®r * •* . LE DALI S K I LIST DRAME SNG 1958-59 »Gledališki list« Drame SNG bo do nadaljnjega izhajal v zmanjšanem obsegu. Zato se bodo »Poljska kronika«, »Bibliografija gledališkega tiska« in prispevki inozemskih dopisnikov nadaljevali v prihodnjih številkah le v krajših odlomkih. Poročilo o udeležbi Drame SNG na letošnjem Sterijinem pozorju, kjer je Drama prejela dve visoki priznanji — nagrado za najboljšo predstavo v celoti in nagrado za najboljšo režijo (rež. Slavko Jan) — bo objavljeno v 4. številki. Dopisniki »Gledališkega lista« Drame SNG v tujini: Mikolajtis Ziemovit, Warszawa, za Poljsko; — dr. Miroslav Pavlovsky, Brno, za Češkoslovaško; — Ossia Trilling, London, za Anglijo in Francijo; — dr. Friedrich Langer, Wien, za Avstrijo; — Fred A 11 e n , Basel, za Švico; — dr. Paul Herbert A p p e 1, Hamburg, za Zvezno republiko Nemčijo in Gerhard \V o 1 f r a m , Berlin, za Nemško demokratično republiko. Gledališki list Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. — Lastnik in izdajatelj Slovensko narodno gledališče Ljubljana. — Urednik Lojze Filipič. — Osnutek za naslovno stran; Vladimir Rijavec. — Izhaja za vsako premiero. Naslov uredništva: Ljubljana, Drama SNG, poštni predal 27. — Naslov uprave: Ljubljana, Cankarjeva cesta 11. — Tiskala tiskarna Časopisnega podjetja »Slovenski poročevalec«, Ljubljana. Redakcija tretje številke XXXVIII. letnika (sezona 1958-59) je bila zaključena 7. oktobra, tisk pa je bil končan 29. oktobra 1958. GLEDALIŠKI LIST DRAME SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA LJUBLJANA OSEMINTRIDESETI LETNIK SEZONA 1958/59 — ŠTEV. 3 VLADIMIR M AJ AKOVSKI VELIKA 2 E H T A VLADIMIR MAJAKOVSKI VELIKA ZEHTA Drama v šestih dejanjih s cirkusom in ognjemetom Prevod: FRANCE KLOPClC, verzi: MILE KLOPClC Režiser in scenograf: ing. airch. VIKTOR MOLKA Kostumi: akad. slikar ALENKA BARTL-SERSA Glasba: MARIJAN VODOPIVEC Koreograf: PINO MLAKAR Pofoedonosikov .............................. STANE SEVER Polja ....................................... MILA KAClCEVA Optimistenko ................................ ANTON HOMAR Belvedonski ................................. ALEKSANDER VALIČ Momentaljnikov .............................. STANE POTOKAR Pont Kič .................................... MAKS FURIJAN Underton .................................... VIDA JUVANOVA Nočkin ...................................... IVAN JERMAN Velosipedkin ................................ DRAGO MAKUC Čudakov ..................................... ANDREJ KURENT Mezaljansova ................................ VIKA GRILOVA Foskin ...................................... POLDE BIBIČ Dvojkin ..................................... STANE CESNIK Trojkin ..................................... RUDI KOSMAČ 1. stranka .................................. JOŽE ZUPAN 2. stranka .................................. VIDA LEVSTIKOVA Predsednik hišnega sveta..................... LOJZE DRENOVEC Režiser ..................................... BRANKO MIKLAVC Ivan Ivanovič ............................... FRANCE PRESETNIK Miličnik ................................... B02O ULAGA 1. biljeter ................................. DUŠAN SKEDL 2. biljeter ................................. DANILO BENEDIČIČ Fosforescentna žena ........................ SLAVKA GLAVINOVA Kostume izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Eli Rističeve in Staneta Tancka Sodelujejo tudi slušatelji AIU Inspioient: Branko Starič Razsvetljava: Vili Lavrenčič Lojze Vene Odrski mojster: Vinko Rotar Masker in lasulj ar: Anton Cecič Sufleza: Vera Podgorškova ' VLADIMIR MAJAKOVSKI DNE 3. OKTOBRA 1958 JE UMRLA SLOVENSKA DRAMSKA IGRALKA NANA ŠEST-WINTItOVA PRVA CANKARJEVA LEPA VIDA SLOVENSKA GLEDALIŠKA ZGODOVINA BO UGLEDNO UMETNICO OHRANILA v Častnem spominu! VLADIMIR MAJAKOVSKI, TRAGEDIJA »Hočem: moje pero vpišite v seznam orožja! Bajonet — pero, naj se glasi prispodoba!