ZBIRANJE ŽIVLJENJSKIH ZGODB V SLOVENSKI ETNOLOGIJI Mojca Ramšak IZVLEEEK Elanek govori o uporabi avto/biografske metode v slovenski etnologiji in pri tem izpostavlja tiste avtorje, ki zbirajo in analizirajo •ivljenjske zgodbe tako, da so vsebine teh zgodb predmet raziskave in ne samo raziskovalna metoda. To pomeni, da •ivljenjepisno gradivo obravnavajo kot primarni vir, drugo literaturo pa v podporo temu gradivu. Ob tem se poka•e, da o liniji razvoja ali naertnem institucionalnem zbiranju in raziskovanju •ivljenjskih zgodb v slovenski etnologiji ne moremo govoriti, saj so bile razen v navedenih primerih uporabljene kot sekundarni in ne kot primarni vir. KLJUENE BESEDE: Slovenija, etnologija, biografska metoda, •ivljenjske zgodbe, biografije ABSTRACT The article deals with the use of the (auto)biographical method in Slovene ethnology , focusing on authors who collect and analyse life stories in a manner which makes the contents of the stories the subject of the research, not just the research method. This means that the biographical material is treated as a primary source and that other literature has an auxiliary function. The approach reveals that there is no consistent line of development or systematic institutional collecting and researching of life stories in Slovene ethnology: with the exception of the already mentioned cases life stories are treated as a secondary and not as a primary source. KEY WORDS: Slovenia, ethnology, biographical method, life stories, peasants Uporaba biografske metode v slovenski etnologiji Zapisovanje biografij ali avtobiografij ima pri Slovencih že vec kot stoletno tradicijo. Najdemo jih predvsem v literarnih delih. Življenjske zgodbe neznanih, nepopularnih ljudi pa imajo v slovenski etnologiji kratko zgodovino, razen ce upoštevamo, da so imele pogosto vlogo zgolj pomožnega vira. Slovenski etnologi so doslej zbrali in objavili že precej življenjskih zgodb, toda o možnostih njihove uporabe, o (avto)biografski metodi, njenih znacilnostih in ciljih niso dosti razmišljali. Doslej imamo v etnologiji razvite dokaj ustrezne tehnike njihovega zapisovanja, teoretska podlaga pa je šibka. Zaradi tega se tudi dolgo ni uspela razviti znanstvena kategorizacija. Življenjske zgodbe kot posebna Mojca Ramšak kategorija obstajajo od osemdesetih let le pri nekaterih slovenskih etnologih. V slovenski etnologiji je primarna metoda zbiranja podatkov na terenu neposredno opazovanje z udeležbo, ki vkljucuje še intervjuje in izpolnjevanje vprašalnikov. Zato je samoumevno, da etnologi na terenu med drugim zbirajo biografske podatke o pripovedovalcih in jih sprašujejo o njihovem življenju. Uporaba biografske metode v etnologiji torej ni nekaj novega kot metoda, pac pa kot kategorija. Kot tako pa jo zanima zgolj potek posameznikovega življenja in njegov odnos do sveta. Osebni spomini ali življenjske zgodbe so predmet raziskave in ne zgolj metoda. Le na ta nacin z njimi lahko raziskujemo, kako ljudje razumejo preteklost in kako povezujejo osebne izkušnje s socialnim okoljem. O biografski metodi kot kategoriji imamo v slovenski etnološki bibliografiji do sredine sedemdesetih let le nekaj omemb,1 vec pa je raziskav, kjer so se biografije ali avtobiografije pojavile zgolj v povezavi z raziskavo, torej kot eden od ustnih ali pisnih virov, ki jih je stroka uporabila pri raziskovanju nacina življenja. Slavko Kremenšek na primer v Uvodu v Etnološko topografijo slovenskega etnicnega ozemlja povzema po ameriškem antropologu Ralphu Lintonu nacine raziskovanja t. i. community studies. Linton meni, da je najustreznejša metoda zbiranja podatkov neposredna udeležba raziskovalca na terenu, sicer pa prihajajo v poštev tudi intervjuji, vprašalniki, biografije, pisanje avtobiografij itd.2 Zmago Šmitek pa je istega leta (1976) ugotovil, da je etnološka stroka v Sloveniji zaostajala v primerjavi s socasnimi metodološkimi tokovi evropskih in ameriških etnologij, ker je poleg biografij ljudskih pevcev, godcev in pravljicarjev zanemarjala življenjepise ostalih družbenih skupin. Tudi dnevniki in drugi spisi biografskega in avtobiografskega znacaja z etnološkega stališca prav tako še niso bili obdelani.3 Prvim konkretnim primerom uporabe biografske metode za prikaz vsakdanjega nacina življenja sledimo nato v osemdesetih letih. Casovni prerez uporabe biografske metode v slovenski etnologiji O kontinuiteti zanimanja za biografsko metodo v slovenski etnologiji do zacetka devetdesetih let, ko so zacele izhajati zbirke ali posamicne knjige življenjepisov Slovencev, zato skorajda ne moremo govoriti. Imamo posamezne etnologe, ki so se ob življenjepisih zanimali zanje kot za etnološki sekundarni vir, in tiste, ki so se spraševali o mejah interpretacije ter problemu avtorstva pri življenjepisih. Zmaga Kumer je na primer povezala pripovedovano življenjepisno gradivo enajstih Ziljank in enega Ziljana v knjigi Od Dolan do Šmohora, Iz življenja Ziljanov po pripovedovanju domacinov (1981) in v njej združila nekatere praznicne in vsakdanje dejavnosti (na primer ziljski žegen in prvi rej, prehrano, snubljenje, svatbo, kres, košnjo, 1 Zmago Šmitek, Posameznik in skupina kot predmet etnološkega preucevanja. Glasnik SED 16/1976, št. 3, str. 35–37; Slavko Kremenšek, Etnološka topografija slovenskega etnicnega ozemlja. Uvod. Ljubljana, 1976, str. 21. 