Martina Orožen
Filozofska fakulteta v Ljubljani
SMERNICE KNJIŽNEGA JEZIKOVNEGA RAZVOJA OD JURIJA DALMATINA DO JURIJA JAPLJA (1584-1784)
v prispevku, ki je le krajši povzetek obsežne, delno objavljene jezikovne analize navedenega obdobja,' želim na kratko obeležiti dva pomembna jubileja slovenskega knjižnega jezika: 400-letnico njegove slovnične in leksikalne normativne ustalitve ob koncu protestantskega obdobja, dosežene z Dalmatinovim celotnim prevodom Biblije 1584, in 200-letnico knjižne slovnično-leksikalne normativne prenovitve in preureditve, izvedene v Japljevem prevodu Biblije, v starozaveznem delu, Pentatevhu iz leta 1784.
Gre za izjemno pomembno daljnoroCno delo dveh jezikovno ustvarjalnih osebnosti, dveh utemeljiteljev in kultivatorjev slovenskega knjižnega jezika, od katerih je prvi Jurij, kot znano, po narečnem izvoru dolenjsko-štajerski rojak iz Krškega, učenec tamkajšnje Bohoričeve šole, kasneje po izobrazbi humanist, ideološko veren somišljenik Luthrovega protestantizma, kot prevajalec in jezikovni soustvarjalec zvest učenec in naslednik Tru-barjev.2
Drugi, dvesto let mlajši Jurij je po rodu kamniški meščan, Gorenjec. Izobraževal se je pri jezuitih v Ljubljani, v Trstu, Celovcu.' Po nazorski usmeritvi je janzenist, sodelavec Her-bersteinovega kroga (škofa, imenovanega »protestantska lasulja«), racionalist, prosvetlje-nec. Kot dušni pastir, nabožni pisatelj, slovničar, slovarnik zbiralec, deluje vse življenje najprej v Ljubljani, nato po farah v območju gorenjske narečne skupine, zato je dober poznavalec sodobne gorenjščine in obenem kritično zavzet preobhkovalec slovenske knjižne tradicije. Tako sociolingvistično zaznamovana moža sta vsak v duhu nazorov, življenjskih okoliščin ter delovnih potreb in izkušenj svoje dobe kot tudi razvojnih značilnosti narečno že izrazito razvejenega slovenskega jezika v danem času in prostoru, slovenski knjižni jezik zasidrala v središčni slovenski prostor, v Ljubljano, bilingvistično, če ne celo trilingvistično deželno središče ob stičišču dolenjske in gorenjske narečne skupine.
Pojasniti sem dolžna, da moje vrednotenje zgodovinskega razvoja slovenskega knjižnega jezika temelji na raziskovalnih spoznanjih dveh jezikoslovnih disciplin - na poznavanju narečnih razvojnih zakonitosti govorjenega jezika, kolikor jih je do zdaj že zajela slovenska dialektologija, in na analizi jezikovnega gradiva, ohranjenega v rokopisnih in tiskanih knjižnih virih od Brižinskih spomenikov do 19. stoletja, katerega razvojne stopnje razkriva zgodovinska slovnica slovenskega jezika. Iz omenjenih besedil so ob osvetlitvi
'Prebrano na slavističnem zborovanju 5. oktobra 1984 v Ljubljani.
' Prim, razpravi M. Orožen, Gramatična in leksikalna preobrazba Dalmatinovega knjižnega jezika ob Japljevem prevodu Biblije (1584-1 ?84-1802| v zborniku Protestantismus bei den Slowenen / Protestantizem pri Slovencih. Wiener slawistisches Almanach, Sonderband 13, Wien 1984, 153-177. In: Razvojne smernice v besedišču Dalma-Unovega in Japljevega prevoda Biblije (1584-1784-1791), Zbornik XX. seminarja za SJLK, Ljubljana 1984, 249-274. ^ Prim. Jurij Dalmatin, SBL, 116-124| M. Rupel, Protestantski pisci, Ljubljana, 1966 (druga izdaja). ' Prim. Jurij Japelj, SBL, 382-385; J. Benkovič, Jurij Japelj, stolni kanonik in slovenski pisatelj. Dom in svet VII, 1894, 339 - 65 - 74.
