Lepopisje v narodni šoli. (Franjo Gabršek.) (Konec.) 6. Lepopisje v narodni šoli mora, kakor vsak drug predmet, meriti kolikor mogoče na praktično življenje. Zato treba, da si prisvoje učenci značajnega rokopisa, kateri jim bode ostal ves čas življenja. Otroci pozneje malo ali nič ne pišejo; kako lehko se torej zgodi, da čez nekaj let še sence tako ne pišejo, kot so v šoli pisali. V tem obziru bi oni skoro prav imeli, ki tožijo, da se v zdanjej šoli na lepo pisavo vse premalo pazi. Z značajno pisavo se more ponašati le oni, kdor se je uže v šolskih letih trudil, da je vse, kar je pisal, tudi lepo pisal. Pa tudi to bi znalo značajnej pisavi škodovati, ker v črtane zvezke vse predolgo pišerao. S tem se učenci premalo vadijo, s prosto roko in s prostim očesom črke z jednako gornjo ali spodnjo dolgostjo pisati. Oko se ne navadi različnih visočin prav primerjati. S početka se ve, da se črtanim zvezkom ni mogoče ogniti, a pozneje, ko so učenci uže nekaj izurjeni, lehko prosto pišejo brez črtanih vrst, bodi si v zvezke ali na pločice. Ker pa je prehod k nečrtanim zvezkom težak, zato se tu sosebno slabejšini pisarjem lehko pomaga s pisalnimi mrežami ali s podkladki. Na konci šolskega pouka gleda naj se tudi na to, da se otroci polagoma privadijo takšnej pisavi, kakeršno bodo v življenji rabili, namreč ne prevelikej, katera se v življenji navadno ne rabi. S tem se jim bode prehod v življenje zelo olajšal, in značajna pisava bode mnogo pridobila. Omenim naj še različnih predlog ali vzorcev, ki so se poprej zelo rabili in kateri so nadomestovali predpisovanje na šolskej tabli. Glede današnjih boljših metod in z obzirom na vkupni pouk, kateri moramo tudi pri lepopisji gojiti, ne bodemo se vnemali niti za take predloge niti za zvezke z litografovano prvo vrsto. Predloge mogle bi se jedino le pri izurjenejših učencih izven lepopisne ure uporabljati kot obrazovalno sredstvo čuta za red in lepoto. Sicer pa bodi učitelj pravi vzor učencem. 7. Mej tem, ko otroci pišejo, nadzoruje in pregleduje učitelj njih delovanje. Pri tem se uveri, če pišejo njegovi učenci prav, ali iie. Ako najde pomote, popravlja jih vkupno na šolskej tabli. Z vkupnim popravljanjem si prihraiii mnogo časa in truda ter doseže, da se vsi učenci ob jednem prepričajo o naopačno napisanej obliki. Naopačnih oblik ne popravlja učitelj sam, temveč učence le napeljuje, da sami določijo poraote, da se saini razločno izrazijo o naopačnih potezah in da na takov način pridejo k popolnej samosvesti svojih napak. Tudi s tetn učitelj lepopisju mnogo pripomore, da zvezke vsakokrat ali le včasih doma z rudečim črnilom popravlja in zasluženi red spodaj zapiše. Vender pa velja tudi pri lepopisji znano pedagogično pravilo: .Desetkrat bolje je, pomotam se izogibati in se jih obvarovati, kakor izboljševati jih". Tukaj naj omenim še to, da je dobro in praktičnemu življenju služeče, ako se otroci vadijo v vsakej lepopisnej uri v zadnjo vrsto pisati kraj in dan (datum), kajti lepo in pravilno pisanje tega priča o rednosti in točnosti učencevej in učiteljevej. 8. Videli smo, kako naj se lepopisje poučuje, da bode v resnici obrazovalno, a ne mehanično. Zdaj pa se vpraša, kdaj naj se začčnja s peresom in črnilom v zvezke pisati. V tem je mnenje današnjega učiteljstva zelo razkosano, in težko je najti dve šoli, kjer bi se ob jednakora času začelo v zvezke pisati. In to je povsem prav; kajti individualnost pojedinih šol, nadarjenost učencev na raznih šolah, kakor tudi učno postopanje učiteljev, in če gojč v svojej šoli še tako dobro metodo, tako je različno, da se kaj težko za vse šole jednočasen začetek pisanja v zvezke določi. V obče se more reči, da vlada v učiteljskih krogih v tej zadevi trojno mnenje. Jedni trdijo, da naj otroci takoj s početka šolskega pouka v zvezke pišejo; drugi so zopet tega mnenja, da se ima lepopisje v zvezke pričeti v zadnjem četrtletji prvega šolskega leta; tretji pa so odločni nasprotniki vsacerau pisanju v zvezke v prvem šolskem letu in začenjajo še le z drugim letom v zvezke pisati. Mej zadnjimi nahajajo se odlični strokovnjaki, znamenje, da ima njihovo mnenje največ pedagogične veljave. Pisanje s peresom res nima svoje težave v roki, ker ta se slednjič vender-le uvadi, pač pa z obzirom na papir. Besedo prikupno in pravilno na papir zapisati je težka naloga, katera se prvencem takoj v početku šolskega pouka pač ne more nalagati. Papir ni tako voljan kot pločica; zato