Razstave
"TRGOVINA V TRGOVINI"
Muzeološka analiza projekta muzeja Velenje ob
štiridesetletnici ERE Velenje
Velenjska kulfurološka scena seje v zadnjih letih in desetletjih dokazovala
in potrjevala kot izredno kvalitetna in produktivna. Presenetljivo je, da navidez
majhno industrijsko središče kljub "delavski" mentaliteti premore toliko kreativ-
nega družboslovnega in umetniškega potenciala. Velenje kot "mlado" industrij-
sko mesto na margini Štajerske ustvarja zavidljivo prihodnost, temelječo in
izhajajočo iz razmeroma skromne lokalne kulturne dediščine. Le-ta pa je zelo
bogata na področju trgovine in trgovanja v Šaleški dolini. Zato nas ne preseneča
slogan razstave ("Trgovina v Šaleški dolini") Muzeja Velenje ob štiridesetletnici
Ere Velenje: "Ker imamo preteklost, je tudi prihodnost naša!" Skratka, 29. no-
vembra 1991 ob 16. uri se je zgodila muzeologija v blagovnici Ere v Velenju!
Za vse tiste "sladokusce", ki so se želeli soočiti z načini trgovinskega poslo-
vanja, bontonom prodajalcev, urejenostjo trgovinskih interierjev ipd., je bil
ogled te razstave zagotovo nepozaben dogodek. Informacijsko potešeni pa so
bili tudi vsi drugi, ki jim je omenjena razstava pomenila le enega izmed otvorit-
venih happeningov na kulturnih prireditvah, oziroma vsi tisti mimoidoči, ki jih
je v rekonstruirano trgovino zvabil bodisi nostalgičen zvok popularnih popevk
iz tridesetih let tega stoletja, bodisi domiselni načini propagiranja proizvodov
pred trgovinami. Nostalgičnost in pogrešan vsakdanjik, emocionalnost in racio-
nalnost, preteklost in sedanjost so se združili na razmeroma majhnem, toda
dovolj velikem razstavnem prostoru v eni izmed blagovnic Ere.
Razstavni prostor lahko razdelimo na tri dele. Dva dela, dva razstavna
sklopa sta bila v prostorih blagovnice: ambientalna rekonstrukcija trgovine z
mešanim blagom iz tridesetih let tega stoletja (gl. si. 1) m klasična muzeološka
postavitev (gl. sl.2), ki je posvečena razvoju trgovine v Šaleški dolini (od prvih
podatkov o trgovini iz srednjega veka pa vse do danes). Kot tretji del in tudi
razstavni pn)stor pa moramo šteti še prostorpred trgovino (gl. si. 3), saj so nekdaj
trgovci, kot pravita avtorja projekta Jože Hudales in Damijan Kljajič (+ Goran
Semečnik), privabljali stranke v trgovino kar z ulice, prav tako pa je tudi prodaja
potekala pred trgovino. Specifika lokalnega "trgovinskega" izročila nosi v sebi
315
Razstave
slika 1
slika 2
316
___Razstave
317
alternative sodobnega marketinga in prepoznavnega imagea, tako trgovskega
giganta Era kot Muzeja Velenje.
Predotvoritveno dogajanje je bilo ujeto med 16. septembrom 1991, ko so
stekli prvi pogovori o postavitvi razstave med predstavniki Ere in Muzejem
Velenje, in 29. novembrom 1991 - dnevom uradne otvoritve razstave. Že bežen
vpogled v pripravljalno obdobje nam zastavlja temeljno vprašanje: Kako je
mogoče tako kvaliteten projekt izpeljati v pičlih dveh mesecih? To je naravnost
neverjetno, vpričo splošne izrazite zaspanosti in počasnosti reagiranja in delova-
nja muzejev v Sloveniji. Hitrost nikakor ne sodi med značilnosti, ki so imanentne
"hramom muz" - muzejem. Prej bi veljalo narobe. Ravno iz tega primera pa se
lahko naučimo, da je tudi hitrost reagiranja na nekatere ponudbe in hitrost
realizacije projektov v muzejih njihova izrazita primerjalna prednost. Seveda pa
hitrost sama po sebi ni vrlina, če ni povezana s kvaliteto končnega izdelka. Šele
oboje označuje kreativno potenco, aktualnost in atraktivnost projekta.
