468                         Aleksandrov: Ne vem, kdo bolj je tožen.
prestopili   k   zadnji   in   najimenitnejši   točki vsake dijaške zabave — h »krokanju«  ...
No, zdaj me pa< že samega obhaja bojazen, da sem res začel »moriti« potrpežljive bravce, in da bodo odslej vsi jezikovno plodni Slovenci zmerjali po meni, ki sem Prljek, vse dolgočasne »mo-rivce« Prljeke — kakor imenujejo Francozi in njih bratje Italijani prave morivce »assassine« po herostratovsko znanih ljudeh iz sprednje Azije, namreč po neki srednjeveški versko-politiški stranki iz zapadne gorate Perzije in iz Libanona, ki se je od 11. do 13. veka odlikovala po svoji bojcvitosti in neustrasenosti ter se pod načclstvom »starca z gor« dala rabiti za zavratne umore — za posel roparskih »assas-sinov«  . . .
Poslavljajoč se od dragega bravca, ki mi je potrpežljivo sledil po polju različnih ved, zgodovine, zemljepisja, etimologije, politike in se zdaj po obilem trudu izvestno čuti »umorjenega«, ga najvljudneje vabim na kapljo Prljekovca, ki ga točijo kot Ljutomerca ali Za-vrčana. Le-to izborno kapljico pijoč, se bova pošteno znesla nad Nemci, ki so nam žlahtnega Zavrčana prekrstili v »Sauritscherja« —• pravi  »lucus, a non lucendo«, toda narobe! . . .
Tako sva priromala iz Prljekovine, četudi ne v Rim, odkoder se božja pot pri nas zove »romanje« (Roma — Rim), pa vsaj do čaše prljekovskega vina — in to menda tudi ni nič napačno: »Primum bibere, dein philosophari«! potrdiva tudi midva lahko z rahlo, toda pomembno izpremembo znanega reka, na katerega se je nedavno skliceval neki govornik v našem parlamentu.
Ne vem, kdo bolj je tožen.
c vem, kdo bolj je tožen,          Skrjančku več leteti,
Škrjanček ali jaz?                      Več peti ni mu moč',
Ko meni kakor njemu               Ker zemljo mrak objema,
Zastaja v prsih glas —              Ker nanjo pada noč . . .
Veselo z vami peti I meni noč ne da, A noč ta bolj je huda, Ta noč na dnu srca.
Aleksandrov.