2 Slavko Kremenšek, Etnološka topografija slovenskega etnicnega ozemlja. Uvod. Ljubljana, 1976, str. 21. 3 Zmago Šmitek, Posameznik in skupina kot predmet etnološkega preucevanja. Glasnik SED 16/1976, št. 3, str. 36. Zbiranje življenjskih zgodb v slovenski etnologiji smrt, uroke...). Njeni pripovedovalci so bili rojeni med letoma 1892 in 1934. Knjižica je pravzaprav nastala kot stranski produkt zbiralne in raziskovalne dejavnosti za knjižno objavo ljudskih pesmi koroških Slovencev. V osemdesetih in zacetku devetdesetih let je tudi prišlo do objav življenjepisov pripovedovalcev v celoti, ki so bili jezikovno korigirani, vsebinsko skrceni in nekateri zapisani v obliki biografije, torej v interpretaciji raziskovalca.4 Taka dela so bila predvsem s podrocja izseljenstva: Nives Sulic, Thank God I’m Slovenian (1983), Fred Bahovec, Ljubljancan na Aljaski, Spomini in lovske zgodbe (1987), Breda Cebulj Sajko, Med sreco in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi (1992). Nives Sulic je v posebnem poglavju knjige Thank God I’m Slovenian objavila štiri krajše biografije ameriških Slovencev. Avtorica v uvodu h knjigi pravi, da je “življenjske 31 zgodbe oziroma pripovedovanje predstavnikov treh generacij dodala kot ilustracijo”5 k obravnavi zgodovine priseljevanja v ZDA, izseljevanju iz Slovenije do leta 1924, trem generacijam ameriških Slovencev in povojnim priseljencem. Življenjske zgodbe so objavljene v slovenšcini, ceprav so pripovedovalci v govor mešali tudi angleške besede ali govorili izkljucno v anglešcini. Te življenjske zgodbe pravzaprav ilustrirajo odnos do jezika in iskanje korenin oziroma moc asimilacije. Ideja za objavo življenjepisa in lovskih zgodb Freda Bahovca v knjigi Ljubljancan na Aljaski se je porodila etnologu Janezu Fajfarju, ki je slovenskega izseljenca nakljucno spoznal na poti okoli sveta leta 1980. Fred Bahovec je svoj življenjepis in dogodivšcine z lova zapisoval že pred tem srecanjem. Ker je takrat na Oddelku za etnologijo že tekel raziskovalni nacrt Etnološko preucevanje slovenskega izseljenstva, so prvic vanj pritegnili tudi individualno življenjsko usodo slovenskega izseljenca, cigar pripoved razkriva nekoliko drugacno, bolj pustolovsko usodo Slovenca v Ameriki. Breda Cebulj Sajko je v knjigi Med sreco in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi objavila trinajst avtobiografij avstralskih Slovencev, ki so socialno in generacijsko poenoteni. Ti življenjepisi, ki jih je Breda Cebulj Sajko posnela v letih 1981–1982, prikazujejo položaj in odnose mestne populacije avstralskih Slovencev v izseljenski družbi. Avtorica je življenjepise dopolnjevala s podatki iz opazovanja življenja izseljencev in z drugimi viri ter literaturo. Zgodovinska dejstva (ilegalno prestopanje meje, življenje v begunskih taborišcih, potek poti in srecanja z novim kontinentom) so dopolnjena z osebnimi doživljaji avstralskih Slovencev, ki so dobesedno prepisani s traku. Socasno so posamezni etnologi zbirali življenjske zgodbe na mladinskih raziskovalnih taborih, na primer Andrej Dular (1989)6 in Mojca Ramšak (1993)7 . O 4 Breda Cebulj Sajko, Etnologija in izseljenstvo. Slovenci po svetu kot predmet etnoloških raziskav v letih 1926–1993. Ljubljana, 1999, str. 147. 5 Nives Sulic, Thank God I’m Slovenian. Ljubljana, 1983, str. 11. 6 Andrej Dular, Marija in Jože Rade – pripovedovalca svoje mladosti. Etnološki mladinski raziskovalni tabor Stari trg ob Kolpi 1989, Ljubljana, 1990, str. 89–97. 