217
jezikovnih pojavov s spoznanji obeh raziskovalnih disciplin razvidni postopki oblikovanja in normiranja pisne podobe jezika, ki se do neke mere vedno odmika govorni variant-nosti (zlasti glasoslovni) jezikovnih pojavov na vseh jezikovnih ravninah (v posameznih narečnih skupinah), in to v korist splošnejšega sredstva za sporazumevanje, nadnarečne tvorbe deželnega jezika. Kot pisni, knjižni sistem pa se vendarle ne more povsem osamosvojiti ali odtrgati od žive narečne govorne podlage ter se hermetično zapreti. V zgodovinskem razvoju pisne podobe jezika gre vseskozi za zmerno, bolj ali manj opazno izmenjavo posameznih členov jezikovnega sestava, pri čemer se že zastarele, netvome, izrabljene oblikovne prvine umikajo mlajšim, ali tudi drugim narečnim inovacijam. Iz teh razlogov na knjižni razvoj ne morem gledati kot na neodvisno, samosvojo, le pisnim zakonitostim podrejajočo se umetno ustvarjeno zgradbo, čeprav se ta razvija tudi po svojih zakonih. Knjižno slovnično in besedno ustaljevanje in njuno spremenljivost zasledujem ob soočanju danih knjižnih razvojnih pojavov z razvojnimi smernicami le-teh v narečnih skupinah, ki so bile nedvomno soudeležene pri njegovem zgodnjem, nam zatemnjenem nastanku."
Od zgodnjega obdobja počasi naraščajoče narečne razcepljenosti oziroma diferenciacije slovenskega jezika po upravno razmejenih deželah (Kranjska, Koroška, Štajerska itd.), pri čemer moramo upoštevati predvsem spremembe dolgo poudarjenega samoglasniškega sestava od 13.-15. stoletja in spremembe kratkih samoglasnikov (kratko poudarjenih in nepoudarjenih) od 16. do 18. stoletja ter posledice teh sprememb v oblikoslovju, celo v besedišču (npr. središčno slovensko tema : kmica vzhodno slovensko), se je v kranjskem deželnem središču, domnevno tudi že zgodaj v drugih kulturnih in trgovskih središčih' nujno moral oblikovati kranjski deželni jezik (kranjskega narečja oziroma narečne skupine ni) kot govorno nadnarečno sredstvo sporazumevanja. Kot dokazujejo slovenski rokopisni in tiskani viri, pokriva ta jezik središčni slovenski narečni prostor. Na severu se stika s koroškim deželnim jezikom in prav na takem stičišču je nastal v 14. stoletju Ra-teški ali Celovški rokopis, ki je že dokaz rabe tega jezika v obeh deželnih prostorih (Rateče, Marija na Zilji). Južno od Ljubljane dobiva ta jezikovni vzorec izrazitejše dolenjske narečne poteze, izpričane v Stiškem rokopisu iz 15. stoletja. V Trstu, ki je nedvomno soudeležen pri njegovem zgodnjem, predknjižnem obUkovanju (misHm na škofa Bonoma, ki je po Trubarjevem izročilu z gojenci prevajal v kranjski slovenski jezik celo Vergila),' se stika z govori primorske narečne skupine, v območju katere je nastal ob koncu 16. stoletja Starogorski rokopis, ki se obenem navezuje na jezikovni vzorec Rateškega rokopisa;' v Zasavju od Trbovelj na jugovzhod se stika in prepleta s štajerskimi narečnimi značilnostmi, potrjenimi tudi v Dalmatinoveni prevodu Biblije.*
' Podoba sodobne narečne razcepljenosti nekdanjih obsežnejših jezikovnonarečnih enot. narečnih skupin, ki jim v 16. stoletju dokaj dobro ustreza oznaka »deželni jezik« (kranjski, koroški, štajerski, dolenjski istrski, kraški) plastično izstopa na novi Dlalektološki karti slovenskega jezika, druga dopolnjena izdaja T. Logarja in J. Riglerja, Ljubljana 1983.
' VmislihimamDolenjskossamostanombelihmenihovvStični, ki je od ustanovitve 1135 do ukinitve 1784 oziroma do ustanovitve ljubljanske škofije 1461, najpomembnejše kulturno žarišče tedanje Kranjske^ nadalje prihod frančiškanov v Novo mesto 1472 ter ustanovitev kapitlja 1583, še preje dosega mestnih pravic (1365). Na Gorenjskem so izpričana zelo stara mesta s tržnimi in sodnimi pravicami, prafarami in seveda tudi samostani. Kranj je mesto že leta 1256, sledi mu Kamnik 1267, kjer je leta 1391 že potrjena šola za duhovništvo(!), Škofja Loka 1274, Radovljica pa dosti kasneje, šele 1510. Če že ne v Ljubljani, se je vsaj v teh podeželskih mestih poslovno in trgovsko ter upravno življenje moralo razvijati v »deželnem jeziku«.
