Poleg kronologije materiala govori avtorica tudi o razvoju steklarstva v 
Orientu v 2. in 1. tisočletju pr. n. š., o steklarski obrti v rimskem imperiju in 
specialno o načinu izdelave v nekaterih rimskih provincah. Enak pomen posveča 
tudi vprašanju tehnologije, načinu izdelave, čistoči, barvanju in dekoraciji stekla.
Prve strani druge knjige so posvečene načinu izgovorjave besede steklo pri 
Egipčanih in prvim pisanim virom Egipta in Grčije, ki so nam ohranjeni o steklu. 
Vidimo, da je steklo znano Egipčanom že v 5. tisočletju pr. n. š., prav tako Mezo- 
potamcem. toda v Italiji in na območju Alp ga zasledimo šele v 7. stoletju pr. n. š. 
Avtorica ob tej dataciji prav gotovo ni poznala našega materiala, kajti vsi novejši 
izsledki govore o obstoju stekla in morda celo delavnice na našem ozemlju že okoli 
leta tisoč, v času kulture žganih grobišč. Steklo alpskega področja je samoniklo in 
ne kaže orientalskega vpliva. Značilne so zlasti jagode različnih oblik, nanizane 
kot ovratnice. Za časa Rimljanov se produkcija stekla na našem ozemlju zelo po­
veča. iz njega se izdelujejo poleg najrazličnejših oblik posod tudi razni okrasni in 
kozmetični predmeti.
Razvoju zapestnic, prstanov in raznih obeskov je posvečeno obsežno poglavje. 
Razne oblike teh okrasno-uporabnili predmetov zasledimo tako pri Egipčanih. 
Sirijcih. Feničanili, kot tudi za časa rimskega cesarstva. Številne okrasne ploščice, 
uporabljene za časa XVIII. in XIX. dinastije v Egiptu, se najčešće najdejo kot okras 
sarkofagov in pohištva. Izdelane so v tehniki inkrustacije, navadno svetlih pa­
stelnih barv, sestavljene iz več manjših delov, ki kot celota tvorijo zaželeno sliko. 
Omenjena tehnika je dokaj bogato zastopana tudi v mikenski kulturi, kjer so 
okrasne ploščice z reliefno dekoracijo dokaj pogoste.
Obstoj tehnike mozaičnega stekla nam je znan že v 2. in t. tisočletju pr. n. š. 
Prva stopnja tega razvoja pomeni nanašanje enobarvnega stekla kot okras na 
posodo druge barve. Z razvojem uspe masi obeh barv zliti v celoto.
Specialni okras v dobi rimskega cesarstva so dvobarvne reliefne ploščice 
manjših oblik. Relief, vlit v kalupu, ima na površini tanko plast navadno belega 
stekla, podloga pa je temna, zelo pogosto črna. Tudi aplikacija stekla na steklo 
ali kombinacija stekla in zlata je zelo pogosta.
Na Orientu je česta tudi uporaba stekla in fajanse za oblogo kamna ali 
gline. Prvotno sestavljene ploščice iz barvnih kamnov je delno zamenjalo steklo. 
Lep primer take kombinacije je stavba Mauzolosa v Kairu. Za časa republike in 
še kasneje v dobi cesarstva se uporablja obloga iz stekla kot okras v notra­
njosti hiš.
Z navajanjem tehnike izdelave in uporabe stekla je le delno zapolnjena vrzel, 
ki jo lahko zasledimo ob vprašanju izvora in tehnologije stekla ter njegove upo­
rabe. V knjigi obdelano gradivo nam avtorica osvetljuje z več pogledov tako. da 
je splošno uporabno kot primerjalni material za naše gradivo. Mnoga študijska 
poglavja o izvoru posameznih tehnik in okrasa dajejo delu B. Filarske širšo 
uporabnost.
Sonja Petru
L. Berger. R öm ische Gläser aus V indonissa. Veröffentlichungen der Gesell­
schaft Pro Vindonissa, Band IV (1960), 98 strani. 22 tabel. 1 priloga.