7 Mojca Ramšak, Na lovu za spominom. Glasnik SED 33/1993, št. 3–4, str. 63–69. Mojca Ramšak metodicnih in metodoloških izhodišcih pa sta pisali Mojca Ramšak (1996, 1997, 1998)8 in Breda Cebulj Sajko (1999)9. Širše zanimanje za avtobiografsko metodo, za njena pravila, zakonitosti in cilje se pojavi v slovenski etnologiji šele konec devetdesetih let. Prvi korak k nacrtnemu preucevanju življenjskih zgodb in (avto)biografske metode v slovenski etnologiji predstavlja mednarodni etnološki simpozij o vrednotenju življenjskih zgodb leta 1997 v Tinjah na avstrijskem Koroškem, ki ga je pripravil Slovenski narodopisni inštitut Urbana Jarnika iz Celovca. Na simpoziju se je zbralo trinajst znanstvenikov iz Slovenije, Hrvaške, Bolgarije in Avstrije, ki so svoje izsledke objavili v dvojezicnem zborniku Vrednotenje življenjskih pricevanj.10 Na simpoziju v Tinjah so bili poleg vrednotenja in interpretacije publiciranih življenjepisov predstavljeni še metodicna in metodološka izhodišca ter osebne izkušnje ob zapisovanju, urejanju, lektoriranju, oblikovanju in avdiovizualnem zapisovanju. Na okrogli mizi o avtobiografski metodi leta 1999, ki jo je organiziral Historicni seminar ZRC SAZU, so strokovnjaki etnologiji sorodnih humanisticnih in družboslovnih disciplin razpravljali predvsem o tem, kako avtobiografsko metodo uporabljajo pri preucevanju migracij in izseljenstva. Celoten zapis razprave je objavljen v Glasniku SED.11 Marija Makarovic in zbiranje življenjskih zgodb Prva je življenjsko zgodbo kot kategorijo uvedla v slovensko etnologijo Marija Makarovic, ko je sredi osemdesetih let vodila tecaje za zapisovanje življenjske zgodbe med dopustniškimi dnevi za starostnike v Tinjah na avstrijskem Koroškem. Prvi tecaj je bil organiziran leta 1985, ponovna seminarja na Koroškem pa sta bila leta 1991 in 1992. Prvi sad tega dela je izšel leta 1993, ko je uredila in objavila prvo knjigo življenjepisov iz zbirke Tako smo živeli, Življenjepisi koroških Slovencev. Makaroviceva je s tecaji za zapisovanje življenjske zgodbe nadaljevala tudi drugod po Sloveniji v zacetku devetdesetih let. Tako je od leta 1993 pripravljala ljubitelje za zapisovanje življenjskih 8 Hunting for Memory. IX International Oral History Conference “Communicating Experience”. (3. knjiga). Göteborg 1996, str. 872–877; “Ne zapišite mojega imena, prosim!” Razlogi za anonimnost v knjižni zbirki Tako smo živeli, življenjepisi koroških Slovencev. Vrednotenje življenjskih pricevanj. Zablatnikov dan in mednarodni etnološki simpozij. 24. – 25. 5. 1997 Tinje/Tainach, Avstrija – Evaluation of biographies. Ethnological conference in honour of Pavle Zablatnik – Die Bewertung von Lebenszeugnissen. Internationales Ethnologisches Symposium zum Gedenken an Pavle Zablatnik. (Ur. Marija Makarovic, Mojca Ramšak), Pisa, Celovec, 1997, str. 131–139; Koroške življenjske zgodbe – nakljucna lepljenka ali zametek urejene dokumentacije? Tako smo živeli 6, Življenjepisi koroških Slovencev. Ur. Marija Makarovic. Celovec, 1998, str. 185–192; Pobocja eticne pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah. Etnolog 8(59)/1998 (izšlo 1999), str. 183–215. 9 Breda Cebulj Sajko, Etnologija in izseljenstvo. Slovenci po svetu kot predmet etnoloških raziskav v letih 1926–1993. Ljubljana, 1999. 10 Vrednotenje življenjskih pricevanj. Zablatnikov dan in mednarodni etnološki simpozij. 24. – 25. 5. 1997 Tinje/Tainach, Avstrija – Evaluation of biographies. Ethnological conference in honour of Pavle Zablatnik – Die Bewertung von Lebenszeugnissen. Internationales Ethnologisches Symposium zum Gedenken an Pavle Zablatnik. Ur. Marija Makarovic, Mojca Ramšak, Celovec, Pisa, 1997. 11 Avtobiografska metoda – pogovor o njeni uporabnosti v razlicnih znanstvenih disciplinah in tematskih sklopih. Okrogla miza v okviru historicnega seminarja ZRC SAZU, 10. 5. 1999. Glasnik SED 39/1999, št. 3–4, str. 62–75. Zbiranje življenjskih zgodb v slovenski etnologiji zgodb na Štajerskem v Koreni, Svecini, Vuhredu, Muti, Lenartu, Destrniku, Celju; v Pomurju v Crensovcih, Hotizi, Beltincih in Radencih; na Koroškem v Ravnah; na Dolenjskem v Trebnjem; na Notranjskem v Vipavi; na Primorskem v Kubedu, Loparju in Tolminu; na Gorenjskem v Tržicu; v Ljubljani, Dobrovem, Dobrunjah; Šmartnem pri Litiji in Cemšeniku nad Zagorjem, itd. Tecaje so omogocili: Zveza kulturnih organizacij Slovenije, Inštitut za razvoj podeželja pri Biotehniški fakulteti v Ljubljani, Univerza za tretje življenjsko obdobje in aktivi kmeckih žena. Makaroviceva sodeluje s tistimi entuziasti, ki pri zapisovanju lahko precej pomagajo, še posebej, ker kot domacini dobro poznajo svoje okolje. Za to prvo stopnjo dela, za zapisovanje življenjskih zgodb, jih usposablja v vecjem številu ter nacrtno razpreda mrežo sodelavcev po celi Sloveniji. To pa je prijem, ki nekoliko odstopa od doslej znane etnološke prakse, v kateri so etnologijo v smislu poznavanja ljudske kulture in nacina življenja pisali etnologi ob pomoci 33 informatorjev in drugih pisnih virov. Obravnavanje nacina življenja z vidika in s pomocjo pripovedovalcev, rekonstruira neko omejeno lokalno ali družbeno okolje, pripovedovalci pa si ob tem skušajo najti lastno identiteto. Življenjske zgodbe Slovencev je Makaroviceva nacrtno zacela zbirati v osemdesetih letih. K