' Prim. Trubarjevo nemško posvetilo v Ruplovem prevodu, Ta pervi dejl Uga noviga Testamenta 1557. M. Rupel, Protestantski pisci, Ljubljana 1966 (2. izdaja).
' T. Logar, Grafika in jezik starogorskega rokopisa; B. Pogorelec, Pomen starogorskega spomenika za zgodovino slovenskega knjižnega jezika; J. Koruza, Starogorski rokopis in oživitev vprašanja pismene tradicije v srednjem veku. Vsi v JiS XIX (1973/74) št 6-7.
' M. Orožen, Prisotnost dialektizmov v jeziku Jurija Dalmatina. Zbornik Krško skozi čas. Krško 1977, 87-98.
218
Vse to nam je dejansko z drugačnimi besedami na več mestih razložil že Trubar,' v Re- i gistru besed, »katere se po slovenskih deželah drigači govore« tudi Dalmatin, že pred nji- ' ma pa o slovanskem jeziku, ki ga govore tudi Istrani, Kraševci, Kranjci, Korošci, Štajerci, ! S. Herberstein (Rerum Moscoviticarum commentarii, 1549, Dunaj), veliko bolj zgovorno \ in podrobno pa za vsemi temi ob koncu 17. stol. o spremembah govora v območju Kranj- ; ske poroča J. V. Valvasor (prim. M. Rupel, Slava vojvodine Kranjske, MK 1977). Njegove i predvsem na slušnih vtisih temelječe pripombe o govornih spremembah v območju ene pokrajine (npr. Notranjske ali Bele krajine) že dopuščajo domnevo o izoblikovanosti krajevnih govorov, kot jih je opredelila slovenska dialektologija.'" i
Nedvomno je v kranjskem deželnem jeziku 16. stoletja kot nadnarečnem sporočevalnem ^ sestavu, pri čemer mislim na njegovo delno uporabo pri nekaterih verskih obredih, v tr- , govini, uradovanju, pri nastajanju in prenašanju ljudske epske in lirske ustvarjalnosti iz ; enega deželnega narečnega prostora v drugega, kar so opravljali potujoči obrtniki, godci, i berači itd., prisotna določena stopnja interference enih in drugih deželno dialektalnih po- ; javov, vsaj nekaterih narečno izvirnih, kontaktnih besednih sopomenk, še pogosteje pa : popačenk (npr. milost inu gnada; mir inu pokoj, če na pojav opozorim le s tema vzorcema). ; Tudi Trubar in Dalmatin sta razlike med deželnimi jeziki utemeljevala predvsem z raz- i likovalnostjo besedišča (prim. Trubarjevo izjavo, da »z dosti besedami drigači govore ...«, Matevžev evangelij 1555), ki pa je že takrat bilo, kot kažejo primeri v Dalmatinovem Registru, glasoslovno, besedotvorno in tudi pomensko motivacijsko različno pogojeno." Kot torej dokazuje jezikovna analiza tiskanih protestantskih del in drugih rokopisnih virov vseh jezikovnih ravnin vključno z besediščem v soočanju z razpoložljivimi narečnimi podatki osrednjih narečnih skupin (dolenjske, gorenjske, primorske, štajerske), previa- \ dujejo v starejši dobi slovenske knjižne tradicije do 30. let 18. stoletja dolenjsko-notranj- \ ski narečni pojavi, od druge polovice 18. stoletja pa to knjižno zgradbo (slovnični in be- \ sediščni sestav) vsebolj prepletajo in »obvladujejo« nekatere tipično gorenjske, celo rov- \ tarske narečne značilnosti. Narašča določena morfonološka variantnost, ki je posledica | različnega narečnega razvoja izvorno istih in razUčnih pojavov (npr. dolge: douge, must: ! most/muost; dobru mesu : dobru meso; od bratou: od bratu; delati: delat itd.), ki razkraja j v 16. in 17. stoletju dokaj utrjeni slovnični in leksikalni-knjižni sestav. Tako stanje je za- i htevalo vzpostavitev »nove« trdnosti; najti je bilo treba ravnotežje med arhaičnim in mlaj- i šim, doseči neko stopnjo »dogovora« ob soočanju pojavov pisne tradicije s pojavi žive so- i dobne govorice. Prav Japljeva jezikovna »revizija« ob koncu 18. stoletja pomeni važno primaknitev tradicionalno knjižne, narečno dolenjsko zaznamovane jezikovne tradicije v sodobno območje gorenjsko zaznamovane govorne podobe jezika.
