KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO SLOVENJEBlSTRIŠKI SVET V LUCI PRVIH DEZELNOKNEZJIH URBARJEV JOŽE KOROPEC Od naselitve naših prednikov konec VI. stoletja ni nobenih pisanih poročil posebej za ozemlje slovenjebistriške občine vse do Xn. stoletja. Ko so po letu 955 podili Nemci Madžare iz naših krajev, je ustanovil nem- ški cesar Oton I. na meji proti Madžarom Vojvodino Veliko Karantanijo, ki je bila na začetku XI. stoletja razdrobljena na mnogo pokrajin: ena novo nastalih enot je bila Drav- ska krajina, po letu 1147 sestavni del Štajer- ske, obsegajoča tudi svet sedanje slovenjebi- striške občine. Iz skopih virov je razvidno, da je bilo celotno ozemlje današnje slovenje- bistriške občine do XI. stoletja last deželne- ga vladarja, štajerskega vojvode. Z XII. sto- letjem se pa začno pojavljati poleg njega kot lastniki obrobne zemlje novi gospodarji. Okrog 1. 1100 je dobil šentpavelski samostan na Koroškem kot prvi sedem kmetij na Pol- skavi, česar ni dolgo obdržal; 1. 1142 se poja- vijo Gromberški, okoli leta 1148 Konjiški, ki so si pridobili leta 1165 še Videz in Mala- liorno, leta 1164 Crešnjevski, katerih gospo- darji so bili Ptujski. Crešnjevski svet je po- daril že pred tem vladar Ptujskim v fevd. Iz leta 1164 je znan prvi Polskavski. Pol- skavske kot Groraberške srečujemo še v XIII. stoletju; slednji so imeli 1307 v fevdu v Pretrežu od Benedikte Mariborske štiri kmetije, ki so jih odstopili študentskemu sa- mostanu. Konjiški so morali dobiti vino- rodno ritoznojsko enklavo, ki se sicer prvič omenja 1302, od Gromberških že zelo zgo- daj. Žički kartuzijanci so dobivali od ustano- vitve samostana dalje zemljo od kneza, od Konjiških in od meščanov.^ Frajham se do leta 1311 še ne omenja, vendar je bilo to ozemlje kot drugi framski svet že v XII. sto- letju wildonsko. Leta 1251 je stal že kebelj- ski grad kot središče pred babenberškim ur- barjem nastale kebeljske zemljiške gospo- ščine, kjer so živeli podobno kot v Oplotnici vitezi, ki so urejali svoje odnose z žičkimi sosedi; ti so imeli v posesti tudi Zgornjo Ložnico.2 Cerkvenoupravno je bilo ozemlje vključe- no v slivniško prafaro, le današnja čadram- ska fara je pripadala konjiški pražupniji. Oglejski patriarh, najvišji neposredni cer- kveni poglavar za slovensko ozemlje južno od Drave, je izročil leta 1146 svoji dve tretji- ni cerkvene desetine v konjiški in slivniški 20 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA pražupniji ter drugod dosmrtno upravitelju Dravske krajine Bernardu Spanheimu.^'^ Ostalo tretjino desetine je dobival župnik. Številnejše vesti iz XIII. stoletja dovolju- jejo boljšo spoznavo takratnih razmer. Če- prav je nastal študentski ženski sainostan leta 1237 na takratnem ozemlju konjiške pražupnije, ni uspelo njegovi ustanoviteljici Zofiji Rogaški, da bi ta prafara bila dode- ljena njeni ustanovi, pač pa je nagovorila oglejskega patriarha, da je leta 1245 in 1249 izločil sosedno slivniško pražupnijo nunam v hasnovanje, vendar brez novo nastale spodnjepolskavske župnije.' Močno in dolgo- trajno upiranje slivniškega župnika ni dosti