zbiranju jo je, kakor sama pravi, spodbudila knjiga Studsa Terkla, Down the Street (1967), v kateri je spraševal newyorcane o njihovem življenju in odnosu do ljudi in okolja. Odlocila se je, da bo zacela podobna pricevanja zbirati v kmecko-delavskem okolju. Za zbiranje življenjepisov pa se je odlocila tudi zaradi poplave pogrošne, niceve, iz bogatega sveta vpeljane cencarske casopisne kulture. Makarovicevi se je namrec zdelo veliko bolj pomembno, kakšno razmerje do sveta ima kmet ali delavec, ki opisuje svoje življenje in poglede na svet nemalokrat s trdimi, neizbranimi besedami, kot pa ugledna in znana oseba, ki sprico nenehnih manipulacij s sabo in z ljudmi sploh ne ve vec, kaj je res in kaj ne.12 Pomen biografij iz kmeckega okolja se kaže v tem, da so stvarna in trdna podlaga za okrepitev ali (ponovno) obuditev samozavedanja in samozavesti kmeckih in kmeckodelavskih, ne nazadnje pa tudi drugih družin, ki živijo v podeželskem okolju. Družinske biografije nudijo tudi uvid v raznolika pricakovanja, želje in prizadevanja posameznih družin oziroma njihovih družinskih clanov, ki pa so zelo pomembna za reševanje individualne materialne in socialne problematike podeželskega prebivalstva.13 Sprva so življenjepisi Mariji Makarovic služili kot vir za raziskavo vrste socialnih odnosov in za preucevanje otroštva koroških Slovencev,14 nato kot vir za preucevanje družine, kmeckega dela, virov preživljanja, družabnega in verskega življenja. Marija Makarovic življenjske zgodbe še vedno zbira, ureja in objavlja na avstrijskem Koroškem in na vec koncih v Sloveniji. V Sloveniji in zamejstvu (na avstrijskem Koroškem) je bilo do novembra leta 2000 objavljenih 246 življenjepisov, vsaj še enkrat toliko jih 12 Prim.: Mojca Ramšak, “Terensko delo je del mojega nacina življenja.” Intervju z dr. Marijo Makarovic. Glasnik SED 36/1996, št. 4, str. 58. 13 Marija Makarovic, Podeželska družina v casu in prostoru ali “Saga o podeželski družini”. Navodila za izvedbo programa uvajanja CRPOV. Ur. Stanko Pelc. Ljubljana, 1999, str. 29, 30. 14 Marija Makarovic, Življenjepisi – vir za preucevanje otroštva. Festival Otrok in umetnost Maribor 1991. Maribor 1992, str. 23–31. Mojca Ramšak caka na objavo v letih 2000 in 2001. Pokrajine oziroma obcine, iz katerih so zbrani življenjepisi, so: -na Štajerskem v Dravski dolini Muta, Ožbalt, Vuhred in Podvelka, -na Štajerskem na Pohorju Sv. Anton, Ribnica na Pohorju, -na Štajerskem v Posavju Radece pri Zidanemu mostu, -na Štajerskem v Savinjski dolini Recica ob Savinji, -v Pomurju Ljutomer in Radenci, -na Dolenjskem oziroma Kocevskem Osilnica, -na Notranjskem v Vipavski dolini Vipava, -na Notranjskem v Loški dolini Babno polje, -na Notranjskem v Cerkniški dolini Cerknica z okolico, -in na Primorskem v Istri Kubed. Vsem življenjepisom je podlaga enoten vprašalnik z dvanajstimi in trinajstimi sklopi vprašanj, kakršnega je Marija Makarovic skupaj s sodelavci uporabljala tudi na avstrijskem Koroškem in drugod po Sloveniji. Izjema je le naselje Sv. Anton na Pohorju, ki je del obcine Vuhred, tam je uporabila razširjen vprašalnik, ki zajema celovito življenje posameznih kmetij oziroma njihovih družin. Izjema je prav tako Cerknica z okolico, kjer je njena sodelavka sociologinja Dušanka Žižek zapisovala življenjepise v narecju, sedaj pa jih prevaja v knjižno slovenšcino. Da bi bili življenjepisi tematsko enotni, je Marija Makarovic pred zbiranjem koroških življenjepisov sestavila metodicen pripomocek – že omenjeni vprašalnik za preucevanje življenjske zgodbe, ki je objavljen na koncu prve knjige Tako smo živeli, Življenjepisi koroških Slovencev. Z njim je dosegla, da so osebna pripovedovanja ustrezno strukturirana, s cimer je mogoce vzpostaviti ustrezno primerljivost gradiva, predvsem tam, kjer se isti dogodki v življenjskih zgodbah razlicnih ljudi veckrat ponavljajo, a ob razlicnih osebnih doživljanjih. Osnovni vprašalnik sestavljajo vprašanja iz naslednjih podrocij: otroška leta, mladost, življenjski sopotnik, otroci, sedanjost, podedovana in lastna sporocila, spremembe, domacija, prosti cas, delo, odnos do narave, vera, odnos do slovenstva.15 Poglavitne sestavine razširjenega vprašalnika (ki sestavljen, preizkušen in dopolnjen obsega 44 strani) za zbiranje gradiva na temo “biografija kmecke družine” pa so naslednje: kmecka domacija, kmecko gospodarstvo, delo in odnos do dela, potrošnja, družinsko življenje, medsebojni družinski stiki in sodelovanja, družabno življenje, znanje, obzorje in ustvarjalnost, zdravstvena kultura in versko življenje.16 Prvi poskusni življenjepis po razširjenem vprašalniku je bil objavljen leta 1998 za kmetijo “Cavkovo” na Sv. Antonu na Pohorju.17 Uvodoma je v vseh vprašalnikih (koroškem, pohorskem, in 15 Marija Makarovic, Dodatek. Tako smo živeli, Življenjepisi koroških Slovencev 1. Celovec, Tinje, 1993, str. 189–193. 