nad­zorovana in hitra hramba dokumentacijskega gradiva prek sistema Didss (Defense Intelligens Data Standard System) ter modul za direktno objavo gradiva na spletu, v spletnih galerijah ipd. (MGML Prirocnik 2024). Vse spremembe posameznih zapisov vodimo v t. i. historiatu, kar izloci možnost izgube podatkov zaradi morebitne nepazljivosti. Sistem podpira shranjevanje neomejenega števila vseh vrst datotek. Aktivni moduli so Aktivnosti, Analize, Analogije, Avtor­ske pravice, Depo, Dogodki, Dokumentacija, Dokumen­tacijska narocila, Evidenca, Evidentirane lokacije, GDPR – vodenje pregleda osebnih podatkov, Inventarna knjiga, Izkopavanja, Izposoje, Javni programi, Konservatorski posegi, Lokacije, Muzejske zbirke, Naslovi, Pomembne osebe, Pooblašcenci, Predlog za pridobitev, Predmeti, Pri­dobivanje, Razstave, Skupine in Ustanove (sliki 7 in 8). Dodatni moduli programskega okolja Kronos2 so: • Modul za objavljanje predmetov Publisher (Digi-talne zbirke), ki podpira objavo gradiva v razlicnih digitalnih zbirkah, saj omogoca urejanje in spremi­njanje podatkov o predmetih, ki so namenjeni za izvoz iz baze, in tako ne posega v osnovne podatke v zbirkah. • Modul za galerijski pregled predmetovomogo-ca pregled vseh predmetov, ki imajo fotografijo. Omogocena sta iskanje in pregled posameznega predmeta. • Modul za galerijski pregled dokumentacijeomogo-ca pregled vse dokumentacije, ki ima fotografijo. Omogocena sta iskanje in pregled posameznega zapisa. • Modul za spletni prenos datotek omogoca nepo­sredni prenos datotek prek Kronosa. Prenos prek datotecnega sistema ni potreben. Uporabnik vse opravi prek integriranega brskalnika. • Globalni iskalnik po vseh poljih. Slika 8. Kronos2 – Obrazec za vnos v zavihek Evidentirane lokacije (leto izdelave 2024). • Modul za vodenje depojev s QR kodami, QR kode za razstavljene predmete. • Modul za pregled predmetov za zunanje uporabnike. Digitalni zapisi so shranjeni na prenosnih diskih, lastnem strežniku v maticni hiši in mrežnih diskih na oddaljeni lokaciji. Izvajamo varnostno kopiranje vseh podatkov (ang. full back up) v dnevnih intervalih, ki jih zagotavlja­jo zunanji vzdrževalci informacijskega sistema MGML. Izdelani sta dve varnostni kopiji, od katerih je ena na oddaljeni lokaciji. Posebno varnostno kopijo sistema za muzejsko dokumentacijo zagotavljajo še vzdrževalci sis-tema Kronos. Na gradivu potekajo procesi identifikacije, segmentacije, vnosa, digitalizacije, fizicne obdelave, digitalne obdelave fizicne hrambe gradiva po ISO standardih (18902, 18911, 18918, 18919, 18920, 18928) in digitalne hrambe (DAS) po ISO standardih** ISO/IEC 27040. Implementacija potrebnih programskih orodij ter no-silcev in formatov zapisov dolgorocno omogoca do-stopnost, uporabnost, celovitost ter avtenticnost dokumentov. Sklep Kot ustanova s sistematicnim in celovitim pristopom je MGML pripravljen na neovirano širjenje in transparen­tno upravljanje muzejskih zbirk za izboljšanje njihove fizicne in digitalne dostopnosti v skladu s strateškimi usmeritvami Nacionalne strategije za muzeje in galerije za obdobje 2024–2028 (Splet 2). Vskladu z Resolucijo o nacionalnem programu za kultu­ro 2024–2031 (ReNPK24–31) (Splet 3) bo MGMLkrepil in si še naprej prizadeval za digitalni prehod ter razširi­tev in vecjo uporabo e-storitev na vseh podrocjih varstva premicne dedišcine. Prednostni nalogi sta prilagajanje na izzive razvoja novih tehnologij (AI) in digitalizacije ter skrb za široko dostopnost formatov in vsebin. Literatura HORVAT, M. 1991, Racunalniška obdelava gradiva iz arheoloških raziskav na Ljubljanskem gradu. – Arheo 13, 21–25. HORVAT, M. 1995, Racunalnik v muzeju - nov medij ali muzealija? (Neobjavljeno predavanje na Racunalniškem sejmu – INFOS). – Ljubljana. HORVAT, M. 2000, Racunalniška aplikacija Muzejske zbirke podatkov (Neobjavljeno predavanje Sekciji za dokumentacijo pri Slovenskem muzejskem društvu). – Ljubljana. HORVAT, M. 2022, Od artefakta do muzejskega predme­ta (Neobjavljeno predavanje za študente 1. letnika Od­delka za Arheologijo FF). – Ljubljana, Arheološki center MGML. MGML Prirocnik 2024: MGML Prirocnik o delovanju Kronosa (Neobjavljen interni dokument Muzeja in gale-rij mestaLjubljane). – Ljubljana, Muzej in galerije mesta Ljubljane. OREHOVEC, M. 2010, Dokumentiranje in informacij-ski dokumentacijski sistem v Tehniškem muzeju Slove­nije. – V: Knez, D. (ur.), Zborovanje Slovenskega muzej­skega društva, Bela krajina 1.–2. 10. 2010. – Ljubljana, Slovensko muzejsko društvo, 68–81. ZDRAVIC POLIC, N. 1993, Muzejska dokumentacija. – Etnolog 3, 301–303. Spletni viri SPLET 1: https://www.modes.org.uk/about-us/the-mo­des-story/ (8.8.2024). SPLET 2: https://www.gov.si/novice/2024-05-15-na­cionalna-strategija-za-muzeje-in-galerije-za-obdo-bje-20242028/(8. 8. 2024). SPLET 3: https://www.uradni-list.si/_pdf/2024/Ur/ u2024061.pdf/ (8.8.2024). 1.25 Drugi sestavni deli Življenje na tej in oni strani – Novo mesto pred 3000 leti © Petra Stipancic Dolenjski muzej; petra.stipancic@dolenjskimuzej.si DOI: 10.5281/zenodo.14354455 Arheološka razstava v Dolenjskem muzeju Novo mesto, Življenje na tej in oni strani – Novo mesto pred 3000 leti, je predstavila zadnji dve stoletji mogocne bronaste dobe, cas 10. in 9. stoletja pred našim štetjem. Predstavitev življenja in grobnih ritualov je temeljila na arheoloških raziskavah obeh novomeških grobišc, Kapiteljske njive in Mestnih njiv, s poudarkom na grobnih pridatkih, ter v manjši meri raziskanih poselitvenih obmocij na Ma-rofu in Šancah (slike 1–5). Védenje so dopolnili rezul­tati številnih raziskav ob izgradnji avtocestnega križa na Slovenskem. Razstava je na podlagi 171 arheoloških predmetov, od katerih je bila vecina prvic na ogled širši javnosti, prine­sla vpogled v življenje pred 3000 leti na obmocju Nove­ga mesta. Naše védenje ne samo o življenju, temvec tudi o po­grebnih obicajih in verovanju ljudi pred 3000 leti dopol­njujejo številne in izjemne grobne najdbe, pridobljene z zašcitnimi izkopavanji na Mestnih njivah in Kapiteljski njivi ter z reševalnim posegom ob gradnji nekdanje ste­klarne v Bršljinu (danes tovarna Ursa). Na kratko je bila predstavljena zgodovina arheoloških raziskav na obmocju Novega mesta iz casa pozne bro-naste dobe. Raziskave na Mestnih njivah so se pricele sredi 50. let prejšnjega stoletja, nato bolj intenzivno ob gradnji stanovanjskega naselja sredi 60. let ter ob inten­zivni obdelavi in oranju njivskih površin v 80. in 90. le­tih. Do danes je bilo skupno raziskanih 559 žarnih žga­nih grobov, pri cemer pa je vecina poškodovana prav zaradi oranja. Najstarejši grobovi na Kapiteljski njivi pripadajo pozni bronasti dobi oz. 9. stoletju pred našim štetjem. Do danes je bilo raziskanih 343 žganih žarnih grobov. Razstava postavlja v ospredje arheološko gra­divo s Kapiteljske njive iz casa pozne bronaste dobe, ki je bilo restavrirano v zadnjih letih, izkopano pa v za­dnjih 40 letih raziskav. Prav to gradivo številnih grobov Kapiteljsko njivo skupaj z Mestnimi njivami postavlja Slika 1. Pogled na razstavo (foto: B. Pucelj, 2024). ob bok najvecjih poznobronastodobnih grobišc ne samo doma, temvec v celotnem evropskem prostoru. Obe grobišci sta pomembni tocki, ki predstavljata prehod v naslednjo, tj. železno dobo ter pomembno prispeva­ta k spoznavanju nastajanja novega casa, miselnosti in napredka. Arheološko gradivo so dopolnile številne risarske re-konstrukcije upodobitev življenja in pogrebnih obicajev ter interpretacije izbranih ritualov, ki jih je pripravila Tamara Korošec. Obiskovalec se je seznanil z najnovej­šimi metodami raziskav, ki vkljucujejo kostne ostanke pokojnikov iz pozne bronaste dobe, ter s predstavitvijo rezultatov takšnih raziskav. Predstavitev je nastala v so-delovanju z antropologinjo Tamaro Leskovar z Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Celostno graficno podobo in postavitev razstave ter spre­mljajoce publikacije je pripravila Maja Rudolf Markovic. Izjemno je bilo tudi sodelovanje pri pripravi animiranega videa z Zavodom Dagiba. Razstava je s svojim zakljuckom posameznika nagovarjala k razmisleku o lastni minljivosti in izboru v sodobnem svetu. Na ogled je bila od 1.12.2023 do 21. 7. 2024 v Dolenjskem muzeju Novo mesto. Ob tej priložnosti je izšel slovensko-angleški katalog razstave. Razstava je vkljucevala pedagoške pripomocke, s pomo-cjo katerih so se obiskovalci seznanjali z razlicnimi tipi kovin, se preizkušali v tkanju blaga ter poslušali recitaci­je o smrti slovenskega pesnika Toneta Pavcka. Homer, Iliada, XXIV, 784–802 Dni devet dovažajo les v neizmernih množinah; kadar pa vname se zarja deseta, ki sveti zemljanom, hrabrega pokojnika ven ponesó, solze prelivaje, trup položé grmadi na vrh in zanetijo ogenj. Kadar pa jutranja zarja predrami se z rožnimi prsti, ljudstvo se zbere, ob pokojniku slavnem, okoli grmade. Kadar pa zbrani so vsi in z glavo do glave stojijo, najprej grmado ugasé, do kraja, z iskrecim se vinom, vso, kakor dalec je segla oblast plamenecega ognja. Bele kosti poberó zdaj, bratje in z njimi drugovi, žalostnih src, da vroce solzé jim kapájo po licih. V skrinjico zlato nato zložijo pobrane ostanke, skrbno zavijejo v halje – ovoj iz mehkega bagra, v votlo globino tu žaro spusté, na hitro, a nanjo težkih skalá navalijo, na tésno je druga ob drugi. Kadar pa grob je nasut, odidejo, vendar se kmalu zopet k sedmini zberó in obhajajo slavno gostijo. Slika 4. Pogled na razstavo (foto: B. Pucelj, 2024). Slika 5. Predstavitev groba 284, Novo mesto, Kapiteljska njiva (foto: B. Pucelj, 2024). 1.25 Drugi sestavni deli Poletna šola arheologije v Slavini pri Postojni © Boštjan Laharnar Narodni muzej Slovenije; bostjan.laharnar@nms.si DOI: 10.5281/zenodo.14354517 Junija in v zacetku julija 2024 je v Slavini pri Postojni potekala druga sezona poletne šole arheologije. Polet­na šola verjetno ni povsem ustrezno slovensko poime­novanje dejavnosti, ki jih na univerzah angleško govo­recega sveta oznacuje besedna zveza field school in so naceloma zastavljene drugace kot terenske vaje oziroma prakse naših študijskih programov. V tem primeru gre za pettedenski izobraževalni program pod taktirko pro-fesorjev Adrienne Frie in Kevina Gartskega z Univerze Wisconsin Oshkosh iz ZDA v sodelovanju Inštituta za arheologijo pri ZRC SAZU (Edisa Lozic, Benjamin Štu­lar), Parka vojaške zgodovine v Pivki (Janko Boštjancic) in Narodnega muzeja Slovenije (Boštjan Laharnar, Nejc Dolinar, Matic Zupan). Pri programu z zvenecim naslovom The Wolves and the Caesars: Digital Landscape Archaeology in Slovenia (Splet 1) se udeleženci (slika 1) ucijo lidarske tehnologije in njene uporabe v arheologiji, topografije, arheoloških iz­kopavanj in splošno o arheologiji Slovenije z okolico. Ra-ziskovalno težišce je na gradišcih v bližini vasi Slavina pri Postojni ter na gradišcni krajini Taborskega grebena med Slavino in Knežakom. V okviru šole potekajo arheološka sondiranja na gradišcu Baba (pod nadzorstvom pristojne konservatorke Patricije Bratina z ZVKDS OE Nova Go-rica), kjer se udeleženci ucijo, kako arheološko izkopavati in voditi spremne dokumentacijske postopke (slika 2). Ve­lik poudarek je na ucenju dokumentiranja s fotogrametrijo. Ideja in zacetek izvajanja programa je rezultat vecletnega uspešnega sodelovanja predstavnikov omenjenih institu­cij pri razlicnih projektih. Frie in Gartski sta že dolgo povezana s slovensko arheologijo, prav tako v notranj-ski regiji poteka ustaljeno sodelovanje med raziskovalci ZRC SAZU in Narodnega muzeja Slovenije (npr. Splet 2 in Splet 3). Slika 1. Udeleženci prve sezone poletne šole arheologije julija 2022 v Slavini (foto: B. Laharnar). Slika 2. Sondiranje na Babi pri Slavini (foto: B. Kurent, 2024). Toda brez mocne in srcne podpore lokalne skupnosti ne bi šlo. Pomembno je zlasti sodelovanje Parka vojaške zgodovine v Pivki z direktorjem Jankom Boštjancicem, sicer domacinom iz Slavine, slavinske krajevne skupnos-ti in vašcanov. Med ameriškima profesorjema, njunimi študenti in vašcani se je vzpostavil prisrcen odnos, saj študentje bivajo na turisticni kmetiji v vasi, se udeležu­jejo vaških dogodkov in družijo z domacini. Seveda je glavni vidik šole ucenje, a za študente je pomemben tudi pristen stik z Evropo, Slovenijo in Slavino. Pri tem smo bili uspešni, saj so se nekateri vrnili in se poletne šole udeležili tudi drugo sezono. Proti koncu obeh sezon smo pripravili predstavitev našega dela in rezultatov za vašca­ne. Dogodek je bil vsakic lepo sprejet in dobro obiskan. Arheološka ekipa je vzpostavila terensko bazo za urejan­je najdb in dokumentacije ter hrambo opreme in orodja v obnovljeni stavbi nekdanje ljudske šole v Slavini (slika 3). V istem prostoru potekajo predavanja v okviru izva­janja poletne šole, ki jih poleg clanov vodstvene ekipe izvajajo razlicni vabljeni predavatelji. Junija 2023 smo v prostorih ljudske šole pripravili pa-nojsko razstavo Tisocletje slavinskih gradišc, ki pred­stavlja arheološko dedišcino gradišc na Babi, Slavin­skem ali Ambroževem gradišcu, Gradišcu nad Selcami in Podvršku ter dejavnosti poletne šole. Razstavo si lahko poleg domacinov ogledajo tudi drugi obiskovalci, teh ni malo in med njimi so pogosto tuji obiskovalci na pomembnih položajih. Ti namrec veckrat obišcejo Sla-vino in otroke iz ukrajinske sirotišnice, ki so od izbruha Slika 3. Stavba nekdanje ljudske šole v Slavini (foto: E. Lozic, 2019). vojne v Ukrajini nastanjeni v isti stavbi. Odprtje razsta­ve smo izvedli v okviru junijskih evropskih dni arhe­ologije in popestrili s programom Kulturnega društva Vespesjan, ki so se ga v lepem številu udeležili vaški in ukrajinski otroci. Poletna šola arheologije v Slavini je primer dobre prakse sodelovanja med razlicnimi institucijami in njihovimi ra­ziskovalci ter lokalno skupnostjo. Obetamo si vecplastne rezultate in pozitivne ucinke. Izvedeli bomo vec o dina­miki gradišcne poselitve in skušali odgovoriti na razisko­valna vprašanja. Z aktivnostjo šole se širi zavest o vred­nosti in pomenu arheološke dedišcine med domacini, ki so njeni glavni dedici in varuhi. Ce bodo domacini pre­poznali pomen arheološke dedišcine ter jo sprejeli kot del svoje identitete in vrednoto, jo bodo tudi varovali. Od­ganjali bodo detektoraše in morda dosegli premike tras nacrtovanih infrastrukturnih projektov (prim. Splet 4). Spletni viri SPLET 1: The Wolves and the Caesars: Digital Land­scape Archaeology in Slovenia – Archaeological field school teaching survey, excavation, LiDAR, and photo-grammetry. https://www.archaeological.org/fieldwork/ the-wolves-and-the-caesars-digital-landscape-archaeolo­gy-in-slovenia/ (13.11.2024). SPLET 2: Artefacts and landscapes. Structured Iron Age communities in the Notranjska region | ZRC SAZU. https:// iza2.zrc-sazu.si/en/programi-in-projekti/artefacts-and-land-scapes-structured-iron-age-communities-notranjska-region (13.11. 2024). SPLET 3: Digitalna arheologija slovenske gradišcne po­krajine | ZRC SAZU. https://iza2.zrc-sazu.si/sl/progra­mi-in-projekti/digitalna-arheologija-slovenske-gradisc­ne-pokrajine (13. 11. 2024). SPLET 4: STAkrog: Dars: Gradnja avtoceste med Postojno in Jelšanami po letu 2030. https://krog.sta. si/2829416/dars-gradnja-avtoceste-med-postojno-in-jel­sanami-po-letu-2030 (13. 11. 2024). 1.25 Drugi sestavni deli Prvih sto let arheologije na Univerzi v Ljubljani © Katarina Predovnik Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo; KatarinaKatja.Predvovnik@ff.uni-lj.si © Katharina Zanier Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo; Katharina.Zanier@ff.uni-lj.si DOI: 10.5281/zenodo.14418465 Uvod V študijskem letu 2023/24 smo na Oddelku za arheolo­gijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani obeležili pomembno in castitljivo obletnico: preteklo je namrec okroglo stoletje, odkar so na naši fakulteti priceli pou-cevati arheologijo. To je velik praznik ne le za ucitelje in uciteljice, ki na Oddelku za arheologijo delujemo danes, ne le za sedanje študente in študentke, temvec za celotno slovensko arheološko srenjo, saj je vecina danes na Slo­venskem delujocih arheologov izobrazbo pridobila prav na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Stoletje v arheološki perspektivi seveda ni prav dolga doba. Celo z vidika zgodovine arheologije na Sloven-skem je teh zadnjih sto let samo del zgodbe, katere zacet­ki sežejo mnogo dlje, tja v 15. in 16. stoletje, ko so prvi antikvarji, denimo Peter Pavel Vergerij starejši in Avgu­štin Prigl (Tyfernus), priceli popisovati tukajšnje rimske ostaline, predvsem epigrafske spomenike. To tradicijo so v naslednjih stoletjih nadaljevali in nadgradili številni domaci in tuji izobraženci, med katerimi velja posebej omeniti kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valva­sorja, Janeza Gregorja Dolnicarja ter pisca prve sloven-ske nacionalne zgodovine Antona Tomaža Linharta in Valentina Vodnika iz kroga razsvetljenskih izobražencev barona Žige Zoisa (Novakovic 2021, 35–38). Kljucen korak k sistematizaciji znanja in profesionalizaciji arhe­ologije je bil nastanek muzejskih institucij, prvenstveno ustanovitev deželnih muzejev za Štajersko leta 1811 in Kranjsko leta 1821 (Lazar et al. 2021). Podobno vlogo je imela od leta 1850 vzpostavitev centralno vodenega in z mrežo deželnih konservatorjev podprtega sistema spomeniškega varstva v avstrijskem delu monarhije (Baš 1955, 15–29; Teržan 2019, 10–11). Vendar pa tedaj iz­obrazbe s podrocja arheologije in z njo povezanih ved še ni bilo mogoce pridobiti znotraj meja današnje države Slovenije, saj sta najbližji avstrijski univerzi delovali v štajerskem Gradcu in na Dunaju (Novakovic 2004, 15). Sto let študija arheologije na Slovenskem Za razvoj slovenske arheološke stroke in arheologije kot nacionalne vede je bila zatorej usodnega pomena ustano­vitev Univerze v Ljubljani leta 1919. Po razpadu avstro--ogrske monarhije in nastanku nove države južnih Slo­vanov, Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, je bilo vzpostavljeno družbeno-politicno okolje, v katerem je lahko dozorela ideja o vzpostavitvi novega nacionalnega kulturnega, izobraževalnega in znanstveno-raziskovalne­ga središca v slovenskem glavnem mestu. Tako je bila že leto dni po koncu prve svetovne vojne ustanovljena Univerza v Ljubljani (Necak 2019, 24–28), s tem pa se je tudi za slovensko arheologijo zacelo pisati novo poglav­je. Med vedami, ki naj bi jih poucevali na novi univerzi, je bila v okviru Filozofske fakultete namrec predvidena tudi arheologija oziroma je bila nacrtovana ustanovitev stolic za arheologijo in prahistorijo ter za epigrafiko, v sklopu stolice za zgodovino pa tudi slovanska zgodovina in slovanske starožitnosti (Novakovic 2004, 18–20). Vendar zaradi financnih težav in pomanjkanja ustreznega kadra študij arheologije ni takoj zaživel. Šele v študij­skem letu 2023/24, potem ko je Vojeslav Molč pridobil naziv izrednega profesorja za klasicno arheologijo, je na Filozofski fakulteti z delovanjem pricela istoimenska katedra. Ta mejnik štejemo za dejanski zacetek študija arheologije na Univerzi v Ljubljani in prav zato smo sto­letnico študija praznovali v študijskem letu 2023/24. Razvoj Oddelka za arheologijo je bil na kratko pred­stavljen v vec jubilejnih zbornikih Filozofske fakultete (Kastelic 1989; Kastelic, Slapšak 2000; Novakovic 2009; Novakovic 2019; Slapšak 2019). Zgodovino študija ar­heologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je podrobno raziskal Predrag Novakovic in jo predstavil v zborniku, ki smo ga ob osemdesetletnici študija izdali na Oddelku za arheologijo (Novakovic 2004). Zato bomo v nadaljevanju zgolj povzeli bistvene podatke, brez ambi­cije, da bi predstavili sistematicni pregled razvoja oddel­ka ali popoln imenik oseb, ki so na njem delovale. Slika 1. Ekskurzija v Šempeter s profesorjem Josipom Klemencem leta 1966 (osebni arhiv: M. Guštin). Vrazdobju do druge svetovne vojne je študij arheologije zaznamovala predvsem kadrovska šibkost, saj je arheolo­ške vsebine vecinoma predaval le en sam ucitelj. Tako je denimo katedra za klasicno arheologijo zacasno zamrla že leta 1925, ko je Vojeslav Molč odšel v Krakov. Preda­vanja so bila obnovljena šele leta 1927, ko jih je prevzel Balduin Saria, ki je obenem predaval na katedri za antic­no zgodovino. Saria je v Ljubljani arheološke predmete s podrocja anticne arheologije, zgodovine in umetnosti pouceval do leta1941, nato pa je odšel v Gradec. Vletih 1940–1942 je na arheologiji kot privatni docent predaval Rajko Ložar, ki je s predavanji iz neolitskih kultur Slo­venije v kurikulum vpeljal prve vsebine o prazgodovini slovenskega ozemlja. Poleg tega je pred drugo svetovno vojno vsebine s podrocja paleolitika in paleoantropologi­je na katedri za antropologijo pouceval Božo Škerlj, leta 1941 pa je z delovanjem pricela katedra za etnologijo in etnografijo, na kateri je Niko Zupanic med drugim pre­daval o zacetkih Slovanov, s cimer je deloma posegel na podrocje staroslovanske arheologije. Sledila je nekajletna prekinitev. Najprej je ugasnil študij arheologije, po kapitulaciji Italije, v casu nemške okupa­cije, pa so bila zacasno suspendirana vsa predavanja na univerzi. Povezave s predvojno generacijo profesorjev arheologi­je so bile prekinjene; z delom je nadaljeval le profesor antropologije Božo Škerlj. Paleolitske vsebine je na pri­rodoslovno-matematicnem oddelku Filozofske fakultete – ta se je kasneje preselil in preoblikoval v sklopu Na-ravoslovno-tehniške fakultete – takoj po vojni prevzel Srecko Brodar, ki je pred tem pouceval na gimnaziji. Obnova študija arheologije po koncu vojne je potekala s pomocjo uciteljev, ki so izobrazbo pridobili na drugih univerzah. Vštudijskem letu 1946/47 je izredni profesor postal Josip Klemenc, doktorant zagrebške Filozofske fakultete. Predaval je predmete s podrocja anticne zgo­dovine in umetnosti oziroma klasicne arheologije. V na­slednjem študijskem letu se mu je kot izredni profesor za prazgodovinsko in staroslovansko arheologijo pridružil Josip Korošec, ki je arheologijo študiral v Beogradu in Pragi. Leta 1949 je asistent za prazgodovino postal Fran­ce Starč, prvi povojni diplomant arheologije na Univer­zi v Ljubljani, ki je nekaj let zatem prejel docenturo za mlajšo prazgodovino (predzgodovino). Leta 1951 je asi-stent za klasicno arheologijo postal Jaroslav Šašel, leta 1955 pa je ekipo dopolnila prva sodelavka, Tatjana Bre­gant kot asistentka za neolitsko in eneolitsko arheologijo. Celovit študij arheologije se je dokoncno uveljavil v štu­dijskem letu 1950/51. Predmetnik je obsegal arheološke obdobne predmete, vkljucno s paleolitikom, etnologijo, paleoantropologijo, gršcino in latinšcino ter konzervira­njem in prepariranjem; slednje so izvajali ucitelji iz dru­gih študijskih skupin in fakultet. Terenskega pouka sprva ni bilo; metodološke predmete in vsebine so v predme­tnik vkljucevali le pocasi in postopoma. Takšna zasnova študijskega programa je z manjšimi spremembami ostala v veljavi vse do devetdesetih let. V študijskem letu 1952/1953 je bil Josip Korošec dekan Filozofske fakultete. V sklopu reorganizacije študija v letu 1959/60 se je dotedanji Arheološki seminar preime­noval v Oddelek za arheologijo. Josip Korošec je leta 1964 izdal prvo številko revije Porocilo o raziskovanju neolita in eneolita (kasneje Documenta Praehistorica), z osnovnim ciljem predstavitve izsledkov raziskav oddelka na Ljubljanskem barju. V tem casu je Filozofska fakul­teta, in z njo tudi Oddelek za arheologijo, pridobila nove prostore v namensko zgrajeni stavbi na Aškercevi ulici. S temi spremembami so se materialni in organizacijski pogoji za študij sicer izboljšali, vendar je arheologija na univerzi kmalu doživela hudo kadrovsko krizo. Že leta 1961 je oddelek zapustil asistent Jaroslav