zaleglo, pa tudi samostan s to pridobitvijo ni posebno obogatel. Dve tretjini desetine s tega ozemlja so uživali štajerski vojvode, ki so del tega ponovno podelili pred letom 1237 žičkemu samostanu,'' le preostalo tretjino desetine v okrnjeni pražupniji sta si lahko neprijazno delila slivniški župnik in štude- ntski samostan. Leta 1251 je prišlo do zame- njave med konjiško in slivniško prafaro v korist študentskim samostankam. Konjiški župnik je odstopil poljčansko in laporsko faro slivniškemu, dobil pa je v zameno tinj- sko in venčeslsko župnijo.' Poleg šmarčke cerkv^e, spodnjepolskavskega in črešnjev- skega župnika se je javljal tudi že bistriški.* Arhitektonski elementi kažejo na obstoj še drugih cerkva v XIII. stoletju: Cadram, Ke- belj, Areh.' Avstrijski in štajerski vojvoda Leopold VI. Babenberžan (1194—1230) je dal sestaviti latinsko pisan seznam dohodkov, ki jih je dobival od deželnoknežjih posesti. Ta urbar navaja med drugim tudi slovenjebistriške kraje med leti 1220 in 1230.' Iz njega je raz- vidno, da je dobival vojvoda še vedno dese- tino v pražupnijah Hoče in Slivnica, kar do- kazuje, da ni obveljala določba iz leta 1146, naj bi le Bernard Spanheim dosmrtno užival patriarhovi dve tretjini desetine, temveč so štajerski vojvode to pravico dedovali. Poseb- no enoto deželnoknežje posesti v babenber- škem urbarju je sestavljala pohorska župa- nija, ker je bilo poleg ene polovične še 195 celih kmetij, razdeljenih na 18 žup. Upo- števajoč količnik 7.5 ljudi na eno kmetijo, je štela tedaj pohorska žiipanija okoli 1500 ljudi. Isto ozemlje naseljuje danes skoro trikrat več prebivalcev. Vsaka kmetija je bila dolžna oddajati letno dajatev, imeno- vano census. Celotni census pohorske župa- nije je nanesel 757,5 mernikov pšenice, 177 modijev ov^sa in 2.052 novcev. Mo- dij je meril 157,5 litrov in je imel 6 mer- nikov po 26,25 litrov.« Modi j pšenice je stal 40 novcev, modi j ovsa pa 20 novcev.^" Po- temtakem je bil oves najbolj razširjena žita- rica in pohorski kmet si je moral znati že priskrbeti denar. Census je bil v pohorski županiji razdeljen v štiri skupine. Enota, ki je imela največji census, je dajala od vsake kmetije letno 5 mernikov pšenice, modij ovsa in 12 novcev, v najmanj obremenjeni skupini pa je prišlo na kmetijo pol modija ovsa, 2 mernika pšenice in 6 novcev, le Ko- stanjevec ni imel denarnih obveznosti. Manj- ša obremenitev te skupine je po vsej priliki le navidezna, ker jo je vsekakor vezala tudi dajatev v vinu, ki je pa urbar ne omenja. Župe v višjih krajih so obsegale več kmetij in so bile najbolj obremenjene, župe z manj kmetijami so z izjemo Spodnje Nove vasi ležale v vinorodnih krajih in so imele nižji census. Višja lega je dovoljevala večje sa- motne kmetije. Različna višina censusa je bila utemeljena v različni donosnosti tal, legi, velikosti in starosti kmetije. Urbar sam imenoma navaja v pohorski županiji le Boj- tino, Kostanjevec in potok Ložnico, druge župe je mogoče posredno lokalizirati s po- močjo podatkov za bistriški urad v Otokar- jevem urbarju. Še posebej izven pohorske županije so bili deželnoknežji vinogradi v Gladomesu. Če je večina krajev navedenih le po županih, to ne pomeni, da naselja imen še niso imela, kar nam dokazuje pri- mer Slovenske Bistrice same. Leta 1227 se je mudil tu vojvoda Leopold YI. Baben- beržan in oprostil žički samostan mitnine na sol in železo.