16 Marija Makarovic, Podeželska družina v casu in prostoru ali “Saga o podeželski družini”. Navodila za izvedbo programa uvajanja CRPOV. Ur. Stanko Pelc. Ljubljana, 1999, str. 31–32. 17 Marija Makarovic, “Cavkovo”. Projekt CRPOV, Sv. Anton na Pohorju. Vuzenica, 1998, str. 1–21. (Paginacija tipkopisa se pri vsakem avtorju zacne z ena.) Zbiranje življenjskih zgodb v slovenski etnologiji v obeh prirejenih za Radece in Vipavo – slednjega je priredila Judita Podgornik) poudarjeno, da so ti le pomožnega pomena in da je treba vprašanja po posluhu dopolniti ali izpustiti. Nenazadnje pa Makaroviceva poudarja, da je v koncni raziskavi potrebno upoštevati tudi zgodovinske vire (urbarje, katastre, družinske pisne in slikovne arhive, zlasti morebitne dnevnike in že sestavljene rodovnike).18 Znacilno za življenjske zgodbe, ki jih je zbrala Marija Makarovic je, da so jih prispevali preprosti, manj izobraženi ljudje, ki se v takih zgodbah vidijo kot v zrcalu in imajo možnost primerjati svoja življenja s tujimi. Življenjske zgodbe se tako vracajo ljudem z njihovimi lastnimi besedami. Poleg Makaroviceve so zbirali življenjske zgodbe na Koroškem tudi: Maja Logar, Micka Miškulnik, Mojca Ramšak, Aleksander Tolmajer, Marjan David in Polona Sketelj, 35v Cerknici, kot je bilo že omenjeno, Dušanka Žižek, v Kubedu Imelda Korytovski in v Radecah pri Zidanem mostu Franc Callautti. Ivanka Pockar pa je sama zbrala in objavila življenjepise iz štajerske in dolenjske regije v okolici Brežic in Krškega in jih izdala v knjigi Iz casov jecmenove kave, Življenjepisi Štajercev in Kranjcev ob sotocju rek Krke, Save in Sotle (1998). Razporejenost posameznih knjig ali zbirk življenjepisov v Sloveniji novembra 2000. 18 Marija Makarovic, Podeželska družina v casu in prostoru ali “Saga o podeželski družini”. Navodila za izvedbo programa uvajanja CRPOV. Ur. Stanko Pelc. Ljubljana, 1999, str. 30. Mojca Ramšak NASLOV ZBIRKE UREDNIK ALI ŠTEVILO LETO IZIDA POKRAJINA ALI KNJIGE AVTOR OBJAVLJENIH ŽIVLJ. ZGODB Tako smo živeli. Življenjepisi Marija Makarovic V osmih knjigah Zbirka izhaja avstrijska koroških Slovencev je izšlo 108 od leta 1993, Koroška, življenjepisov. vsako leto izide Rož, Podjuna, ena knjiga. Zilja Vsi moji spomini... Življenjske Marija Makarovic 9 1996 Štajerska pripovedi s Štajerskega Trije rodovi o Vuhredu Marija Makarovic 49 1996 Štajerska,in okolici Dravska dolina Iz casov jecmenove kave. Ivanka Pockar 12 1998 Štajerska, Življenjepisi Štajercev in Dolenjska Kranjcev ob sotocju rek Krke, Save in Sotle Moje Babno polje Marija Makarovic 18 1999 Notranjska, Loška dolina Pod reciškim zvonom Marija Makarovic 12 2000 Štajerska, Savinjska dolina Med vrelci, mlini in klopotci. Marija Makarovic 20 2000 Pomurje Življenjepisi Radencanov in okolicanov Vipava Marija Makarovic 27 2000 Notranjska, Življenje ob trti in kršinu Vipavska dolina Cerknica z okolico Marija Makarovic 15 predvidoma Notranjska, (mentor), leta 2000 Cerkniška dolina Dušanka Žižek Kubed Marija Makarovic 15 predvidoma Primorska, (mentor), leta 2000 Istra Imelda Korytovski Sv. Anton na Pohorju Marija Makarovic 20 predvidoma Štajerska, leta 2000 Pohorje Ribnica na Pohorju Marija Makarovic 18 predvidoma Štajerska, leta 2000 Pohorje Ožbalt Marija Makarovic 16 predvidoma Štajerska, leta 2000 Dravska dolina Muta Marija Makarovic 23 predvidoma Štajerska, leta 2000 Dravska dolina Podvelka Marija Makarovic 18 predvidoma Štajerska, leta 2000 Dravska dolina Radece pri Zidanem mostu Marija Makarovic predvidoma predvidoma Štajerska, (mentor), 15 leta 2001 Posavje Franc Callautti Ljutomer Marija Makarovic 10 predvidoma Pomurje, leta 2000 Prlekija Osilnica Marija Makarovic 15 predvidoma Dolenjska, leta 2000 Kocevsko Tabela prikazuje geografsko pokritost Slovenije z objavljenimi življenjepisi v zbirkah ali posamicnih knjigah in tiste življenjepise, ki bodo izšli v letu 2000 ali 2001. Zbiranje življenjskih zgodb v slovenski etnologiji Perspektive življenjskih zgodb Skozi življenjske zgodbe Slovencev se nam ponuja možnost spremljanja lokalnih nacinov življenja in kultur. Te kulture imajo svoje lokalne pomene in besedišca. V do sedaj objavljenem gradivu življenjskih zgodb lahko opazujemo in primerjamo razlicnost lokalnih kultur. Primerjalno pa tudi ugotavljamo, v kakšnem odnosu so lokalne kulture s širšo kulturo. S tem ko uspemo izlociti znacilnosti lokalnih kultur iz življenjepisov, pa že dobimo dober interpretacijski pripomocek za razumevanje življenja v nekem geografsko, socialno, generacijsko ali kako drugace zaokroženem okolju. Zato je razumljivo, da manjše skupine in lokalne organizacije ali krovne organizacije, ki vzpodbujajo dejavnost na lokalni ravni, cutijo potrebo po ohranjanju osebnih spominov. 