Bojan Bask ar
JE MOŽNA ZGODOVINA MOŠKIH?
Moj namen je govoriti o vprašanju, ki je pravzaprav etične vrste: Kakšen nauk lahko kot osebek moškega spola, ki se za moškega tudi ima, lahko izluščim iz ženskih študijev? Z ozirom na to, da so mi od ženskih študijev najbolj blizu historiografski študiji, tisti, ki se ponavadi pojavljajo pod imenom zgodovina žensk, sem se omejil nanje; hkrati pa opozarjam, da na tem področju nisem poznavalce.
V okrilju teh študijev se je nekje med 1975 in 1985 sporadično postavljalo vprašanje, ali jc zgodovina žensk možna? Kolikor razumem, gre za konceptualno vprašanje, za vprašanje, ali zgodovina žensk implicira tudi specifično "žensko" perspektivo ali pa jc zgodovina žensk zgodovina žensk samo po tem, da so njen predmet ženske.
Če sprejmemo, da je francoska Nouvcllc histoire v zgodovinopisju izrazito prednjačila v iznajdevanju novih problemov, pristopov in predmetov, ni nič presenetljivega, če seje to vprašanje najbolj vztrajno poslavljalo prav v tistih ženskih študijih, ki so bili tej zgodovini najbližji, včasih tako blizu, da sc niti niso imeli za ženske študije v bolj feminističnem pomenu besede. Samo dejstvo, da si nekdo izbere za objekt historiogralije ženske, za nouvelle histoire namreč ni bilo nič posebnega, saj so novi zgodovinarji kar tekmovali v iznajdevanju novih objektov. Šlo je tako rekoč za melodični pluralizem objektov, prav tako kot tudi pristopov in problemov, zato zgodovina žensk ni mogla biti nič pretresljivega. Navzlic temu pa v temeljni trilogiji izleta 1974, Fairc de lhlsloirc, v tretji knjigi, ki invcnlariz.ira nove objekte, ne najdemo žensk, čeprav najdemo mladino in telo, telo suh specie njegovih bolezni, torej kot projekt zgodovine bolezni, ki se jc poslej dokaj razvila - kot zanimivost pa velja pripomniti, da to telo ni seksuirano.
Vprašanje Ali je zgodovina žensk možna? pa jc mogoče razumeti tudi kot retorično vprašanje, kolikor je odgovor nanj že vselej pritrdilen. A tudi v primeru, da izhajajo iz prepričanja, da jc zgodovina žensk možna, saj jo že ves čas prakticirajo, sc pojavlja senca dvoma. Ko se je začela zgodovina žensk po kakšnem desetletju ozirati na prehojeno pot in delati prve bilance, je namreč postalo zelo očitno to, daje zdaleč največ pozornosti posvečala prav tistim aspektom ženskih vprašanj, s katerimi so sc že dokaj dolgo in vztrajno ukvarjali prav
73
najbolj moški diskurzi, tisti diskur/j, ki so merili na nadzorovanje in reguliranje žensk, ženskih teles: od diskur/ov cerkvenih klcrikov in moralistov do diskurzov zdravnikov, psihiatrov, pedagogov, policajev, sodnikov itn. Zgodovina žensk je torej proizvedla impozantno bibliografijo študij o ženski seksualnosti, rojevanju, negovanju otrok, ženskih boleznih. Po tej bibliografiji sodeč bi najprej sklepali, da je za zgodovino žensk, za žensko zgodovino žensk, najvažnejše prav tisto, kar je bilo vedno najvažnejše tudi za vse tiste moške, ki so imeli opravka z. ženskami kot funkcionarji represivnih in ideoloških aparatov države: namreč žensko telo, kije zmožno tako prokreacijc kakor brezmejnega uživanja. Vendar pa se s takim sklepom ne smemo prenaglili, saj se moramo najprej prepričali, ali je ta zgodovina ob obravnavi priljubljenih objektov mizoginije vpeljala nove perspektive in nove prijeme, ki nemara subvertirajo stare podobe. Če je odgovor na lo vprašanje pritrdilen, potem izhaja, da novost zgodovine žensk ni toliko v objektu kolikor v prijemih.
Lep zgled tega, kako je ženska zgodovina pomclla z nekaterimi dogmami, nudi zgodovina ženske prostitucije 19.stolctja. Dokler so pisali zgodovino moški, je vladalo prepričanje, da so prostitutke umirale mlade. Vendar je to bil le pogled moških, ki so prostitucijo povezovali z najmračnejšimi stranmi življenja. Natančneje, lo je bil pogled svclobolnih moških 19. stoletja, sodobnikov leh prostitutk, ustoličili pa so ga zlasti literali, od romantike do naturalizma in še čez. Nato pa se je izkazalo, da jc tale o nenavadno visoki morlalitcli prostitutk iz trte izvita. Resnici na ljubo pa je treba povedali, da vseh zaslug za lo spoznanje ne moremo pripisati ženski perspektivi v zgodovinopisju, saj jc spoznanje predpostavljalo razmah demografskih študijev in rabo kvantitativnih metod v historiografiji.