Uspešna, premišljena, sistematična, urejena izmenjava starinsko knjižnih, sodobniku dolenjsko učinkujočih pojavov v glasoslovju, oblikoslovju, besedotvorju, delno v skladnji, predvsem pa v besedišču, z narečno gorenjskimi ali novo knjižno tvorjenimi ustrezniki, je dala »nov«, prenovljen knjižni slovnični sestav, ki je podlaga knjižne norme do začetka 19. stoletja, do prenove, kot so jo v jezikovnem slovničnem sestavu zasnovali in delno iz- ; vedli Kopitar, Ravnikar, Metelko, stihstično izvirnost in umetniško dovršenost mu pa za- :
' Sodobni dialektološki klasifikaciji slovenskega jezika na narečne skupine še najbolj ustreza njegova oznaka o spremenljivosti »deželnih jezikov«, kot jo je zapisal na začetku svoje knjižne dejavnosti v Matevževem evangeliju 1555: »diigazhi gouore s do/JUmi be//edami Crainci, drigazhi Coroshd, drigazhi Shtalerij inu Dolenci tar Be/iakl (Belokranjci?), drigazhi Krashouci, inu ijtriani, drigazhi Crouati.«
'° Glej. F. Ramovš, Dialekti Vil (Historična gramatika slovenskega jezika), Ljubljana 1935; T. Logar, Slovenska narečja (Kondor št 154), MK Ljubljana 1975, kratka sinteza obsežnih narečnih raziskovanj. Njegovi številni opisi slovenskih govorov v strokovnem in jezikoslovnem časopisju (JiS, Pogovori o jeziku, zborniki Seminarja za SJLK, SR, Razprave SAZU, itd.). Izmed monografskih obdelav objavljena dozdaj le ena, J. Rigler, Južnonotranjski govori, Dela Razreda za filološke in literarne vede SAZU 13, Ljubljana 1963.
" M. Orožen, Dalmatinov Register - prvi sinonimni slovarček slovenskega knjižnega jezika; JiS XXIX 1983/84, ŠL 6, 196-201.
219
gotovila Čop in Prešeren. V bistvenih potezah je vendarle predhodnik sodobnega knjižnega sestava, ki je trenutno le najmlajši člen v verigi zgodovinskega razvoja pisne podobe slovenskega knjižnega jezika.
Te uvodne misli, ta izhodišča zahtevajo natančnejša dokazila, za katera nismo v zadregi, saj izhajajo iz anaUze razpoložljivega jezikovnega narečnega in knjižnega gradiva oziroma treh knjižnih različic ob koncu 18. stoletja.'^
Smernice tako nakazanega knjižnega jezikovnega razvoja se nam najbolj jasno luščijo ob soočanju istega, to je, Dalmatinovega in Japljevega biblijskega sobesedila, ob soočanju glasoslovne, oblikoslovne in skladenjske ravnine ter besedišča njunega jezika. Ob analizi omenjenih jezikovnih ravnin moramo upoštevati dvestoletni časovni razmik, drug narečni prostor, ob razlikah v skladnji ne kaže pozabiti, da gre za različne predloge. Dalmatin se je prvenstveno držal Luthra, Japelj latinske Vulgate, ob soočanju z Rosalino, razpolagal pa je tudi z Dalmatinom in drugimi slovenskimi viri, med katerimi se omenja predvsem staroslovenska ostroška bibhja (1581)." Stilistična ubeseditev prvega in drugega prevajalca oziroma jezikovnega ustvarjalca ustreza estetskemu okusu dobe: pri Dalmatinu pravilom poetike protestantskega (humanističnega), pri Japlju prosvetljenskega (ra-cionalistično-klasicističnega) obdobja. Da je jezik slovenskih protestantskih piscev zavestno knjižno dejanje, ni treba več dokazovati,'* da pa je kljub dokazanemu načrtnemu izločanju izrazitih dialektizmov (kot npr. ei za e in u za ü.- zvejzda -* zvezda, duh ->¦ duh itd.) vendarle zaznamovan z značilnostmi dolenjskega morfonološkega razvoja, znanega od Trsta, južno od Ljubljane po Zasavju (Krško, Brežice) do hrvaške jezikovne meje, se da dokazati na dva načina: ob soočanju Dalmatinovega slovničnega sestava in besedišča s sodobnimi značilnostmi dolenjsko-notranjskih govorov, iz katerih je vidna kontinuiteta sestava, še bolj pa ob soočanju Dalmatinovega sobesedila z Japljevim prevodom. Ob tej primerjavi se izkaže, kaj vse spričo živega in knjižno oblikovanega razvoja za pisce 18. stoletja, po izvoru Gorenjce, ni bUo več sprejemljivo. Zakaj ni bilo sprejemljivo? Ali je šlo samo za stilistične muhe, za trmasto vztrajanje, da ima vsak svoj prav?
