Zavarujte se za slučaj smrti! Z vplačili po 2.— Din na dan se Vam izplača 10.000.— do 18.000.— Din, čeprav bi umrli prvi dan zavarovanja. Zahtevajte pojasnila pri Splošni zavarovalni zadrugi v Ljubljani, Aleksandrova c. 7. Vsebina 5.-6. številke: Ivan Vuk: V žaru Juga. — Gustav Strniša: Mara. — J. P.: Tekma. — M. Lipužič: Ob morju. — Ksaver Meško: Magdalena in Magdalene. — Ivan Albreht: Eva premišljuje. — Oton Berkopec: Žalostna pesem. Roža. — Silvester Škerl: Mihaela Šaričeva. — Ivan Cesar. — B. P.: Lidija Wlslakova. — Osip Dimov-Iv. Vuk: Morski pesek. — I. Busse-Palma: Potepuhova povest, poslovenil P. H. — Širom sveta. — Sedem svetovnih čudežev, priredil F. P. — Naša letovišča. B. P. — Moda za deklice. — Arh. Iv. Zupan: Onim, ki hočejo ali morajo graditi lastni krov. — Postelja. Priredil F. P. — Naše knjige. — Prof. Saša Šantel: O harmoniji barv. — P. Silvo: Lovec Branko. — Nagrade. — Zloženka. — Listnica uprave in uredništva. Priloga: Solnčna roža — Invalid, Dr. Fr. Zbašnik. Naslovna stran, originalni linorez „Morje‘‘ in inicl-jalke — lesorezi so delo slikarja - grafika E. Justina. , Knligarna Nova založba r. z. z o.z. LJUBLJANA, Kongresni trg štev. 19 in Podružnica prej |. Giontini LJUBLJANA, MESTNI TRG ŠTEV 17 priporoča v nakup »vojo bogato zalogo vzeli iolzklb ln plzarnlikln potrebščin ter knjige lazt ne In drugih naložb. Ima tudi veliko zalogo barv za ■likanje na blago In svilo. I IVAN BIZOVIČAR VRTNARSKO PODJETJE LJUBLJANA, Kolizejska ul. 16 priporoča svojo bogato opremljeno vrtnarstvo, kakor tudi okusno izdelane vence, šopke in trakove. — Na razpolago so tudi sadike naj-'S# žlahtnejših cvetlic in zelenja "cjf ve vsahe vrste. — Izposoje- vanje dekoracijskih dreves. Nasaditev vrtov in balkonov. — Naročila na deželo ae izvršujejo točno in solidno. VSAK NORA VEDETI, DA LAHKO DOBI VSE A«4t pri m Universal »UBlIAHft D. Z O. X. KREKOV TRG TO/I ZUPAN TEHNIČNI BIRO LJUBLJANA, Gradišče 13 izvršuje načrte vsakojih zgradb, zunanjo in notranjo arhitekturo, inte-rijerje proračune; stavbno vodstvo, strokovna mnenja, dekoracije i. t. d. Napake, storjene pri projektiranju in gradnji slučaju prihranite na gradbenih stroških, poznejših stanovanjskih hiš, gospodarskih in tvorniških po- popravilih, preureditvah i. t. d., če so načrti raci-slopij imajo dalekosežne posledice. V večini slučajev jonelno zasnovani in je tudi stavba tehnično brez-jili ni mogoče več popraviti. Eventuelne nakna- hibna. Zato se obračajte pismeno ali ustmeno na dne preureditve prostorov so zvezane z visokimi edino tehnično pisarno te vrste, ki sama nima stroški. interesa na izvršitvi gradbenih in drugih profesi- Zato se obrnite predno projektirate in gradite jonističnih del, ker ščiti v vsakem slučaju le stavbna nepristranskega tehnika, ki Vam bo stal z na- nega gospodarja. Iskoristite naše dolgoletne izkušnje svetom na strani in bo ščitil Vaše interese. v tehničnem in pravnem oziru in nam sporočite S tehničnim zastopstvom zvezani stroški so Vaš cenj. naslov, da Vam moremo staviti podrobno minimalni v primeri s tem, kar si lahko v vsakem oferto. LISEJE VSEH VRST, ČRTNE IN AVTO-TIPIJE, IZDELUJE PO PREDLOŽENIH RISBAH, PEROPISIH IN SLIKAH ZA NAVADEN TISK ALI ZA FINEJŠO IZVEDBO V ENI ALI VEČ BARVAH TOČNO PO NAROČILU IN V NAJKRAJŠEM ČASU PO NIZKIH CENAH JUG06RAFIKA,LJUBLJANt TISKOVNA IN ZALOŽNA DRUŽBA Z 0. Z. SV. PETRA NASIP 23 SALDA - KONTE ŠTRACE-JOURNALE ŠOLSKE ZVEZKE-MAPE ODJEMALNE KNJIŽICE RISALNE BLOKE ITD. NUDI PO IZREDNO UGODNIH CENAH KNJIGOVEZNICA K. T. D. V LJUBLJANI KOPITARJEVA ULICA 6 II. NADSTROPJE 1828-1928 NASL. LASNIKA LITOGRAFIJA KNJIGOTISK KNJIGOVEZNICA ■ DOMAČI PRIJATELJ MESEČNIK ZA ZABAVO IN POUK. Leto II. Maj-junij 1928. Štev. 5-6. Izhaja koncem meseca. — Naročnina letno 30'— Din, polletno 17'— Din. — Posamezna štev. 4'— Din. — Izdaja: Konzorcij „Domačega prijatelja“. — Odgovoren za izdajateljstvo in uredništvo urednik Emil Podkrajšek, upravnik agr. Vladimir Sergejev. Za tiskarno J. Blasnika nasl. v Ljubljani Mihael Rožanec. Vsi v Ljubljani. — Uredništvo in uprava sta v Ljubljani, Aleksandrova cesta 7. — Rokopisi se ne vračajo. Iv. Vuk: V žaru juga 'orje... Kolikokrat ga zagledam iz okna dirjajočega vlaka, mi napolni prša neka milina, neko čustvo, podobno čustvu, ki napolnjuje prša, ko zagledam svež obraz dekleta. Morje... Sinja, prozorna gladina se odpre očesu, navajenim na vrtove srebrnih oljk in zelenih cipres, ko se pojavi vlak na planjavi in hiti k morju, sam hrepeneč, da ga pozdravi čim-preje. Čolniči z belimi jadri se sprehajajo po njem, ribiške barke počivajo od ribjega lova in se pripravljajo na drugega. Motorji švigajo po morski gladini, kakor lastovke po zraku, a tam na odprtem morju mogočen parnik — mesto za sebe — reže peneče brazde po morski celini. In od obrežja tja v dalje se vidijo gladine, kakor morske ceste ... Moja sopotnica je stala pri oknu vagona in gledala: „Krasno ... Prekrasno ...“ Tiho je zašepetala, nehote in nevede, da govore usta, rdeča in sočna kakor jagode. Njene črne oči so blestele, kakor ametist. „Ni to raj?“ je rekla in me pogledala. „Raj, ako ga razumete uporabiti,“ sem rekel. Njen bel obraz, kakor s cvetjem breskve posipan, se je nasmehnil. Beli zobje, gosti in majhni so se dotaknili njenih sočnih ustnic. „Razumem,“ je rekla. Za hip pa nato izzivajoče dodala. „Ako mi boste, seve, pomagali." „Z veseljem," sem rekel. Zopet se je nasmejala. „Zato grem k morju, ker bi drugače ostala v svojih planinah." Ves čas, ko sva se peljala in se seznanila, je govorila o svojih planinah. Ni pa povedala, kje so te njene planine. Besedo: gospodična je slišala nekako zelo rada. Nisem tega takrat opazil, ali nisem hotel opaziti, pač pa potem, pozneje, in danes, ko se vsega tega spominjam, mi prihaja to v spomin. Prsti njenih belih, mehkih rok so bili brez prstanov. Sicer še manjkanje prstana ni vzrok, da dama ni več gospodična. Ali v očeh, ko se je tako zamišljena ozrla na me, je včasi zasvetilo za hip, kakor pogled žene; ali takoj nato je tisti pogled zakril pogled nekoliko porednega, a še naivnega dekleta, ki verjame, da se okrog nje suče planet. Sicer si nisem delal skrbi, da bi rešil to uganko, ker sploh nisem smatral vse to za uganko, nego za potovalno epizodo. Bil sem vesel, da imam lepo sopotnico in ker sva oba namenjena v Kraljevico, sem si štel v dolžnost, biti ji na uslugo. Šla je v Kraljevico k sorodnikom, kakor je rekla. Zdelo se mi je sicer, da nekje v mojih prsih nekaj vstaja; ali bilo je še tako nejasno, da mi je tisti občutek, nejasen, bil v zabavo in v podvig. Da je ta podvig naraščal vedno bolj, se oblikoval v že- Tekma z jadrnicami. ljo, poljubiti tiste roke in tista sočna usta, nisem se niti zavedal. „Popeljem vas s čolničkom z belim jadrom kak večer na izprehod, ako boste hoteli." Njene črne oči so se uprle v moje. Nato je rekla za trenutek, kakor da telita neko misel: »Hotela bom! Samo... ali vam to ne bo kedaj neprijetno?" Preslišal sem besedo „kedaj“. Ah, zakaj sem jo preslišal? Ne. Hvala trenutku, da sem jo preslišal. Zakaj kdove, če bi tedaj ostal v meni večen spomin na mogočen cvet lepote in utripov, vse ustvarjajočih ... Odgovoril sem ves v zanosu: »Neprijetno, gospodična? ... Lepota, kakor ste vi, meni neprijetna? Gospodična, v čast mi je in v ponos, da vam smem biti na uslugo." Hotel sem jo prijeti za roke. Za trenutek mi je dovolila, nato pa jih rahlo odtegnila. Smehljaj in blesk njenih oči mi je bil v plačilo. Nato se je zopet zagledala na morje in njene valoveče grudi so se dvigale kakor zibane v lahnem vetriču. Vlak se je ustavljal. Ko se je ustavil na kolodvoru Sušak, mi je podala roko. »Danes ostanem v Sušaku po opravilih. Na svidenje v Kraljeviči." Zazdelo se mi je, kakor da je na kipeče srce kanila hladna kapljica, da ga nekoliko, prekipevajočega, umiri. Poljubil sem ji roko strastno in zazdelo se mi je, da je pod vročino mojega poljuba vzdregetala... * • * Morski pesek v kopališču v Kraljeviči je poln kopalcev in kopalk. V vodi pa se gugajo glave sem in tja, a dalje pod vodo telovadijo roke in noge, kakor zakrite v pajčolan. Ležim na pesku. Razbeljen je in prijetno de telesu. Zato se zakopljem v njega ves do glave in rok. Zapiram oči. Slišim plosk morja, ki sedaj bolj, sedaj manj poskuša plezati na pesek — začetek plime — slišim plosk kopajočih se, smeh, govorice, kričanje... Mimo hodijo lepe postave žensk, napetih prsi in lepih nog... Vse to slišim in vidim, a vendar — ne slišim in ne vidim. Moje misli so naslikale ono lepo mojo sopotnico. Moje misli so pri njej, pri poljubu njene roke, pri vztrepetu nje- nega telesa, ko je začutila ogenj mojih ustnic. Moje misli so pri njenem glasu, ko je rekla: Na svidenje v Kraljeviči... Pa je že tretji dan, in nisem še je videl. Iskal sem jo, se pred znanci, ki