^' Slovenjebistričani so znali izrabiti to iigodno priliko, zlasti še kramar Bertold, in so dosegli, da je vojvoda takrat podelil Bistrici tržne pravice. Tako je moral biti babenberški urbar napisan že pred tem letom. Tudi zemljiška in hišna razporeditev kažeta v Slovenski Bistrici na izvor trga iz vasi,i2 ki ima redke podobne primere v Slo- veniji.Okoli leta 1240 so povedali pred bistriško cerkvijo okoličanom, da ostanejo vsi vinogradi, nasajeni na ozemlju žičkega sa- mostana pod samostansko jurisdikcijo tudi takrat, kadar bi vinogradniki, ki jih obdelu- jejo, ali njihovi nasledniki zapustili samo- stanska tla. Takrat je imela Bistrica že svo- jega tržnega sodnika Becelina.^'' Ker so bila v poznejših časih zborovanja v središču me- sta v Gradišču, govori zborovanje pred cer- kvijo v prid domnevi, da je bila morda seda- nja magistralna hiša v davnini prvotna cer- kev v mestu. Leta 1246 je umrl zadnji Babenberžan, av- strijski in štajerski vojvoda Friderik Boje- viti in mnogi so ga želeli naslediti, predvsem na Štajerskem. Po osemletnih bojih so si pri- 21 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO svojili Štajersko Madžari, a so jo imeli v posesti le šest let, ker so jih pregnali Cehi s pomočjo domačega plemstva in si namesto njih utirali preko naših krajev pot do morja. Šestnajst let je bila naša zemlja pod Oto- karjem II. Pšemislom združena s Češko. Med leti 1262 in 1270 vladar sam sicer ni uži- val dohodkov deželnoknežje posesti okrog Slovenske Bistrice, ker jih je prepustil Ger- trudi, neugnani nečakinji zadnjega Baben- beržana,'^ vendar ga to ni motilo, da ne bi dal popisati tudi to posest. V latinsko pisanem Otokarjevem urbarju, nastalem med leti 1265 in 1267,'' se je pojavil namesto pohor- ske županije bistriški urad, ki je obsegal 16 imenoma navedenih vasi in naselij. Vaški značaj posameznih naselij je poudarjen s pridevkom — dorf, ki se je obdržal v sloven- ski vasi. Zgodovinopisje je večino krajev bi- striškega urada lokaliziralo, nekatere pra- vilno šele v zadnji dobi.'' Gladomes in Do- briška vas nimata prednika v pohorski županiji, zaselki pri »Prodan«, pri »Lauren- tium« in pri »Demasen« so se strnili v Zgor- njo Bistrico, zaselka pri »Jurisse« in pri »Batzen« pa v Jurišno vas, vendar tako, da je pri »Batzen« prednik današnje Turiške vasi, od tod tudi različne dajatve v Jurišni vasi. Kmetije, ki so plačevale v Ošlju cen- sus v pšenici, so zarodek nastajajoče Zgornje Nove vasi. Edini izraz liuba za kmetijo v bistriškem uradu v Dobriški vasi priča, da je bila ta vas tuje telo v tej enoti. V časovni razdalji 40 let med obema urbarjema je po- kazala največji prirastek kmetij Spodnja Nova vas, v višjih predelih pa se je število kmetij že krčilo. Novim kmetijam v enem kraju so bile protiutež neobdelane pustote in odmrle kmetije na drugem koncu. V Ko- vači vasi