Nedvomno je šlo za nezmožnost obvladovanja danega tradicionalnega knjižnega slovničnega in leksikalnega sestava in za trdoživost neke druge kultivirane govorne tradicije, ki se utegne navezovati na edini nam znani ohranjeni arhaični rokopisni vir z gorenjsko-koroškega mejnega narečnega območja (Rateški rokopis, kasnejši rokopisi Gorenjcev -Stapleton, Škofjeloški pasijon p. Romualda iz Štandreža pri Gorici).
Dejstvo je, da prihaja do sistematične izmenjave določenih jezikovnih pojavov na vseh jezikovnih ravninah. Glasoslovno-oblikoslovni gorenjski dialektizmi so prisotni predvsem v novih gorenjskih leksičnih ustreznikih - kontaktnih sinonimih, ki nadomeščajo tradicionalne arhaizme, morda še žive dolenjske lokalizme. Predvsem, kadar Japelj v skupni besedi, v njeni glasovni preobrazbi ni prepoznal oblikovno-pomensko iste izvorne podobe Dalmatinovega in svojega izraza (npr. Dalmatin: dauri, Japelj: duri,- plašč: plajš, ptica : tič, itd.)
" M. Orožen, Slovenski knjižni jezik in zaton pokrajinskih različic v prvi polovici 19. stoletja. Obdobje H, Obdobje romantike v SJLK Ljubljana 1979, 155-182.
" Glej A. Breznik, Japljev prevod sv. pisma. Časopis za jezik, književnost in zgodovino 7 (1928), 78-90. " Prvi tehtni dokazi o sistemski, knjižni urejenosti Trubarjevega jezika izhajajo iz Riglerjeve fonološke analize jezika protestantskih piscev (Trubarja, Krelja, Dalmatina), objavljene v razpravi Začetki slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 1968. Iste zakonitosti se potrjujejo tudi na drugih jezikovnih ravninah (prozodija, oblikoslovje, skladnja, besedišče), ki so predmet tekočega raziskovanja v okviru raziskovalnih programov Znanstvenega inštituta ter individualnih raziskav na FF (M. Orožen, M. Pimat, B. Pogorelec, J. Toporišič) ter v okviru Komisije za historični slovar slovenskega jezika pri ZRC, SAZU (F. Novak, M. Perme, F. Prenk).
220
Do nedavnega se je poudarjalo,'^ da je Japelj izvedel le posamične glasoslovno-obliko-slovne popravke (v večji meri utrdil e za tradicionalni ej, dosledno 6 za ü, utrdil pisavo deležnika na -1, ki je büa zelo omajana, uveljavil disimilirani konzonantski sklop šč -» š, v oblikoslovju pa končnico -am za starejši -om, v orodniku sam. m. in sr. spola ter tudi v dajalniku množine: z bratom, za mestom - z bratam, za mestam, in trem bratom, trem mestom - bratam, mestam).
Podrobna glasoslovna analiza ob soočanju obeh prevodov je pokazala, da gre še za druge važne korekture, ki so dvigale pravopisno urejenost jezika ob koncu 18. stoletja,- težile so k etimološki in fonološki pisavi samoglasnikov in delno tudi soglasnikov, kar je pomembno dejanje v zgodovini slovenskega pravopisja. Tako npr. Japelj nadomešča Dalmatinov i za nepoudarjeni e z e-jevskim znamenjem (Dalmatin Upu - Japelj lepo, Dive\\a -Derve//a), ukinja Dalmatinovo pozicijsko pisavo polglasnika (pes, Mejiz, Pri/hal, /amaz, Hlapez) ter dokaj dosledno v vseh položajih uveljavlja znamenje e (pes, Me/sez, /amez, Hlapez); prav tako zasledimo pri Dalmatinu za zlogotvomi r er in pozicijsko različico ar (Smert, Kärdelze, Gärlu), ki jo Japelj ukinja in piše dosledneje er.
Dosledno pa Dalmatinu sledi pri pisavi oziroma ohranitvi kratkih in nepoudarjenih samoglasnikov, kar je spet zavestna odločitev, ki pomeni odmik od sodobne stopnje razvoja, od vokalne redukcije. Izpad samoglasnikov ugotavljamo v primerih, ko Japelj nadomesti Dalmatinovo besedo z »novim« narečnim ustreznikom (Dalmatin: klagovanje - Japelj: sdihvanje; Hlapiz - Mladenzh; Hlapiz - Tovarsh; leto nuzh - nazoj; shetva - shetu; ihegnil - jtegnil; prikasal - perkasal itd.).