37 Nic cudnega ni, da je potreba po taki ljubiteljski, a strokovno vodeni dejavnosti, pogosto zrasla prav pri njih. Življenjepisnega gradiva v Sloveniji še ne moremo najti v knjižnicah in arhivih, razen že omenjenih spominov, dnevnikov ali pisem znanih literatov, politikov itd. Tako ostaja tudi doslej zbrano gradivo, ce izvzamemo arhiv Slovenskega narodopisnega inštituta Urbana Jarnika, v rokah zasebnikov. S tem v zvezi je potrebno poudariti, da v Evropi in drugod po svetu že desetletja obstajajo samostojne inštitucije, ki zbirajo, hranijo in objavljajo življenjepisno gradivo. Njihovo delovanje pogosto usmerja tudi spoznanje, da je za obdelavo tega gradiva nujen interdisciplinarni pristop. Za življenjepisno gradivo se poleg etnologov zanimajo tudi folkoristi, kulturni in socialni antropologi, zgodovinarji, lingvisti, etnomuzikologi, pedagogi, gerontologi, pravniki, literarni zgodovinarji, komunikologi, sociologi... Slovenci vsekakor potrebujemo inštitut in arhiv za preucevanje in shranjevanje življenjepisnega gradiva. Slovenski narodopisni inštitut Urbana Jarnika iz Celovca, kjer so se projekti zbiranja življenjepisnega gradiva zaceli najprej in ki se vsako leto tudi poteguje za subvencije, s katerimi bi to svojo dejavnost ohranili, ne more poleg zbiranja koroških življenjskih zgodb le-teh hkrati klasificirati in jih sistematicno znanstveno obdelovati, saj ima le eno stalno zaposleno etnologinjo, ki je hkrati tudi direktorica inštituta. Poleg drugega dela je zbiranje življenjskih zgodb le ena od inštitutovih dejavnosti. Ostali sodelavci, tudi etnologi, sodelujejo obcasno. Na podlagi zbranih življenjskih zgodb na avstrijskem Koroškem nastaja geselnik (v zgodbah omenjenih) realij kulture, krajevnih, hišnih in osebnih imen, ki bo podlaga za etnološko enciklopedicno delo o koroških Slovencih. Geselnik pripravlja M. Ramšak, do leta 2000 pa so bile izpisane tri knjige življenjepisov (od osmih). Zanimanje za aplikacijo življenjskih zgodb obstaja tudi v slovenski etnologiji. Slovenski etnografski muzej želi življenjepise Slovencev vkljuciti v svojo stalno razstavo in seveda omogociti njihovo zbiranje ter raziskovanje. Zato je leta 1999 preucevanje življenjepisov v Sloveniji tudi vkljucil v svoj raziskovalni projekt. Mojca Ramšak LITERATURA AVTOBIOGRAFSKA metoda – pogovor o njeni uporabnosti v razlicnih znanstvenih disciplinah in tematskih sklopih. Okrogla miza v okviru historicnega seminarja ZRC SAZU, 10. 5. 1999. Glasnik SED 39/1999, št. 3–4, str. 62–75. BAHOVEC Fred: Ljubljancan na Aljaski. Spomini in lovske zgodbe. Ljubljana, Slovensko etnološko društvo, 1987. CEBULJ Sajko Breda: Med sreco in svobodo. Avstralski Slovenci o sebi. Ljubljana, samozaložba, 1992. CEBULJ Sajko Breda: Etnologija in izseljenstvo. Slovenci po svetu kot predmet etnoloških raziskav v letih 1926–1993. Ljubljana, Slovensko etnološko društvo, 1999. DULAR Andrej: Marija in Jože Rade – pripovedovalca svoje mladosti. Etnološki mladinski raziskovalni tabor Stari trg ob Kolpi 1989, Ljubljana, Slovenski etnografski muzej, 1990, str. 89–97. KREMENŠEK Slavko: Etnološka topografija slovenskega etnicnega ozemlja. Uvod. Ljubljana, Raziskovalna skupnost Slovenije, 1976, str. 1–52. 38 KUMER Zmaga: Od Dolan do Šmohora. Celje, Mohorjeva založba, 1981. MAKAROVIC Marija: Življenjepisi – vir za preucevanje otroštva. Festival Otrok in umetnost Maribor 1991. Maribor 1992, str. 23–31. MAKAROVIC Marija (ur.): Tako smo živeli 1. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec, Tinje, Kršcanska kulturna zveza, Slovensko narodopisno društvo Urban Jarnik, 1993. MAKAROVIC Marija (ur.): Tako smo živeli 2. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec, Kršcanska kulturna zveza, Slovensko narodopisno društvo Urban Jarnik, 1994. MAKAROVIC Marija (ur.): Tako smo živeli 3. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec, Kršcanska kulturna zveza, Slovensko narodopisno društvo Urban Jarnik, 1995. MAKAROVIC Marija (ur.): Tako smo živeli 4. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec, Kršcanska kulturna zveza, Slovensko narodopisno društvo Urban Jarnik, 1996. MAKAROVIC Marija, SUŠEK Majda (ur.): Trije rodovi o Vuhredu in okolici. Vuhred, Obcina Radlje ob Dravi, 1996. MAKAROVIC Marija (ur.): Vsi moji spomini... Življenjske pripovedi s Štajerskega. Ljubljana, Zveza kulturnih organizacij Slovenije, 1996. MAKAROVIC Marija (ur.): Tako smo živeli 5. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec, Kršcanska kulturna zveza, Slovensko narodopisno društvo Urban Jarnik, 1997. MAKAROVIC Marija: “Cavkovo”. Projekt CRPOV, Sv. Anton na Pohorju. Vuzenica, 1998, str. 1–21. (Paginacija tipkopisa se pri vsakem avtorju zacne z ena.) MAKAROVIC Marija (ur.): Tako smo živeli 6. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec, Kršcanska kulturna zveza, Slovensko narodopisno društvo Urban Jarnik, 1998. MAKAROVIC Marija: Podeželska družina v casu in prostoru ali “Saga o podeželski družini”. Navodila za izvedbo programa uvajanja CRPOV. Ur. Stanko Pelc. Ljubljana, 1999, str. 31–32. MAKAROVIC Marija (ur.): Tako smo živeli 7. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec, Kršcanska kulturna zveza, Slovensko narodopisno društvo Urban Jarnik, 1999. MAKAROVIC Marija (ur.): Moje Babno polje. Cerknica, Zveza kulturnih organizacij, Sklad RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti, Obmocna izpostava, 1999. MAKAROVIC Marija (ur.): Med vrelci, mlini in klopotci. Življenjepisi Radencanov in okolicanov. Radenci, KUD Bubla, 2000. MAKAROVIC Marija (ur.): Pod reciškim zvonom. Zavod za kulturo Mozirje, Mozirje, 2000. MAKAROVIC Marija (ur.): Tako smo živeli 8. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec, Kršcanska kulturna zveza, Slovensko narodopisno društvo Urban Jarnik, 2000. MAKAROVIC Marija (ur.): Življenje ob trti in kršinu. Življenjska pricevanja krajanov iz Vipave in okolice. Vipava, Obcina, 2000. POCKAR Ivanka: Iz casov jecmenove kave. Življenjepisi Štajercev in Kranjcev ob sotocju rek Krke, Save in Sotle. Novo mesto, Dolenjska založba, 1998. RAMŠAK Mojca: Na lovu za spominom. Glasnik SED 33/1993, št. 3–4, str. 63–69. Zbiranje življenjskih zgodb v slovenski etnologiji RAMŠAK Mojca: Hunting for Memory. IX International Oral History Conference “Communicating Experience”. (3. knjiga). Göteborg 1996, str. 872–877. RAMŠAK Mojca: “Terensko delo je del mojega nacina življenja.” Intervju z dr. Marijo Makarovic. Glasnik SED 36/ 1996, št. 4, str. 58. RAMŠAK Mojca: Koroške življenjske zgodbe – nakljucna lepljenka ali zametek urejene dokumentacije? Tako smo živeli 6, Življenjepisi koroških Slovencev. Ur. Marija Makarovic. Celovec, 1998, str. 185–192. RAMŠAK Mojca: Pobocja eticne pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah. Etnolog 8(59)/1998 (izšlo 1999), str. 183–215. SULIC Nives: Thank God I’m Slovenian. Ljubljana, 1983. ŠMITEK Zmago: Posameznik in skupina kot predmet etnološkega preucevanja. Glasnik SED 16/1976, št. 3, str. 35– 37. VREDNOTENJE življenjskih pricevanj. Zablatnikov dan in mednarodni etnološki simpozij. 24. – 25. 5. 1997 Tinje/ Tainach, Avstrija – Evaluation of biographies. Ethnological conference in honour of Pavle Zablatnik – Die 39 Bewertung von Lebenszeugnissen. Internationales Ethnologisches Symposium zum Gedenken an Pavle Zablatnik. Ur. Marija Makarovic, Mojca Ramšak, Celovec, Pisa, 1997. BESEDA O AVTORICI Mojca Ramšak, mag., etnologinja in filozofinja, zaposlena na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Deluje na podrocju etnološke enciklopedistike, metodike in avtobiografskih raziskav. Objavila je okoli 160 clankov v Sloveniji in tujini. Uredila je štiri mednarodne zbornike (1993, 1994, 1995, 1997) in šest slovenskih etnoloških publikacij. Od leta 1994 do 1997 je bila odgovorna urednica strokovne etnološke revije Glasnik SED in Knjižnice SED. Je sourednica mednarodnega zbornika Vrednotenje življenjskih pricevanj (1997). Leta 1993 je zacela zbirati življenjske zgodbe na Pohorju, od leta 1996 pa jih zbira na avstrijskem Koroškem. Njena doktorska naloga z naslovom Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru koroških Slovencev (1999) temelji na uporabi življenjskih zgodb kot primarnega vira. ABOUT THE AUTHOR Mojca Ramšak, M.A., is an ethnologist and philosopher employed at the Department of Ethnology and Cultural Anthropology of the Faculty of Arts in Ljubljana. Her principal fields of interest and activity are ethnology in encyclopaedic works, methodology and autobiographical research. She has published about 160 articles in Slovenia and abroad, edited the proceedings of four international symposiums (1993, 1994, 1995, 1997), and six Slovene ethnological publications. From 1994 to 1997 she was the responsible editor of the Slovene Association of Ethnologists’ journal Glasnik and its scientific publications. Mrs Ramšak also coedited the proceedings of the international symposium Evaluation of Biographies (1997). In 1993 she started to collect life stories in the Pohorje mountains and has been collecting them in Carinthia since 1996. Her doctoral dissertation entitled Research of Life Stories in Ethnology – the Carinthian Slovenes (1999) is based on the use of life