Šašel, leta 1966 je nepricakovano umrl Josip Korošec, leto kasneje še Josip Klemenc (slika 1), leta 1968 pa je bil zaradi peti­cije študentov suspendiran France Starč (slika 2). Njiho­va predavanja so zacasno prevzeli gostujoci predavatelji z univerze in iz Arheološkega muzeja v Zagrebu. Položaj se je uredil šele v letu 1969/70, ko je izredni pro-fesor za anticno arheologijo in zgodovino postal Jože Ka­stelic (slika 3). Tatjana Bregant je bila izvoljena v naziv docentke za prazgodovinsko arheologijo predkovinskih obdobij, Stane Gabrovec pa v naziv izrednega profesorja za prazgodovinsko arheologijo kovinskih obdobij, a je s fakulteto sodeloval le pogodbeno. Arheologijo zgodnjega srednjega veka je še naprej pouceval honorarni sodelavec Zdenko Vinski iz Arheološkega muzeja v Zagrebu. Franc Osolč je ob sodelovanju asistentke Vide Pohar vodil ka-tedro za arheologijo paleolitika in mezolitika na odseku za geologijo Oddelka za montanistiko Fakultete za nara­voslovje in tehnologijo (potem NTF). Poleg tega so štu­dijski program izvajali še drugi ucitelji in sodelavci: Zla­ta Dolinar-Osolč, Viktor Korošec, Vekoslav Kremenšek, Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer. Tatjana Bregant je prevzela urejanje oddelcne revije ter njen vsebinski okvir razširila na predstavitve raziskav paleolitskih, neolitskih in bakrenodobnih kultur, paleookolja in paleoekonomije, zato je revija dobila novo ime: Porocila o raziskovanju paleolitika, neolitika in eneolitika v Sloveniji. Oddelek je v tem casu kot predstojnik vodil Jože Kaste­lic. Prizadeval si je za kadrovsko okrepitev in postopno vzgojo nove generacije uciteljev. V zacetku sedemdese­tih let so se tako na oddelku kot asistenti zaposlili Bo-židar Slapšak za klasicno in rimsko arheologijo, Biba Teržan za prazgodovinsko arheologijo kovinskih obdobij in Timotej Knific za zgodnjesrednjeveško arheologijo. Zdenka Vinskega je kot pogodbeni ucitelj za arheologijo zgodnjega srednjega veka zamenjal Branko Marušic iz Arheološkega muzeja v Pulju. Kastelica je deloma raz­bremenil Peter Petru, ki je pogodbeno predaval rimsko provincialno arheologijo, leta 1977 pa se je na oddelku zaposlil še Bojan Djuric kot asistent za klasicno arheolo­gijo. Enako kot prej so številne predmete izvajali ucitelji z drugih oddelkov in fakultet ter pogodbeni sodelavci. Slika 3. Jože Kastelic v prizoru iz kratkega dokumentarnega filma Arheološko izkopavanje ilirske gomile v Sticni (1952, producent: Triglav film, snemalec: Milan Kumar, gradivo hrani: Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije, SI AS 1086 Zbirka filmov). Predmetnik je bil nekoliko osvežen, povsem na novo pa je bil v tem casu uveden metodološki predmet meritve. Medtem ko so v prejšnjem razdobju sodelavci in sode­lavke oddelka sodelovali pri terenskih raziskavah najdišc širom tedanje Jugoslavije, so se v sedemdesetih letih zaradi sprememb na podrocju financiranja raziskovalne dejavnosti usmerili predvsem v terenske raziskave slo­venskih najdišc in študije tukajšnje materialne kulture, v katere so vkljucevali tudi študente. Stane Gabrovec je okrog sebe zbral skupino obetavnih študentov, ki je v okviru seminarskih in diplomskih del opravila temelj­ne tipokronološke študije materialne kulture bronaste in železne dobe na Slovenskem. Podobno sta pri anticnem seminarju ravnala Jože Kastelic in Peter Petru. V zacetku osemdesetih let je po upokojitvi Jožeta Ka­stelica in smrti Petra Petruja leta 1982 delovanje oddel­ka prevzela nova generacija sprva še asistentov, kmalu pa že uciteljev: Božidar Slapšak, Biba Teržan, Timotej Knific in Bojan Djuric. Od starejše generacije je ostala le še profesorica Tatjana Bregant, ki pa zaradi zdravstve­nih težav pedagoško ni bila polno aktivna; upokojila se je leta 1988. Deloma sta jo nadomestila novozaposlena laborantka Milena Horvat, ki je izvajala vaje iz arheolo­škega risanja in preparacije keramike, ter Mihael Budja, asistent za neolitske in eneolitskeštudije. Kmalu so se na oddelku zaposlili še dokumentalistka Darja Grosman ter mlada raziskovalca Janka Istenicza rimsko provincialno in klasicno arheologijo ter geodet Zoran Stancic, ki se je ukvarjal z uporabo geodetskih in fotogrametricnih metod v arheologiji, kasneje pa z aplikacijo geografskih infor­macijskih sistemov. Pridružila se jim je Barbara Toman Ravnik kot asistentka stažistka za pozno antiko. Leta 1989 je na oddelek prišel še Mitja Guštin kot docent za arheološko metodologijo. Kadrovsko dinamiko osemdesetih let so poleg novih za­poslitev zaznamovali tudi odhodi. Leta 1987 je odšel Ti-motej Knific, ki je le dve leti prej pridobil docenturo za arheologijo zgodnjega srednjega veka. Zato so ta predmet v naslednjih letih pogodbeno izvajali Marijan Slabč, An­drej Pleterski in Timotej Knific, zaposlili pa so tudi novo asistentko za to podrocje, Ireno Mirnik Prezelj. Pogodbe-no so z oddelkom sodelovali še Jože Kastelic za anticno zgodovino in epigrafiko, Stane Gabrovec za prazgodo­vinsko arheologijo kovinskih obdobij ter Šime Batovic z Univerze v Zadru za neolitik in eneolitik. Franca Osolčta je po upokojitvi za podrocje paleolitika nadomestila Vida Pohar na Oddelku za geologijo NTF, Zlato Dolinar-Osolč pa Marija Štefancic in Tatjana Tomazo-Ravnik, ki sta iz­vajali Paleoantropologijo z vajami iz osteologije. Geodet Pavel Šivic je prevzel predmet meritve, Peter Kos pa je pouceval numizmatiko. Poleg tega so v programu sode­lovali še etnolog Vekoslav Kremenšek, filozof in mate-matik Žiga Knap ter zgodovinarji Rajko Bratož, Ferdo Gestrin, Bogo Grafenauer in Janez Peršic. Kot asistent je proseminar iz paleolitika in mezolitika nekaj let izvajal Draško Josipovic, etnologijo za arheologe pa pogodbeno Ivan Šprajc. Kadrovska rast je povzrocila precejšnjo prostorsko sti­sko, ki so jo zacasno ublažili z najemom prostorov v me-šcanski vili na Bleiweisovi cesti 4, trajno rešitev pa je prinesla selitev oddelka v prostore na Zavetiški 5, kjer je pred temdeloval Mladinski dom Malci Beliceve. Pri pri­dobitvi in adaptaciji prostorov ter nakupu opreme je imel kljucno vlogo takratni predstojnik oddelka in prodekan Filozofske fakultete Mitja Guštin. Vse omenjene spremembe so bile povezane z vsebinsko prenovo študija in splošnim intelektualnim vrenjem na oddelku. Nova generacija uciteljev se je namrec pricela obracati proti Zahodu ter je navezala stike z ameriškimi in britanskimi arheologi. Pri tem sta kljucno vlogo odi­grala Božidar Slapšak in Bojan Djuric. Že leta 1981 je bila prav na pobudo sodelavcev Oddelka za arheologijo ustanovljena revija Arheo, resda glasilo Slovenskega ar­heološkega društva, a prvenstveno namenjena objavlja­nju izvirnih in prevedenih teoretskih razprav. Sledili so monografski prevodi nekaterih temeljnih teoretskih in metodoloških del. V študijskem letu 1985/86 je na od­delku kot prvi gostujoci profesor deloval Lewis Binford z Univerze Albuquerque v Arizoni, ZDA, oce t. i. nove arheologije. Naslednje gostovanje je v okviru predmeta uvod v arheologijo v študijskem letu 1988/89 izvedel John Chapman z Univerze v Newcastlu. Ob tem se je razmahnilo tudi mednarodno raziskovalno sodelovanje. Posebej velja omeniti raziskave na otoku Hvaru, pri katerih so sodelovali Arheološki muzej Split, hrvaški Center za kulturno dedišcino ter arheologi z uni-verz v Bradfordu, Newcastlu in Londonu. Vecletni pro-jekt je temeljil na sodobnih metodah rekognosciranja in dokumentiranja arheoloških sledi v prostoru ter obdelave prostorskih podatkov. Te pristope je Božidar Slapšak s sodelavci hitro in uspešno vpeljal tudi v ljubljanski štu­dijski kurikulum. Jedro študijskega programa so še vedno ostali obdobni predmeti, ki pa so jih predavatelji mlajše generacije vse­binsko bistveno prenovili. Na prehodu v devetdeseta leta je bil preoblikovan predmet uvod v arheologijo, namesto katerega sta bila v kurikulum vpeljana predmeta arheo­loška metodologija in konceptni razvoj arheologije, od študijskega leta 1995/96 imenovan arheološka teorija in zgodovina. Obdobnim predmetom se je pridružila še ar­heologija mlajših (zgodovinskih) obdobij, ki jo je izvajal Mitja Guštin v sodelovanju z novozaposlenima asisten­toma Dušanom Krambergerjem in Katarino Predovnik. Modernizacija študija arheologije na Univerzi v Ljubljani je od konca osemdesetih let potekala z roko v roki s splo­šnim razvojem vede v dobi digitalizacije in tehnološkega razvoja, pa tudi v znamenju daljnosežnih družbenih in politicnih sprememb, ki sta jih prinesla padec komuniz-ma in razpad nekdanje skupne države. Oddelek se je na to odzval s prestrukturiranjem in krepitvijo metodoloških predmetov, v izvajanje katerih sta se vkljucili Darja Gro­sman in Milena Horvat, kasneje pa še asistenta Predrag Novakovic in Peter Turk. Pouk arheološke metodologije je sedaj vkljuceval tudi obvezno štirinajstdnevno teren­sko prakso pod vodstvom uciteljev in uciteljic. Božidar Slapšak je s pomocjo mladih raziskovalcev in asistentov gojil nove raziskovalne pristope, krajinske in prostorske študije, metodologijo nedestruktivnih raziskav, zajema in racunalniško podprte obdelave podatkov ter uporabo geografskih informacijskih sistemov – ta podrocja so razvijali zlasti Predrag Novakovic, Zoran Stancic in Mi­ran Eric, kasneje tudi Dimitrij Mlekuž. S fotogrametrijo in arheološko aerofotografijo se je ukvarjala Darja Gro­sman, z arheološko geofiziko pa Branko Mušic. Mihael Budja je po pridobitvi docenture v neolitske in eneolitske študije uvajal številne nove raziskovalne pri­stope in interpretativne koncepte ter poudarjeno razvijal sodelovanje z naravoslovnimi vedami. Poskrbel je za kre­pitev arheološkega naravoslovja (arheometrije, pedologi­je, dendrokronologije, paleobotanike idr.) v študijskem programu s predmeti, ki so jih in jih še danes izvajajo ucitelji in uciteljice z naravoslovnih fakultet in drugih partnerskih institucij. Mihael Budja je prevzel tudi ure­janje oddelcne revije, ki je s številko 25 dobila novo ime, Documenta Praehistorica, njen vsebinski okvir pa je razširil preko slovenskih meja in tradicionalnih interpre­tativnih gabaritov. Poleg tega je bil pobudnik in od leta 1994 organizator vsakoletnih mednarodnih znanstvenih posvetovanj, Neolitskih seminarjev (Novakovic 2015, 60; Novakovic 2021, 60; Budja 2023). Neolitski semi-narji so Ljubljano postavili v središce neolitskih študij Evrazije, saj so se na teh znanstvenih srecanjih reflekti­rale in oblikovale aktualne raziskovalne paradigme. Za­radi odmevnosti in pomena obeh pobud lahko to obdobje oznacimo kot cas nastanka »ljubljanske šole« neolitskih študij (Vitezovic 2024). Razvoj oddelka v devetdesetih letih je bil podprt s po­udarjeno internacionalizacijo. Zaznamovali so ga sode­lovanje v mednarodnih raziskovalnih projektih, gostova­nja na tujih univerzah in tuji študentje, ki so v Ljubljano prihajali na podiplomski študij zaradi slovesa, ki ga je Oddelek za arheologijo v tem casu užival kot vodilna ustanova v jugovzhodni Evropi in širše na podrocju pro-storskih študij, uporabe geografskih informacijskih sis-temov in tehnik daljinskega zaznavanja. Stiki z medna­rodno, posebej britansko arheologijo ter ugled, ki so ga uživali kljucni sodelavci, se je najlepše odrazil v dejstvu, da je prav Oddelek za arheologijo leta 1994 v Ljublja­ni organiziral ustanovni kongres Evropskega združenja arheologov. Sodelavci oddelka, predvsem Bojan Djuric, Predrag No­vakovic in Darja Grosman, so uvajali sodobne pristope k nacrtovanju in izvedbi arheoloških raziskav, med drugim stratigrafska izkopavanja, terenske in strukturne pregle­de ter vkljucevanje arheološke stroke v prostorsko nacr­tovanje. Pionirsko delo so opravili v okviru najvecjega infrastrukturnega projekta v samostojni državi, projekta izgradnje slovenskih avtocest, v sklopu katerega so za­snovali metodologijo in dejavno sodelovali pri izvedbi preventivnih arheoloških raziskav (Djuric 2003; Novako­vic et al. 2007; Djuric 2019, 25–27). To je bila osnova za razvoj preventivne arheologije v Sloveniji. Ni naklju-cje, da so bile takrat v študij arheologije vkljucene tudi vsebine arheološkega konservatorstva, med letoma 2001 in 2011 v sklopu arheološke metodologije, od leta 2012 v obliki predmeta arheologija za javnost in od leta 2014 tudi s predmetom upravljanje arheološke dedišcine, ki ju od takrat izvajata pogodbeni sodelavki Jelka Pirkovic in Verena Vidrih Perko. Od leta 2009 se poleg doktorskega študija arheologije izvaja medoddelcni doktorski študij heritologije. Sodelavci oddelka Bojan Djuric, Jelka Pirko­vic, Verena Vidrih Perko in Andrej Gaspari so bili aktivno vkljuceni v razvoj politike varstva kulturne dedišcine in so imeli pomembne funkcije zlasti v sklopu Direktorata za kulturno dedišcino na Ministrstvu za kulturo RS. Zadnja velika prenova študija arheologije se je zgodila v sklopu bolonjske reforme leta 2009, ko je bil uveden sistem treh stopenj študija – dodiplomske, magistrske in doktorske. Bolonjska reforma je pomenila poenotenje s študijskimi sistemi drugih evropskih univerz in tako tudi umešcanje v ucno mobilnost, cezmejno akademsko sodelovanje in vzajemno priznavanje študijskih kvalifi­kacij. Naš oddelek je to priložnost uspešno izkoristil in vzpostavil obsežno mrežo izmenjav, v katero je v okvi­ru programov Erasmus+ in CEEPUS (Central European Exchange Program for University Studies) vkljucenih vec kot 40 tujih univerz. Katarina Predovnik je po odhodu Mitje Guština leta 2002 kot docentka prevzela arheologijo mlajših obdobij. Po upokojitvi Vide Pohar leta 2004 si je takratni predstojnik Mihael Budja prizadeval za prenos paleolitskih študij z naravoslovno-tehniške fakultete na naš oddelek: katedro za arheologijo paleolitika in mezolitika je takrat prevze-la Simona Petru. Na katedri za arheologijo zgodnjega srednjega veka so v zadnjih desetletjih predavali Željko Tomicic z Arheološkega inštituta v Zagrebu ter Slavko Ciglenecki in Andrej Pleterski z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Leta 2012 jo je prevzela Tina Milavec, tako da so vse arheološke obdobne predmete prvic izvajali ucitelji in uciteljice, zaposleni na oddelku. Kot njen ucitelj Stane Gabrovec je bila tudi Biba Teržan izvoljena za redno clanico Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Po njeni upokojitvije katedro za arheologi­jo kovinskih obdobij prevzel Matija Crešnar. V zadnjem desetletju je prišlo do vec generacijskih zamenjav. Boži­darja Slapšaka in Bojana Djurica sta po njuni upokojitvi zamenjala Andrej Gaspari in Katharina Zanier, predava­teljici Mileno Horvat in Darjo Grosman pa Manca Vinaz­za in Tamara Leskovar. Leta 2024 se je upokojil še Miha-el Budja, katedroza arheologijo neolitika in eneolitika pa je prevzel Dimitrij Mlekuž Vrhovnik. Oddelek za arheologijo ima že vrsto let programsko raziskovalno skupino, ki je veliko prispevala k razvoju raziskovalnega dela na našem oddelku, tako kot števil­ni raziskovalni projekti naših sodelavcev in sodelavk. Leta 2019 je bil ustanovljen Center za interdisciplinarne raziskave v arheologiji CIRApod vodstvom Matije Cre­šnarja. Center deluje v okviru Oddelka za arheologijo, a je sticišce med razlicnimi disciplinami ter domacimi in tujimi institucijami, ki se ukvarjajo z raziskavami na podrocju arheološke in kulturne dedišcine. Poleg revije Documenta Praehistorica oddelek izdaja knjižni zbirki Archaeologia historica Slovenica (od leta 1994) ter Do-cumenta Archaeologica (od leta 2023). Danes študijske programe na vseh treh stopnjah študija izvaja osem visokošolskih uciteljev in uciteljic, dve asi­stentki, trije ucitelji z drugih oddelkov Filozofske fakul­tete in trije z drugih clanic ULter sedemnajst pogodbenih predavateljev. Letno izvajamo 45 predmetov. Na oddelku poleg tega deluješest raziskovalcev, strokovna služba ter knjižnica z eno bibliotekarko. Praznovanje stoletnice Castitljivi stoti jubilej smo na Oddelku za arheologijo obeležili s številnimi dogodki, ki so se zvrstili skozi ce­lotno študijsko leto 2023/24. Stoletnico smo želeli pro-slaviti predvsem delavno, z dejavnostmi, ki bi zaobjele ves diapazon delovanja zaposlenih na oddelku, obenem pa vanje vkljuciti študente in študentke ter kolege in kolegice z domacih in mednarodnih ustanov, s katerimi sodelujemo. Predmetnik smo v jubilejnem študijskem letu obogati­li s ciklom priložnostnih vabljenih predavanj. Vasiliki Anevlavi z Avstrijskega arheološkega inštituta, Anthony Baragona z Univerze za uporabne umetnosti na Dunaju, Rok Brajkovic z Geološkega zavoda Slovenije, José Ma­nuel Costa-García z Univerze v Salamanci, Michael in Nives Doneus z Univerze na Dunaju, Krešimir Filipec z Univerze v Zagrebu, Margarita Gleba z Univerze v Pado-vi, Karina Grömer iz Prirodoslovnega muzeja na Dunaju, Adnan Kaljanac z Univerze v Sarajevu, Saša Kovacevic z Inštituta za arheologijo v Zagrebu, Uroš Matic z Avstrij­skega arheološkega inštituta, Carola Metzner-Nebelsick z Univerze Ludwiga Maximilliana v Münchnu, Louis D. Nebelsick z Univerze kardinala Stefana Wyszynskega v Varšavi, Caterina Previato z Univerze v Padovi, Walter Prochaska z Avstrijskega arheološkega inštituta, Claudia Theune z Univerze na Dunaju in Jayne-Leigh Thomas z Univerze Indiana v Bloomingtonu, ZDA, so izvedli 21 predavanj z razlicnih tematskih podrocij, med drugim teoretske arheologije, arheološke metodologije, arheo­metrije, geoarheologije, egiptologije, prazgodovinske, klasicne, rimske in srednjeveške arheologije ter arheolo­gije sodobne preteklosti. Vsa predavanja so bila odprta za javnost. Nekatera so bila izvedena hibridno in jih je bilo mogoce spremljati tudi na daljavo. Praznovanje stoletnice študija so dejavno sooblikova­li naši študentje in študentke ter Študentsko arheološko društvo. Zasnovali so priložnostni logotip, majice in pu­loverje ter pod vodstvom docentke Mance Vinazza in akademske kiparke Paole Korošec izdelali protokolarna darila – replike ropotuljice z Dežmanovih kolišc na Lju­bljanskem barju. Vkljuceni so bili tudi v medfakultetni projekt Novembra smo., v sklopu katerega je Oddelek za arheologijo v prostorih Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani od 16. novembra do 14. decembra 2023 gostoval z vitrino meseca Zvok davnine, ki so jo pod mentorstvom Mance Vinazza postavili naši študentje in študentke. Vsklopu istega projekta je oddelek pod vodstvom Katharine Zanier v sodelovanju z Mestnim muzejem v Roveretu 30. novembra 2023 organiziral še vecer arheološkega filma z naslovom Popotovanja skozi cas in prostor. Na filmskem veceru sta bila v Sloveniji premierno prikazana veckrat nagrajena filma Pozabljeni obrazi Palmire / Les visages oubliés de Palmyre (Meyar AL-Roumi, Un film ŕ la patte, Francija, 2020) in Cirija­kova prisega / The Oath of Cyriac (Olivier Bourgeois, La Caixa de la Llum Produccions, Andorra, 2021). Slika 4. Utrinek s posveta Študije keramike v Sloveniji (foto: K. Predovnik). Promociji oddelka in študija arheologije v širši javnosti smo namenili še nekaj drugih dogodkov. Predrag Nova­kovic je stoletno zgodovino študija in sedanjo podobo arheologije podrobneje osvetlil v pogovorni oddaji iz ci­kla Ars humana na radijskem programu ARS, ki je bila na sporedu 4. marca 2024 (Grahek, Novakovic 2024). Poleg tega smo na oddelcnem Facebook profilu vse leto objavljali portrete prvih profesorjev arheologije na lju­bljanski univerzi. S kratkimi zapisi smo obudili spomin na Vojeslava Molčta, Balduina Sario, Josipa Klemenca, Srecka Brodarja, Josipa Korošca in Franceta Starčta. V znamenju stoletnice smo organizirali tri znanstvene posvete. Med 9. in 11. novembrom 2023 je potekal tradi­cionalni Neolitski seminar, že 26. po vrsti. Posvetovanja Evrazijski neolitiki: kako so se kulture in družbe razvijale in zakaj je to pomembno se je udeležilo 72 referentov iz 15 evropskih držav, Turcije, Gruzije, Rusije, ZDA in Kanade. Seminar je pospremil izid jubilejne 50. številke revije Documenta Praehistorica. Za oboje je zaslužen profesor Mihael Budja, ki je prav z jubilejnim študijskim letom sklenil svoje dolgoletno uspešno delovanje na Od­delku za arheologijo. Ljubljanski Neolitski seminar ter revija med evropskimi in svetovnimi poznavalci starejše prazgodovine uživata velik ugled, zato ne preseneca, da je tudi tokratna edicija seminarja vzbudila pozitivne od­zive in obenem poskrbela, da stoletnica študija arheolo­gije v Ljubljani ni minila neopaženo s strani širše evrop­ske arheologije (Bánffy 2024; Vitezovic 2024). 