ne bi bilo prav, raalih otrok mučiti s to pisalno pripravo. Učenci so še premalo izurjeni, da bi se mogli varovati čaček in druzih posledkov, katere prouzročuje črnilo na papirji ali na prstih. Vsaj mali neizurjeni prsti še s pisalom ne morejo prav ravnati, kako li s peresom v črnilo pomočenim! Predno začno otroci s peresom pisati, morajo si vsaj nekaj spretnosti in varnosti v oblikah prisvojiti, kar pa se prej, predno se vseh črk ne nauče, težko zgodi. Na drugej strani pa ostane tudi resnica, da je pisalo jako nespretno orodje, ker se ne udaja nežnej roki otroškej in ker je mnogo tcžje od peresa. Učenceva roka ne more pisala popolnem v svojo oblast dobiti, marveč mora le v službo njegovo stopiti, s čemer pa se zelo pokvari. V tem obziru bi bilo res najbolje, ko bi se pisalo in pločica popolnem odstranili ter s peresom in papirjem nadomestili. Na svinčnik, katerega nekateri namestu pisala priporočajo, se tukaj ne bodem oziral. A pomisliti je, da je pisalo in pločica najcenejša pisalna priprava, in da narod uže itak godrnja nad preogromno rabo pisank in peres. In če tudi ostane popolna resnica, da dobe otroci s pisalom težko roko, katera jih potem pri pisanji s pcresom zelo ovira, vender je tudi res, da dobe težko roko tudi v poznejšem življenji pri delu. Če pa se temu ni ogniti, tedaj je bolje, da se vpelje pero in papir še le takrat, ko bode za lepopisje večjo veljavo imelo. V obče pa se kar nič ne zamudf, če začno prvenci še le pozneje, reciiuo proti koucu prvcga šolskcga lcta ali pa šc le v drugein šolskem letu s peresom pisati. Izkušnja uči, da raba peresa nima potem nobene težave več. Da pa se vender določi nekak obrok, v katerem bi bilo zgodno začeti v zvezke pisati, in da se ogne vsakej skrajnosti, zato naj bi se to zgodilo v prvem letu in sicer potem, ko so se otroci naučili male in velike črke vsaj nekoliko spretno pisati. V obče pa bi bilo želeti, da bi se v narodnej šoli, vzlasti na srednjej in višjej stopnji, manj s pisalom na pločice pisalo. Dobro bi bilo, ko bi se pločica omejila le na pisalnočitalni pouk v prvem šolskem letu in na računstvo po vseh razredib. Ko so začeli otroci v zvezke pisati, poučuje naj se neprestano in sistematično. Na spodnjej stopnji uče se otroci najlažjih črk v genetičnem redu z dotičnimi predvajami vred. Kar se tiče pisnih oblik, je pač neobhodno treba, da se vsaj na jednej in istej šoli vpeljejo jednake oblike. Kolika kvar se dela učencem, če rabijo učiteljem večrazrednic raznolične pisne oblike! To se prav lehko doseže s tem, da se rabijo tudi pri lepopisji one pisne oblike, katere se nahajajo v vpeljanej čitanki. Dobro pa bi bilo, ko bi se tudi učitelji celega okraja ali več okrajev, da vse dežele v tej zadevi združili. S tem bi se napredek v lepopisji onih učencev, ki prestopijo iz jedne šole v drugo, zelo olajšal. Jednotna metoda se za vse učitelje res težko določi, ker vsakdo bode upotrebljeval, le ono metodo, katera njegovim okolnostim najbolj ugaja. A jednotne pisne oblike, jednotno držanje telesa in peresa in kar je še več tacega, more se tudi za večje učiteljske kroge določiti. Tudi v tej zadevi naj bi se ravnalo po .Abecedniku" ali po -Začetnici", v dotičnih okrajih ali v dotičnej deželi vpeljanem. Vender je to uže težje, ker niso povsod jednake knjige vpeljane, in ker ima vsaka današnjih početnih čitank drugačno pisavo. To je velika hiba, katera jednakolično pisavo v širjih krogih zelo obtežuje. Zato bi bilo dobro, da bi se v deželnej učiteljskej konferenci ali vsaj v posameznih okrajnih konferencah določile jednotne pisne oblike za ves dotični obseg. Na srednjej stopnji uče se otroci istih črk kot na spodnjej, samo da se pišejo v pojedinih skupinah in da se tečaj preje dokonča. Potem pa slede razni pregovori in izreki. Ozira se tudi na težje črke in vzlasti na one oblike, katere so si otroci naopačno prisvojili. Tudi na tej stopnji bi bilo dobro, ko bi učitelj neposrednje poučeval. Kjer pa to ne gre, gleda naj, da otrokom vsaj pisne oblike in razne zveze neposrednje predoči, potem naj pa na pišoče učence ostro pazi. Na višjej stopnji pa naj se sistematični pouk vedno bolj umika pravemu na dejanjsko življenje merečemu lepopisju. Tu naj se vpeljejo jednovrstni zvezki. Nekateri pa so tega mnenja, da na tej stopinji posebnega lepopisnega pouka še treba ni, ker mora itak vsa pisava lepa biti. V vsakem obziru pa je ravno tu treba gledati na to, da so zvezki čedni in redni.