FRANJO ČIČEK
Vesele zgodbe iz slavnih pukš
Novi zvon v Pukšah
Ilustriral Fr. Podrekar
PukŠani so imeli tudi faro in cerkev. Toda fara in cerkev sta bili izven PukŠ. V Pukšah so imeli le majhno podružnico, ki so ji pravili katedrala. Katedrala je imela zvonik, ki pa je bil prazen. To ni šlo Pukšanom v glavo. Še bolj pa so jili iezili sosedni Reberčani, ki so imeli zvon in so lahko z njim zvonili. Ta zvon Pukšanom ni dal miru. Na drugi strani so jih razkačili bahaški Rovtarji, ki so imeli celo dva zvona. Sapralot, to je že od sile!
Zato je sklenil župan Žužamaža takole;
>Prav nič se ne damo ne Reberčanom, ne Rovtarjem! Šel bom v mesto in kunil tri zvonove. To bodo zijali!«
Kar je sklenil, je tudi storil. Vzel je nedeljski klobuk in sel t mesto. Spotoma je premišljeval:
»Takole bodo zvonili naši zvonovi: bim, bim, bim, bom, bom, bora, bambrbam!«
Zadnii »bam< je povedal Žužamaža s tako silo, da so mu počile hlače. Je bilo dobro, da ni vedel tega. Nemara bi se bil zasukal domov in bi Pukšani ne imeli prekrasnih treh zvonov. Tako pa je srečno pri-korakal v mesto in stopil k zvonarju.
Zarel je barantati pri največjih zvonovih. Žužamaža je dobro ˇedel, da je zelo moderno, ako človek veliko izbira, a niČ ne kupi. Tega naeela se je tudi on držal. Tipal je zvonove in zraven kimal, da so za nič. Tako je pretipal vse od največjih do najmanjšili. Vedno je še trdil, da ne najde pravili. Nazadnje pa je nostal velikodušen.
>Da ne bo mislil zvonar, da mu odjedam zaslužek,« si misli Žuža-maža, »bom vseeno kupil nekaj.*
Res je držal besedo. Milostno je vzel tri kravje zvonce ter jih porinil v žep. Doma je iirno splezal v zvonik in jih obesil v line. rritrdil je vrvi in stopil k cerkovniku, češ da naj začne potrkavati. Pukšani so slišali lepo zvonjenje in so se čudili:
»Jehtata, jehtata, taki zvonovi!«
Reberčani pa so kričali:
»Holaj, PiiKŠani! Krave se vam pasejo v zvoniku!«
Je slišal te besede župan.
»Nemara pa je res,< si misli ter takoj pošlje občinskega pastirja v zvonik. Pastir je prilezel v line. Zvončki so lepo bingljati in cingljali.
>Sapramiš, ti bodo pa ravno za moje krave!« reče pastir ter s pip-cem poreže vrvi. Spravil je zvonce v žep in izginil. Cof! so priletele vrvi cerkovniku na glavo, zvonjenje pa je utihnilo.
313
»Preslabe so, preslabe za take zvonove,« tarna cerkovnik in vleče Trvi zopet nazaj v zvonik. Preteto se je prestrašil. Zvonov ni nikjer.      ' Iskal jit je in iskal, še celo na stteho je splezal, ali vse zaman. Poklical      1 je župana in je še župan siopil v zvonik. Figo je pomagalo. Zvonov      j
ni bilo nikjer.
»Ukradli   so   nam      j jih,«   reče   župan   ter     < pljune na zemljo. »Že     I vem, Reberčani ali pa     j Rovtarji imajo kremp-      ] lje vmesU Je poslal bi-riče, da pogledajo so-sedoin pod prste.  Nič ni pomagalo. Njegovih zvoncev ni nikjer več. Na krave je pozabil.
Štirinajst dni ga je srbelo in skrbelo. Nato je sklical sejo in so sklenili, da nabavijo nove.
»Takole bomo na-redili,« predlaga Žuža-maža, isamo enega bomo kupili, a vani bomo obesili tri kembeljne! To je isto, kakor če imaš tri zvonove! Presneto, sosedje bodo niislili, da imamo res tri zvonove!«
PredJog je bil sprejet soglasno. Lep je bil dan, ko so šli Pukšani e vozotn po novi zvon. Postavili so slavolok z napisom:
— POZDRAVLJEN, TINGEL TANGEL, V NAŠI SREDI! —
V  mestu so naložili zvon. Majhen je bil, a zato poceni. Zvon je zvon. Saj tudi Žužamaža ni velik, a je vseeno župan. Tako so mislili Pukšani, ko so kupovali in izbrali najmaiijši zvon. Dva bi ga lahko nesla, pa kaj, ko so imeli okrašen voz s štirimi konji.
Žuzamaže sploh ni bilo zraven, ko so kupovali zvon. Sedel je nam-reč pri »Zlati kobili« in jedel in pil, da se je kar kadilo. Ko so ga poklicali, eeš, zdaj pojdemo v Pukše, je komaj zlezel na voz in je kričal in vriskal, kalcor da vidi Turke. Kmalu pa je zasmrčal poleg zvona. Pukšani so se bali, da jim pade župan z voza, pa so ga zvili v klobčič in ga pokrili z zvonom.
V  Pukšah iili je čakala godba in ko so izpregli konje, je zaigrala take okrogle, da so Pukšani na mah pustili zvon z županom vred na vozu ter jo ucvrli v skedenj na ples. Juhejsa jube! so se vrteli in tokli s petami po podu. Zunaj se je tačas ulila ploha in Reberčani so šli mimo z dežnikom. Opazili so na cesti voz in na vozu zvon.
»Prava reč.i so dejali, >nekdo ga je izgubil. Vzemimo ga s seboj in bomo imeli dva zvona!«
Prijela sta dva za zvon ter ga odnesla. Bili pa so Reberčani do- , brega srca. Videli so, da je spal pod zvonom Žužamaža in da bo sedaj | nioker kakor polit cucek, pa so odlomili dežuiku držaj ter ga poveznili | na spečega župana.                                                                                   t
Ko so se vrnili Pukšani s skednja, kjer so pogledali tudi precej globoko v kozarce, kajpada niso opazili, da imajo na vozu namesto      .
314                                         j
zvona dežnik. Dežnik je zelo podoben zvonu, posebno v Pukšah. Veselih lic so privezali dežniku vrv ter ga potegnili kvišku. Godba je ponovno zaigrala, »zvoni je nihal v zraku, veter ga je imenitno zibal, Žužamaža pa ie še vedno spal kakor jazbec.
»Kakor srebrna hruška, tako lep je naš zvon!« so se čudili Pukšani ter vlekli dežnik v line. Naenkrat potegne močan veter, hop! in Pukšani so imeli prazno vrv, zvon pa je neslo po zraku kakor balon. So gledali Pukšani in so gledali tako dolgo, dokler so sploh kaj videli.
Žužamaža se je zbudil še o pravem času in je lahko videl, kako je neslo zvon preko rovtarske hoste.
»Prava reč,« je dejal uradno Žužamaža, >holaj, dečki, pljunite si na pete ter pritirajte pobegli zvon nazaj v Pukše! Jaz mu bom že pokazal uhajati čez našo mejo!«