8. decembra 2023 je potekal znanstveni posvet Študije keramike v Sloveniji, s katerim smo priceli novo seri­jo tematskih srecanj z naslovom Ljubljanski arheološki seminarji (Vinazza, Mitrova 2023) (slika 4). Tokratni posvet, ki ga je organizirala Manca Vinazza, je bil na­menjen predvsem domacim arheologom in je nagovoril razlicne vidike obravnave keramicnih artefaktov v arhe­ologiji – od dokumentiranja in konservacije do arheome­tricnih analiz, eksperimentalnih študij in interpretacije. Posvet sta dopolnili dve prakticni arheometricni delav­nici: 15. decembra 2023 v sodelovanju z Oddelkom za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, 21. maja 2024 pa v sodelovanju z Zavodom za gradbeništvo Slovenije. Slika 5. Otvoritev razstave 100 let arheologije na Univerzi v Ljubljani v avli Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (foto: K. Predovnik). Med 17. in 20. septembrom 2024 smo v sodelovanju z glavnim organizatorjem, Avstrijskim društvom za sre­dnjeveško in novoveško arheologijo, zavodom Kultur-park Hengist, Univerzo v Salzburgu, Univerzo v Gradcu, Univerzo na Dunaju, Inštitutom za arheologijo Ceške akademije znanosti v Pragi in drugimi partnerji organi­zirali mednarodno znanstveno posvetovanje Med razno­likostjo in uniformnostjo: oblikovanje identitet v (trans) regionalni perspektivi. Posvet je potekal v kraju Lebring--St. Margarethen na avstrijskem Štajerskem, zaradi po­plav, ki so srednjo Evropo prizadele le nekaj dni prej, pa je bilo srecanje izvedeno hibridno. Sodelovalo je 38 aktivnih udeležencev iz Avstrije, Ceške, Hrvaške, Itali­je, Madžarske, Nemcije, Poljske, Romunije, Slovenije in Švice. Posvet je bil interdisciplinaren, saj so na njem pri­spevke predstavili arheologi, zgodovinarji in umetnostni zgodovinarji (Between 2024). V navadi je, da ustanove svoje jubileje pospremijo s pu­blikacijami, ki so trajna sled in pomnik njihove zgodovi­ne. Ker pa smo na Oddelku za arheologijo že pred dvajse­timi leti izdali jubilejni zbornik v pocastitev osemdesete obletnice študija arheologije na Univerzi v Ljubljani, v katerem je nadrobno popisana zgodovina študija in od­delka (Novakovic et al. 2004), vec krajših pregledov pa je vkljucenih v jubilejne zbornike Filozofske fakultete (Kastelic 1989; Kastelic, Slapšak 2000; Novakovic 2009; Novakovic 2019; Slapšak 2019), smo tokratni jubilej raje obeležili s publikacijo, v kateri obravnavamo nekatera pereca vprašanja sodobne arheologije. Stoletnici študi­ja arheologije je tako posvecena tematska številka revi­je Ars & Humanitas, ki jo je uredil Predrag Novakovic (2023). Tematski blok Quo vadis, archaeologia? obsega prispevke devetih domacih in tujih avtoric in avtorjev. Staša Babic, Katja Hrobat Virloget, Predrag Novakovic, Jelka Pirkovic, Tina Milavec, Katarina Predovnik, Adnan Kaljanac, Peter Turk in Uroš Matic o sodobni arheologiji razmišljajo kot o vedi na presecišcu med humanistiko, družboslovjem in naravoslovjem ter preizprašujejo nje­ne epistemološke temelje in raziskovalne usmeritve v luci družbenih kontekstov in vrednot, ki jih arheologija sooblikuje. Gre za vselej aktualna vprašanja, na katera ni enoznacnih odgovorov. Takšna refleksija vede, njenih Slika 6. Slavnostna akademija v Zbornicni dvorani Univerze v Ljubljani (foto: V. Vodeb). dosežkov in aktualnega stanja je še posebej dobrodošla v trenutku, ko se slovenska arheologija ob stoletnici vzpo­stavitve študija na domaci izobraževalni ustanovi ozira na prehojeno pot ter presoja svoje sedanje mesto v glo­balni akademski in raziskovalni krajini. Seveda si praznovanja visokega jubileja ni mogoce pred­stavljati brez svecanih protokolarnih dogodkov. Zato smo ob zakljucku predavateljskega leta v avli Filozofske fakultete postavili razstavo 100 let arheologije na Uni-verzi v Ljubljani (slika 5). Razstava, ki so jo pripravili Predrag Novakovic, Katarina Predovnik, Katharina Zani­er in Danijela Udovic, je bila na ogled od 27. maja do 6. junija 2024. Na dvanajstih plakatih smo prikazali razvoj študija arheologije od prvih predavanj v letu 1923/24 do danes. Predstavili smo nekaj starih ucnih pripomoc­kov, staro knjižno gradivo in diplomska dela, ki jih hra­ni oddelcna knjižnica, ter izbor osebnih fotografij naših študentov in alumnov. Prikazani so bili tudi posnetki iz razdobja med 1948 in 1955 produkcijske hiše Triglav film, hranjeni v Slovenskem filmskem arhivu pri Arhivu Republike Slovenije, v katerih so nastopali naši nekdanji profesorji, staroste slovenske arheologije: Srecko Brodar (v filmu Slovensko primorje, 1948, režiser: Metod Bad-jura), France Starč (v kratkem dokumentarnem filmu Ar-heološko izkopavanje pozno-prazgodovinskega terena na Vintarjevcu pri Litiji, 1951–1955) (slika 2), Jože Kastelic (Arheološko izkopavanje ilirske gomile v Sticni, 1952) (slika 3) in Josip Klemenc (Arheološko izkopavanje rim-ske nekropole v Šempetru v Savinjski dolini, 1952). Od­lomke filmov je montirala naša mlada raziskovalka Kaja Pavletic. Prav tako smo predvajali arhivske posnetke arhiva RTV Slovenija, na katerih so dokumentirani ne­kateri nekdanji in sedanji ucitelji ter zunanji sodelavci oddelka za arheologijo. Posnetke v arhivu RTV je zbra-la naša alumna Maja Bahar, gradivo sta pripravila Rok Omahen in Petra Iskra, Simon Fugina pa ga je montiral. Plakate smo nato razstavili še v atriju Mestnega muzeja v Ljubljani v sklopu rednega letnega srecanja Slovenskega arheološkega društva 11. in 12. junija 2024, del ekspona­tov pa v sklopu Vitrine meseca, ki je v oddelcni knjižnici na ogled do konca leta 2024. Vrhunec praznovanja je bila slavnostna akademija 30. maja 2024 v Zbornicni dvorani Univerze v Ljubljani (sli­ka 6), na kateri so zbrane nagovorili prorektor Univerze v Ljubljani Anton Ramšak, dekanja Filozofske fakulte­te Mojca Schlamberger Brezar in predstojnica Oddelka za arheologijo Katharina Zanier. Slavnostna govorca sta bila upokojeni profesor rimske arheologije Božidar Slapšak, ki je bil slavnostni govorec tudi ob našem osem­desetletnem jubileju (Slapšak 2005), in alumen Oddel­ka za arheologijo Marko Mele, sedanji znanstveni vodja avstrijskega univerzalnega muzeja Joanneum v Gradcu. Oba govorca sta prispevala hudomušen in priložnosti primerno nekoliko nostalgicen ter zelo oseben pogled na oddelek in cas, ki sta ga – eden kot ucitelj, drugi kot štu-dent – preživela na njem. Za kulturni program je poskr­bela vokalna skupina BeJazzy z umetniško vodjo Ksenjo Pirc, dogodek pa je povezovala Melita Kontrec. Sledila je svecana pogostitev, ki je ponudila priložnost za prije­tno druženje in obujanje spominov nekdanjih in sedanjih študentov ter nekdanjih in sedanjih uciteljev Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Sklepna misel Slovenska arheologija je ob stotem jubileju uvedbe štu­dija arheologije na Filozofski fakulteti Univerze v Lju­bljani dosegla zrelo modrost in samozavest, ki pripadata stoletniku. Ceprav se je že pred skoraj dvema desetle­tjema študij arheologije vzpostavil tudi na Fakulteti za humanisticne študije Univerze na Primorskem, doktor-ski študij iz arheologije pa ponuja še podiplomska šola Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Oddelek za arheologijo Filozof­ske fakultete Univerze v Ljubljani ostaja osrednja in vodilna izobraževalna ustanova za podrocje arheologije na Slovenskem. Verjamemo, da bodo prihodnja leta za slovensko arheologijo ob vseh družbenih in tehnoloških spremembah, ki so v teku, prelomna, a nadejamo se, da tudi plodna in uspešna. Pri tem bo kljucno vlogo še na­prej igral Oddelek za arheologijo s svojimi študijskimi programi in raziskovalno dejavnostjo. Ad multos annos! Literatura BÁNFFY, E. 2024, The 26th Ljubljana Neolithic Semi­nar and on celebrating the 100th anniversary of the Study of Archaeology at the Faculty of Arts of the University of Ljubljana. – The European Archaeologist 79, 98-99. BAŠ, F. 1955, Organizacija spomeniškega varstva v slo­venski preteklosti. – Varstvo spomenikov 5, 13-37. Between 2024: Between Diversity and Uniformity: Iden­tity Formation from a (Trans-)regional Perspective. In­ternational Conference of the Austrian Society for Me­dieval and Modern Archaeology, September, 17th–20th, 2024, Lebring-St. Margarethen (Styria/Austria). - Wien, Österreichische Gesellschaft für Mittelalter- und Neuzeitarchäologie. BUDJA, M. 2023, 50th Documenta Praehistorica: a few notes. – Documenta Praehistorica 50, 3. DJURIC, B. 2003, Terra Gentis Humanae Memoria. Va-rovanje arheološke dedišcine in projekt izgradnje avtocest. – V: Prešeren, D. (ur.), Zemlja pod vašimi nogami: arheolo­gija na avtocestah Slovenije. Vodnik po najdišcih. – Ljublja­na, Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, 7–24. DJURIC, B. 2019, Kako misliti o arheologiji. – V: Dju­ric, B., B. Teržan (ur.), Arheološka dedišcina Slovenije od osamosvojitve: varovanje in prezentacija. – Razprave. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede 38. – Ljubljana, Sloven-ska akademija znanosti in umetnosti, 15–34. GRAHEK, S., P. NOVAKOVIC 2004, Dr. Predrag No­vakovic ob 100-letnici arheologije na Univerzi v Ljublja­ni: »Danes je arheologija najbolj interdisciplinarna veda znotraj humanistike« (Ars humana). – Ljubljana, Radio-televizija Slovenija javni zavod. FRODL, W. 1988, Idee und Verwirklichung: Das Wer-den der staatlichen Denkmalpflege in Österreich. – Wien, Böhlau. KASTELIC, J. 1989, Oddelek za arheologijo. – V: Me-lik, V., Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani: 1919– 1989. – Ljubljana, Filozofska fakulteta, 97–106. KASTELIC, J., B. SLAPŠAK 2000, Oddelek za arhe­ologijo. – V: Šumi, J. (ur.), Zbornik: 1919–1999. – Lju­bljana, Filozofska fakulteta, 145–150. LAZAR, T., J. KOTAR, G. OITZL (ur.) 2021, Narodni muzej Slovenije – 200 let. – Ljubljana, Narodni muzej Slovenije. NECAK, D. 2019, Od zacetkov do ustanovitve »Almae matris Labacensis« in z njo Filozofske fakultete: Kraj in cas nastankov visokošolskega študija (humanistike) v Evropi in doma. – V: Necak, D., T. Smolej, K. Ajlec, P. Mikša, B. Šatej, Zgodovina Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. – Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 9-30. NOVAKOVIC, P. 2004, Zgodovina arheologije na Uni-verzi v Ljubljani. – V: Novakovic, P., M. Lovenjak, M. Budja, Osemdeset let študija arheologije na Univerzi v Ljubljani. – Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, 11-118. NOVAKOVIC, P. 2009, Oddelek za arheologijo. – V: Bucik, V., A. Cerne, M. Germ, Martin (ur.), Zbornik Filo­zofske fakultete Univerze v Ljubljani 1919–2009. – Lju­ bljana, Filozofska fakulteta, 44–61. NOVAKOVIC, P. 2015, Historija arheologije u novim zemljama Jugoistocne Evrope. – Sarajevo, Univerzitet u Sarajevu. NOVAKOVIC, P. 2019, Oddelek za arheologijo. – V: Pompe, G. (ur.), Slavnostni zbornik ob 100-letnici Filo­zofske fakultete Univerze v Ljubljani. – Ljubljana, Filo­zofska fakulteta, 26–29. NOVAKOVIC, P. 2021, The History of Archaeology in the Western Balkans. – Ljubljana, Faculty of Arts [etc.]. https://doi.org/10.4312/9789610605393. NOVAKOVIC, P. (ur.) 2023, Quo vadis, archaeologia?. – Ars & humanitas: revija za umetnost in humanistiko 17/2. https://doi.org/10.4312/ars.17.2. NOVAKOVIC, P., D. GROSMAN, R. MASARYK, M. NOVŠAK 2007, Minimalni standardi arheološke terenske dokumentacije: Pregled stanja in predlogi stan­dardov (Neobjavljena študija po narocilu Ministrstva za kulturo Republike Slovenije). – Ljubljana. NOVAKOVIC, P., M. LOVENJAK, M. BUDJA2004, Osemdeset let študija arheologije na Univerzi v Lju­bljani. – Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo. SLAPŠAK, B. 2005, Slavnostni govor ob osemdesetle­tnici študija arheologije na ljubljanski univerzi. – Arheo 23, 95–97. SLAPŠAK, B. 2019, Mojih arheoloških petdeset let na Filozofski fakulteti. – V: Pompe, G. (ur.), Slavnostni zbornik ob 100-letnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. – Ljubljana, Filozofska fakulteta, 140–142. TERŽAN, B. 2019, Za uvod – kratek oris pretekle spo­meniškovarstvene službe na Slovenskem. – V: Djuric B., B. Teržan (ur.), Arheološka dedišcina Slovenije od osa­mosvojitve: varovanje in prezentacija. Posvet ob evrop­skem letu kulturne dedišcine 2018, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, I. razred in Slovensko arheološko društvo, 22. november 2018, Ljubljana. -Ljubljana, Slo­venska akademija znanosti in umetnosti,9-14. VINAZZA, M., D. MITROVA (ur.) 2023, Študije ke­ramike v Sloveniji: 1. Ljubljanski arheološki seminar, Ljubljana, 8. december 2023. – Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Od­delek za arheologijo. VITEZOVIC, S. 2024, Sixty Years of the “Ljubljana School” of Neolithic Studies: 26th Neolithic Seminar – Eurasian Neolithics: How Cultures and Societies Evolve and Why It Matters (9th–11th November 2023) and the 50th Volume of Documenta Praehistorica, Department of Archaeology, Faculty of Arts, University of Ljublja­na. – Journal of the Serbian Archaeological Society 40, 375–378. 1.22 Intervju Deset let kasneje: Pogovor z dr. Adnanom Kaljancemin dr. Amro Šacic Beca o projektu BIHERIT in njegovem pomenu za razvoj arheologije v Bosni in Hercegovini © Predrag Novakovic Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo; predrag.novakovic@ff.uni-lj.si DOI: 10.5281/zenodo.14354600 Projekt BIHERIT(Curricular Reform of Heritage Scien­ces in Bosnia and Herzegovina), ki je bil del programa EU TEMPUS, je potekal med letoma 2012 in 2014. Nje-gov glavni cilj je bila kurikularna reforma študija arhe­ologije na Univerzi v Sarajevu in dopolnitev kurikulov zgodovine z dedišcinskimi vsebinami na še dveh univer­zah, v Banja Luki in Tuzli. Dobra tretjina proracuna, ki je znašal približno 600.000 EUR, je bila namenjena in-frastrukturni podpori in študijski prenovi, zlasti opremi in nabavi ter tisku študijske literature. Projektni konzor­cij je sestavljalo pet univerz iz tujine (iz Ljubljane, Berli­na, Dunaja, Cambridgea in Univerze na Primorskem), tri domace univerze (Sarajevo, Banja Luka, Tuzla), Muzej Kozare iz Prijedora in Muzej Travnika ter Komisija za varstvo nacionalnih spomenikov Bosne in Hercegovine. Naj spomnimo, da kljub vec kot stoletje dolgi in odlicni tradiciji arheologije na univerzah v Bosni in Hercegovini (BiH) vse do leta 2008 te vede ni bilo mogoce študirati. Vsi poklicni arheologi so arheološke diplome pridobili drugje, najpogosteje na univerzah v Beogradu in Zagre-bu. Na Filozofski fakulteti Univerze v Sarajevu je že od zgodnjih petdesetih let arheologijo predaval Alojz Benac, ki je bil med drugim dopisni clanSAZU, a so bila njego­va predavanja bolj ali manj informativne narave o pozni prazgodovini in antiki za študente zgodovine. Vojna, ki je med letoma 1992 in 1996 od vseh nekdanjih jugoslovanskih republik najhuje prizadela ravno Bosno in Hercegovino, je pustila hude posledice tudi na arhe­ološki stroki. Med vojno in v casu obnove po letu 1996 so ugasnila številna arheološka delovna mesta po po­krajinskih in lokalnih muzejih. Arheologov ni bilo vec niti v Centru za Balkanološka ispitivanja pri Akademiji znanosti in umetnosti BiH, ki je bil v preteklosti sposo­ben izpeljati ogromen založniški projekt Praistorije ju­goslovenskih zemalja. Zemaljski muzej ni imel rešenega pravnega statusa in še danes nima uradnega ustanovitel­ja, ki bi moral zagotavljati sredstva za njegovo delovan­je. Mogoce najbolj prizadeta pa je bila služba za varstvo dedišcine, kjer ne samo, da so skoraj v celoti izginili arheologi, temvec tudi celoten zakonski okvir delovanja službe dolgo ni bil primerno postavljen. Kako velikanski problem je bilo varstvo kulturne dedišcine, prica dejstvo, da je bil kot poseben dodatek (Aneks 8) k Daytonske-mu mirovnemu sporazumu iz leta 1996 sprejet sklep o ustanovitvi Komisije za zašcito nacionalnih spomenikov Bosne in Hercegovine, ki je potrebovala še vsaj pet let, da je lahko pricela z delom. Vec o ustanovitvi in delu komisije lahko preberete v Arheu 27, na tem mestu pa povejmo samo to, da je komisija leta 2010 dobila nag-rado združenja Europa Nostra za uspešno vkljucevanje dedišcine v proces izgradnje miru in sprave v tej državi, kjer je bilo med vojno unicenih vec tisoc spomenikov in drugih objektov kulturne dedišcine. Vštudijskem letu 2008/2009 je na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Sarajevu ponovno pricela z delom Katedra za arheologijo, ki je prvic omogocila celovit študij arheologije. Vtistem casu se je pricel izvajati tudi arheološki študijski program na Univerzi v Mostarju, ki pa je bil dejansko prevzet z Univerze v Zadru in so ga v celoti izvajali zadarski profesorji. S tem so bili sicer postavljeni doloceni infrastrukturni temelji, a do celo­vitega in kvalitetnega študija arheologije je manjkalo še veliko, predvsem profesorji. Na zacetku je bil edini nacin povabiti gostujoce predavatelje, ki so prišli z univerz iz Zagreba, Osijeka, Ljubljane in Univerze na Primorskem. Pomembno podporo je v teh letih nudila tudi mreža ARHEOPED v programu CEEPUS (Central European Exchange Program for University Studies), ustanovlje­na leta 2006, ki je zagotavljala štipendije za izmenjavo študentov, njeno koordinacijo pa je prevzel Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Predrag Novakovic: Da bi razumeli, zakaj je bil potre­ben projekt BIHERIT, bom Adnana zaprosil, naj nam predstavi okolišcine in pogoje za študij arheologije na Univerzi v Sarajevu pred pricetkom projekta. Adnan Kaljanac: Za zacetek naj povem, da je imela Ka­tedra za arheologijo od leta 2010 samo enega zaposlene­ga – mene kot asistenta, pred tem pa nobenega. Salmedin Mesihovic, ki je takrat prevzel vodenje katedre, je bil do­cent na oddelku za zgodovino, ravno tako Enver Imamo­vic, ki je bil na istem oddelku dolgoletni profesor anticne zgodovine. Vprvih dveh letih smo imeli manjšo skupino desetih študentov, ki so bili vecinoma veterani drugih študijev in so se odlocili, da vpišejo nekaj novega. Naša katedra je bila brez prostorov, nismo imeli ne ucilnice ne pisarne, o opremi pa si nismo upali niti sanjati. Ce smo kaj potrebovali na terenu, smo morali prinesti od doma. Predrag Novakovic: Katedra se je torej pricela samo z enim asistentom. Kaj pa profesorji? Adnan Kaljanac: Edina možnost so bili gostujociprofe­sorji. Noben arheolog v BiH ni imel habilitacije za arhe­ologijo. Tako so k nam obcasno prihajali predavatelji z Univerze na Primorskem (Boris Kavur), iz Ljubljane (Predrag Novakovic), Zagreba in Osijeka. V tej fazi nam je najvec pomagal zagrebški oddelek za arheologijo. Vse skupaj je bilo precej kampanjsko. Gostujoci profesorji so obicajno prišli enkrat ali dvakrat na semester, ostali dva ali tri dni in v zelo zgošceni obliki odpredavali doloceno snov. Ostalo sem za njimi moraloddelati jaz kot asistent. Po elektronski pošti so pošiljali gradivo in izpitna vpra­šanja ter imeli konzultacije s študenti. Zelo smo hvalež­ni pokojnemu profesorju Bošku Marijanu z Univerze v Osijeku, ki je bil z nami od samega zacetka. Nato so se mu pridružili še profesorji iz Zagreba: Tihomila Težak Gregle, Krešimir Filipec, Hrvoje Potrebica in drugi. Predrag Novakovic: Temu vprašanju se ne moremo izogniti. Sarajevo je namrec imelo zelo dolgo tradicijo arheologije in pomembne ustanove, kot sta bila Zemalj-ski muzej in Centar za balkanološka ispitivanja pri Aka-demiji znanosti in umetnosti BiH. Zakaj na sarajevski univerzi nikoli ni prišlo do celovitega študija arheolo­gije? Strokovnjakov je bilo dovolj, na voljo so bile zelo dobre knjižnice, pa tudi drugi infrastrukturni pogoji so bili ustrezni. Kako si razlagate to dejstvo? Adnan Kaljanac: Na to vprašanje sem skušal odgovoriti v nekaj clankih in knjigah. Zdi se mi, da je bilo to nacrtno. Sarajevo je bilo središce arheologije v nekdanji Jugosla­viji in nekako nevtralno v širšem družbenem kontekstu. Na to smo vedno pazili. Treba je vedeti, da so bili vodilni kadri v povojnem casu najveckrat imenovani, ko so bili že formirani strokovnjaki. Na tak nacin smo se izognili opoziciji in možnim problemom, ki jih ta prinaša. Predrag Novakovic: Misliš na akademsko opozicijo? Adnan Kaljanac: Mislim na potencialno študentsko opozicijo. Ne smemo pozabiti na šestdeseta in sedem­deseta, ko so imeli študentje velik družbeni vpliv. Ko izšolamo doloceno skupino ljudi, ki ostaja tu, se lahko razvijejo razlicne ideje, ki so lahko drugacne od prevla­dujocih, mogoce celo manj zaželene. Lažje je bilo ime­novati posameznike. Sarajevo je bilo sposobno izdati tako zahtevno publikacijo, kot je bila Praistorija jugoslo­venskih zemalja, namenoma pa ni šolalo strokovnjakov, ti so bili imenovani. Predrag Novakovic: Amra, kje si bila leta 2008? Amra ŠacicBeca: Takrat sem bila še študentka. Koncala sem prvo stopnjo študija zgodovine in tudi na drugi stop-nji sem študirala zgodovino, ker arheološkega študija ni bilo. Toda imela sem sreco, da sem že lahko sodelovala z današnjima kolegoma Adnanom Kaljancem in Salme­dinom Mesihovicem; usmerila sta me v epigrafiko, ki je blizu arheologiji. Ocenila sta, da bo na Katedri za arhe­ologijo kmalu potreben strokovnjak za to podrocje. Dru-ge arheološke vsebine pa sem spoznavala na univerzah v Zagrebu in Puli, kamor sem odšla v okviru programa ARHEOPED. Kasneje sem zakljucila doktorski študij na Univerzi v Ljubljani o severni meji rimske province Dalmacije, kjer je bila epigrafika glavna tema. Danes na našem oddelku za arheologijo predavam predmet Osno­ve latinske epigrafike. Predrag Novakovic: Projekt BIHERIT je bil namenjen prav kurikularni prenovi univerzitetnih programov. Ses­tavili smo pisan konzorcij iz tujih in domacih univerz, muzejev in Komisije za zašcito nacionalnih spomenikov. Na razpisu je projekt dobil vec kot 600.000 EUR sredstev, kar je bila zelo velika vsota. Kako je bil projekt sprejet na univerzi in fakulteti? Tega ni bilo enostavno »pogoltniti«, saj je šlo za pomemben premik v razmerjih med študijski-mi programi na filozofski fakulteti, ne nazadnje pa tudi za uveljavitev novega študija na univerzi. Adnan Kaljanac: Z Amro dobro veva, kako je šlo ozi­roma ni šlo na naši fakulteti in univerzi. Filozofska fa-kulteta je takrat še imela status pravne osebe, univerza pa je bila odgovorna za mednarodne projekte in bila podpisnica vseh pogodb. Tako je že na samem zacetku prišlo do kolizije med fakulteto in univerzo, kdo bo raz­polagal s temi sredstvi, objavljal in nadziral razpise za opremo, placal nove zaposlitve, nadziral porabo sredstev in podobno. Ce se danes ozrem na tisti cas, lahko recem, da takrat fakulteta in univerza še nista imeli izkušenj in znanja za upravljanje s tako velikimi projekti. Pred na­šim je bil na univerzi samo projekt TEMPUS, ki pa ni bil namenjen kurikularni reformi, temvec vzpostavljanju in-frastrukturne pomoci študiju. Strokovne službe univerze niso vedele, po kateri zakonodaji moramo voditi projekt, nacionalni, »evropski« ali kantonalni, kako urejati javne nabave, npr. opreme, kako je s carinami itn. Marsikomu na univerzi tudi ni bila jasna razdelitev sredstev in obvez­nosti po posameznih partnerjih. Univerza in fakulteta sta morali iti skozi doloceno fazo ucenja, kar se je odrazilo tudi na projektu, ki je zaradi vseh naštetih težav prvo leto precej stagniral, saj se je ustavljal tudi pri tako banalnih stvareh, kot so bili najem vozila za terensko delo, placilo bivanja udeležencev terenskih šol in namestitev predvi­denih novih kadrov. Šele ko je na polovici projekta nje­govo upravljanjena univerzi prevzela prorektorica Alek­sandra Nikolic, ki je imela vec izkušenj na tem podrocju, je projekt koncno stekel. Morali smo pospešeno delati, da smo nadomestili zamujeno. Predrag Novakovic: Pri takih projektih so kljucni ljudje, ki jih povabiš k sodelovanju. Nam, ki smo prišli od zunaj, je to bila precejšnja neznanka. Leta 2010 smo imeli prvi resnejši stik s študenti arheologije iz Sarajeva, ko smo or-ganizirali skupne terenske vaje na trdnjavi v Jajcu. To so bili takrat študentje 1. in 2. letnika, višjih letnikov še niste imeli. Takrat se po znanju in terenskih izkušnjah še niso mogli primerjati z našimi študenti, a to je bila vendarle precej zagnana in uspešna generacija študentov, saj so iz nje izšli bodoci asistenti, docenti in kustosi v muzejih. Toda leta 2010 je bilo v vsej BiH morda deset aktivnih poklicnih arheologov. Amra Šacic Beca: Mislim, da še manj. Adnan Kaljanac: V Federaciji BiH je v tem casu si­cer že kako leto obstajal študij arheologije na Univerzi v Mostarju, kjer pa so imeli še vecje kadrovske težave, saj so v celoti prevzeli program arheologije z Univerze v Zadru. Tudi vsa predavanja, ki so bila organizirana po kratkih blokih, so izvajali profesorji z zadarske univerze. Lastnih profesorjev in asistentov niso imeli. Amra Šacic Beca: Situacija je bila tako kriticna, da so arheološka dela v veliki meri izvajali zgodovinarji. Tako je bilo v Zemaljskem muzeju, Mestnem muzeju v Sara-jevu in v drugih kantonalnih muzejih. Starejša generacija je odšla v pokoj, na izpraznjena mesta pa so prišli zgo­dovinarji, celo politologi in nekateri drugi profili, ki niso imeli nobene zveze z arheologijo, kar si je bilo do takrat nemogoce zamisliti. Do tega je v veliki meri prišlo zato, ker ni bilo arheologov. Predrag Novakovic: Moram priznati, da sem bil nepri­jetno presenecen, ko sem v casu projekta spoznal, da v ce­lotnem Tuzlanskem kantonu, ki je imel spoštovanja vred-no arheološko tradicijo Muzeja vzhodne Bosne in kjer je deloval Regionalni zavod za varstvo kulturne dedišcine, ni bilo zaposlenih arheologov. Zato smo v predlogu pro-jekta posebej izpostavljali njegov glavni dolgorocni cilj – izobraziti domace strokovnjake in tako izboljšati stanje v ustanovah, ki se ukvarjajo z dedišcino. Ce nimaš stro­kovnjakov, nimaš strokovnih argumentov, zakaj in kako je treba nekaj varovati. No, vrnimo se k projektu. V njem smo nacrtovali mo-dernizacijo študija arheologije na Univerzi v Sarajevu, uradno sicer na 2. stopnji, a dejansko za obe stopnji sku­paj. Druga komponenta projekta pa so bile dedišcinske vsebine in znanja, ki smo jih želeli kot posamezne pred-mete vkljuciti v obstojece študijske programe zgodovine na treh univerzah, v Sarajevu, Banja Luki in Tuzli. Toda te dedišcinske vsebine, ki so jih v glavnem izvajali kolegi z Univerze na Primorskem, se dolgorocno niso prijele. Po dveletnem izvajanju teh predmetov so se po koncu projekta nekako izgubile. Amra Šacic Beca: Res je, kljub velikemu trudu kolegov z Univerze na Primorskem projekt na tem podrocju ni imel zaželenih ucinkov na drugih univerzah. Na sara­jevski univerzi smo se dobro zavedali, kako pomembne so študije dedišcine, in na oddelku za arheologijo zaceli tudi na podlagi projekta oblikovati predlog novega dru­gostopenjskega programa heritologije, kjer bi povezali arheologijo, arhitekturo, zgodovino, pravo in druge vede, ki se ukvarjajo z varstvom in upravljanjem dedišcine. Na žalost je v BiH prišlo do tega, da je varstvo kulturne dedišcine v veliki meri prepušceno arhitektom, ki so v veliki vecini edini strokovnjaki v zavodih za varstvo kul­turne dedišcine, pa tudi v Komisiji za zašcito nacionalnih spomenikov. Zavedamo se problematicnosti