sem jih našel v kopališču, izgovarjal, da si oglejujem Kralje-vico, in odklanjal njih pomoč, mi biti ciceron. „0 ti ,nepoznana*, sem rekel v mislih, ,.ki si prišla k morju, da se raja, ki ga vidiš, na-vžiješ, kje si, da sem ti na uslugo?" Tedaj nenkrat zaslišim tako znan ženski smeh. Pogledam. V tistem trenutku beži, igrajoč se, vesela skupina kopalcev mimo mene in preko mene, ne opazivši me v svoji razigranosti. Ona, ki se je smejala z meni poznanim ženskim smehom je med njimi... Vsa, kakor grška Hero, vsa razigrana... Beži in se — ali je bila kriva privlačnost mojih misli, ali samo slučaj — se spodtakne ob moje, v pesku zakrite noge. Pade. Vidim nejevoljo na obrazu, rdečico srda na licih. »Oprostite, prosim!" Naglo vstane. Pogleda me. »Oprostite", reče mrzlo in odbeži dalje. In v tistem mrzlem »oprostite" sem slišal neizgovorjeno: Klada, kaj ležiš tu tako in nas motiš? Vstal sem. V prsih me je nekaj pograbilo z ledeno roko. Kakor če toča pade na bujno žitno klasje, zibajoče se v vetru in soncu, mi je bilo. »Krasen konec najinega znanstva," sem zamrmral. »Lepo na svidenje v Kraljeviči!" * * * Zvečer je, kakor vedno, na obrežju kon-certrirala godba. Prvi krajec je stal na nebu in morje je svetlikalo v njegovi srebrni svetlobi, podobno kakor v pravljični noči. Visoke palme so metale mogočne sence, kakor da so zaklete. Po morju so se sprehajali čolniči z belimi jadri, ki so švigali sem in tja, kakor lastovice, ali pa plavali gnani od veselja, ki jih je sukal človek, zatopljen v oči svoje ljubezni, ki mu je sedela nasproti. Sedel sem pri mizi. Mimo je prišla dama v lahni večerni obleki, z ozkim šalom okrog vratu. Sama. Sede k sosednji mizi. Naroči sladoled. Ozre se okrog. Pogleda mene. Obrne glavo, a jo naglo zopet obrne k meni. Bila je ona. Gleda me. Pozdravim. Molčim. Led je še okrog srca. Ona me gleda. Zdi se mi, da je v očeh vprašanje. Nato se obrne in stisne ustnice. „Kako naglo se vse to vrši,“ mi šumi v glavi. Prisotnost duha me je zapustila popolnoma. Sam sebe ne razumem. Naenkrat se spomnim trditve nekega mojega prijatelja — filozofa: »Kdor riskira, bo poplačan." Tikalo se je to takrat nekaj docela drugega. Vendar vrag vedi, da mi je to sedaj, kakor nenadoma od nekoga vrženo v možgane, prišlo na misel. In sem vstal. Stopil k mizi, pri kateri je sedela ona in se priklonil: „Smem prositi za nekoliko besed?" „Prosim“, je rekla, nagnivši glavo, a tako tiho, da sem komaj slišal. „Danes sem zakrivil neprijetnost. Prosim, da mi odpustite, gospodična!" Pogledala me je. Vprašujoče. Potem zganila z rameni. „Meni?... Ne vem kedaj! Saj vas vidim sedaj prvič." Sedaj sem gledal jaz vprašujoče. Pozabil sem hkrati, kaj sem hotel, in vprašal z zavzetim glasom: »Prvič?" Obrne se na pol k meni in pokima. „Da. Prvič. Zakaj tako vprašujete?" »Danes ste se kopali v morju." »Kopala." »Tudi jaz," sem rekel in sapa mi je zastala v grlu. »Vraga, kaj je to“, sem mislil. »Ne ve, ali noče vedeti?" »Tudi vi," je vprašala in slišal sem v njenem glasu začudenje. »Tudi vi", je ponovila. Nato je pokazala z roko v smer kopališča in rekla: »V tistem kopališču?" »V tistem," sem odgovoril. »In sem vas videl." „A“, je rekla kratko. »In se vam ni zljubilo pokazati se." Smejala se je, užaljeno in prezirljivo. »Sedaj razumem." »Razume?" sem se vprašal. »Ne. Ne razume." In sem dejal: »Hotel sem se, gospodična, pozdraviti sem vas hotel, a vi ste me samo pogledali, rekli, ,oprostite' in odhiteli stran." »Sedaj pa ne razumem," je rekla vsa začudena in se docela obrnila k meni. Videl sem, kako so njene lepe grudi napele svileno bluzo. »Padli ste na pesku", sem začel. »Tudi to ste videli", je segla naglo v besedo in lahna rdečica je objela njena lica. »Ker sem jaz zakrivil padec," sem rekel. »Ležal sem zakopan v pesku. Vi ste se...“ »To ste bili vi," je vzkliknila in smeh ji je razgrnil ustnice. »Vi ste bili tista glava, ki me je gledala?" Toliko začudenja je bilo v tem glasu, da sem čutil, kako mi greje nenavadna toplota srce. Ona pa je govorila: »In čisto drugačna je bila tista glava od one, ki je bila z menoj v vlaku*... Mhm“ je rekla tišje. »Sedaj mi je jasno." Hkratu je bilo pozabljeno vse. Moj mrzel pozdrav, njena nejevolja. Po mojih žilah je zopet plula toplota njene roke. Govorila sva mnogo, kakor stara znanca, seveda samo o dogodkih treh dni, kar sva se ločila in zopet srečala. Jaz, kako sem jo iskal ogledujoč si Kraljevico, ona, da je bila prepričana, ker me ni videla, da me ni tukaj. Njene oči so se po-tapljaje v mojih... Mimo, po morju je plaval čolnič. V belo jadro je pihal veter in ga napenjal, da je čolnič plul tiho in naglo. Drobni valčki, razsvetljevani od prvega krajca, so mu namakali boke. »Danes je pravljični večer, gospodična. Takrat, v vlaku ste rekli, da vas popeljem v čolniču z belim jadrom na izprehod. Hočete, gospodična, krasna je noč, da obljuba postane dejstvo?" »Ako vam ne bo neprijetno," je odgovorila počasi, »rada...“ »Meni neprijetno," sem vzkliknil tiho in čutil sem, da se nisem vzdržal. Zakaj njene oči so blestele ... • # • Čolnič plava... Mirno, tiho, kakor na perutih ... Meni nasproti sedi ona in življenje diha iz nje mameče, kakor vonj opojnih pomladanskih rož. Opravljal sem z jadrom. Bila sva daleč od obrežja, da so se svetilke na vrtu, kjer je igrala godba, videle kakor kresnice v grmu ležeče. In je rekla: „Spustite jadro... Po veslam malo.“ Spustil sem ga in ga zvezal. Uredil sem vesla in pokazal, kako naj vesla. Prijela je za nje, jih pomočila v morje. Ni šlo. Pregloboko so se ji pogrezala v vodo. „Tako, dovolite," sem govoril, prijel za njene roke, ki so držale vesla in veslal. Ni jih odmaknila. Po meni pa je plul ogenj in se mi ustavljal v očeh. „Ne znam," je rekla in spustila vesla, rok mi ni odtegnila. „V planinah ne veslamo, tam plezamo." Kaj mi mar planine, kaj vesla in morje. Njene roke sem držal v svojih. „Na planinah izgine vsakdanjost... Na planinah velja svetost čustev. Kakor na morju... Kakor na morju...“ In moje ustnice so se dotikale njenih mehkih rok. Čutile so moje roke rahel odmik, a usta niso nehala piti vonj dekliške toplote in so šle za njenimi rokami. Moje čelo se je dotaknilo njenih prsi, čutilo je njih valovanje... Pokleknil sem v čolnu, pred boginjo svojo in objel njena kolena. Čoln se je močno zagugal, a nisem čutil. Ni čutila tega tudi ona. »Gospod..je rekla tiho. „Gospod ...“ in nič več. Jaz pa sem jo objel in moja usta so poiskusila njena rdeča, sočna... To so bili trenutki... Hipi... V hipu se je uresničilo to, kar sem ves čas v vlaku, in ko sem jo iskal po Kraljeviči, nevede želel. Ljubezen ... Kaj je to? ... Slast nebeških logov, nebeških livad... „Kaj delamo," je rekla naposled, skušaje se oprostiti. „Peljimo se nazaj!" »Ljubim vas, ljubim vas..sem šepetal. „Ime vaše sladko, s katerim vas kličejo, povejte mi...“ „Ni ime sreča," je rekla. „Čustvo je vse ... ljubezen...“ Tiha je bila tista zadnja beseda. Nekaj časa sva molčala. Opoj poljubov je bil tako silen, da je naju omamil docela. Čolnič se je gugal na mestu in prvi krajec se je ogledoval globoko v morju. Slonela mi je v naročju. Božal sem njene lase in poljubljal njena ramena... Str. 135. „Bodite moja... žena mi bodite!" Tedaj se je počasi vzravnala. Prijela je za vesla. »Proza ne spada v poezijo," je dejala. „Kaj je biti žena — proza?" Ni odgovorila. — # # # Ko sem jo nekega večera, po vožnji s čolnom, poljubil pred vrati hotela, mi je stisnila roko. „Ko me ne bo, ne imej me v slabem spominu!" „Ko te ne bo?" sem vzkliknil. „Ko te ne bo? Ali te kedaj ne bo? Ali ne boš vedno?" „Kličejo me. Odhajam." Zdelo se mi je, da mi nekdo polaga težak kamen na ramena, pod katerega težo se mi kolena šibč. »Odhajaš?" ... Niti imena tvojega ne vem, ljubezen moja... a odhajaš?" „Ime ... Izrekel si ga. Ljubezen!" „To ni tvoje ime!" Pogledala me je. Globoko. „To ni moje ime? Torej hočeš ime ženske?" je vprašala počasi. „Ali ne pokvariš s tem vzduha najine sreče?" »Sreča ni popolna, ljubezen moja ... Žena mi bodi." »V pismu ti povem... Sedaj nočem... Ne maram rušiti poezije s prozo. V pismu bom ženska...“ # # # Tisti poljub zvečer pred vrati hotela, ko mi je rekla, da mi pove v pismu, je bil, ki ga ne pozabljam. Bil je bog, ki je ustvaril v meni mogočen svet lepote in utripov, vse ustvarjajočih ... Senca sicer zaide preko teh utripov, senca pisma, ki sem ga prejel drugi dan, ko je ona že bila daleč od morja. Ali tista senca je le želja iz poezije napraviti prozo. »Ljubezen, ki jemlje in daje," je stalo v pismu, »je sreča. In v tej sreči se čuti človek podoben velikemu bitju, v katerem ni trpljenja, a če je, je to trpljenje sladko. Ko pa se pojavi izkušnjavec, kakor nekoč v raju, in vstaja njegov izum, ki hoče obvladanje, tedaj nastaja vsakdanjost. Poezija se spreminja v prozo. 