so morale biti že za časa pohorske županije tri neobdelane kmetije. Od 170 celih kmetij v uradu jih je bilo nekaj županskih, ki so bile redkokje manj obremenjene. Poleg celih kmetij se je pojavilo že šest polovič- nih in še ena četrtiiiska kmetija, posest se je začela drobiti, kar se je dogajalo najprej v višjih predelih, kjer se je ravno tedaj za- ustavljala ekstenzivna kolonizacija. Census je v glavnem ostal enak, v Jurišni vasi in v Zgornji Bistrici so dodali mernik pšenice na kmetijo in vse kaže, da se je to zgodilo za- radi upravnega združevanja v teh krajih. V Spodnji Novi vasi so dodali na kmetijo 4 novce in v Kostanjevcu so uvedli denarno dajatev 3 novcev. Namesto denarja so lahko povsod oddajali prašiča ustrezne teže. Poleg pšenice se je pojavila v višjih legah rž. V vseh krajih razen v Repu, pri Urhu in v Karta slovonjebistriškoga ozemlja ok. 1500 22 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Stražah so uvedli uradnino (ius officialis) kot prispevek za vladarjevega upravitelja. Vasi Spodnja Nova vas, Dobriška vas. Ko- vača vas. Zgornja Bistrica in Kostanjevec so še dajale male dajatve: 2 četrtinki ječmena in 3 povesme lanu od kmetije. Cetrtinka je merila okrog 26 litrov.'* V teh krajih je da- jal župan 40 novcev namesto večine obvez- nosti in je bil s tem manj obremenjen. Razen Dobriške vasi so bila vsa ta naselja najbliže sedežu urada in so imela najnižji census. Ob smrti podložnika je imel zemljiški gospod tu tudi pravico vzeti kmetiji vola v močno breme mladega podložnika, kar so uredili tako, da je morala kmetija namesto enkrat- ne dajatve plačevati letno 4 novce in s tem si je vojvoda dohodke le zvečal. V XVI. sto- letju so veljale vse bistriške kmetije kljub upiranju kmetov za kmetije proste saje (Freistift). Podložniki so živeli na teh kme- tijah na podlagi svobodnega prava gospo- darjevega. »Dedna naslednost teh kmetij ni izključena, vendar je imel zemljiški gospod vsak čas pravico svobodno razpolagati s kmetijo in na njej nastanjevati sebi ljubo osebo.« (M. Kos, Zgodovina Slovencev, 206- 207.) Skupni dohodki bistriškega urada so znašali 100 mark novcev ali 16.000 novcev. Otokarjev urbar še pove, da je dobival vojvoda gornino, dajatev v vinu iz nasled- njih krajev: Gladomes (Gladmouz) 3 V2 urne. Straže (Wart) vbodoče 5 1/2 urne, Kač- jek (Chezelpach) 2 urni in 2 mali meri, Ko- stanjevec (Chestenpach) 5 K urne, Tinje (Tynach) in Visole (Gyzubel) 5 gornin. Ko- vača vas (Hetlingstorf) 16 gornin in Zgornja Bistrica (in Superiori Feustritz) 24 gornin. Urna je merila 13,13 litrov, bistriška gornina 26 litrov in mala mera 1,64 litra.'^ To vin- sko dajatev so dolgovali ljudje, ki so imeli deželnoknežje vinograde v obdelavi in kori- ščenju. Gladomeških 32 vinogradov ni bilo zajetih v gornino, užival jih je vladar sam. Nadalje potrdi Otokarjev urbar tržni značaj Slovenske Bistrice. Pri kramarju Bertoldu je še bilo 17 kmetij v babenberški pohorski županiji, v Otokarjevem urbarju ta vas nima naslednika. Dejstvo, da je bila Bistrica organizacijsko središče deželnoknežjega ura- da, potrjuje razvoj vasi v trg, kar se je