take situaci­je in jo skušamo v danih razmerah izboljšati, nimamo pa takšnega projekta, kot je bil BIHERIT, da bi dobili dovolj zacetnih sredstev. Toda pomembno je, da smo v projektu BIHERIT dobili znanja z drugih univerz, ki jih namera­vamo uporabiti v dedišcinskem kurikulu. Predrag Novakovic: Muzeji so se pokazali kot dodaten problem za projekt. Na zacetku sta bila projektna part-nerja dva najvecja muzeja v BiH, Zemaljski muzej iz Sa­rajeva in Muzej Republike Srpske. Njuna vloga je bila predvsem v vkljucevanju muzeoloških znanj v bodoci kurikulum ter v prakticnem usposabljanju študentov za delo s predmeti in dokumentacijo. Toda že v prvih me-secih projekta sta oba muzeja izstopila iz njega, Zemalj-ski muzej je zaradi neurejenega pravnega statusa v znak protesta zaprl vrata, Muzej Republike Srpske pa zaradi notranjih nesoglasij, ki sicer niso bila povezana s projek-tom. Na sreco smo dokaj hitro našli zamenjavo, Muzej v Travniku in Muzej Kozare iz Prijedora. Adnan Kaljanac: Pri nas je uvajanje cesa novega ved-no dolga procedura. Profesor Bego Omercevic, ki je bil takrat dekan Filozofske fakultete na Univerzi v Tuzli, je zelo dobro sprejel ideje našega projekta in pomen pou-cevanja dedišcinskih vsebin. Toda kot pravimo pri nas, pastir brez crede ni pastir. Na žalost se je kmalu po kon-cu projekta upokojil in uvajanje dedišcinskih vsebin ni imelo vec tako mocnega zagovornika. Podobno je bilo v Banja Luki, kjer je bila glavna projektna sodelavka Ivana Pandžic, kustosinja Muzeja Republike Srpske, ki je bila na tamkajšnji filozofski fakulteti le polovicno zaposlena kot asistentka in je zaradi tega imela omejene možnosti. V Sarajevu smo imeli sreco, da se je našlo nekaj mladih ljudi, ki so trmasto vztrajali pri idejah in pobudah projek­ta ter našli ustrezno institucionalno podporo. Predrag Novakovic: Pa vendar, po desetih letih so opaz­ni pomembni premiki. Po vsej BiH so se obnovila ali na novo vzpostavila arheološka delovna mesta, predvsem v muzejih, ki jih sedaj zasedajo strokovnjaki, ki so se šola­li po prenovljenem programu. Nastale so tudi nekatere nove ustanove. Adnan Kaljanac: Danes imamo oddelek za arheologi­jo, povsem novo ustanovo, ki ima šest zaposlenih in tri katedre, na katerih poucujemo prazgodovinsko, anticno, srednjeveško in islamsko arheologijo. Na filozofski fa-kulteti deluje tudi inštitut za arheologijo, ki je bil usta­novljen ravno v projektu BIHERITkot eden od njegovih programskih ciljev. Danes imamo arheologe v Muzeju v Travniku, Muzeju vzhodne Bosne v Tuzli, ohranilo se je delovno mesto v Muzeju Kozare, v Bihacu, skoraj tride-set let po Branki Raunig, je ponovno zaposlen arheolog, kantonalni zavod iz Bihaca je ravnokar objavil razpis za arheologa. Tudi v Republiki Srpski so arheologi prisotni v regionalnih muzejih v Bijeljini, Doboju, Gradiški, Tre­binju, Prijedoru … Amra Šacic Beca: Imamo celo nekaj obcinskih ustanov, v katerihso zaposleni arheologi, kar si je bilo do sedaj ne­mogoce zamisliti. Vsi ti strokovnjaki v glavnem prihajajo iz vrst študentov z našega oddelka. Tudi zavod iz Saraje­va je desetletja po Ivu Bojanovskem zaposlil arheologa. Tudi Muzej novejše zgodovine ima dva ali tri zaposlene arheologe, kadrovsko se je obnovil tudi Zemaljski muzej, kjer na arheoloških delovnih mestih arheologi pocasi za­menjujejo zgodovinarje. Celo kantonalno ministrstvo je pri pripravljanjunovih zakonov pricelo konzultirati arhe­ologe, kar se dolgo ni dogajalo. Res, razlika je precejšnja. Adnan Kaljanac: Tudi Centar za balkanološka ispiti­vanja ima spet arheološko mesto, prizadevajo pa si za še eno. Ambicija centra, predvsem njegovega vodje, akade­mika Blagoja Govedarice, je ponovno zgraditi ugled te ustanove, ki obstaja že skoraj sedemdeset let. Predrag Novakovic: Opaziti je mogoce tudi mocno po-vecan obseg arheoloških del in vzporedno dvig njihove kvalitete. Projektov, ki ste jih imeli v zadnjih letih, še pred desetletjem ne bi mogli izpeljati, pa cetudi bi imeli sredstva. Adnan Kaljanac: Samo naš inštitut za arheologijovsako leto izvede najmanj štiri do pet novih terenskih raziskav. Predrag Novakovic: Dober primer je študija o arheološkem potencialu obmocja Butmira, kjer so na obmocju, velikem 600 hektarjev, nacrtovali obsežno ur­banizacijo, kar je bil izjemen izziv za kulturnovarstvene ustanove in domaco arheološko stroko nasploh. Na ta izziv ste se odzvali tako, da ste v projekt kot svetovalce in deloma izvajalce povabili kolege iz Slovenije (Oddelek za arheologijo FF UL in podjetje Arhej). Tako je prišlo do izjemno ucinkovitega prenosa znanja in idej ter predvsem izkušenj. Danes je to za vas rutina. Adnan Kaljanac: Ena od stvari, ki me skrbijo, je, da štu­dija arheologije še vedno nismo v celoti zaokrožili in da nam manjkajo metodološki predmeti, pri katerih bi sis­tematicno poucevali tako teoretske kot prakticne vidike arheološkega dela. Na tem podrocju še ne dosegamo so-dobnih standardov, kar se vidi tudi v tem, da se sodobne metode v naši arheologiji še niso povsem prijele. V tem smislu bi lahko rekli, da je uspeh butmirskega projekta polovicen, saj ga imajo nekateri še vedno za herezijo, ki je odstopila od desetletja prakticiranih metod. Predrag Novakovic: Oba sta rasla s projektom BIHE­RIT in pridobila doktorate na Univerzi v Ljubljani. To je bila dogovorjena strategija projekta, da se bodoci stro­kovnjaki cim bolje izšolajo in prevzamejo razvoj domace arheologije. V smeri, ki jo je zacrtal projekt BIHERIT, je bila v prvi skupini doktorantov še Ivana Pandžic iz Banja Luke, doktorski študij bo kmalu koncal Jesenko Hadži­hasanovic na Univerzi na Primorskem. Ce dodamo še Ano Maric, ki je leta 2016 iz arheologije doktorirala na Univerzi v Novi Gorici, je Slovenija postala glavna desti­nacija doktorskih študentov iz BiH, kar kaže dolgorocne posledice projekta BIHERIT in odlicnega sodelovanja v zadnjem desetletju. Kakšni so vajini spomini na doktorski študij v Ljubljani? Amra Šacic Beca: Svojim študentom vsakic s ponosom recem, da sem ljubljanska doktorantka. Moji profesorji so imeli veliko razumevanja za moje pomanjkljivosti v znanju in so se mocno potrudili, da jih zapolnim. Danes, ko me vabijo na nekatere projekte ali znanstvena srecan­ja, se pocutim kot del tega akademskega prostora. Kako drugacne so razmere, lahko opišem s primerom, da me nekateri študentje zacudeno gledajo, ko govorim o iden­titetah v anticnemobdobju. Njim se zdi samoumevno, da so identitete nekaj, kar je stvar sodobnosti in ne antike. Adnan Kaljanac: Še danes študentom pogosto omenim, kako sem še kot asistent v petek popoldne zakljuceval svoje obveznosti, ob 20.50 pa sem že imel avtobus za Ljubljano, kamor sem obicajno prispel okrog petih zjutraj. V nekem kaficu sem pocakal do osmih in odšel na fakulteto. Cas doktorskega študija in Ljubljano na sploh doživljam kot svoj drugi akademski dom. Še danes, ko govorim o svojih profesorjih v Ljubljani, govorim o »svoji fakulteti«. Študentom vedno recem, da sem imel sreco, da sem lahko študiral v Ljubljani. Predrag Novakovic: Pravzaprav je zelo zanimivo, kako sva prišla v stik. Leta 2009 me je po telefonu poklical Stanislav Koblar iz Kopra, ki je bil takrat predsednik Združenja Slovencev iz Bosne in Hercegovine, urednik knjige Cetrta stran trikotnika. Znameniti Slovenci in slo­venska društva v Bosni in Hercegovini 1878–2000, ki je v Muzeju novejše zgodovine v Sarajevu postavil razstavo o Slovencih v BiH. Rekel mi je, da ima njegova kolegi-ca, ravnateljica Muzeja novejše zgodovine, sina, ki je pred kratkim magistriral in se zanima za doktorski štu­dij arheologije v Ljubljani. Vprašal me je, ali lahko kako pomagamo, da dobi štipendijo. In res, s pomocjo mreže Arheoped smo hitro pridobili enoletno štipendijo. Adnan Kaljanac: Seveda se gospoda Koblarja dobro spomnim, danes je na žalost že pokojni. Spoznal sem ga, ravno ko je v našem muzeju novejše zgodovine pregledo-val gradivo za svojo monografijo in razstavo. Ker takrat še nisem delal, sem ga vprašal, ali mu lahko pomagam, in kmalu sva zacela tesneje sodelovati. Predrag Novakovic: Ko sem prebral tvojo magistrsko nalogo o Ilirih, mi je bilo povsem jasno, da je temelji-la na starejših konceptih ter literaturi iz šestdesetih in sedemdesetih let, saj so bile sarajevske knjižnice zaradi vojne in slabega financnega stanja skromno založene s sodobno literaturo. Ko sva se pogovarjala o možnih dok­torskih temah, sem ti najprej predlagal intenzivno branje novejše literature o etnogenezi v arheologiji, identitetah ter družbeni in kulturni teoriji, torej o tem, kar si sicer pi-sal v magisteriju. Rekel sem ti, da v luci nove literature še enkrat premisli magisterij. Spomnim se, da sem ti posodil vecji kup knjig. Po kakih šestih mesecih si se ponovno oglasil v Ljubljani in mi že na vratih rekel: »Dobar dan, profesore, evo mene nazad. Vi ste me dekonstruisali, a sad me konstruišite.« To zveni kot simpaticna anekdota, toda pokazala je pripravljenost sprejemati nove ideje in kriticno premisliti dotedanje lastno delo. Moram prizna-ti, da sem bil takrat kupljen. Amra Šacic Beca: Pri nas na žalost še danes številni arheologi in zgodovinarji ne razumejo, o cem z Adna­nom govoriva. Dajejo nam razlicne dekonstruktivisticne in revizionisticne vzdevke. Še vedno je prisotno stigma-tiziranje novega in vztrajanje na »stari« znanosti. Ravno v pogovorih z Adnanom, prvim iz mlajše generacije, ki je vpisal doktorski študij v Ljubljani, sem tudi sama spo­znala, da je to verjetno najboljša možna opcija tudi zame, da spoznam nove pristope in metode. Adnan Kaljanac: Pri nas še vedno z velikimi dvomi gledajo na uvajanje novega in nam ocitajo revizionizem. Kako pa naj napredujemo, ce ne naredimo premisleka o dosedanji poti? Enostavno, potrebno bo še nekaj casa, da se nova spoznanja primejo. Še vedno bijemo boje o upo­rabi Ilirov. Ilire nekateri še vedno poskušajo uporabljati kot identitetno sredstvo za moderne populacije in poli­ticne potrebe. Pred kratkim je Bil Clinton rekel, da so bili Judje v Izraelu pred islamom, in tudi pri nas želijo najti »prvega«, ki je bil v Bosni in Hercegovini. Že dvaj-set let se borim proti temu in priznam, da sem že malce utrujen. Arheologija zaradi narave virov in ukvarjanja z bolj oddaljeno preteklostjo ocitno pušca veliko prostora za instrumentalizacijo. Amra Šacic Beca: Tudi antika ni ušla pritisku psevdo­znanosti. Spomnimo se samo Osmanagica, sedaj pa so tu teze o ostrogotskem poreklu Bošnjakov. Na žalost so takšne ideje marsikdaj uspešne pri pridobivanju sredstev od oblasti in medijev za dokazovanje takšnih idej. Bojim se, da bomo kmalu imeli problem z ucbeniki zgodovi­ne. V komisijah za ucbenike ni anticnih zgodovinarjev, antiko razumemo kot nekakšno »neproblematicno« ob-dobje, v komisijah pa prevladujejo zgodovinarji, ki se ukvarjajo z novejšo zgodovino in zadnjo vojno, ki lahko hitro prezrejo psevdoznanstvene elemente v besedilih o antiki ali prazgodovini. Prav zato, ker desetletja nismo imeli študija arheologije, so v osnovnih in srednjih šolah antiko zelo površno poucevali in preucevali, kar je odprlo prostor psevdoznanosti. Predrag Novakovic: Na koncu bi vaju rad vprašal, kako bi ocenila razvoj arheologije v Bosni in Hercegovini v zadnjih desetih letih. Kje vam je uspelo, kje je treba še kaj popraviti, kaj vam še manjka do optimalne ravni? Amra ŠacicBeca: Zadnje desetletje je zaznamoval velik razvoj. Pozabili smo omeniti izdajateljsko dejavnost. Ve­liko arheoloških ucbenikov je nastalo v projektu BIHE­RIT oziroma na njegovih temeljih. Dobili smo ucbenike za teoretsko arheologijo, anticno arheologijo, anticno zgodovino in druge. Objavljene so bile tudi knjige drugih naših kolegov. Nekatera druga dela, kot npr. vaša študija o zgodovini arheologije v jugoslovanskem prostoru, so izjemno veliko prispevala k razvoju kriticnega mišljenja pri študentih. To je še ena pomembna dedišcina projekta BIHERIT. Projekt je bil v marsicem pionirski. Ne samo, da smo se mi ucili v njem, ucila se je tudi administracija. Univerza v Sarajevu bi vam morala biti hvaležna, saj so se nekateri današnji administratorji in managerji, ki na univerzi vodijo velike projekte, ucili ravno na tem pro-jektu. Arheologija je na univerzi postala precej cenjena veda. Projekt je jasno poudaril interdisciplinarno naravo arheologije, cesar prej pri nas ni bilo. Adnan Kaljanac: Res je bilo veliko narejenega. Inštitut za arheologijo, ki smo ga ustanovili v projektu, je danes izredno dejaven. V zadnjih desetih letih sem vodil vec kot šestdeset razlicnih terenskih raziskav. Veliko smo vlagali v razvoj infrastrukture in metod. Med delom sem dobil izkušnje, ki so v marsicem spremenile moj angažma v arheologiji in na fakulteti. Znanje o Ilirih je lahko res lepa stvar, toda znanje o tem, kako priti do tega znanja, je zame postalo še vecji izziv. Zato sem se v zadnjem casu veliko posvecal razvoju metodologije. Na tem podrocju moramo postaviti še boljše standarde. Za primer lahko navedem zacudenje (in tiho kritiko) neke moje kolegice nad našimi porocili o terenskih raziska­vah. Kaj takega je v njih, da imajo vec sto strani in so debela kot knjiga? V pogovoru z njo sem spoznal, da uvajamo nove standarde in dobre prakse, ki tudi dru­ge silijo, da pocnejo enako. Na žalost je veliko porocil izjemno pomanjkljivih, kar je že desetletja velik prob­lem naše arheologije. Marsikdaj ne poznamo pravih podatkov. Spoznanje o pomenu metodologije je zame eno najpomembnejših iz projekta. Ucili smo se od vas, Darje Grosman, Tonka Rajkovace, Matjaža Novšaka in drugih ter imeli pred seboj dober spoj teorije in prakse. Pred dolocenimi izzivi se na našem inštitutu marsikdaj vprašamo, kako bi v taki situaciji razmišljal Matjaž, kaj bi naredil Arhej, in potem to poskusimo. Kako pa bi ta teren vodila Darja Grosman in kako bi vse to zaokrožil Predrag Novakovic? Seveda je še nekaj podrocij, kjer zaostajamo, a na splošno je bilo veliko narejenega. Ce nam bo uspelo ohraniti enak razvojni ritem, bomo lahko v kratkem casu dosegli podobno raven arheologije kot v sosednjih deželah. 1.22 Intervju Pogovor z nagrajenko Slovenskega arheološkega društva za življenjsko delo za leto 2022, dr. Marjeto Šašel Kos © Nada Marija Grošelj Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo; sestertia@ hotmail.com DOI: 10.5281/zenodo.14353709 Draga Marjeta, najprej iskrene cestitke za najprestižnej­šo nagrado SAD! V luci tvojega impozantnega opusa ta nagrada seveda ni presenecenje. Kako jo doživljaš? Nagrade sem seveda vesela, pomislim pa vendarle, da bi jo kdo od kolegov morda bolj zaslužil od mene. Tvoj oce Jaroslav Šašel je bil prav tako znamenit arhe­olog, tvoja mama Anica Šašel pa klasicna filologinja. Te je pritegnil k študiju arheologije in latinšcine prav njun zgled? Ste imele ti in tvoji sestri že od mladih nog vpo­gled v njuno delo? V družini smo se izjemno lepo razumeli in se o vsem pogovarjali, zato smo bile s sestrama deloma seznanjene z delom staršev. Spominjam se npr. zabavne anekdote z zacetka ocetovega študija, ko so prvi študenti stali pred vrati oddelka za arheologijo (to so bili »legendarni štir­je«, poleg oceta še Staško Jesse, Stanko Pahic in Lojze Bolta), po stopnicah pa je pritekel prof. Korošec, ki so ga vprašali, ali bo tudi on študiral arheologijo. Moja od­locitev za študij pa je bila zelo drugacna. Latinšcino sem v štirih letih šolanja na Prežihovem Vorancu (od 5. do 8. razreda) zaradi profesorice, ki me je »zatirala«, zaso­vražila. Kot nekdanja kolegica moje mame se je namrec bala, da bi kdo pomislil, da me obravnava bolj naklonje-no kot druge, s tem pa je pretiravala, tako da so se moji sošolci kar nekajkrat zavzeli zame. V Princetonu (oce je bil povabljen na Institute for Advanced Study), kjer smo z družino preživeli eno akademsko leto, sem obiskovala 4. letnikgimnazije, tri sošolke pa smo dobile dovoljenje, da smemo na univerzi obiskovati zacetni tecaj stare gr-šcine. Imeli smo zelo karizmaticnega mlajšega profesor­ja, ki je snov razlagal na zabaven nacin. Epizodo, ko je Hajrefon v delfskem prerocišcu poizvedoval, kateri Grk je najmodrejši, to pa naj bi bil Sokrat, nam je posredo-val takole: »Hi, Soc, guess what, Pythia said you are the wisest.« Ta tecaj je bil tako navdušujoc, da nisem imela nobenih pomislekov glede študija gršcine. Ker to na Fi­lozofski fakulteti ni bil samostojen študij, sem izbrala še arheologijo. V devetih letih med magisterijem iz arheologije in dok­toratom iz klasicne filologije si prevedla kar nekaj knjig: izbrane spise anticnega avtorja Lukijana iz Samosate, a tudi izbore iz novogrške in ciprske lirike. Še posebno iz­stopa Giorgos (ali George) Seferis, ki je leta 1963 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Kakšni so tvoji spomi­ni na to prevajalsko obdobje? Po zakljucenem študiju sem prek oddelka za klasicno filologijo dobila državno štipendijo za študij v Atenah, kjer sem ostala dve leti in se med drugim naucila novo­grško. Po povratku nisem mogladobiti zaposlitve, kar je bilo zame veliko razocaranje. V tej situaciji sem zacela prevajati novogrško književnost in cez pet let dobila sta­tus samostojnega kulturnega delavca. Ena prvih knjig, ki sem jo prevedla, je bila knjiga znamenite grške avtorice otroške književnosti Alki Zei (1923–2020) Tiger v stekle­ni omari, o dveh sestricah Myrto in Meliji ter nagaceni divji macki, ki so jo imeli v dnevni sobi. Prevajanje mi je vzelo neproporcionalno veliko casa, saj je bilo zelo težko prevesti razne besedne igre. Nedvomno bi raje delala v stroki, ampak, kot je zapisal Tacit: ce je neizogibno, da moraš nekaj delati, je najbolje, da to vzljubiš: to je zelo globoka misel. In še zadnje vprašanje o prevajanju: ali v letih, odkar se ne osredotocaš vec na to dejavnost, še spremljaš vse šte­vilcnejše prevode iz nove gršcine v slovenšcino? Zelo de­javni prevajalki na tem podrocju sta Klarisa Jovanovic in Lara Unuk, nekaj knjig je prevedla tudi Jelena Isak Kres. Odkrito povedano sem prevajanje tako iz stare kot nove gršcine povsem opustila, tudi nisem spremljala, kaj se je prevajalo (in se prevaja) iz nove gršcine, ker mi je še za delo na inštitutu zmanjkovalo casa. Na svojem zadnjem potovanju po Grciji (pred leti, v casu pocitnic) sem se morala soociti z dejstvom, da sem novogrško skoraj povsem pozabila, ce odštejem nekaj fraz tipa »kako ste kaj« ali »nic hudega«, pa »dober dan« in »nasvidenje« – res žalostno! Zanimivo je, da sem imela v casu, ko sem govorila novogrško, hude težave z italijanšcino, jezika sta se nekako izkljucevala. Za moje raziskovalno delo pa je bila italijanšcina v nasprotju z novo gršcino izje­mno pomembna, z italijanskimi kolegi sem imela veliko stikov, ne nazadnje s kolegi iz Trsta, s Claudijem Slika 1. Polhov Gradec, januar 2022 (foto: P. Kos). Zaccario, Ginom Bandellijem in Fulvio Mainardis, pa tudi s predsednico Združenja za grško in latinsko epigra­fiko ter profesorico na univerzi Sapienza v Rimu Silvio Orlandi, katere mama je Slovenka. Zelo pa me veseli, da novogrško literaturo prevaja mlajša generacija. Nekoc si povedala, da se sama sebi zdiš bolj zgodovinarka kot arheologinja. Tudi tvoji clanki, poglavja v monogra­fijah in monografije ne prinašajo toliko porocil s terena, temvec predvsem epigrafske in zgodovinske študije. Ti terensko delo ne leži? Terensko delo je vsekakor zelo zanimivo in delo v ekipi, ki je usklajena, je zelo navdušujoce. Izkopavanja na Hru­šici (Ad Pirum) so bila takšna, prav tako arheološka topo­grafija na Krasu. Tudi v Grciji sem se udeležila ameriških izkopavanj na najdišcu Isthmia pri Korintu. Pri anticni zgodovini sem pristala predvsem zato, ker zanjo med štu­denti ni bilo zanimanja, mene pa je zelo pritegnila, saj med drugim povezuje klasicno filologijo z arheologijo. V tvojem opusu so opazni tudi prispevki o anticni religiji in mitologiji, npr. o emonski boginji Ekorni ali o prazniku boginje Karne v Emoni. Kako si se ogrela za mitološke teme? Zgodovina religij in mitologije me je od študentskih let zelo zanimala, to sem si poleg gršcine še najbolj želela študirati. Grški panteon in rivalstvo med bogovi, ki ga opisuje Homer, je Lukijan iz Samosate (grški satirik iz 2. stoletja po Kr.) v svojih Pomenkih bogov parodiral: Zevsu, ki se je Erosu pritožil, da je Apolon veliko bolj priljubljen med ženami, je svetoval, naj ne hodi naokoli s šcitom in strelo, ampak naj bodo njegovi lasje daljši in naj si jih poveže s trakom kot Bakh ... Zanimiv je vzpon kršcanstva, ki je v nasprotju z naukom povzrocilo toliko vojn. Ateisti, agnostiki, verniki: nihce ne ve, kaj nas caka po smrti. Žal na Filozofski fakulteti ta študij ni obstajal, predavanja so bila le na Teološki fakulteti, da pa bi jih obiskovala, logisticno ni bilo mogoce, saj sem morala ogromno casa vložiti v študij stare gršcine, ki sem jo v prvem letniku premalo obvladala. Program študija je na­mrec predvideval predhodno štiriletno ucenje tega jezika, ne pa le tecaj, kar sem imela jaz. Kateri so tvoji najljubši anticni zgodovinarji? Že za di­plomsko delo (seveda po predbolonjskem sistemu) si iz­brala Herodijana, za magistrsko delo pa Kasija Diona. Moj najljubši avtor je bil vedno Lukijan, ki je med dru­gim napisal duhovit spis Kako pisati zgodovino, ceprav sam ni bil zgodovinar. Med zgodovinarji pa geograf in zgodovinar Strabon ter seveda Apijan in njegovo delo Zgodovina Ilirika, ki sem ga komentirala. Na katero od svojih monografij si najbolj ponosna in zakaj? Appian and Illyricum je knjiga, ki sem jo bolj ali manj intenzivno pisala skoraj 25 let, med drugim sem obiskala skoraj vse kraje, ki jih omenjam, in zaradi pomanjkanja strokovne literature pri nas dolge tedne preživela v tujih knjižnicah. Veliko casa sem vložila v zbiranje slikovne­ga gradiva in v diskusije o odprtih problemih s kolegi v nekdanji Jugoslaviji in tujini, saj Apijanov spis o zgodo­vini Ilirika odpira zanimiva in kontroverzna vprašanja. Najbolj pri srcu pa mi je knjižica Izginjajoci nagrobnik in druge zgodbe iz Emone, ki je nastala v okviru med-narodnega projekta, kjer je bil eden od pogojev stroko približati širšemu krogu bralcev. Izkazalo se je, da imam s takšnim pisanjem velike težave, vanj sem vložila veli­ko casa in naporov. Težko mi je bilo pisati poljudno ter hkrati zanimivo in strokovno neoporecno, poleg tega pa najti še ustrezno slikovno gradivo, ki je za bralca vedno zanimivo. S cim te je Apijan tako pritegnil, da si mu posvetila vec kot dve desetletji intenzivnega raziskovanja? Verjetno nisi pricakovala, da bo projekt trajal tako dolgo. Tega res nisem pricakovala, a delo na inštitutu je bilo raznoliko, med drugim sem bila deset let urednica Ar-heološkega vestnika, osrednje arheološke revije. Poleg tega smo izvajali razlicne projekte, imela sem tudi dva mlada raziskovalca, ki sem se jima posvecala, skratka, dela ni bilo malo, pisanje knjige Apijan in Ilirik pa ni bila prioriteta. Povrhu je pisanjeterjalo ogromno študija, seznam uporabljene literature obsega 90 strani od skupno 671, tako z Apijanom kot z Ilirikom se je ukvarjalo (in se še ukvarja) veliko raziskovalcev tako v Evropi kot v Ameriki in Avstraliji. Veliko casa mi je vzelo tudi zbira­nje slikovnega gradiva, saj ima knjiga 132 ilustracij, kar je v publikacijah, ki se ukvarjajo z anticno zgodovino, redkost, je pa nedvomno zelo povedno. Ali bi lahko bralcem v nekaj stavkih razložila zgradbo svoje monografije in najpomembnejše zakljucke, do ka­terih si prišla? Za moto sem izbrala verz iz Hezioda, Dela in dnevi, ki lepo ponazarja, kako težko oziroma nemogoce je biti po­poln: »Reveži, ki ne vedo, koliko vec je pol od celote.