'Za ženo si me hotel. Ali veš kaj je to? To je obvladanje. To je tisto, kar se hoče od ženske v trenutkih, ko ni ljubezni, a je poželenje. Zato moram od Tebe. Zakaj jaz sem že poželenje — drugega Pismo mi je padlo iz rok... — — — Nisem je več videl. Nisem izvedel, kdo je bila kot žena. Tisti zadnji poljub pred vrati hotela pa je, ki živi in v katerem živi — ona. Večen spomin na mogočen cvet lepote in utripov, vse ustvarjajočih ... Gustav Strniša: Mara isoko se dvigajo valovi, zdivjani belci se zaletavajo in rezgetajo divje, razbrzdano. Mirno vstajajo strme pečine visokega brega, zamanj se zaletavajo belci, da bi dosegli njih robove in zdirjali preko njih po ravnini. Vedno novi valovi ki(pijo, se penijo 'kvišku in se razbijajo ob pečeh. Na visokem robu pa stoji mlada Dalmatinka, lepa Mara in se smeje valovom: „Kdaj me dosežete belci, kdaj me odnesete na svojih blestečih hrbtih v vašo skrivnostno globočino? Pene vam prhajo nozdrvi in v divji jezi brizgate iz svojih žrel curke vode, do mene pa ne morete in ne boste mogli nikoli! Mara, zmagovalka sem. Neštetokrat sem že prevarila morje. Pred nevihto sem se kopala v njem, vi ste me mirno in ljubeče nosili na svojih hrbtih in me skoro uspavali v tišini; saj sem sanjarila na vaših plečih, kakor v objemu dobre matere. Pa ste hipoma zdivjali, smehljala sem se in se pognala na breg, zmagovalka. Samo enkrat ste me vjeli, ko sem plula v lahnem čolnu po morju, za-naknjena v brezbrežno daljavo. Vendar sem ,udi tedaj zmagala. Kako silni ste bili! Ljubila sem vašo silo in vašo moč, ki je dvignila moj čolnič in ga zaganjala h kraju. Vrgli ste mi čolnič ob pečino, sama sem obvisela na šibki ruševini in se komaj rešila. Zvila sem si nogo, vendar sem se smejala, saj sem zimagala in niste me mogli podjarmiti. Le zaletavajte se razkačeni belci, nikoli me ne dosežete, nikoli! * * * Nedelja je, vroča, soparna. Zagoreli mladeniči stoje za vasjo poleg Mare in se radostno smejejo. Ona pa kaže pot po strmini, se šali in obeta, da bo vzljubila onega, ki jo prekosi v teku na nizko brdo. Fantje se reže, si višejo rokave in se poganjajo kvišku. Najstarejši Joco gleda na uro, kima z glavo in šteje sekunde. Fantje se razgreti vračajo in se ozirajo vanj ter divje zaploskajo, ko se poslednja požene Mara v hrib. Kakor pšica je; njen tek ni let človeka, to je veslanje plavajoče vile, dotikajoče se tal. Dospela je na brdo. Najstarejši fant se široko zasmeje in zakriči: „Dve minuti! Nihče je ni dosegel!" Mara čuje fanta, divje krikne vrhu hriba. Iz ramen ji zdrkne lahno gornje oblačilo, že stoji vrhu griča v preprosti kopalni obleki, ki se oprijema krasnega zarjavelega telesa. „Za menoj", zavpije Mara in že zdrvi po strmini ter se v visokem loku požene v morske valove. Belci se predramljeni prestrašijo, zahrzajo in se razmaknejo, naslednji trenutek pa že objamejo drzno plavalko, katera se kmalu prikaže na površini in krepko plavajoča doseže breg. „Mara, duša naša, kraljica naša!" kriče fantje in jo hočejo odnesti na ramah. Dekle sramežljivo zardi, se zavrti in izmuzne ter skoro izgine vsem izpred oči. Ko se kmalu vrne oblečena in mirna; ji oči planite, kakor bi zanetil nevidni kerubim nebeški kres v teh mračnih globočinah." Nihče te ne dohiti, nihče", hvali Maro Joco, najstarejši fant in jo občudovaje ogleduje. Ona se pa obrne od fantov ter hiti h gruči deklet, s katerimi odide zadovoljno kramljajoča v vas. * * # Spet divja vihar in Mara sedi na skali ter gleda valove. Danes ni sama, tujec sedi poleg nje, mlad je in lep, temnopolt, črnolas in vitek kakor palma. Tuj je njegov naglas, a ona pije besede kot zvok tajne neznane muzike. On pa pripoveduje, da ga je zaneslo morje v ta kraj, da je doma dan hoda odtod, da je njegov oče Italijan, bogat, ki prevaža cele ladje blaga preko neizmerne luže." S seboj te popeljem, v zlatu in svili boš živela in moja žena boš", govoriči Italijan in se ji sladko smeje, med tem, ko njegove oči sesajo ogenj njenih pogledov in jo skušajo omamiti s svojo žametno mračino. Mara posluša. Zazdi se ji, da se odpira pred njo svet novega razkošja, da vidi pred seboj skrivnostno srečo, o kateri je tolikokrat sanjala. „Ne veruj mu Mara, tujec je in slepar," se oglasi za njenim hrbtom Joco, ki je ravno tedaj dospel iz doline in videl zaljubljenega Laba ter čul kako se je mladenki priliznjeno dobrikal. „Joco, ni lepo, da prisluškuješ," se je v zadregi oglasila Mara in skoro prestrašeno pogledala mladeniča. „Nisem prisluškoval, kaj vendar misliš Mara, duša moja; slišal sem pa, ker sem moral slišati saj sem šel tod mimo po poti," se je opravičeval fant. Italijan je vstal in ga srepo pogledal. Joco se je prijazno nasmehnil: „Gospod, pojdite od koder ste prišli, v lupinastem čolnu so vas prinesli morski valovi, naj vas tudi zopet odneso; tako bo najbolje za vas, za nas in tudi za njo, za našo Maro!" Italijan se je sovražno zarežal. Že je hotel žaljivo odgovoriti, a premislil se je, ko se je ozrl v krepko visoko postavo čvrstega Joca, ki je bil za glavo večji od njega. Joco je še enkrat svareče pogledal Maro in počasi odkorakal dalje. * # * Mara, zakaj nisi poslušala svojih tovarišev, zakaj si sledila nagibom svojega srca, da te je premotil tujec? Morski valovi so ga pripeljali, ker te oni niso zmagali, te je premagal njihov poslanec, ki je uničil tvojo dušo! Sama hodiš po visokih čereh, slednji dan plašno pričakuješ svojega ljubimca, saj se te že ogiblje. Nova ladija je pristala k bregu in nocoj prihaja k tebi Italijan, da se poslovi. „Pametna bodi Mara, skrbel bom zate in za otroka, a moja žena ne moreš biti, drugo ženo imam, hčerko bogatega grškega trgovca, ne morem je odsloviti!" Noč leži nad zemljo. Na skali nad morjem sedi on ž njo ter se poslavlja. Neusmiljeno režejo njegove besede v njeno dušo. Maro je strah, plašno se ozre v valove, katerim se je smejala in jih zasmehovala. Mirno plavajo pod njo grivasti belci; vendar se ji dozdeva, da jo tirajo s seboj na morsko dno, zmagovalci svojo sužnjo, saj ji je njihov poslanec ukral njeno dušo in ji onečastil telo. Hipoma se dekle strese, zakriči in zgrabi svojega ljubimca čez pas. „Kaj hočeš", vpraša Lah in se je hoče otresti. Zaman! Njene roke so močne kot klešče, odtrga ga od sebe kot mačko in ga porine pred se: „Zmagali ste me valovi, a tudi jaz imam svojo žrtev. Evo vam onega, ki ste ga poslali da me je uničil; uničite ga sami, v vašem objemu naj najde svoj grob!" Divje je sunila Mara od sebe, se blazno zasmejala in se že isti hip prijela za glavo ter kriknila, on je pa letel preko skal, se zadel ob visoki rob in padel v globočino. „Kaj sem storila, bože moj, kaj sem storila," je zajadikovala Mara že naslednji trenutek, ko se je nekoliko streznila. Bilo je prepozno. „Tudi sama pojdem za njim, evo me, tu me imate valovi, vi strahoviti belci! Poteptajte me, uničite me," je kriknila Mara in — onemela. Joco je stal poleg nje ter jo krepko držal za roko. „Nikamor ne pojdeš Mara, ubogala me boš!" Zaječala je kakor ranjena in se s kalnim očesom ozrla vanj: „Joco, prepozno, vse je prepozno!" „Ni prepozno Mara, pomiri se in pojdi z menoj!" S težavo jo je odvedel. Doma je morala leči, par tednov jo je kuhala vročina, predno je okrevala. # * # Kaj si storila Mara? Na črni zatožni klopi sediš, a okoli tebe mrki porotniki, da te sodijo radi umora. Tiho je v dvorani, ko odmevajo besede zapisnikarja beročega obtožnico. Ko porotniki poslušajo, se njih mrki obrazi še bolj zresne in očitajoče se ozirajo na dekle pred seboj. Mara je mirna, čudovito mirna. Zazdi se ji, da plava sama sredi morja; povsod okoli nje so ljudje v prostornih čolnih in jo gledajo, kako se bori z valovi, ki jo objemajo ter hočejo odnesti s seboj. Nihče ji ne pomaga, valovi divjajo in hrumijo vedno huje, že je opešala.' Razdivjanci jo dvigajo in se hrumeče reže: „To si ti Mara, zmagovalka, zdaj greš z nami, zdaj greš z nami!" Blodne oči se ozro okoli. Pred njo plava široka deska, dekle se je oklene z obema rokama, se strese in predrami; medtem ko njene roke krčevito objemajo zatožno klop. Državni pravdnik, velik vitek mladec vstane in zahteva kazen: „Ni dovolj, da je umorila človeka, ona je tudi kriva, da je njeno dete mrtvo rojeno, premalo je pazila na se; porodila je v bolnici kamor smo jo prepeljali iz zapora. Kaznujte morilko!" Mara je vstrepetala in zarjula: „Ni res, če je bilo dete mrtvo rojeno, nisem jaz kriva. Rada bi bila imela črvička, ljubila bi ga bila in trpela — za pokoro." Njen zagovornik, starikav Dalmatinec je bil resna dobra duša. Njegove besede so bile kakor lahni božajoči vali. Le tedaj mu je vski-pelo srce v divjem srdu, ko je opisoval tujca, ki ni spoštoval kraja, kjer je bil gostoljubno sprejet ter je drzno zapeljal neizkušeno nedolžnost. Vrnili so se porotniki. Med