Zaključna obdelava steklenega inventarja v muzeju Vindonissa, ki je pred­
vsem bogat na raznih oblikah antičnega stekla, je bila doktorska disertacija 
L. Bergerja. Vrednost celotne serije imenovane družbe Pro Vindonissa je predvsem 
v tem. da nam podaja iz vojaškega tabora nabrano gradivo v kronološkem redu. 
Seveda ima fa obdelava še posebno vrednost, ker je gradivo najdeno skoraj 
v celoti na območju vojaške postojanke in posreduje tako pomen rimskega vojaštva 
pri širjenju splošnih kulturnih dobrin po vsem imperiju, predvsem pa v naše 
kraje (severno od Alp). Z delitvijo gradiva po skupinah od pisanih posod zgod­
njega cesarstva do poslednje skupine enostavnih posod — balzamarijev in večjih 
steklenic za dišave pri kopanju — je avtor skrbno ločil bistvene oblike stekla 
s tega najdišča, jim poiskal paralel in iz tega izvajal kronološke zaključke.
Za nas je izredno dragocena podrobna obdelava pihanega steklenega kozarca 
na najdišču Aquae Helveticae, T. 8, 120. ki je iz istega kalupa kakor naša znana

čaša iz Črnela. K tej smo že prej poznali analogije iz Pantikapeja na Krimu, sedaj 
pa se ji pridružuje še čaša bogov, verjetno iz Sirije, ki je sedaj v kolekciji Moore 
(Journal of Glass Studies 4, 1962, 55). Po Bergerjevi dataciji sodijo verjetno ti kosi, 
glede na najdišče se tudi sam zavzema za Ložarjevo lokacijo delavnice v Sirijo, 
v čas pred sredo prvega stoletja, še posebej, ker je košček 128 iz plasti, ki je 
z ostalimi predmeti datirana v leta 6 (1 —75 pr. n. š.
Priložena barvna lestvica je zelo praktična za vso nadaljnjo obdelavo antič­
nega steklenega gradiva. Točna oznaka nam poslej omogoča opredeljevati vse 
barve in barvne odtenke, kar doslej ni bilo mogoče. Kolikor p a bi priloženo barvno 
lestvico prevzeli vsi proučevalci tega gradiva, bi bil tudi poenostavljen postopek 
in razlaga posameznih odtenkov, ki so ravno pri steklu izredno pomembni.
Na koncu kronološkega pregleda je podal avtor zelo pregledno tabelo in 
povzetek na osnovi statistične analize gradiva, ki ga deli v številne vrste. Časovno 
deli med seboj stratigrafsko ločene najdbe steklenih predmetov v tri faze, ki jih 
karakteriziraju bivanje XIII., XXL in X. legije v Vindonissi. Takega pregleda sicer 
nismo vajeni, je pa v tem primeru izredno poučen, ker na tabeli vidimo pričetek, 
višek in konec posameznih oblik. Značilen za posamezne oblike je njih pojav 
v določenem obdobju, kar dopolnjuje tipologijo steklenega materiala.
Y prvem dodatku je Berger podal zgoščen zgodovinski zaključek z dopolnilom 
o dataciji sond prejšnjih izkopavanj. Y drugem dodatku vzporeja lastne ugoto­
vitve z rezultati izkopavanj v tessinskili grobiščih (Simonett Chr.. Tessiner Grä­
berfelder, Monographien zur Ur- und Frühgeschichte der Schweiz, Band III, 
Basel 1941). pri čemer prihaja do pomembnih novih ugotovitev, ki osvetljujejo in 
dopolnjujejo celo recenzijo N. Lamboglia (Riv. Stud. Lig. 9, 1945, 165 ss.). Ta je 
baziral svoje raziskave predvsem na analizi terre sigillate, kar sedaj izpopolnjuje 
Berger še s steklenimi predmeti. V tretjem dodatku pa je ločena razprava o izumu 
pihanega stekla. Prav tako je tudi četrti dodatek posvečen ločeni razpravi o metodi 
taljenja stekla s pregledom najbolj pogoste barvne skale, s katero se srečuje avtor 
pri vrednotenju materiala iz Vindonisse. „ . _ ,
Sonja Petru