Podobne pojave zasledimo v soglasniškem sestavu. Japelj je ukinil Dalmatinovo fonetično (pozicijsko) pisavo v/u (Dalmatin: Hi j ha Davidova; Qavidou; Egyptoufki, Japelj: Davidova, Davidov: Egyptovjki). Pri prvotnih palatalnih 1' n' je v istem Ijesedju ohranjal Dalmatinovo stanje, to je pozicijsko pisavo 1, Ij, jI - nj, jn (npr. Kraji, Kojn itd.). Iz novo uvedenih besed pa je razvidno, da pisave teh glasov ni znal izboljšati, ker je iz gorenjskih govorov poznal drugačne rezultate razvoja (1' > linn' > nj, zato so nam razumljive naslednje njegove rešitve (Dalmatin: gojpa, Japelj: gojpodina; pokrivalu - segrinalu) Zanimive rešitve zasledimo pri pisavi soglasniških sklopov, starih in novih, gorenjskih. V etimološkem smislu je popravljal Dalmatinove primere z asimilacijo glede na zven (Dalmatin: slatka, gdu, britkujt, potplati - sladka, kdo itd.), uveljavljal pa narečno mlajše, gorenjske, z disimilacijo glede na mesto artikulacije. Očitno jih ni znal »prevesti« v izvimejše stanje oziroma jih v Dalmatinovi reaüzaciji ni prepoznal (npr. Dalmatin: dotier; jem ter tja; Ptize, Japelj: dokler; jem ter kje; tizhi), med tovrstnimi primeri zasledimo tudi druge analogične narečne rešitve (npr. Dalmatin: mej; nijhter, Japelj: med; nizh itd.).
Ob Dalmatinovi oblikoslovni zgradbi spoznavamo razen že omenjene končniške spremembe (-om > -am) še nekatere druge nove usmeritve, ki so rezultat temeljitejšega poznavanja in pretehtavanja sodobnega oblikoslovnega sestava ah odraz razvojne stopnje gorenjščine. Med njimi je značilna ukinitev starinskih končnic v posameznih sklonih. Kaže se nam nova razvrstitev nekaterih končnic v posameznih sklonih (npr. rod. edn. m. spola - Dalmatin: synu, Japelj: sina. Mestnik ednine m. in sr. spola pri Dalmatinu na -u, -ej: na puli, per kraju, v murjej. Japelj uveljavlja v mestniku -i, v dajalniku -u ter tako oba sklona tudi oblikovno dokaj dosledno ločuje). Preseneča pa nas z ohranitvijo srednjega spola v ednini, kjer ima sodobna gorenjščina že maskulinizacijo nevter (mest, vin), ki se ji odreče, uveljavlja pa v množini dosledno delno feminizacijo nevter po narečnem stanju. Skladno s Pohlinom odpravlja dvojino pri ženskem in srednjem spolu (npr. Dalmatin: Dvej Hzheri; dvej Kardeli, Japelj: Dvej Hzhere; s'dvemi trumami itd.). Pri določni ob-
" F. Tomšič, Preosnova knjižnega jezika 1784-1848. Zgodovina slovenskega slovstva 1. Matica Slovenska 1956, 18-19.
221
liki pridevnikov delno v nasprotju z Dalmatinom uveljavlja člen kot živo, govorno značilnost, stopnjevalne oblike pridevnikov (primemik, presežnik) poznajo samo moško obliko, medtem ko Dalmatin kategorijo spola vendarle delno ohranja, Dalmatinov način opisnega stopnjevanja (s členico več; Ali zhe Jo ony vezb ta folk tlazhili, tem /e je vezh gme-ral, inu raj/e/) nadomesti s sodobno možnostjo (Japelj: Ali zhe Jo jih bol doli tedi, bol Jo Je gmerali, inu rajli). Glede rabe polnih in naslonskih oblik zaimkov ohranja Dalmatinovo stanje; naslonske oblike so še vedno redke. Nadalje zasledimo važne spremembe pri tvorbi in razvrstitvi glagolskega vida, v časovnem in modalnem sestavu. Pri Dalmatinu še pogoste nedoločniške zveze v pomenu prihodnjega časa se vidno umikajo dovršnemu se-danjiku (predvsem s predpono po-: pojesdim, ponejem, pojdem) ali opisnim oblikam za do-vršni in nedovršni prihodnji čas (ima priti - bo prijhel: Jejt hozho pojti - bom jhel itd.), izražajo pa še nadalje modalne pomenske odtenke (nujnost izvršitve, zapoved, ukaz, prepoved, hotenje, željo, namero itd.). Spremembe v razvrstitvi časovnih obhk so spričo izpada predpreteklega časa, ki je pri Dalmatinu dokaj pogost in pomensko še kar ustrezen, značilne za celotni časovni sestav (npr. Dalmatin: Kadar Jo vshe domou bily priJNi... Jo povedali, Japelj: Inu Jo k'jvojmu ozhetu pnihli... inu Jo vje povedali). Tudi ta značilnost je nedvomno narečno pogojena.