poslušalci je bil v prvi klopi Joco. Ves čas je stiskal pesti in si grizel ustnice, da ni glasno kričal. Mara je bila soglasno oproščena. Množica je zaploskala. Joco je skočil iz klopi naravnost k Mari, jo objel in jo odvedel iz dvorane. * * * Mirno se penijo morski valovi, se igrajo in se sproščajo k bregu, kjer sedi Mara, ljubeča mati in pričakuje svojega moža in sinova, drzna ribiča. Njene oči so mirne in udane, skrbeče se ozirajo po morskih belcih, ki se dvigajo pred njo, a njena usta šepetajo: „Hi-tite belci mili in skoro mi jih privedite, prosim vas; privedite mi jih, saj so moje življenje!" Belci pa vstrepetajo, se zalete nazaj v morje, beže v prostranstvo in šepetajo: „Mara, zmagovalka si bila, da, mislila si da si zmagovalka. Pa si spoznala, da si sužnja,, posebno zdaj to čutiš, da, naša sužnja si, saj mi nosimo tvoje najdražje po neskončni morski gladini!" Valovi so pa dobri in usmiljeni; Joco in njegova deca se vedno vračajo zdravi in veseli. Duša Mare pa vriska in poje ter se prijazno smehlja valovom, a njen pogled ljubeče gladi njih kodrasto grivo. Tekma Srema sta bila junaka, da ju je bilo veselje pogledati, in pa tiča, tiča! V njiju druščini ni bilo nikoli nikomur dolgčas, znala sta izvabiti smeh najbolj pustemu in čemernemu obrazu. Znala pa sta tudi človeka potegniti kar tako mimogrede sebi in drugim v zabavo. V resnosti in šali ju je spajalo tesno prijateljstvo, ki se je razvilo takoj, ko sta se spoznala. Spoznala pa sta se o priliki orožnih vaj, ki sta jih — oba starejšega letnika — morala provesti v skalovitem Kotorskem zalivu, v mestecu, nedaleč od mesta, ki daje zalivu ime. Disko se je med gorami počutil prav dobro, Mirko pa se je večkrat zamislil in zasanjal o svojem domu na plodni sremski ra-vani in lahno mu je prihajalo iz ustnic: „Širok Dunav, ravan Srijem...“ No, Dinko ga je že znal zamotiti na druge misli. V soboto proti večeru sta Mirko in Dinko malomarno postopala ob obali in opazovala živo vrvenje na morski gladini. Solnce je v obliki velikanske žareče krogle zapadalo v „božjo milost" tja proti „blaženi“ Italiji, z iztoka pa se je že rogačil bledi mesec in zvezdice so bledo mežikale z modrega neba. Prijatelja sta krenila po beli cesti kraj morja. Iz bližnje krčme se je čula godba, ki je čudno vplivala na večerna šetalca. „Hm,“ je vzdihnil Dinko in iztegnil roke v zrak. „Kaj ti je?“ ga je vprašal Mirko. „Ne vem, kaj bi dejal, zdi se mi pa, da se mi hoče tako nekaj ženskega. Je že tak ve- v V (t cer, ves. „Saj imaš menda Katico iz kantine dovolj, ne? Kaj si prebiraš?" „Ah do grla in čez sem je sit. Vsiljiva je kot osa, neumna pa tako, da bi se ji še krop prismodil." „Da, da vsega se človek preobje!" Že je hotel Dinko ostro zavrniti prijatelja, ko jima obema zastane korak. Iz prijazne hišice v bregu nad cesto je pritekla postava in hitela proti bližnjemu vodnjaku. Brž je zajela vode in kot srna odskakljala nazaj v hišo. Dekle je bilo še prav mlado in pravi vzor južne lepote. „Hm,“ je zopet vzdihnil Dinko. „Hm, ali ti je vzelo sapo?" ga je podražil Mirko. „Saj jo je tudi tebi. Zdi se mi, da ti je še sedaj zmanjkuje." Mirko se je razhudil. „Kaj? Meni zmanjkuje sape? Le glej nase! Toliko je imam še vedno kakor ti." „Sem prav radoveden." „No, saj se lahko prepričava. Jutri popoldne se bomo kopali. Stavim, da vzdržim dalje pod vodo kot ti, ker imam več sape od tebe." Prijatelja sta stavila za sodček vina — kaj sta hotela drugega —, ki ga bo plačal oni, ki propade. — Življenje samo je valovilo v vojaškem kopališču in po bregovih, dvigajočih se smelo iz morske gladine. Omamljajoč vonj se je razlival preko kopnega in morja. Po beli cesti je šetalo nebroj domačinov in tujcev, po vodi pa je čofotala množica kopalcev. Lahen vetrič je vel od zapada in hladil čela, pokrita z znojem. Mirko in Dinko sta tovarišem že razodela, da nameravata tekmovati. Ob naravnem pomolu, segajočim dokaj daleč v morje, se je zbrala močna skupina vojaških sotrpinov, ki so željno pričakovali, kako se stvar izteče. Površina morja je bila mirna in gladka, da so se solnčni žarki odbijali na njej kot na zrcalu in da je jemalo očem vid. Voda je bila takoj ob obrežju globoka, da so lahko brez skrbi skakali vanjo. V ta namen je bila speljana nadnjo močna deska. Zmagoslavnega obraza je stopil na desko najprej Mirko, prožno stopil proti kraju in se v elegantnem skoku pognal v vodo. Takoj mu je sledil Dinko nič manj samozavestno. Tekma se je torej pričela. Oči vseh prisotnih so bile radovedno uprte v morje, kjer so se še poznali kolobarji na mestih, kjer sta se potopila tekmovalca. A glej, glej, kaj je to! Nista še prošli dve minuti, ko se dvigne iz vode človeška glava. Povodni mož? Eden izmed Tutonov? Kaj še! Mirko, to se pravi njegova glava. Črni lasje so mu kot prilepljeni padali niz lobanje in čelo, da ga je bilo smešno videti. S svojimi cigansko se bliskajočimi očmi se je ozrl po gledalcih, polkimal in zopet izginil pod morsko gladino. Ni se še dobro umirila voda nad njegovim telesom, ko vznikne iz vode druga glava. Dinko! Široko mu gredo usta na smeh, ko se ozre naokoli, urno in krepko srkne vase zraka in žurno izgine v mokri element. Na obrežju izbruhne tedaj težko zadrževani smeh. „To sta navihanca! Drug drugega hočeta ukaniti! Da jima pride to na misel!" Niso še ponehali vzkliki presenečenja, že se Mirkova glava pokaže drugič iz morja. Izraz obličja mu je še hudomušnejši, ko vidi, da se njegov nasprotnik muči pod' vodo. Toda le brž nazaj! Par trenotkov nato se pojavi iz vodnega zrcala tudi Dinkova butica, zroča v svet prav tako hudomušno in veselo. To se je ponovilo še tretjič v pravi gaudium gledalcev na obali. Igra bi se vlekla v neskončnost, da ni usoda ukrenila drugače. Ko se namreč Mirko četrtič pokaže iz vode, se pojavi poleg njega tudi Dinko. Prvi trenotek sta oba presenečena. Da bi bil nasprotnik toliko časa neprestano pod vodo? Ne, to ni mogoče. Že mora biti vmes kaj drugega. Svesta si vsak svojega početja, se nehote glasno zakrohotata in splavata na obal, kjer ju sprejmo razigrani tovariši z gromskim smehom. Kdo je zmagal? O tem nista hotela govoriti, in tudi tovariši so modro molčali, ko sta tekmovalca izjavila, da plačata vsak sodček vina. Tekmo s tako srečnim koncem, kjer sta bila oba nasprotnika zmagovalca, so zvečer obilno zalili v kantini, prijatelja pa sta bila vesela, da sta tako rešila svojo čast. Dan za tem sta naša Dioskura pod večer zopet šetala ob morski obali. Med prisrčnimi pogovori so jima koraki nehote in nevede krenili proti brežuljku, kjer sta zadnjič videla ono krasno dalmatinsko devojko. Oči so jima uhajale v breg, zdaj temu zdaj onemu; hudomušno sta si pomižikovala, reči pa nista hotela ničesar, dasi sta vedela, da ju vodi oba ena in ista mišek Nedaleč od hišice sta začula govorico: moški in ženski glas. Stegnila sta vratove in jela pozorno motreti. Nista sicer videla mnogo, a zanju je bilo dovolj. Vitek Dalmatinec je v slovo poljubil ono čarobno devo, ona mu je zamahnila z roko v pozdrav in — izginila sta, on v hrib, ona domov. To je vzelo sapo obema prijateljima. Tekma je bila s tem definitivno končana: oba zmagala, oba poražena ... M. Lipužič: (Jfj morju Iz grobnice — doline z rovi razorane, Tu zopet sem pozdravil sinje morje, kjer pojejo rudarski stroji vihre simfonije, sproščen bolesti, duša vseh vihravih tog; izvabilo brezbrežno me je morje med platane orkan se spustil v plan zdivjan raz gor je k brezmejnim krajem, kjer globina vse vode izpije, in duša kriknila iz sanj: „0 Bogl“ Tu, ob obrežju tihih, mrtvih skal žarečih zavzet sem žalost vso pokopal v valovju, tesnoba je vtonila v spenjenem vodovju in radost pesem je zapela z vod kipečih. Kot kes, ki dušo grešno vso razorje sem plaho stal pod zvezdnato sinjino in klical sem v razžarjeno modrino: „Kal Vse zapreke so odpravljene! Brez strahu umivajte nežno obličje in fine roke z Elida Ideal milom, ker je tako blage in čisto, da ga prenese tudi najnežnejša polt. Pofepša Vas ELIDA J DEAL MILO Postelja (Kulturno - zgodovinska skica.) Marsičesa se naše roke dotikajo dan za dnem, ne da bi se tega kaj posebno zavedali, marsikaj uporabljamo neprestano, ne da bi pri tem mislili, kako zanimiva je zgodovina razvoja teh reči. V svetih knjigah judovskih se govori, da je imel Og. orjaški bašanski kralj devet sežnjev dolgo in štiri sežnje široko železno posteljo, ki so jo pač morali uporabljati njegovi otroci, zakaj sam je bil višji od gore ATa-rat. Naj bo to, kakor že hoče, iz tega posnemamo, da si ne sme naš vek lastiti iznajdbe železne postelje. Prava domovina današnjih postelj bo nemara Egipt. Izdelovali so jih navadno iz lesa, pa tudi iz železa, brona in celo srebra. Za blazino je bila lesena klada z majhno vdolbino, kamor so polagali glavo. Da je bila postelja še nerodnejša, so polagali konec na nekak podstavek, tako da se je vsak čas lahko prevrnila. James N. Blyth pravi v svojem delu „Notes on beds and beddingi": „Menda so se držali bistroumni Egipčani istega načela, po katerem se je ravnal veliki vojvoda VVelling-tonski, namreč da je čas vstati, ako se jameš v postelji obra-čati.