Ne glede na to, da so refleksije opravljenega dela, ki so se soočile z dejstvom, da jc bilo žensko telo privilegirani predmet proučevanj, mogle pojasnjevati in utemeljevati to privilegirano opcijo z dovolj tehtnimi argumenti, je ob vsem tem vendarle ostalo tudi nekaj zadrege. In vprašanje, ali jc zgodovina žensk možna, vsebuje bržkone tudi nekaj zadrege.
Sam sem mnenja, da je zadrega stvar etike in da jc potemtakem povsem na mestu, ko govorimo o stvareh, ki zadevajo razmerja med spoloma. V vojni med spoloma , listi sofislicirani vojni, ki sc spušča v zadnje subtilnosti dešifriranja bolj ali manj skritega seksizma, spolnega šovinizma, mizoginije ali mizoandrijc itn., je zadrega trenutek suspenza.
74
Ko mc /grabi zadrega, se vdam; postane mi nerodno, da sem tega spola, ki mu je mogoče toliko očitati, in s tem se znajdem v položaju, ki sogovorea oziroma sogovorko poziva k toleranci, denimo v duhu politične kulture.
Kakorkoli je namreč to zezanje duhovnih elit, ki pa bolj težko uspeva brez aluzij na puhlice iz akademskega psihoanalitičnega arzenala, lahko po eni strani uživanje, je na drugi strani res tudi to, da se z njim ni ponašati in da nas ne dela srečne. Če nekdo drugega - moški žensko ali ženska moškega, vseeno - zgrabi tako, da se ta nc more oprali, ker ga na koncu vedno bremeni lo, da je empirični predstavnik svojega spola in s tem objektivno kriv, se lahko okrivljcni izmaže ali nc, odvisno od njegove iznajdljivosti, v vsakem primeru pa se lahko potolaži s sklepom, da ni bil deležen tolerantne obravnave. In kakor je po eni strani splošno znano, da tolcrancc ni prav veliko, je po drugi strani res tudi to, da v tej domeni tolcrancc sploh nc pričakujemo, da nanjo nc računamo, da se nanjo nc pozivamo. Rekel bi, da jo tu pričakujemo manj kot drugje, kar bi lahko pomenilo, da smo v tej domeni pod standardi sodobnega koncepta politične tolerance in absolutno brez strategij spodbujanja k toleranci. Tu je povpraševanje po toleranci celo manjše od njene ponudbe, torej imamo nekakšno kolonialno situacijo.
No, nekako v tem času, ko se je začelo postavljati vprašanje, ali je zgodovina žensk možna, seje začela odpirati še neka druga razsežnost vprašanja. Opazili so namreč, tako zgodovinarke kakor zgodovinarji, da je z razcvetom zgodovine žensk nastopilo precejšnje nesorazmerje med historično vednostjo o ženskah in historično vednostjo o moških: seveda vednostjo te vrste, kot jo proizvaja sodobna historiografija, ki se, med drugim, živo zanima za vsakdanje ljudi, za njihove mentalitete, za njihovo intimo... Nekateri so, z o/irom na to, da po zaslugi Ženske zgodovine danes veliko vemo o zgodovini nosečnosti, rojevanja, materinstva, takoj pomislili na oguljeno vzporednico in se vprašali, kaj vemo o zgodovini vojakov. Nobenega dvoma seveda ni, da je zgodovina zelo dolgo časa bila zgodovina kraljev, polit ¡kov, bitk, in da so to /gt »do vi no pisali moški. Toda, ali to pomeni, da nam ta zgodovina pove tudi kaj o tem, kaj sc je dogajalo v glavah navadnih vojakov, ko so jih mobilizirali? To jc seveda samo primer, ki pa jc po svoje tudi privilegiran, saj figuro vojaka tvori prav čisti razcep med junačenjem in množično psihologijo na eni strani ter strahom in šibkostjo na drugi strani. Vojak jc torej hkrati tudi metafora lega vsakdanjega moškega, tudi očeta, ki ne najde poti v zgodovinopisje - in v zgodovino - drugače kot napihnjeni tip te ali one virilnc vrline.
75
Če pošteno priznamo, da to, da so moški v lem zaostali, ni v njihovem interesu, sc seveda vprašamo, kako to, da niso znali slediti zgledu ženske zgodovine in narediti zase nekaj koristnega, da hi si nekoliko olajšali hremena, ki jim jih nalaga virilna kultura. Odgovor na to vprašanje pa je po vsem videzu iskati v tej smeri, da ni bilo prave nuje, zato sc 7. njim niti ne bi silil.
76