Zanimivo je, da Japelj ni bistveno izboljšal Dalmatinovega sestava predložne rabe; govorne zakonitosti v tem pogledu le s težavo pronikajo v sobesedilo (npr. Dalmatin: Kadar je vshe tedaj Israeljkih otruk vpyenje pred me prijhlu, inu Jim tudi vidil nyh britkujt, koku Egypterji nje Jtijkajo ... Japelj: To vpitje Israeljkih otrok tedaj je R meni prijhlu: inu jeJt Jim nyh nadlogo vidil, katero morejo ony od Egypziarjov prejtati), v podobnem stanju ostaja tudi kategorija načina s prevlado trpnika, kjer gre v oblikoslovnem pogledu za dokaj pravilno izvirno izpeljavo (že oblike na -n in -t ter pogosteje izkoriščena oblika trpnika s se), glede na razvrstitev v skladnji stavka pa vendarle za močno odvisnost od tuje predloge (Dalmatin; Ony Jo Je pak bali, satu, de Jo v'Iosefovo Hisho bily pelani inu Jo djali: My Jmo iejjem noter pelani sa volo teh Denarieu, Japelj: Kadar Jo bily nöter vhijho perpelani, jim je on vode pemejsel, inu ony Jo Ji noge vrnili), kar bo treba še podrobneje raziskati.
Proti vsemu pričakovanju pa se Japelj odmika od Dalmatinovega besedišča, pri čemer ne gre le za glasoslovne dvojnice istih besed (npr. diviza - deviza; zhreuli - zhevli; zhreda -zh^da itd.) ali besedotvorne in pomenske razvojne preobrazbe istih besed (npr. baba - ba-biza, yll - jiiovza-, ozha - Ozhak, dezhla - deklizh-, mertvez - merlizh itd.), pač pa pogosto za drugače motivirano poimenovalno besedje, za različne izpeljanke s področja določene (deželne) materialne in duhovne kulture (Dalmatin: Kula, Japelj: vos, kozhija; juternja -dota; karma -Jenö; blagu (živina) - premoshenje: Hlapzhizhek - iantizhek; jel - osnanova-vez; tolftina - mashoba; jesdiz - Kojnik; dvor - grad: Jerd -jesa; mutahi - mu(ez; gluhi -g/ujhez), če naj omenim le nekaj samostalniških primerov. Ista zakonitost velja tudi za druge besedne vrste ter dopušča sklep, da gre za dva delno različna besedotvorno-lek-sikalna narečno pogojena besediščna sestava, čeprav se zavedamo, da je pričujoča primerjava le orientacijska, saj je Japelj imel možnosti črpati besedišče iz celotnega Dalmatinovega prevoda, le-ta pa je po prevodu Pentatevha, ki je predmet anaUze in navedenih povzetkov, vztrajno napredoval in stilistično bogatil nadaljnje knjige Biblije.
Pri Japlju je opazna tudi močna plast novoknjižnih besed, tudi nekaj izvirnih vzhodno-slovenskih dialektizmov (Dalmatin: gmajna, Japelj: sbiralifzhe; Folk - ludjtvu, narod; Pehar -kupa). Z njimi ukinja Dalmatinove popačenke, prispeva pa tudi nekatere »nove« (Dalmatin: Rihtar, Japelj: Jodnik; Far - duhovni; Shafar - hijhnik; Shpegarji-ogledovavzi; gvant - oblazhilu, Berigla - meh; Amma - Pejterna; Kamra - hram; Ohzet - shenitovanje; klagu-vanje - vsdihvanje itd.).