“ Hebrejci so uporabljali za podlago vreče iz ovčjih ali kozjih kož, napolnjenih z volno, perjem ali slamo. Salomonova modrost se izraža tudi v tem, da si je dal napraviti pravo pravcato posteljo iz libononske cedrovine s srebrnimi nogami in. zlatim dnom, ki je bila pokrita s škrlatnimi tirskimi volnenimi odejami. Modri kralj nam tudi pripoveduje, kako daje ona ženska, čije zapljive dražesti zna tako živo opisovati, orisati, opisati in izrezljati svojo posteljo in kako nato sama posipa tenko egipt-sko platno z mirto, aloo in cimetom. Še dandanes prepevajo bajadere v Indiji: ..Ležišče mo- jega ljubega je okrašeno s cvetnimi kitami in obsenčeno z baldahinom iz jasmina, posula sem ga z dehtečim benra-šktan prahom in vonjivimi rožami.“ Vendar je bila takrat postelja več ko danes, bila je hkrati zofa, na kateri so počivali podnevi. Ko so prišli morilci k Isbosetu, sinu Savlovemu, je ta ležal ob belem dnevu v postelji. In prorok Amos opisuje krasoljubive Izraelce, da „pole-gajo po posteljah in uživajo jagnjeta iz črede in teleta iz hleva". Blazine, ki so jih ponoči polagali na postelje, so bile napolnjene z volno ali nekakim bombažem, dasi lahko sklepamo, da so že tedaj poznali perje in puh. Znana je postelja kralja Kserksa, ki je sitala na srebrnih nogah in imela s cvetlicami pretkano nebo. Grki junaške dobe niso postelje kaj čislali, ker so mislili, da se človek pomehkuži, ako ne leži na trdem ležišču, da ga bole kosti. Vendar so imeli lesena stojala s preluknjanimi deskami, prepletenimi jermeni ali mrežami za podlago. Šele kasneje so znali ceniti posteljo in jo umetniško krasiti Namesto divjih zverin, ki so jih v svojih rezbarijah predstavljali barbari, se je obrnil finejši grški okus k cveticam: vinski trti, akantu i. dr. Grke so posnemali Rimljani in jih v dobi svojega največjega blagostanja tudi prekašali. Rimske postelje so imele to posebnost, da so morali plezati nanje, tako visoke* so bile. V navadi so bili baldahini, za zavese se pa ne ve. Tu lahko tudi omenimo, da niti blazine z vzmetami niso moderna' iznajdba. Nekaj sličnega so poznali že Egipčani, dasi vzmeti seveda niso bili iz jekla, nego iz bambusovih in palmovih šib. Narodi ali ljudstva, ki so sledila Rimljanom, so počivala navadno na kupih slame ali listja, ki so jih pogrinjali s kožami. Vzvišene postelje so prišle v navado šele kasneje. Za Karla Vel. so vsaj odličniki že poznali pernice, in cesar sam jih je baje imel pet. Ljudstvo je seveda spalo na tleh, nastlanih s slamo. Iz zgodovine je znano, da so sinu nekega škotskega poglavarja očitali mehkužnost, ker je uporabil kup snega za vzglavje. Srednjeveška postelja je obsegala pet kosov: pernico, madraco, rjuho, odejo in vzglavje. Pred posteljo je navadno stala še manjša postelja, nekaka otomana, na kateri so počivali preden so legali v posteljo ali kadar so vstajali. To malo posteljo so imenovali tudi klop in često ni bila nič drugega kot navadna lesena pručica. Kdor je hotel delati v postelji ležečemu druščino, je sedel na ta podnožnik ali pa tudi kar na tla, pogrnjena s preprogo. Postelja, na kateri so mnogokrat posedali tudi podnevi, je stala v visokem ogradju na močnih, umetno zavitih ter pobarvanih ali pozlačenih in posrebrenih nogah. Hrbtna deska ogrodja je bila večinoma tako visoka, da se je glavna blazina nanjo naslanjala v topem kotu in je človek na njej bolj sedel ko ležal. Stranske deske so bile nižje, da se je Videlo posteljno perilo. Pokrite so bile navadno s pisano preprogo. Starejše postelje niso imele zastorov. Pozno v srednjem veku nahajamo postelje, ki so bile le malo okrašene, a zelo masivne. Hrbtna deska je nosila streho, s katere so visele zavese. Sploh so vse srednjeveške postelje ma- Čisti sploh vso kuhinjsko posodo, kopalne banje, umazane roke -sploh vse! RONOFIN je najboljšim najcenejši! sivne, ogromne in okorne. Šele v XIII. in XIV. stoletju so postale postelje ličnejlše. V cvetoči dobi srednjega veka so zelo gledali na ličnost in lepoto postelj, v katerih so spali in počivali. Postelje so bile ljudem najvažnejša hišna oprema, ki jih niso skrivali v izbice, temveč jih kazali v sobah in celo salonih. Ljudem odličnih slojev se ni zdelo kar nič čudno ali nespodobno, ako so delili svoje ležišče s prijatelji in gosti; to je veljalo za znak posebnega prijateljstva. Skupna postelja, obložena s pernicami, je tvorila takorekoč ponos vsake količkaj imovite rodbine. Semintja so se nam še ohranile postelje, v katerih ni bilo le mesta za vso družino, temveč tudi za miljene domače živali, kakor pse, mačke i. t. d. Od tedaj do danes se je postelja seveda mnogo izpreminjala in preobražala. Glavni napredek pa obstoji gotovo v preprostosti, čistosti in udobnosti. (Prir. F. P.) V domovino . . . Naši izseljenci v Združenih državah ameriških se za staro domovino v zadnjem času prav zelo zanimajo. Redno vsak mesec prihajajo večje ali manjše skupine domov, da pogledajo: kako je sedaj v novi državi, kako žive sorodniki in znanci. Mnogi imajo na skrivnem želje, ki se porajajo rade v tujini, namreč da bi ostali doma. Doslej so se z izleti ameriških naših rojakov v staro domovino pečale le paroplovne družbe. Sedaj pa je največja Slovensko-ameriška podporna jednota (SNPJ) v Chikagu ustanovila svoj lastni izletni urad, ki si je prevzel nalogo: prirejati poučne izlete slovenskih rojakov iz Amerike v domovino. Vsak izlet bo spremljal izkušeni rojak, ki bo izletnikom vodnik in tovariš. Prv izlet odide iz New Yorka 27. junija opolnoči na S. S. Berengarija. 3. julija bo že v Franciji. Vodnik izleta bo radovljiški rojak John 01 i p. Izletniki po-setijo Pariz, potem najlepše kraje v Švici in seve Jugoslavijo (Ljubljano, Beograd). Za poset Gorenjske je obširen program. V domovino pridejo tedaj v prvi polovici julija izletniki pod lastnim vodstvom SNPJ. Temu prvemu tako originalnemu izletu, bodo sledili daljši, vedno stalnejši, kajti težnja pogledati v domovino je velika in pohvale vredna. I O™01* ki hočejo, ali morajo j I graditi lastni krov... '••■■•■•■•••■•••a. Arh. Ivan Zupan: (Ponatis prepovedan.) (Nadaljevanje.) Ako teren naprimer pada proti solnčni strani, potem se na situiranju hiše v zmislu zadnjič navedenih škic ničesar bistvenega ne spremeni. V nasprotnem slučaju pa bi' bilo uvaževati vse okolščine in bo le kompromisna rešitev med notranjo zasnovo poslopja ter med terenskimi prilikami in okolico edini ter najzadovolji-vejši izhod. Seveda bo tudi v tem slučaju preobvlado-vala za namestitev stanovanja zopet solnčna lega. Večkrat se dogaja, da se namesti spalnico ali dnevno sobo proti zapadni ali celo severni strani, ker je morda v tej smeri najlepši razgled. To je docela po-grešeno in naj bi se v takih primerih sobam ne odtegnilo solnca temveč naj bi se razgled omogočil potom tako-zvanih pomolov (erkerjev) ali balkonov. Uvaževati je, da gre pri razgledih zgolj za trenotni užitek in čim manj se tega razgleda navadimo, tem bolj nam bo isti nevsakdanji, in nam bo privlačnejši, zato ga bomo cenili in uživali. Ako je toraj kaka razgledna točka res posebne važnosti, potem bomo tudi zanjo žrtvovali nekaj več naših, če tudi pičlih sredstev samo, da si ohranimo stanovanje zdravo in sončno. Tu se ne gre namreč za užitek, tu se gre za naše zdravje. Tudi ne smemo pozabiti, da je pogled v razgledno točko v smeri sončnih žarkov brezdvomno prijetnejši in udobnejši, kakor pa proti sončnim žarkom odnosno soncu in je toraj zgoraj navedeno v vsakem oziru utemeljeno in priporočljivo. Sicer je v mestih ta princip manjše važnosti, pač v podeželskih krajih in letoviščih, kjer se te napake skoro sistematično ponavljajo. Ako reasumiramo prej navedeno, potem smo si na jasnem, da pride za situiranje stanovanjskih prostorov v poštev edino vzhodna in južna stran. Zapadna stran je sicer v zimskem času nadvse hvaležna, a vendar ne odtehta žgoče poletno popoldansko sonce in se je toraj zapadne strani za bivalne sobe če le mogoče, izogniti. Seveda je pri boljših in obsežnejših stanovanjih vpo-števati tudi še druge vidike. Jutranjo ali vzhodno stran je v prvi vrsti vporabiti za spalnico odraslih. Vsakdo, ki uživa to udobnost, ve, kako prijetno je, prebuditi se v spalnici, v katero sije jutranje sonce. In ne samo to; ravno jutranji sončni žarki svežijo in čistijo naše spalne prostore, desinficirajo vzduli prostora, v katerem prebijemo dobro tretjino našega življenja. Za ostale prostore bi bila končno dobra vzhodna kakor tudi južna