Če si predotvoritveno obdobje zavoljo ilustrativnosti podatkov ogledamo
nekoliko podrobneje, lahko rečemo, da je septembra potekalo usklajevanje
interesov med namčnikom in izvajalcem, sprejet je bil predračun stroškov,
pregledano že zbrano gradivo (blizu 20 tipkanih strani) in časopisje, opravljeni
so bili prvi dogovori za intervjuje z infonnatorji in iskanje opreme za trgovino,
kajti poprej so imeli na depojskih policah le nekaj takšnih uporabnih muzealij.
Oktobrsko dogajanje lahko označimo kot vrhunec oziroma kot glavni zaplet
in razplet v raziskovalnem in pripravljalnem obdobju, saj je bila večina najpo-
membnejših del opravljena v tem mesecu. "Mrzlično" sti obiskovali "bolšje
sejme" v Ljubljani, Mariboru in Celju in odkupovali primerne eksponate (trgov-
sko opremo, embalažo izdelkov in izdelke same). Tedaj je bila opravljena večina
intervjujev, telefonskih stikov s starinarji in zbiralci (Ljubljana, Celje, Naklo,
Maribor, Šoštanj, Velenje, Vinska gora, Šmartno ob Paki, Andraž pri Polzeli),
našli in izpraznili so prvo ohranjeno opremo trgovine (Malenšak v Šaleku),
napisali so prispevke o razvoju trgovine, dodelali scenarij razstave, začela so se
jrva restavratorska dela, ogledali so si rekonstrukcijo trgovine z mešanim
blagom v Stuebingu pri Gradcu itn.
V novembrskih dnevih pred otvoritvijo se je zbrano gradivo povečalo
(približno 1000 muzealij), končana so bila restavratorska dela, pripravili pa so
še računalniški program ter zvočno in video kuliso za razstavo.
Dan "O" (= otvoritev) seje zgodil ob navzočnosti velikega števila naključnih
in nenaključnih obiskovalcev ter povabljenih gostov (razstavo je po slavnostnih
nagovorih predstavnikov Ere in Muzeja Velenje odpri nekdanji minister za
trgovino v Peterletovi vladi, gospod Basti.
Eksterier Erine blagovnice je spremenil svoje obličje, ki je spominjalo na
vrvež pred nekdanjimi trgovinskimi obrati. Izložbeno okno blagovnice oziroma
vhod v trgovino se je s fotografijo v naravni velikosti spremenil v izložbo iz
tridesetih let. Takšno vzdušje so stiustvarjali tudi stari motorji in kolesa, parki-
rani pred vhodom v trgovino.
Iluzijo vrveža in pozabljene atmosfere naj bi pričarali tudi z zvokom, zato
so za zvočno kuliso uporabili glasbo iz tridesetih let tega stoletja v kombinirani
montaži s splošno znanimi reklamnimi slogani, kot npr.: "Radion pere sam,
samo voda mora biti zravn!" Zvok kot nosilec muzeološke infonnacije nima le
vloge privabljati obiskovalce, temveč tudi omogoča specifično emtxionalno
Razstave
slika 3
komuniciranje med obiskovalci in razstavo. Ne sme biti zgolj kozmetični dekor
razstave, temveč premišljeno izbran muzeološki medij, ki pri percepciji razstave
pripomore k popolnejšemu emocionalnemu in racionalnemu ugodju.
Notranjost razstavnega prostora v blagovnici je bila skoraj simetrično raz-
deljena na dva tematska sklopa in s tem na dve različni muzeološki koncepciji.
Ta kompatibilna različnost je bila tudi v prostorskem oziru prepoznavna in
nemoteča.
Tako je rekonstrukcija trgovine iz tridesetih let tega stoletja narekovala
ambientalni način postavitve, ki je na obiskovalca vplival predvsem s totalnostjo
infonnacij in atmosfero, ne pa zgolj z estetsko in s tem tudi informativno
"očiščenimi" muzejskimi kuriozitetami. Z glasbo starega gramofona, ki ga je
poganjala roka Marjana Marinška, vonjem tobaka in ostalih predmetov, brlečo
petindvajsetvatno razsvetljavo ipd. je ambientalno postavljena razstava vplivala
na različna obiskovalčeva čutila (vonj, vid, sluh...). Takšna muzeološka usme-
ritev želi z različnimi čutnimi in zaznavnimi možnostmi predvsem emocionalno
informirati obiskovalca. Publika skoraj praviloma komunicira z razstavo le prek
predmetov (originali ali kopije) in manj prek različnega arhivskega gradiva
(listine, dokumenti, fotografije itn.). Takšna koncepcija, tudi v tem primeru,
omogoča oživljanje muzejskega predmeta oziroma njegovo (re)funkcioniranje.
