Kos in trnjolica.                        i
.Špisal Mihael Levstik                                        (       *•
fila je zopet mila, cvetoča pomlad. Na vrh vitke smreke, ki je rasla ob gozdnem robu, je ob solnčnem vzhodu in ob večernem mraku sedal kos. Njegova doneča pesem se je razlegala daleč naokolo, in vse stvari v bližini so slastno poslušale te čarobne glasove. Tudi skromna trnjolica, ki je rasla v družbi drugega grmičja pod smreko, je bila vsa zamaknjena v prelepo kosovo pctje.             '                  ¦       '     -~
Nekega dne je kos brskal v grmovju in si iskal med listjem hrane. „0], ljubi ptiček," ga boječe nagovori trnjolica, ,,kako rada bi slišala tvoje prekrasno petje prav iz bližine. Kako hvaležna bi ti bila, ko bi kdaj sedel tudi na moje veje in tukaj zapel svojo čarobno pesem!"
,,Predrznost," se ošabno obregne kos, ,,na tak plevel pač ne sedam!" Leto se je bilo nagnilo h koncu, in prišla je nenavadno huda zima. Debel sneg je pokrival goro in plan, ubogi ptički so umirali od lakote in mraza. Ves sestradan in prezebel je stikal kos po grmovju, koder je še molelo iz snega, če bi morebiti ujel kakšno zaostalo jagodo, da bi si uto-lažil moreči glad, ali če bi našel vsaj varno zatišje, kamor bi se umaknil silnemu mrazu.
Pride do trnjolice, ki je skrivala med svojimi gosto zapletenimi vejami obilo modrikastih jagod. BOj, prežlahtna cvetka, odpri mi vendar svoje na-ročje, da se ondi malo ogrejem in okrepčam ob tvojem sladkem sadu!"
In glej, trnjolica je radovoljno razgrnila svoje veje ter odpria kosu rešilno zavetje.                                                                - ,
Ptičice se uče peti