stran. Le če si gospodar hoče namestiti v svojem domu tudi takozvano ,,svojo sobo“, t. j. pisarno ali delavnico in če isto vporablja ves dan, potem bi bilo isto namestiti preti severu, da mu je omogočena mirna dnevna luč. Če pa imamo sredstva na razpolago, potem si bomo tudi v to sobico potom kakega rezalita odnosno kakega izzldka in malega okenca pritegnili vsaj nekaj oživljajočih žarkov v našo delavnico, ki ne bodo kvarili razsvetljave na naši pisalni mizi, ki bodo le blagodejno uplivali na naše razpoloženje in to vsaj v zgodnji pomladi ter pozni jeseni ter nam svežili zrak v sobi, ki je za nas eksistenčnega pomena. Ako pa to delavno sobo rabimo — kakor v enodružinskih hišicah običajno — le v večernih urah, ko srno prišli od dela ter hočemo urediti samo osebno svoje poslovanje, potem je zaželjena prav tako sončna lega tega prostora in če tudi na skrajno zapadni strani. Strogo južno stran pa je rezervirati za sobo naših malčkov, ker je to za rastočo mladež neobhodno potrebno. Tudi pri najskromnejših hišicah in bodisi sute-renskih ali podstrešnih stanovanjih naj se tega dejstva ne izpusti iz vidika in naj vsi oni, ki so merodajni vplivati za gradnjo zdravih stanovanj, to vedno in povsod uvažujejo. Jedilnica n. pr. prenese največ koncesij z ozirom na njeno lego in se jo lahko disponira po potrebi. Seveda je zopet prijetno, če zajtrkuješ v sobi, katero obsevajo prvi sončni žarki; je pa zopet jako neudobno obedovati v sobi, če te moti sonce na obedni mizi, če ti sije v obraz skozi slabo zastrto žaluzijo samo mal žarek. V tem oziru bi se dalo odpomoči edino potom stranskega sončnega sijaja liki prejšnih razmotrivanj ali pa potom gostih, najbolje barvastih (sočno zelenih) zastorov preko celega okenskega okvirja. Seveda so potem vsi ostali stranski prostori obsojeni na severno stran zgradbe. Zato se morajo tam namestiti vhodi (veternjak), predprostor, event. garderoba, stopnjišče, stranišče, shramba L. t. d. Tudi kuhinja je najbolje situirana na severni strani, ker štedilnik razgreva ta prostor in končno je v tem prostoru, v tako-zvanem ..laboratoriju gospodinje", zaželjena mirna dnevna razsvetljava. Zato tudi ne bo škodovalo, če si nekoliko ogledamo notranjost naših bodočih domov iz vidika notranje opreme in notranje udobnosti in končno z ozirom na stranske prostore event. boljših meščanskih hiš. Ako je n. pr. v kaki sobi predviden klavir, potem naj stavbni gospodar to pri stavbnem programu takoj uveljavi, da zamore projektant istega primerno postirati. Pri tem je važno, da je nastavek za note dnevno in mogoče tudi v večernih urah dosti razsvetljen in da je pogled igravca ali pevca obrnjen vedno proti dolžini sobe ali sobane. Kakor je misliti pri tem na stransko razsvetljavo pulta, tako je važno, da ne stoji glasilo morda v prepihu med okni in vratmi, kar se seveda običajno le težko prepreči. Dognano je tudi, da preproge akustiko sobe zmanjšujejo in da naj bi bili sedeži po-slušavcev v gotovi distanci od glasbila nameščeni. V sobi, odnosno, pisarni ali delavnici gospodarja je najvažnejše nameščenje delavne mize. Svetloba naj bo v vsakem slučaju le od leve strani in je onemogočiti event. prepih. Pogled pri mizi sedečega naj bo obrnjen proti globini sobe, toraj* naj bo prostostoječa pisalna miza, ker pogled v steno ubije razmah duha in zastre takorekoč naše misli... Priporočljivo je tudi, da se omare za knjige in spise vdelajo v zidovje, ker je to ceneje in se prihrani mnogo sobnega prostora in na drugi kvadraturi zazidane ploskve. Nadaljevanje prih. O harmoniji barv Prof. Saša Šantel: (Nadaljevanje.) Barvni intervali. Na barvni spirali leže, kakor opisano, barve istega imena točno druga nad drugo. Imenovali smo jih ,barvne oktave* po analogiji z glasovnimi oktavami. Kakor prve tako tvorijo tudi druge temelj harmoničnih sestav. Prijetnemu sozvočju čistih glasovnih oktav za uho odgovarja prav tako prijetni učinek čistih ,barvnih oktav*, t. j. istoimenih barvnih nijans v različnih svetlobnih stopnjah za oko. Ta prijetni in zato estetski učinek izvira iz občutka jasnosti in razumljivosti, ki ga imajo enake barve v raznih svetlobnih stopnjah, če so postavljene druga ob drugi. S tem pa smo že dospeli do premišljevanja o barvnih intervalih. Tudi tu moremo torej govoriti o barvnih sekundah, tercah, kvartah itd. Pri tem nas zanima pred vsem, ali je interval za oko prijeten ali neprijeten, t. j. ali ga občutimo kot konsonanco ali disonanco. V ta namen hočemo barvne intervale primerjati z muzikalnimi. ,Čist e* intervale imenujemo v glasbeni harmoniji primo, kvarto, kvinto in oktavo. Muzikalna p r i m a je istodobno sozvočje dveh enakih tonov, katera pa čujemo jasno šele takrat, ko ju proizvajata dva različna instrumenta, n. pr. flavta in vijolina. V barvni harmoniji bi mogli govoriti o primah pri sosedstvu dveh enakih tonov različne materijalne kakovosti (n. pr. sukno in svila istega barvnega tona pri ročnih delih). Le absolutno čista prima vpliva na uho, oz. na oko prijetno. O barvnih oktavah smo že govorili. Pri sestavi k v a r t in kvint pridemo v barvnem krogu do onih barv, ki si leže v barvnem krodu skoraj diametralno nasproti. (Prim. v sl. 1. barve štev. 0—42: (kvarta) ali 0—58 (kvinta). Lepota teh intervalov je vprav nasprotnega učinka kakor lepota barvnih oktav. Medtem ko vpliva pri le-teh prijetna enakost, nas razveseljuje tam skoraj največja razlika, ki je mogoča med dvema barvnima tonoma. Skoraj, pravim, kajti največji kontrast tvorita v našem slučaju barvi 0 in 50, ki sta točno komplementarni. Tu bodi omenjeno, da je Ostvval-dov barvni krog (sl. 1) sestavljen tako, da si leže nasproti natančno komplementarne barve, ki so — kakor znano, med seboj najbolj različne. Vsakemu šolarju pa je iz optike znano, da dajejo komplementarne barve z aditivnim mešanjem belo barvo ali da se, kakor pravimo, med seboj izpopolnujejo. To izpopol-nevanje izvira vprav iz njihove medsebojne razlike. Vse, kar manjka eni teh barv, vidimo takorekoč v drugi. Zato je njih sosedstvo za naše oko tako prijetno. Tega občutka popolne dvobarvne harmonije pa nimamo, če gledamo barvne terce ali sekste. (Prim. barve štev. 0—33 ali 0—75.) Njih sosedstvo je sicer prijetno, a zahteva v izpopolnitev še tretjo barvo. Opozarjam, da se ta občutek popolnosti, oz. nepopolnosti pri barvnih kvintah (kvartah), oz. tercah (sebstah) krije z analognim občutkom pri dotičnih muz. intervalih. (Slov. narodna pesem, ki jo pojemo dvoglasno ter se končuje s terco ali seksto, sili tretjega pevca, da izpopolni zadnji interval s tretjim glasom, med tem ko n. pr. v sremski pesmi, ki se pri dvoglasnem petju končuje s kvinto, ne čutimo potrebe, da bi ta konec še izpopolnevali.) Da pri vseh podrobnosti ne moremo vzdržati točnega paralelizma med muzikalnimi in barvnimi intervali, smo opazili že pri primerjavi barvnih in glasovnih kvart in kvint. Medtem ko tvorita dve komplementarni barvi najčistejši interval, je muzikalni komplement — če smemo rabiti ta izraz — t. j. povečana kvarta ali zmanjšana kvinta, disonanten, čeprav ne tako občutno, kakor na pr. mala sekunda ali vel. septima. Iz tega sledi, da se moramo pri primerjavi zadovoljevati samo s približnimi rezultati. Ali pa naj to pomeni, da bi bilo upravičeno šteti tudi muzikalne komplemente med konsonance? Razvoj moderno usmerjenega ušesa kaže morda tudi v to smer ... (Nadaljevanje sledi.) Popravek. Na str. 121 Domačega prijatelja (št. 4) popravi pri naštevanju barv: 67 zeleno-modro 75 modro-zeleno 83 travnato zelena itd. ZA NAŠE MALE P. Silvo: 1 Očke, mamce ni doma lok pa Branko vzame, kdo doma bi le sedel grem na zajčke raje. že po polju reže jo z lokom on na rami, pošto ji — oj glej ga no, moj še v tem boš dani. Lovec Branko 3 Toda zajček dolgouhi čakal Branka ni, uhle dvigne in poskoči in čez hribček mu zbeži. Ali Branko lovec pravi hitro mu sledi, z dolgimi koraki preko hriba za zajčkom drvi. 5 Glej ga strička, tam na vrtu zelje gloda, mu diši, prek ograje uhle svoje, mi pod nos moli. C, Od veselja lovske sreče Branko se reži, a večerje mastne in pa zajčka, že se veseli. In oprezno z lokom v roki s smrtno pšico v njem, bliža Branko se ograji, strel ne bo zgubljen. Sreča bila njemu mila luknja v ograji je, a za njo brezskrbno zajček pase mirno se. 9 Se približa in nameri skozi luknjico, pšiča skozi njo zletela zajčku je v telo. In vesel je lovske sreče usta odpre, se zareži, roko dvigne in zauka, zajček moj si ti! 11 Ali glej, kaj izza plota, mesto zajčka dvigne se, teto Mino, ki je pičla on obstrelil je. In od groze lovec mali pade v znak, strmi, preko plota teta Mina, mu s pestmi grozi. »Etoile(( gorčica (senf) ie najboljša i Dobi se v vseh špecerijskih in delikatesnih trgovinah Nagrade — Zloženka Poleg stoječe dele razreži in zloži ter prilepi vse