Nekateri izmed predmetov v rekonstruirani trgovini tako opravljajo dvojno
vlogo: muzealije in hkrati kot uporabna oprema.
3I8
__ Razstave
329
Oživljanje, posnemanje ali igranje zgodovine ("living picture") ne poteka le
prek muzealij, temveč tudi prek "igralcev". To vlogo je prevzela, ne le ob
otvoritvenem ceremonialu, ena izmed redno zaposlenih trgovkEre, preoblečena
v nošo tedanjega časa. Ta oseba naj bi imela, kot pravita avtorja projekta, izrazit
smisel za komuniciranje z obiskovalci razstave in kupci. Animator naj bi hkrati
igral vlogo trgovca in vodnika po razstavi. Med razstavo je stekla v prostorih
rekonstruirane trgovine predvsem prodaja sladkarij.
Na otvoritveni slovesnosti sta amaterska igralca Jože Robida in Jože Kranjc
demonstrirala komunikacijo med trgovcem in kupcem, pozabljene metode
reklamiranja proizvodov, vljudnost trgovcev ipd.
Druga polovica razstavnega prostora v blagovnici je temeljila na klasični
muzeološki usmeritvi, na panojski in faktografski postavitvi. Ta razstavni pre-
dikat lahko poimenujemo tudi kot informacijsko-dokumentacijski center. Ze v
uvodu je bilo rečeno, da je bil ta sklop namenjen prikazu trgovanja v Šaleški
dolini. Izrazna in informativna moč tega sklopa je temeljila na fotografskem in
dokumentarnem gradivu. Kljub t.i. klasičnosti te muzeološke orientacije pa se
je bilo mogoče soočiti z nekaterimi uspešno uveljavljenimimuzeološkimi rešit-
vami, npr. s panojem v obliki knjige, ki se lista. Ta rešitev ponuja na majhnih
razstavnih prostorih veliko število infonnacij, toda le s stuideležbo obiskovalca.
V primerjavi s prejšnjo brljavo svetlobo jebil ta prostor reflektorsko osvetljen
ter tako tudi neprimerno svetlejši. Ločnica med enim in drugim konceptom je
bila opazna tudi po različnih talnih in stropnih površinah!
V tem delu razstavišča je bil postavljen računalnik z monitorjem in
tiskalnikom ter za to posebej prilagojenim računalniškim programom. Tako so
obiskovalci, če so želeli, lahko na približno šestdesetih straneh dobili informacije
o trgovini v Šaleški dolini in si posamezne strani po želji tudi "sprintali".
V ta informativno-dokumentarni sklop sodi tudi VHS video film (Video
Tomo Čonkaš, Velenje), temelječ na prepletanju starih predmetov (tehtnice,
blagajne, ključavnice, merilne posode itn.) in pozabljenih reklamnih napisov s
"sodobnimi" predstavitvenimi spoti Ere - trgovine nove dobe. "Muzealije" in
dokumentarne fotografije, dekorirane v tihožitja, spremlja neposrečeno izbrana
"nostalgična" glasba a la Larina pesem, ki se z zelo trdimi prehodi izteče v avizo
promocije družbeno trgovskega in proizvodnega podjetja Era. Omenjeni gigant
je v projektu najbolj neposredno navzoč ravno na video filmu, kar je tudi
razumljivo, saj z njim intenzivneje infonnira publiko o organizaciji, njeni organi-
ziranosti in ponudbi. Njihovo sklicevanje na tradicijo je razbrati iz prepletanja
reklamnega spota z muzealijami in slogana: "Ker imamo preteklost, je tudi
prihodnost naša!"
Demonstracija podatkov na tem delu razstave je temeljila na samodoziranju
infonnacij, in sicer tako, da kompletna struktura muzejske postavitve ni trpela
želje po vizualizaciji vsega raziskanega. Smisel koncepta samodoziranja
infonnacij je v tem, da obiskovalcev ne posiljuješ z utrujajočim vodstvom, z
določenim tempom obhoda, da vodniki ne narekujejo ritma premikanja po
razstavi in "univerzalno" ponujene količine informacij, da ne vplivamo na
različne načine komuniciranja med obiskovalci in muzejskimi predmeti ipd.