« Po uvodnem poglavju o Apijanovem življenju in delu sledita grško besedilo Zgodovine Ilirikain angleški prevod. Ko­mentar je razdeljen na trinajst vecjih poglavij, vsako pa zaradi vecje preglednosti na vec podpoglavij. Vrednost Apijanovega besedila je v veliki meri odvisna od virov, iz katerih je crpal podatke. Pomembna je primerjava s podatki iz drugih grških in rimskih avtorjev, ki kaže, da je Apijan pogosto uporabljal razmeroma zanesljive vire. To Slika 2. Cuma, maj 2022 (foto: P. Kos). Slika 3. Sovana, Toskana, maj 2022 (foto: P. Kos). pride posebej jasno do izraza v njegovi izcrpni obravnavi vojaških pohodov Oktavijana (poznejšega cesarja Avgu­sta) v Iliriku, za katero je Apijan podatke gotovo crpal iz Avgustovega Vojaškega dnevnika (Commentarii). Api­janovo besedilo vsebuje številne zanimive podrobnosti, med drugim padec trdnjave Delmatov Promone pod goro Promino v obmocju Drniša, za katero Apijan pravi, da je bila zavarovana s hribi v obliki zob na žagi. Fascinantno je, kako jasno pride njena lega do izraza na terenu, zato sem to sliko izbrala za naslovnico. Naceloma pa je Apija­novo besedilo glede na raznoliko in zapleteno tematiko, ki jo opisuje, razmeroma kratko in mestoma napacno, zato je (bil) morda prevec podcenjen. Lahko na kratko opišeš še koncept Izginjajocega nagrob­nika in drugih zgodb iz Emone? Kot receno, smo morali v okviru projekta EAGLE (Eu­ropean Network of Ancient Greek and Latin Epigraphy) napisati tudi poljudni prispevek o pomenu epigrafike za širši krog bralcev. Izbrala sem dvanajst tem, o katerih sem pisala v obliki zgodb: Nekaj zanimivosti iz zgodo-vine Emone, Stoletniki na emonskem podeželju, Karna – zavetnica rimskih malckov, Nagrobnik, ki je izginjal, O levih in delfinih, Ko udari strela, Skrivnostna boginja, Bogovi, praznoverje in magija, Umor v okolici Emone in drugi zlocini, Bogate emonske družine, Smrt v Ljubljani­ci in Argonavti v Emoni. Ali bi lahko povzela vsebino ene od teh emonskih zgodb – npr. kar tiste o izginjajocem nagrobniku, po kateri je knjiga dobila naslov? Gre za nagrobnik sedemnajstletne deklice Durije Maksi-me, ki je v 2. stoletju po Kr. na veliko žalost staršev umr-la v cvetu mladosti. Družina je živela v Karniju (Kranj), ki je upravno pripadal Emoni. Nagrobnik, na katerem je upodobljeno doprsje deklice skupaj z njenimi starši, je razstavljen v Narodnem muzeju Slovenije. Nagrobni na-pis je zdaj nemški, na njem je omenjen pivovar Nicolaus Merck; njegova žena je namrec dala rimski napis po mo-ževi smrti leta 1814 odklesati in ga nadomestila z nem­škim; kako je zašel v njene roke, ni znano. Latinski napis je ohranjen v rokopisu znamenitega humanista Avguština Tiferna, ki je bil eden prvih zbiralcev rimskih napisov v današnji Avstriji in Sloveniji. Napis je ohranjen tudi na skici v Potopisu (Itinerarium) Valentina Vodnika, ki ga je prepisal v zgodnjem 19. stoletju, le nekaj let, preden je bil odklesan. V knjigi dunajskega zdravnika in stari­noslovca Wolfganga Lazija iz 16. stoletja je nagrobnik naveden med spomeniki Kranja, hkrati pa tudi med najd­bami v ruševinah rimskega Viruna na Gosposvetskem polju pri Celovcu. Ljubljanski teolog in zgodovinar iz 17. stoletja Janez Ludvik Schoenleben je nagrobnik odkril v škofovski palaci v Ljubljani, kamor ga je verjetno dal prepeljati Tifernus, ki je po potresu leta 1511 nadzoroval prenavljanje palace. Vodnik ga je pozneje videl pri cer­kvici blizu Ljubljane – kako je zašel tja, ni jasno. Richard Pococke, angleški popisovalec starin iz 18. stoletja, pa je napis, verjetno pomotoma, uvrstil med starine z Vrhnike. Ta nagrobnik je edini med rimskimi spomeniki lapidari­ja, ki se pojavlja na razlicnih lokacijah. Kljub upokojitvi je pred kratkim, namrec letos, izšel tvoj korpus rimskih napisov iz Emone pri Narodnem muzeju Slovenije. Ali ga lahko na kratko predstaviš? To je zadnji zvezek projekta Inštituta za arheologijo ZRC SAZU Rimski napisi Slovenije (epigrafika je namrec po­možna veda arheologije), v okviru katerega so izšli napisi Nevioduna, Celeje, Petovione in koncno še Emone, štirih rimskih mest v Sloveniji. Po uvodnem delu o arheolo­giji in zgodovini rimskega mesta sledi katalog napisov: latinsko besedilonapisa, njegov prevod in komentar mo-rebitnih jezikovnih posebnosti. Vsak napis je opremljen s fotografijo ali sliko in izcrpno komentiran glede na svojo vsebino. Napisi so razdeljeni na vecje skupine, predvsem na posvetila božanstvom in nagrobnike, komentarji se torej nanašajo predvsem na bogove in imena oseb, nave-denih v napisih, ter na njihove funkcije oziroma poklice, ce so navedeni. Tudi tvoj soprog Peter Kos, upokojeni direktor Narodne­ga muzeja Slovenije, je arheolog. Resda se je v nasprotju s tabo ukvarjal predvsem z numizmatiko, pa vendar: sta kdaj sodelovala tudi profesionalno, npr. medsebojno pre­birala in komentirala clanke in druge prispevke? Slika 4. Križevska vas, september 2023 (foto: P. Kos). Skupaj sva npr. delala topografijo na Krasu in izkopavala na Hrušici. Sodelovala sva tudi pri projektu Barrington Atlas of the Greek and Roman World (2000), pri postavi­tvi lapidarija v Narodnem muzeju Slovenije in pri antic­nem delu Zgodovine Slovenije v anglešcini: From prehi­story to the end of the ancient world (Oto Luthar et al., The Land Between. A History of Slovenia 2013). Imaš v rokavu skrite še kakšne nove raziskave ali nacrte za raziskave? Epidemija korone je mocno vplivala na mojo odlocitev, da preneham z raziskovalnim delom, ki je bilo vedno zelo zahtevno. Doslej tega še nisem obžalovala in vese­lim se, da se z epigrafiko ukvarjajo mlajši kolegi, ki jim želim veliko uspehov. 1.22 Intervju Intervju z dr. Snežo Tecco Hvala, dobitnico nagrade Slovenskega arheološkega društva za življenjsko deloza leto 2023 © Brina Škvor Jernejcic Inštitut za arheologijo ZRC SAZU; brina.skvor-jernejcic@zrc-sazu.si © Elena Leghissa Inštitut za arheologijo ZRC SAZU; elena.leghissa@zrc-sazu.si DOI: 10.5281/zenodo.14354103 Kdaj in kako se je porodila vaša ljubezen do arheologi­je? Ali je na vašo odlocitev za študij arheologije vplivala dolocena oseba, najdišce ali izkopavanje? Na vsako odlocitev vplivajo razlicni pogoji, tako pre­dispozicije, spodbude iz okolja, možnosti, vrednost­na orientacija, zanimanje, pa tudi nakljucja. Vsaj moje seznanjanje in zbliževanje z arheologijo je bilo postopno in z razlicnih plati. V gimnaziji sem se navduševala nad svetovno književnostjo, filozofijo, likovno umetnostjo in arhitekturo, fascinirale so me zlasti monumentalne grad-nje in kulture starega sveta. Arheologija ni bila moja prva študijska izbira. Po neuspelem poskusu vpisa na arhitek­turo sem se odlocala med humanisticnimi vedami in se nazadnje odlocila zanjo. Vendar na zacetku nisem bila trdno prepricana, da bom vztrajala pri tem študiju, zato sem v prvem letniku obiskovala tudi nekatera predavanja na oddelkih za umetnostno zgodovino, filozofijo in pri­merjalno književnost. V prvih letih študija na FF ste ob arheologiji vzporedno študirali filozofijo. Moja akademska pot ni bila premocrtna v smeri vnaprej zacrtanega cilja, prav tako ni bila blešceca ali docela pre­mišljena. Filozofijo sem vpisala kot drugi predmet, ker je bil takrat možen dvopredmetni in dvostopenjski študij. Zmeraj me je zanimal »raison d‘ętre« stvari in dogajan­ja, se pravi razlogi za biti nekaj tako, kot je, in se nisem zadovoljila s tem, da tako pac je ali naj bi bilo. Pritegnilo me je razmišljanje o spoznavnih možnostih in njihovih mejah ter kompleksnost procesa zaznavanja, razumevan­ja in pojmovanja, pa tudi modusi logicnega sklepanja in sodb, pojmovne kategorije, dihotonomije in razlagalne paradigme, prav tako izvori evropske znanstvene misli pri starogrških filozofih. Kakšni so bili vaši prvi vtisi, ko ste leta 1975/76 posta­li študentka arheologije? Kaj vas je najbolj pritegnilo, razocaralo? raznovrstnost arheološke dejavnosti in navezava na nara­voslovno-tehnicne discipline ter na posamezna podrocja humanisticnih ved. Poleg tega je bilo takrat na oddelku za arheologijo vpisanih sorazmerno malo študentov, tako da smo se hitro spoznali in spoprijateljili, kar je nedvom-no prispevalo k obcutku pripadnosti arheološki srenji. Po drugi strani mi je bila všec odprtost in dostopnost tedan­jih asistentov – to so bili Biba Teržan, Timotej Knific, Ljubo Slapšak in Bojan Djuric –, od katerih sem dobila marsikatero iztocnico in napotilo za razmislek, obcasno so me vkljucili tudi v risarsko dokumentiranje in arheo­loško izkopavanje. O visokih civilizacijah starega sveta, ki so me najbolj Na katera arheološka izkopavanja ste se podali v casu zanimale, nisem kaj dosti izvedela. Pritegnili pa sta me študija? Vcasu študija sem se udeležila nekaj izkopavanj na raz­licnih najdišcih in raznih koncih Slovenije, od bakre­nodobnega kolišca na Ljubljanskem barju do anticnega Ptuja in staroslovanskega grobišca na Bledu. Izkopa­vanja so zagotovo primarni vir pridobivanja arheoloških podatkov, ki glede na razlicno naravo najdišca in okol­ja, v katerem potekajo, zahtevajo specificne pristope in tehnike. Zato so bila zame dragocena izkušnja, tako kot je bilo risarsko dokumentiranje pomemben segment mo-jega arheološkega študija in udejstvovanja, saj je šlo za empiricno spoznavanje in neposreden stik s predmetom preucevanja. Od otroštva sem rada risala, a se arheološko risanje bistveno razlikuje od likovnega upodabljanja ali fotografskih posnetkov, ker je pri njem poudarek na pre­poznavanju bistvenih sestavin predmeta, rekonstruiranju celote iz fragmenta in razumevanju nacina izdelave ali procesov nastanka. Skozi arheološko risanje sem si izo­strila tudi pogled na graficno dokumentacijo, ki naj bi podajala natancno in zgošceno informacijo o predmetu ali izkopanih strukturah ter je enakovredna in komple­mentarna analiticnemu opisu oz. ubesedenemu opažanju. Kdaj ste se odlocili, da se posvetite izkljucno arheologi­ji? Kaj je bilo prelomno za to odlocitev? Študij filozofije sem tik pred zakljuckom opustila, man-jkali sta mi opravljena pedagoška praksa in diplomska naloga. Filozofija mi namrec ni bila zanimiva z vidika zaposlitvenih možnosti. Bolj so me privlacile možnosti poklicnega udejstvovanja in skupinskega dela v arheo­logiji, saj sem se do takrat že seznanila z razvejano de­javnostjo te stroke. To je vplivalo na mojo odlocitev, da ostanem v arheoloških vodah. Slika 2. Clani Inštituta za arheologijo leta 1987. Od leve proti desni (prva vrsta): Andreja Dolenc Vicic, France Leben, Dragica Knific Lunder, Sneža Tecco Hvala, Jaroslav Šašel, (druga vrsta): Breda Pavcic Justin, Slavko Ciglenecki, Jana Horvat, Dragan Božic, Ivan Turk, Andrej Pleterski, Janez Dular (foto: S. Ciglenecki). Kako je študij filozofije vplival na vaše delo v arheologiji, zlasti pri oblikovanju interpretacij in postavljanju hipo­tez o preteklosti? Kje se obe vedi najbolj prepletata? Študij filozofije je s težnjo k analiticnosti in sistematic­nosti vplival na nacin mojega razmišljanja ter na posluh za vprašanja, ki zadevajo teoretske in metodološke prob-leme vede, o katerih se je v zacetku osemdesetih let zace-lo resno razpravljati tudi v slovenski arheologiji, in sicer na pobudo LjubaSlapšaka in Bojana Djurica ter z ustano­vitvijo glasila Arheo. S prevodi nekaterih temeljnih del in razprav o arheoloških teoretskihsmereh in metodoloških pristopih sta skušala spodbuditi samorefleksijo slovenske arheologije kot vede in odpreti prostor za razpravo o no-vih perspektivah, ki jih je zacrtala »nova arheologija« s kritiko »tradicionalnih« konceptov. Sodelovala sta tudi pri projektu Studia humanitatis, ki je bil prav tako zasno-van v zacetku osemdesetih let z namenom zapolniti vrzel v izdajanju prevodov temeljnih humanisticnih del sploš­nega kulturnega pomena, ki prej v našem prostoru niso bila dobro poznana. Ta zbirka tudi arheologom ponuja v premislek mnogo zanimivega branja. Ljubo Slapšak in Bojan Djuric sta poskrbela, da so vprašanja arheološke teorije in metodologije vkljucena v študijski program oddelka za arheologijo, prav tako sta uvedla nekatere sodobne metode s podrocja naravoslovno znanstvenih in tehnicnih disciplin, ki so jih razvijali mladi raziskovalci in jih razvijajo njuni nasledniki na Oddelku za arheologi­jo in ki so že našle mesto v slovenski arheološki praksi. V te diskusije se nisem aktivno vkljucevala, sem jih pa spremljala z živim zanimanjem ter si poskušala obliko­vati lastno stališce oz. poglede na konstitutivne temelje arheološke vede, ki jih, tako mislim, tvorijo korpus spe­cificnih virov preucevanja, korpus specificnih metod in postopkov ter korpus specificnih spoznanj in empiricnih ugotovitev. Ne gre za zaprt sistem, ki se ne bi oplajal z metodami ali pristopi drugih humanisticnih ved in znan­stveno-tehnicnih disciplin, vendar ne s slepim prevze­manjem, temvec z njihovim razvijanjem za specificno arheološke potrebe. Po mojem mišljenju ostajajo onto-loška in kognitivna vprašanja vede enaka, vendar razvoj vede poteka antagonisticno, nove teoretske smeri in pri­stopi pa so odprli ali poudarili nove vidike arheološkega raziskovanja, ki so bili prej nezadostno upoštevani ali celo prezrti oz. so se jih lotevali po drugacni poti, pri cemer predmet preucevanja na splošni ravni ostaja isti, se pravi preucevanje, razumevanje in interpretiranje materialnih ostankov clovekove pretekle dejavnosti. Prepricana sem, da artefakt sam na sebi ne pove kaj dosti, razen da je, pomen in pomenljivost pa dobi šele v luci interpretacij, ki pa niso nizanje dejstev. Poleg tega se v kontekstu funk-cionalnih in strukturnih povezav ter procesov spreminja njegov pomen, naša razlaga, pojasnjevanje in interpreta­cija pa morajo temeljiti na argumentih, ki so empiricno preverljivi. Vecjo ali manjšo verjetnost interpretacij je bolje preverjati z analizo argumentov in ne z analizo idej ali hipotez, trdnost argumentov pa ne z vidika branjenja ideje, temvec z vidika, da jo je mogoce ovreci, se pravi z vidika protiargumentov. To so bila vodila in razmisleki pri mojem študiju in raziskovalnem delu. Skupaj z Evo Kocuvan ste se že v casu študija posvetili najdišcu Magdalenska gora, iz te teme ste tudi diplomi­rali in kasneje doktorirali. Gre za izjemno najdišce v ju­govzhodnem alpskem svetu, pa tudi širše. Kaj vas je pri tem najbolj fasciniralo? Moja preferenca med študijskimi predmeti na arheologiji je bila mlajša prazgodovina, najljubša mi je bila starejša železna doba, fascinirale so me razlike v kulturnih zna-cilnostih in razvoju na tako majhnem podrocju, kot je Slovenija. Temo diplomske naloge pa sem izbrala bolj ali manj nakljucno, a se je navezovala na zacrtane usmeritve profesorja Staneta Gabrovca, ki si je s študenti svojega arheološkega seminarja na ljubljanski Filozofski fakulte-ti prizadeval objaviti najdbe s kljucnih slovenskih najdišc in tako graditi temelje za preucevanje našega prostora v prazgodovini. Strokovnjaki, ki so izšli iz njegovega se­minarja, so s tem poslanstvom nadaljevali, obdelali in objavili so velik del pred drugo svetovno vojno izkopa­nega gradiva, ki je vecinoma pristalo v muzejih izven Slovenije. Tako so ustvarili obsežen korpus arheoloških virov, ki ima trajno vrednost in je referencna podlaga tudi za današnje študije slovenske prazgodovine. Med vecji-mi fondi gradiva, ki takrat še ni bilo v celoti zrisano, so bile najdbe z Magdalenske gore v Narodnem muzeju v Ljubljani in vecidel v Naravoslovnem muzeju na Dunaju, medtem ko je najdbe s tega najdišca v muzeju Peabody v ZDAže objavil Hugh Hencken, raziskovalec in predava­telj na harvardski univerzi. S kolegico Evo Kocuvan sva bili med zadnjimi študent­kami profesorja Staneta Gabrovca, ki je bil in ostal moj arheološki vzornik. Zdeli sva se primerni, da bi lahko bili kos izrisu in obdelavi preostalih sklopov najdb z Magdalenske gore. Na podlagi obstojecega dogovora z Naravoslovnim muzejem na Dunaju so se nama tako odprla vrata v to slovito avstro-ogrsko institucijo in nje­ne bogate depoje. To je bila za naju izjemna priložnost, da se empiricno seznaniva z najdbami tega mednarodno poznanega železnodobnega najdišca. Ob tem je bila dra­gocena spodbuda Bibe Teržan, takrat še asistentke, ki je zavzeto spremljala najino delo.Ceprav je bila najina na­loga velik izziv tako z vidika kolicine kot raznovrstnosti najdb, je ponujala široke možnosti raziskovanja, vendar sva se omejili na dokumentiranje ter preliminarno tipo­loško in kronološko ovrednotenje zrisanih najdb. Najdišca Magdalenska gora niste raziskovali zgolj z vidi­ka drobnih najdb, tipokronologije … Vzvezi z diplomsko nalogo sva se lotili tudi topografske­ga pregleda širšega obmocja med Ljubljano in Sticno. Na teh obhodih sva ugotovili, da je gradišce na Magdalenski gori precej vecje, kot je bilo predstavljeno v strokovni literaturi. Nisva mogli verjeti, da so izkušeni in ugled­ni poznavalci prazgodovine, ki so obiskali Magdalensko goro, prezrli, da je poleg okopa okoli vrha še eden, ki obdaja celoten hrbet tega hriba. Takrat seveda še niso bili na voljo lidarskiposnetki, zato sva potrditev najprej pois-kali pri študentskem kolegu Borutu Križu, ki se je v svoji diplomski nalogi ukvarjal s topografijo prazgodovinskih naselij na Dolenjskem. S kolegoma Polono Bitenc in Iva-nom Šprajcem, ki je že takrat veljal za vešcega merskih tehnik, smo okop šeizmerili in izdelali skico naselja. Po-tem sva na ogled povabili profesorja Staneta Gabrovca in za njim še Janeza Dularja z Inštituta za arheologijo. Izkazalo se je, da imava prav. Sprico potrditve sva bili vzhiceni, hkrati pa je pomenila spodbudo, da je mogoce odkriti in k dosedanjim spoznanjem dodati še kaj novega. Po opravljeni diplomi leta 1983 ste se najprej zaposlili v Goriškem muzeju. Skupaj z Dragom Svoljšakom ste se posvetili obdelavi in objavi naselbine na Mostu na Soci, velikemu projektu, ki ste ga desetletja kasneje realizirali z Janezom Dularjem. Kaj vas je spodbudilo, da ste se po toliko letih ponovno lotili raziskav tega najdišca? O izkopavanjih naselbine iz železne in rimske dobe na Mostu na Soci, ki so še potekala v casu mojega študija, se je širil glas, da so enako poucna šola terenske arheolo­gije, kot so bila izkopavanja profesorja Staneta Gabrov-ca v Sticni, zato sem si želela biti zraven. Poleg tega je bila drušcina študentov, ki so se jih udeležili, pestra in prijetna. Vendar me je vodja Drago Svoljšak najprej od­slovil, tako da sem se jim lahko pridružila šele tik pred koncem. Tudi po zakljucku terenskih del se moja vez z arheološkimi raziskavami in raziskovalci tega komplek­snega najdišca ni povsem prekinila. Ko sta Gabrovec in Svoljšak pripravljala objavo prvega zvezka o Mostu na Soci v seriji Katalogi in monografije, sem pomagala pri graficni izdelavi rekonstruiranega nacrta grobišca, v ka­terem so bili oznaceni dotlej odkriti grobovi. Presunile so me razsežnosti tega grobišca in številcnost grobov, kar vse je izjemno tudi v evropskem merilu. Zatem so mi ponudili zacasno zaposlitev v Goriškem muzeju, kjer naj bi sodelovala pri pripravi objave nasel­binskih raziskav. Po terenskih risarskih predlogah sem za tisk izdelala nacrte izkopanihhalštatskih hiš in zrisala pripadajoce najdbe. Moje delovno mesto je bilo formal-no sicer v Novi Gorici, a sem delo opravljala najprej v prostorih Narodnega muzeja in nato na Inštitutu za arhe­ologijo, kjer so me dobro sprejeli in pozneje vkljucili v kolektiv. Kako to, da je do objave prišlo šele pred nekaj leti? Svoje prvotno zacrtano delo v Goriškem muzeju sem opravila, nadaljnja priprava objave pa je zastala zaradi številnih drugih delovnih nalog in funkcij Draga Svol­jšaka. Tako je minilo trideset let, preden je ponovno vzplamtela pobuda, da bi si to edinstveno naselbinsko izkopavanje pri nas in odkritje mednarodnega pomena zaslužilo epilog v obliki temeljne objave na evropsko primerljivi ravni. Ne nazadnje je bilo izvedenih kar nekaj prehodnih del, poleg tega so izvrstno izpeljana in natanc­no dokumentirana izkopavanja z odkritji številnih arhi­tekturnih in infrastrukturnih ostankov ter raznorodnih najdb pomenila velik potencial za študij tega kljucnega naselja v severnojadranskem zaledju in jugovzhodnih Al-pah. Ob tem je bilo jasno, da lahko celovito in vsestran­sko obdelavo ter objavo izpelje samo tim raziskovalcev skupaj z izkopavalcem in ustrezno strokovno-tehnicno podporo, pa tudi razpoložljivimi financnimi sredstvi. Leta 2012 smo tako takrat že upokojenemu Dragu Svoljšaku predlagali, da bi to izvedli v sodelovanju z Inštitutom za arheologijo, kar je brezpogojno podprla predstojnica inštituta Jana Horvat. Po dolgoletnem naselbinskem ra­ziskovanju na Dolenjskem in objavljanju primarnih arhe­oloških virov smo na inštitutu imeli na voljo že bogate izkušnje in znanje, odlicno strokovno-tehnicno podporo ter ne nazadnje založbo ZRC, pri Agenciji za raziskovan­je pa smo pridobili sofinanciranjeprojekta. To je bil zame Slika 3. Clani Inštituta na ekskurziji na Marofu pod Gradcem pri Praprotnem leta 1987. Od leve proti desni: S. Tecco Hvala, Jaroslav Šašel, Jana Horvat, Janez Dular, Dragan Božic (foto: S. Ciglenecki). navdihujoc projekt, vecdesetletni premor se je z vidika sodobnih možnosti analiz in objav konec koncev izkazal kot pozitiven, saj se je v tem casu marsikaj spremenilo in dozorelo, med drugim moja vloga od dokumentalistke do raziskovalke in vodje projekta. Ne le ob tem, temvec ob vseh projektih, v katere sem bila vkljucena, sem lahko spoznala, da je ideja zgolj izhodišce in kako veliko težo imajo pri uspešni izvedbi realne možnosti izbire sode­lavcev in partnerskih institucij ter organizacija in koordi­nacija timskega dela. Rezultati tega projekta, ki smo jih objavili v letih 2016 in 2018, so plod interdisciplinarnega sodelovanja vec institucij in razlicnih profilov razisko­valcev, razumem jih kot pomemben gradnik za nadaljn­je arheološko raziskovanje Posocja in kot korak v smeri nadgradnje vedenja o družbenozgodovinskih procesih na tem obmocju. Pot vas je iz Goriškega muzeja vodila na Inštitut za arhe­ologijo, kjer ste se sprva zaposlili kot dokumentalistka. Kmalu so sledila prva izkopavanja. Katera so vam ostala v najlepšem spominu? Ko sem se zaposlila na inštitutu, sem se najprej pridružila izkopavanjem bronastodobne naselbine Oloris pri Dol­njem Lakošu, ki sta jih vodila Irena Šavel iz muzeja v Murski Soboti in Janez Dular z Inštituta za arheologijo. Bila so dober zgled sinergije med regionalno in nacional-no ustanovo, ki je rezultirala v monografiji o tem najdiš-cu, pri kateri sem sodelovala v okviru strokovno-tehnic­ne priprave objave. Sledila je najpomembnejša in najdaljša epizoda v mojem arheološkem udejstvovanju. Vkljucena sem bila namrec v sistematsko zasnovano, z jasnimi cilji opredeljeno ter dobro organizirano raziskovanje dolenjskih utrjenih naselij, ki ga je vodil Janez Dular in v katero je poleg Slika 4. Inštitutska ekskurzija na najdišce Šilentabor leta 1990. Od leve proti desni: D. Knific Lunder, S. Tecco Hvala, M. Belak (foto: J. Dular). številnih sodelavcev inštituta pritegnil kolege iz drugih ustanov, predvsem Narodnega in Dolenjskega muzeja. To je bil zame najlepši in najboljdinamicen cas, seznani-la sem se z vsemi segmenti arheološkega raziskovanja. V spomladanskem casu smo na terenu zbirali topografske podatke, v poletnih mesecih smo na izbranih poselitve­nih tockah sondirali z namenom pridobivanja podatkov o njihovem nastanku in casovnem razponu, jeseni smo izvajali meritve naselij in pripadajocih grobišc, zimski cas pa posvetili analizi in sprotnemu objavljanju rezulta­tov terenskega dela. Že v osemdesetih, predvsem pa v devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je pri nas razmahnila in uveljavila uporaba racunalnikov in novih informacijskih tehnologij v arheologiji, kar smo postopno zaceli usvajati tudi na Inštitutu za arheologijo. Leta 1994 je bil pri ZRC SAZU ustanovljen Prostorsko informacijski center, ki ga je od zacetka vodil Zoran Stancic, prej zaposlen na Oddelku za arheologijo FF UL. S