dele na bel papir, pa dobiš sliko »Račke na ribnik u“. Ta ribnik razdeli na osem neenakih oddelkov. To storiš na ta način da potegneš- s svinčnikom od desne na levo od zgoraj navzdol, dve ravni črti v poševni legi, in dve ravni črti v poševni legi od spodaj navzgor od leve na desno, tako, da se po dve in dve črti križata. Ribnik mora biti tako razdeljen, da so v vsakem oddelku tri račke. Kdor bo zloženko pravilno rešil, naj na isto prilepi spodnji kupon in pošlje oboje na uredništvo »Domačega prijatelja" v Ljubljani, Aleksandrova cesta 7. Na prilepljenem kuponu naj vpiše svoj točen naslov. Imena pravilnih rešitev in nagrajencev bomo priobčili v prihodnji številki naše revije. Do nagrad ima pravico samo ona decp, katerih starši so naročniki »Domačega prijatelja". Nagrade se bodo izžrebale. Prva nagrada je gramofon za mladino z eno gramofonsko ploščo. (Darilo »Domačega prijatelja"). Dru.ga nagrada je fotografični aparat za mladino. (Darilo razpošiljalnice Univer-sal, tu. Krekov trg). Tretja nagrada je eleganten poni-klan hranilnik. (Darilo »Domačega prijatelja"). Četrta nagrada je 5kg žitne kave »Proja", (Darilo tvrdke Proja, Ljubljana, Tržaška cesta 28). Peta nagrada »Domači prijatelj" iz leta 1927., vezan v elegantne platnice. Deset nagrad »Dedek Jež" pesmi za mladino Gustava Strniše. Torej le hitro na delo! Kupon za rešitev zloženke. Uredništvo »Domačega prijatelja" v Ljubljani, Aleksandrova cesta 7. Pošiljam pravilno rešeno zloženko. Ime in priimek Točen naslov zadnja pošta Cesta, hišna številka ........................................... Naročnino za »Domačega prijatelja" za 1. 1928. je plačala (je plačal) moja mama, oče brat, sestra dne (smo danes nakazali). Neprimerno na kuponu naj se črta. iiiiiiiiniiiiRiiiiniuniiiHiifliiiiiiiiiii ORGANIZATOR Knjigovodstvo za vse vrste obratov: prihrani 70°/0 dela material prostor denar omogoča pregled prihranitev troškov dispozicije jamči točnost dnevni zaključek nudi velik uspeh pri ” malenkostnih troskih Glavni organizacijski pripomoček | hmhm modernega obrata • Strokovno zamišljene kartoteke i I ZAHTEVAJTE PROSPEKTF ORGANIZATOR družba z o. z. Tvornica pripomočkov za organizatorično tehniko in umno gospodarstvo — Ljubljana. Aleksandrova cesta štev. 7. apoteka. KSEMELIČ DUBROVNIK 2. MNOGIM ŠE NI ZNANO, da so bolečine v želodcu in v črevesju, glavobol, nervoza, nespanje, slab tek in vnetje hemeroidov posledica slabe prebave, ki jo pa zanesljivo urejuje in popolnoma ozdravi znano odvajalno sredstvo FI-GOL. Prepričali se bodete tudi Vi, da Vam preizkušeno specijelno zdravilo uredi prebavo in povrne ljubo zdravje. FIGOL razpošilja Dr. Semelič, lekarnar v Dubrovniku 2., po poštnem povzetju z navodilom. Originalni zavojček z vsebino 3 steklenic Din 105-— » » » » 8 „ » 245-- 1 46*— ** d rt » 1 n n s poštnino vred. Sleherni dan prejemam mnogoštevilna zahvalna pisma o uspešnem delovanju F1G0LA. Predrto potujete na letovišče, na morje, v planine ali po opravkih, obrnite se na oficielno potovalno pisarno PUTNIK LJUBLJANA, Dunajska c. 1 (palača ljubljanske Kreditne banke) za: potne načrte in proračune za: karte po železnici, ladjah in aero-planih za: mesta v spalnih vozovih in za: sobe v hotelih i. t. d. i. t. d. Telegram: PUTNIK LJUBLJANA Telefon: 2472 KARTONAZA IN KJIGOVEZNICA HAKSO IŽANC LJUBLJANA - MIRJE ŠT. 4 Se priporoča za izdelavo vsakovrstnih kartonov, vezavo knjig itd. Mainižie cene Tožna postrežba KONTROLNIK za odjemalce na knjižice je vsakemu naprednemu trgovcu z mešanim blagom in mesarju neobhodno potreben Prihrani čas, preprečuje pomote in varuje pred škodo povzročeno radi pozabljivosti in površnosti. Zahtevajte prospekte od tvrdke „0R6aHIZ0T0R“ družba z o. z., Ljubljana, Aleksandrova cesta št. 7. Predrto se zavarujete, zahtevajte brezplačna pojasnila od Splošne zavarovalne zadruge - Ljubljana - Aleksandrova cesta št. 7 Gustav Strniša: DEDEK JEŽ. Naša mladinska literatura je čudna reč — do Župančičevega časa je hodila po umerjeni Levstikovi poti, z Župančičem je pa krenila na posebno stezo, s katere ne more priti že četrt stoletja. Župančičevi verzi se prelivajo z vsemi odtenki po naših mladinskih listih in nikjer ne naletiš na samostojno besedo in obliko. Edini Strniša se je popolnoma emancipiral od Župančiča in hodi svojo pot. Zalo pa uplivajo njegovi verzi na nas blagodejno sredi vse navlake, ki nam brenči že dolga leta po ušesih, ker so le umetna dishamonija velika Župančičeve harmonije. Le najskromnejši del svojih otroških pesmic je Strniša izdal v mali, a zato otrokom jako prikupni obliki s prav čednimi, otroški fantiziji prijajočimi slikami, ki jih je izdal E. Justin. Vsebina je mnogovrstna, vzeta iz najbližje okolice, ki jo more otrok doumeti s svojim sanjavim umom. Vsa zbirka je kakor preprost okvir otroškega življenja, okvir, ki je pisano poslikan s podobami pravljice in bajk, a slika v okviru še ni dovršena, naznačena je samo z nekaj krepkimi, jasnimi barvami, da jo otrok lahko po svoji volji in domišljiji izpopolni. Strniša opeva v prvi svoji zbirki le zunanjost otroškega življenja. V okvir pa pozneje gotovo postavi pravo sliko — zagonetno, pravljično otroško dušo. Od začetka do konca tečejo pesmice gladko, poskočno in nagajivo kakor prava deca po livadi. Ritem je lahek in žuboreč kakor otroška govorica. Ves ton pa je resnično otroški, kakor da pripoveduje živa pravljica sama Palčki kovači kujejo prstan blesteč za kraljico Snegulčico ... Otroška naivnost in porednost se muzata iz „Ježa“; iz „Majde“ diha cvetlična romantika, ki je je posebno polna vsaka otroška duša, a v „Mlinu“ se razvija prisrična idila očetovske ljubezni v par stavkih, ki so pa prav radi kratkosti posebno izraziti. Strniša zna poiskali povsod pravi motiv, povsod je neprisi- ljen in nikjer ne hlasta po onih, vedno se ponavljajočih besednih efektih, ki so postali pri naših mladinskih poetih že pogoj mladinske pesmi, a se ne zavedajo, kako nam je že vse to odurno in neznosno. Resnično moramo biti veseli, da smo prišli po dolgem času spet do knjižice, ki je polna pravega otroškega duha in tiste poezije, v katero se more poglobiti samo otrok in sanjali ob njej nedoumne, vedno sveže otroške sanje. Naša deca bo prebirala z radostjo te pesmice in se jih ne bo naveličala, ker sluti in čuti, da so prišle iz njenega srca in se zato vračajo v njeno srce ... Knjižica stane 10.— Din in se dobi v upravi Domačega prijatelja. J os. Vandot. Danilo Gorinšek: „Pisan svet". Pesmi za mladino, Celje, 1928. Za prvo zbirko pesmi za deco z naslovom „Maj“ je za letošnjo Veliko noč izšla druga Gorinškova zbirka z gornjim naslovom. Drobna in lična knjižica, ki ji je naslikal naslovno stran akademični slikar M. Modic, prinaša na 32 straneh poleg pesnikovega portreta s faksimilom njegovega podpisa 26 ljubkih in mičnih pesmic. Ni lahko pisati za mladino, ker je ona sama najboljši in najstrožji sodnik in kritik, a reči moramo, da Gorinšek zna in razume pisati za njo ter ga smemo v polni meri primerjati našim najboljšim sodobnim mladinskim pesnikom. V drobni in prikupni zbirki dobiš vse mogoče pesmi, ki zanimajo mlado razvajeno otroško dušo. Od pomladanskih zvončkov in velikonočne preko najpestrejših, ki posegajo globoko v otrokovo domišljijo, pa tja do božične — vse to, kar edino zadovolji nemirno srce — ti nudi pričujoča knjižica. Tudi uspavanke, pesmi o uri, mavrici, čebeli, zajčku, vlaku i. dr. ne manjka, tako, da nosi zbirka po vsej pravici gornji naslov. Mladina dobi dobrega čtiva zvrhan koš in tudi tebi, dragi bralec, bo nudila mnogo lepega, da ti ne bo žal. Zbirka je primerna za darilo našim malim, za šo-larske in mladinske knjižnice ter jo najtopleje priporočamo.. — Prva Gorinškova zbirka je bila v par mesecih razprodana, kar najbolje priporoča priljubljenosti njegovih pesmi. Naroča se pri pesniku samem v Celju, Kersnikova ul., in stane Din 10.— S. B—r. „V Ameriko in po Ameriki" spisal Anton Kristan. Priporočali smo že to poučno in zanimivo knjigo, ki čitatelju proži veliko dobrih informacij o Ameriki. Dobivamo pa pisma, v katerih nas naše čitateljice vprašujejo, kje jo lahko naroče. Da ne bo nepotrebnih pisarij, sporočamo, da je to knjižico dobiti v vsaki knjigarni in seve pri „Zadružni založbi" v Ljubljani, Aleksandrova cesta. Cena Din 12.