zgo- dilo leta 1227. Ne gre iskati tržne osnove Slovenske Bistrice dalje nazaj v preteklost, ker že začetna cerkvena podreditev Slivnici govori proti večji starosti. Zadostna odda- ljenost od Celja, Maribora in Ptuja, združi- tev mariborske in ptujske ceste, povečano zanimanje za zveze notranjosti z morjem v nastajajočem blagovnodenarnem gospodar- stvu in deželnoknežja posest, vse to je po- vzročilo rast podložniške vasi v svobodni trg s in pozneje v XIV. stoletju v mesto. Z za- četkom trga je bilo v zvezi že tudi nasta- janje obzidja in utrjene postojanke za vla- darjevega oskrbnika. Jedro Bistrice je bilo na desnem bregu potoka Bistrice Gradiš, ki je moral nastati že ob slovenski naselitvi. ; Vas je prerastla v trg, ki se je v glavnem , razvijal zahodno od Gradiša, ko se je spričo srednjeevropske penetracije k morju vedno bolj uveljavljala na potok pravokotna smeri tranzitne ceste. Razvoj prometa je med se-j boj seznanjal mnoge Bistrice in leta 1577 se \ naša Bistrica prvič imenuje Slovenska Bi- j strica.^" Konec XIII. stoletja je prišlo na Sloven-j skem do važnih sprememb. Leta 1276 je! nemški cesar Rudolf Habsburški odvzel s j silo Cehom tudi Štajersko, a Bistrico je iz-j ročil v koriščenje svojemu zavezniku tirol- j skemu grofu Majnhardu,^' čigar naslednik: Henrik jo je moral 1. 1311 po zgubljeni vojni: vrniti Habsburžanom.^^ Zato habsburški ur- : bar iz časa okoli 1.1280—1295 nima bistri-J škega urada in tudi ne govori ničesar o gor- j nini iz bistriške okolice, le plemič Ditmar Crešnjevski plačuje urno gornine v Poče- hovi.^' On in njegov sorodnik Gunter sta kot vazala Ptujskih večkrat nastopila kot priči j v raznih pogodbah.^^ Ko je bil Volmar tržni j sodnik, je prodal bistriški tržan Lupold leta i 1297 Studenicam posestvo pri Poljčanah.^^ j Leta 1311 je kupil žički samostan od mari-j Liistina iz srede XIII. istol. o poljčanski župniji. Orriginal Pokr. arhivu v Mariboru 23 k;Rt)NIKA ČASOPIS ŽA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO borskega župana Štefana razna posestva v Bistrici.^' Borbe med Majnliardovimi pristaši in Habsburžani so bile za Bistrico sila po- membne ne samo s tem, da je kraj menjal gospodarja, temveč predvsem zato, ker je Henrik Goriško-Tirolski med leti 1306 in 1309, najbolj verjetno ravno leta 1309 podelil trgu mestne pravice, da bi okrepil svoje po- zicije. Ko se je mudil Ulrik Žovneški leta 1304 v Bistrici, kraj še ni imel naziva me- sto,^^ a leta 1309 se omenja, da so kobilice napadle mesto Bistrico.^^ Leto pozneje, ko so žički samostanci kupili zemljo na Klopcah. (Pegk), so imeli meščani že svoj mestni pe- čat, ki prikazuje mestno obzidje z vrati in poleg večjega srednjega stolpa še dva manjša.