sodelavci je razvijal orodja Ge-ografskih informacijskih sistemov in daljinskega zazna­vanja. Te nove možnosti in inovativne metode so bile v veliki meri uporabne in že uporabljene v arheologiji, kar sva z Janezom Dularjem s pridom izkoristila pri študiju železnodobne poselitve Dolenjske ter z raziskovalci na tem centru navezala dobre stike. Sodelovanje z njimi je bilo zame zelo konstruktivno z vidika razumevanja pros-torskih determinant ter okoljskih pogojev poselitve in možnosti, ki jih ponujajo sodobne informacijske tehno­logije, naucila sem se tudi nekaj osnovnih operacij, ki jih omogocajo analiticna orodja GIS. Prostorske analize za študijo o Dolenjski v železni dobi, s katero sva z Janezom Dularjem leta 2007 zakljucila dolgoletno raziskovanje te tematike, nama je pomagal izvesti Tomaž Podobnikar. V sodelovanju s Petrom Pehanijem s tega centra pa je na­stala interaktivna spletna karta arheoloških najdišc Slo­venije in njena posodobljena verzija v okviru ARKAS. Bili ste tudi gostujoca predavateljica v Franciji. Kje ste predavali in kakšna je bila ta izkušnja? Ste si kdaj želeli postati predavateljica, mentorica mladim raziskovalcem? Mojim stikom s francoskimi raziskovalci je botrovala prav povezava s prej omenjenim centrom, ki se je pre­oblikoval v Inštitut za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU. Pod vodstvom Zorana Stancica je leta 2000 v Ljubljani organiziral kongres združenja Computer Application in Archaeology s široko mednarodno udelež­bo, v letih 2005–2007 pa je bil partner francoskega pro-jekta ArchaeDyn, ki ga je vodil François Favory z univer­ze Franche-Comté in v katerem je sodelovalo še sedem francoskih ustanov. Cilj tega projekta je bilo preucevanje povezav med naravnimi viri in prostorsko dinamiko po­selitve od prazgodovine do srednjega veka. Vtem okviru je bilo v Franciji in Sloveniji organiziranih vec strokov­nih srecanj in ekskurzij. Povabili so me, naj na primeru poselitvene študije Dolenjske v železni dobi predstavim uporabo metod in tehnik prostorskih analiz, od pripra­ve prostorskih podatkov do poselitvenega vzorca v po­vezavi z okoljskimi dejavniki, ter kriterije za hierarhijo naselbin, dolocevanja njihovih ekonomskih prostorov in racunanja optimalnih poti. Prav tako jih je zanimal kon­cept integrirane baze podatkov o arheoloških najdišcih Slovenije – ARKAS, podprt s spletno karto. Tako sem se seznanila s kar nekaj francoskimi kolegi z raznih univerz, najvec stikov pa sem imela z raziskovalci laboratorija za kronološko-okoljske študije pri univerzi Franche-Com­té v Besançonu. Tam sem imela za študente Oddelka za umetnostno zgodovino in arheologijo predstavitve po­sameznih vidikov poselitvenega modela železnodobne Dolenjske. Na mednarodnem znanstvenem srecanju na temo medite­ranski miti od antike do 18. stoletja, ki je leta 2004 pote­kalo na ZRC SAZU v Ljubljani, sva se spoznali s Cecilio D‘Ercole. Njeno raziskovalno podrocje so kulturne inte­rakcije in menjave v anticnem Sredozemlju, ukvarjala se je tudi s pokrajinami in menjavami na obmocju južnega Jadrana v arhajskem obdobju. Ko je bila na celu École des Hautes Études en Sciences Sociales (EHESS) v Pari­zu, me je leta 2013 povabila kot gostujoco predavateljico in mi omogocila enomesecno bivanje v Parizu. Organizi­rala mi je predavanja v okviru seminarjev na EHESS in na Institut national d‘histoire de l‘art (INHA), kjer sem predstavila dinamiko razvoja in spremembe poselitvenih vzorcev v jugovzhodnih Alpah med 8. in 4. stoletjem pr. n. št., kulturne stike in vplive med vzhodnim Sredoze­mljem in srednjo Evropo z vidika našega prostora ter situlsko umetnost in odmeve starogrške kulture, pa tudi izsledke svojega doktorata o prazgodovinski družbeni skupnosti na Magdalenski gori v zaledju Caput Adriae. Skratka, glede na mojo izkušnjo ima lahko aktivno vkl­jucevanje v interdisciplinarne raziskave in sodelovanje z drugimi institucijami veliko prednosti in pozitivnih ucinkov, od širjenja idejnih obzorij do soocanja in pre­verjanja usmeritev lastnega dela, najpomembnejše pa je spoznavanje in povezovanje med raziskovalci ali, kot se danes temu rece, mreženje. Ce je izkušnja dolocenega sodelovanja dobra, se to pogosto nadaljuje in širi tako na ravni vkljucevanja posameznikov kot institucij v nove skupne projekte. Pedagoško delo pa me ni mikalo, ker nisem premogla dovolj samozavesti, da zadosti vem in znam, da bi lahko ucila druge, poleg tega sem se zave­dala svojega pomanjkanja govorniških in pedagoških sposobnosti. Po znacaju mi je ljubše delati v ozadju, kjer se mi ni treba izpostavljati in javno nastopati, vendar se temu nisem mogla povsem izogniti iz obcutka obveznos-ti, da je treba raziskovalne rezultate predstaviti širšemu zainteresiranemu krogu tudi v taki obliki, ki omogoca neposredno razpravo in odzive. V devetdesetih letih sta z Janezom Dularjem postavila ARKAS (Arheološki kataster Slovenije). S kakšnimi izzivi sta se soocila pri tem projektu? Kako sta se tega lotila in kako se je projekt razvijal skozi cas? Ob zavedanju, da je arhiv pomemben del raziskovalne infrastrukture, v katerem so zbrani dokazi o preteklih de­lih in dokumentarno gradivo, omogoca pa tudi crpanje informacij za nadaljnje projekte, je inštitut temu namen­jal znatno pozornost in zaposloval dokumentaliste, tudi mene v casu predstojništva Janeza Dularja. Za evidenti­ranje, urejanje in hrambo arhiva smo takrat skrbeli An-dreja Dolec Vicic za pisni arhiv in fond zrisanih najdb, Janez Dirjec za fototeko in jaz za fond topografskih za­pisnikov, nacrtov in kartografijo. Kot že receno, je bil to cas razmaha uporabe racunal­niških in novih informacijskih tehnologij, ki so ponujale fascinantne možnosti za integriranje razlicnih evidenc in vsebin ter poizvedovanje po njih. Tako se je tudi na inštitutu rodila ideja o sodobni informacijsko dokumen­tacijski platformi, ki bi povezovala zbrane podatke in informacije o slovenskih najdišcih ter omogocala hiter in ažuren dostop do njih. V razpravi s kolegi z razlicnih podrocij slovenske arheološke stroke sva z Janezom Du-larjem pripravilavsebinski koncept zgradbe ARKAS, pri racunalniški zgradbi in vzpostavitvi relacijskih baz pa je bila pomembna pomoc Uroša Parazajdez racunalniškega centra ZRC SAZU, prav tako pri reševanju problemov trajnega shranjevanja digitalnih zapisov. Podatke smo cr­pali iz arhivskih virov in objav, za registriranje relevantne literature pa je bila zaposlena Zvezdana Modrijan. Sku­paj sva se leta 1995 udeležili mednarodnega kolokvija v Oxfordu o standardih inventariziranja in dokumentiranja arheološke dedišcine v evropskem prostoru, kjer sva se seznanili z nekaterimi primeri dobrih praks v tujini. Razvoj ARKAS je potekal v razlicnih fazah z vzponi in padci, kajti noben strokovni sodelavec ni bil polno za­poslen samo na tem segmentu, spreminjalo se je tudi ra-cunalniško okolje, vcasih se je zataknilo v komunikaciji z racunalniškim centrom na ZRC. Vendar je imel AR­KAS kot ena prvih humanisticnih racunalniških zbirk podatkov na ZRC podporo pri vodstvu ter je bil sprejet v infrastrukturne projekte in dejavnost maticne ustano­ve. Najbolj dinamicno in najintenzivnejše je bilo obdob­je konec devetdesetih let in v zacetku tega stoletja, ko smo ARKAS prestavili iz Access programskega okolja na osebnih racunalnikih v spletno aplikacijo. Od samega zacetka je bil namrec naš namen, da bo ta podatkovna zbirka odprta in dostopna širši strokovni javnosti. Takrat smo bile v to delo vkljucene štiri strokovne sodelavke, prikljucila se je še Lucija Lavrencic. S spremembo nacina financiranja, ki je postalo projektno, so bila delovna mesta strokovnih sodelavcev na inštitutu ogrožena. Z Zvezdano Modrijan sva se posvetili dokto­ratu, presedlali v raziskovalno sfero ter tako prenehali z delom na ARKAS, ustavil se je tudi njegov nadaljnji razvoj. Nov zagon zdaj dobiva kot Arkas 2.0 z novo ra­ziskovalko na inštitutu Ediso Lozic, cesar se veselim, saj sem prepricana v aktualnost in vrednost dobro struktu­riranih in odprtih podatkovnih zbirk, ki se zdaj soocajo z novimi izzivi uporabe orodij umetne inteligence. Leta 2012 ste doktorirali iz teme železnodobna nekropo-la na Magdalenski gori in le leto kasneje doktorat tudi objavili, kar je v slovenski prazgodovinski stroki dokaj redko. Kako vam je to uspelo? Disertacijo sem koncipirala s ciljem objave, ker se mi to zdi edino smiselno. Nisem se je lotila samo zato, da bi pridobila doktorski naziv in možnost napredovanja v ra­ziskovalni sferi, temvec zato, da bi bili rezultati dolgolet­nega dela in akumuliranega znanja, v kar je bilo vloženo precej casa, truda in ne nazadnje sredstev, na razpolago vsem, ki se ukvarjajo s to problematiko. Kot sem že deja-la, je bil poudarek najine diplomske naloge z Evo Kocu-van na dokumentiranju ter preliminarni opredelitvi najdb z Magdalenske gore v muzejskih zbirkah v Ljubljani in na Dunaju, objava tega gradiva pa je bila že tedaj dezi­derat. Vokviru raziskovanja železnodobne poselitve Do-lenjske je ta ideja postala aktualna, hkrati pa je obstajala možnost, da pride do njene realizacije. Tako je nastala monografija v soavtorstvu z Janezom Dularjem in Evo Kocuvan, objavljena leta 2004. V disertaciji sem se po­svetila celostni analizi tega najdišca, pri cemer sem izha­jala iz vsega razpoložljivega in primerjalnega gradiva z dolenjskih halštatskih najdišc. Vrnila sem se k tipološkim in kronološkim analizam, ki so specificen arheološki in-strumentarij za prepoznavanje znacilnosti in razširjenosti posameznih kulturnih pojavov v casu in prostoru. Zelo so mi prišle prav raznovrstne izkušnje in spoznanja, ki sem si jih pridobila z razlicnimi oblikami sodelovanja pri raznih projektih,od zajema in strukturiranja podatkov do raziskovalnih pristopov, interpretativnih modelov in ob-javljanja rezultatov. K hitrosti objave pa je pripomogla strokovna izkušenost, izjemna ucinkovitost in predanost kolegice Mateje Belak, ki na inštitutu skrbi za oblikov-no-tehnicno plat domala vseh publikacij inštituta. Velika prednost je tudi ta, da ima ZRC lastno založbo. Kmalu zatem, leta 2013, ste postali glavna urednica Arheološkega vestnika. Kako ste to vlogo uskladili z raziskovalnim delom, saj ste kmalu zatem postali vodja dveh temeljnih raziskovalnih projektov, v katerih ste ra­ziskovali Posocje? Kakšne novosti ste uvedli v Arheolo­škem vestniku in kako je dostopnost revije na spletu vpli­vala na promocijo slovenske arheologije? Urejanje Arheološkega vestnika sem od Marjete Šašel Kos prevzela s tresoco se roko, zavedajoc se pomembne­ga poslanstva, ki ga ima ta jasno profilirana in mednarod-no uveljavljena strokovna revija z dolgoletno tradicijo. Nastala je kot prva specializirana arheološka revija pri nas in ponuja panoramo razvoja slovenske arheologije. Vkoncept revije nisem posegala, prav tako nisem želela spreminjati njene zunanje podobe. Držala sem se nacel, ki sta jih povzela profesor Stane Gabrovec v 30. številki v angleškem jeziku in v 4. številki glasila Arheo v sloven­ Slika 5. Sneža Tecco Hvala na arheoloških izkopavanjih na Mostu na Soci leta 2021 (foto: D. Pecar). šcini, zatem pa še Slavko Ciglenecki kot urednik Arhe­ološkega vestnika v jubilejni 50. številki. Kontinuiteto je deloma zagotavljala tudi sestava uredniškega odbora, v katerem je ostala polovica starih clanov, dopolnjena z novimi, mlajšimi raziskovalci. Delo je bilo uteceno tudi zato, ker sta iz prejšnjega obdobja ostali izvršna uredni-ca Andreja Dolenc Vicic in oblikovno-tehnicna urednica Mateja Belak, ki sta svoje naloge opravljali temeljito in povsem samostojno. Kljub vsemu je urejanje Arheološkega vestnika zahteva-lo moj precejšen angažma. Skupaj z uredniškim odbo­rom in recenzenti smo si prizadevali, da bi bili objavljeni clanki na primerljivi znanstveni ravni s sorodnimi tujimi revijami. Vsebinsko smo se poskušali držati kriterijev, da so v prispevkih predstavljene novosti ali pomembne teme glede na fokus revije, da so dobro argumentirani in logicno strukturirani, da je zagotovljena preverljivost in sledljivost virov ter da so graficno prikazane informaci­je eksaktne in izpovedne. Poseben poudarek smo dajali natancnemu jezikovnemu izražanju in razvoju slovenske strokovne terminologije, kar je prav tako naloga akadem­ske revije. Za marsikaterega avtorja smo bili nadležni, vendar smo to poceli z mislijo, da je revija odraz stanja in ravni arheološkevede pri nas in da jo predstavlja tudi na­vzven. Veliko izboljšav v pripravi clankov so opravili in še vedno opravijo tehnicni sodelavci inštituta ter zunanji lektorji in prevajalci. Tudi pri uredniškem delu sem se spopadla z izzivi novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij, ki omogoca­jo vecji doseg bralstva kot klasicna tiskana oblika, kar je ne nazadnje cilj. S pomocjo vešcin in znanja s tega podrocja, ki jih ima Mateja Belak, smo na inštitutu med prvimi na ZRC zasnovali predstavitev in objave posa­meznih številk revije na spletu. Potem ko je postal glavni urednik in vodja Založbe ZRC Aleš Pogacnik, je konci­piral enotno platformo za vse publikacije ZRC SAZU in poskrbel za to, da so bile revije vkljucene v Open Journal Systems, monografije pa v Open Monograph Press, kar Slika 6. Sneža Tecco Hvala na Inštitutu za arheologijo (foto. J. Horvat). se je izkazalo za pozitivno z vidika široke in hitre dos-nagrade na festivalu v Benetkah dejal, da postaneš odvi­topnosti in odmevnosti. Odprta znanost je zdaj imperativ sen od njih, saj te navdajajo z zadovoljstvom in sladkimi tudi financerjev raziskovanja, nov izziv za naslednike pa obcutki. Vsekakor mi vse te nagrade veliko pomenijo kot pomeni umetna inteligenca. priznanje, da je bilo moje strokovno in raziskovalno delo, v katerem sem uživala, opaženo, smiselno in uporabno Ste dobitnica nagrad SAD, ARRS in ZRC, letos pa ste ter da je prispevalo k razvoju slovenske arheologije. Obe­ prejeli nagrado SAD za življenjsko delo. Kaj vam pome­ nem pa ta priznanja razumem kot promocijo naše stroke nijo ta priznanja, na katero ste najbolj ponosni? in maticne ustanove v širši javnosti. Malce v šali bi lahko parafrazirala izjavo španskega fil- Iskrene cestitke! mskega režiserja Almodovarja, ki je ob prejemu še ene 1.25 Drugi sestavni deli Nagrade in priznanja Slovenskega arheološkega društva za leto 2023 © Komisija za nagrado in priznanja SAD Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo; predrag.novakovic@ff.uni-lj.si DOI: 10.5281/zenodo.14603949 V skladu s Pravilnikom o nagradah SAD je Komisija za nagrade in priznanja v sestavi dr. Matija Crešnar (predse­dnik), mag. Uroš Bavec in dr. Boštjan Laharnar na pod-lagi predlogov za leto 2023 podelila nagrado za življenj­sko delo, dve priznanji za izjemen dosežek ter zahvalno listino. Najvišje priznanje, nagrado Slovenskega arheološke­ ga društva za življenjsko delo za leto 2023, prejme dr. Sneža Tecco Hvala, veckrat nagrajena višja znanstvena sodelavka na ZRC SAZU. Dr. Sneža Tecco Hvala se je na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU štiri desetletja posvecala raziskavam kul­turnih pojavov in procesov v starejši železni dobi na ozemlju Slovenije in v širšem prostoru vzhodnih Alp, zahodnega Balkana in Caput Adriae. Zanimajo jo nadre­gionalne povezave, družbena struktura, poselitev in pro-storska informatika. V devetdesetih je skupaj z Janezom Dularjem zasnovala in postavila ARKAS, Arheološki ka-taster Slovenije, podatkovno zbirko arheoloških najdišc Slovenije, ki jo je skupaj s sodelavci Inštituta za arheo­logijo iz analogne prestavila v digitalno obliko. Vselej je tudi razumela pomembnost osnovnih objav fondov naj­dišc ter jih vzpodbujala na vsakem koraku in pri števil­nihobjavahtudi sodelovala. Naj omenimo le publikacije OlorisapriDolnjem Lakošu, Magdalenske gore, Molnika in Mosta na Soci. Skupaj s sodelavci je pod vodstvom Janeza Dularja raziskovala železnodobno poselitev Do-lenjske, obravnavano v mnogih znanstvenih clankih in monografskih objavah. Zgodaj se je zavedala vloge inter-disciplinarnosti v sodobnih raziskavah. Na tem podrocju njenega dela je bilo pomembno sodelovanje s takratnim Inštitutom za prostorske študije ZRC SAZU. S sodelavci je orala ledino z novimi metodami in orodji geografskega informacijskega sistema v arheologiji, v casu, ko se je zanimanje za GIS šele zacenjalo. Poleg raziskovalnih rezultatov pa je za celotno sloven-sko arheologijo pomembno tudi njeno obsežnouredniško delo. Med letoma 2013 in 2022 si je kot glavna urednica osrednje slovenske arheološke znanstvene revije Arheo­loški vestnik prizadevala za dvig kakovosti slovenskega arheološkega tiska, poskrbela je za dostopnost revije na spletu in tako za široko dostopnost rezultatov slovenske arheološke dedišcine. Sneža Tecco Hvala je z novimi in inovativnimi pristopi na podlagi natancnih raziskovalnih postopkov in trdnih argumentov v marsicem poglobila vedenje o preteklosti slovenskega prostora. Z nesebicnim uredniškim delom pa je tudi pripomogla h kakovostni predstavitvi spoznanj številnih slovenskih arheologov. Priznanje Slovenskega arheološkega društva za izjemen dosežek v letu 2023 prejme razstava Civki iz preteklo­sti (Tweets from the Past), ki je slovensko arheologijo odlicno zastopala v okviru spremljevalnega programa enega najvecjih kulturnih dogodkov na svetu, na 75. knjižnem sejmu v Frankfurtu. Pri razstavi se je povezalo deset slovenskih muzejev, 22 kustosinj in kustosov, ki so pod vodstvom dr. Daše Pavlovic pripravili skupno razstavo slovenske arheolo­ške dedišcine Civki iz preteklosti. V Arheološkem mu-zeju Frankfurt so predstavili 110 originalnih arheoloških predmetov iz obdobji od paleolitika do novega veka, razstava pa spada med vecje slovenske arheološke raz-stave, ki so gostovale v tujini. Njen osnovni namen je bil predstaviti bogato in raznoliko arheološko dedišcino Slovenije in skozi le-to pripovedovati zgodbe o nastanku in oblikovanju identitete slovenskega prostora. Arheološke raziskave zadnjih desetletji so na podrocju cloveškega kognitivnega razvoja omogocile presenetlji­va spoznanja in spremenila mocno zakoreninjena stara vedenja. Pri novih spoznanjih na podrocju clovekovega kognitivnega razvoja je pomembno prispevala tudi slo­venska arheologija, denimo, z neandertalcevo pišcaljo iz Divjih bab se je postavila na svetovni zemljevid starejše kamene dobe in arheološke znanosti. Leta 2025 bo mini-lo 30 let od odkritja najstarejšega glasbila. Podnaslov razstave, Slovenska arheologija skozi zvoke, simbole in prve zapisane besede, pojasnjuje izbiro treh specificnih vrst predstavljenih predmetov. Prvi so pove­zani z zvokom, od pišcali iz kosti jamskega medveda do novoveških drumlic. Drugi so simbolni predmeti, na primer kipci anticnih bogov in predmeti z vgravirani-mi astralnimi simboli. Tretji so povezani z zapisanimi besedami; predstavljeni so primeri venetskih napisov, imena lokalnih božanstev, anticna miniaturna knjižica in grafiti. Tovrstni predmeti nam odstirajo globljo dimenzijo clo­vekove duhovnosti, sporazumevanja, zabave ter nekda­njega pojasnjevanja in osmišljanja sveta. So neizpodbitni kazalci razvoja cloveške ustvarjalnosti, ki je vodil do enega njenih vrhuncev – knjige. V produkciji Narodnega muzeja Slovenije je nastal tudi kratki film, ki je obiskovalcem omogocal vpogled v za­kulisje nastajanja razstave. Lahko so pogledali v konser­vatorsko delavnico, v skrbno varovan arheološki depo ali v fotografski atelje muzeja. Razstavo spremlja obsežen katalog petindvajsetih avtor­jev z bogatim slikovnim gradivom, ki ga je uredila dr. Daša Pavlovic. Priznanje Slovenskega arheološkega društva za izjemen dosežek v letu 2023 prejme dr. Anja Ragolic za mono-grafijo o nagrobnih spomenikih Poetovione (Poetovio: römische Grabdenkmäler. Situla 46: Inscriptiones Latinae Sloveniae 2/1). Dr. Anja Ragolicv knjigo Poetovio: römische Grabdenk­mäler vložila zelo veliko truda z dolgoletnim zbiranjem podatkov o napisih z nagrobnikov iz anticne Petovione (Ptuja), ki je bila najprej strateško važen legijski tabor v provinci Panoniji, od Trajana dalje pa zelo pomembna rimska kolonija in eno od štirih rimskih mest v Sloveniji, poleg Emone (Ljubljane), Celeje (Celja) in Nevioduna (Drnovega pri Krškem). Avtorica se je v knjigi med drugim poglobila v definira­nje teritorija, predvsem pa se je posvetila komentiranju razpoložljivega arheološkega in epigrafskega gradiva, ki osvetljuje zgodovino prebivalcev Petovione, tako pripa­dnikov rimske vojske kot civilnega prebivalstva. Osrednji del knjige predstavlja katalog spomenikov z na­grobnimi napisi; vsak napis je glede na vsebino skrbno komentiran z razlicnih vidikov, avtorica obravnava v na­pisih omenjene vojaške enote, posameznike, ki so opra­vljali razlicne funkcije v mestni upravi, predvsem pa se posveca imenom umrlih oseb. Rimska družba je bila zelo razslojena, v Petovioni so bili najdeni tako nagrobniki rimskih državljanov iz višjih slojev, ki so imeli dve ali tri imena, predvsem družinsko in osebno, vcasih pa tudi prvo ime (praenomen). Dokumentirani so tudi prebival­ci z le enim osebnim imenom, tako imenovani peregrini brez rimskega državljanstva, ki so bili deloma potomci predrimskega prebivalstva Petovione. Dolocen odstotek prebivalcev so predstavljali osvobojenci, torej nekdanji sužnji, ki so bili neredko premožni in so opravljali po­membne funkcije v okviru cesarskega in drugih kultov. Na nagrobnih spomenikih so omenjeni tudi sužnji, pred­vsem tisti, ki so uživali naklonjenost gospodarjev. Avto­rica se je med drugim v veliki meri posvetila onomastiki, torej komentiranju imen prebivalstva, ki so nemalokrat zelo izpovedna. Knjiga, ki je izšla v zbirki Situla pri Narodnem muzeju Slovenije, vsebuje tudi kakovostne fotografije nagrobnih spomenikov in je nedvomno izjemno pomemben dopri-nos k poznavanju tako arheologije kot anticne zgodovine severovzhodne Slovenije. Zahvalno listino Slovenskega arheološkega za leto 2023 prejme Vinko Gradišar za vecletno populariziranje arheološkega najdišca Otok pri Dobravi, nekdanjega­srednjeveškega trga Gutenwerd. Gospod Vinko Gradišar, domacin z Otoka pri Dobravi, je želel obuditi znanja tako domacinov kot tudi širše sku­pnosti o arheološkem najdišcu na Otoku in s tem krepiti zavedanje o pomenu arheološke dedišcine. Prizadeval si je in si še vnaprej za povezovanje obeh ob­cin, ki sta pri tem udeleženi, Obcine Šentjernej, na oze­mlju katere leži najdišce, in Obcine Škocjan, na ozemlju katere je najdišce nekoc ležalo, in kjer se je iz srednjeve­škega Gutenwerda ohranila le še cerkev sv. Nikolaja. Go-spod Gradišar je pri razlicnih dogodkih prav tako poma-gal organizirati sodelovanje stroke, ZVKDS, OE Novo mesto, nenazadnje pa tudi z lastniki travnikov, njiv in sadovnjaka na Otoku, kjer je nekoc stal Gutenwerd. Do-volili in podprli so tudi nove terenske preglede najdišca, ki so jih leta 2021 izvedli študenti Oddelka za arheolo­gijo FF ULpod vodstvom dr. Katarine Katje Predovnik. V sodelovanju z Obcino Šentjernej in Župnijo Škocjan ter ZVKDS, OE Novo mesto so leta 2023 postavil infor­mativni tabli, ki predstavljata Gutenwerd kot pomembno kulturno dedišcino. Gospod Vinko Gradišar je tudi dejavno spremljal nastaja­nje razstave Nekoc je bil Gutenwerd,ki so jo v Narodnem muzeju Slovenije, pod vodstvom dr. Tomaža Nabergoja odprli konec januarja in bo na ogled vse do 3. novembra 2024. 1.25 Drugi sestavni deli Porocilo o delu Slovenskega arheološkega društva v letu 2023 © Predrag Novakovic Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo; predrag.novakovic@ff.uni-lj.si DOI: 10.5281/zenodo.14354549 Organi SAD in sklepi organov Vletu 2023 so se zakljucili mandati vseh clanov organov SAD, 22. 6. 