- . Ant. Adamič: Znanci. Priporočamo to knjigo, ki se naroča pri upravi Našega glasa, Ljubljana, Bohoričeva ulica. Oceno objavimo v prihodnji številki. Listnica uprave in uredništva Kakor lani smo tudi letos združili majsko in junijsko številko v počitniško izdajo, ki je seveda tudi znatno bogatejša. Povest: Dr. F r. Z b a š n i k a Sončna roža je končana. Da bodo imeli naši naročniki celo knjigo 112 strani, smo pričeli s povestjo „Invalid“, ki je delo istega pisatelja. Že ta knjiga bo stala v knjgar-nah toliko, kolikor znaša cela naročnina Domačega prijatelja. V prihodnji številki, ki izide v juliju bomo pričeli priobčevati „Skozi okno vlaka“ delo znanega feltonista Ivana Vuka, ki zanimivo in napeto popisuje potovanje po Bosni, Hercegovini, Crnigori, Dalmaciji in drugod. S tem bo ustreženo tudi onim čitate-ljem, ki so izrazili željo, da naj se opisujejo naši kraji in običaji posameznih krajin. Vse naše čitatelje prosimo, da nam sporoče svoje želje, kako naj bo revija urejevana, kaj jih zanima in kakšno čtivo hočejo imeti. Naš namen je, da naše bravce zadovoljimo, seveda, če ni to v škodo resnega in dobrega čtiva, ki naj ima vedno vzgojevalen namen. Danes zadnjikrat prosimo vse one, ki še niso poravnali naročnino, da nam nemudoma nakažejo 30 Din za leto 1928. Pri naslovih smo napravili značke in sicer: „pl“ za one, ki so naročnino že plačali, „17.—“ za one, ki imajo plačati za drugo polletje; onim, ki dosedaj sploh še niso plačali, smo z rudečilom pripisali „30.—“. Ponovno smo priložili položnice. Oni, ki nočejo plačati naročnino, naj vrnejo vse številke. Da ne bodo imeli nepotrebnih stroškov, naj vse izvode denejo v ovitek papirja, na katerega naj zapišejo v levem kotu naslov odpošiljalca (tedaj svoje ime in točen naslov) v sredo ovitka pa: NAZAJ Upravi »Domačega prijatelja", Ljubljana, Aleksandrova cesta 7. Po tej vrnitvi ga bomo črtali iz naše kartoteke in ni oni, ki vrne vse izvode, upravi ničesar dolžan. Zastonkarjev pa „Domači prijatelj" ne potrebuje. Naročnina je tako malenkostna, da jo more plačati vsakdo. Kdor nima položnice, naj zahteva pri najbližjem poštnem uradu blanket položnice, na katerega naj zapiše številko 10.472, Splošno kreditno društvo v Ljubljani (za „I>om. prijatelja"), s katero položnico naj nakaže zgoraj označeno naročnino. Novi naročniki dobe lahko še vse prejšnje izvode, dokler traja zaloga. Kdor ni prejel vseh štirih številk, naj nam to sporoči v pismu, na katerega naj v desnem kotu zapiše ..Reklamacija poštnine prosto." Prosimo tudi za točne naslove, če se kdo preseli, ali če sedanji naslov ni točen. Uprava bo gledala na to, da se ekspedicija lista vrši v popolnem redu. Vse zgoraj povedano velja tudi za inozemske naročnike. Naročnina za inozemstvo znaša 1 dolar (56 Din). Prva številka ..Domačega prijatelja" na boljšem papirju, (ki stane letno 40 Din) je že pošla, na navadnem papirju, ki stane 30 Din, je pa dovolj še vseh številk. Zadružna banka v Ljubljani sedaj na Aleksandrovi cesti 5, je aprila meseca kupila na vogalu Miklošičeve ceste in Pražakove ulice se nahajajočo veliko trinadstropno hišo, kamor se preseli avgusta meseca t. 1. s svojo bančno poslovnico in pisarnami. Miklošičeva cesta je ena najlepših v Ljubljani je vsa krasno asfaltirana. Vodi od glavne železniške postaje do Marijinega trga. Ob nji stoje visoke palače in krasna poslopja n. pr. Urbančeva veletrgovina, Hotel ..Union", Sodnija, Knjigarna Bamberg, Okrožni urad, Delavska zbornica, Pokojninskega zavoda palača, Prometni zavod za premog itd. Zadružna banka se zelo lepo razvija, klijentela se ji množi in zaupanje v njeno poslovanje je seveda tudi opravičeno. Njena kulantna postrežba se splošno hvali. Njeni ameriški oddelek ima izborne zveze z Ameriko, zlasti z Združenimi državami ameriškimi iti Kanado. — Meseca avgusta se preseli na Miklošičevo cesto št. 13. Slaba in neredna prebava je bolezen, ki ni samo razširjena, temveč, ki tudi škoduje celemu človeškemu organizmu, ako se ne zdravi. Navadna purgativna sredstva ne morejo to zlo nikoli Lzle-čiti, ona samo povzroče več škode kot koristi. Lekarnarju Dr. chem. Z. Semeliču v Dubrovniku 2, je uspelo napraviti lek, proti kronični nerednosti prebave in slabega varenja. Ta preparat se imenuje FIGOL, a izdeluje se pretežno iz purgativnega sladkorja, iz najboljše dalmatinske smokve ter iz raznih zdravilnih primorskih zelišč. FIGOL ne vsebuje nikakih kemikalij, niti drastičnih sredstev. Učinkovitost tega preparata Dr. Seme-liča leži v načinu preparacije tega zdravila in v blagodejnem delovanju soka južnih zelišč. FIGOL je extrakt purgativnega sladkorja dalmatinske smokve, pomarančne itd. in je odobren od ministrstva za narodno zdravje ter v državnem laboratoriju preizkušen preparat, a dosedanji njegovi rezultati so prekosili vsa pričakovanja. FIGOL se dobiva v vseh lekarnah. lllllllllllllllllllttlll!llllllillllll!]||||||||]||||llllll!lllllllll!llllllll!lllllllllllllllllllllllllllllllllllll|lllllllllllllllllllllllllll!lllllllllllllllllllllll]l!'illllllllllHIIII|lllllllll!IIHItlllll|lll!| llllllllllllllllllllllllllllllllllll!llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllltllllllilllllllllllNllllllllllll!llllllllll!l*llllllltllil!llil!lllllllllllllllll!llllllll!lllllllll L. Mikuš, Ljubljana Mestni trg štev. 15 Na malo D62£l hllCl Na veliko Ustanovljeno leta 1839 Ivan Žitnik čevljarski mojster Ljubljana, Jeranova 9 izdeluje vsakovrstne čevlje po najnovejši modi. Prvovrstni izdelki. Solidne cene. Tvornica kemičnih in farmacevtskih preparatov Ph. Mr. J. Kolar, Ljubljana VII. Priporoča cenjenemu občinstvu : MotiIa in nhli? dra. Dolmalka, zanesljivo učinkujoče IvldZIlU III UUII4 sredstvo proti kurjim očesom. Dober mafentatikar. Nekoč so sklicali mesarji zborovanje. Prvič zato, ker ga že sila dolgo ni bilo, drugič ker se je gostilničar Mostičar že jezil, da letos pri njemu še ni bilo nikakega zborovanja, in tretjič, ker je imel načelnik mesarjev važen predlog glede oglednih pristojbin in drugih stroškov. Torej 15. je bilo zborovanje, in ko je gospod načelnik končal svoj predlog, pravi: „Sedaj pa pTeidemo k glasovanju mojega predloga. Ako se 60 odstotkov navzočih ž njim strinja, je isti sprejet!" Pa zavpije Sekačev France: „Ne bodite vendar smešni! Sai nas je vseh skupaj samo oseminštirideset!" Dober nasvet. „Kako je z menoj gospod doktor?" vpraša mlad mož zdravnika. „Slabo, prav slabo," odvrne zamišljeno zdravnik, „in prav nujno vam moram svetovati, da se udeležite kake nogometne tekme, ter potem, da si popolnoma opomorete, nastopite takoj svojo službo!" # # * A: ,,Kar mučno te je gledati, da hodiš pri tem mrzlem vremenu v tej lahki pelerini, medtem ko hodi tvoja žena v krasnem kožuhu!" B: „0, treba se mi je spomniti na ta kožuh, pa mi takoj postane vroče." IVAN KOŠAK SLIKAR IN PLESKAR LJUBLJANA, Bleiweisova cesta št. 15 SLAVKO RUS, urar m draguljar LJUBLJANA, Dunajska cesta 9 Priporoča svojo novo otvorjeno trgovino z zlatnino, srebrnino in švic. urami. Budilke — China srebro, stenske ure. Vsa popravila ur in zlatnine izvršuje se precizno in ceno. Oglejte si zalogo. KOUNS SPOZNAVALCI STROJEV HFA FF kupujejo le i ■ h r r ŠIVALNE STROJE, ki so med vsemi najboljši in priporočljivi za rodbino, obrt in industrijo. Solidne cene. Plačljivo tudi na obroke. V zalogi samo pri tvrdki: I G N. VOK, LJUBLJANA TAVČARJEVA ULICA št. 7. N L VO MESTO, Glavni trg. Čaroben gumb. Pepe je bil prvič na Dunaju. — Osem dni. — Z živinskim vlakom se je. peljal, in oče mu je dovolil, da si sme Dunaj ogledati. — No, in čez osem dni se je odpeljal zopet domov. Zvečer je šel v gostilno k svojim prijateljem. In ti so ga takoj pričeli izpraševati kaj je vse videl na Dunaju, kje da je bil in kaj je delal. „Povej nam, Pepe, povej," so dejali. „Torej“ pravi Pepe, „da vam povem, že v hotelu, kjer sem stanoval, sem imel mnogo zabave. Torej, ko pridem zvečer v ta hotel, me porine vratar takoj v stekleno omaro — pritisne na nek gumb — in zaboj se prične dvigati. Vedno višje in višje je šel; naenkrat nekaj poči — zaboj se ustavi — jaz izstopim pri vratcih —. in že sem stal pred svojo sobo. Št. 87 sem imel. Odklenem .— stopim skozi vrata — in naenkrat vidim, da je v sobi tema kakor v rogu. — Pa brihten kakor sem, poiščem električni gumb, pritisnem — pa že je bilo svetlo v srbi.------„Le čakaj," si mislim; tu je pa še en gumb. Kaj, ko bi pritisnil še na tega sem si mislil. Pa res pritisnem; a nič se ne gane. Pa si mislim: še enkrat pritisnem! — Pa res še enkrat pritisnem, in se zopet nič ne gane. — Pa si mislim: ,Zdaj je že vse en vrag — še enkrat bom pritisnil!1 Res, pritisnem še enkrat; — naenkrat se odpro vrata, — in v sobo stopi prelepo dekle." — „Joj Pepe, pa si.vendar tudi nam prinesel take gumbe, da bomo tudi ini pritiskali nanje?!" so ga vsi hkrati vpraševali. Raztresenost. Profesor Zidan je bil član mnogih društev in večkrat je imel seje. Po vsaki seji so malo potegnili in bilo je, da je nekoč prišel pozno domov. Kaj je storil? Klobuk je položil v posteljo k ženi, sam pa se je obesil na obešalnik. Vprašanje. Mlada žena, ki je bila na kmetih na letovišču: „Po-misli, kako sem bila pridna, zjutraj sem vedno jaz za prešiče kuhala." Mož neverjetno: „Pa so prešiči žrli kar si jim Ti skuhala?" Vonilijev sladkor Pecilni prašek