Samodoziranje informacij pomeni, da muzeološka strategija projekta in sama
postavitev razstave postavlja obiskovalca v aktiven, nediktiran in sproščen
položaj, v katerem lahko po svojih željah in sposobnostih pridobiva toliko
Razstave
infonnacij, kolilcor si jih zaželi. V prostoru se tako lahko prosto giblje in tudi
časovna komponenta ogleda ni določena. Če koga razstava ne zanima, jo lahko
zapusti nemudoma, in narobe, lahkosi jo ogleduje tako dolgo, kolikorga je volja
oziroma dokler je razstava odprta.
Kljub načrtovanim, toda žal neizpeljanim različnim kulturnim aktivnostim
ob razstavi (finančni razlogi), si je razstavo do konca februarja 1992 ogledalo
kakšnih 10.000 obiskovalcev. Upam, da je bilo med njimi tudi dosti slovenskih
muzealcev! Med elemente, ki jih je v tem projektu vredno naglasiti, sodi v prvi
vrsti jasen muzeološki koncept in v skladu s tem strategija projekta. Razstava se
je uspešno izognila statični, neatraktivni in s tem nezanimivi postavitvi in
spregovarja ne le strokovnjakom, temveč tudi laikom in otrokom. Gradivo za
katalog je bilo pripravljeno, ni pa bilo obelodanjeno zaradi finančnih zagat, vsaj
pravijo tako.
Med muzeološkimi načeli kot vodili razstave oziroma projekta lahko
naglasimo: jasnost ideje, prevlado vizualnega sporočila razstave nad verbalnim
(slednja je utrujajoča za večino obiskovalcev), nazornost vizualnega sporočila,
ki mora biti razumljivo vsem kategorijam obiskovalcev brez dodatnih sporočil,
načelo kontrastnosti vizualnega sporočila, ki naj bi obiskovalcu omogočalo hitro
zaznavanje sprememb v času in prostoru, načelo kreativnosti obiskovalca
razstave, s katerim je povezana možnost izbire in samodoziranja informacij,
poudarimo pa lahko tudi uspešno izbrano lokacijo za razstavo (trgovina v
trgovini). V komunikacijskem oziru je bil izrabljen le zunanji vhod v rekon-
struirano trgovino, ne pa tudi možen notranji prehod (stopnice) v sami blagov-
nici. Možnost vzpostavitve komunikacije s trgovskimi prostori v blagovnici bi
bila izredno preprosto rešljiva, privabila pa bi še dodatno publiko oziroma
kupce. Razstavni prostor in dogajanje v njem sta tako ekskomunicirala vsak-
danjo potrošniško sceno v blagovnici.
Grafična podoba projekta in sopostavitev razstave sta delo Studia Rebemik,
fotografska dela je izredno dobro opravil Peter Marinšek, muzealije za razstavo
pa so ob Muzeju Velenje prispevali še Era Velenje, Mestni muzej iz Ljubljane,
Muzej za novejšo zgodovino iz Celja, Pokrajinski muzej Celje in cela vrsta
predvojnih trgovcev iz Šaleške doline.
Ob sklepu lahko označimo razstavo kot uspešen poskus skupne izvedbe
projekta lokalnega gospodarstva in kulture. S stališča marketinške strategije Ere
pomeni omenjeni projekt ne le promocijo sodobnosti skozi zgodovino, temveč
tudi praznovanje častitljive obletnice na bolj ustvarjalen in domiseln način, ki
prav gotovo ustvarja ugoden image giganta Ere. Ob tem je omembe vredno tudi
dejstvo, da vlaganje v takšne in podobne projekte pomeni za gospodarstvo
najcenejši in zelo učinkovit način propagiranja in promocije. Pred nami je
prihodnost, ki bo narekovala muzejem čim večjo odprtost navzven, tržno
naravnanost (kar ni isto kot "banalno" ustvarjanje profita!), prožnost,
dinamičnost, kreativnost in inovativnost. Muzeji kot živi organizmi morajo
poleg varovanja naravne in kulturne dediščine skrbeti tudi za ustvarjanje nove
realnosti, temelječe na logiki zgodovinskega razvoja in na težnjah v sodobni
muzeologiji. Da to ni le teorija, se lahko prepričamo prav ob velenjskem primeru!
Aleš Gačnik
320