« * * * »Tudi še danes je smisel in posel poeta: milina, parola, bič in bajonet!« VLADIMIR MAJAKOVSKI Leta 1914 je enaindvajsetletni pesnik V. Majakovski naipisal svoje prvo gledališko delo in ga uprizoril v amaterskem gledališču. Ko je besedilo oddal v pregled caristični cenzuri, se še ni odločil za naslov, zato ga je naslovil le z besedami: Vladimir Majakovski, Tragedija. Cenzura je uprizoritev dovolila, prepovedala pe je sleherno izpre-membo odobrenega besedila. Igrati so ga torej morali pod naslovom: Vladimir Majakovski, tragedija. IgTa hudomušnega naključja, ku ji je botrovala cenzorjeva birokratska slaboumnost, — nič več, a vendar: kot bi hotelo to hudomušno naključje že tedaj nakazati pesnikovo usodo. Zakaj človeška in umetniška usoda Vladimira Majakovskega je v resnici pretresljiva tragedija. V. Majakovski je edinstvena figura v svetovni književnosti: pesnik-futurist, dramatik, pisec filmskih scenarijev, slikar, igralec, novinar, izložbeni aranžer, recitator dn predavatelj, ki je odšel »na fronto revolucije iz gosposkih vrtov poezije« in postal bard revolucije in socializma ter se iz puntarstva razvil in »dvignil v zavestnega, načelno ostro in brezobzirno opredeljenega socialističnega borca, v poeta-delavca«. Popolna, elementarna, strastna in brezkompromisna privrženost idejii revolucije, globoka in neomejena ljubezen do nje, fantastična, cankarjanska etična sila, moralna ogorčenost in pogumna borbenost so motivi, iz katerih je bruhala revolucionarna umetnost Vladimira Majakovskega in iz katerih je izhajalo vse njegovo delo. Majakovski se je ves posvetil revoluciji. Domet njegovih del v tiskani obliki in njihov vpliv na množice mu je bil vse premajhen. Zato je vedno znova odhajal na turneje po vsej Sovjetski zvezi. V kulturnih krožkih, v tovarniških montažnih dvoranah in garnizonih je bral in recitiraj svoja dela, spraševal delavce, kaij menijo o njih, razpravljal z njimi in jih poučeval, a vedno upošteval njihovo kritiko dn njihovo sodbo. Preromal je sovjetsko zemljo po dolgem in počez. »Nadaljujem tradicijo potujočih pevcev, trubadurjev in minensenger-jev,« je rad ponavljal. Njegova gospa, izvoljenka njegovega srca in njegovih trubadurskih popotovanj je bila — revolucija. Bil je vulkanska, eruptivna, a neposredna natura. Stalni* intimni človeški stik z delovnimi ljudmi po vsej Sovjetski zvezi mu je pomagal, da je, bolj kot kdorkoli v mladi sovjetski državi poznal ljudi, njihovo miselnost, težave, a tudi napake in slabosti. Njegova umetniška natura je bila seizmograf vse sovjetske stvarnosti: občutil je vse njene tokove, vsa gibanja, vse napetosti, reagiral je nanje in je povsod, kjer je začutil, da nekaj ni dobro, ostro in brezobzirno udaril z bičem in zarezal v sovražnike revolucije z bajonetom svoje elementarne, borbene umetnosti. Leta 1926 je Vladimir Majakovski v poslovilni pesmi Sergeju Jeseninu, ki se je sam usmrtil, zapisal: »V tem življenju ni težko umreti — Znatno teže pa življenje se gradi«, a štiri leta za tem, 14. aprila 1930, si je tudi sam vzel življenje. Kako se je moglo to zgoditi? Vladimir Majakovski je moral nujno podleči in umreti, ker je kljub stalinistični degeneraciji revolucije in socializma v Sovjetski zvezi vztrajal v svoji brezkompromisni in vulkanski ljubezni do resnične, leninske revolucije in v svoji brezkompromisni veri v leninski socializem. Napake, maličenja in silabosti, ki so se po Leninovi smrti vse bolj kopičile, je 'bičal in napadal z isto eruptivno