2023 pa je potekala volilna skupšcina SAD, na kateri je bila izvoljena nova sestava organov in delov­nih teles društva. Predsednik: Predrag Novakovic Izvršilni odbor: Zvezdana Modrijan (podpredsednica), Zrinka Mileusnic (tajnica), Tina Berden (blagajnicar­ka), Peter Turk (clan), Luka Gruškovnjak (clan), Samo Hvalec (clan), Maja Bricelj (clanica), Ana Plestenjak (clanica) Nadzorni odbor: Vesna Merc, Katja Predovnik, Mija Toplicanec Castno razsodišce: Andrej Gaspari, Miha Mlinar, Matjaž Novšak Komisija za nagrado in priznanja: Uroš Bavec, Matija Crešnar, Boštjan Laharnar Izdajateljski svet: Andrej Gaspari, Tamara Leskovar, Zvezdana Modrijan, Brina Škvor Jernejcic, Boris Vicic, Anja Vintar, Matic Zupan Uredništvo Arhea: Tamara Leskovar (glavna urednica), Tomaž Fabec, Luka Gruškovnjak, Crtomir Lorber, Da­nica Mitrova, Kaja Pavletic, Agni Prijatelj, Brina Škvor Jernejcic, Matic Zupan Izvedba programa SAD v letu 2023 Z letom 2023 je nastopilo novo dveletno obdobje pro-gramskega sofinanciranja ministrstva za kulturo na pod-lagi programa, ki smo ga oddali konec leta 2022. V pr-votni verziji smo v skladu z vrednostjo programa iz let 2021 in 2022 v programskem pozivu MK za programa v letih 2023 in 2024 predvideli 16.313,70 €, od cesar 13.050,96€ sofinanciranja MK, oz. 15.554,52€, od cesar bi bilo 12.443,62€ deleža MK. Program SAD je bil uvršcen na seznam sofinanciranja MK za leti 2023 in 2024, toda kolicina sredstev je bila mocno zmanjšana v primerjavi s predhodnimi leti oz. predvide­nimi sredstvi v programskem pozivu. Za leto 2023 smo od MK prejeli 8.766 €, kar je za slabih 27 % manj kot za leto 2022. Podoben delež zmanjšanja sredstev MK je tudi za leto 2024. Tolikšno zmanjšanje sredstev je zahtevalo spremembo programa, ki je morala ustrezati nižjemu sofi­nanciranju, preden je bila podpisana pogodba z MK. Da bi to dosegli, smo morali vrsto stroškov znižati pod raven iz leta 2022. Tako smo v nekoliko manjšem obsegu izdali revijo Arheo 40, nismo predvideli natisa papirne razlicice zbornika povzetkov Arheologija v letu 2022, zmanjšali smo sredstva, predvidena za potne naloge in obcasne predavatelje, višino denarnega dela nagrade za življenjsko delo smo znižali na 1000 EUR, znižali smo sredstva, predvidena za materialne stroške delovanja SAD, vsoto za sofinanciranje kotizacij ipd. Naš program je bil dodatno skrcen zaradi dviga cen na vseh podrocjih prodaje storitev in blaga. Kakor koli že, kljub precej zaostrenim razmeram nam je uspelo izvesti vecino programa, kot smo ga zacrtali leta 2022. Program SAD je organiziran v štirih sklopih, kot jih predvideva pogodba z ministrstvom za kulturo: • izobraževalna dejavnost • mednarodna dejavnost • promocijska dejavnost • izdajateljska dejavnost Izobraževalna dejavnost V okviru izobraževalne dejavnosti so bile izvedene na­slednje dejavnosti: • Znanstveni posvet Gabrovcev dan (20. 4. 2023) je bil organiziran v Narodnem muzeju v Ljubljani v so-delovanju z Narodnim muzejem,Oddelkom za arhe­ologijo FF ULin SAZU. Na posvetu s podnaslovom Bronasta doba v osrednji Sloveniji je sodelovalo 17 avtorjev in avtoric, skupno število udeležencev pa je ocenjeno na 30. • Predstavitev arheoloških raziskav in dejavnosti v letu 2022 je potekala 22. in 23. 6. 2023 v Atriju ZRC SAZU v Ljubljani. Predstavljenih je bilo 40 prispevkov, skupno število udeležencev pa je bilo ocenjeno na 60. • Cikel »10 predavanj« smo v letu 2023 izvedli skupaj z Oddelkom za arheologijo FF UL, ki je v študij­skem letu slavil 100. obletnico študija arheologije na Univerzi v Ljubljani. Skupno je 8 predavateljev in predavateljic iz Slovenije, Avstrije, Italije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine izvedlo 12 predavanj. Mednarodna dejavnost Mednarodna dejavnost SAD je širša od dejavnosti, ki jih lahko sofinancira ministrstvo za kulturo (tj. clanarine v mednarodnih organizacijah, udeležba clanov oz. clanic SAD na mednarodnih strokovnih srecanjih). Po pravilih MK med priznane stroške za mednarodno dejavnost sodijo clanarine v mednarodnih združenjih in sofinanciranje ude­ležbe na mednarodnih znanstvenih in strokovnih srecanjih. SAD je že od leta 2022 kolektivni clan Evropske zveze arheologov. Vletu 2023 je društvo sofinanciralo kotizaci­jo trem udeležencem kongresa EAA v Belfastu. Promocijska dejavnost Glavni promocijski dogodek je bila podelitev nagrad in priznanj SAD (22. 6. 2023). Prejemnica nagrade za življenjsko delo je bila dr. Marjeta Šašel Kos, dobitnik priznanja pa dr. Boštjan Laharnar za monografijo o Okri. V promociji društva in še posebej slovenske arheologije ima velik pomen naše delovanje na spletu in družbenih omrežjih, predvsem Arheoportal ter njegovi strani na Facebooku in Twitterju. Na teh dveh omrežjih je regi­striranih vec kot 1500 sledilcev. Skupno so razlicne sple­tne strani SAD v letu 2023 imele vec kot 3.500 obiskov iz najmanj 10 držav. Objave na Facebooku in Twitter-ju dnevno dosežejo okrog 200 posameznikov. Posebej je Arheoportal zaslužen za organizacijo in promocijo Evropskih dnevov arheologije, ki jih je v letu 2023 že petic pripravil v Sloveniji. Med pomembne promocijske dejavnosti uvršcamo tudi predstavitve arheoloških raziskav iz predhodnega leta. Sam dogodek smo sicer navedli pri izobraževalni dejav­nosti SAD, a ima nedvomno tudi pomemben promocijski potencial, zlasti zaradi objavljanja povzetkov, ki so na spletnih straneh SAD prosto dostopni. Izdajateljska dejavnost V skladu s programom SAD smo v letu 2023 izdali dve publikaciji: • Arheologija v letu 2022 (povzetki predstavitev raz­iskav iz predhodnega leta, predstavitev zanimivih publikacij in projektov, arheološka bibliografija v 2022, seznam kulturnovarstvenih soglasij oz. dovo­ljenj za arheološke raziskave v letu 2022). Publika­cija je bila letos izdana samo v spletni obliki zaradi pomanjkanja sredstev oz. usklajevanja z znižano dotacijo MK za leto 2024. Toda zaradi razmeroma ugodnega sedanjega financnega stanja nameravamo publikacijo tudi natisniti v dosedanji nakladi 50 iz­vodov. Spletna verzija je prosto dostopna na spletnih straneh društva. • RevijaArheo št. 40 (izšla na zacetku leta 2024). Izšla je v tiskani (naklada 300 izvodov) in spletni obliki. Tiskani izvod revije prejmejo vsi clani SAD. Sple­tna verzija je prosto dostopna na spletni strani SAD. https://arheologija.splet.arnes.si/publikacije/arheo--glasilo-slovenskega-arheoloskega-drustva/Revija je znana tudi izven Slovenije, saj jo SAD prek Knji­žnice Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani zamenjuje z vec kot 30 ustanovami v tujini. Clanstvo SAD kot strokovno društvo združuje predvsem arheolo­ge in druge strokovnjake, ki delujejo na podrocju arheo­logije. V tem smislu je naše potencialno clanstvo danes 300–350 strokovnjakov. Formalno clanstvo (tisti z redno placano clanarino) se že nekaj let giblje med 100 in 120, kar je dobra tretjina po­tencialnega clanstva. Ne moremo reci, da smo s tem za­dovoljni. Želimosi, da bi dosegli številko med 150 in 180 clanov in clanic, s cimer bi verjetno postali najbolj šte­vilno strokovno društvo na podrocju kulturne dedišcine. SAD ne želi biti ekskluzivno in zato vedno vkljucujemo tudi tiste kolege in kolegice, ki niso pravocasno porav­nali clanarine. Tudi clanarine (30 EUR) nismo povecali že vsaj 15 let, ker menimo, da morajo vsi clani imeti ob­cutek, da jim društvo clanarini primerno nudi ustrezne vsebine in možnosti. Clanstvo v društvu ni tako samoumevno, kot je bilo še pred nekaj desetletji. Naši clani so tudi aktivni clani dru­gih strokovnih društev, kar je izjemno pomembno, saj lahko veliko širše udejanjajo svoje strokovne interese. Zavedati se moramo, da je SAD nadinstitucionalno društvo, ki združuje vse generacije arheologov in ar­heologinj, delodajalce in delojemalce, strokovnjake in strokovnjakinje vseh profilov iz muzejskega, konserva­torskega, akademskega in storitvenega sektorja; naši cla­ni in clanice prihajajo iz javnih in zasebnih organizacij. In prav zaradi takšne pestrosti ni lahko najti tisto dodano vrednost, zaradi katere je clanstvo v društvu pomembno. Toda ravno zaradi velike pestrosti ter hkrati specializa­cije v statusu in izkušnjah naših clanov in clanic ostajajo nekatera podrocja slabše pokrita. In prav tu mora društvo iskati svoje poslanstvo. Na prvem mestu je predvsem skrb za arheologijo kot tisti strokovni cement, ki je podlaga našemu delovanju. Za arheologijo (in arheološko dedišcino) skrbimo neposre­dno in posredno vsi, a predvsem na parcialnih podrocjih (npr. v izobraževalnem in raziskovalnem sistemu, siste-mu varstva in promocije arheološke dedišcine, v nudenju številnih profesionalnih storitev na tem podrocju). Toda arheologija ni samo enostavna vsota vseh teh dejavno­sti. Vsakdanja rutina morda daje videz, da delujemo na razlicnih tirih, da problemi in izzivi zasebnih organizacij nimajo veliko opraviti z izzivi in nalogami npr. izobraže­valnih ustanov, da je svet vsakdanjosti kolegov in kolegic iz konservatorskega sektorja neki drug svet v primerjavi z muzejskim ter da so arheologi in arheologinje v javnih ustanovah zašciteni pred eksistencnimi izzivi delovanja v zasebnem sektorju. Marsikaj od tega je v praksi mo­goce res, a je ravno tako res, da ce gre enemu sektorju slabo oz. je v krizi, posledice cutijo vsi. Na tem mestu bi rad opozoril samo na pozornost, ki jo moramo posveca-ti trendom v celotni arheologiji oz. njeni organizacijski infrastrukturi. In prav društvo je po mojem mnenju tista organizacija, ki je tega sposobna. Namen društva ni in ne sme biti v koordinaciji dela arheoloških organizacij in dejavnosti, ti casi so že zdavnaj mimo, temvec v tem, da je presecišce idej, diskusij in komunikacije naše precej fragmentirane in specializirane strokovne krajine. Danes imamo za komuniciranje ogromno sredstev in nacinov, a tudi kultura komunikacije se je mocno spremenila, ne nujno na boljše. Povzetek financnega porocila Stanje na dan 3. 1. 2023 8.590,73 € Še neplacani stroški iz 2022 (Arheo 39, potni stroški predavanj) 5.694,70 € Stanje po odštetih stroških iz 2022 2.896,03 € a) PRIHODKI 1. Ministrstvo za kulturo 8.766,00 € 2. FURS (donacije dela dohodnine) 793,13 € 3. Clanarina 3.030,00 € skupno 12.589,13 € b) ODHODKI 1. Mednarodno sodelovanje (clanarina EAA in kotizacije) 1.049,98 € 2. Promocija (delo na spletnih straneh in portalu, izplacilo nagrade, kipec, 5.189,88 € plakete, organizacija) 3. Izdajateljska dejavnost (Arheo 40: lektoriranje, postavljanje; Arheologija 1.969,40 € v letu 2022: lektoriranje, postavljanje) 4. Reprezentanca (Gabrovcev dan) 120,00 € 5. Najem prostorov na FF UL 146,40 € 6. Racunovodske storitve 280,60 € 7. Tisk clanskih kartic 412,18 € 8. Bancne storitve 144,75 € 9. Poštnina 433,97 € 10. Pisarniški material (kuverte) 199,99 € skupno 9.947,15 € Razlika med prihodki in odhodki v 2.641,98* € 2023 *(Razlika rezervirana za placilo tiska (- 2.369,24) € Arhea 40, izid januarja 2024) Prenos v 2024 3.168,77 € 1.25 Drugi sestavni deli Podatkovni clanek – Najava nove oblike znanstvenih prispevkov v reviji Arheo © Luka Gruškovnjak Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, Center za interdisciplinarne raziskave v arheologiji (CIRA); luka.gruskovnjak@ff.uni-lj.si (ORCID ID 0009-0008-6737-6949) DOI: 10.5281/zenodo.14381214 V dobi odprte znanosti (ang. open science) (glej tukaj Petric 2024) in velepodatkov (ang. big data) se pomen in vloga raziskovalnih podatkov in podatkovnih zbirk vse hitreje povecujeta. Vkontekstu tako nastajajocega znan­stvenega ekosistema, ki temelji na podatkih, vedno po­membnejšo vlogo igra tudi razmeroma nova oblika znan­stvenih prispevkov, tj. podatkovnih clankov (glej Splet 1 in 2). Gre za avtorske recenzirane clanke v strokovnih ali znanstvenih revijah, ki jih je mogoce citirati in kate­rih glavna vsebina je opis objavljenih baz raziskovalnih podatkov, ki ga spremljajo kontekstualne informacije o njihovi izdelavi in dostopnosti. Namenjeni so zagota­vljanju lažjega iskanja raziskovalnih podatkov, njihove razpoložljivosti in možnosti ponovne uporabe. So kljucni del upravljanja z raziskovalnimi podatki in so medseboj-no povezani z repozitoriji, v katerih so podatki objavljeni (Schöpfel et al. 2019; 2021). Tako prispevajo k nacelom FAIR za upravljanje in skrbništvo znanstvenih podatkov (Wilkinson et al. 2016). V primerjavi z izvirnimi clanki se podatkovni clanki ne osredotocajo na rezultate raziskave in ne razpravljajo o njih, temvec se osredotocajo na opis podatkov in kon­teksta njihovega pridobivanja, natancno opisujejo meto­dologijo njihovega zbiranja, obdelave in preverjanja ter predstavljajo njihovo vrednost in uporabnost. Njihova poglavitna vloga je obvešcanje o obstoju in dostopnosti raziskovalnih podatkov v spletnih repozitorijih. S tem omogocajo, da je podatkovne zbirke mogoce najti, in tako spodbujajo k njihovi ponovni uporabi (Chavan et al. 2011; Schöpfel et al. 2019; Kim 2020). Vendar pa lahko podatke danes vsakdo objavi na spletu brez kakršnega­koli nadzora nad njihovo kvaliteto ali dolgorocnega na-crta upravljanja, ki sta za njihovo znanstveno vrednost in uporabnost bistvena. Zato je kljucno, da so raziskovalni podatki objavljeni v zaupanja vrednem repozitoriju, kjer so opremljeni s trajnim identifikatorjem (npr. DOI, PID) ter predstavljeni v recenziranem podatkovnem clanku, ki zagotavlja nadzor nad njihovo kvaliteto (Chavan et al. 2011; Schöpfel et al. 2019). Obenem so podatkovni clanki spodbuda strokovnjakom in znanstvenikom, ki v pridobivanje podatkov in njihovo urejanje vložijo veliko et al. 2012). Pri tem je treba posebej poudariti pomen takšnega pristopa k objavljanju rezultatov in del, kot so strokovna in znanstvena porocila, ki sicer ostajajo v polju sive literature, za katero sta znacilna bogastvo in pestrost podatkov, ki pa so pogosto težko dostopni in niso trajno­stno hranjeni, zato so slej ko prej izgubljeni (Cao 2022). Zaradi navedenih razlogov v reviji Arheo odpiramo mo-žnost objavljanja podatkovnih clankov,1 v katerih lahko avtorji predstavljajo raziskovalne podatke, vezane pred­vsem na podrocje slovenske arheologije (primer tukaj Gruškovnjak 2024). Pri tem še posebno priložnost vidi-mo za objavljanje podatkovnih clankov o celostnih arhi­vih terenskih raziskav (primer Framework Archaeology 2014), saj bi tako presegli omejitve podatkov, ki jih je mogoce vkljuciti v koncna porocila, ki poleg tega osta­jajo v polju sive literature in njihovim avtorjem ne pri­našajo ustreznega priznanja. Objava arhivov in koncnih porocil terenskih raziskav v zaupanja vrednih repozitori­jih bi zagotovila njihovo trajno dostopnost celotni stroki, objava povezanega podatkovnega clanka pa znanstveno objavo, ki bo lahko ustrezno citirana ob vsaki nadaljnji rabi podatkov. Prav tako k oddaji podatkovnih clankov pozivamo doktorske študente, ki morajo v univerzite­tnem repozitoriju objaviti na disertacijo vezano podat­kovno zbirko. Dobrodošli so tudi za slovensko objavo prirejeni podatkovni clanki, objavljeni v mednarodnih podatkovnih revijah. Priprava podatkovnega clanka Pogoj za objavo podatkovnega clanka je objava baze raz­iskovalnih podatkov v spletnem repozitoriju (glej Splet 4), bodisi v enem izmed podrocnih repozitorijev, kot so Data Service (Splet 5), Open Context (Splet 6), tDAR (Splet 7) in Pandora (Splet 8), bodisi v enem izmed splo­šnih repozitorijev, kot so Zenodo (Splet 9), OSF (Splet 10), Dryad (Splet 11), Figshare (Splet 12) in Mendeley Data (Splet 13). Vprimeru, ko je eden izmed soavtorjev podatkovne baze clan institucijez institucionalnim repo­zitorijem, je objava podatkov mogoca in najenostavnejša v tovrstnem repozitoriju, npr. RUL (Splet 14) in DIRROS dela, da jih objavijo v ustreznih repozitorijih in za svoje 1 Po tipologiji COBISS se uvršcajo v 1.03 Drugi znanstveni clanki delo prejmejo ustrezno akademsko priznanje (Callaghan (Splet 3). (Splet 15). Z objavo baze podatkov v repozitoriju ta pri­dobi trajnostni identifikator (DOI ali PID), ki mora biti naveden v podatkovnem clanku. Nato podatkovni clanek za revijoArheo pripravimo s po­mocjo za ta namen pripravljenega obrazca, dostopnega na spletni strani revije (Splet 16), ki ga tu predstavlja-mo v tiskani obliki (priloga 1). Obrazec je pripravljen v slovenski in angleški razlicici. Pri prvi objavi v reviji Arheo svetujemo pripravo dvojezicnega podatkovnega clanka, ki bo omogocil tudi mednarodno prepoznavnost podatkov. Recenzija podatkovnega clanka Podatkovne clanke recenzira po en anonimen recen­zent, medtem ko so imena avtorjev podatkovnega clan-ka in baze podatkov znana. Recenzenti ocenjujejo tako ustreznost baze podatkov kot podatkovnega clanka. Pri pregledu baze podatkov recenzenti ocenjujejo predvsem ustreznost njene strukture, preglednost, kvaliteto po­datkov in njihovo uporabnost (glej Splet 17 in 18). Pri pregledu besedila pa ocenjujejo predvsem ustreznost predstavitve konteksta raziskave, natancnost opisa me-todologije in ustreznost opisa možnosti njegove ponovne uporabe. Literatura CALLAGHAN, S., S. DONEGAN, S. PEPLER, M. THORLEY, N. CUNNINGHAM, P. KIRSCH, L. AULT, P. BELL, R. BOWIE, A. LEADBETTER, R. LOWRY, G. MONCOIFFÉ, K. HARRISON, B. SMITH-HAD­DON, A. WEATHERBY, D. WRIGHT 2012, Making Data a First Class Scientific Output: Data Citation and Publication by NERC’s Environmental Data Centres. – International Journal of Digital Curation 7(1), 107–113. https://doi.org/10.2218/ijdc.v7i1.218. CAO, X. 2022, Data papers: An important type of acade­mic articles. – Resources Data Journal 1, 10–16. https:// doi.org/10.50908/rdj.1.0. CHAVAN, V., L. PENEV2011, The data paper: a mecha­nism to incentivize data publishing in biodiversity scien­ce. – BMC Bioinformatics 12(Suppl 15), S2. https://doi. org/10.1186/1471-2105-12-S15-S2. FRAMEWORK ARCHAEOLOGY2014, Heathrow Ter­minal 5 Excavation Archive (Data Paper), Internet Ar­chaeology 36. https://doi.org/10.11141/ia.36.8. GRUŠKOVNJAK, L. 2024, Klasifikacija pobocij Slo­venije in rezultati terenskih pregledov izbranih najdišc z avtocest Slovenije: Podatkovna zbirka za preucevanje vpliva geomorfnih procesov na odkrivanje najdišc z ar­heološkimi terenskimi pregledi. – Arheo 41, 149–158. https://doi.org/10.5281/zenodo.14380506. KIM, J. 2020, An analysis of data paper templates and guidelines: Types of contextual information described by data journals. – Science Editing 7(1), 16–23. https://doi. org/10.6087/kcse.185. PETRIC, M. 2024, nekaj besed o odprti znanosti v Sloveniji. – Arheo 41, 65–77. https://doi.org/10.5281/ zenodo.14418539. SCHÖPFEL, J., D. FARACE, H. PROST, A. ZANE 2019, Data papers as a new form of knowledge or­ganization in the field of research data. – Knowled­ge Organization 46(8), 622–638. https://doi. org/10.5771/0943-7444-2019-8-622. SCHÖPFEL, J., D. FARACE, H. PROST, A. ZANE, B. HJŘRLAND 2021, Data Documents. – Knowled­ge Organization 48(4), 307–328. https://doi. org/10.5771/0943-7444-2021-4-307. WILKINSON, M. D., M. DUMONTIER, IJ. JAN AAL­BERSBERG, G. APPLETON, M. AXTON, A. BAAK, N. BLOMBERG, J.-W. BOITEN, L. B. DASILVASAN­TOS, ... B. MONS 2016, Comment: The FAIR Guiding Principles for scientific data management and steward­ship. – Scientific Data 3, 1–9. https://doi.org/10.1038/ sdata.2016.18. Spletni viri SPLET1: https://www.gbif.org/data-papers (20.11.2024). SPLET 2: https://dataworks.faseb.org/helpdesk/kb/data­-journals-and-data-papers (20.11.2024). SPLET 3: https://home.izum.si/cobiss/bibliografije/tipo­logija_slv.pdf (22.11.2024). SPLET 4: https://dirrosdata.ctk.uni-lj.si/repozitoriji/ (22.11.2024). SPLET 5: https://dirrosdata.ctk.uni-lj.si/repozitoriji/ (22.11.2024). SPLET 6: https://dirrosdata.ctk.uni-lj.si/repozitoriji/ (22.11.2024). SPLET 7: https://dirrosdata.ctk.uni-lj.si/repozitoriji/ (22.11.2024). SPLET 8: https://pandora.earth/ (22.11.2024). SPLET 9: https://zenodo.org/ (22.11.2024). SPLET 10: https://osf.io/ (22.11.2024). SPLET 11: https://datadryad.org/stash (22.11.2024). SPLET 12: https://figshare.com/ (22.11.2024). SPLET 13: https://data.mendeley.com/ (22.11.2024). SPLET 14: https://repozitorij.uni-lj.si/info/index.php/ slo/ (22.11.2024). SPLET 15: https://dirros.openscience.si/info/index.php/ slo/uvodnik (22.11.2024). SPLET 16: http://www.arheologija.si/publikacije/ arheo-glasilo-slovenskega-arheoloskega-drustva/ (22.11.2024). SPLET 17: https://www.earth-system-science-data.net/ peer_review/review_criteria.html (21.11.2024). SPLET 18: https://ist.blogs.inrae.fr/afs/2019/08/23/ guidelines-for-reviewers-how-to-review-a-data-paper/ (21.11.2024). Priloga 1: Obrazec za objavo podatkovnega clanka v reviji Arheo Za objavo podatkovnega clanka izpolnite spodnji obra­zec, tako da modro obarvano besedilo zamenjate s svo­jim. Za dvojezicno objavo izpolnite tako slovenski kot angleški obrazec. V clanek lahko vkljucite do 10 slik ali tabel, ki ustrezno predstavljajo obmocje raziskave, me-todologijo in vrste predstavljenih podatkov. Gradivo naj bo pripravljeno in citirano v skladu z navodili Arhea. Pri citiranju in oblikovanju seznama literature prav tako sle­dite navodilom Arhea. Izpolnjen obrazec in slikovno gradivo pošljite na e-poštni naslov: arheo_urednistvo@arheologija.si Naslov Naslov naj bo osredotocen na podatke, ki jih predstavlja clanek. Avtorji Ime Priimek, afiliacija, e-pošta, (ORCID ID) Izvlecek Kratek povzetek baze podatkov, ki predstavlja ozadje pridobivanja podatkov, njihov obseg in vrsto, kako so bili pridobljeni, kje so shranjeni ter kakšna sta njihova vred­nost in potencial za nadaljnjo uporabo (do 250 besed). Kljucne besede Do 5 besed. Ozadje Na kratko opišite razloge in kontekst raziskave, v okvi­ru katere so bili podatki pridobljeni. Opišite morebitna teoretska ali metodološka izhodišca. Ce je podatkovni clanek povezan z izvirnim raziskovalnim clankom, na kratko opišite, kako ga dopolnjuje (do 500 besed). Geografski obseg: navedite državo, regijo, kraj in topo­nim, kjer so bili podatki pridobljeni. Obdobja: navedite imena in datacije obdobij, na katere se nanašajo podatki. Metodologija Natancno opišite postopke in metode pridobivanja podat­kov ter pri tem uporabljene opreme (npr. laboratorijski instrumenti, programska oprema) (brez omejitve števila besed). Opis baze podatkov Jasno in pregledno predstavite strukturo baze podatkov. Vkljucite tudi podatke o vrstah in številu datotek v posa­meznih delih baze (brez omejitve števila besed). Jezik baze podatkov: navedite jezik, v katerem so podatki pripravljeni. Vrste datotek: navedite vse tipe datotek, ki jih vkljucuje baza podatkov. Lokacija baze podatkov Repozitorij: navedite ime repozitorija. Datum objave v repozitoriju: dan/mesec/leto Trajnostni identifikator: navedite DOI ali PID. Vrednost in raba podatkov Opišite, kakšna je vrednost podatkov za znanost ter kakšen potencialimajo za nadaljnjo ali ponovno uporabo (do 250 besed). Povezana dela in arhivi Navedite objavljena dela in/ali fizicne arhive, povezane z bazo podatkov. Zahvale Po potrebi dodajte zahvale. Vir financiranja Ce so podatki rezultat financirane raziskave, navedite financerja in številko vira financiranja (npr. raziskovalni projekt, raziskovalni in infrastrukturni program). Literatura Citirane vire navedite v skladu z navodili Arhea. 