stories as a primary source. SUMMARY COLLECTING LIFE STORIES IN SLOVENE ETHNOLOGY The principal method of collecting information in the field in Slovene ethnology is direct observation with participation, including in addition interviews and filling out questionnaires. It is therefore self-evident, that ethnologists in the field collect among Mojca Ramšak others biographical information on the story tellers and that they ask them questions about their lives. Thus, the use of the biographical method in ethnology is not new as a method, but rather as a category. As a category it is interested merely in the course of an individual’s life and in his attitude to the world. Personal memories or life stories are the subject of the research, not just the method used. This is the only way to research how people view the past, and how they associate their personal experience with the social environment. Through the life stories of Slovenes we are given an opportunity to follow up local ways of living and cultures. These cultures have their local meanings and vocabularies. In the material of life stories published to date we can establish and compare the differences between local cultures. Comparatively, we can also establish what the relationship between local cultures and the broader culture is like. If we then manage to exclude from the biographies the characteristics of local cultures, we gain a solid interpretation aid for the understanding of life in environments that are specific in a geographical, social or other sense or confined to a specific generation. It is therefore understandable that smaller groups, local or parent organisations, which promote activities on the local level, feel the need to preserve personal memories. And it is hardly surprising that the need for such non-professional activity, guided by professionals, often emerged precisely in these organisations. In Slovenia biographical material is not yet commonly available in libraries and archives, except for the already mentioned memories, diaries or letters of eminent authors, politicians, etc. With the exception of the archives of the Urban Jarnik Ethnological Institute the material collected to date thus remains in the possession of private persons. In this connection it should be emphasised that around Europe and elsewhere independent institutions have existed for decades which collect, preserve and publish biographical material. Their operation is often directed by the insight that to process this material a multidisciplinary approach is required. In addition to ethnologists biographical material is of major interest to folklorists, cultural and social anthropologists, historians, linguists, ethnomusicologists, educators, gerontologists, lawyers, literary historians, communication scientists, sociologists, etc. Slovene ethnology hardly showed a continuous interest in the biographical method prior to the early 1990s, when collections or individual biographies of Slovenes were first published. Individual ethnologists, however, have been interested in biographies also as an secondary ethnological source, while others have questioned the limits of interpretation and the issue of authorship in biographies. A deeper interest in the autobiographical method, its rules, laws and goals appeared in Slovene ethnology only in the late 1990s. A first step towards systematic study of life stories and the (auto)biographical method in Slovene ethnology was made by the international ethnological symposium on the evaluation of life stories, held in Tinje (Carinthia, Austria) in 1997 and organised by the Urban Jarnik Slovene Ethnological Institute (Klagenfurt). The symposium brought together thirteen scientists from Slovenia, Croatia, Bulgaria and Austria, who published their findings in the bilingual proceedings Evaluation of Biographie]s (1997). In addition to the evaluation and interpretation of Zbiranje življenjskih zgodb v slovenski etnologiji published biographies the Tinje symposium also dealt with methodical and methodological premises, personal experiences in taking down life stories, language editing, editing and audio-visual recording. During the 1999 round table on the autobiographical method, organised by the History Department of the Scientific Research Centre of the Slovene Academy of Sciences and Arts, experts of the humanities and social sciences, which are related to ethnology, primarily discussed how the autobiographical method can be used in studying migrations and emigration. The complete proceedings of the discussion were published in Glasnik Slovenskega etnološkega društva (Bulletin of the Slovene Ethnological Society).