in strastno zavzetostjo, ostrino in vehemenco, s kakršno se je prej boril za zmago revolucije Janez Žmavc: »V pristanu so orehove lupine«. Režija: Slavko Jan, scena: Vladimir Rijavec. Sezona 1957/58. Na sliki je prizor iz drugega dela. Majda Potokarjeva kot Zorica, Boris Kralj kot Veljko in Vida Juvanova kot Ana v Žmavčevi dramski epizodi »V pristanu so orehove lupine«. Režija: S. Jan. Sezona 1957/58. in za razvoj, socializma. Z enako strahotno energijo, s katero se je prej bil proti notranjim in zunanjim nasprotnikom socializma, se je zagrizel v novega, nič manj nevarnega novega sovražnika: v stalinistično birokracijo. Čutil je, da se mara njegova revolucionarna izpoved usmeriti proti tistemu, kar se je vse bolj in bolj materializiralo kot grozljiva stalinistična resničnost — 'namesto uresničitve visokih idealov, za katere se je borila revolucija in za katere se je boril sam. Toda zgodilo ise je nekaj strašnega: stalinisti so postavili na glavo leninsko načelo o svobodi umetnosti v obdobju diktature proletariata in razglasili za sovražno vse, kar se je kritično dotikalo stalinističnih slabosti. Stalinistični oblastniki so se samovoljno identificirali z delavskim razredom in začeli brezobzirno in krvavo zatirati sleherno kritično misel in sleherno umetniško manifestacijo z družbeno kritičnimi elementi. In prišlo je do strahotnega absurda: umetnost Vladimira Maja-kovskega, zraslo z resničnih socialističnih stališč, porojeno iz elementarne ljubezni do resničnega socializma in iz revolucionarnega patosa, so stalinisti sprejeli in razglasili za socializmu sovražno dejanje in Pesnika pognali v samomor. »Veliko žehto« je V. Majakovski končal avgusta 1929. Vso drugo Polovico leta je potoval ipo državi in bral svoje delo delavcem, vojakom, članom kulturnih klubov itd. V njegovi interpretaciji je »Zehto« oddajala tudi moskovska radijska postaja. Majakovski je 55 pol leta preučeval vtis »Velike žehte« na številne poslušalce iz delavskih vrst in po njihovih kritičnih pripombah in predlogih izpreminjal in dopolnjeval besedilo. »Ne prihajam k vam birokratsko . .. Resnično hočem videti in slišati tisto, česar ne razumem. Vi razumete stvari, ki jih jaz ne, in obrabno...« je govoril svojim poslušalcem. V klubu tipografskih delavcev so ga vprašali, zakaj je »Veliko žehto« imenoval dramo, in Majakovski je odgovoril: »Da bi bilo bolj smešno, razen tega pa — ali je birokratov malo, in ali ni to drama naše Zveze?« Majakovski v »Veliki žehti« ostro rbiiča najbolj grozljivi in najbolj usodni pojav stalinizma: dejstvo, da so posamezniki delavskemu razredu izvili iz rok v revoluciji s krvjo priborjeno oblast. Ti birokratski oblastniki so izgubljali stik z delovnim človekom, oblast jim je vse bolj postajala sredstvo in namen obenem, vsa področja dela in življenja so začeli podrejati svoji birokratski etiki in morali. »O vsem tem, posebno o birokratskih pogledih na umetnost je Majakovski spregovoril v svoji publicistični komediji, v kateri ne nastopajo živi ljudje, mairveč oživljene tendence, odkrito in brez ovinkov. V njej je, kot je sam poudarjal, povedal, ,kdo je zločinec in kdo ni'. ,Jaz povem do kraja, kdo je crkovina’, je izjavil Majakovski na neki diskusiji o ,Veliki žehti’. In to je točno. Ko se je boril proti crkovini, ki je grozila, da bo okužila vse sovjetsko življenje, je Majakovski agitiral za horizonte, za ustvarjalno iniciativo, za heroizem, za socialistične perspektive, ki so se spopadale Vida Juvanova kot Ana in Lojze Potokar kot Ali v krstni uprizoritvi Zmavčeve drame »V pristanu so orehove lupine«. z ozkostjo, prakticizmom, birokratizmom in zastojem,« pravilno ugotavlja v oceni »Velike žehte« A. Flaker. Ko