^« Na zunanji strani je bilo srednje- veško obzidje zavarovano z vodnim jarkom. Bistriški urad so vladarji redno zastavljali raznim plemičem, a po Otokarjevem urbarju je ohranjen prvi naslednji za to ozemlje šele iz konca XY. stoletja,'" kateremu sledi str- njena vrsta poznejših urbarjev vse do zem- ljiških knjig. Večina najstarejših krajevnih imen slove- njebistriške občine označuje kakšno pri- rodno značilnost: Bistrica, Ložnica, Grom- berk (Crlinnberg), Prebukovje, Dobriška vas, Smrečno, Kostanjevec, Črešnjevec, Vi- sole. Klopce, Kebelj in Malahorna. Ošelj je prejkone dobil ime po terenski značilnosti. Tinje opozarjajo na prazgodovinske utrdbe, Polskava ima prednika že v ilirski Pultovii, cerkveni patron razodeva visoko starost Šmartna, bistriški Gradiš spominja na težke čase po slovanski naselitvi, Ajd je iz dobe pokristjanjevanja. Straže so imele zaporno nalogo ob madžarskih vdorih. Kovača vas je 24 CASDPiS t k SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA zgodnji vir za obrt, na Videzu so bili paš- niki. Levic, Markočica in Jurišna vas častijo zgodnje župane, Venčesl ima redkega pa- irona in Nova vas v XIII. stoletju izpričuje lepo starost soseščine. Kot je sorazmerno lahko razložiti Kačjek in Oplotnico, tako ni najti zadovoljive rešitve za Bojtino in Pre- trež, medtem ko bi Gladomes in Ritoznoj le težko našla soimenjaka. Danslostorf bi ver- jetno bilo pravilneje pisano Tannenlosdorf, saj je sosed Smrečnu, in je prednik sedanje Kurje vasi, nastale iz Zgornje vasi, najvišje pohorske vasi. Turiška vas je dobila ime šele v XVI. stoletju po Turkih. VIRI 1. Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV, št. 47U, 479, 609, 648, 659, 835, 858, 892, 925; V.: 2, *4, 109, 214, 215, 627, 656; — A. Muchar, Gesehichte der Steiermark V. str. 293, 502, Vil., str. 147; — J. Zalin, Urkundeilbuch des Herzogthums Steiermark III, št. 229; Sehmutz, IV., str. 157; H. Pirchegger - O. Dungern UB, št. 46; H. Pirchegger, Die Herren von Pettau, ZHVSi XLI1, str. 25. — 2. J. Zahn, UB III. št. 102, 151; A. Stegenšek, Konjiška dekaniija, str. 158, 159, 26i9. — 2 a. F. Kos, Gra- divo IV, ,št. 222. — 3. F. Kos, Gradivo V, št. 870; J. Zahn, UB III, št. 59. — 4. F. Kois, Gradivo V, šrt. 674, — 5. J. Zahn, UB IIiI, št. il02; — 6. ibid., št. 115. — 7. A. Stegenšek, o. d., str. 1; Leksikon Dravske banovine, str. 425. — 8. A. Dopsch, Die landesfiirstlichen Gcsumturbare der Steiermark. — 9. R. Baravalle, Zur Gesehichte der steier. Masse L, ZHVSt 1955. str. 33 , 39. — 10. A. Dopsch, o. d., str. CLVLII. — 11. F. Kos. Gradivo V, št. 463; — 12. H. VVengert, Die Stadtanlagen in Steiermark. — 13. F. Zvvitter, K predzgo- dovini mest in meščanstva na starokarantanskih tleh, Zgod. časopis VJ.-VII. (1952-1955), 230 si. — U. F. Kos, Gradivo V, št. 751. — J5. A. Dopsch, o. d. — 16. ibid. — 17. ibid.: H. Pirchegger, Die Herrschaft uMarburg, ZHVSt 1952. — IS. R. Baravalle, o. d., str. 48. — 19. ibid., str. 78, 86, 96, 91. — 20. Pritožba bistriških podložnikov v Deželnem arhivu v Gradcu. — 21. F. Kovačič, O zgodovini Slovenske Bi- strice, CZN 1912. — 22. ibid. — 23. A. Dopsch, o. d. - 2i. A. Muchar, o. d.. V, str. 355 , 502, 351, 532, 534. — 25. ibid. II, str. 139. — 26. A. Stegenšek, o. d., str. 269. — 27. Listina v Deželnem arhivu v Gradcu št. 1637 b; — 28. A. Mu- char, o. d., VI, str. 177. — 29. Listina 1310, februar 23. Bi- strica v Dež. arhivu v Gradcu št. 1735 a. — 30. A. Mell- V. Thiel, Die Urbare . . . v: Beitriige z. Kunde stederm. Ge- schichtsquellen 36. Band. j 25