Japljev prosveüjenski stvarni, logični odnos do biblijskega sporočila prihaja še posebej do izraza ob ukinjanju Dalmatinovih večpomenskih, tipično bibhjskih simbolov (dusha,
222 (i     \k
hisha, me//u, voda, jezha, Syn, Hzhy, Otrozi, itd.) za katere Japelj že ima pomenske ust-reznike iz vsakdanje govorice ali tudi novotvorjene termine. Na te značilnosti opozarjamo z naslednjimi »vzorčnimi« primeri:
Dalmatin: Pojdi ti, inu tvoja vja Hi/ha v to Barko. Japelj: Pojdi noter v Barko ti, inu zela tvoja dmshina. Dalmatin: Vjiga mej ja konez je pred me prijhal. Japelj: Je/t Jim /klenil vje, kar je shiviga pokonzhati. Dalmatin: Inu Bug je rekal: Bodi Luzh Japelj: Inu Bug je rekal: Bodi jvitloba.
V primerjavi z Dalmatinovimi analitično razčlenjenimi skladenjskimi prirednimi in pod-rednimi stavčnimi vzorci označujejo Japlja poskusi skladenjske skrčitve. Priredne zveze glagolov rekanja rad krajša z deležnikom na -oč (npr. Dalmatin: Inu Go/pud je pojtavil en zhas, inu je dial: Jutri bo...; Japelj: Inu Go/pod je pojtavil en zhas, inu je djal: Jutri bo...; Japelj: Inu Gojpöd je en dan pojtavil, rekozh, jutri bo), odvisnike nadomešča občasno z nedoločniškimi zvezami (Dalmatin: Inu vje Deshele jo perhajale v'Egypt Shitu kupovat od Josepha. Sakaj po vjeh Deshelah je bila velika lakota; Japelj: Inu od vjeh deshel jo v'Egypt hodili shivesh kupovat, inu pred jilo te lakoti je obvaruvat...), Dalmatinova skladenjsko nejasna mesta je uspelo Japlju jasno izraziti bodisi z ustrezno besedotvorno izpeljanko (po postopku transformacije) ali s slikovito, stilistično učinkovito pogovorno frazeologijo (npr. Dalmatin: Sedem ... Klajjou je rajlu na eni by H... Japelj: Sedem ... Klajjov je na enim jtebli vun pognalu; Dalmatin: Taku je Gojpudpujtil Tozhopqti zhej Egyptoujko des-helo, Japelj: Inu Gojpöd je tozho ras-jul po zeli Egyptovjki desheli... itd.).
Ne glede na nakazane narečno pogojene in knjižno razvojne razlike, nastale ob prelomu 200-letne tradicije protestantskega, narečno dolenjsko zaznamovanega knjižnega jezika, nas obe knjižni slovnični in besediščni zgradbi po svojih oblikah in rešitvah še danes prevzameta in navdajata s spoštovanjem do vestnega dela in truda, ki sta ga v skrbno in zavestno kultiviranje knjižnega jezika vsak iz svojega zornega kota, vsak v svojem času, vložila Jurij Dalmatin in Jurij Japelj. Dalmatin nas prevzame z vzneseno starinskostjo morfološkega sestava, besedišča, skladenjskega izražanja, celo že s frazeologemi, ki se v dolenjski govorici vzdržujejo vse do naše sodobnosti (npr.: gre od hiše - od doma; vse svoje žive dni - vse življenje itd.), Japelj z govorno poimenovalno natančnostjo, s svežino vsakdanje naravne govorice in njeno frazeološko, poetično slikovitostjo. Prijetno nas preseneča s poslovenjenjem številnih popačenk, ki so se uveljavile za pojme, poimenovanja pokhcev in predmetov, povezanih s kulturno oziroma civilizacijsko nadstavbo, z dokaj pravilno besedotvorno izpeljavo vseh besednih vrst ter z drugačno ekspresivno močjo in poetičnostjo izraza. Ponavedenih značilnostih je kljub dokaj dobro ohranjenemu Dalmatinovemu oblikoslovnemu ogrodju Japljevo besedilo bližje sodobnemu knjižnemu jeziku kot Dalmatinovo.
Iz njega je bilo nedvomno izločeno vse, kar je bilo ob koncu 18. stoletja prepoznano in dojeto kot neživo, zastarelo, nepravilno, ali z vidika nove predstave o knjižnem jeziku in njegovi stihstični izdelanosti preveč narečno dolenjsko.
Iz povedanega sledi, da se je v 18. stoletju v knjižnem jeziku vzporedno z morfonološkimi prvinami gorenjskega narečnega izvora ob naraščajoči knjižni tvorbi uveljavljalo tudi izvirno besedišče tega narečnega prostora Narečno-knjižna interferenca je ob koncu 18. stoletja prizadela in preoblikovala vse ravnine tradicionalnega, 200 let obstajajočega knjižnega sistema, tako slovnico kot besedišče.
223