so mu po premieri v številnih naročenih napadih med drugim očitali, da v delu sploh ni prikazal vloge partije in sindikatov, je odgovarjal, da je »Velika žehta« napisana in uprizorjena prav s stališča delavcev in partijcev, ki so v dvorani, in da torej ni nobene potrebe, da bi jih postavil na oder. Skliceval se je na pozitivno sodbo delavcev v »Veliki žehti«, skliceval se je na Leninova načela in branil upravičenost in nujnost družbene satire v sovjetski družbi. Skliceval se je na pravico revolucijskega gledališča, ki je bilo agitacijsko v plemenitem pomenu besede, politična tribuna, manifestacija revolucionarnega patosa. Toda skliceval se je na vrednote, ki jih je birokratska kasta že zavrgla in poteptala: namesto leninskih načel so že vladala stalinsko-ždanovska načela, za sodbo in mnenje proletariata se birokrati niso brigali, a za borbeno revolucionarno gledališče.so že iznašli nenevarni nadomestek: ždanovski »socialistični« realizem. 57 Vladimir Majakovski bere svojo komedijo »Velika žehta« v moskovskem Radiu (1929). Po premieri »Velike žehte« v Leningradu 30. I. 1930, a še bolj po moskovski premieri 16. III. 1930, ki so jo nekajkrat odgodili, da bi Majakovski besedilo »predelal«, so s,prožili na avtorja organiziran plaz najhujših napadov. In ta plaz ga je zadušil. Mesec dni po moskovski premieri se je Maj altovski ustrelil. Tragedija, imenovana Vladimir Majakovski, je bila končana. Junak te tragedije je tragična figura v 'klasičnem smislu. Tragična je, ker je morala propasti prav zaradi globoke, do kraja iskrene, fanatične ljubezni do revolucije in do socializma in zaradi brezkompromisne in do kraja dosledne zvestobe svoji ljubezni in svojim načelom. Gledališče Vladimira Majakovskega je pravo revolucionarno gledališče. Neposrednost, celostnost, ki preko odrske rampe združuje gledalca in izvajalca v enotni organizem in ju dviga, združena, v novo kvaliteto, moralna prizadetost in najbolj živa aktualnost — so elementi tega gledališča, ki je bolj kot standardno gledališče, javna tribuna časa. Med parolami, ki jih je hotel Majakovski obesiti v arvditoriju Majerholdovega gledališča v Moskvi 'kot sestavni del scene za »Veliko žehto«, je bila tudi tale: »Z enim zamahom ni moč izprati roja birokratov. Premalo imate za to vode in mila. A birokratom pomaga še pero knitikov ...« Na zahtevo RAPP je moral Majakovski 'to parolo sneti, a kmalu po njegovi smrti je izginilo z repertoarja tudi njegovo delo. Dvajset let pozneje, po Stalinovi smrti so Vladimira Majakov-skega in njegovo delo rehabilitirali. Pred nedavnim so pesniku, bardu revolucije, v Moskvi odkrili veličasten spomenik. Toda vse to je le epilog, prepozen, 'bučen in disonanc poln epilog tragediji, ki se je končala pred tridesetimi leti in 'ki se je imenovala Vladimir Majakovski. L. Filipič ZADRUŽNA H^/V/lMCI /Nroso/II H'1' \UUBL/A N'A. N a j v e č j a izbira konfekcije, tekstila vseh vrst, obutve, perila, raznih gospodinjskih potrebščin in aparatov, pohištva, dvokoles v VELEBLAGOVNICI »NAMA«, LJUBLJANA, pred pošto Hitro, solidno in poceni Vas postreže VELEBLAGOVNICA »NAMA«, LJUBLJANA, Oglejte si pred nakupom vsakovrstnih potrebščin izbiro 'blaga v VELEBLAGOVNICI »NAMA« V LJUBLJANI, pred poSto IEV • LJUBLJANA INDUSTRIJA U ELEKTROZVEZE JUGOSLAVIJA PROJEKTIRAMO RAZVIJAMO DOBAVLJAMO kratkovalovne in ultrakratko valovne sprejemno-oddajne aparciture, aparature za usmerjene brezžične zveze, televizijske naprave, elektronske mertilne in kontrolne instrumente, naprave za reguiLaciijt? in. napajanje, sestavne dele za radio in elektrotehniko, VF keramiko, magnete, ferite, vse vrste avtomobilskih in miniaiturnih žarnic, fotocelice, izolacijske in zaščitne mase