1.03 Drugi znanstveni clanki Klasifikacija pobocij Slovenije in rezultati terenskihpregledov izbranih najdišc z avtocest Slovenije: Podatkovna zbirka za preucevanje vpliva geomorfnih procesov na odkrivanje najdišc z arheološkimi terenskimi pregledi © Luka Gruškovnjak Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, Center za interdisciplinarne raziskave v arheologiji (CIRA); luka.gruskovnjak@ff.uni-lj.si (ORCID ID 0009-0008-6737-6949) DOI: 10.5281/zenodo.14380506 Izvlecek: Prispevek predstavlja podatkovno zbirko, nastalo ob analizi vpliva geomorfnih procesov na odkrivanje najdišc s terenskimi pregledi, katere rezultati so bili objavljeni v dveh izvirnih znanstvenih clankih (Gruškovnjak 2022b; 2024). Zbirka vkljucuje dve glavni vrsti podatkov: 1) klasifikacijo pobocij Slovenije in 2) podatke študijskih primerov najdišc z avtocest Slovenije, ki obsegajo rezultate ekstenzivne in intenzivne faze terenskih pregledov ter podatke o obsegu izkopavanj. Podatkovna zbirka omogoca potrditev rezultatov, predstavljenih v z njo povezanih clankih, medtem ko je najvecji potencial za ponovno uporabo v rezultatih klasifikacije pobocij. V skladu s pristopom, opisanim v povezanih dveh clankih, jih je mogoce uporabiti za Ozadje Podatkovna zbirka je nastala v okviru doktorske razi­skave, osredotocene na ovrednotenje ucinkovitosti me-todologije arheoloških terenskih pregledov v specificnih okoljskih in kulturnih razmerah obmocja današnje Slo­venije (Gruškovnjak 2022a). Del raziskave je obravna-val vprašanje vpliva geomorfnih procesov na odkrivanje najdišc s terenskimi pregledi, v okviru katerega je nastala pricujoca zbirka, ki jo sestavljajo rezultati klasifikacije pobocij v Sloveniji in rezultati terenskih pregledov iz­branih najdišc. Slednji so bili pridobljeni med terenskimi raziskavami, ki so potekale med letoma 1994 in 2009 v okviru projekta izgradnje slovenskih avtocest, najvecje­ga razvojnega projekta v Sloveniji doslej (glej Djuric 2003). Površinski in podpovršinski terenski pregled sta bila v okviru projekta uporabljena kot glavni metodi za odkrivanje še neznanih arheoloških najdišc, ki so bila do-mnevno prisotna na obmocju gradbenih posegov. Raziskava je izhajala iz ugotovitve, da na ucinkovitost odkrivanja najdišc s terenskimi pregledi vplivajo razno­vrstni dejavniki, med katerimi so na prvem mestu poo-dložitveni formacijski procesi, še posebej geomorfni pro-cesi in procesi tvorjenja tal (Gruškovnjak 2017; 2019a; 2019b; 2020; 2022b; 2024; Gruškovnjak, Tiefengraber, Crešnar 2019). Njihov vpliv na arheološki zapis v pokra­ oceno potencialnega vpliva geomorfnih procesov na arheološki zapis kjerkoli v Sloveniji. To bi bilo treba storiti kot prvi korak pred vsakimi arheološkimi terenskimi raziskavami, z namenom napovedovanja verjetnosti površinskih, plitvo pokopanih in globoko pokopanih najdišc, na podlagi cesar je mogoce dolociti najprimernejše metode za odkrivanje ali raziskovanje najdišc. Tak pristop bo lahko izjemno koristen pri delu konservatorjev, saj lahko na njegovi podlagi sprejemajo bolj informirane odlocitve pri predpisovanju metod predhodnih arheoloških raziskav. Kljucne besede: Klasifikacija pobocij, arheološki terenski pregled, arheologija na avtocestah Slovenije, arheološka metodologija. jini pa je mogoce preucevati z uporabo dveh teoretskih modelov geomorfologije tal, in sicer modela petih ele­mentov pobocij in modela debeline tal. Njuna kombini­rana uporaba namrec omogoca razumevanje odnosa med procesi sedimentacije, erozije in pedogeneze, ki vplivajo na poodložitveno stanje arheološkega zapisa (Gruškov­njak 2019a; 2022b; 2024). Model petih elementov po­bocja je mogoce uporabiti povsod, kjer imamo na voljo digitalne podatke o reliefu, v našem primeru prostodosto­pni digitalni model višin Slovenije (Splet 1), medtem ko za uporabo modela debeline tal potrebujemo vpogled v podpovršje, ki je bil v avtocestnih raziskavah pridobljen s testnimi sondiranji in izkopavanji. V podatkovnem clanku predstavljamo podatke, upora­bljene pri analizi vpliva geomorfnih procesov na ucin­kovitost odkrivanja z metodologijo arheoloških teren­skih pregledov, katerih rezultati so bili predstavljeni v dveh izvirnih znanstvenih clankih (Gruškovnjak 2022b; 2024). Podatkovni clanek, namenjen mednarodnemu obcinstvu (Gruškovnjak 2025, v tisku), in pricujoci po­datkovni clanek, namenjen slovenskemu obcinstvu, omenjeni deli dopolnjujeta z natancnejšo predstavitvijo podatkovne zbirke, uporabljene v analizi. Zbirka vklju-cuje dve glavni vrsti podatkov: 1) klasifikacijo pobocij Slovenije, s pomocjo katere smo lahko uporabili model Slika 1. Zemljevid ekstenzivno raziskanih obmocij na avtocestah Slovenije z lokacijami izbranih študijskih primerov. petih elementov pobocij; 2) rezultate ekstenzivne in in-tenzivne faze terenskih pregledov na izbranih lokacijah, skupaj s podatki o izkopanih obmocjih in dostopnostjo podatkov o rezultatih izkopavanj, na podlagi katerih smo lahko uporabili model debeline tal ter primerjali arheo­loški zapis v zgornjem delu tal in globlje pod površjem. Geografski obseg: Slovenija, Slovenske gorice, Podrav­je, Celjska kotlina, Ljubljanska kotlina, Dinarska podolja in ravniki, Vipavska dolina, Slovenska Istra. Obdobja: prazgodovina, rimsko obdobje, zgodnji srednji vek, novi vek (gradivo terenskih pregledov ni natancneje casovno opredeljeno). Metodologija V okviru avtocestnega projekta je bil površinski pregled uporabljen na neporašcenih obdelovalnih površinah, podpovršinski pa na porašcenih neobdelanih površinah. Terenske raziskave so bile opravljene v dveh fazah, eks­tenzivni in intenzivni. Ekstenzivna faza (slika 1), ki je zajela celotno obmocje gradbenih posegov, je potekala v 50m dolgih precnicah v razmiku 10 m (slika 2). Površinski pregled je vkljuceval hojo po precnicah in zbiranje vseh zaznanih površinskih najdb, podpovršinski pregled pa izkop po ene testne jame velikosti 40 × 40 × 40 cm na vsaki precnici in zbiranje najdb v njej. Obmocja s pozitivnimi rezultati so bila kot potencialna arheološka najdišca podvržena naslednji fazi intenzivnih pregledov v mreži kvadrantov 10 × 10 m (slika 2). Pri površinskem pregledu je bila pregledana celotna povr­šina vsakega kvadranta, pri podpovršinskem pregledu pa je bila v vsakem kvadrantu izkopana testna jama. Na podlagi rezultatov intenzivne faze je bila prisotnost ar­heoloških najdišc bodisi potrjena bodisi ovržena (Djuric 2003, 16–18). Slika 2. Primer mreže ekstenzivnega pregleda, mreže intenzivnega pregleda in obsega izkopnega polja na študijskem primeru št. 20 Dolenje Kronovo. Na vseh potrjenih najdišcih so sledila arheološka izkopa­vanja (slika 2) v obsegu, ki ga je dolocala distribucija od­kritih najdb (Djuric 2003, 18). Na nepotrjenih najdišcih in nekaterih vecjih delih gradbenega obmocja je potekal tudi arheološki nadzor med gradnjo. Za potrebe raziskave so bili zbrani vsi dostopni rezultati terenskih pregledov in digitalizirani v okolju geografske­ga informacijskega sistema (GIS) (npr. sliki 1–2). Za ta namen so bili uporabljeni vsi razpoložljivi viri, med kate-re sodijo originalni terenski nacrti, strokovna porocila in digitalni podatki, ki jih hrani Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije. Analiza reliefa je bila uporabljena za klasifikacijo celo­tnega površja Slovenije po modelu petih elementov po­bocij (glej Schaetzl, Anderson 2005, 477–484; Gruškov­njak 2022b; 2024). Klasifikacija z GIS orodjem Relief Analysis Toolbox (Splet 2; Miller 2014; Miller, Schaetzl 2015) je bila izvedena na digitalnih modelih reliefa z lo­cljivostjo 25m in 100m, ki sta na voljo na portalu Odprti podatki Slovenije (Splet 1). Digitalni model locljivosti 100 m je bil zaradi doseganja bolj gladkega vizualnega ucinka prevzorcen na 25 m. Rezultati klasifikacije pobo-cij, doseženi na prevzorcenem 100-m digitalnem modelu reliefa in uporabljeni v povezanih izvirnih znanstvenih clankih (Gruškovnjak 2022b; 2024), so pomembni za arheološke podatke avtocestnega projekta, saj odražajo Slika 3. A) Rezultati klasifikacije pobocij na podlagi digitalnega modela reliefa z resolucijo 25 m. B) Detajl obmocja v okvirju. stanje površja pred gradnjo avtoceste. Po drugi strani pa rezultati višje resolucije, doseženi na 25-m digitalnem modelu reliefa (slika 3), vkljucujejo preoblikovanje po­vršja zaradi gradnje avtoceste in so pomembnejši za ob-mocja zunaj obmocja gradnje. V podatkovno zbirko so bili dodani z namenom razširitve možnosti njene ponov­ne uporabe. Rezultati terenskih pregledov, vkljuceni v podatkovno zbirko, se nanašajo na 24 študijskih primerov (slika 1), ki so bili uporabljeni za raziskovanje vpliva topografske lege in z njo povezanih geomorfnih procesov na ucinko­vitost odkrivanja najdišc ter razmerja med arheološkim zapisom v zgornjem delu tal in podpovršinskim arheo­loškim zapisom. Izbor najdišc je po eni strani temeljil na razpoložljivosti zadostnih podatkov za raziskovanje teh raziskovalnih vprašanj, po drugi strani pa se je osredoto-cil na nestabilne geomorfne površine hrbtov, vznožij in prstov pobocij. Opis baze podatkov Podatkovna zbirka je sestavljena iz dveh poglavitnih vrst rezultatov. Prvo predstavljajo rezultati klasifikacije pobocij za celotno Slovenijo, pridobljeni na podlagi di­gitalnih modelov z resolucijo 100 m in 25 m, drugo pa podatki za vsakega izmed 24 študijskih primerov najdišc, sestavljeni iz treh razlicnih sklopov, ki ustrezajo trem za­porednim fazam terenskih raziskav. Prvi sklop vsebuje rezultate ekstenzivnega pregleda, drugi rezultate inten­zivnega pregleda, tretji pa obseg izkopanega obmocja (slika 2). Podrobnosti o na tem mestu kratko predstavlje­ni strukturi podatkovne zbirke so navedene v dokumentu Opis podatkov, priloženem k podatkovni zbirki. Podatkovna zbirka je sestavljena iz naslednjih map: 0_Slope classification Mapa vsebuje rezultate, vezane na klasifikacijo pobocij celotne Slovenije. 0_1_DEM_SLO_100_resampled Digitalni model Slovenije z resolucijo 100m, prevzorcen na 25m (3 datoteke: TIFF, OVR in XML).1 0_2_DEM_100_Hillslope_Positions 1 Prevzorcen model je pripravil Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, za kar se mu iskreno zahvaljujem. Rezultati klasifikacije pobocij na podlagi prevzorcenega digitalnega modela reliefa Slovenije z resolucijo 100 m, ki so sestavljeni iz treh vrst delnih rezultatov, na podlagi katerih je izdelan glavni rezultat klasifikacije: • hp 100_class (glavni rezultat: elementi pobocij; sloj z legend za prikaz rezultata je dostopen na Splet 2; 2 datoteki: OVR in XML) • profc_class (delni rezultat: ukrivljenost pobocij; 2 datoteki: OVR in XML) • relelev_class (delni rezultat: relativna elevacija, 2 datoteki: OVR in XML) • slope_class (delni rezultat: naklon pobocja; 2 dato­teki: OVR in XML). Rezultate spremljajo istoimenske mape in mapa info s podpornimi datotekami (ADF, DIR, DAT in NIT), ki so nastale v procesu izdelave rezultatov. 0_3_DEM_25_Hillslope_Positions Rezultati klasifikacije pobocij na podlagi prevzorcenega digitalnega modela reliefa Slovenije z resolucijo 25m: • class_elev2 (delni rezultat: relativna elevacija; 2 da­toteki: OVR in XML) • class_hp2 (glavni rezultat: elementi pobocij; 2 dato­teki: OVR in XML) • class_profc2 (delni rezultat: ukrivljenost pobocij; 2 datoteki: OVR in XML) • class_slope2 (delni rezultat: naklon pobocja; 2 dato­teki: OVR in XML). Rezultate spremljajo istoimenske mape in mapa info s podpornimi datotekami (ADF, DIR, DAT in NIT), ki so nastale v procesu izdelave rezultatov. 1_Kracine 1_1_Kracine_EXT Mapa vsebuje rezultate ekstenzivnega pregleda v okoli­ci najdišca Kracine (Shapefile sestavljen iz CPG, DBF, SBN, SBX, SHP in SHX datotek). 1_2_Kracine_INT Mapa vsebuje rezultate intenzivnega pregleda na najdi-šcu Kracine (Shapefile sestavljen iz CPG, DBF, SBN, SBX, SHP in SHX datotek). 1_3_Kracine_EXCAV Mapa vsebuje obris obmocja izkopavanj in povezavo do objavljene monografije z rezultati izkopavanj (Shapefile sestavljen iz CPG, DBF, SHP in SHX datotek). Na enak nacin so strukturirani podatki preostalih lokacij, ki so na tem mestu naštete samo z imeni map prve ravni: 2_Cogetinci 3_Brengova 3 4_Zamarkova Senekovic 5_Mocna 6_Malecnik 7_OC Maribor 8_Ilovica 9_Dragomelj 10_Podgorica 11_Pržanj 12_Kamna Gorica 13_Cikava 14_Podsmreka 15_Mrzlo Polje and Ivancna Gorica 16_Sela 17_Podgric 18_Dolenji Podboršt 19_Dolenje Karteljevo 20_Dolenje Kronovo 21_Bela Cerkev 22_Zemono 1 23_Zemono 2 24_Križišce Jezik baze podatkov: angleški in delno slovenski (atribu­tne tabele z rezultati terenskih pregledov). Vrste datotek: TIFF, OVR, XML, CPG, DBF, SBN, SBX, SHP, SHX, ADF, DIR, DAT in NIT. Lokacija baze podatkov Repozitorij: Repozitorij Univerze v Ljubljani. Datum objave v repozitoriju: 20.8.2024. Trajnostni identifikator:PID 20.500.12556/RUL-160103. Vrednost in ponovna raba podatkov Podatkovna zbirka omogoca potrditev rezultatov, pred­stavljenih v povezanih izvirnih znanstvenih clankih (Gruškovnjak 2022b; 2024), pa tudi nadaljnje podrob­nejše primerjave rezultatov ekstenzivnih in intenzivnih raziskav ter izkopavanj, ki presegajo obseg tam predsta­vljenih analiz. Najvecji potencial ponovne uporabe te podatkovne zbir­ke se skriva v rezultatih klasifikacije pobocij. V kombi­naciji s pedološkimi (Splet 3) in topografskimi kartami (Splet 4) ter v skladu s pristopom, opisanim v Gruškov­njak 2022b in 2024, jih je mogoce uporabiti za oceno potencialnega vpliva geomorfnih procesov na arheološki zapis kjerkoli v Sloveniji. To bi bilo treba storiti kot prvi korak pred vsakimi arheološkimi terenskimi raziskava-mi, predvsem zato, da lahko predvidimo, kje lahko prica­kujemo površinska, plitvo pokopana in globoko pokopa­na najdišca, ter na podlagi tega dolocimo najprimernejše prospekcijske metode za odkrivanje ali raziskovanje najdišc. Tak pristop bo lahko izjemno koristen pri delu konservatorjev, saj lahko na njegovi podlagi sprejemajo bolj informiraneodlocitve pri predpisovanju metod pred­hodnih arheoloških raziskav.2 Povezana dela in arhivi Podatkovna zbirka je vezana na izvirni znanstveni clanek Gruškovnjak 2024 in deloma Gruškovnjak 2022b. 2 Za posamezna manjša obmocja Slovenije je mogoce izdelati tudi kvalitetnejše klasifikacije pobocij, ki temeljijo na digitalnih modelih višje resolucije. Podatki o rezultatih terenskih raziskav temeljijo na origi­nalni dokumentaciji terenskega dela, digitalnih podatkih in neobjavljenih porocilih, ki jih hranita Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije (ZVKDS) in njegov Cen­ter za preventivno arheologijo (CPA) (glej Gruškovnjak 2022a). Prispevek se opira tudi na naslednje objavljene rezultate izkopavanj na izbranih lokacijah: 1. Kracine: Tušek, Kavur 2012 2. Cogetinci: Horvat 2013 3. Brengova: Janežic, Ciglar, Žižek 2021 4. Zamarkova - Senekovic: Ciglar 2013 5. Mocna: Tica 2013 6. Malecnik: Kramberger 2021 7. OC Maribor: Ravnik, Tica 2019 8. Ilovica: Lazar 2006 9. Dragomelj: Turk, Svetlicic, Pavlovic 2022 10. Podgorica: Vojakovic, Novšak 2022 11. Pržanj: Pavlovic 2023 12. Kamna Gorica: Svetlicic, Turk, Turk 2024 13. Cikava: Tica, Sagadin 2024 14. Podsmreka: Murgelj 2013 15. Mrzlo Polje in Ivancna Gorica: Svoljšak 2008 16. Sela: Horvat 2007 17. Podgric: Plestenjak 2011 18. Dolenji Podboršt: Masaryk 2013 19. Dolenje Karteljevo: Bavec 2011 20. Dolenje Kronovo: Murko, Ciglar 2012 21. Bela Cerkev: Udovc 2022 22. Zemono 1: neobjavljeno, glej Bratina 2003 23. Zemono 2: neobjavljeno, glej Kavur, Petru 2003 24. Križišce: Novšak, Beljkanov Zidanšek, Žerjal 2019 Podatki so prav tako povezani s katalogom razstave (Pre­šeren 2003) in videom (ZVKDS 2003) o raziskavah na avtocestah Slovenije. Zahvale Avtor se zahvaljuje dr. Bojanu Djuricu (Univerza v Lju­bljani), dr. Dimitriju Mlekužu Vrhovniku (Univerza v Ljubljani in Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slo­venije) in dr. Tomažu Verbicu (ZRC SAZU, Arhej, d. o. o.) za posredovanje razlicnih podatkov, potrebnih za raziskavo. Prav tako gre zahvala dr. Dimitriju Mlekužu Vrhovniku za mentorstvo doktorske raziskave. Vir financiranja Raziskavo je financirala Javna agencija za znanstveno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) (evi­dencna št. P6-0247). Literatura BAVEC, U. 2011, Dolenje Karteljevo pri Novem me-stu. – Arheologija na avtocestah Slovenije 18. – Lju­bljana, ZVKDS. https://www.zvkds.si/wp-content/uplo­ads/2024/04/AAS-18_Dolenje_Karteljevo.pdf. BRATINA, P. 2003, Zemono pri Vipavi 1. – V: Preše­ren, D. (ur.), Zemlja pod vašimi nogami: arheologija na avtocestah Slovenije: vodnik po najdišcih. – Ljubljana, ZVKDS, 279–280. CIGLAR, I. 2013, Zamarkova – Senekovic. – Arheolo­gija na avtocestah Slovenije 32. – Ljubljana, ZVKDS. https://www.zvkds.si/wp-content/uploads/2024/04/ AAS-32_Zamarkova_Senekovic.pdf. DJURIC, B. 2003, Terra gentis humanae memoria: varo­vanje arheološke dedišcine in projekt izgradnje avtocest. – V: Prešeren, D. (ur.), Zemlja pod vašimi nogami: arhe­ ologija na avtocestah Slovenije: vodnik po najdišcih. – Ljubljana, ZVKDS, 7–24. PREŠEREN, D. (ur.) 2003, Zemlja pod vašimi noga- mi: Arheologija na avtocestah Slovenije: Vodnik po najdišcih. – Ljubljana, ZVKDS. https://www.zvkds.si/ wp-content/uploads/2024/04/13_2003_zemlja_pod_va­simi_nogami_slo.pdf. GRUŠKOVNJAK, L. 2017, Arheološki površinski pre­gled. – osnovni koncepti in problemi. – Arheo 34, 23–77. GRUŠKOVNJAK, L. 2019a, Kratek teoretski pregled vpliva procesov tvorjenja in geomorfologije tal na arheo­loški zapis. – Arheo 36, 7–46. GRUŠKOVNJAK, L. 2019b, Visibility of Archaeologi­cal Record on the Surface. – V: Miloglav, I. (ur.), Proce­edings from the 5th Scientific Conference Methodology and Archaeometry. – Zagreb, Faculty of Humanities and Social Sciences of the University of Zagreb, Croatian Ar­chaeological Society, 57–79. GRUŠKOVNJAK, L. 2020, Archaeological remains in soil context. – V: Miloglav, I. (ur.), Proceedings from the 6th Scientific Conference Methodology and Archaeometry.– Za­greb, Faculty of Humanities and Social Sciences of the Uni­versity of Zagreb, Croatian Archaeological Society, 9–34. https://doi.org/10.17234/9789531757799.5. GRUŠKOVNJAK, L. 2022a, Informativnost arheolo­škega površinskega zapisa na podlagi podatkov iz pred­hodnih raziskav na avtocestah Slovenije (Neobjavljeno doktorsko delo, Oddelek za arheologijo, Filozofska fa-kulteta, Univerza v Ljubljani). GRUŠKOVNJAK, L. 2022b, Vpliv topografije in geo­morfologije tal na arheološki zapis v pokrajini = The In­fluence of Topography and Soil Geomorphology on the Archaeological Record in the Landscape. – Arheo 39, 69–109. https://doi.org/10.5281/zenodo.13778629. GRUŠKOVNJAK, L. 2024, Surveying along the Slopes: Evaluating the Impact of Geomorphic Processes on Fi­eld Survey’s Site Discovery Effectiveness. – Journal of Field Archaeology. https://doi.org/10.1080/00934690.20 24.2402112. GRUŠKOVNJAK, L. 2025 (v tisku), Slope classificati­on of Slovenia and selected field survey results from the Slovenian Motorway Project: Adataset for studying the influence of geomorphic processes on the field survey’s site discovery effectiveness (Data paper). – Internet Archaeology 69. https://doi.org/10.11141/ia.69.2. GRUŠKOVNJAK, L., S. TIEFENGRABER, M. CRE­ŠNAR 2019, Archaeological surface survey. – V: Czajlik, Z., M. Crešnar, M. Doneus, M. Fera, A. Hellmuth Kram­berger, M. Mele, (ur.), Researching archaeological land­scapes across borders: Strategies, methods and decisions for the 21st century. – Graz, Budapest, Archaeolingua, 91–101. HORVAT, M. 2007, Sela pri Dobu. – Arheologija na av-tocestah Slovenije 3. – Ljubljana, ZVKDS. https://www. zvkds.si/wp-content/uploads/2024/04/AAS-3_Sela_pri_ Dobu.pdf. HORVAT, M. 2013, Cogetinci pri Lenartu. – Arheologija na avtocestah Slovenije 37. – Ljubljana, ZVKDS. https:// www.zvkds.si/wp-content/uploads/2024/04/AAS-37_ Cogetinci.pdf. JANEŽIC, M., I. CIGLAR, I. ŽIŽEK 2021, Brengova. – Arheologija na avtocestah Slovenije 87. – Ljublja­na, ZVKDS. https://www.zvkds.si/wp-content/uplo­ads/2024/03/brengova_splet_0.pdf KAVUR, B., S. PETRU 2003, Poznopaleolitski tabor lovcev in nabiralcev. – V: Prešeren, D. (ur.), Zemlja pod vašimi nogami: arheologija na avtocestah Slovenije: vodnik po najdišcih. – Ljubljana, ZVKDS, 27–31. KRAMBERGER, B. 2021, Malecnik. – Arheologija na avtocestah Slovenije 89. – Ljubljana, ZVKDS. https:// www.zvkds.si/wp-content/uploads/2024/03/aas_89_ma­lecnik_0.pdf. LAZAR, I. 2006, Ilovica pri Vranskem. – Arheologija na avtocestah Slovenije 1. – Ljubljana, ZVKDS. https:// www.zvkds.si/wp-content/uploads/2024/04/AAS-1_Ilo­vica_pri_Vranskem.pdf. MASARYK, R. 2013, Dolenji Podboršt pri Trebnjem. – Arheologija na avtocestah Slovenije 43. – Ljublja­na, ZVKDS. https://www.zvkds.si/wp-content/uplo­ads/2024/04/AAS-43_Dolenji_Podborst.pdf. MILLER, B. A. 2014, Semantic calibration of digital ter­rain analysis scale. – Cartography and Geographic In­formation Science 41/2, 166–176. https://www.tandfon­line.com/doi/full/10.1080/15230406.2014.883488. MILLER, B. A., R. J. SCHAETZL 2015, Digital Clas­sification of Hillslope Position. – Soil Science Society of America Journal 79, 132–145. https://doi.org/10.2136/ sssaj2014.07.0287. MURGELJ, I. 2013, Podsmreka pri Višnji Gori. – Arhe­ologija na avtocestah Slovenije 42. – Ljubljana, ZVKDS. https://www.zvkds.si/wp-content/uploads/2024/04/ AAS-42_Podsmreka.pdf. MURKO, M., I. CIGLAR 2012, Dolenje Kronovo pri Beli Cerkvi. – Arheologija na avtocestah Slovenije 25. – Ljubljana, ZVKDS. https://www.zvkds.si/wp-content/ uploads/2024/07/AAS-25_Dolenje_Kronovo.pdf. NOVŠAK, M., I. BELJKANOV ZIDANŠEK, T. ŽER­JAL 2019, Križišce pri Spodnjih Škofijah. – Arheologija na avtocestah Slovenije 81. – Ljubljana, ZVKDS. https:// www.zvkds.si/wp-content/uploads/2024/04/AAS-81_ Krizisce_web.pdf. PAVLOVIC, D. 2023, Pržanj pri Ljubljani. – Arheolo­gija na avtocestah Slovenije 107. – Ljubljana, ZVKDS. https://www.zvkds.si/wp-content/uploads/2024/03/ aas_107_przanj_splet.pdf PLESTENJAK, A. 2011, Podgric pri Trebnjem. – Arhe­ologija na avtocestah Slovenije 21. – Ljubljana, ZVKDS. https://www.zvkds.si/wp-content/uploads/2024/07/ AAS-21_Podgric_pri_Trebnjem.pdf. RAVNIK, M., G. TICA 2019, Oskrbni center Maribor. – Arheologija na avtocestah Slovenije 82. – Ljublja­na, ZVKDS. https://www.zvkds.si/wp-content/uplo­ads/2024/03/oc_mb_splet.pdf. SCHAETZL, R. J., S. ANDERSON 2005, Soils: Genesis and Geomorphology. – New York, Cambridge University Press. SVETLICIC, V., P. TURK, M. TURK 2024, Kamna Go-rica pri Ljubljani. – Arheologija na avtocestah Slovenije 114. – Ljubljana, ZVKDS. https://www.zvkds.si/wp-con­tent/uploads/2024/07/AAS-114_Kamna_Gorica.pdf. SVOLJŠAK, D. 2008, Mrzlo Polje pri Ivancni Gori­ ci. – Arheologija na avtocestah Slovenije 5. – Ljublja­na, ZVKDS. https://www.zvkds.si/wp-content/uplo­ads/2024/04/AAS-5_Mrzlo_Polje.pdf. TICA, G. 2013, Mocna pri Lenartu. – Arheologija na avtocestah Slovenije 35. – Ljubljana, ZVKDS. https:// www.zvkds.si/wp-content/uploads/2024/04/AAS-35_ Mocna.pdf. TICA, G., T. Sagadin 2024, Cikava. – Arheologija na avtocestah Slovenije 113. – Ljubljana, ZVKDS. https:// www.zvkds.si/wp-content/uploads/2024/07/AAS-113_ Cikava.pdf. TUŠEK, I., B. KAVUR 2012, Kracine pri Dragotin­cih. – Arheologija na avtocestah Slovenije 29. – Lju­bljana, ZVKDS. https://www.zvkds.si/wp-content/uplo­ads/2024/07/AAS-29_Kracine.pdf . TURK, P., V. SVETLICIC, D. PAVLOVIC 2022, Drago­melj. – Arheologija na avtocestah Slovenije 106. – Lju­bljana, ZVKDS. https://www.zvkds.si/wp-content/uplo­ads/2024/04/aas_106_dragomelj_splet.pdf. UDOVC, K. 2022, Bela Cerkev. – Arheologija na avto­cestah Slovenije 99. – Ljubljana, ZVKDS. https://www. zvkds.si/wp-content/uploads/2024/04/aas_99_bela_cer­kev_splet.pdf. VOJAKOVIC, P., M. NOVŠAK 2022, Podgorica. – Arhe­ologija na avtocestah Slovenije 97. – Ljubljana, ZVKDS. https://www.zvkds.si/wp-content/uploads/2024/03/ aas_97_podgorica_petra_vojakovic_matjaz.pdf. ZVKDS 2003, Zemlja pod vašimi nogami: Arheologija na avtocestah Slovenije (video). https://www.zvkds.si/ publikacije/zemlja-pod-vasimi-nogami/. Spletni viri SPLET 1: https://podatki.gov.si/dataset/digitalni-model­-visin (5.12.2024). SPLET2: https://www.agron.iastate.edu/glsi/2014/06/16/ relief-analysis-toolbox/ (5.12.2024). SPLET 3: https://podatki.gov.si/dataset/pedoloska--karta?resource_id=e567ca77-0794-42ba-a5c7-6abcde­444f1a (5.12.2024). SPLET 4: https://podatki.gov.si/dataset/drzavna-topo­grafska-karta-merila-1-50-000-vektorska (5.12.2024).