ter metalizacijske in VF izolacijske lake. INDUSTRIJA ZA ELEKTROZVEZE Ljubljana — Jugoslavija proizvaja vse vrste lito-grafirane embalaže — kot embalažo za prehran-beno industrijo, gospodinjsko embalažo, bonboniere za čokolado, ka-kao in bonbone ter razne vrste litografiranih in po-nikljanih pladnjev. Razen tega proizvajamo električne aparate za gospodinjstva kot n. pr. električne peči. Izdelujemo tudi pribor za avtomobile in kolesa, in sicer avtomobilske žaromete, velike in male, zadnje svetilke, stop-svetilke, zračne zgoščevalke za avtomobile in kolesa ter zvonce za kolesa. Izdelujemo tudi pločevinaste litografirane otroške igrače. TOVARNA KOVINSKE EMBALAŽE - LJUBLJANA CENTRALNI PLESNA SOLA ZA DRUŽABNI PLES Ljubljana, Petkovškovo nabrežje 35 Redni začetniški, nadaljevalni, izpopolnjevalni in tekmovalni tečaji Posebni tečaji za starejše osebe, kakor tudi za dijake — študente Informacije na telefon: 21-881 POUČUJE MOJSTER JENKO Vpisovanje vsak dan od 17. do 21. ure „SOČA" - FESTIVALNA DVORANA Vsako soboto od 20. do 24. ure plesni večer — dancing Rezervacije miz na telefon: 21-768 Vsako nedeljo od 18.—22. ure nedeljski ples za mladino Tovarna kleja LJUBLJANA ŠMARTINSKA 50 Telefoni: 30-368 in 30-611 Brzojav: »OSSA« Proizvaja: kostne in kožne kleje, želatino tehnično in prečiščeno, tehnične maščobe, gnojila in krmila Prijavite pravočasno svoje potrebe, ker vas med letom zaradi omejene proizvodnje ne bomo mogli upoštevati Uvoženo in lepo domače sadje ter zelenjavo imamo po zmernih cenah vedno v zalogi: »VIŠNJA«, Gradišče 7, pri Drami »VIŠNJA«, Arkade, trg »VIŠNJA«, Vodnikov trs Naše sprejemnike, ki so splošno znani po svoji kakovosti iin elegantni izvedbi, lahko nabavite v vseh strokovnih trgovinah! Cene so nizke iin vsakomur dostopne! TOVARNA BARV IN LAKOV > Ca£ox < MEDVODE SLOVENIJA JUGOSLAVIJA Izdeluje firneže, oljnate barve, podvodne barve, lake, emajle, steklarski kit, umetne smole, nttro-lake, Spiritne lake, trdilo za obutev. TRGOVSKO PODJETJE sSviLd (BIVŠI URBANC) v Ljubljani pri Prešernovem spomeniku priporoča obiskovalcem gledališča svoje bogate zaloge svile in drugih tkanin! DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE - LJUBLJANA NOVA SERIJA PETIH POMEMBNIH KNJIG ZBIRKE KULTURA IN ZGODOVINA 1958 Josif Kulišer: Splošna gospodarska zgodovina srednjega in novega veka; I. knjiga Josif Kulišer: Splošna gospodarska zgodovina srednjega in novega veka; II. knjiga Charles A. in Mary R. Bear d: Zgodovina Združenih držav Amerike Herbert W e n d t : Iskal sem Adama Paul Hazard; Kriza evroipske zavesti v letih 1680—1715 Subskripcijska SVETOVNI KLASIKI: cena 1/1 pl. 1/2 us. Plutarh: Življenje velikih Grkov 900 Tukidides: Peloponeška vojna 1100 O v i d : Pisma iz pregnanstva 900 Puškin A. S.: Pesnitve 800 Lermontov : Izbrano delo 800 Dostojevski: Ponižani in razžaljeni 1000 1200 Oscar Wilde: Balada o kaznilnici v Readingu 280 NAVODILO ZA NAROČANJE KNJIG: Knjige SVETOVNIH KLASIKOV lahko dobite po znižani ceni, če jih naročite v predplačilu. Pravico do prednaročniške cene ima sleherni naročnik, ki naroči iz tega izbora najmanj pet knjig. Prednaročniške cene so objavljene v tem inseratu. Prosimo naročnike, naj podčrtajo tiste knjige, ki jih žele imeti. Skupno naročnino za izbrane knjige lahko naročniki plačajo v mesečnih obrokih. Najmanjši obrok je 400 dinarjev, do naročila, ki- ne presega 5000 dinarjev. Pri višji skupni naročnini je treba obrok ustrezno zvišati, tako da bo naročnina plačana v teku enega leta. Naročilnico, ki naj bo pravilno izpolnjena, pošljite v zaprti kuverti na naslov: DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE — Ljubljana, Mestni trg 26, oddelek za knjižne zbirke